 

ZABAVNA 
KNJIŽNICA
Založila in na svetlo dala
Slovenska Matica


 
 
XVIII. zvezek


Uredil Josip Kostanjevec
 
Povest o literatu.
Anina prva ljubezen.
Smrt in pogreb Jakoba Nesreče.
Tesar Aleš.
Diletant.
Obsojena.
 
V Ljubljani, 1906.
Tiskal Anton Slatnar v Kamniku.


Povest o literatu
L. Seršen.
 
Anina prva ljubezen
Roman Romanov.
 
Smrt in pogreb Jakoba Nesreče
Ivan Cankar.
 
Tesar Aleš
 
Diletant
Milan Pugelj.
 
C. Golar.
Obsojena
Jos. Kostanjevec.
 
V Ljubljani, 190G.
Tiskal Anton Slatnar v Kamniku.


 

Povest o literatu.
Spisal L. Seršen.


 

I.


 
opel, skoro soparen večer je. Sam sedim v vrtni lopi, 
popolnoma sam. In žalostne, so moje misli in plahe. Sedaj, 
sedaj po toliko dolgih, truda in muke polnih dneh, sedaj 
zopet popolnoma sam, sam kot v onih davnih časih, ko so 
hodili mimo mene dan za dnem tuji, trdi, brezčutni obrazi, 
Mirno vesla mesec na nebu, a ko ga pogledam, se mi zdi, 
da se mi reži nasproti glava idiotova z vodenimi očmi in 
brezzobimi čeljustmi. Fej, kako se smeje topo in zlobno! ... 
Glava se mi nasloni v roke in omahne na mizo. Iz mesta se 
čuje nerazločen šum, v bližnji gostilni vpijejo in razgrajajo 
pijanci, vmes se muči gramofon s svojim hri-. pavim 
glasom. V mlaki za vrtom se oglašajo žabe, za plotom cvili 
pes, za bližnjim kozelcem šumi komaj posušeno seno. Če 
ni to idila, ne vem kaj pomeni to ime! Vrag vzemi vsako 
idilo! .. . Glava mi je vedno težja, kakor bi bila pijana, in 
vendar še nisem pokusil danes vina. Toda pijan sem, to 
čutim! Po mojih žilah se plazi ogenj, moje misli se vrtijo v 
kolobarju in se mešajo, druga drevi za drugo, druga 
izpodriva drugo. In smejem se samemu sebi in govorim 
sam s saboj, a zraven imam solzne oči kakor pravi pravcati 
pijanec. Da, tudi solzne oči! Vrag ga vedi, kaj hočejo te 
solze, kje so se vzele! Kedar sem trezen, ne jočem nikdar. 
In še smejati se ne znam takrat. Sedaj pa oboje hkratu,
1*


4
smeh in jok! Resnično, pijan sem od zraka, ki me oveva, 
pijan sem od kozarca vode, ki sem jo izpil za večerjo. 
Pijan sem od svojih neumnih misli . . . Saj res, pravkar sem 
se domislil nečesa. Izprehajal sem se popoludne po mestu. 
Na nekem ovinku mi stopi hipoma nasproti znan obraz. 
Spoznal sem ga takoj, in razveselilo se je moje srce. Res, 
razveselilo se je, saj ga nisem videl že dolgo, zelo dolgo. 
Pred menoj je stal najljubši moj prijatelj izza mladih let. 
Obraz mu je žarel v zdravju in zadovoljnosti, smejale so se 
mu oči, smejala so se mu tolsta lica. Kdo bi se ne 
razveselil ob takšnem pogledu, ob takšnem lepem, 
nenavadnem sestanku?
     »Zdravo, prijatelj! Vzradostile so se moje oči, da Te 
vidijo in srečno je moje srce, ki Te ljubi od nekdaj. Podaj 
mi roko, prijatelj, da Ti jo stisnem!«
Ustavil se je osupel pred menoj.
»Kdo ste, človek, povejte mi svoje ime!«
     »Kdo sem? Ali Ti ne pove moje veselje mojega 
imena? Ali ga ne bere v tem hipu Tvoje srce v moji sreči?«
     »Lepo govorite sicer, prijatelj, prav kakor bi to 
govoril slovenski literat, a jaz vendar ne vem, pri čem da 
sem. Kedar se domislite svojega imena, mi ga pišite! V 
tem mi pa dovolite, da grem svojo pot!«
Glasno   se  je  zasmejal  ter  koračil   mimo mene.
     Jaz pa sem obstal na mestu in moje srce se je stisnilo 
v veliki bolečini.
     »Visok gospod je in velika je njegova slava. Zato me 
ni hotel poznati, mene skromnega človeka. Moje ime je 
hotel vedeti, ha, ha! Sedaj šele vem, zakaj me je vprašal po 
njem! Ime je vse, srce ni nič!«
     Nisem se ozrl za njim. A sedaj, ko sedim sam v vrtni 
lopi,   sedaj, ko sem se spomnil tega dogodka,
     

5
ali je čudno, da buče takšne misli po moji glavi? Ali je 
čudno, da sem pijan od njih, da sem pijan od zraka in od 
kozarca vode? . . .
     Ponehalo je za hipec razgrajanje v gostilni in utihnil 
je gramofon. Začudile so se žabe in poslušale, odkod tako 
nenadna tišina. Tudi pes je položil glavo na sprednje noge 
in je nehal cviliti. Samo oddaleč je nerazločno šumelo 
mesto, kakor šum valov, ki se izgubljajo v daljavi. Toda, 
čuj, kaj je to? Kakor bi prihajala tam izza gore, tam iz 
lepših in srečnejših krajev, mi zadoni na uho otožna 
pesem. Tresoč se priplujejo glasovi po vzduhu, nevidna 
mehka roka pogladi moje čelo, in odprta je pot na stežaj 
do mojega srca. Glava se dvigne, bridkost izgine, a iz nje 
se porodi hrepenenje, misli splujejo z njim čez gore in 
doline, tja daleč v davno pozabljene kraje, v davno prošle 
čase. Za njimi strme moje oči, tam vzhaja solnce, tam je 
veliki beli dan, tam so široke ceste, cvetoča polja, dehteči 
travniki, tam je med njimi — moja mladost. Čuj, kako 
rahlo, kako mehko se glasi:
Oblaček ti, ovčica bela, po nebu 
plavaj mi naprej, poglej, kaj 
draga moja dela, da jo 
pozdravljam, jej povej!
     Mlad glas je, ki poje, čuvstvo kipi iz njega, poslušal 
bi ga in se naslajal ob njem vse čase in izginila bi pijanost 
mojih misli in vrnila bi se lepa mladost. Ali v tem hipu se 
je zaprlo okno, nizko so se spustili zastori, izgubil se je 
glas za štirimi stenami in zopet so padle temne sence na 
mojo dušo . . .
     Pozno je že, trudne so moje oči . . . po cesti ro-
počejo zadnji vozovi. In čuj, pri zadnjem vozu stopajo 
konji počasi, enakomeren peket, enakomerno stokanje 
koles,  kakor  bi   stopali   mimo pogrebci.  Le dalje po-
     

?6
grebci, ustavite se pred mojim pragom, čakajte za hipec, 
truden sem in izmučen. Čakajte samo še hipec, a potem 
poženite in ne ozirajte se! Tja vun, tja med stare znance, ki 
me vabijo izpod kamenov in križev! A ne pozabite naložiti 
z menoj mojega hrepenenja, . da ne bo tavalo samo po 
svetu, da ne zgreši pota, da se ne oklene druge duše, ki mu 
je slučajno prišla nasproti. Vse vzemite s seboj, zakopljite 
globoko! In težak naj bo kamen, ki ga poveznete po vrhu . 
. .
     In pri tem, prijatelj, sem se spomnil Tebe, ki si šel že 
davno pred menoj. Blagor Ti, in svet naj bo Tvoj spomin! 
A Ti nisi vzel svojega hrepenenja s saboj, zapustil si ga 
meni, da se je pridružilo mojemu, in s tem se je podvojilo 
breme mojega življenja. Kako naj se ga otresem, kje naj ga 
odložim?  Mesec se reži še grje z neba, zatisnem naj oči, 
da ne vidim tega bedastega obraza! —
     Zleknil sem se na klop v lopi in- obrnil sem se 
vstran. A mimo mojih dušnih oči so šli tačas dogodki, ki 
naj jih povem v naslednjih poglavjih.
     To je povest o mojem prijatelju, o slovenskem 
literatu Ivanu Leskovcu.
II.
     Pred šolskim poslopjem v Cerovcih je sedel šolski 
voditelj Nikolaj Leskovec in je kadil iz dolge pipe. Kostanj 
nad njegovo glavo je vprav poganjal svoje prvo zelenje,, 
nanj so se usipali; mladi solnčni žarki, po vejah so . 
poletavali vrabci in se pripravljali na svatbo. Okoli vogla 
je priletel, rumen metulj, se je dvignil kvišku in. je .izginil 
v vrhu med-Jistjem, Iz dolge pipe  se. je  vil  tja gori 
temnikast  dim; in tudi
     

7
on je izginil za metuljem. V prvem nadstropju so bila 
odprta šolska okna na stežaj, gledala so tja doli po vasi in 
še dalje čez njo po tihi, zapuščeni okolici.
     »Lep je danes zrak in posušile se bodo gobe, ki so 
se prikazale po zadnjem deževju iz šolskih kotov,« je 
pomislil" Leskovec in gledal za dimom. »Posušile se 
bodo, ker se morajo posušiti, prav tako, kakor sem se 
moral posušiti jaz, Nikolaj Leskovec, učitelj cerovški.«
     Nasmejal se je bridko učitelj cerovški in stresla se 
mu je dolga siva brada pod pipino cevjo. Njegove oči pa 
so mislile dalje in so gledale za dimom.
     »Zakaj ni tako suh trški pivovar, gospod Grebene? 
Zakaj se smehlja tako zadovoljno, kakor bi ga kdo 
venomer čehal po zalitem podbradku? Eh, njemu se ni 
treba ozirati po šolskih kotih, dasi je predsednik našega 
krajnega šolskega sveta. In prav ima gospod Grebene, da 
se ne ozira po kotih.«
     In zopet se je bridko nasmejal Leskovec in stresla se 
mu je dolga siva brada pod pipino cevjo.
     »Pusti druge v miru, kaj te brigajo, Nikolaj? Pusti jih 
in bodi zadovoljen s tem, kar ti je dal Bog.. Zadovoljnost je 
polovica srečnega življenja, je rekel nekdo; ki ni bil učitelj. 
Ne obiraj ljudi niti v mislih, Nikolaj, to se ne spodobi 
vzgojitelju ljudskemu, ki naj ga diči pred vsem skromnost, 
ki je mati najlepše pasje lastnosti. Ne spodobi se mu, zlasti 
tedaj ne, kedar se mu porajajo v srcu grešne želje po po-
svetnem blagu, ki je — gola nečimernost. O vanitas 
vanitatum!«
     In zopet se je nasmejal Nikolaj Leskovec in stresla 
se mu je dolga siva brada pod pipino cevjo. Njegove oči 
pa so še vedno mislile dalje in so gledale za dimom.
     

8
     A tedaj mu je hipoma.padla pipa iz ust in roke so mu 
obvisele ob životu. Oči pa so strmele v njega, ki je stal 
sedaj pred njim,  kakor bi bil zrastel iz tal.
»Kaj? Ti si, Ivan?«
»Jaz sem, oče.«
     »Torej Ti si!« je ponovil Leskovec in ni vedel, kaj bi 
vprašal dalje. Ni vedel, kaj bi vprašal, a vedel je, kaj se je 
zgodilo. A vprašal je vendar.
»Kaj hočeš doma?«
     »Nič, oče. Jesti mi dajte, da se nasitim, potem grem  
dalje.«
»In kam pojdeš?«
     »Dalje po svetu, oče, in več Vas ne bom na-
dlegoval.«
     Leskovec se je zamislil in je gledal vstran. Njegove 
oči so se obrnile tja proti daljnim hribom in videti je bilo, 
kako so govorile:
     »Dalje pojde po svetu in ne bo me več nadlegoval. 
Zakaj sem priklenjen tukaj jaz? Zakaj ne morem tja čez 
hribe in doline za njim, za svojim hrepenenjem? Nisem 
mogel jaz, zato pojde sin, tako je usojeno!«
Ozrl se je sočutno na sina, ki je gledal v tla.
     »Sedi k meni na klop in povej, kako se je zgodilo,« 
je dejal čez nekoliko časa in potegnil zopet iz pipe. 
»Dobrega ni bilo, to vidim.«
Sin je sedel zraven očeta in je uprl roke ob kolena.
     »Ne, dobrega ni bilo, oče, spodili so me. Naj Vam 
povem na kratko. Nekemu součencu je bila v šoli 
ukradena ura. Preiskavah so nas tisti hip vse po vrsti. In 
uro so našli v žepu mojega jopiča. A jaz je nisem ukradel, 
oče!«
     »To Ti verujem na besedo, sin. Toda kaj si od-
govoril?«
     

9
     »Ničesar, oče! Beseda mi je zastala,, povesil sem 
oči. In tudi pozneje nisem odgovoril. Upal sem, da se 
oglasi storilec sam, da se morda izkaže vse kot neumestna 
šala. Toda zastonj! Vsi so molčali in tako se je zgodilo, da 
sem sedaj tukaj.«
     »In tega Ti ne odpuste nikdar, sin, ta »ura« Te bo 
preganjala vse Tvoje življenje. Toda jaz Te ne obsojam, 
jaz vidim v Tvojo dušo. Povedati Ti pa moram, da ni 
dobro, ako ima človek srce v prsih.«
     Osupel je pogledal na očeta. Hipoma ga je tačas 
obšlo spoznanje, šele sedaj je vedel, kdo je njegov oče.
Skočil  je  kvišku   in   iztegnil   roke   proti  njemu.
     »Hvala Vam, oče, hvala! Sedaj je mirno moje srce 
in lahko odhajam.«
     »Stopi v kuhinjo in pozdravi mater. Ženska je sicer, 
a ni slaba, trpljenje je znala prenašati. Postregla Ti bo z 
vsem, kar premore, preden odideš. Poljubi ji roko, to Ti 
prinese srečo.«
     In Nikolaj. Leskovec je sedel zopet na klop in se je 
zamislil. Solnce je sijalo veselo in kostanj je šumel nad 
njegovo glavo. Vsa okolica se je svetila v zlatu in srebru, 
vse je dihalo novo življenje.
     Tedaj je prihajal proti šoli vaški župnik. Leskovec 
ga je zagledal šele, ko je stal pred njim.
     »Kaj pa Vaš sin doma, gospod učitelj? Videl sem 
ga, ko je govoril z Vami. Saj nima še počitnic«
     »Ima jih, gospod župnik, ima jih menda za vedno. 
Spodili so ga, ker je bil prepošten., In zdaj hoče po svetu, 
da si poišče primerne službe.«
     »Hm, hm, to ni prijetno, gospod voditelj. Po-
milujem Vas, vsa bodočnost mu je pokvarjena in Vam so 
se podvojile skrbi.«
     »Gospod župnik, Vi pozabljate, da je bil že v osmi 
šoli in vedno dober dijak. Pomagati si bode znal in —«
     

10
     »Vse prav, ali gospod voditelj, jaz sem mu večkrat 
gledal v oči in jaz se spoznam na oči. Njegove oči so 
vedno lačne, gospod voditelj, to so oči — ponesrečenega 
literata.«
     Smehljal se je gospod župnik in vesel je bil, da je 
uganil nekaj tako novega.
     »K Dorniku moram, vino pretaka in prosil me je, da 
bi mu povedal nekaj, kar je treba vedeti pri tem. Premalo 
prakse še ima. Z Bogom, gospod Les-kovec!«
     Leskovec se je poklonil in ni dejal ničesar. A stopil 
je za sinom v kuhinjo in mu pogledal v oči.
     »Da, to so lačne oči, lačne resnice in pravice,« je 
mrmral sam s saboj, »to so res oči ponesrečenega literata.«
Pogledal se je v ogledalo.
     »In to so moje oči, oči Nikolaja Leskovca, ki sem jih 
posodil svojemu sinu.« —
Dva dni potem.se je poslavljal Ivan od domačih.
»Ker moraš iti, pojdi, in Bog s taboj, Ivan!«
     Obrnila se je mati in iskala nečesa po predalu. 
Zarožljale so vilice in žlice, zažvenketali so noži, a ona  
se  je  sklonila  niže  nad  predal in brskala dalje.
     Pri ognjišču so stali manjši otroci, bratje in sestre 
odhajajočega. Bilo jih je šest, stali so drug zraven drugega 
kot orglice. Najmanjši je držal še palec v ustih in je gledal 
začudeno, in z debelimi očmi. Leskovec je stal zraven njih 
in ko se je ozrl po najmanjšem, mu je šinila v glavo 
misel: »Tudi ta ima lačne oči.«
Tedaj je pa dejal Ivanu:
     »Ako me vse ne vara, pridejo tudi tile za Taboj. 
Morda se izogne kteri — ne, nihče se ne izogne, vsi 
pridejo za Taboj, Ivan! Poglej jih, da jih spoznaš, ako
     

11
se  kje   srečate nenadoma in čez dolgo,  in da jih boš ločil 
od drugih.«
     Ozrla se je tedaj tudi mati, a njene oči se niso upale 
odpreti popolnoma. Skozi napol odprte trepalnice pa je 
bliščala srebrna vlaga in silila na dan.
     In Ivan Leskovec je sklonil glavo nizko in se ni upal 
pogledati na žive orglice, ki pač še niso mogle pojmiti, kaj 
to pomeni.
     Starejši pa so dobro slišali neki glas, ki je tedaj 
govoril votlo, kakor bi prihajal iz teme in puščave: »Tudi 
njih čas pride, in razkropili se bodo kakor kobilice in 
iskali bodo resnice in pravice in iskali bodo sebe. A našli 
ne bodo ne resnice ne pravice, in našli ne bodo sebe. 
Upadla jim bodo srca, izginili bodo, in sledu ne bo za 
njimi!«
    Nihče  se  ni upal pogledati drugemu v obraz.  A 
Ivan je izpregovoril tedaj resno in počasi:
     »Nihče ne more vedeti, kaj bo. Morda pa se vse ne 
izvrši tako, kakor je zapisano!«
     Dvignil je glavo oče Nikolaj Leskovec in je po-
milovalno pogledal sina.
     »Tako stoji zapisano,« je dejal, »in zastonj je vsak 
upor« ...
     Ivan je stopil na prag. Ni se več ozrl, naglo je stopal 
po vasi navzdol.
     Na pragu sta stala oče in mati, za njima so se gnetle 
orglice. Strmeli so za Ivanom, a Leskovcu se je zopet 
"urinila misel: »Kdo stopa tja doli? Ali nisem to jaz? Ali 
ne beži pred manoj moja mladost?«
     Položil je dlan na oči.. . za njim je zahlipalo . .. Ivan 
je izginil v dolini. —
     

12
lIl.
     Tam doli je postal in se je ozrl nazaj proti vasi v 
rebri. Tiho je bilo, daleč naokoli se ni slišal človeški glas. 
Visoka trava je šumela ob potu rahlo, komaj slišno. Po njej 
se je igral lehak veter in jo je božal nagajivo, da je bežala 
pred njegovimi poljubi. Košat hrast je nizko upogibal 
svoje veje sredi pisanega travnika. Njegov višek se je 
svetil v solncu, da se je videl daleč tja po dolini. V. ozadju 
so črneli temni lesovi na zapadnih hribih.
     Ivan se je odkril in se je naglo okrenil. Začul je 
stopinje za saboj, rahle in lahke.
»Prišla si, Mela, hvala Ti!«
     Stopil je naglo proti njej in jo je prijel za obe roki. 
Gledal ji je v oči brez vsake besede dolgo in skrbno.
     »Prišla sem, Ivan, dasi bi ne smela priti. Ne smela bi 
priti zaradi Tebe, ker težje Ti bo slovo od doma, ako sem 
pri Tebi jaz.«
     Bila je še napol otrok, a njene oči so gledale 
pametno in so bile globoke.
     »Kako govoriš, Mela? Poglej me, vesel sem, kakor 
nisem bil vesel že dolgo. In to je tvoja zasluga.«
     »In kam te pelje pot, Ivan? Prejela, sem Tvoj listek, 
a iz njega ne posnamem ničesar, ne vem, kaj se je zgodilo. 
Ali čutila sem žalost, ki je vela iz vsake Tvoje črke.«
     »Stopi nekoliko korakov z manoj, Mela! Tako na 
samem še nisva bila skupaj do danes, to de človeku dobro, 
in lahko Ti razodenem skrivnosti svojega srca.«
     Roko v roki sta krenila na stezo, ki se je vila po 
travniku, tja proti samotnemu hrastu.
     

13
     »Kam me pelje pot, si vprašala? Ali ve popotnik, ki 
se je izgubil v gozdu, kje se mu zasveti izhod? Pota in 
steze se vijo na vse kraje, težko je zadeti pravo. Popotnik- 
hodi v kolobarju, a ko misli, da je rešen, je zopet tam, kjer 
je začel kolobariti. Obup se ga poloti, klone mu glava in 
truden sede na parobek, kjer ga dohiti noč. Ali je gotovo, 
da najde drugi dan izhod, še preden so zbežale moči 
njegove, Mela?«
     »Ni gotovo, Ivan. Toda Tvoja pot je začrtana jasno 
pred Taboj in Tvoje moči so velike, Ivan!«
     »Zaupaš mi, Mela, in to je, kar me tolaži, kar lajša 
moj odhod. Zaupaš človeku, 'ki je obdolžen, da je ukradel 
uro. Ali mi ni užgano na čelu to znamenje?«
Pogledala ga je osuplo in se ga oklenila.
     »Ničesar ne vidim, Ivan! Ne domišljuj si reči, ki jih 
ni. Ti si nedolžen!«
     Postala sta pod hrastom. Nizko je že bilo solnce nad 
lesovi na zapadu in po kčtih v dolini so polegale sence.
     »Sediva v travo, preden se ločiva, preden nama 
zatone solnce za dolgo! — Vidiš, Mela, tja pojdem in 
postanem visokospoštovani davčni praktikant v. ka-
teremkoli trgu. Samo da si prislužim kruha, ker človek ne 
more živeti od zraka. Kruh je potreben, in ako ga hoče 
človek jesti, ga mora imeti. Delal bodem, ker hočem delati 
in ker brez dela ne morem biti. Delal bodem zate skrbno in 
vestno. Toda, Mela, to znamenje na čelu, to se bojim, da 
ne bi zastrupilo mojega dela. Oče mi je dejal pri slovesu: 
Ta »ura« Te bo preganjala vse Tvoje življenje. In moj oče 
je pameten mož!«
»Ivan!«
     »Da, Mela! Zdi se mi, da bodo stopali po meni, da 
me bodo ubijali, ker jim bo preveliko moje  poštenje
     

14
A pride čas, ko strem tiste okove, ko se bode razširila 
moja. skromna roba, da bode velika in široka, kakor je 
velik in širok svet. In izgine okno, ki ovira moj razgled, in 
moje oko se bode paslo nad lepoto, ki jo je ustvaril Bog 
svojirn izvoljencem. Velik bodem, Mela, velik, da sežem 
do neba in poljubljale me bodo zvezde. Moje noge se ne 
bodo dotikale tal in ne bode jih oviralo blato, ki so ga 
razpluskala kolesa težko naloženih vozov. Ne bodo me 
ovirale, moja moč bode rastla, moje roke bodo nosile ves 
lepi svet.«
     Oklenila se ga je okoli vratu in mu gledala v oči 
vdano in začudeno.
     »Da, Mela, tako stoji zapisano, in ne tako kakor je 
bral moj oče. Tako stoji zapisano v mojih očeh, ki so lačne 
in žejne resnice in pravice.«
     Začutil je hipoma v sebi moč, ki se je upal z njo 
obrniti svet. In ta moč je izhajala iz gorkega telesa, ki ga je 
objemalo, je izhajala iz vdanih, začudenih oči Melinih.
     Rahlo jo je pritisnil k sebi, in nagnila se je njegova 
glava k njenim dehtečim, svetlim lasem. Po-božala je- 
njegova roka te lase, da so strepetali pod njenim 
dotikljajem in na njenem čelu je obvisel poljub, kakršnega 
donaša samo mehka pomladnja sapa, ki prihaja čez 
cvetoče in bujne nasade iz daljnjih južnih vrtov. Njegovo 
oko se je zasvetilo v ponosu in v ljubezni. »In tedaj, Mela, 
tedaj pride čas, ko pojdeš za manoj. Pričakalo Te bode 
moje srce, sprejele Te bodo moje odprte roke, zaukala Ti 
bode nasproti moja mladost. In tedaj se odpro duri mojega 
stanovanja... težke perzijske preproge uduše najine 
stopinje, nastane sveta tišina.. . tedaj, Mela, tedaj pride 
najin veliki čas.«
     Položila je glavo na njegovo ramo in je zamižala od   
opojnosti   njegovega  govorjenja.   In   poljubil jo je
     

15
na zaprte trepalnice, ki so se takoj nato dvignile, in dvoje 
hvaležnih, vlažnih oči je gledalo vdano v njegov obraz.
     »Naju veliki čas, Ivan! Oj da bi bil že tukaj, da bi ne 
bilo trenotka, ki se bliža sedaj s plašnimi koraki!«
     »Ne skrbi, Mela, moja duša je močna in močna naj 
bode tudi Tvoja. Kvišku glavo in z jasnim obrazom naprej 
na delo in na pričakovanje!«
     Solnce je že stalo na zapadu, njegov spodnji rob je 
že utonil za goro. A bilo je še veliko in rdeče, in poslednji 
njegovi žarki so objemali cerovško vas. Po dolini pa je 
bilo še tišje, zazibale so se sence, dan je umiral.
»Dolga je še moja pot, Mela! Vstaniva!«
     Pomagal ji je, da je vstala. Zadnjič sta si pogledala v 
oči in roke so se tesno oklenile rok . . .
     Odhajal je. Parkrat se mu je ustavila noga, parkrat se 
je obrnil. A stresel je z glavo in odločno je stopil dalje.
     Mela si je popravila lase. Še vedno je stala na onem 
mestu in strmela za njim.
»Vrni   se,   Ivan,  vrni se!   Kaj bi brez Tebe!«  —
     A Ivana je pogoltnil mrak v tistem hipu, ko se je  
razlegal   od cerovške cerkve glas večernega zvona.
Kakor bi zvonilo k pogrebu!
Prekrižala se je Mela in naglo je krenila proti domu.
IV.
     Dan za dnem je sedel v tisti zatohli sobi, pri tisti 
ozki mizi, dan za dnem je gledal skozi tisto okno. Njegovo 
prorokovanje se je izpolnilo do pičice. Mimo njegovega 
okna je šumela voda vedno enako žalostno pesem.   
Nikdar ni pokazala  svojega dna,  a ko je na-
     

16
rastla, je segala prav do okna, skoro do debelih železnih 
palic, ki je bilo ž njimi omreženo okno. A na nasprotni 
strani tam čez most je črnelo preperelo poslopje s temnimi, 
še gosteje zamreženimi okni. In izza teh oken se je včasih 
oglasila pesem, ki je bila še žalostnejša od pesmi, ki jo je 
dan za dnem donašala v ozki strugi se potikajoča voda. Ko 
se je oglasila takšna pesem, je davčni praktikant Leskovec 
vedno odložil pero in je podprl z rokami svojo glavo. Zrl 
je nepremično v papir pred saboj in lezel je vedno bolj 
skupaj. Še le ko je pesem utihnila, se je počasi zravnal, 
potegnil z roko preko bledega obraza in nadaljeval svoje 
delo.
     »Lep razgled, prav takšen, kakršnega je slutila že 
vnaprej moja duša«, se je često nasmejal Leskovec. »Ta 
ozka krpa umazane vode, onile mostič, »most vzdihov«, in 
okrajnega sodišča umazane ječe! Razgled kakor nalašč. In 
Bog ve, koliko časa naj še posedam tukaj, naj širim s tem 
razgledom svoje obzorje! Toda kos kruha, to je prvo, in 
najlepši razgled ne more potolažiti krulečega želodca!«
     In vdal se je Leskovec v svojo usodo, njegove oči so 
pozabile nekoliko časa na lakoto pravice in resnice, 
strmele so poželjivo za kosom kruha.
     V trenotkih izkušnjave in malodušnosti pa je vstal 
pred njim obraz Melin, in Leskovec se je vklonil.
»Tudi ona potrebuje kruha. Torej zaradi nje!«...
     Tako so potekali dnevi drug za drugim, vsi so bili 
enaki, pusti in dolgočasni, vsi brez solnca in brez svetlobe. 
Tako je pretekla dvoletna doba in Leskovec je napravil 
izpit, ki mu je prinesel kruha. In ta izpit mu je odvzel tudi 
razgled na umazano vodo, na most in na začrnele ječe. 
Prestavljen je bil drugam.
     

17
     Tačas mu je pisal oče; »Veseli me, da se Ti je tako 
obrnilo. Preskrbljen si, moje podpore ne potrebuješ več. A 
ko bodo še večje Tvoje moči, spomni se onih, ki so za 
Taboj! Glej, da jih spoznaš, ako se kje srečate nenadoma 
in čez dolgo in da jih ločiš od drugih! Stoj trdno, da ne 
padeš, podkuj si čevlje, zakaj dolga je še in kamenita 
Tvoja pot!«
In pisala mu je tudi Mela.
     »Glej, Ivan, bliža se najin veliki čas, moje srce je 
veselo in počiva v Tebi! Izpolnujejo se Tvoje besede, 
blato gine izpod Tvojih nog, Tvoja moč raste. A jaz Te 
čakam, Ivan, kaj bi brez Tebe 1« —
     Tisti večer, preden je odhajal Leskovec, so mu 
napravili odhodnico. Bil je lep poleten večer in mimo 
gostilniškega vrta, kjer-je bila pogrnjena miza, je ne-
razločno šumela prav tista voda, ki je šumela mimo okna, 
ki se je danes poslovil od njega Leskovec. A čudno, tu ni 
bilo njeno šumenje tako plaho in žalostno kot tam, tu se je 
čulo kakor bi se oddihala, da je dospela na zrak, na 
svetlobo in zaželjeno prostost. In življenje je bilo na njej, 
vsa velika družina gostil-ničarjevih rac in gosi se je 
premetavala po njej, je vpila in čebljala ter si 
pripovedovala o skrivnostih, ki se gode tam ob bregu na 
oni skrivni poti med nizko se klanjajočimi vrbami in med 
dehtečim grmovjem. In smejale so se stare med seboj in 
majale so z glavami, rekoč: »Me smo bolj pametne, bolj 
pametne!« . . .
     Tam je bila torej pogrnjena miza, pod zeleno brajdo, 
za bujnimi, cvetočimi oleandri. Mrak je legal na brajdo in 
na oleandre, iz vode je silila lahka megla, ko so se začeli 
zbirati povabljenci na vrtu. Zbralo se jih je lepo število, 
med njimi celo sodnik in stari glavar. To je bila velika 
čast, nepričakovana čast, ki bi nikdar ne smela doleteti 
davčnega praktikanta.   Prevzame se
2


18
lahko takšna neizkušena osebica in pri svoji častila-
komnosti in pri svojem človeškem nagnenju k slabemu 
lahko pride na misel, da je ustvarjen iz takšnih snovi kot 
onadva in da hodi po takšnih nogah kot onadva. In potem 
ubogi svet, ubogi starodavni častitljivi osnovni zakoni, ki 
temeljita na njih red in varnost!
     Sodnik in glavar sta bila torej največja lahko-
miselneža tedanjega časa, in Leskovec bi ju bil dal zapreti 
za takšno zanemarjenje njihove avtoritete, ako bi imel 
pravico. Da bi se bila že vsaj prej.napila! No, potem bi ne 
dejal ničesar. Toda tako trezna kakor sta bila videti, to je 
preveliko ponižanje!
     Zasvetile so luči in takoj so začele plesati mu-šice 
okoli njih. Vedno hitreje, vedno bliže plamena. Kakor bi 
jim kdo godel v vedno hitrejšem tempu!
     Na mizi so se zalesketale steklenice, polne ste-
klenice, pobarvane z lepo rumeno tekočino. Penila se je 
kadarkoli se je prelivala v čase in hudo bi moralo biti 
človeku, ki bi bil obsojen, da jo mora samo gledati. 
Predsednik kluba trških abstinentov, gospod Lavrencij 
Goba, po poklicu eksekutor, je prihajal v vedno večjo 
zadrego. Limonada mu ni teknila, ker so ga z njo začeli 
dražiti drugi, ki so jo pili samo tedaj, ko se je oglašal 
maček, po prečuti noči. A držal se je trdno svojih nazorov 
in bil je trezen tudi tistikrat, ko so drugim že žarele oči in 
se svetila lica.
     In prišel je čas, da je bilo treba tudi govoriti. Vstati 
je bilo treba in sprožiti napitnico poslavljajo-čemu se 
praktikantu. Kdo naj to stori prvi? Davkar je že na pol 
mižal in zadovoljno vrtel prste na re-jenem trebuhu ter 
prebavljal. Zastonj ga je drezal kontrolor in ga izkušal 
zdramiti, da bi vedel, kaj je danes njegova dolžnost. Vselej 
se je topo nasmejal in prebavljal dalje v miru. Uvidel je 
torej kontrolor, da mora
     

19
priti na vrsto sam, ako hoče rešiti čast davčnih uradnikov. 
In vstal je.
     »Častita gospoda, slavna družba tukaj zbrana! Čast 
imam, da govorim v slovo gospodu mlajšemu kolegi, 
odhajajočemu Ivanu Leskovcu, čigar zvezda je vsem nam 
najmilejše sijala ves čas njegovega bivanja med nami. Ta 
zvezda se utrinja, ona zahaja za goro, častita družba! In 
ker zahaja, je naša dolžnost, da je ne zadržujemo, ampak 
da dvignemo čase in pravimo: Z Bogom, zvezda!«
     Dvignili so čase in so trčili, Lavrencij Goba s svojo 
limonado. Iz hripavih grl se je oglasilo: Kol'kor kapljic, 
tol'ko let . . .
     Leskovec se je smehljal, bil je bled, a oči so mu bile 
rdeče obrobljene. Iz njif\pa je odsevalo nekaj po-
rogljivega, kar nikakor ni spadalo v to jovialno družbo. 
Odsevalo je vedno bolj prešerno, vedno bolj škodoželjno . 
. .
     In kmalu je začutil potrebo, da bi govoril, tudi 
prijatelj Leskovčev, provizorni učitelj Mehkoba. Potolkel 
je z nožem ob čašo in vstal.
»Dovolite . . .«
Šum ni hotel potihniti, gostje so bučali med saboj.
     »Dovolite«, je zavpil Mehkoba z debelim glasom. 
»Govornik se ne moti!«
     »Ta je pa korajžen«, je dejal glavar in sunil sodnika. 
»Poslušajmo!«
In Mehkoba je govoril.
     »Dovolite, gospoda, da izpregovorim par besedi tudi 
jaz, prijatelj slavljenčev. Jaz, gospoda, poznam Le-skovca 
od neke druge strani, ki se Vam o njej niti ne sanja. 
Vidim, da majete z glavami, no, to je dovoljeno vsakemu, 
od gospoda glavarja doli do gospoda Gobe. Kaj ne, 
gospoda? - Vidite,  in  tista stran mojega prija-
2*


20
telja Leskovca, je stran poetična. Ko sva se včasi iz-
prehajala proti Logu, tam ob tistih tihih vrbah in v 
bledem mesečnem svitu, tedaj se mu je razvnela njegova 
mehka duša, tedaj se je razvil iz nje čisti studenec svete 
poezije. In moja duša se je opajala ob njej,' da je bila 
pijana koprneče navdušenosti skoro tako, kakor sem pijan 
sedaj od te dobre kapljice jaz, in kakor bo kmalu pijan 
sleherni izmed nas.«
     »Hudič, to je pa res korajžen fant«, je vzkliknil Goba 
in pogledal glavarja, ki so se mu tačas izbu-lile oči.
     »Nič korajžen, toda to je staroslovenska navada, da 
se napijemo ob takih časih in prilikah in prav nič bi ne 
škodilo, gospod Goba, da se te lepe navade poprimete tudi 
Vi in da delate čast svojemu imenu. Toda da ne zaidem z 
začrtane poti, naj nadaljujem. Hotel sem samo poudariti, 
da je naš slavljenec velik pesnik pred Gospodom in da bo 
še nekdaj dika in ponos vseh Slovencev, kolikor jih je vpilo 
živijo pod balkonom zadnje literarne slavnosti v Ljubljani. 
To je, kar sem hotel pribiti, zakaj ne samo med Slovenci, 
tudi med drugimi večjimi narodi ni še bilo slišati, da bi bil 
zašel med pesnike davčni praktikant. Imeli so privilegij do 
tega obrta čevljarji in krčmarji, harmonikarji in cu-njarji, 
včasi je smel med nje celo kak učitelj, a davčnega 
praktikanta nikjer! Nikjer, gospoda! Zato, gospoda, se 
usojam, da dvignem svojo čašo na čast prvemu pesniku iz 
tega stanu, a tudi na čast Slovencem, ki so s tem zopet 
pokazali, da napredujejo na vseh koncih in krajih. Živio!«
     Leskovec je bil vedno bolj bled, a iz oči mu je 
odsevalo vedno bolj prešerno, vedno bolj škodoželjno. 
Rdeči obrazi navzočnikov so se daljšali ob govoru 
učiteljevem,   a  nihče   ni   vedel,   zakaj   se   mu  je   po-
     

21
daljšal obraz. Nihče ni vedel, kaj je hotel učitelj povedati, 
a vsak je čutil nekaj, kar mu ni bilo prav. A trkali so vsi in 
pili prav po staroslovenski navadi. Niti glavar se ni branil. 
Ko je trčil z Mehkobo, mu je dejal tiše:
     »Zdi se mi, da ste eden tistih, ki mnogo govori, pa 
malo misli.   Svetoval bi Vam,  da delajte narobe!«
     »Glavar je hud, ker niste napili njemu«, mu je 
pošepnil Goba. »Jaz nisem tako neumen, gospod učitelj, a 
Vi ste učinili veliko glupost. Škoda za tako pametnega 
in korajžnega fanta!«
     Učitelj ga je pogledal presenečen. Zaničljivo se je 
nasmejal.
»To bo storil gospod davkar, ko se zbudi.«
     Zasmejal se je tudi Goba in stopil za trto, a usta so 
mu ostala dolgo odprta, ko je videl izraz na obrazu 
učiteljevem.
Učitelj je stopil za njim in ga je potrkal po rami.
     »Vi ste dober človek, Goba; škoda za Vas, da ste 
predsednik kluba limonadarjev. Spokorite se, še je čas, in 
veseli bodo vsi, ki Vas imajo radi!«
     Goba je raztegnil usta še bolj in v oči so mu stopile 
solze.
     »Bodiva prijatelja, gospod učitelj! Vi ste res pa-
meten človek« . . .
     Okoli mize je tačas šumelo še bolj, vpili so drug 
proti drugemu, kakor bi sedeli tam sami glušci. Nobeden 
ni sedel več na prejšnjem mestu, pomešali so se bili med 
saboj in govorili same imenitne reči. Tedaj se je pa dvignil 
Leskovec in potrkal na čašo. Videti je bilo, da ga je 
prevzelo vino. Pogledal je tja doli po mizi in je govoril.
     »Častito omizje! Nenavadna čast je danes doletela 
mene skromnega  davčnega pisarja s tem,   da ste
     

22
me počastili v tako velikem številu in s tem, da ste mi 
govorili tako lepe napitnice, ki jih nikakor nisem zaslužil. 
Lepo Vas prosim, prvi govornik mi očita, da sem zvezda, a 
drugi me potiska med pesnike. Kaj si boste mislili o meni 
Vi, ki ste sami častivredni možje poštenjaki, ki še nikdar 
niste trgali zvezd in ki ste v zadregi, kedar Vas kdo vpraša, 
med kakšne pijance štejete Prešerna? Kaj si boste 
mislili? Gorje mi, ako to verjamete, vsako moje 
opravičevanje bo zastonj! Toda poznam Vas, gospodje, Vi 
ostanete na oni lepi beli cesti, ki ste hodili do zdaj po njej 
in se jutri ne boste brigali za odišlega davčnega 
praktikanta, tudi če je res tako nesrečen, da je pesnik. 
Dolgo nisem še med Vami, delal sem po svojih močeh 
vestno in skrbno, a znamenje je na mojem čelu in Vi ste 
opazili to znamenje. Skrivaj ste se drezali in gledali vanj in 
našli ste v njem moč, da ste mi zalučali polena pod noge. 
Umaknil sem se jim dozdaj, a Bogve kaj bo v prihodnje.   
Nočem usmiljenja, a zahtevam pravice . . .«
     »Ta pa zabavlja«, se je zdajci oglasil davkar, ki se je 
zbudil pri zadnjih stavkih. »Kdo mu daje pravico ?«
     »Res je, kdo mu daje pravico?« je zavpila vsa vrsta 
in se ozirala proti glavarju.
     Toda Leskovec se ni dal motiti. Njegov obraz je 
rdel, in nadaljeval je glasno in s pikrim naglasom.
     »Poznam Vas, gospoda slavna! Kdo vpije vedno, da 
je Slovenec z dušo in s telesom, pa se doma z ženo 
razgovarja samo nemški in ima v hiši same nemške 
governante?«
     Glavarju je obraz zatemnel in vdaril je s pestjo ob 
mizo.
     »Ta mlečnež, ein so freches Individuum, čakaj 
strela!«
     

23
     Vsi so prebledeli razen Leskovca, ki se je trpko 
smehljal in še vedno stal.
»Ta žalitev! Kdo bi si mislil kaj takšnega?« Glavar  je  
vstal   in   se  je  opotekel   po   klobuk. Takoj mu je bil za 
petami sodnik in za njim davkar. A vstali   so tudi  drugi  
in drli za glavarjem.   Goba je bil zadnji. Stopil je k 
praktikantu in mu je dejal:
     »Hudič Vas je zmotil. Čemu treba zabavljati in 
kaziti tako lepo družbo? Ako ne znate prenašati vina, bi 
bili pili limonado in lepo in' genljivo bi bilo slovo. No, 
sicer ste pa imeli prav, a jaz moram oditi,, oprostite, saj 
razumete, služba je služba!«
     Leskovec je sedel na stol in se še vedno smejal. 
Ostala sta na vrtu sama z učiteljem Mehkobo.
     »Škoda zate, Mehkoba, da imaš tako neumno ime! 
Poznal sem človeka, ki se je pisal za Hrasta, a je zlezel 
pod. klop, ko je začul pasje lajanje. Pri Tebi je narobe. 
Pij!«
Trčila sta in izpila do dna.
     »Vidiš, takšni so stebri naše domovine! Ali čuješ, 
Mehkoba?« . . .
     Za vrtom je šumela voda kakor bi se oddihala... v 
lesu nad župniščem se je oglašal čuk.
V.
     Čez dolgo Ti zopet pišem, Mela! Glej, iz plačanega 
davčnega praktikanta sem res postal neplačan literat. To 
se je pa zgodilo takole. Pred menoj je prišel glas na. moje 
sedanje mesto, da sem nezado-voljnež in rogovilež. 
Gledajo naj mi torej na prste in vsako nerodnost naj javijo 
gori, misliš si lehko, kam!
     

24
To je bila posledica onega večera, ko sem se poslavljal s 
prvega svojega mesta, kakor sem Ti bil pisal. Glavar mi ni 
mogel pozabiti žalitve. Vrag ga res vedi, kako je prišlo tisti 
večer, da sem razpodil to častito družbo. Sedel sem 
nekoliko časa mirno in spodobno, kakor sem bil miren in 
spodoben ves čas, dokler sem bil priklenjen na ono okno 
nad umazano vodo. Tudi tisti večer sem sklenil, da bom 
miren in spodoben, kakršen mora biti vedno davčni 
praktikant. A hipoma se mi je zazdela ta častita družba 
glupa in umazana, kakor voda, ki je tekla pod mojim 
oknom. Ničesar mi niso storili ti ljudje, celo počastili so me 
prav toliko, kolikor so znali in kolikor so bili vredni, a 
mene je hipoma obšla neka prešernost in objest in potipati 
sem jih hotel od strani, od katere jih ni potipal še nobeden. 
In razžaljene so bile visoke glave, a jaz sem se jim smejal 
in smejal se jim je Mehkoba, ki je bil edini človek med 
njimi. Zato so ga pa poslali tja gori na goro Sv. Pankracija, 
kjer sta živela z župnikom Petrom od jutra do večera ob 
tisti misli in ob tistem dejanju, in kjer se je Mehkoba kmalu 
potem oženil od žalosti in pijanosti. Župnik je prišel tisti 
dan dobre volje iz bliž- njega trga, kamor je peljal na prodaj 
svojega najdebe-lejšega pujska. V visokih in blatnih 
škornjih je stopil z voza in se napotil naravnost v cerkev.
     »Kaj Te je zmotilo, ubogi Mehkoba? Tvoja postelj 
je preozka za tako razsipčnost! Mar bi živel z manoj ob 
tisti misli in ob tistem dejanju kot dozdaj!«
     Mehkoba je molčal, a župnik je stopil pred oltar. In 
govoril je novoporočencema tako ginljivo, da je jokal 
cerkovnik, ki je bilo splošno znano o njem, kako ga vsak 
večer tepe boljša polovica. S tem je bila zapečatena usoda 
Mehkobova. Kogar hočejo ubiti, ga najprej oženijo, 
Mela! Škoda ubogega Mehkobe!...
     

25
     Opazovali so me torej in gledali so za manoj, kamor 
sem se obrnil. Jaz pa nisem videl njih škodoželjnih oči, 
krenil sem na pot, kjer sem bil sam s saboj, kjer ni bilo 
drugega popotnika razen mene. Zavedati sem se začel, da 
se bliža oni čas, ki sem Ti govoril o njem ob najinem 
slovesu. Se še spominjaš mojih besed? »Pride čas, ko 
strem tiste okove, ko se bode razširila moja soba, da bode 
velika in široka, kakor je velik in širok svet. In izgine 
okno, ki ovira moj razgled, in moje oko se bode paslo nad 
lepoto," ki jo je ustvaril Bog svojim izvoljencem. Velik 
bodem...« Stopil sem tedaj s prvim korakom nato novo 
pot, ne samo v mislih, stopil sem v dejanju. In vedno bolj 
sem pozabljal, da sem plačan davčni pra-ktikant in da je 
moja dolžnost, da gledam na številke pred saboj in se ne 
zmotim za vinar. Pozabil sem, da mora biti moj hrbet 
prožen in da morajo lagati moja usta. Zakaj sem pozabil', 
Mela? Zato ker sem delal skrbno in vestno kakor nekdaj, a 
oni niso videli mojega dela. Oni so videli samo znamenje 
na mojem čelu in so se drezali in so se mi smejali. Smejati 
sem se jim začel v obraz tudi jaz, njim, ki so bili moji 
predstojniki. Kakšne pravice so imeli do mene? Ali so se 
mi smeli rogati, ker so mi dajali kruha? Ne! Ako ga nisem 
po njih mislih zaslužil z delom, sem ga- zaslužil zato, ker 
je bilo moje srce čisto, ker je bila moja ljubezen velika! —
     Nekega večera sem šel mimo gostilniškega vrta, 
kamor so zahajali moji predstojniki. Na mizi pod kostanji 
je brlela luč, okoli nje so temneli obrazi, sami pošteni 
obrazi, ki si niso upali odložiti uradne krinke niti pri 
vrčku' piva. Opazoval sem jih s ceste, daljšala so se jim 
lica, mršile so se jim obrvi in raztezala so se usta v 
spodoben nasmeh. Najlepše uradno zaupanje
     

26
je vezalo to odlično družbo. Pili so po taktu. Nižji si je 
upal srebati šele tedaj, ko je pil njegov predstojnik. Tako 
se spodobi. Ko je govoril višji, so kimali nižji, in njih oči 
so se sramežljivo upirale v mizni prt. Dolžnost njih je pa 
tudi bila, da so se smejali dov-tipom, naj so bili še tako 
vodeni in neumni. Tudi to se spodobi!
     Imel sem veliko veselje tisti večer, Mela! Stal sem 
dolgo na cesti in poslušal in opazoval. Ako bi imel naših 
velikih literatov zmožnosti in naših psevdo-literatov 
nesramnost, tedaj bi bil lahko ustvaril nov genre v našem 
romanu, in klanjali bi se mi že sedaj uredniki ilustrovanih 
mesečnikov. To so bile prešerne misli, Mela, in iz njih 
lehko sklepaš, da se je res bližal moj veliki čas! —
     »Vedno bolj je zanikern, vedno slabši delavec,« je 
govoril tedaj moj šef. »Pustiti ga ne smem pol ure brez 
nadzorstva. Najmanjše adicije ne izvrši več brez napake!«
     »Literat ni nobeden za nič,« je ponižno pristavil 
kontrolor.
»Literat? Ha, ha, literat! In pa kakšen!«
     Zasmejal se je neki »višji« in za njim so se spo-
dobno zasmejali drugi. V tistem tonu in v tistem taktu!
»Literat, da, slovenski literat,« je dejal šef.
Zopet so se zasmejali in pokimali.
     In nisem se mogel zdržati niti jaz, Mela. Zasmejal 
sem se glasno takoj za njimi. Dvignili so glave in se ozrli 
na cesto.
»To je bi! on,« je dejal kontrolor.
     »Preglasno govorimo,« je pritrdil  šef že nekoliko 
tiše.
     »Der Horcher an der Wand . . .« je recitiral ponižno 
moj kolega Krivec. Vnovič sem se zasmejal ter odhaja! 
dalje . . .
     

27
     Ali misliš, Mela, da me je kaj razburilo to go-
vorjenje? Moj glasni smeh je sicer pričal, da ni v moji 
notranjščini vse v redu, da se je nekoliko nategnila neka 
skrivna struna, toda posebnega ni bilo. Bil sem pač 
lahkomiseln, najboljše znamenje, da sem bil že tedaj 
literat po božji volji. In stopal sem dalje po cesti, dalje vun 
iz trga. Temna je bila noč in brez-mesečna, tiho je stalo 
drevje ob cesti in nepremično, nikjer ni bilo nobenega 
glasu. Gori v rebri na desnici je svetilo skozi drevje par 
luči, edino znamenje, da so blizu ljudje. Dobro mi je dela 
ta tišina, ta samota, in moja noga je stopala dalje. Polastilo 
se me je neko hrepenenje, da bi šel dalje in dalje po tej tihi 
komaj vidni cesti, da bi izginil v tej temi in da bi ne bilo 
sledu za manoj. Vse naj bi se zabrisalo z.a manoj, vse, in 
na večne čase! Lahke so postajale moje noge, vedno lažje, 
veselo je postajalo moje srce, vedno ve-selejše. Dalje, 
dalje! Manjkala mi je samo harmonika siromaka Marka in 
dovolj bi mi bilo vsega . . .
     Ko se je zdanilo, sem se zdramil iz svojih sanj. 
Zdramila me je svetloba, zdramil me je šum in ropot 
vozov, zdramili so me človeški glasovi. Ko sem se Ozrl, 
mi je bila tuja okolica, ki me je sprejela. Pred mojimi 
očmi se je dvigal visok začrnel zvonik, izpran od burje in 
dežja. Pod njim in okoli njega so se stiskale male koče, 
videti je bilo kakor bi se v ozadju vdirale v tla in izginjale. 
Skoro pred vsako kočo je stal človek, bosonog in 
gologlav, in njegove oči so strmeč gledale mene tujca in 
ugibale, kako mi je zašla noga v to dolino solz in gorja. 
In te glave s koščenimi in razoranimi obrazi, z visokimi 
nagubanimi čeli in velikimi zarjavelimi plešami so se 
ozirale za manoj, dokler nisem izginil za zadnjo kočo. In 
tam na vrhu sem   se  ozrl.   Razgled  sem   imel   po  vsej  
vasi.   Pred
     

28
kočami so še vedno stali bosonogi in gologlavi možje, a 
imeli so sedaj prekrižane roke na prsih, in glave so jim 
klonile navzdol. In njih pleše so se svetile v vzhajajočem 
solncu in bile so še večje in še bolj zarjavele. Iz koč se je 
dvigal .tenak dim kvišku in skozi odprta majhna okna se je 
zaslišal semtertje otročji glas, tenak in bolesten in gladen. 
Tedaj- sem pa začutil, da so postale moje noge hipoma 
težke, in da je legla žalost in bridkost v moje srce. Legel bi 
na tla v rumeno travo in jokal bi, da bi se razjokala z 
manoj vsa ta nesrečna okolica. A okrenil sem se počasi in 
težko sem lezel s klanca . . .
     Više in više je lezlo solnce, a jaz sem se zavedel, da 
moram domov. Nazaj v ono zatohlo sobo, nazaj med svoje 
prijatelje, ki me bodo sprejeli s škodoželjnimi pogledi in 
hinavskim nasmehom. In še zamudil bodem uradne ure! 
Pospešil sem korake, solnce je pripekalo, pot je lil 
curkoma raz moje čelo. Ni ga bilo veterca, ki bi me 
ohladil, ni ga bilo ob poti studenca, kjer bi ugasil svojo 
žejo. A vendar dalje, dalje!...
     »Žejen sem!« sem zavpil in omahnil sem na obcestni 
kamen, da bi se odpočil. Nad mojo glavo je razprostirala 
svoj vrh košata topol, na njej je pel-škržat melanholično 
pesem. Po cesti pa je plesalo solnce in svetil se je.beli 
prah, da je jemalo vid. Od nekod je priletel vrabec, 
povaljal se je po prahu, iztegnil vrat in odletel z drobno 
biljo v kljunu. Niti ozrl se ni name.
     Zdrknil sem s kamena v travo pod topol, položil sem 
roke pod glavo in gledal kvišku. A oči so mi nehote" 
zlezle skupaj in zaspal sem trdno. Zbudilo me je ropotanje 
voza, Skočil sem kvišku in pogledal na uro. Bila je prva 
čez poldne. Ves dan izgubljen, izgubljene   uradne  ure!   
Zaklical   sem voznika,   naj ustavi,
     

29
da se popeljem z njim domov. Toda bil je že predaleč, ni 
me slišal. Izginil je za ovinkom in velik oblak prahu se je 
dvigal za njim. In zopet je bilo tiho okoli mene, celo 
škržat je bil odletel drugam . . .
     Doma so me iskali, šef je bil poslal pome. A nihče 
ni vedel, kje sem. Gledali so se debelo v pisarni in se 
muzali.
»Liter-rad je izginil!«
»Noč ga je vzela.«
     »Bog ve, kje preganja snočnega mačka! Da je bil 
pijan, je jasno!«
»Morda se je kje ustrelil?«
»Ni škoda zanj!«
     In pisali so dalje in bili so edini v svojih lepih 
mislih. Ko me ni bilo doma še opoludne, je vedel že ves 
trg najnovejšo novico. Pritekel je k šefu moj krojač in 
čevljar, pritekel je gostilničar, ki sem pri njem obedoval.
     »Vsem je dolžan ta nepridiprav!« je vzdihnil šef in 
pogledal kvišku. »Zakaj ste mu dajali, tako zani-karnemu 
praktikantu? Kdo naj Vam pomaga?«
     Odšli so poštenjaki, a nihče se ni spomnil, da bi bil 
povedal, koliko časa sem jim dolžan in koliko sem jim 
dolžan. Krojač je imel dobiti še pet goldinarjev, čevljar 
dva in gostilničar toliko, kolikor je znašala hrana od 
prvega dalje. In vendar takšno vznemirjenje že prvi dan, 
odkar sem »izginil«! Kje je tičal vzrok ? .. .
     Proti večeru pa sem prikorakal v trg. Začudeno so 
me gledali oni, ki so me srečavali, začudeno, kakor bi 
prihajal z onega sveta.
»Praktikant se je vrnil!«
»Kaj vraga?«


30
     »Vedel sem, da se ni obesil, prevelika kukavica je!« 
. . .
     Drugi dan so mi obesili na vrat disciplinarno 
preiskavo, Mela. In to samo zaradi enega zamujenega 
dneva. Tedaj se mi je prignusilo vse. Ni se mi zdelo 
vredno, da bi jim odgovarjal resno na vsa podla sum-
ničenja, v svojih odgovorih sem se norčeval iz njih. In 
nazadnje so razumele te uradne krinke, da se norčujem. In 
začeli so grizti kakor stekli psi. Vsak dan so našli na meni 
novo nerodnost in nerednost, in odhajala je pritožba za 
pritožbo na višje mesto. A jaz sem delal kakor prej, 
skrbno in vestno.
     In tedaj je bilo, ko sem začel pisati svojo prvo 
povest. Toda o tem Ti hočem pisati prihodnjič, ker so 
nocoj že trudne' moje oči in se tresejo moje roke. Do 
tistikrat pa, Mela, ostani zdrava in ne vdajaj se mislim, ki 
bi zameglile Tvoje jasne oči, ki bi z žalostjo oškropile 
Tvoje otroško srce. Spavaj sladko, Bog s Taboj, Mela! —
VI.
     Moja prva povest, Mela! Čudna, nerazločna so 
čuvstva, ki me obhajajo ob tem spominu. Nekje na dnu 
mojega srca, globoko tam doli, se je zgenilo, se je spočelo. 
Nejasno je bilo, zamotano v kaos čuvstev, a živelo je in se 
je gibalo. In sililo je kvišku, na površje. Izcimila se je 
misel in je porodila drugo. In splule so misli v bajni svet 
domišljije in zadobile so obliko. - Postalo je jasno in 
svetlo in srce je občutilo radost in bridkost. Z nevzdržno 
silo je kipelo na dan, kar je bilo tam notri, in razlilo se je 
življenje pred menoj.   Življenje?   Ali   sem   že  kaj 
doživel?   Da, živ-
     

31
ljenje, Mela! Ni bilo to življenje zunanje, kakršno se dan 
za dnem vali pred nami v milijon izpremembah, ni bilo to 
življenje, ki ga uničuje smrt, bilo je notranje življenje, ki 
ga živi duša sama zase. Me li razumeš, Mela? Nisem hotel 
biti fotograf, ki nastavi svoj aparat s smehljajočim 
obrazom, kamor se mu vidi najbolj pripravno, nisem hotel 
biti profesor, ki secira besede, hotel sem biti otrok svoje 
duše, svojega srca! In tako sem postal pisatelj, Mela . . .
     Toda, Mela, srce me boli, priznati moram Tebi in 
vsej javnosti, da sem zgrešil pot, da sem se dal zapeljati.
     »Čemu pišete tako? Ljudje se Vam bodo smejali,« 
se mi je dejalo.
In zopet:
     »Dandanes zahtevajo življenja, kakršno je in ne 
takšnega, kakršno bi morda lahko bilo, ako bi ne bilo 
greha na svetu.«
     Da, greha! Mela, tačas niti vedel nisem, kaj je greh. 
Greh mi je bil že to, kar je bilo drugim čednost, ki so se 
ponašali z njo. In še dandanes, Mela, ne vem, kaj je greh.
     Pač, Mela, to vem, da je bila izprememba, ki se je 
pozneje izvršila z manoj, velik greh! Da sem izpre-menil 
svoje prepričanje, da so me pregovorili s takšnim 
besedičenjem ljudje fotografi in profesorji, to je ne-
odpusten greh ! Ali zgodilo se je, in povratka ni več iz 
dežele zmote in zmedenosti . . .
     Prišel sem v dotiko z Iiterati, z našimi »priznanimi« 
in z onimi, ki so uživali zaslužen pokoj na la-vorikah, ki 
so jim jih nanosili svojedobno »zadovoljni Kranjci«. — 
Teh »zadovoljnih Kranjcev« se spominjam ob vsaki 
priliki, zlasti pa pred vsakimi volitvami, ko razgrinjajo   
svoj   program   ter   pri   raznih   prireditvah
     

32
veselic, v »dobrodelne namene«. Škoda bi bilo, da bi 
izginil ta tip iz dežele! — Seznanil sem se torej z vsemi. 
Poln jih je moj album in vsakega poznam posebe . . .
Ali tačas še nisem poznal vseh.
     Nekje v naši deželi je bila veselica, lepa in ve-
likanska veselica. Ves spored se je vršil točno in gladko 
in tudi zadnja točka se je začela z vso ono gorečnostjo, ki 
je lastna ljudem, ki so rojeni pod trto. Žal, ako bo morala 
ta točka kdaj izginiti z veseličnih sporedov! Velik vrt, pod 
kostanji pogrnjene mize, za njimi rdeči obrazi. Glasno 
govorjenje in prešeren smeh, za grmovjem stiskanje rok 
in šepetanje. Vse v poveličevanje velikega dneva!
     Tam med njimi je sedel on, ki so ga želele spoznati 
moje oči. Zaslovel je bil čez noč. En sam spis ga je dvignil 
na površje, da se je povsod imenovalo njegovo ime. Jaz 
sem se sicer čudil, kako je to mogoče. Našel nisem na njem 
ničesar, kar bi bilo vredno občudovanja, a zadovoljni 
Kranjci so ga vpisali med prve naše zvezde in moja 
dolžnost je torej bila, da sem ga moral občudovati tudi jaz.
     Sedel je torej med njimi in ko sem ga ugledal prvič, 
si je popravljal nanosnik in se je smejal. Priklanjal se je 
postarni devici, ki je sedela vsa blažena poleg njega.
Predstavil sem se mu.
     »A, Vi ste torej tisti Y? Dobra znanca sva že po 
spisih. Oprostite, gospodična, da Vas zapuščam za 
nekoliko hipov!«
     Prijel me je pod pazduho in vlekel me je za saboj.
     »Stopiva nekoliko po vrtu, laže se da tako kaj 
pogovoriti.«
     

33
     Zavila sva na stransko pot in izginila med 
grmovjem.
     »Oprostite,« mi je dejal takoj v začetku, »Vi ste 
velik osel.«
     Pogledal sem ga začudeno. »Mož hoče biti ori-
ginalen,« sem si mislil, a dejal nisem ničesar.
     »Glejte, v današnjih časih, pa takšen idealisti Čemu 
pišete take budalosti? Dandanašnji se to ne izplača. 
Poglejte mene, samo malo sem jim poščegetal živce in že 
sem imeniten !«
     Zasmejal se je cinično in si zopet popravil na-
nosnik.   Pošla  mi  je  sapa,  tako   sem   bil presenečen.
     »Sicer pa imate tudi Vi prav. Vsak naj piše po svoje, 
nihče naj ne posnema drugega! Individualnost, to je prvi 
pogoj.   Mačka ni za to, da bi jedla solato.«
»Ali oprostite mi, Vi ste grozen človek!«
     »Samo pameten, prijatelj, samo pameten! Torej vsak 
naj ostane pri svojem, to je prav. Mene na primer ni treba 
posnemati, jaz hočem ostati sam kot viden, mejnik daleč 
naokoli. Toda tako tudi ne smete več pisati kakor ste 
dozdaj. Pišite po vzgledu kateregakoli drugega, sicer 
poginete. Nihče Vas potem več ne povoha!«
     Imel sem dovolj moža, ki je oporekal samemu sebi. 
Moja sodba o njem je bila končana. Otresti sem se ga 
hotel.
     »Veselilo me je, da sem Vas spoznal. Oprostite, še 
neko pot imam, zato se poslavljam.«
     »Že? Mnogo bi Vam še imel' povedati. Torej 
uvažujte moje besede, verujte mi, da sem jih izgovoril 
samo zato, ker Vam želim dobro. V kratkem bom urednik 
našega najboljšega lista in za tistikrat se Vam priporočam. 
Toda, individualnost, in pa mene na miru!« —
3


34
     Naglo sem stopal z vrta in sem krenil za trgom proti 
kolodvoru. Glej ga, samo malce jim je poščegetal živce in 
že je imeniten! Kaj bi rekel, ako bi mu kdo drugi povedal 
to v obraz? . . .
     Mela, ne zanima te morda ta moja blebetavost, in čas 
je, da neham. Toda povedati sem Ti moral to, ker nimam 
drugega, ki bi mu razodel. Ali si ne moreš misliti, kako je 
začela ginevati ob takih doživljajih moja samozavest? 
Čutil sem, da sem ponižan in malo-vreden, pogreznil sem 
se z vzvišenega svojega stališča v blato do kolen. In začel 
sem se zavedati, da ne strem nikdar okov, ki me oklepajo 
od rojstva, ker jih ne more streti nihče, komur so jih 
naložili. Majhen ostanem, Mela, majhen, kakor je majhna 
moja soba, ki v njej prebivam. Nikdar se ne razširi pred 
manoj razgled v obljubljeno deželo, vedno me bode 
spremljala ona žalostna pesem, ki se je glasila čez vodo 
izza zamreženih oken tja do moje pisalne mize v prvi moji 
službi. Majhen ostanem, kakor so majhni in nizki ljudje 
okoli mene. Majhen! . . .
     »Tako stoji zapisano in zastonj je vsak upor,« je 
dejal moj oče pri mojem slovesu. —
     Mela, še nekaj Ti imam povedati! Glej, dozdeva se 
mi, da naju je ločila usoda za vselej. Nikdar ne boš moja 
žena. Samotna bo moja pot, ta kratka pot, kolikor je je še 
pred manoj. Ne žalosti se, tako je moralo priti!
VIII.
     Ivan Leskovec je bil bolan. Podaljšala so se mu 
bleda lica, oči so izgubile prejšnji ogenj. Vlačil se je 
semtertja kakor megla, nikjer ni mogel najti miru. Vedno  
je   iskal   nečesa.   Njegove oči so gledale v tla,
     

35
so  se  hipoma  dvignile,  se prestrašile, a iskale so in iskale.
»Iščem se in iščem, samega sebe iščem.«
Postal je in se začudil.
     »Sem li kedaj bil? — Ni me bilo, zato se nisem mogel 
izgubiti. In zato se ne najdem nikdar!«
     Iz kota je hodil v kot po svoji ozki sobi, vroče so bile 
njegove roke in so visele navadno ob životu navzdol. Viselo je 
vse na njem in ob njem, vse je sililo k tlom in iskalo. Ušesa so 
bila prozorna, štrlela so od glave, poslušala so natančneje in 
skrbneje. Kakor bi se imela od nekod približati tiha stopinja in 
bi morala za to stopinjo kreniti noga Leskovčeva. Skupno bi se 
oddaljili, prav tako bi izginil sled za njima. In končana bi bila 
trnjeva pot.
»Tako hitro? Brez sadu?«
Nasmehnil se je bridko ob tej misli.
     »Zakaj ne? Tako so hoteli oni, ki so me ubili! Ni jim 
bilo po volji, da bi dozorel sad na takšnem drevesu!« —
     Lepi so bili dnevi zunaj. Pomlad je silila v deželo, 
mogočno hrepenenje se je razlilo čez plan, vse je koprnelo v 
sladkem pričakovanju. Vun, tja v lepi svet, daleč čez hribe in 
doline, daleč v deželo sanj in nad!
     Tudi Leskovec se je zdramil. Z veliko energijo je vrgel od 
sebe malodušnost, ki ga je tlačila. Oživel je še enkrat. Popotno 
palico v roke, ojačile se bodo noge, izginile bodo bridke misli in 
nova moč se naseli v žilah! Glavo kvišku, kdo bi obupaval 
spomladi?
Odpravil se je.
     Čutil je še svinec v svojih nogah in ob sencih ga  je   
tiščalo   v   glavi.   A  stopal  je   dalje.   Ko je šel
3*


36
mimo urada, je stal kolega Krivec na pragu in se je solnčil. 
Dobro mu je delo, to je kazal njegov zadovoljni obraz. Z 
veliko slastjo je vlekel dim iz cigarete in se oziral za vsako 
punco, ki je šla mimo. Čedne so te punce in nedolžne tudi, 
kaj ne Krivec? Mislil si je to Leskovec, ko je zagledal 
Krivca in zasmejal se je prvič čez dolgo, tako neumna se 
mu je zdela ta misel.
     A Krivec se je zmuznil v urad, ko je zapazil 
Leskovca. Kmalu so se prikazale ob oknih razne glave. 
Bile so nekoliko v ozadju, da ne bi se preveč videle. To bi 
ne bilo lepo. Toda Leskovec je čutil, kako počivajo vse oči 
na njem, je uganil, kako se drezajo lakti, kako 
pomilovalno in škodoželjno hkratu se spogledujejo 
njegovi bivši kolegi. Zdelo se mu je, da sliši šefov glas: Ta 
ne bo dolgo tlačil trave! In nalašč se je ozrl proti oknom, k 
vsem po vrsti, in privzdignil je klobuk. Izginile so glave, 
na cesto so zrle samo šipe . . .
Ob koncu ulic ga je srečal prijatelj iz krčme.
     »Kam, Leskovec? — Vrni se, čez most ne prideš, 
tvoj koš je preslab!«
     »Odkritosrčen si, prijatelj, in to de bolje nego 
pomilovanje. Hvala! Poizkusiti hočem dalje.«
Ni se ozrl, šel je naprej.
     »Ne prenaglo, prijatelj! Komaj Te dohajam, počakaj, 
da se pogovoriva.«
     Prišel je bil za njim naglo in nemudoma. Leskovec 
je obstal, in razveselilo se je njegovo oko.
     »Ti, Mehkoba? Bog Te sprimi, bolj sem Te vesel, 
nego da bi videl svojega očeta. Glej, zopet si navzoč ob 
mojem slovesu! Poslavljam se od teh krajev, poslavljam 
od teh ljudi — za vselej,«
Stisnila sta si roki in si pogledala v obraz.


37
     »Stopiva k Biažu tamle pod murvo, dober cviček 
ima. Tvoj nos, Mehkoba, ne kaže, da bi se branil«
Zasmejal se je Mehkoba in pokazal škrbasta usta.
     »Kako naj bi se ga branil, Leskovec? Najboljši moj 
prijatelj je. Pomaga mi nositi veselje tega življenja in 
zvečer me položi na postelj, da ne nadlegujem svoje žene. 
Težko bi izhajal brez njega.«
     Drug za drugim sta prestopila prag, molče in 
vtopljena vsak v svoje misli. Pridrsal je oče Blaž in se je 
začudil, da ima gosta že tako zgodaj.
     »Kaj bo dobrega, gospoda? Lepo vreme imamo, 
breskve na vrtu so že začele poganjati in v grm za vodo se 
je že naselila penica. Zgodnja pomlad prihaja letos.«
Pogledal ga je Leskovec in dejal Mehkobi:
     »Vidiš ga, nikdar še ni zapisal črke in. stavil bi, da 
niti pisati ne zna, in vendar je poet!«
Obrnil se je k Blažu.
    »Povejte mi Blaž, ali ste bili že kedaj lehko-miselni 
v svojem življenju?«
     »Lehkomiseln, gospoda? Ne da bi si bil v svesti, ne 
da bi vedel, verujte mi! A vendar napravim vsak dan 
drugo in vsak dan večjo neumnost. Ako ni to 
lehkomiselnost, ne vem, kaj naj bi bila!«
»Vidiš, Mehkoba, vse se strinja. Rojen poet!«
     »Prinesite liter cvička, poet Blaž!« je dejal resno 
Mehkoba in sedel za mizo.
     Liter je stal na mizi, liter pristnega cvička, kakršen 
se je dobil samo pri Blažu. Prinesel ga je Blaž z velikim 
veseljem in z vso spoštljivostjo.
     »Iz Gadove peči, gospoda! Klobuk doli pred njim, 
zlasti ako ga človek pije zjutraj, dokler je še trezen! 
Pokusita, gospoda!«
     

38
     Nalil je krčmar lastnoročno in opazoval penečo 
tekočino. Oko se mu je svetilo in usta so se mu gibala 
kakor v tihi molitvi.
     »Ako bom imel še takšnega v kleti,« je dejal potem, 
»tedaj ga dvignem na smrtno uro polno čašo in zapojem 
vesel: Oče nebeški, glej, še ta kozarček zdej!«
     »Ali ga vidiš, Leskovec? Vsa njegova duša je v tej 
kapljici in vse njegovo življenje. Škoda, da ga ne vidi 
Gobal Ali se ga spominjaš, Ivan?«
»Da, kaj je z njim?«
     »Nič. Mož je imel preveliko misel o samem sebi. 
Dolgo ni mogel zdržati, uvidel je bil, da ni rojen za 
abstinenta. Umrl je že. Čast njegovemu spominu, plemenit 
človek je bil in svoj posel je opravljal s krvavečim srcem 
in z največjo počasnostjo. Mojo hišo in mojih par stolov je 
poznal prav dobro.«
     Umolknil je Mehkoba in zrl v tla. Težko mu je bilo 
pri srcu, kakor bi se bil spomnil očeta, ki ga je imel rad in 
ki je počival že dolgo pod zeleno rušo. Tudi Leskovec je 
molčal in zrl skozi okno na cesto kakor v sanjah. Krčmar 
je sedel k drugi mizi in v roko je vzel časopis. Krivico mu 
je bil delal Leskovec, ko ga je bil obsodil; da ne zna brati. 
In hvaležnost do onih, ki so ga naučili brati, je kazal Blaž s 
tem, da se je vsakikrat odkril,' ko je vzel v roke časopis. 
Tudi poleti ga niso mogle od tega odvrniti niti muhe, ki so 
plesale po njegovi pleši.
     Tiho je bilo v sobi nekoliko časa. Skozi okno so 
pripluli vanjo čisti solnčnr žarki in eden se je uprl v 
Mehkobov kozarec, da se je pozlatila v njem plemenita 
tekočina. In Mehkoba je obrnil vanjo svoje oko in ni se 
mogel zdržati.
»Na zdravje, Leskovec I  Pijva in bodiva vesela!«


39
     »Tako je,« je dejal krčmar in pokimal z glavo. 
»Poštena človeka sta. Pri vinu so žalostni samo lopovi.«
Trčila sta in pila in zopet nalila.
     »Ne zameri, Leskovec, slišal sem, da so Te ubili. 
Kaj si jim storil?«
     »Kaj sem jim storil? Mehkoba, kaj si jim storil Ti, 
da so Te poslali gori k Sv. Pankraciju in da so Te 
oženili?«
Mehkoba se je  nasmejal.
     »Ni mi več hudo, Leskovec. Zdaj bi niti ne mogel 
živeti 'več drugače in res ne morem biti hud. Storili so 
svojo dolžnost«
     »Tako je, Mehkoba, storili so svojo dolžnosti. Tudi 
pri meni so jo storili, ker niso mogli drugače in ker so 
spodobni ljudje.«
»Ali si popolnoma proč?«
     »Popolnoma na cesti. In niti zasmejati se niso upali, 
ko so me zalučali vun in ko so videli, da sem padel na 
obraz, in da se je z blatom oškropila moja obleka. Obraz 
se jim je nabral v žalostne gube. Žal nam je, da Vas je 
zabolelo, ubogi človek, so mi dejali in so gledali v tla od 
pomilovanja in odkritosrčnosti. Pobral sem se, Mehkoba, 
in nisem se ozrl nanje. A pljunil sem nazaj in sem odšel. 
Tako, zdaj sem'tukaj in se odpravljam v svet, tretjič in 
zadnjič. In Ti si prišel k mojemu slovesu, Mehkoba, in jaz 
sem vedel, da prideš. Moral si priti, ker sicer ne bi bil 
Mehkoba!«
     Krčmar je privzdignil glavo in poslušal. Večale so 
se mu oči in drhtele so ustnice. A nazadnje je pokimal z 
glavo in bral dalje.
     Mehkoba je razmišljal. Svetil se je njegov nos in 
roke so se skrčile v pesti.
     

40
     »Čuj, Leskovec! Na cesto so Te vrgli in nič Ti niso 
dali na pot. Kam hočeš s praznimi rokami in z boleznijo v 
telesu? Glej, tu imaš roko, stopi z menoj gori k Sv. 
Pankraciju in ostani pri meni! Malo imam, a tudi mala 
celota se da razpoloviti. Tudi moja žena Ti ne bo na potu, 
navadila se je molčati. Odstopim Ti kot, kamor boš lehko 
v miru položil svojo glavo.«
     Krčmar je zopet nehal brati in zopet so se mu večale 
oči.
     »Hvala Ti, Mehkoba, poznam Te, da Ti je to resnica, 
a moja pot pelje drugam. Ne morem še za Taboj, toda ako 
bi Te kedaj potreboval, se spomnim Tvojega imena in 
potrkam na Tvojih durih. Pijva, prijatelj!«
Steklenica je bila prazna.
»Ali   naj ga pokličeva še?«  je vprašal Mehkoba.
     »Moji žepi so prazni in dolga je moja pot. Tudi Ti 
menda nimaš odveč.«
     Tedaj se je pa dvignil krčmar in pristopil. Molče je 
vzel steklenico in jo napolnil. A prinesel je zraven če tretji 
kozarec.
     »Dovolita, gospoda, da prisedem. Izpijmo ga skupaj 
čašo!«
     Pogledala sta ga Leskovec in Mehkoba, srečale so se 
oči vseh treh.
     »Kako je to, da nisem še nikdar dozdaj videl 
Vašihoči? In vendar sva se videla že večkrat, Blaž?« je 
vprašal Leskovec.
Blaž ni odgovoril. Dvignil je kozarec in trčili so.—


41
IX.
     V onih ozkih ulicah z malimi starimi hišami, ki se 
tiščijo druga druge kakor bi se bale izgubiti, je stanoval 
Leskovec. Gori pod streho je stanoval. Soba je bila ozka in 
črna, komaj je stala v njej postelj in mala miza. Imela je 
eno samo okno, a še tisto je bilo majhno in ako je hotel 
pogledati na črno umazano dvorišče, je moral stopiti na 
prste in iztegniti vrat. Zraven njegove sobe so prebivali 
ljudje nečedni in nemirni. Po ves dan je odmevalo hripavo 
vpitje od njih in tolkli so po stenah in tleh kakor bi vedno 
sekali drva. Tudi pretepali so se. Od polunoči naprej pa so 
smrčali, da Leskovec ni mogel spati. Ako je hotel zjutraj 
vun, je moral previdno prekoračiti nakopičene smeti, ki so 
mu jih bili porinili prav pred vrata. Toda Leskovec se je 
privadil in nazadnje bi se mu ne bilo zdelo prav, ako bi 
potihnilo vpitje, pritrkavanje in smrčanje. Tudi smeti se je 
privadil, noga se mu je nazadnje kar sama ob sebi dvignila 
na onem kraju. Samo včasih, ko je hotel pogledati skozi 
okno na nebo, a je namesto njega ugledal začrnelo streho 
nasprotne hiše, se je za hipec spomnil z bridkostjo besed, 
ki jih je nekdaj govoril Meli.
     »Razširila se bode moja soba, da bode velika in 
široka, kakor je velik in širok svet, in izgine okno, ki ovira 
moj razgled . . .«
     Utrujen je ob takšnem spominu omahnil na stol, a 
domišljija mu je pričarala pred oči zelene travnike in 
šumeča polja, senčnate loge in temne gozdove. In bilo mu 
je še huje in neznosneje.
     Včasih je potrkalo na njegove duri. Prihajali so 
obiski. Prišli so sami mladi ljudje s starimi obrazi in z 
veliki izkušnjami. Govorili so malo, posedali po postelji in 
po tleh in pobirali zadnje ostanke iz tobačnih
     

42
škatelj ter pušili. Napolnila se je soba z dimom, ki se je 
valil skozi okno kakor skozi dimnik. Bili so bledi in izpiti 
ti ljudje, in oči vseh so bile lačne.
»Imaš kaj, Leskovec?«
»To, kar imate Vi, prijatelji!«
     In pušili so dalje in razšli so se molče in tiho kakor 
sence.
     Včasih pa je bilo drugače. Potrkalo je glasneje in 
samozavestneje. Stari obrazi teh mladih ljudi so se 
zasvetili, ko so stopili pred Leskovca.
     »Vstani, duša! Glej, vrnili so se časi egiptovskih 
loncev!«
     In odhajali so po stopnjicah in tedaj je bil njihov ves 
svet In izpolnila so se njih hrepenenja, postali so veliki in 
močni! . . .
     Leskovec je pisal dolg roman. Imel je mnogo iz-
kušenj in domišljal si je, da ve sedaj, kako je treba pisati, 
da bode ustregel urednikom in bralcem. Ta roman mu 
mora toliko donesti, da poplača svoje dolgove pri 
gospodinji in da si še ohrani kredit pri njej vsaj do konca 
leta. Potem se mu tako obeta dobro mesto v uredništvu 
nekega dnevnika.' Konec bo bede in nevrednega življenja!
     Ko je dokončal svoj roman, se je oddahnil. List za 
listom je jemal v roke in z veseljem in zadovoljstvom je 
bral stran za stranjo. Izlil je bil vsa čustva svoja na papir, 
živelo in kipelo je v črkah, uspeh mora biti velik in časten! 
In z nekim svetim spoštovanjem je zopet skladal stran na 
stran, zavil v poseben zavitek in napisal naslov. Smehljaje 
se je vstal in nesel rokopis lastnoročno v uredništvo.
»Kje je gospod urednik »Svobodne Misli« ?«
     Vstal je okrogel možiček izza mize in se mu 
približal.
     

43
»Česa želite, mladi gospod?«
     »Jaz sem literat Leskovec in prinašam Vam velik 
rokopis za »Svobodno Misel.« Prepričan sem, da Vam bo 
ugajal, in da ga bodo veseli bralci Vašega lista. Pridobi 
Vam novih naročnikov.«
     Zasmejal se je urednik, da so mu stopile solze v oči.
     »Jako zamozavestno govorite, gospod Leskovec. To 
ni posebno priporočljivo. Sploh opazujem, da manjka 
sedaj mladini one skromnosti, ki smo jo imeli svoje-časno 
mi. In vendar smo tudi nekaj napisali. Glejte, napisal sem 
nekdaj povest »Prebodena srca.« Vse gospodične v 
predmestju so jokale, da so jih morale tolažiti matere. Ali 
mislite, da sem si ob tem uspehu kaj domišljeval? Kaj še! 
Niti na ulice-si nisem upal, ker sicer bi se bil razjokal tudi 
sam. Toda današnji rod, nespodobni rod!«
     »Gospod urednik, dovolite, menda vendar ni nič 
nespodobnega, ako je človek prepričan o vrednosti 
svojega dela.«
     »Dovolite, pravi literat ni nikdar prepričan o vred-
nosti svojega proizvoda, to vem sam po sebi. Skeptičen 
mora biti in sodbo mora prepustiti drugim, ki so v to 
poklicani. Sicer pa, gospod Leskovec, rokopisov imam 
toliko na razpolago, da ne vem kam z njimi. In mnogo je 
precej dobrih vmes. Vendar sprejmem tudi Vašega v 
pregled, da Vam pokažem, da nimam predsodkov.«
     »In kedaj se smem oglasiti, da mi poveste svojo 
sodbo ?«
»Danes teden lahko pridete ob tej uri« . . .
     Ves teden je Leskovec taval semtertja brez vsakega 
dela. Od dne do dne je postajal nervoznejši. Od sprejetja   
njegovega  dela  je bila odvisna njegova bo-
     

44
dočnost, tega si je bil v svesti. In odtod nemirnost in 
malodušnost.
     Točno ob določeni uri se je zopet zglasil v ured-
ništvu.
     »Sedite nekoliko, gospod Leskovec, resno besedo 
imam govoriti z Vami«, je dejal urednik in mu ponudil 
stol. »Vidite, prebral sem Vaš rokopis, čisto natančno in 
počasi sem ga prebral. Da, posamezne odstavke Vam lahko 
citiram na pamet in priznati Vam moram, da niso napačni. 
Ali v celoti pa delo ni dovršeno in ga ne morem sprejeti. 
Talent imate, toda zlorabljate' ga, gospod Leskovec. Čemu 
se vtikate v politiko? Kaj je treba tega v povesti? Čemu 
blatite ljudi, ki jim je blagor naroda nad vse na svetu, a jim 
Vi podtikate podlost in sebičnost? Verujte mi, da tega še ne 
razumete in da to ne spada v resno povest, ako bi trdili to 
tudi mlajši literati vsega sveta. Zlasti pa pri nas se ne sme 
kaj takšnega! Vidite, naši voditelji se žrtvujejo, delajo 
brezplačno in imajo od tega samo škodo. In zato naj bi se 
še blatili, naj bi se krivično obsojalo njih postopanje tudi 
v povestih? Prijatelj, ozirov moramo imeti mnogo, da ne 
razžalimo ljudi. Sicer tudi jaz pri-poznam, da jo naši 
voditelji včasi zavozijo, toda kdo bi jim štel to v greh? 
Spoštovati jih moramo, oni nam hočejo prav, dasi morda 
tudi včasi nevede delajo nasprotno.«
     »In Vaš list nosi naslov »Svobodna Misel«, gospod 
urednik?«
     »Vi se mi rogate? Povem Vam, prijatelj, da niti 
pojma nimate o tem, kaj je svobodna misel. Sicer sva 
opravila!«
     Urednik je vstal, bil je rdeč v obraz in vrgel je 
rokopis pred Leskovca.
     

45
     »Tu imate! Svetujem Vam pa, da ne bodite preveč 
domišljavi in učite se skromnosti, potem se morda še 
kedaj srečava!«
     Leskovec je pograbil rokopis in ga stisnil pod 
pazduho. Nasmejal se je glasno in nespodobno.
»Svobodna Misel«, ha, ha!« . . .
     Hitel je iz uredništva na ulice, hitel je dalje iz mesta. 
Vroče mu je bilo, a njegov obraz je bil bled, skoro rumen. 
V drevoredu je sedel na klop in se zamislil. Tedaj se je pa 
spomnil literata, ki se je bil sešel z njim tistikrat na 
veselici. Bil je sedaj ocenjevalec in korektor pri neki 
knjigotržnici. Ako je on zadovoljen z delom, ki se ponudi 
knjigotržcu v nakup, tedaj se delo sprejme in plača. Do 
njega se je hotel obrniti. Hitel je domov, zapečatil rokopis 
in ga poslal na njegov naslov.
Čez štiri dni je že dobil odgovor.
     »Gospod, kakor ste bili svoj čas naivni, tako ste 
sedaj brezobzirni. Vrag Vas jaši! Ali res nimate kaj 
drugega pisati? Za takšne reči ni še zrelo naše ljudstvo in 
naši prvaki so storili en sam dan več koristnega, kakor 
boste Vi storili s takšnimi spisi ves čas svojega življenja! 
Ali nam res hočete odpraviti vse odjemalce? Dobro, da 
smo še mi tukaj! Pojdite se solit! Rokopis Vam vrnem, 
ako zahtevate! To so blagohotni moji opomini, spišite kaj 
drugega, ne tako nesramnega!« ...
     Leskovec je udaril po mizi, da je odskočila ste-
klenica z vodo, ki je stala na njej. Stisnil je ustnice in 
sikal:
»Hudič! Ti hudič!«
Tedaj je pa potrkalo, nalahko in plaho.
»So že tu«,  je dejal Leskovec, »prav prihajajo«.


46
     In vstopili so drug za drugim, oni mladi ljudje s 
starimi obrazi in z velikimi izkušnjami. Posedli so po 
postelji in po tleh. Pobirali so zadnje ostanke iz tobačnih 
škatelj in so začeli pušiti. Napolnila se je soba z dimom, ki 
se je vlačil po njej kakor žalost.
»Vzemite, ljudje božji, in berite!«
     In vzeli so in so brali. Niso se začudile njih oči, niso 
izpregovorila njih usta.
     Pušili so dalje in razšli so se molče in tiho kakor 
sence.
X.
     Luči so že gorele po mestnih ulicah, stopinje 
večernih izprehajalcev so odmevale v malo podstrešno 
sobo, in pri sosedovih je bilo nocoj nenavadno tiho. Kakor 
bi bil kdo tamkaj umrl. Leskovec je ležal na postelji z 
odprtimi očmi in gledal v strop. Temna je bila soba, samo 
moten žarek svetiljke na dvorišču se je zmotil, da je 
pogledal skozi nizko okno. Pri sosedovih so stopali po 
prstih in so šepetali. Ta nenavadna tišina je plašila 
Leskovca. Tesne so mu bile prsi in težko je sopel. Nastavil 
je uho na steno, a umel ni nobene besede, ugeniti ni 
mogel, čemu hoja po prstih in čemu šepetanje. Obrnil se je 
zopet in zopet gledal v strop. Vroča mu je bila glava, 
ustnice so bile suhe in žejne.
     »Kaj še čakam ?« se je vprašal sam pri sebi. »Ali ni 
že dovolj dolga moja pot? Po njej sem hodil brez konca in 
kraja, strmele so moje oči za ciljem, a niso ga ugledale. 
Pot je šla dalje in dalje sem šel jaz po njej. In še zdaj ni 
konca. Kaj še čakam?«
     Zamižal je in poizkusil zaspati. Toda spanec ni hotel 
na njegovo oko, mučne misli so silile v njegove
     

47
možgane. Počasi pa je vendar zadremal napol. In tedaj se 
je prikradel svetel žarek do njega. Pred njim je stala Mela, 
takšna je bila kot tedaj, ko se je poslavljal od nje tam doli 
pod Cerovci. In nad njuno glavo se je razpenjal košati 
hrast in solnce je lezlo nad lesovi k zapadu. Iztegnil je 
roke proti njej in nagnil se je k njenim dehtečim in svetlim 
lasem. Pobožala je njegova roka te prožne lase, da so 
vstrepetali pod njenim dotikljajem, in na njeno čelo je 
pritisnil poljub.
»Mela!«
    Toda Mela se je umeknila, se je oddaljevala, in 
izginila je, kakor izginejo sence dopoludanske. Prazen je 
bil prostor na njegovi strani, izginil je hrast in zašlo je 
solnce. Moten žarek svetiljke na dvorišču je gledal na 
njegovo postelj . . .
     Spomnil se je Leskovec, da je preteklo že dolgo 
časa, odkar je dobil zadnje vesti o Meli. Že čez leto dni je 
bilo, da ni vedel ničesar o njej. In tudi pisal ji ni. Čemu? 
Izginile so lepe sanje in pobledel je celo spomin na te 
sanje in dvignil se je redkokedaj. Bridko se je nasmejal in 
potegnil je z roko po potnih laseh.
     Tedaj so se začule glasne stopinje na stopnjicah. 
Potrkalo je glasno in samozavestno. In vsuli so se v sobo 
stari obrazi mladih ljudi in so se zasvetili. Nekdo je 
prižgal užigalico in posvetil na postelj.
     »Vstani, duša! Glej, vrnili so se časi egiptovskih 
loncev!«
Leskovec se je dvignil in sedel na posteljo.
     »O pravem času ste prišli, stari mladeniči, četrti dan 
je že, kar nisem jedel! Kdo ima denar?«
     V žepu Cvetkovem je zažvenketalo in lep je bil ta 
glas, kakor bi bilo zazvonilo na božji poti.
»Kje si dobil?«


48
     »Še so dobri ljudje v tej dolini, Leskovec, samo 
čistih misli ne marajo in lepe duše. In pogodil sem jih in 
spisal sem jim povest o jari kači in njenih mladičih. In 
Tvoje uho in Tvoje oko Ti priča, da so me plačali 
pošteno.«
     »Živela misel svobodna, živela lepa naša domo-
vina!«
     Odhajali so po stopnjicah in njih je bil ves svet. Bili 
so močni in veliki ...
     Ob deseti uri zvečer se je glasilo njih hripavo petje 
iz male predmestne krčme. Veselje je bilo v družbi, 
nekaljeno veselje, in pijače je bilo na mizi in gnjati in sira.
     Rdeli so obrazi, motne so bile oči in težke glave. A 
hipoma se je v tem veselju razžalostil Cvetko in je udaril 
ob mizo.
     »Kdo nas ima na vesti, kdo? Vprašam Vas, zakaj 
smo berači?«
     Tiho je bilo nekoliko časa, in spogledavali so se 
gostje ob drugi mizi.
     »Jaz Vam povem, kdo,« je vpil Cvetko. »Oni, ki ne 
marajo čistih misli in lepe duše! Spokorite se, prijatelji, in 
stopajte v vrstah naših »priznanih«, in-ogenj bode vedno 
gorel pod Vašimi lonci!«
     Pri nasprotni mizi so se dregali z laktmi in nogami.
    »In ako jutri kdo od Vas pogine na cesti, se ne bode 
genilo nobeno srce, se ne bo zasolzilo nobeno oko. 
Kakršno življenje, takšna smrt, bodo vpili in zagrebejo 
Vas kakor psa!«
»Prav govori!« . . .
     Leskovca se je vino zelo prijelo, ker je pil naglo in 
mnogo. Vstal je in se opotekal proti durim. A tu je 
naenkrat obstal in oči so se mu izbulile.
     

49
     V sobo pa sta prihajala možki in ženska. Ko je ona 
zagledala Leskovca, je naglo stopila k njemu.
     »Ali si res Ti, Ivan? Izpremenil si se močno, revež!«
»Mela!«
Zasmejala se je na glas.
     »Ne tako, Ivan!. Tvoj glas je še vedno tak kot je bil 
nekdaj in lahko bi zbudil iz spanja mojega moža. Sicer je 
gluh in slep, toda ako se mi kateri bliža, je nezaupen in 
ljubosumen. Kaj ne, Lavrencij?«
     Zasmejal se je topo in neumno in pokazal močne, 
zdrave zobe.
     Leskovec je s silo potlačil čuvstva, ki so ga 
prevzela.
     »K nam stopita, v našo družbo! Tu je doma 
veselje.«
     Pripeljal jih je k mizi in je predstavil tovariše po 
vrsti.
»Sami literati, Mela!«
»Sami literati, gospa!«
Šum se je povečal, novo vino je prišlo na mizo.
»Kaj je Tvoj mož, Mela?«
Zasmejala se je zopet.
     »Ali ne vidiš? Glej ga, agenta ne loči od drugih 
ljudi!«
     Agent pa je točil in je bil vesel, da je v družbi 
literatov. Govoril je in govoril, ni mu pošla beseda.
     Tudi Mela je pila, in prijemalo se je je vino. Nagnila 
se je k Leskovcu in mu zašepetala:
     »Jutri popoldne ne bo mojega moža doma, pridi k 
meni! Tu je naslovi«
     Leskovec ji je pogledal v oči, a jih je takoj povesil. 
Ni ji mogel več pogledati vanje.
4


50
     Izmuznil se je Leskovec iz družbe in nihče ni opazil 
njegovega odhoda. Ko je stopil na prag, je na-letal dež in 
mu škropil v obraz. Tiho je bilo po ulicah in motno so 
brlele samo še nekatere svetiljke. Leskovec se je odkril in 
si je odpel suknjo. Vroče mu je bilo, mahal je s klobukom, 
a hitel je dalje. Iz ulic v ulice, vun iz mesta.
     »Ali ni že dovolj dolga moja pot? Po njej sem hodil 
brez konca in kraja, strmele so moje oči za ciljem, a ga 
niso ugledale. Toda razbistrile so se in sedaj ga vidijo pred 
saboj! Ne smem muditi, da dospem do njega še nocoj!«
     Zavil je za zadnji vogal in je izginil v temi. Nihče ga 
ni videl poslej.
 


Anina prva ljubezen.
Spisal Roman Romanov.
 


 

I.


 
na je bila stara ob tistem času osemnajst let. Velikosti je 
bila srednje, njeno telo se je bilo že lepo razvilo, samo še 
njen obraz je bil vedno bled kakor v davnih otročjih časih. 
Tudi plašna je bila še pravtako, bala se je mračne ulice in 
hitela na večer iz prodajalne plaha proti stanovanju. 
Včasih, ko je čula ob večerih za'sabo korake, se ji je zdelo, 
da gre za njo hudoben človek, ki ima v mislih nekaj 
grdega in bo tisto storil kakor hitro bo mogel. Ob taki 
priliki je pospešila korake, tekla je naposled skoro in prišla 
v stanovanje vsa zasopla.
     »Kaj vam je?« — je vprašala tuintam gospodinja, a 
Ana je hodila po sobi in se je sama sebi nasmehnila.
»Nič« — je rekla — »hitro sem hodila«.
     Lase je imela temnorjave in vlažnosvetle in nosila je 
lepo frizuro. Njene oči so bile velike, skoro temnozelene, a 
v njih je ležalo nekaj zelo mehkega in prijetnega. Ustnice 
je imela zmernordeče in v po-smehih, ki so jih kazale tiste 
njene ustne, je bilo večinoma nekaj bolnega, prikrito 
trpljenje.  Človeku se je zdelo, da si želi nekaj, česar ne bo 
mogla doseči nikoli, kar je mogoče sploh nedosežno. Sama 
ve, da je to nedosežno, in ker se tega vsak čas zaveda, so 
njeni nasmehi tako bolnokonvencijonalni. Tudi njen glas 
je  izražal isto.    Nenavadno je bil mehek in člo-
     

54
veku, ki je govoril z njo, se je zdelo primerno, da 
izpregovori nekaj prisrčnega in sentimentalnega.
     Ana je bila prodajalka v majhni prodajalni čevljev, 
kjer je bila večinoma vse dni sama. Vse dni je presedela na 
nizkem stolu ob vratih, čitala knjige in preživljala potem še 
enkrat v duhu vse tiste dogodke, ki je o njih čitala. Tako je 
živela večinoma v sanjah, hodila vedno sama in si slikala v 
mislih nenavadno lepo bodočnost. Mislila je, kako se bo 
omožila z dobrim fantom, ki jo bo ustavil nekega lepega 
dne na ulici, na poti v prodajalno ali iz nje. Najbrž se bo 
dogodilo to spomladi, ko je vse prerojeno in je tudi srce 
daleč dovzetnejše in drznejše kakor druge čase. Prišel bo 
fant nenadoma, pozdravil bo in vprašal, če jo sme 
spremljati. Lep bo, prilično velik, površnik mu bo visel 
preko rame, v rokah bo imel črno gladko palico in svetle 
rjave rokavice. Bled bo nekoliko v obraz, nasmeh na 
njegovem obrazu bo izražal strah in rahlo hrepenenje 
obenem. In ko bodo tako prijazno čakale dobre oči, bo pač 
nemogoče biti sirov, nemogoče se okreniti in oditi hladno 
svojo pot. Tako se bo dogodilo vse lepo in prijetno in 
potem bo. napočilo popolnoma drugo življenje, ki bo daleč 
lepše od prejšnjega. Niti primerjati ga ne bo mogoče z 
njim, s tem življenjem želja in sanj. Zakaj ono drugo 
življenje bo resnica sama, imelo bo resnične cilje, ki jih bo 
lahko doseči.
     Včasih, ob zimskih večerih, je hodila Ana z gospo-
dinjo v gledišče. Nenavadno ugodno ji je bilo tam, zdelo se 
ji je, da je to prava-domovina vseh njenih najlepših misli. 
Ko je zaigrala pod odrom godba in se je razlila po bogato 
okrašenem prostoru polnozvočna in "ponosna melodija, se 
ji je zdelo, da ne sedi več, ampak da se polagoma dviga, 
Ne samo srce, tudi vse
     

55
telo se dviga z njim vred, med to melodijo plava in ne ve 
več niti za svet, niti za zemljo. Čakala je težko, da bi se že 
skoro dvignil široki zastor, da bi nastopil mlad trubadur in 
zapel zaljubljeno pesem pod oknom lepe grajske gospe.. 
Zamreženo je okno, samo roko lahko pomoli mlada 
grajščakinja, da poljubi bele prste nesrečno zaljubljeni 
trubadur.
     Kadar je minila gledališka sezona, je bilo Ani težko. 
Obhajalo jo je čuvstvo, kakor bi bilo minilo nekaj zelo 
lepega v njenem življenju, kar se ne bo vrnilo nikoli več. 
Kakor mladost, ki se izgubljena nikoli več ne vrne.
     Ob poletnih dolgih večerih je sedela navadno pri 
oknu, gledala je na ulico dol, koder je šlo vedno mimo 
polno ljudi. Pozno že, ob sobotah večer navadno, so peli 
delavci v gostilni, ki je stala nasproti. To so bile kmečke 
pesmi, o škrjančkih na primer, ki se izprele-tujejo v zraku 
in se posmehujejo fantom, ki se je zaljubil in hodi tako 
sam preko polja, ves bolan na srcu. Nenavadno moč so 
imele te pesmi do nje in bilo jih je tudi v resnici poslušati 
s tistega okna nekaj docela posebnega. Dasi je bil človek 
sredi mesta, se mu je vendar zazdelo, da živi kje zunaj 
sredi priproste vasi, kjer šumi veter po morju zlatega 
klasja in poje slavec brez strahu popolnoma tik okna. 
Zdelo se je, da stoji blizu holm, na holmu je stoletna lipa, 
pod njo je miza od belega javorja in krog te mize stoje 
mladi in zali vaški fantje, ki imajo po strani blobuke, 
drzne krivce na njih in pojo nocoj, 'ker je lep in prijazen 
sobotni večer.
    Včasih se je domislila daleč nazaj na pokojne starše, 
na prvo mladost, na dom, ki so ga kupili neusmiljeni 
ljudje in pregnali iz njega domačine. Ob takih prilikah   se  
ji  je  zdelo  življenje samo nelepo in svet
     

56
sirov in brez srca. Prišlo ji je na pamet, da je čisto sama, da 
je velika žalost to, če nima človek nikogar, ki bi mu bil 
vsaj brat. In tako so se pretakale misli zopet v tiste sanje o 
fantu, ki bo prišel nekega spomladanskega večera in jo bo 
uljudno ogovoril. Zdaj je že dolgo čakala nanj, že tretjo 
pomlad, ali vse do tistih' dob ni bilo nikogar. Življenje je 
bilo mirno, ne veselo in ne žalostno, ampak vsakdanje in 
pogostokrat dolgočasno. Nekoč si je zmislila, da bi šla po 
svetu, nekam daleč v tujino, kjer' so drugi ljudje z drugimi 
šegami in običaji. Na jug morda kam, kjer ne pade nikoli 
sneg, vedno cveto rože, vedno sije solnce in ni žalostnih in 
meglenih jesenskih dni, ki morijo človeka in ubijajo vse 
veselje do življenja. Tudi ljudje so menda tam drugačni. 
Bolj so živahni, bolj veseli, niso tako mrtvi, ampak bolj 
živi. Ali če je to natančno pomislila, se je zdela sama sebi 
čudna in neumevna. Zakaj v tujini so doma tujci, tuj jezik 
govore, njej neumeven, drugačna docela je njihova" 
priroda, neprikupljiva in zanjo odurna. Tudi se je bila 
privadila prodajalni, tistemu nizkemu stolu za vratmi: 
sedeti tam, čitati lepo povest, malo pomisliti nato in malo 
posanjati — in ura je že poldne, mrači se že skoro, fant 
prihaja, da zaklene trgovino in ona odide počasi proti 
domu. Ozre se okrog parkrat, da vidi, kdo gre za njo. 
Grdogled moški jo mogoče zasleduje, nekaj grdega misli, 
prilike išče, da bi tako storil, in res je treba pospešiti 
korake. Strah je legel na srce, stisnilo se je, skoro teči je 
treba, naglo zbežati po veži, gor po stopnjicah potem in 
planiti v sobo nenadoma.
II.
     Nekoč je prišel v prodajalno k Ani velik in zelo lep 
fant. Ni bil baš elegantno oblečen, ampak s tisto ženialno 
zanikarnostjo, ki ugaja gledalcu. Svetlo ovrat-
     

57
nico je imel zavezano v pentljo, ki se je pri gibanju telesa 
veselo zibala, lase je imel razmršene in primeroma velike, 
a brki so mu bili pod nosom baš pričeli poganjati. Rdeč je 
bil v obraz, oči je imel plave, in kadar je govoril, je delal 
to z nasmehom. Pri tem je kazal dve vrsti belih, zdravih in 
svetlih zob in ustnice so se krožile v nenavadno prijazen 
izraz. Klobuk je jemal ob prihodu z glave, z desnico je 
popravljal lase in gledal gor po omarah na levo in desno.
»Kaj bo mogoče nama napraviti kupčijo?«
Vprašal je in se nasmehnil.
     To je bilo v zgodnji spomladi, ko skopni sneg in 
zacveto po gozdnih obronkih zvončki, po mejah marjetice 
in po gozdovih divji žafrani. Solnce je sijalo zunaj, kakor 
razigran kuštroglav otrok se je smejalo z neba dol in videti 
je bilo, da se tudi priroda sama smeje. Vsi tisti holmi okoii 
mesta, da se drže na smeh, vse njive, vsi travniki in celo 
resne in strme gore.
     Med drevjem so letale ptice, vse veselo razposajene, 
v vrhovih borov in kostanjev so se oglašali ščinkavci in 
ponavljali svojo pesem od jutra do mraka. Celo lene vrane 
so oživele, niso tako dolgočasno kričale sredi polja, kakor 
se je to godilo v pozni jeseni in ves čas po tistem dnevu, 
ko je pričel padati od neba dol droben sneg. Življenje je 
bilo zunaj, toliko ga je bilo, da ga je objel človek komaj z 
očmi, komaj ga obsegel s spomladansko dovzetno dušo.
»Kaj bo mogoče nama napraviti kupčijo?«
     Stal je fant za prodajalno mizo, prijazno se je smejal 
in baš na lice mu je sijalo veselo spomladansko solnce.
     »Mogoče« — je rekla Ana, in ko je videla, kako lepe 
bele zobe ima fant, kako lepo modre so njegove oči, se je 
tudi sama smejala.
     

58
»Ali  ste Vi  tukaj  domača?« —  je vprašal fant.
     »Ne! V službi sem« — je rekla Ana in iskala po 
omari.
»Ali ste vedno sami v tej prodajalni?« —
»Ali ste sploh sami v življenju?« —
»Ali nimate bratov, sester, staršev ?« —
»Ali nimate fanta?« —
     lzpraševal jo je z majhnimi presledki in menda se 
mu je zdelo, da pripoveduje same šale,- ko mu je krožil 
krog ust pač vedno tako vesel smehljaj.
     »Ali nimate fanta?« — je ponovil in potem ji je 
počasi pravil, da je lepa. Da ima lepe lase in oči in usta, in 
da je njen glas nečuveno sladek. Ani se je zdelo to, 
smešno in otročje, ampak ni ji prišlo na misel, da bi se 
jezila nad njim, nad lepim tujcem. Prijazen je, in če mu 
človek pogleda v obraz in oči, potem vidi, kako je bil vsak 
temen sum do dna neopravičen. Misli, ki se snujejo za tem 
belim čelom, niso hudobne, ampak  dobre so,   prijazne in 
prijetne kakor oči same.
     Fant je gledal črevlje, ki so stali svetli in lepi pred 
njim in je vprašal po ceni.
     »Toliko in toliko« — je rekla Ana in tistikrat se je 
nasmejala na glas. Sama ni vedela, odkod in zakaj, ampak 
tako prijetno in lepo ji je bilo mahoma v pro-dajalni, kakor 
še nikoli prej..
     »Vi ste zelo prijazna gospodična« — je rekel fant in 
se je iztegnil preko prodajalne mize ter jo prijel za roke.
     »Pustite!« — je odgovorila. »Ljudje gredo mimo in 
vidijo. Ampak sedite, če se vam ljubi!«
     Sedel je in je govoril mnogo. Pripovedoval je, da se 
bo zdaj včasih spomnil nanjo. Kadar bo zjutraj obuval te 
črevlje, ki jih je kupil pri njej, se bo domislil nanjo. In tudi 
sicer včasih ob večerih bo mislil nanjo.    Iz mraka,   iz 
noči morda bo vstal njen obraz,
     

59
razpredelila se bo tema in iz nje bodo pogledale njene oči. 
Mimo prodajalne bode hodil odslej dalje vsak dan, in če bi 
kdaj želela govoriti z njim, naj pač samo zamahne z roko, 
in bo vstopil. Vse večere odslej dalje jo bo čakal na oglu, 
od koder jo bo spremljal proti domu, da je ne bo strah pred 
hudobnimi ljudmi.
     Lepo spomladansko popoldne je bilo zunaj, zdaj se 
je bilo že nagnilo solnce in posijalo skoro po vsej 
prodajalni. Svetli čveterokotniki so stali po tleh in po 
prodajalni mizi in se bliščali v visokih steklenih omarah. 
Zatrepetali so včasih, zakrila jih je za hip senca, ki jo je 
povzročil mimovozeči voznik.
     Ana je slonela na prodajalni mizi, z roko je bila 
podprla glavo in je poslušala in mislila nekaj nenavadno 
lepega, česar pa ni niti sama umela. To je bila pač novost 
v njenem življenju, ni bilo blizu ne minulosti in ne 
bodočnosti. Kakor ribič sredi morja je bila, ki ga je 
omamilo južno solnce, zaspal je in spi zdaj in se ne meni 
za vesla. Valovi se igrajo z njimi, nesejo čoln seboj v 
tujino, vetrovi jim pomagajo, ki se upirajo v belo jadro.
     »Kakšen je ta fant« —- je mislila tiho — »kakšne 
ima oči, kakšne zobe ima in kako rdeče in menda vroče 
ustne.«
     Lepa se ji je zdela mladost, ni bila res dolgočasna, 
ampak kratkočasna do nepopisnosti. Kakor sekunde so v 
njej ure, kakor minute dnevi, kakor ure tedni in meseci. 
Ali velika tolažba je to, da se je pričela šele zdaj, ko je 
stara osemnajst let in bo trajala tja daleč — dolgo vrsto let, 
do tridesetega leta. In še potem bo morda ostalo srce 
mlado, vsaj še včasih bo dovzetno in drzno kakor v tej 
razkošni uri.
     »Ceno povejte!« — je rekel fant, vstal je bil in 
popravljal klobuk.
     

60
     »Toliko in toliko« — je rekla Ana, smejala se je in je 
zavijala črevlje v svetel rožnat papir. Prišlo ji je na pamet, 
da bi ne bilo lepo, če bi vzela ob tej uri denar. Tako bi 
bilo, kakor bi pljunil na primer človek na najlepše cvetje, 
ki cvete v vrtu. Na tejo morda in bi visela potem od nje 
umazana slina.
»Toliko  in toliko!« —
     Tudi če nima sama denarja, tudi če se zgodi karkoli, 
vendar ob tej uri ne more vzeti denarja.
»Pustite!'. . .«
    Fant je zaprosil, prijel jo je za lica in jo je hotel 
poljubiti.
»Ljudje gredo mimo . . . Bože moj! . . .«
     Zardela je vsa v lica, tresla se je po životu, njen glas 
je bil ves preplašen. Ni čula, kdaj se je poslovil, ni slišala, 
kdaj je zaprl za seboj duri, samo tisti nemir je čutila, ki se 
je razlil po njeni notranjosti. Vse je vrvelo tam, srce je bilo 
burno, misli so drevile druga preko druge in v glavo ji je 
bilo nenavadno vroče.
III.
     Dva dni po tistem dogodku jo je vprašal gospodar po 
tistih črevljih, za katere je manjkalo denarja.
»Podarila sem jih« — je rekla — »podarila.«
Zravnal se je in zelo začudil.
»Čemu, zakaj ?«
»Moralo je biti tako, moralo!«
     Odgovarjala je docela mirno, in. tudi ko so jo čez 
teden dni odslovili, je ostala mirna.
     »Moralo je biti tako, moralo! To ni drugače mogoče, 
ni mogoče!«
     Prosila je potem po časopisih za mesto in ga je 
dobila naposled v drugem oddaljenem kraju.
     

61
     Tiste dni, ko je čakala ponudbe, je slonela navadno 
doma na oknu in gledala na ulico dol proti ovinku, kdaj se 
pač že pokaže znani fant. In ker ga ni bilo, se je domislila, 
kako jo čaka na oglu zvečer, ko se zapirajo prodajalne 
druga za drugo. Na oglu stoji in gleda dol po ulici, in 
kadar se prikaže ženska z napol dolgim krilom, se 
razveseli.
»Ona  je!«
     Na glas izpregovori skoro, razveseli se nenadoma in 
potem sledi zopet neprijetno razočaranje. Celo uro tako 
čaka in odide naposled nejevoljen in žalosten.
    Tako je mislila in je šla zvečer, ko so zapirali 
prodajalne mimo ogla. Ampak tam ni bilo nikogar. Po 
ulicah je šla potem, vsakega moškega je pogledala v 
obraz, in mahoma je izginila vsa njena plahost. Nič ni 
pogledala krog sebe, nič ni pomislila, da gre morda za njo 
prileten moški, ki misli nekaj docela grdega in hoče tisto 
tudi storiti.
     lzpremenila se je bila v kratkih dneh, nenadoma so 
videle njene oči življenje, vse daleč drugo kakor je bilo 
popisano v lepih povestih in ki ga je gledala v gledišču. 
Tam zunaj ni bilo tistih vernih trubadurjev, ki imajo 
krotke oči kakor ovce, ki so pohlevni kakor jagnjeta, ki 
samo igrajo na kitaro in pojejo zaljubljene pesmi. Tudi 
niso živeli zunaj tisti fantje, ki so pogledali prvič v obraz 
lepe mladenke, se ž njo zaljubili že tisto uro in ostali 
zvesti do konca dni. Zločesti moški so Živeli zunaj, 
govorili so lepe besede, ali lagali so, in njihove misli so 
.bile umazane. Vsi cilji so bili blatni, opljuvane rože vsi 
njihovi verni pogledi. Bože moj, kaki lažniki so tisti 
umetniki, ki slikajo svet tako lep in tako krasen in tako 
varajo mlado in življenja nevajeno srce!
     

62
     Ona je mislila to in je sovražila vse tiste knjige, 
kjer je čitala toliko lepega in hrepenenja vrednega. 
Čuvstvo, ki je polnilo - njene prsi, je bilo hladno, tako 
vsakdanje kakor misel starca, ki se domisli na bližnjo smrt.
     Ko je odhajala iz tistega kraja, se ji je zdelo, kakor 
da zapušča dom, ki so ga prodali upniki. Še stoji hiša 
pravtako kakor vse dni prej, maček še leži ob pragu, še visi 
veriga dol od žleba, kjer je lajal priklenjeni pes. Ali 
gospodinja, ki stopa na vezni prag, ni mati, in gospodar, ki 
prihaja iz hleva, ni oče. Tuji ljudje  so,   ne  poznajo  
domačina in nimajo zanj srca.
     Ne žalosti, ne veselja ni bilo ob odhodu. Tudi upanja 
ne, da bode bodočnost lepša.
 


Smrt in pogreb Jakoba Nesreče.
Spisal Ivan Cankar.
 


 

I.


 
erodno je bilo takrat moje stanovanje. Spravili so me bili 
na izbo, ker drugje ni bilo prostora. Hiša je bila nizka in je 
visela ob klancu, zato je bila izba vsa skalovita. Če sem se 
vračal ponoči domu po strmi lestvici, sem na vrhu 
razprostrl roke" in sem stopal z veliko opreznostjo, da sem 
našel pot po rovih, med skalami in kotlinami. Drugače pa 
je bilo prijetno ha izbi. Močno je dišalo po senu in čisto 
sam sem bil sredi popolne tišine, kakor je nikjer drugje" ni 
bilo. Če je zaškrtala miš, se je glasilo tako razločno, tako 
krepko na dvoje je bila presekala tišino, kakor da bi kdo 
žagal tik poleg mene; Žagar je nehal in mahoma se je 
zgrnila tišina, črnejša nego prej, ne odmeva ni bilo, ne 
spomina. Slišal sem, če je par korakov od mene tihotapila 
mačka na mehkih tačicah ter skočila na tram. Tako tenka 
je bila tišina, da bi' bil slišal misel, če bi se bila napotila k 
meni iz daljave.
     Podnevi so bila senena vrata na stežaj odprta in videl 
sem na.klanec kakor iz okna v pritličju. Moja miza je stala 
tik pred širokimi vratmi in če sem sedel za mizo in je 
prišel človek po klancu, sem videl njegov obraz in 
njegove noge" tako natanko in blizu, kakor je on videl 
moje noge in moj obraz.
     To so bili časi velike bridkosti in brezkončnih sanj.    
Ob zlati,   topli jeseni je bilo,   še je bilo solnce
5


66
v srcu, v vsem živem telesu — toda oddaleč kakor spomin, 
kakor zamolkel klic iz samote. Pod večer, ko je vas že 
utihnila, so se oglasili nenadoma mlatiči; morda so mlatili 
tudi prej, toda nisem jih slišal ob hrešcanju kamenja na 
klancu, ob glasni govorici na cesti. Enakomerno, 
zamolklo, pesem brez zvoka, so padali udarci. In silna, 
trpka, brezsolzna žalost mi je stisnila srce.
     Nikoli nisem občutil tako popolne, neutolažljive, 
brezglasne samote kakor ob tistih urah. Bliskoma, strašno 
v svoji razločnosti se je prikazalo pred mano moje 
življenje, moja podoba se je prikazala pred mano, kakor je 
tavala sredi pustinje. Občutil • sem v svoji žalosti, da 
nisem brat ljudem, da ni nobene še tako tanke niti, ki bi 
vezala moje srce na druga srca. Drugačno je moje 
življenje, drugačne so moje misli, še moj jezik je drugačen 
od življenja, misli in jezika njih, ki hodijo mimo mene, ki 
živim in govorim z njimi. Niti sovraštvo nas ne druži, 
komaj tista mrzla ne-zaupnost, ki jo čuti tujec do tujca . . .
     Ob tistih jesenskih večerih sem sedel za mizo pred 
odprtimi vratmi in sem pisal romantično dramo. Junak je 
bil človek osamljenec, ki se ni udal rado-voljno svoji 
usodi, temveč je hotel, predrznež, namesto da bi se uklonil 
ter se združil z ljudmi, sprejel njih življenje, njih misli in 
njih jezik, tako kakor kane kaplja v morje in se spoji brez 
sledu z vesoljnostjo, namesto da bi tako storil ter se oženil, 
je hotel izpiti morje, usurpirati božji tron ter vsiliti 
človeštvu svoje življenje, svoje misli in svoj jezik. Tako je 
hotel in je žalostno propadel. Jaz pa sem ga imel rad, 
tistega junaka,   zato   ker je hotel in zato ker je propadel . . 
.
     Zvečer, ko je bila solnčna luč že zlata in trudna in   
se  je razlila po nebu temnejša sinjfna, sem sedel
     

67
za mizo, gledal sem na klanec in sanjal. Po klancu, pod 
mojimi nogami, je šel časih človek, golorok, grablje ali 
koso na rami, ozrl se je proti meni, pokima! je in je šel 
dalje. Nizka bela hiša na oni strani je bila vsa v solncu; 
edino okno, ki je gledalo name, je bilo .zastrto z 
rožmarinom in le redkokdaj se je prikazal med zelenjem 
rjavi obraz otroka z velikimi očmi in širokimi rdečimi 
ustnicami . . .
    Zahreščalo je kamenje in zasopel in poten je prihitel 
na klanec kuštrav fant, dolg, suhoten in zelo slabo 
oblečen; bos je bil, suknja mu je bila prekratka in hlače 
mu niso segale do gležnjev. Vzdignil se je z rokami, 
iztegnil je dolgi vrat in njegova glava se je prikazala 
nenadoma pod mojim nogami. Vodene, svetle oči so bile 
srepo uprte name in na bledikastem obrazu je bil strah.
»Jakob Nesreča je umrl!«
     Spravil sem papirje, da bi jih ne raznesel veter, vzel 
sem klobuk in sem skočil na klanec.
     Hitela sva naravnost čez polje, po ozki stezi ob 
potoku. Vas je bila še vsa v solncu; svetila se je bela in 
prazniška nad rumenim poljem ter se spenjala v hrib. 
Prišla sva na široko cesarsko cesto in tik pod nama je 
ležala globoka, temna, vlažna kotlina.
»Kako pa je umrl? Kedaj je umrl?« sem vprašal.
»Kako naj je umrl? Obesil se je I«
     Odgovoril je s tako mirnim glasom, kakor da se mu 
je zdelo vprašanje nespametno in tudi jaz se nisem nič 
začudil.
     Po najbližji, strmi in kameniti poti sva lezla v 
kotlino in takoj nama je zasopel v lica hladen mrak. 
Visoko do neba se je spenjalo navpično, sivo skalovje, 
izglodano in razrito, na vrhu in v temnih razpokah 
poraslo  z  grmičevjem in nizkim drevjem.    Na dnu je
5*


*8
šumela voda. Njena gladina je bila temna in čisto mirna, 
šumelo je kakor pod zemljo; oziral se je človek in je 
poslušal in čuden strah je segel v srce.
     Šla sva sklonjena pod vrbami, po spolzki brvi, nato 
po ilovnati, malo razhojeni stezi, skriti v gostem 
grmičevju. Pod skalo, strmečo nad nama, sva postala in si 
nisva upala dalje.
     »Ali si ga sam videl?« sem vprašal tiho in bilo mi je 
kakor v mraku na pokopališču.
     »Sam sem ga videl!« je odgovoril prav tako tiho in 
je gledal v tla.
»Kako je bil?«
»Na tleh je ležal.«
     Nenadoma me je minila bojazen, slutnja tiste 
groze, če bi bi! zastrmel name se stene siv obraz z oteklimi 
ustnicami, izbočenimi očmi. Razmaknil sem grmovje in 
sem stopil v brlog.
     Jama je bila, kakor jo je izkopala voda v skalo in 
prst. Od stropa, tako nizkega, da sem stal upognjen, je 
padala poredkoma rumena voda; ob deževnem vremenu in 
ob povodnji se je odprla zemlja v ozadju in umazan 
studenec se je penil jaderno šumeč iz jame. Ob steni je bila 
skala tako izdolbena in izglodana, da je bila skrinji 
podobna. Čez skrinjo je bila pogrnjena plahta in na plahti 
je ležal človek; samo z životom je ležal; glava, roke in 
noge so visele nizdol.
     Stala sva pred njim; počasi, kakor da bi bil stopil v 
vodo, mi je lezla groza od nog do srca.
Govoril sem šepetajoč, kakor ob mrtvaškem odru.
»Kdo ga je položil tja?«
»Jaz ga nisem položil.«
Osuplost je premagala grozo in stopil sem bližje.
»Saj ima še vrv okoli vratu! Kdo ga je odrezal ?«
»Jaz ga nisem odrezal!«


69"
Moj tovariš je trepetal, kakor da bi ga zeblo.
     Človek, ki je ležal pred nama, je bil oblečen v 
blatne, razcapane cunje; bos je bil in noge so bile črne 
kakor nogavice; dolgi vrat je bil iztegnjen in upognjen, 
tako da se je glava dotikala z lasmi blatnih tal. Šele ko 
sem stopil k njemu, vzdignil mu glavo ter jo naslonil ob 
zid, sem mu videl razločno v obraz in  sem se začudil.
     Vrv se je še tesno ovijala vratu, obraz pa ni bil nič 
izpremenjen. Tako sivkasto bled, tako mrk in miren je bil 
kakor prej; samo oči so bile napol odprte, bele in mrtve in 
ustnice so bile nabrekle.
     »Kaj bi z njim?« je vprašal tovariš. »Glej njegove 
rokč!«
     Na rokah se je poznala nekrščanska smrt; zelo 
otekle so bile, kakor nabasane z nečisto krvjč; in človeka, 
ki bi jih ugledal, bi obšla huda misel: »Ta ni prejel svetih 
zakramentov!«
     Natanko nad skrinjo je bila špranja v skali in v 
špranjo je bilo zabito poleno.
     »Tam je storil!« je zašepetal fant in zobje" so mu 
šklepetali.
    Kje so bile moje žalostne misli, Bog vedi; za rame 
sem držal človeka z obema rokama, kakor je slonel ob 
zidu, in sem mu gledal v obraz. Zazdelo se mi je, da je 
zgenil trepalnice in zrahljal sem vrv.
»Zakaj si to storil ?«
     In zazdelo se mi je, da so se zgenile ustnice ter se 
nasmehnile, s čudno pomilovalnim in sočutnim 
smehljajem. Nasmehnile so se, izpregovorile niso več; in v 
tistem trenotku sem čutil natanko, da se je zgenila rama  
pod  mojo  roko in da so se prsi tiho vzdignile.
     Strmel sem mu v obraz, ki je bil ves miren in 
zadovoljen, in sem poslušal.
     

70
     Zdaj je konec!« sem se okrenil iz sem izpustil 
njegove rame.
     »Kaj še ni bil mrtev?« je vzkliknil fant in je 
prebledel.
     Ne vem,, zakaj je bila takrat tolika bolečina v mojem 
srcu, tolika . . . kakor da sem bil jaz sam omahnil, udal se 
sramotno, izlil v pesek klaverni ostanek svoje moči . . . 
zakaj sem čutil toliko bolečino v tistem trenotku, ko sem 
spoznal, da se on ni udal, ki je slonel ob skali z mirnim 
obrazom in zateklimi ustnicami . . .
     Stopila sva iz jame, iz grmovja. Pred nama hladen 
mrak, tišina; tam v visokih durih, med skalavjem, je še 
sijalo solnce, se je lesketala vas iz daljave.
     »Kaj bi zdaj z njim?« je prašal fant, moj prijatelj 
Peter; solze so bile v njegovih očeh, bos, ubog in ves potrt 
je stal pred mano.
     »Zdaj je mrtev, treba ga bo torej pokopati, kakor se 
spodobi!«
     Vrnila sva se v vas in sva se napotila naravnost proti 
župnišču. Peter je ostal zunaj pred ograjo, ker si ni upa! 
dalje, jaz sem stopil na dvorišče, posuto z lepim belim 
peskom.
     Župnik je stal na pragu, debel, golorok in golo-glav, 
in je kadil iz dolge turške pipe.
»Jakob je umrl!« sem ga ogovoril.
     Gledal mi je v obraz, potegnil je iz pipe in je puhnil  
dim visoko v zrak.
»Jakob ?«
»Umrl je!«
     Potegnil je vdrugič, zakrožil je ustnice in je puhnil 
dim počasi predse, kakor da bi premišljeval..
»Kako pa je umrl ?«
»Obesil se je.«


71
     Puhnil je dim nenadoma vame, iztegnil je roko in 
pipo in je strmel.
     »Obesil se je!« sem izpregovoril tise in sem povesil 
glavo.
Župnik pa se je takoj pomiril.
     »Saj ni bilo mogoče drugače, kakor da se je obesil. 
Razbojnik je razbojnik in če bi se sam ne bil obesil, bi ga 
obesili drugi . . .«
Pokimal je in se je okrenil proti veži.
»Ampak zaradi pogreba!« sem zaklical.
     Ves začuden me je pogledal, nasmehnil se je, zmajal 
je z glavo in je šel.
Osramočen in potrt sem se vrnil na ulico.
»Brez zvonjenja?« je vprašal  Peter.
»Brez zvonjenja.«
»In brez gospoda?«
»Brez vsega!«
     Tiho sva šla dalje, nenadoma pa je Peter postal in 
oči so se mu zasvetile. Čudno se mi je zdelo, kako je bil v 
tistem trenotku podoben mrtvecu, ki je ležal na skrinji. 
Prav tako siv in bolan je bil njegov obraz in celo njegove 
ustnice so bile otekle.
   - »Čemu pa sva šla tja?« je zaklical. »Saj ni potreba ne 
zvonjenja, ne gospoda. Brigal bi se bil Jakob za gospoda 
in za zvonjenje! Smejal bi se! Če pred smrtjo ni maral 
človeka, zakaj bi ga blagoslavljali po smrti?  Smešno bi 
bilo in nespametno!«
     »Pa si se ga bal, ko si mu stal pred mrtvim 
obrazom!«
»Nisem   se  ga  bal,   njega ne!« je povesil glavo.
In ko sem molčal, je izpregovil vdrugič, resno in tiho.
»Njega se nisem bal!«
     Bos, dolg in suhoten je stopal poleg mene, zmirom 
pol koraka za mano,
     

72
»Nisi se bal, pa si trepetal, kolena so se ti tresla!«
     Nenadoma je stopil hitreje, pogledal mi je v obraz in 
jaz sam sem povesil glavo.
     »Zakopati ga bo treba, ker je naš brat!« je za-mrmral  
Peter.
     Napotila sva se k županu; Peter je ostal na cesti, jaz 
sem stopil v vežo.
     Zelo prijazno me je pozdravil debeli župan; rdeča 
radost mu je sijala z lic. Komaj sem sedel za mizo, je 
prinesla dekla visoko steklenico vina.
»Tako je, gospod župan: Jakob je umrl.«
     »Mi pa živimo!« se je zasmejal župan in je vzdignil 
kozarec.
»Jakob, sem rekel!«
»Kakšen  Jakob?«
»Tista nesreča!«
     Na mizo je postavil kozarec in njegov obraz je bil 
nenadoma ves resen; stisnil je ustnice in strnil obrvi.
»Obesil se je;  nocoj se je obesil!«   sem razložil.
In nenadoma se je zjasnil resni obraz.
     »Hvala Bogu!« je zavzdihnil, nato pa se je od srca 
zasmejal.
     »Vendar je bil še nekoliko pošten človek, ta Jakob! 
Zakaj nima vsak tat in razbojnik te pametne misli, da bi se 
obesil sam, namesto da bi se dal na tuje stroške obešati? 
Glejte, zdaj imamo v kehi troje vagabundov — žro in žro, 
kradejo nam denar! Zakaj se ne obesijo? Nalašč sem bil 
dal zabiti žeblje v zid in tudi vrvi, jako močne vrvi leže 
tam na tleh. Ampak nihče se ne obesi; narobe, tam sedi 
kanalja, smeje se in se redi!«
Pil je in je izpil.
»O Jakobu sva govorila, župan!«


73
»Sva govorila! Kaj je z Jakobom?«
»Obesil se je!«
     »Zadnji čas je bil! Saj je kradel kakor lisjak; 
razbojnik je bil, božja šiba!«
»Ampak treba ga bo zakopati; človek je bil!«
Hitro je izpil župan in je vstal.
»Mene le kar pri miru pustite s to stvarjo!«
»Kdo ga bo zakopal?«
Od zlovolje mu je zardel široki obraz.
     »Kdor hoče! — Kaj zato ste prišli k meni? Mislil 
sem, da mi nameravate povedati kaj kratkočasnega. Vi ste 
tudi eden izmed tistih, ki... čemu pa se brigate zanj? Kaj je 
vaš brat?«
     Odprl sem usta in že so mi vztrepetale ustnice, da bi 
odgovoril: »Moj brat je, kakor nihče drugi na svetu. Po 
srcu mi je brat in po žalosti!«
Vstal sem in sem šel proti durim.
»Kaj bo z njim?  Tam leži.«
Župan je skomizgnil z rameni.
»Naj segnije!«
Šel je po veži in se ni več ozrl.
Zasmejal sem se, ko sem stopil na ulico.
     »Midva ga bova pokopala, Peter, midva sama! 
Zvonila mu bova in pela mu bova pesmi!«
»Kaj neče?«
     »Neče; in prav je storil, da neče! Saj ni njegov 
brat!«
    Peter mi je pogledal v oči, napol vprašujoč, napol 
prestrašen, in tudi jaz sem mu pogledal naravnost v obraz 
in sem mu odgovoril z očmi.
     »Tako je! Midva ga bova pokopala, zakaj najin brat 
je in drugega  nikogar!«
     Molče in naglo sva stopala po beli cesarski cesti, 
kakor da bi se nama mudilo.   Solnce je bilo zašlo za
     

74
hrib, vsi holmi so bili še svetli in, nebo je žarelo lepše 
nego podnevi; iz senc, ki so legale v dolino, se je vzdigala 
vas v rezki, bleščeči beloti.
     Očitno je bilo, da je Peter veliko mislil, zakaj 
izpregovoril je nenadoma.
     »Krščansko ga je treba zakopati! Tam ne bo ostal, ne 
sme ostati tam . . .«
     Še hitreje je šel, globoko sklonjen, in je izpregovoril 
s čisto otroškim, jecajočim glasom, kakor da bi ga bilo 
sram.
»Dolgčas bi mu bilo tam... siromaku... bratu...«
     Ob križpotu sva postala obadva in obšla me je 
krščanska misel.
     »Še tja pojdiva, še k tisti ženski. Pošteno ji je dajal 
vsak mesec bajok za tisto luknjo; ženska je in usmilila se 
ga bo, vsaj zdaj ko je mrtev in ne krade več!«
     Šla sva in sva prišla do velike hiše, z visokim zidom 
obzidane, trdnjavi podobne. Peter je ostal za zidom.
     Preko vrta, preko prostranega dvorišča sem šel, po 
visokih stopnjicah, in sem potrkal na duri.
»Kdo prihaja ob tem poznem času?«
     In stopil sem v izbo k gospe, ki je sedela v 
naslanjaču, črno oblečena, suhotna, gubava.
»Was fuhrt Sie zu mir?«
Nateknila je, naočnike.
»Jakob je umrl.«
»Kakšen Jakob?«
     »Tisti Jakob, ki je stanoval v brlogu in plačeval 
bajok.«
»Trine!«
Ko je' zaklicala to čudne ime, je prišla' dekla.
     »Brlog je prost; naj pogleda Janez, če bi ga kdo 
hotel; bajok je bajok.«
     

75
Dekla je šla.
»Kdo ga bo zakopal ?« sem prašal.
     »Ni mi v sorodstvu!« je odgovorila in me je po-
gledala srepo iznad naočnikov.
Priklonil sem se in sem šel.
     »Kako? Ali mu bo naročila velik pogreb?« je prašal 
Peter za zidom in zdelo se mi je čudno, da je bil vzburjen 
in da se je tresel.
     »Stoj!« sem se domislil nenadoma. »Ali je plačal 
zadnji bajok?«
Peter je pomislil.
»Ne,  ni ga plačal!« . »Teci, Peter, teci, 
in plačaj bajok!«
Peter je,tekel in se je takoj vrnil.
»Kaj je rekla?«
»Danke!«
    »Zatorej, Peter, pojdeva zdaj naravnost k njemu. 
Plačala sva mu stanovanje,  zato imava pravico do njega 
in do njegove hiše!«
     Zavila sva ob holmih, ob skalovju in sva stopila v 
lepo hladno noč. Samo nad nama je bila svetloba; nad to 
nočjo, ki je molčala vse okoli naju in v najinih srcih, je 
bilo nebo čudovito svetlo; veliko večje so bile zvezde, nego 
drugje, veliko žarnejše; nebo samo je bilo čudno svetlo; 
zdelo se mi je, da se je v svoji vesoljnosti tiho premikalo, 
kakor neizmeren oblak, in da se prikaže kmalu, kadar se 
nagne do obzorja ta brezkončni obok, nekaj groznega, 
tako velikega, kakor ne more slutiti srce samo v svoji 
bojazni . . .
     Vlažen hlad je ležal v kotlini; skozi visoka vrata 
med skalami sva videla svetli svet, v neizmerni, ne-
dosegljivi daljavi, kakor sanje. Zamolklo je šumelo pod 
zemljo, pod nama; ob tem žalostnem šumenju je bila 
tišina še globlja, resnejša, smrt oznanjujoča. Stopala
     

76
sva tiho, po prstih, kakor hodi človek v mrtvaški izbi, da 
bi ne zdramila njega, ki je spal.
     Oprezno sva razmeknila grmovje in sva stopila v 
brlog.
»Ali imaš svečo,  Peter?«
»On sam jih je imel; tam so v culi, pod skrinjo!«
     Ob skali je ležala cula, raztrgan predpasnik brez 
trakov, in v culi je bilo Jakobovo bogastvo. Knjige, ki jih 
je najrajši bral in ki so bile že vse blatne in razcefrane: 
»Pavlina«, »Lažnjivi Kljukec«, »Vitez don Kišot«, in kup 
papirjev, ki jih je bil iztrgal iz različnih drugih knjig, ali ki 
jih je našel na cesti, ali pa jih ob blagem slučaju ugrabil 
šolarju, ki se je vračal iz vasi po samotni stezi. V culi je 
bilo še pol klobase, kos kruha in par lojevih sveč.
     Pogrnila sva plahto na tla, ob steno, in sva položila 
mrtveca nanjo; tam je bila zmirom njegova postelja, vsako 
noč je ležal tam in tiho so mu kapale mrzle kaplje na telo, 
na obraz. Pod glavo sva mu položila culo s knjigami, roke 
sva mu sklenila na prsih, kakor se spodobi. Nato sva 
prižgala svečo in sva jo postavila k njegovemu vzglavju; 
ob dolgem, nemirnem plamenu se je sveti! njegov zatekli 
obraz kakor od trdega, sivega ila; ustnice, široke in debele, 
so se smehljale še zmirom, oči pa so ležale v globokih 
črnih jamah in obrvi so bile trde in resne.
     Sedela sva na skrinji, gledala sva nanj in sva molčala 
dolgo. Petra je obšla čudna misel in izpre-govoril je 
šepetaje.
    »Ne razpela ni,  ne soli in blagoslovljene vode, in 
tudi nikogar ni, da bi. moli . . .«
     »Kakšna bi bila molitev, da bi je bilo veselo njegovo 
srce ?«
     

77
     Dim plamena je napolnil brlog s težkim vzduhom; 
trudna, topa žalost je legala na srce.
    »Kako čudno se mi zdi, kakor sanje!« je šepetal 
Peter in je strmel kakor učaran mrtvecu v obraz. »Tam 
leži; tak je njegov obraz, kakor obraz drugih ljudi, pil je in 
jedel, vse je želel in mislil kakor drugi ljudje ... in vendar 
jim ni podoben, še manj jim je podoben kakor žival, kakor 
pes na cesti, ki sliši besedo in jo razume in uboga . . . Tako 
je drugačen, tako jim je tuj, da ga še zakopati nečejo... 
kakor ne pride nikomur na misel, da bi šel za pogrebom 
psa, ki je poginil na cesti . . . Tam se še sveti, skozi 
grmovje; toda tako daleč je tisti svet, se mi zdi, tako bajen 
in nedosegljiv, kakor nebesa . . . Tako daleč zanj in za 
naju . . .«
     Prva sveča je dogorevala, pozno je že bilo'; za 
grmovjem je ugasnila večerna svetloba; zdaj je pač že 
legel mrak tudi na vas,  na tisti daljni svet.
     Hladno je bilo v brlogu; Peter je vztrepetal in se je 
stisnil k meni.
»Ali ti je mraz, Peter? Na suknjo, ogrni se!«
     »Ni mi mraz. Toda veš, kaj sem mislil prav v tem 
trenotku? Da bom tudi jaz tako ležal nekoč, da bom ležal v 
brlogu na tleh in me ne bodo hoteli zagrebsti. Če bo tudi 
takrat prišel blag človek, da bi bdel ob moji zadnji 
postelji? Če bo tudi ob mojem vzglavju gorela sveča, ali 
če bom spal čisto sam, v temi in tišini? Zdi se mi, da bi 
tako ne mogel spati, da bi se zdramil . . .«
    »Ne boš spal sam, Peter . . . tudi k tebi bo prišel 
prijatelj, prižgal - bo svečo ob tvojem zglavju in bo bdel 
vso noč. Ni jih malo na svetu; poznajo se od daleč, iščejo 
se in se ljubijo med seboj«.
Noč je bila zunaj, svetlejše je gorel plamen.


78
     Petru se je dremalo; naslonil seje ob mojo ramo, 
molčal je in je strmel z velikimi očmi mrtvecu v sivi 
obraz.
     »Glej, Peter, sveča dogoreva in bo kmalu utonila v 
blatu. Ne prižigaj druge, dolga je še noč, dolgo bova še 
bdela. Da ti ne bo dolgčas in da te ne bo strah, poslušaj 
povest . . .«
II.
     Tisto jutro po porodu je sedela mati na postelji, ob 
znožju. Njen obraz je bil lep, toda upal in truden, črni 
kolobarji so se vili okoli oči. Mirno je sedela, kakor od 
kamna in je strmela na novega človeka, ki se je zvijal v 
plenicah, živa kepa rdečega, zgrbljenega mesa.
»Nesreča!« jo je prešinilo po vsem bolnem telesu.
     »Nesreča!« je izpregovorila naglas, novemu človeku 
v lice; in v tistem trenotku je bila zapisana in potrjena 
njegova usoda za vse večne čase; ni je bilo več sile ne na 
zemlji ne v nebesih, ki bi izbrisala, kar je bilo takrat 
zapisano in potrjeno.
     To je bilo zapisano: prišel je človek na svet, proti 
postavam, pravicam in mislim tega sveta. Ob svoji prvi 
uri, že samo zat6, ker je prvikrat dihnil ta tuj zrak, se je 
pregrešil zoper misli, postave in pravice. Z vsakim 
nadaljnim dihom; z vsako mislijo in besedo, z vsako 
radostjo in bridkostjo bo večji njegov greh. Še izpregledal 
ni in že so bile uprte nanj očitajoče, sovražne oči: prišel si 
nepoklican in nepoklican boš ostal na vse večne čase.
     Tako je bilo zapisano; mati sama je zapisala na steno 
z dolgo, suho, belo roko.
     Strmela je nanj; njene misli so bile kakor težka, 
•temna megla, ki se vlači trudna nad močvirjem.
     

79
     »Kaj bi s teboj? Zdaj je bilo še življenje, še zadnjič 
je bilo, še včeraj, in zdelo se mi je, da bo tako za zmirom, 
brez konca. In nenadoma je minilo; ena sama noč in 
minilo je. Zato ker si ti prišel. Prišel si nezaželjen, 
nepoklican, in nenadoma je minilo življenje. Kdo si, da 
mi motiš mojo radost? In kdo sem jaz, da sedim ob tvoji 
postelji in jokam, namesto da bi bilo veselo moje mlado 
srce? Ne kriči, duša!«
    Sovraštvo se je zalesketalo v njenih očeh. Drobno 
rdeče telesce se je zvijalo v plenicah, nerodno so se 
vzdigale tenke smešne rokce, obraz se je-kremžil in je bil 
ves starikav.
»Ne kriči! Kaj bi rad pil? Dala ti bom, da boš pil!«
     Izpregovorila je polglasno, njene ustnice pa so se 
tresle in obraz, kakor je bil bled, je prebledel.
»Dala ti bom, da boš pil!«
     In je vstala, opotekala se je po tesni izbi, suha, 
upognjena.
»Da boš pil!«
     Ozrla se je nanj. Sredi mračne, tesne izbe je stala, 
kuštrava in bosa, oči brez luči. Stala je, glavo globoko 
sklonjeno, v roki je držala tanko steklenico. In njeno telo 
je bilo mirno kakor kip in lep je bil njen obraz.
    »Kamor pojdem, pojdeš ti z mano, težka veriga na 
obeh mojih nogah. V vseh mojih mislih boš ti, kakor noč 
boš nad njimi. V ječo bom zaklenjena in ti   boš  moj   
stražnik  in mi nikoli ne boš odprl duri!«
Sklonila se je bliže k njemu.
»En sam požirek boš izpil, meni in sebi v blagor!«
 Odprle   so   se   duri   in v izbo  je  stopila  debela, 
starikava  ženska  s  sladkoprijaznim   in   zelo   sirovim, 
kakor od greha omadeževanim obrazom. »Kako je 
danes?«
 

Mati je vztrepetala.
     »Slabo je . . . Pravkar, še v tem trenotku, sem sanjala 
hude sanje . . .«
     Ženska ji je vzela steklenico iz roke, poduhala je, 
pokusila z dolgim požirkom ter zacmokala z ustnicami. 
Nato se je ozrla na mater, na otroka, in zopern smehljaj ji 
je zasenčil široki obraz.
»Kaj z žganjem ga boš dojila?«
Mati je povesila glavo in je molčala.
     »Nisi še zdrava, zato so tako blodne in nespametne 
tvoje misli . . . Žganje bi mu dišalo iz ust . . . -oddaleČ bi 
zaduhali ljudje, ne bilo bi šele treba, da bi iskali . . .«
     »Hude sanje so bile!« je zašepetala mati in mrzel 
pot se ji je izlil v curku na čelo in senca.
     »Kaj sanje! Dobra misel je bila, ampak . . . tako se 
ne sme storiti . . .«
     Ženska je stopila k postelji, mati pa se je sklonila in 
je zaščitila otroka z obema rokama.
     »Kaj se me bojiš?« se je zasmejala ženska. »Ne bom 
se ga doteknila, nimam takih hudih sanj!«
     Obedve sta molčali. Mati je vstala, zavila in po-
vezala je otroka in tudi obraz mu je zakrila z belim 
pajčolanom.
»Pojdem.«
»Kam pojdeš?«
     »K materi... peš pojdem. Tam naj ostane; ali naj živi, 
ali naj umrje, hudo mi je storil za ta in za oni svet«
     »Zdaj ne pojdeš. Solnce sije in ljudje so na cesti. 
Spoznali bi te in bi te izpraševali.«
Sedla je  na  posteljo  in je skrila obraz v dlani.
»Zvečer pojdem ... da bi že bil večer!«
     In ko se je nagnil dan, se je napravila mati na težko 
pot. Okoli glave si je ovila črn pajčolan, ogrnila
     

81
si  je  dolgo   sivo  ruto  in je skrila podnjo drobni živi 
sveženj.
    Mračilo se je, ko je stopila na ulico. Hitela je tik ob 
hišah, v temnejši senci in je gledala v tla, da bi je ne 
pozdravil znan obraz.- Trudna je bila ob prvih korakih, 
noge so bile kakor zlomljene v stegnu in so se šibile; 
pusto in težko ji je bilo v glavi, oči niso videle razločno, 
gledale so kakor skozi umazano steklo.
     Komaj je prišla na široko cesarsko cesto, na polje, 
tedaj je sedla na kamen ob poti, da bi si odpočila. Višje in 
svetlejše je bilo nebo nad poljem nego nad mestom; toda 
od juga so se spenjale visoke tihe sence in so pile luč, ki je 
ugašala.
     »Da bi še dospela pred dežjem, pred nočjo!« se je 
prestrašila mati. V svežnju se je zgenilo, zajecalo je tiho. 
Vzela je sveženj v naročje, v obe roki, in ga je zibala 
narahlo.
»Molči, molči, kmalu bova doma!«
     Pridrdral je voz nasproti, zašibile so se ji noge od 
strahu in skrila je sveženj pod ruto. Šla je dalje s hitrimi 
koraki; če je srečala človeka, je povesila glavo; zamrmrala 
je nerazumljivo, ko jo je pozdravil kmet, ki je stal na 
pragu: »Bog daj dober večer! Kam tako naglo ?«
     V tistem trenotku, ko je kanila prva težka kaplja, je 
stala sredi tihe, somračne samote. Visoki črni jagnedi so se 
spenjali ob poti, na desno in na levo, do nočnega obzorja, 
mrtva ravan.
     Sklonila se je, pokleknila je in je položila sveženj na 
tla kraj jarka.
     »Zaspi! Bolj mirno boš spal nego bi spal kdaj v živ-
ljenju, in tudi meni boš dodelil, dobrotnik, mirno spanje!«
     Odvila je drobno glavo in je pokrižala zgrbljeni, 
rdeči   obraz na čelu in na ustnicah;   tudi na prsi,   na
6


82
plenice je napravila znamenje križa. Nato je narahlo 
vzdignila, sveženj. Globok je bil jarek, umazana voda je 
tekla na dnu. Že so se razmeknili prsti, da bi izpustili, ko 
so se odprle rjave, še polslepe oči in se je izvil iz drobnih 
prsi tenek, bolesten glas. Pritisnila je k prsim živi sveženj 
in je vztrepetala od groze.
»Bog mi odpusti... samo hude sanje so bile . ..«
     Hitela je dalje; pajčolan se ji je odvezal na glavi in je 
frfotal v vetru.
     »Hej, žena, noč je že in deževalo bol Stopi na voz!«
     Došel jo je bil težek kmečki voz; ni ga slišala in tudi 
bi ga ne bila videla. Voz je bil visoko obložen z vrečami, 
spredaj je sedel čokat, postaren kmet.
»Bog povrni,  nimam več daleč!«
     »Nikogar ne sili Bog v nebesa I« je odgovoril kmet, 
pljunil je zlovoljen na cesto in je pognal.
     Stala je trudna ob poti in je gledala za vozom s 
poželjivimi očmi.
     »Vsaj do bližnjice, vsaj kolikor je še cesarske ceste, 
bi se peljala rada. Odpočila bi si in bi šla lažje. Ampak v 
tistem trenotku, ko bi stopila na voz, bi zajokal otrok. 
Kakor zapisano je, da bi zajokal. In bi vprašal kmet: Kaj 
pa nosite, mati? — Otroka prenašam; porodila sem včeraj,  
neomožena!« . . .
     Niso padale več redke težke kaplje; nebo, vse sivo, 
se je bilo nagnilo globoko k zemlji in pršilo je enakomerno 
in zmeraj gosteje. Lasje so bili premočeni in so se 
prijemali čela, ruta je ležala težko na trudnem, 
upognjenem životu.
     »Zdaj si miren, otrok, zdaj molčiš! Ampak komaj bi 
se ustavila, komaj bi te položila na to mokro zemljo, bi 
odprl oči in bi zajokal, zato da bi z grozo presunil moje 
srce. Ne položim te na tla, ni treba, da bi odprl
     

83
oči in da bi zajokal. Ponesem te do konca, tebi pa bodi 
zapisano v dušo na vse večne čase, kako sem te nosila to 
noč. Veliko je bilo moje trpljenje zaradi tebe; vzemi še ti 
svoj delež!«
     Sveženj se je zganil pod pazduho, zvil se krčevito, 
kakor črv, ki stopi noga nanj. Duša, še ne zdram-ljena, je 
občutila težo križa, ki se je bil zvalil nanjo, vztrepetala je 
v slutnji trpljenja.
     Bližnjica je bila ozka, blatna steza, ki se je vila 
preko močvirnega polja; čez široke, z umazano, črno vodo 
napolnjene jarke so bile položene spolzke brvi, ki so se 
zibale pod nogo. Sredi brvi, nad jarkom, podobnim 
šumečemu potoku, je postala in je gledala v črno vodo; že 
se je zibala brv pod njo, zdelo se ji je, kakor da stoji na 
hitečem vozu.
     »En sam korak in končano bi bilo moje in tvoje 
trpljenje. Prostrano je polje in tiho, ne vidi nič in ne 
razodene; spomina bi ne bilo za nama .   .«
     Vdrugič se je zvilo in je zadrgetalo drobno telo, 
tenek glas je zastokal izza plenic.
     Pobegnila je z brvi, bežala je preko polja kakor pred 
zlim človekom, ki se je bil dotaknil njene rame z nečisto 
roko.
Pritisnila je otroka k prsim.
     »Ti si prosil za naju obadva; ti si prosil, da ostane 
križ na najinih ramah. Nosil boš svoj križ, kakor si si ga 
izprosil!«
     Luči so se svetile iz teme; kraj močvirja je visela ob 
holmu blatna vas.
»Odprite!«
Potrkala je s pestj6 na vrata.
Tam   ni   bilo več luči; vrata   so bila zaklenjena.
»Kaj si ti, Anka?«
Okno se je odprlo in zaspan glas je zaklical na ulico.
6*


84
»Odprite!«
     Potrkala je vdrugič; njene noge so bile kakor iz testa 
in so se krivile k tlom; tudi roke' so omahovale in život je 
klonil globoko/
    V oknu se je zasvetila luč, copati so drsali po veži in 
škripaje so se odprla vrata.
»Kaj si ti, Anka?«
»Jaz sem!«
     Stopila je v izbo, sedla je na klop pri durih in je 
položila sveženj poleg sebe.
»Kuhajte kavo!«
     Za njo je prišla starikava ženska v platnenem 
spodnjem krilu, zavita v dolgo ruto; njeni rjavi, zgrbljeni 
obraz je bil zaspan in zlovoljen.
     »Pozno si prišla!... Jezus Marija! Kakšna si? 
Odkod si prišla?«
     Sklenila je roke in je strmela na hčer, ki je sedela 
sključena na klopi, komolca uprta 'ob kolena, obraz v 
dlani, premočena in blatna do pasu, v lica bleda in upala 
kakor mrtvec, mokre črne lase globoko na čelu.
     Ni se ozrla na mater, iztegnila je roko in je pokazala 
na sveženj.
»Nate!«
»Kaj si prinesla!«
»Otroka!«
     Mati je strmela molče, z velikimi očmi in odprtimi 
ustmi. Naposled je sklenila roke nad glavo in je zakričala.
»Jezus! Jezus! Jezus!«
Anka se ni zgenila;   tudi njen glas je bil miren.
»Ne kričite, mati, da ne bodo slišali ljudje!«
     Mati je hipoma utihnila, iz oči pa so se ulile solze.
     

85
     »Tudi ne jokajte nikar! Lačna sem in trudna, kuhajte 
kavo!«
     In solze so hipoma usehnile. Globoko je zavzdihnila 
mati,   zavila se je tesneje v ruto in je šla v kuhinjo.
     Ko se je vrnila v izbo z vročo dišečo kavo, sta sedli 
obedve za mizo; molče sta srebali kavo in strmeli na 
sveženj, ki je bil ostal na klopi in se ni genil.
»Zdaj spi!« je izpregovorila mati.
    »Mislim, da ne spi! Zmirom je tako miren, dokler —
«
     Anka ni izgovorila do konca; umolknili sta; lomili 
sta kruh in pili kavo.
»Kaj boš zdaj, Anka, kaj boš z njim?«
     »Storite po svoji misli; nesite ga v hribe. Do polpota 
sem ga nosila, nosite ga dalje!«
     Obedve sta se ozrli ,nanj s sovražnimi, zlovolj-nimi 
očmi.
     »Zakaj ni umrl?« je izpregovorila mati počasi in 
tišje in je gledala na mizo.
Anka je povesila glavo.
»Mislila sem, da bo umrl.«
     Mati je postavila čašo na mizo; govorila je zelo tiho, 
toliko da so se premikale ustnice.
     »Lahko bi bil umrl ... Lahko umrje tak otrok ... še ne 
živi, ni še izpregledal . . . zanj še smrti ni . . . Lahko bi bil 
padel v jarek . . . tam na polju . . .«
     Anka je nagnila glavo do mize, trudna je bila, 
zatisnila je oči.
»Tudi jaz sem imela hude sanje . . .«
     Mati je izpila kavo, naslonila se je ob zid in je oprla 
lice ob dlan.
     »Hude sanje ... To niso hude sanje, dekle! Nocoj ne 
bi bil greh, ne to noč . . . tam je košček mesa, košček   
živega   mesa ....   brez   krsta,   brez   vere   in
     

86
duše . . . Jutri bi bil morda greh ... zares bi bil greh čez 
mesec dni. . .«
Trd in miren, kakor iz grče izrezan je bil njen obraz.
»Ali si hodila peš?«
»Vso pot«
»Po cesarski cesti in čez polje ?«
»Sama.«
»Zakaj nisi storila, da bi bil konec nesreče?«
Počasi je vstala Anka.
     »Mati, posteljite mi posteljo! To' noč bom spala 
doma, jutri pojdem. Tudi vi vstanite še pred zoro in se 
napravite, na pot. Tam naj živi, sebi in meni v nesrečo...«
     Legla je na posteljo. Mati je stopila k otroku in je 
stala molče pred njim.
     »Upihnite luč, mati! Bog je odločil, ko sem stala 
sredi brvi. Živel bo, kakor mu je usojeno . . . sebi iri meni 
v nesrečo . . .«
    Zaspala je; kakor kamen ji je ležalo na prsih, kakor 
obroč okoli čela; težko, trudno spanje je bilo podobno 
omotici.
     Rano, še pred zoro, se je napravila mati v hribe z 
živim svežnjem v naročju. Po dežju je bil zrak čist in svež, 
pot pa je bila razmočena in blatna.
     »Kdo bi vedel?« je premišljevala mati, ko je šla 
skozi mračen smrekov gozd. »Kdo bi videl? Kdo bi ga 
iskal in kdo bi ga našel? In če bi beraško dekle nabiralo 
suhe veje in bi našlo sveženj pod grmom, pod mokro 
steljo: Čegav je otrok? Kdo ga je skril in zakopal? Nikoli 
bi ne bilo odgovora. Tako se je zgodilo lani, ko so našli 
človeka ubitega, z odrezano glavo. Kdo je bil siromak in 
kdo je bil morilec?«
     Stopila je s poti v stran, pod košato črno smreko. In 
komaj je stala pod smreko, je zastokalo izza plenic, se je 
zgenil živi sveženj.
     

87
Mati   se  je pokrižala od groze in je hitela dalje.
     »Bog je z njimi Vse misli vidi, greh vidi, še preden 
je storjen!«
     Prišla je h kmetici. Sedeli sta za mizo in sta zajemali 
iz latvice kislo mleko. Otroci so kričali v veži.
»Nesreča je!«
»Nesreča!«
     Od tistega jutra je ostal sveženj v hribih. Dolgo časa, 
dolge mesece je kričal in bolehal. Toda naposled, ko že ni- 
bil več v svežnju, je otrok- shodi! in je bil rdeč in krepak. 
Zakaj kljub vsem naturnim postavam in kljub pravici živi 
najdalje in se razvija najkrepkeje tisto, kar je nepotrebno.
     Rdeč in krepak je bil, dokler se ni prvikrat stisnil v 
kot ter zajokal naskrivoma. S prvimi tihimi solzami seže v 
srce spoznanje, seže najprej grenko čustvo osamljenosti.    
'
     »Kdo je klatil? Vsa jablan je obrana, še veje so 
okleščene!«
»Nesreča je klatil! Pankrt je klatil!  Kdo bi drugi?«
     On ni klatil, toda bil je tepen. Takrat se je stisnil v 
kot in je zajokal.
     »Nisem klatil in sem bil tepen. Toliko jih je, morda 
so vsi klatili, vsi razen mene, pa nobeden ni bil tepen. Še 
vprašali me niso, če sem res klatil . . . Zakaj so jezni 
name? Kaj sem jim storil?«
     Zvečer je šel in je oklatil jablan, ki je stala ob poti, 
tako da so ga videli sosedje.
     »Klatil bom, zato da bom vedel, čemu me tepo!«
     In že drugi dan je bil njegov obraz resen in upal, 
njegove kretnje so bile težje, umerjene, govoril je malo in 
gledal je v tla, smejal pa se ni več in tudi igral se ni.
     

88
     »Kaj hodiš, Nesreča, kakor pošast?« so ga zmerjali 
sosedje in so gledali za njim; ko je bil daleč, se je okrenil, 
pobral je kamen in ga je zalučil.
»Na, da boš vsaj vedel,  čemu si mi rekel pošast!«
     Podili so se otroci po travniku za vasjo. Tudi Jakobu 
je zaigrala kri, zasmejal se je in je stopil mednje.
»Nesreča!«
»Pankrt!«
     Prijel je tega, zvrnil ga v jarek, zgrabil onega, pahnil 
ga vznak.
»Da boš vedel, kdo je nesreča in pankrt!«
     Šest let mu je bilo takrat, ko se je branil svoji usodi, 
zapisani in določeni od začetka.
     En sam strah je bil takrat v njegovem srcu, tako 
velik, da za drugo misel ni bilo prostora.
     »Kadar boš dopolnil šesto leto, pride voz in peljal se 
boš v mesto. Same hiše so tam, sedel boš v zaklenjeni izbi 
in se boš učil«
     Vsa strahota je bila v besedi »zaklenjen«. Štiri gole 
stene, mrak, tišina. In tam, tam daleč se razprostirajo 
travniki, neizmerni, živi in veseli v svoji brezkončni 
samoti; tam se človek skrije, nihče ga več ne vidi nego 
Bog, in vsa bridkost izgine. In tam, tam daleč se narahlo 
ziblje rumeno polje, ob jarku leži človek in gleda v nebo in 
je sam kakor klas, ki se ziblje narahlo med legijoni, in nič 
žalosti ni več v srcu . . .
»Jakob!«
Skrij se, beži I
     Bežal je v polje, bos in gologlav, s kuštravimi, v 
vetru vihrajočimi lasmi. Skril se je v polju kakor zajec, 
skočil je v jarek, sključil se je in poslušal napeto; srce je 
trepetalo v silnem strahu, kakor pred smrtjo samo.
     

89
»Črn voz je bil!«  ga je spreletelo.
     Žito je šumelo nad njim, toda slišal je natanko, kako 
so se bližali koraki po stezi. Čisto blizu so že bili in 
sključil se je še niže, skril je glavo med kolena.
»Naj kličejo, ne bom se oglasil!«
»Jakob!«
Zastalo mu je srce, zastale so misli.
»Nesreča!«   je  zaklical   nekdo in se je zasmejal.
Jakoba je spreletelo.
»Tuj glas je . . . tujec je in  me  žali!«
»Skozi žito je bežal, tod je bežal, pozna se!«
     Obraz se je pokazal nad njim, širok, bradat moški 
obraz.
     »Vstani, Jakob, pojdi z nami! Nič hudega ti ne bomo 
storili!«
     Branil se je z obema rokama, grizel je in kričal. 
Zvezali so mu roke, nesli so ga v vas in so ga položili v 
črni voz. Od utrujenosti in bridkosti je Jakob zatisnil oči, 
zavzdihnil je in vse misli so nenadoma izginile.
111.
     Peter je slonel ob moji rami, vztrepetal je časih, 
kakor od mraza; nenadoma je zajokal in me je objel okoli 
vratu.
»Kaj te je strah, Peter?«
»Tudi jaz, prijatelj, tudi jaz . . . «
     Ni govoril do konca, zastokal je in je pritisnil lice na 
moje  prsi.
     »Zdaj prižgi svečo, Peter, zdaj je čas. Pozno je že, 
polnoči je že morda. Prižgi svečo!«
     Peter je vstal, prižgal je svečo in jo je postavil k 
zglavju mrtveca.
     

90
     »In zdaj stopi tja, Peter, vzdigni mu glavo, odvezi 
culo in vzemi tiste papirje . . .«
     Peter je vzdignil mrtvecu glavo, odvil je culo in je 
iskal.
     »Tiste papirje vzemi, ki so zraven Lažnjivega 
Kljukca; s črnim trakom so prevezani!«
     Našel je papirje in je položil na culo mrtvo težko 
glavo.
     »In zdaj sedi k meni, Peter, in se nasloni ob mojo 
ramo! Sveča gori, ne bo ti dolgčas in ne bo te strah . . .«
     Peter, spoštuj te papirje, kakor so umazani in 
posvalkani! Te črke, ki so tako nerodno pisane, so vredne 
spoštovanja; vsaka posebej je spoštovanja vredna. In če bi 
nič drugega ne bil napisal, nego povest o Pavlini in o 
lažnjivem Kljukcu . . .
     Toda napisal je nekaj 'drugega, Peter! . . Midva, ki 
sva njegova brata, lahko bereva to stvar. On sam mi je 
rekel nekoč, da jo je napisal zame in zate. Ni vedel, koliko 
nas je . . .
Peter je vztrepetal in me je objel z obema rokama.
     »Ni treba, ni treba, da bi bral. On sam, kakor tam 
leži, mi je povedal zadosti . . . mnogo mi je ukazal. Zdaj 
ležf tam, nečem, da bi mi ukazoval s temi sivimi 
ustnicami!«
    »In ti ukazuje! — Posluša, /Peter, prej pa vzemi 
svečo in jo pomakni bliže, na skrinjo jo postavi!«  —
     Jaz se pišem Jakob Nesreča. Zategadelj, ker hodim 
po zemlji kakor smrt. Trava ne raste več, kamor stopim.
     Jaz sem tat in razbojnik. Oboje posili. Ljudje" me ne 
marajo drugače.' In če bi šel med poštenjake in  bi ne 
kradel več in nič več ne ropal,   bi me ubili-.
     Jaz sem Antikrist. Nisem birman, ne hodim k spo-
vedi, ne k obhajilu. Če bi prišel k maši, bi me pognali
     

91
iz cerkve. Zato sem Antikrist, ker ga rabijo; dolgčas bi 
jim bilo pač. brez Antikrista.
    Jaz sem lenuh, zakaj moje delo ni blagoslovljeno. 
Brazda, ki bi jo izoral, bi ne rodila; jablan, ki bi jo cepil, 
bi se posušila.
     Jaz sem Jakob Nesreča, sovražnik in šiba vseh ljudi, 
zato ker sem njih prava podoba. —
»Kako ti je všeč, Peter, to pisanje?«
»Ne beri dalje!«
     »Ta papir je najbolj posvalkan; popisal ga je zgodaj, 
ko je bil še otrok.« —
     Ko so me pripeljali v mesto, sem videl svojo mater. 
Moja mati je lepa gospa. Klobuk ima na glavi, na rokah 
ima bele rokavice. »Fej, to je kmečki fant, še govoriti ne 
zna!« je rekla. Jaz pa sem si mislil: »Že znam govoriti, 
toda pred tabo ne bom govoril, če si taka!« — »Tatinski je 
in razbojniški!« je rekla ženska, ki je prišla z menoj. Mati 
mi je dala cukra, potegnila me je za lase in je šla.
     Samo toliko se spominjam' na svojo mater. Vem še 
natanko, da je bil njen obraz zelo lep; bela so bila lica, oči 
pa so bile črne in velike. Časih, pono.či, ko sem bil 
žalosten, sem iztegnil roke; samo da bi se dotaknil tistih 
belih lic in vse bi bilo dobro. —
     »Ta papir je pri kraju, Peter! Ali bi poslušal dalje? 
Poslušaj, da ti ne bo dolgčas; dolga je še noč!«
     »Težko mi je pri srcu; on govori in zdi se mi, da 
govorim sam o svoji bridkosti.« —
    Nato sem prišel v veliko hišo, kjer je bilo vse polno 
otrok. Skoro vsi so bili slabotnejši, cemernejši in 
neumnejši od mene, in vendar sem bil jaz tat, razbojnik in 
Antikrist. Takrat kakor zmirom. Zapisano mi je bilo pač 
od začetka, zato ni moglo biti drugače.
    

92
     In tako. se je zgodilo, da sem nekoč pomislil: Čemu 
sem jaz, pred vsemi in izmed vseh, tat, razbojnik in 
Antikrist? Kje je znamenje? Na čelu? V očeh? Pogledal 
sem se v ogledalu in sem videl, da nisem drugačen od 
drugih.  Kje je razlika? Kje je vzrok?
     Učil sem se, vse knjige sem prebral, lepo sem 
napisal vse naloge. Učitelj mi je rekel: tat in razbojnik. Kje 
je bilo zapisano? Na mojem obrazu ne, tudi ne na obleki, 
ki   je bila taka,  kakor obleka vseh drugih.
     Zatorej sem mislil: bodi tat in razbojnik. Težko je 
trpeti sramoto, če je človek nedolžen; lehko je in prijetno, 
če krade.
In res je bilo zelo prijetno.
     Tako sem spoznal, "da je sramota veliko lepša in 
slajša, če jo človek zasluži; skoro spoštovanju je podobna. 
Kadar človek ni. razbojnik in je vendarle tepen, je žalosten 
po pravici; če je razbojnik, sprejme udarce radovoljno in 
jih je vesel, ker so zasluženo in pričakovano plačilo.
    Na dvorišču sem zgrabil paglavca za ušesa in sem ga 
stresel.
Ali boš dal jabolko, ali ga ne boš dal?
Dal je jabolko, jaz pa sem bil tepen.
     In vendar sem jedel jabolko in dobro je bilo. Če 
razbojnik ne bi ropal, kdo bi? —
»Kaj  misliš,   Peter,   ali je bil tat in razbojnik?«
»Ni bil.«
     »Ne smeš tako govoriti, Peter, godilo se ti bo slabo 
na tem in na onem svetu. Vprašanje je, če je Jakob 
Nesreča ropal, in ne, kaj je mislil in kaj je spoznal« —
     .Dolgo nisem ostal v tisti hiši, izpodili so me na 
cesto, zato da bi drugih ne pohujšal. Posebno žalosten 
nisem   bil,   ko  sem   vzel   culo  ter  se  molče poslovil;
     

93
gledali so za mano kakor za človekom, ki se je napotil 
naravnost proti vislicam; jaz pa sem se okrenil na cesti, 
iztegnil sem jezik in okna so se takoj žven-ketaje zaprla. 
Človek, ki me je spremljal, me je stresel za ušesa in me- je 
peljal v veliko črno hišo kraj mesta. Tam so živeli sami 
siromaki in malopridneži, kakor jih je izpljunilo mesto ter 
jih pometalo na kup. Nikogar ni bilo tam, da bi me bilo 
sram prednjim; vsi, kolikor jih je bilo, so že jabolka 
klatili. In vendar me je pogledal postrani, kdor je šel 
mimo; umazana, komaj napol oblečena ženska je zgrabila 
za roko razcapanega paglavca, ki je zijal name in ga je 
potegnila v izbo. »Da se mi ne boš ukvarjal s tem 
razbojnikom!« Lep glas je šel pred menoj, kakor smrad 
pred gobavcem ! Na koncu hodnika me je sprejela ženska, 
ki so rekli, da je moja teta. Še preden sem vedel, kdo je, je 
stopila predme in me je pozdravila na čuden način. Z le-
vico me je prijela za uho, z desnico, v kateri je držala 
dolgo tenko šibo, pa je zamahnila po zraku, da je 
zažvižgalo. »Ali jo vidiš, malopridnež? Le dobro si jo 
oglej, velikokrat se bosta pobratila! Jaz te bom že učila 
krasti in ropati!« — »Ne bo se ti godilo Bog vedi kako!« 
sem pomislil. In res se ne spominjam z veseljem na tiste 
čase. Mnogokdaj sem pomislil, da nobeden še tako 
resničen in velik razbojnik ni obsojen zaradi svojih 
hudodelstev na tako dolgo in pusto ječo, kakor sem bil 
obsojen jaz brez sodnikov in brez prič. Hodil sem v šolo, 
učil sem se in sem bral vse knjige, ki sem jih dosegel. 
Nisem se učil zato, da bi me bil kdo hvalil, temveč zato, 
ker sem bil radoveden. »Škoda tega fanta!« je rekel učitelj 
prvi dan. »Škoda!« je ponavljal dan za dnem. Jaz pa sem 
premišljeval noč za nočj<5, zakaj bi me bilo škoda. To je 
bilo tisto vprašanje, ki me je mučilo nerazrešeno od prvih  
solz


94
in ki ga ne bom razrešil nikoli. Ljudje so me učili natanko 
in trdovratno misliti. Človek, ki ga je škoda, je pohabljen 
ali na duši, ali na telesu. V tisti hiši, v sosednji izbi, je 
stanovalo hromo dekle, ki je bilo lepo v obraz; če je šepalo 
preko dvorišča, je pogledal človek za nj6 in je, zamrmral: 
»Škoda!« To sem razumel, bilo je jasno: »Škoda, da je 
hroma!« V pritličju je stanoval, čevljar, samo da se je 
vsako nedeljo strahovito upijanil ter zapil ves denar, uro, 
klobuk, suknjo in črevlje. »Škoda!« so rekle ženske. Tudi 
to je bilo jasno: »Škoda, da je pijanec!« Čemu pa je bilo 
mene škoda? Tisti, ki so rekli, da me je škoda, so bili celo 
najplemenitejši izmed vseh ljudi; drugi, ki niso bili tako 
plemeniti, so me suvali in lasali brez besed. Ali sem bil 
hrom? Ali grbav? Ali sem bil pijanec? Videl sem svoje 
tovariše, bledikaste, suhotne, krmežljave, zabite in 
hudobne; tudi, hromeč in grbec je bil med njimi in poznal 
sem celo fanta, komaj sedemletnega, ki je smrdel po 
žganju. Njih vseh ni bilo škoda. Premišljeval sem, ugibal 
sem mukoma in nisem mogel ugeniti.
     Nič hudega ni bilo, da nisem poznal očeta. Poznal ga 
ni tudi tisti slabotni, krmežljavi fant, ki je bil učiteljev 
ljubljenec in ki sem ga časih zlasal, ker se me je po 
gosposko ogibal. Njegova mati je bila vlačuga, vsi smo jo 
poznali, celo pijano smo jo videli na cesti, in vendar ga ni 
bilo škoda, še v prid mu je bilo, da ni poznal očeta in da je 
bila njegova mati vlačuga. V tisti hiši, v tisti moji ječi je 
bilo komaj par otrok, ki so poznali očeta; in niso bili zaradi 
tega nič ošabni.-
    Toliko sem vedel: ne hromeč nisem, ne grbec, ne 
topeč; tudi tat nisem in ne lažnjivec in ne razbojnik. Vse 
veselje  sem   izgubil   do  kraje in do razbojništva,
     

95
zakaj slabo je storjeno, kar stori človek nalašč in posili. 
Kje je torej, kje je vtisnjen tisti madež, da bere človek iz 
daljave: »Škoda!«
     Namenil sem se, da bom opustil vsa druga opravila 
in da se bom posvetil edino odgovoru na to veliko in 
imenitno vprašanje. —
»Kaj bi mu ti odgovoril, Peter?«
»Obsojen je bil!«
     »Tudi on, zdi se mi, je odgovoril na podoben način.. 
Zato zdaj leži tam, ker se ni bil domislil drugačnega 
odgovora. Meni pa se zdi, da je segel premalo globoko; 
truden je bil pač!« —
     Tako sem se poslovil od šole in nič mi ni bilo 
dolgčas po njej. Od začetka so me še gonili vanjo, 
naposled pa so se naveličali. Potepal sem se po ulicah, tudi 
na polje sem šel in daleč v gozd; časih sem se vrnil šele 
čez teden dni, zelo razcapan in zelo lačen. Natepli so me 
dodobrega, jedel pa sem vendarle in spal ter se odpočil za 
prihodnje dni.
     Edino moje opravilo je bilo premišljevanje. Zdaj so 
imeli vzrok, zdaj so lahko vzdihovali, lahko so rekli: 
»Škoda, da ne hodi v šolo!« Toda kdor je rekel »škoda«, ni 
mislil na šolo, ne na moje potepanje, ne na mojo 
razcapanost. To sem takoj razločil in razumel, ni bilo treba 
velike bistrosti. Čisto nekaj drugega je mislil. In kmalu 
sem dognal, da celo nič niso mislili, da so prav tako malo 
vedeli, čemu me je škoda, kakor jaz. Saj je rekel tisti fant, 
da sem klatil jabolka, in je vedel sam, da jih nisem klatil. 
Rekel je kmet, da sem tat in razbojnik, pa je vedel dobro, 
da nisem ne kradel, ne ropal. In teta mi je pokazala šibo, 
ko me je pozdravila, in še sama ni vedela, zakaj bi jo 
okušal. Vsi čutijo in resnično mislijo, brez zlobe in brez 
hinavščine, da  sem Antikrist,   njih   sovražnik  od  
začetka;   in  ne
     

96
vedo zakaj. Jaz pa bi rad vedel, zato da bi si uravnal 
življenje po svoji vednosti. Zakaj sitno je trpeti, če človek 
ne ve, odkod trpljenje.
     Ko . sem se potepal nekoč in sem se vračal o mraku 
v mesto, po samotnem, blatnem kolovozu, sem ugledal 
človeka, ki se je bil pravkar obesil na jablan ob poti. Visel 
je, zibal se je in je brcal z nogami. Splezal sem na drevo, 
odprl seni pipec ter prerezal vrv. Človek je lopnil na tla, 
vzdignil se je takoj in je buljil name z velikimi, vse 
zakrvavelimi očmi. V blatne cunje je bil oblečen, suh je bil 
in jetičen. »Kaj si me vzdramil, fant?« je zaklical. »Kdo ti 
je dal pravico in oblast?« Skočil sem z drevesa in sem 
pobegnil, še preden me je zgrabil za lase. »Ne vrni se, 
pusti me pri miru, da ne boš proklet še sam, kakor sem jaz 
proklet!« Ves sem takrat vztrepetal in nisem bežal dalje. 
On pa se je nenadoma zasmejal. »Le dobro glej, le pazi, 
kako se ta reč naredi! Le dobro glej, kako umira človek, od 
matere proklet! Lahko se pripeti, da se boš s pridom 
spominjal name!« Spet je ovil vrv okoli veje, vtaknil je 
glavo v zanko in je visel in brcal; natanko sem.videl, kako 
so strmele naravnost name njegove velike zakrvavele oči. 
Čakal sem, dokler se telo ni zibalo več, nato sem šel v 
mesto. Drugi dan so pripovedovali ljudje, da se je obesil 
pijanec in malopridnež. —
»Snoči je mislil  nanj!« je izpregovoril  Peter.
     »Spominjal se je na tiste velike oči, ki so strmele 
nanj.«
     »Slišal je tudi njegov glas; z živimi očmi ga je videl 
morda ob poslednji uri.« —
     Tisti večer, ko sem videl obešenega pijanca, nisem 
mogel zaspati. Dobro se spominjam na tisto noč, zakaj zdi 
se mi, da nisem bil nikoli prej tako blizu spoznanju.
     

97
Nič me ni bilo groza; z mirnim srcem sem mislil na tisti 
sivi, jetični obraz, na zatekle oči, ki so gledale name. »Od 
matere proklet!« Tako je rekel sam in ker je rekel pod 
vejo, je bila pač resnica. Vso noč sem premišljeval o tistih 
čudnih besedah, kakor da bi bila skrita za njimi 
neizgovorjena skrivnost. Toliko sem spoznal in razumel, 
da je bil obsojen človek od začetka, brez krivde in brez 
greha. V prvi uri svojega življenja je bil obsojen in nato je 
živel kakor je hotel, počel in govoril, kar je hotel, svoji 
obsodbi, nad zibko zapisani, ni mogel ubežati. . Svetnik bi 
bil lahko, sam sveti Alojzij, a ljudje bi kazali nanj in bi 
rekli: »Škoda!«
     Da je tako, sem pač vedel, nisem pa vedel, zakaj je 
tako. Kdo je tisti, ki izbira ljudi ob rojstvu; postavi tega, 
dasi je hrom, neumen in zloben, med ljudi in ukaže: 
»Ljubite ga!« — in postavi onega, dasi je čist na duši in na 
telesu, kraj ceste in ukaže ljudem: »Pahnite ga v jarek, vaš 
sovražnik je!« Kdo je tisti, ki izbira? Po kakšnem redu, po 
kakšnih postavah, šegah in znamenjih izbira? In kako je 
mogoče, da ljudjž tako hitro in natanko spoznajo, kdo je 
izbran in kdo je zavržen? — Gotovo je bilo le to edino, da 
sem jaz izmed zavrženih, ob cesto postavljenih, »od 
matere prokletih«.
     To sem dognal tisto noč, ko nisem spal. In po pravici 
rečem, da nisem bil žalosten, še potrt ne. Celo nekaka 
mirna zadovoljnost mi je legla v srce, zakaj mislil sem: Če 
je tako, da ni mogoče ubežati tej obsodbi, tedaj je moje 
življenje še prijetnejše od življenja pravičnih ljudf. Tisti, 
ki je obsojen na vislice, lahko do poslednje ure krade, ropa 
in ubija, kolikor ima pač prilike; nič manjša, pa tudi nič 
večja ne bo njegova kazen.   Zanj   ni več  ne zlih ne 
blagih del,   ne laži in
7


98
ne resnice, ne bridkosti, ne vesti in ne kesanja. Življenje 
pravičnih ljudi je nemirno, v strahu in skrbi trepečejo, da 
bi ne zapravili svoje pravičnosti. Življenje njega, ki je 
obsojen, pa je mirno in brez skrbi; česar nima, ne more 
zapraviti. On ve, da si nikoli ne bo pridobil ljubezni 
pravičnih ljudi, zato se tudi. ne peha zanjo. On ve, da mu 
nobena dobrota ne bo povrnjena in da mu nobena kazen ne 
bo prizanesena; zato ne izkazuje dobrot in se kazni ne boji. 
Ni ga skrb ne za jed, ne za pijačo; kar rodi zemlja, kar 
hrani klet in kašča, je njegovo; zakaj zanj ni greha in ne 
postav, časti in sramote ni zanj; to vse je stvar in last pra-
vičnih.
     Ko sem to dognal v svojih mislih, sem vstal takoj 
zjutraj, še preden je vzišlo solnce, in sem se napravil na 
pot; prostrani svet je bil zdaj moja hiša. Toda preden sem 
šel, sem hotel še nekaj izvedeti, nekaj videti, morda sam 
nisem vedel, kaj. Napotil sem se k svoji materi, ki je bila 
omožena in je živela pravično med pravičnimi ljudmi. 
Tudi njen mož je bil zelo pravičen, videl sem ga nekoč na 
cesti. Vse je bilo še tiho, ko sem prišel do duri in sem 
potrkal s pestjo. Dolgo sem trkal, preden je prišla odpirat 
prestrašena ženska, moja mati.
     »Kdo pa si ti, paglavec? Kaj pa hočeš?« je zaklicala 
in me ni spoznala.
     »Samo to mi povejte, mati, če je res, da ste me 
prokleli ob rojstvu!«
     »Jezus Marija!« je zakričala in je padla vznak, jaz pa 
sem bežal po stopnjicah.
     Morda zdaj vem, kaj sem hotel takrat izvedeti in 
videti. Ko sem stal pred njo, sem čudno vztrepetal in rad 
bi ji bil poljubil tisto belo roko, samo roko poljubil.   In 
skoro mi se zdi, da bi v tistem trenotku,
     

99
ko bi se zares sklonil ter poljubil roko, stopil med pravične 
ljudi in da bi me spoznali za svojega. Ona pa je prebledela 
od groze, ko me je spoznala po glasu, in je padla vznak; 
tako ji nisem poljubil roke" in se nisem odrešil. —
     »Glej, Peter, druga sveča dogoreva, zunaj pa se dani 
in megla puhti iz kotline. Poglejva še ta zadnji papir, ki je 
tako nerodno popisan, kakor da je pisal v temi!« —
     Vse sem premislil in določil, na poglavitno stvar pa 
sem bil popolnoma pozabil. Vsa vprašanja sem stavil in 
sem po vesti odgovarjal, poglavitnega pa nisem stavil, ker 
bi bil moral odgovoriti z nezamudnim dejanjem. Čemu pa 
je treba, da uživam zaničevanje in sovraštvo, udarec in 
ječo? Zdavnaj že sem dognal, da moje življenje ne veseli 
ne mene in ne drugega nikogar, da tudi ne koristi ne meni 
in ne nikomur, in vendar nisem napravil konca temu 
nespametnemu romanju. In če doslej nisem stavil 
vprašanja, ga stavim zdaj: Ali je potreba, da stojim ljudem 
napoti, v izgle-davanje in pohujšanje? Ni potreba. Ali je 
kratkočasen posel strašila v koruzi? Ni kratkočasen. 
Edino, kar se mi zdi zamalo, je to, da še ob svoji smrti ne 
bom nikomur ne škodoval, ne koristil. Amen! —
»Zmotil se je, Peter, in ni videl tvojih solz!«
     Slonel je ob meni in čutil sem, kako ga je iz-
preletelo. 
     »Če se je zmotil . . . saj to, glej, saj to je bilo 
poglavitno vprašanje. Če se je v temi zmotil, tedaj je bila 
zmota vse od začetka do konca ... Že ena sama solza . . .«
Umolknil je.
     »Do konca izpregovori, Peter, in nič te ne bodi 
sram!«
7*


100
     »Že ena sama solza, iz ljubezni prelita, je dolgega 
življenja vredna.«
     Meglena, bela svetloba je posijala v brlog, na 
mrtvecev obraz. Zdelo se mi je, da je bil prijaznejši in 
veselejši, nego zvečer; ustnice niso bile več tako napete, 
tudi obrvi niso ležale več tako globoko na očeh.
Vstala sva.
     »Tako se je torej zmotil v poglavitni stvari. Toda 
verjemi, Peter, lažje mu je, ker se je zmotil in strašno bi 
bilo njegovo življenje, da je bil spoznal to veliko zmoto: 
šel bi bil pod križ omahujoč, peneč se in besneč, po 
nedolžnem na križ obsojen. Tako pa je bilo mirno njegovo 
srce; blagor mu!«
Tudi Peter je strmel na njegov obraz.
     »Pomisli: zdelo se mi je vso noč, da je poslušal. 
Tudi zdaj, zdi se mi, je slišal najine besede in se smehlja . . 
.«
     Pogrnila sva ga s suknjo, prižgala sva poslednjo 
svečo in sva jo postavila ob zglavje, iz dveh suhih vej sva 
napravila velik križ in sva ga zasadila v zemljo pred brlog.
     Ko sva stopila iz kotline, je stalo solnce tik nad 
hribom, žareče, kakor sredi zlatega jezera.
IV.
»Pojdiva, Peter, da poiščeva pogrebcevl« In nastopila sva 
križev pot. Grobar, čemeren starec, se je zelo razljutil. 
»Kaj   še  postav ne   poznata?   Sam   si je končal 
življenje!«
»Ali bo torej tam segnil ?« 
»Naj segnije!« »Saj bova 
plačala!«


lor
     »Kaj bosta vidva plačala! Napravil bom jamo, 
ampak globoke ne ! V kotu jo bom napravil, za plotom; 
med praprot in koprive ga vrzita! .... Jamo bom napravil, 
drugo pa me ne briga nič, le sama ga za-sujta!«
-   In še na pragu je klical za nama.
     »Le sama ga zasujta! In da mi križa ne napravita! 
Križa ne sme imeti, razbojnik,'in če ga zasadita, ga bom 
vrgel čez plot!«
     »Kaj jim je storil?« je vzdihnil Peter in njegove oči, 
od prečute noči zatekle, so se orosile.
»Ne vzdihuj, Peter! Zdaj veš, kaj jim je storil!«
Napotila sva se naprej k Andrejažu.
»Čemu k Andrejažu?« je prašal Peter zlovoljen.
     »Zato ker je Andrejaž izmed vseh pravičnih ljudi 
najmanj pravičen. Pijanec je, zato je usmiljena duša. Kaj 
misliš, da bova vabila trezne in spodobne ljudi? Tiste 
bova vabila, ki so najbolj malopridni in najbolj zavrženi!«
    Andrejaž je sekal drva pred svojo polpodrto kolibo. 
Poznalo se mu je od daleč, da je že zajtrkoval; široko je 
stal in je vihtel sekiro z ljuto silo. Zelo. rdeč je bil v obraz 
in nosa ni imel; ko se je vračal nekoč iz krčme, je padel v 
veži na koso, na tako čuden in neverjeten način, da si je 
gladko odrezal nos.
»Ali bi šel za pogrebca, Andrejaž?«
»Bi šel!«
»tudi žganja bo zadosti.«
»Pojdem.«
»Jakob je umrl, Jakob Nesreča!«
Andrejaž se je zasmejal.
     »Za njim ne bomo jokali." Toda nesel bom, če je 
treba.«
»Zvonjenja pa ne bo in tudi duhovnika ne !«


102
     Izpustil je sekiro in je pogledal nezaupen, kakor da 
bi se bal goljufije.
»Obesil se je!«
Andrejaž je nekaj časa pomislil.
»Koliko, pravita, da bo žganja?«
»Zadosti.«
»Denarja pa nič?«
»Dvajset krajcarjev.«
     Oprl se je z obema rokama ob sekiro, premišljeval je 
dolgo, naposled je izpregovoril.
     »Pojdem, ampak, nerad. Nekrščanski pogreb bo, 
greh bo zraven, toda človek je požrešen, dušo in zve-
ličanje bi prodal za žganje, Bog se usmili! V nedeljo 
pojdem k spovedi, pa naj pride zraven še ta nemarnost, ena 
več ali manj!«
Tako sva dobila pogrebca; trije smo bili zdaj.
»Če  bi rekla še Žabarju?«   se je domislil Peter.
     Zavila sva v klanec; visoko nad vasjo, vrhu klanca, je 
samevala že med lazi, v kamenitem, nerodovitnem polju 
žalostna koča Žabarjeva. Sedel je na pragu in je gledal na 
naju s svojimi velikimi,' vodenimi, plahimi očmi. Bos je 
bil, sedel je sključen in je oklepal kolena z obema rokama.
     Na obrazu se ni poznalo Žabarju, je li mlad ali star, 
čisto brezizrazen, top in. miren,je bil; lasje so bili zelo 
svetli in mehki, še bolj svetla, redka, maho-vita brada mu 
je poganjala po obrazu, visoko v lice. Njegovega 
resničnega imena nisem vedel; od zore do mraka se je 
potepal po farf, spal pa je doma pri materi. Pravili so, da je 
drugače čisto spodoben in pameten človek, tih in len; 
edino če so klicali paglavci za njim: »Žaba! Žaba!« je 
pobegnil prestrašen in je bežal do doma  in   celo   če  je 
ugledal resnično žabo,   pohlevno
     

103
čepečo kraj luže in strmečo nanj z velikimi neumnimi 
očmi, je prebledel in se je tresel.
»Ali bi šel za pogrebca?«
Pokimal je.
     »Jutri opoldne; lepo se napravi, dvajset krajcarjev 
boš dobil.«
Pokimal je vdrugič.
»Naravnost k meni pridi, pojdeva skupaj!«
Opravila sva in sva šla.
     »Morda pa le ni bilo prav, da sva vabila Žabarja!« je 
opomnil Peter v skrbeh.
»Saj ni treba, da bi hodili mimo luž in žab!«
     Še k mizarju sva se napotila, da bi rakev naročila. 
Ko sva šla mimo farovža, je gledal župnik skozi okno in 
naju je veselo pozdravljal.
»Kako sta opravila? Ali že imata pogrebce?«
»Imava jih!«
     »Nikar ne reci, kdo bo nosil!« je zašepetal Peter. 
»Ni treba, da bi se smejal.«
»Pridite  tod  mimo...   rad   bi videl ta pogreb!«
     »Vsaj z malim zvonom bi malo zaklenkali!« je 
zaklical Peter.
     »Še s kravjim zvoncem ne!« je odgovoril župnik in 
se je smejaj tako prijazno, kakor da nama je bil razodel 
nekaj zelo prijetnega.
     Mizar je stal na dvorišču v zelenem predpasniku; 
pravkar se je bil prepiral z ženo in je stopil iz veže, ves 
zaripljen v obraz; starec je bil, nekoliko upognjen, z 
rdečimi, zdravimi lici in belimi lasmi.
»Kaj pa vidva?« naju je ogovoril neprijazno.
»Rakev sva prišla naročit«
»Za koga?«
»Za Jakoba Nesrečo!«
»Kaj je umrl?«


104
»Obesil se je!«
Rdeči obraz je zardel še bolj.
     »Pa sta prišla k meni po rakev? Zbijta jo sama, če je 
vajin brat!«
     »Bi jo zbila, pa nimava ne lesa ne žrebljev in tudi 
časa je premalo.«
     »Storita kakor vaju je volja; za obešenca ne bom 
zbijal rakve.«
     »Saj ni potreba, da bi bila imenitna rakev . . . ampak 
nekaj le mora biti . . . tako ga ne moreva zakopati ... da bi 
mu prst ležala na obrazu in na očeh in bi mu silila v usta. . 
. pomislite!«
     Gledal je nekaj časa, nato se je nasmehnil hudo-
mušno, skoro zaničljivo.
     »Čudno, da se prej nisem spomnil! Dobro! Rakev 
bosta dobila, še zastonj jo bosta dobila, prav lepo rakev!«
     Šla sva z. njim preko dvorišča. V kotu, blizu 
svinjaka, je slonela rakev ob zidu; velika, črna rakev z 
belim križem na pokrovu.
     »To rakev vama prepustim zastonj; če je prekratka, 
naj se falot malo skrči.  Toda križa ne dam, križ je treba 
zamazati!«
     Takoj je prinesel lonec in je premazal križ s Črno 
barvo
     »To je namreč tista rakev, ki jo je napravil največji 
potepuh, kar jih je živelo kdaj na svetu. Prišel je, popoten 
delavec, in se je delal sila poštenega; še pokrižal se je, 
preden je začel s tem delom. Ampak drugi dan, komaj je 
bila rakev dovršena, me okrade dodobrega in izgine brez 
sledu; cel6 pipo mi je ukradel in moji ženi predpasnik, ker 
mu je ležal napoti . . . Le vzemita  to   rakev;   tat  jo je 
delal za razbojnika!«
Vzela sva rakev in sva šla.


105
     »Ob pogrebu bova molila še očenaš za tistega 
potepuha!« je rekel Peter, ko sva stopila na cesto.
     Dolga je bila pot in zelo čudna. Na pragu so stali 
ljudje in so gledali za nama; nekateri so gledali mrko in 
zlovoljno, drugi so se smejali. Midva pa sva čutila v srcu, 
kako je legala na naju senca Jakobova, vse sovraštvo in 
zaničevanje, ves temni delež Jakobov od pravičnih ljudi.
     Trudna sva bila in molčala sva žalostna, ko sva se 
vrnila v brlog. Položila sva mrtveca v rakev, Peter pa je 
legel na plahto in je takoj zaspal. Ko sem gledal njegov 
upali, trudni obraz, sem se čudil, kako podoben je bil 
Jakobu, spečemu v rakvi. Mlajši je bil, nekako mirnejši in 
nežnejši, toda bila je tudi na njegovem obrazu tista uporna 
bridkost, ki oznanja osamljenca. In vendar me je obšla 
takrat tiha, sladka zaupnost: Ti se ne boš zmotil ; kakor si 
nežen, ne boš se udal . . .
     Prečudno smešna vest, strahotno smešna, kakor glas 
o polnočni predpustni burki na pokopališču, se je razneslo 
po fari. Vest o pogrebu, kakršnega še ni videl krščanski 
svet. Prihajali so ljudje v kotlino, stali so v gručah na cesti, 
razgovarjali so se pred hišami in so se smejali
     »Kje pa je obešenec, kaj še ne pridete kmalu z njim 
?« je zaklical nekdo pred brlogom.
     Žabar je sedel na kameniti skrinji, gledal je v tla in 
je majal z glavo. Črno suknjo je bil oblekel, Bog vedi, kje 
jo je dobil, in tudi škornje je imel. Andrejaž je slonel ob 
zidu in je klel. Sklonil se je časih, vzdignil je veliko 
steklenico, ki je stala na tleh ob rakvi, in je pil.
     »Kakor mi vere, žal mi je, da sem prišel. Toda zdaj 
sem že pil, zdaj ne pomaga nič!«
     

106
Peter  se  je   stiskal  k meni in solze so mu lile
po licih.
»Kaj pa hočejo še zdaj?   Saj je že mrtev!   Vsaj
zdaj bi ga pustili pri miru!«
Krik in smeh paglavcev je segal do nas.
Tudi meni je bilo čudno pri srcu.
     »Kaj bi ne bilo boljše, Peter, če bi ga zagrebla sama, 
tiho, v mraku, da bi ne zijali ljudje?«
     »Ne . . . vpričo ljudi ... . Tudi on sam bi rekel, če bi 
ga vprašala: vpričo ljudi!«
Celo Andrejaž je ugovarjal.
     »Zdaj smo že tukaj . . . zdaj smo že natočili, pa še 
izpijmo!«
Poveznili smo pokrov,- zabili smo žreblje.
     »Zbogom, Jakob... lepo te bomo zakopali!« je 
zaklical Peter in je jokal.
»Vzdignimo!«
     Vzdignili smo; Peter in jaz sva bila premajhna, zato 
je bila rakev spredaj globoko nagnjena. Stopili smo iz 
brloga ter se napotili na Golgato.
     Že od začetka se je naključila sitnost. V procesiji so 
se podili paglavci pred nami, preko mračne kotline, po 
klancu navzgor. Nenadoma se je okrenil umazani 
paglavec, skočil nam je naproti in je zakričal.
»Žaba! Žaba!«
     Takoj je izpustil Žabar rakev, da bi pobegnil. 
Andrejaž ga je. zgrabil za roko, rakev se je zazibala in bi 
se bila skoro zvrnila, Peter se je opotekel.
     »Ti prokleti norec ti!« je kričal Andrejaž. »Kje pa 
vidiš kakšno žabo, kje jo vidiš? Še enkrat mi izpusti, pa te 
bom stresel za lase. — Ti pankrt tam spredaj pa še eno 
besedo zini in občutil boš bridko, kdo je Andrejaž! — Lep 
pogreb, res; ni vreden žganja!«
Paglavec je pobegnil, Andrejaž pa je klel še dolgo.


107
     Komaj smo stopili na cesto, je šla naša procesija 
skozi vas ob živem, glasnem špalirju. Videl sem, kako so 
se družili k nam čudni ljudje, ki jih nisem poznal in jih 
prej nikoli nisem opazil. Bosi, razcapani, umazani; obrazi 
temni in sirovi, oči v tla uprte. Molče so se pridružili, 
molčeso šli s procesijo in nihče ni vedel, odkod so bili, 
kedaj so prišli, iz katere veže so hušknili.
     Tudi Peter jih je ugledal in videl sem, kako se je 
med solzami nasmehnil, z zadovoljnim, otroško prešernim 
nasmehom.
     »Saj sem vedel, da bo velika naša procesija!« je 
izpregovoril. »Vesel bi bil Jakob, da bi jo videl . . . veliko 
bratov mu je bilo rojenih!«
     Prišli smo mimo županove hiše; stal je na pragu, 
držal je v roki smodko in se je smejal od srca. Tudi brivec 
je stal na pragu, na drugi strani, in je zaklical preko ulice.
     »Takole jih zajemite, župan, kakor so skupaj . . . pa 
ne bo več v fari tatov in razbojnikov.«
Takoj se je oglasil Andrejaž.
     »Ti sam si tat in razbojnik, brivec! Rajši nosim 
obešenca, kakor bi nosil tebe ... ta se je obesil sam, tebe bo 
pa rabelj!«
     Ljudje so se smejali brivcu in Andrejažu, jaz pa sem 
videl dobro, da je bila skrita za glasnim smehom tiha, 
globoka sovražnost; usta so se smejala, iz mrkih oči pa je 
gledala zloba.
     Ob procesiji, na obeh straneh, namesto pogrebcev s 
prižganimi svečami, so se podili bosi paglavci. Namesto 
molitve duhovnikove je spremljal Jakoba prešeren smeh.
Z zardelim obrazom se je ozrl Peter proti meni.
     »Bolj je vesel teh paglavcev in teh potepuhov, nego 
bi bil vesel črnih pogrebcev in župnikovih litanij.
     

108
Še v najbolj cesarskih mislih ni mislil pač nikoli,   da bo 
tako imeniten njegov pogreb!«
     »Glejte jih, glejte !« je kričal izza plota kmet in je 
kazal na nas z iztegnjeno roko. »Zbrali so se berači in 
razbojniki iz cele dežele, saj jih je kakor listja in trave . .. 
črna vojska gre, ljudje božji . . . toča in kuga!«
     Morda so bile dolge, prečute noči, morda je bila 
bridkost, ki je ležala težko na mojem srcu . . . truden sem 
bil in šel sem kakor v sanjah.
     Župnik je slonel ob oknu, ko smo prišli mimo; 
njegov obraz pa ni bil več vesel, temveč teman je bil in 
resen.
     »Molite vsaj, molite!« je zaklical. »Odkrijte se, 
razbojniki!«
     Takoj smo se odkrili in Andrejaž je začel moliti s 
hripavim, pijanim glasom.
     Ko smo dospeli na pokopališče, je bilo že polno 
ljudi; stali so tam z radovednimi, na smeh pripravljenimi 
obrazi, kakor da bi se nadejali kratkočasne komedije. 
Andrejaž je molil še zmirom in mi vsi smo molili z njim; v 
srca nas vseh, vse te dolge procesije, je bila legla 
nenadoma tiha resnoba.
     Nesli smo rakev v kot, ki je bil ograjen s plotom in 
porastel s praprotjem in osatom. Tam je bila izkopana 
jama, lopata je še ležala poleg, grobarja pa ni bilo.
     »Blagoslovljene vodč ni in ne kropilnika!« se je ozrl 
Andrejaž! »Če ni duhovnika, še tega ni treba; tudi tako bo 
spal.  Ovije vrvi, zgani se, ti rogovilež tam . . . spustimo 
ga!«
     Spustili smo rakev v jamo in vsi, kolikor as je bilo, 
smo zgrabili po pest prsti in smo jo vrgli na rakev, bratu 
zadnji dar.    In videl sem, da nas je bilo
     

109
veliko. Zmirom so prihajali drugi, rastli so kakor iz 
zemlje, kakor iz teh nasutih gomil, izpod križev tam, in vsi 
so si bili podobni, vsi so gledali 'temno in mrko, vsi so 
molčali.
     Stal sem ob jami; silna, vroča žalost mi je stiskala 
srce kakor pesti.
»Vi vsi, ki ste mu bratje . . .«
    Ne vem, kaj sem hotel govoriti, slišal sem svoje 
besede kakor iz daljave; Peter je slonel ob meni in je 
zaihtel.
     V tistem trenotku se je razlegel po pokopališču 
čuden krik; nekateri ljudje" so se smejali, drugi so bežali 
prestrašeni. Razmeknile so se vrste, prikazala se je ženska 
pred nami, tik pred jamo. Mestno je bila oblečena, klobuk 
je imela na glavi in od klobuka je visel dolg črn pajčolan; 
vsa blatna je bila, prašna in zasopla, kakor od dolge poti. 
Njen obraz je bil bel in zelo upal, njene velike črne oči so 
gledale nemirno, kakor blodeče v vročici. Videl sem jo in 
sem jo takoj spoznal.
     »Usmilite se me, ljudje krščanski, njegovi bratje... 
jaz sem ga proklela, moj je greh . .. moja kletev leži v 
njegovem grobu . . . težko leži na njem . . .«
     Hotela je poklekniti, vzdignila je sklenjene roke, 
toda nenadoma se je okrenila.
    »Kaj pa se ti smeješ tam, ti paglavec nesramni? Če je 
bil devetkrat proklet, prej je našel pot v nebesa, nego jo 
boš ti našel, tatinska duša! . . . Zakaj me tako gledate? Kaj 
sem vam storila?«
     Ozirala se je nemirno, ugledala je župnika med 
vratmi in je hitela proti njemu preko pokopališča; 
spotikala se je ob gomile, krilo je bilo predolgo in jo je 
oviralo.
     »Čemu pa se režite tam na pragu? Do praga ste   
lahko   prišli,   do   groba  niste   mogli?    Zakaj mu
     

110
niste zvonili ? Za vašim pogrebom še pes ne bo lajal!«
     Župnik se je okrenil in je naglo pobegnil. Ob zidu je 
slonel kmet, prižigal si je pipo in je izprego-voril napol 
smeje, napol zlovoljno.
»Če si njegova mati, bi bila gledala prej!«
     Ženska se je zgrudila na kolena predenj, kmet je 
pljunil v stran in je šel.
     »Kdo je to? Kaj je to?« je klical Peter in je ves 
trepetal. Potepuhi so stali mirno in so poslušali; stvar jih je 
najbrž samo toliko zanimala, kolikor je bila komedija.
    Z dolgimi koraki je prišel birič, krivonog, rdeče-nos 
in nikoli trezen človek. Stopil je pred žensko, pogledal jo 
je najprej pazljivo, nato jo je prijel za roko.
     »Kakšne stvari pa počenjate na pokopališču ? Čemu 
pa ste gosposko oblečeni, če ne veste, kakšno vedenje se 
spodobi? Zdaj pa le kar brž z mano, da Vam bo župan 
povedal svojo molitvico! . . .«
     Kakor v omotici sva se vrnila s Petrom v vas; 
naravnost v kotlino sva se napotila, v zapuščeni dom. V 
temi se me je oklenil Peter, čisto pred obrazom sem videl 
njegove velike, svetle oči.
     »Tisto noč, ko sva čula ... ali veš, kje je bil tisto noč . 
. . Šel je in ji je poljubil roko in je bil odrešen .. . Roko ji je 
poljubil, ko je spala, ona pa je vstala nemudoma in se je 
napotila . . .«
     Zajokal je Peter, jokal je dolgo v noč in je obolel. Ko 
je vstal, ob pozni jeseni, je bil tih in miren, kakor človek, 
ki je zgodaj spoznal . . . Jaz sem šel iz tistih krajev in le v 
bridkosti, le v tihi osamljenosti se spominjam nanje, 
spominjam se nanj, ki je bil v bridkosti moj brat.
     

Tesar 
Aleš.
Spisal Ivan Škilan.


 

I.


 
 
ečer je bil temen in neprijeten,   hladna sapa je
nesla dež čez vas, kaplje so šumele po drevju.
Tesar Aleš je prišel po cesti ves moker, pod pazduho je 
nosil dve sekiri, da ju nabrusi čez noč. Dež mu je škropil v 
obraz, in hladen puh je vihral s krajci njegovega klobuka. 
Med skednji in hlevi je bila že globoka, črna noč, in Aleš 
ni videl ped daleč. Gazil je po lužah in blatu, voda je 
čopotala pod njim in brizgala na vse strani. Tedaj je 
nenadoma zadel ob nekaj mehkega pred seboj, kar je 
živelo . in se pregibalo. Zasvetilo se je nekaj pred njim, 
bila je tleča pipa, in Aleš je zaduhal tobak.
»Hoj, prijatelj, kdo pa si?«
     V temi je izpregovoril star, zamolkel glas, in Aleš je 
spoznal starega Lazarja, svojega soseda.
     »Nobeden drugi, oče!« Veselo se je zasmejal in 
objel deda okrog vratu.
     »Glej, ti si! Jaz sem pa že mislil, da je kak hudoben 
človek. Z dela greš, jaz grem pa po tobak, h  Koplorju 
grem.«
     »No, oče, le pojdite! Slabo se vidi, pa vam je to 
vseeno.«
     »H Koplorju pridem z zavezanimi očmi,« je govoril 
stari Lazar in šel naprej skozi gosto temo.
     Aleš je prišel k svoji koči in odložil sekiri. Odprl je 
vrata in stopil v nizko, zaduhlo izbo. Bilo je temno
8


114
in pusto kot v grobu; skozi lesen strop se je slišalo 
curljanje dežja. Sedel je za mizo, ne da bi prižgal luč, ker 
je bil truden. Obšlo ga je čuvstvo mrtve osame-losti, 
dolgčas, in puščoba sta se mu zdela tako strašna, da je 
moral slišati vsaj svoj glas. Vstal je in izpre-govoril:
»Dober večer, mati!«
     Glas se je odbil od lesenih sten, in v tesnem prostoru 
se je slišal par hipov votel odmev. Alešu je bilo čudno, in 
čeprav je vedel, da se ne more nikdo oglasiti, je vendar 
napeto pričakoval odzdrava. V ušesih mu je zapel tenak, 
cvileč glas, in njegove oči so bile srepo uprte v črno temo.
»Mati, ali ste tukaj ?«
     Zdelo se mu je, da je nekaj zašumelo in zaropotalo 
na izbi, kakor da se je vrnila rajna mati in odprla skrinjo, 
da vzame iz nje pražnjo obleko in se napravi v cerkev.
     Aleš je "prižgal luč. Ogledal se je naokrog. Na 
drogu, ki je bil pritrjen v dve nasprotni steni \n se je 
raztegal pod stropom po vsej sobi, je visel velik, črn 
molek; zelena peč v kotu je bila mrzla- in zapuščena. 
Odkar je  umrla  mati,   že  od zime ni bila zakurjena.
     Aleš je pogledal skozi okno po vasi. Zunaj je bilo 
vse tiho, le dež je šumel, in iz Lazarjevega okna se je 
svetila luč. Vstal je in šel po sobi.
     »Ali bi šel v vas k Lazarju?« Upihnil je luč in se 
odpravil.
     Tesar Aleš je bil fant, mlade vaščanke so govorile, 
da je zal fant, in zato so ga imele rade. Bil je v letih, ko 
mu je bilo izbirati nevesto, in njemu to ni bilo lahko. 
Preveč jih je bilo, vaških deklet, ki so bile prijazne ž njim, 
rdečeličnih in razposajenih lepotic, ki so ob nedeljah 
šumele mimo njega v trdih,  polikanih
     

115
glanirah, krilih iz atlasa, in prepasane s svilenimi trakovi. 
Lazarjevi Tončki je šlo samo to po glavi, kako bi se mu 
bolj prikupila. Iz semnja bi mu prinesla zelen, žametast 
oprsnik, pa bi se mu lahko zamerila, ker je bil Aleš 
ponosen fant. In vendar, kako bi se ž njim postavil!
     Kadar so stali kmečki gospodarji na vasi y kolo-
barju' in gledali predse kot v vodnjak, so se često menili o 
Alešu in niso mu kmalu prišli na kraj. Vedeli so o njem 
mnogo lepega, češ, da je priden in zelo dober delavec, ter 
da ima denar. In če je omenil ta ali oni, da je včasih skoro 
preveč vesel, kadar ob delavnikih dene viržinko v usta ter 
na ves glas pripoveduje po vasi, da danes praznuje, čeprav 
je sreda, so se nasmejali, kot bi hoteli reči: »Eh, saj smo 
mi tudi, ko smo bili še mladi.«
     Ko je bil pri vojakih, je dobival pisma od domačih 
deklet, ki so bile vse hudo zaljubljene vanj. Kodranova 
Zefa je bila najbolj goreča, in njeni vzdih-Ijaji bi malone 
Alešu zagodli okoli srca. Pisala je ponavadi takole: »Moj 
preljubi Aleš! , V začetku pisanja Te prav lepo pozdravim 
od travce zelene do plavega neba in od solnca zlatega do 
tvojega -veselega srca. In ko še nadalje pišem, Te želim 
vprašati, ali bi Ti hotel biti moj fant, ali ne. Odpiši mi 
vsaj- par vrstic, ker sem med tem časom zvedela 
marsikatero prav grenko, katere nočem tukaj zapisati.« — 
V drugem pismu gaje zagotavljala svoje ljubezni: »Kakor 
smreka zmerom zeleni, tako tudi moje srce vedno zate 
gori, Tvoje pa, kakor sem izvedela, ne bije zame, ampak 
za druge. Kako je pa meni težavno ločiti se od Tvojega 
preljubeznjivega, meni edino dragega na svetu srca! Nič 
drugega si zdaj ne želim, kakor da bi kmalu umrla, da  bi   
zelena  trava  po mojem grobu rastla.    Zdaj pa
8*


116
sklenem svoje pisanje in Ti želim vesele velikonočne 
praznike...« Enkrat mu je tudi pisala Lazarjeva Tončka, 
in njeno pismo ga je zelo razveselilo, ker je doma rad 
pogledal za krotko deklico, kadar je plamtečih lic hitela 
čez polje. Pozdravljala ga je »iz globočine svojega 
žalostnega srca, čez hribe in doline, čez Marijine stopinje,   
čez   rožaste  poljane in čez Jezusove rane . . .«
     Ko se je vrnil Aleš od vojakov, ni utegnil misliti 
mnogo na »rdeče cvetlice in na goreče lice« prijaznega 
dekleta. Hodil je na delo daleč naokoli, postavljal hiše in 
kozelce. Po zimi mu je umrla mati, in od takrat je bila 
dolgočasna in zapuščena njegova koča.
    Veter mu je nosil dež v obraz, ko je stopil Aleš pred 
Lazarjevo hišo. Pogledal je skozi okno in videl Tončko, ki 
je spala za mizo. Zaropotal je po steklu, da bi jo postrašil, 
in potem je stopil k durim. Zaspana in negodna, drobnih in 
trudnih oči, mu je prišla odpirat ter ga veselo pozdravila:
»Ti si, Aleš, kakšen svet si prinesel?«
     Položil ji je roko okoli vratu in zašepetal: »Če ne boš 
nikomur povedala: Oženiti se mislim . . .«
»Res? Ali vzameš mene za nevesto?«
     Izkušal se je zasmejati in ji je povedal nekaj ve-
selega, vendar se je takoj zopet zresnil.
»Po resnici, Tončka, kaj naj bi sam ?«
     Tudi dekle je postalo zamišljeno in skoro žalostno.
»Pa kam si se namenil?   Ali imaš že izbrano?«
»Ne vem, svetuj mil«
     »Jaz? O, to ni težko! Ostani kar pri nas, saj poznaš 
Lazarjevo Tončko. Tista, vem, bi te vzela.« Dekle je 
govorilo hitro in prešerno, vendar se ji je poznalo, da je 
njeno veselje ponarejeno, in da se samo dela razposajena.
     

117
     Aleš je molčal in gledal v zadregi predse. Bilo mu je 
neprijetno. Tudi Tončka je bila tiho; gledala ga je postrani, 
in njene oči so se nalahno orosile. Lice ji je zardelo in 
razburjena je grizla in trgala robec, ki ga je imela v roki.
     »Rad bi, Tončka, ali, saj veš ... Ne bodi huda, morda 
bo še vse drugače in pridem . . .«
     Nič ni odgovorila in stisnila je uporno ustnice; 
levico je tiščala na čelo, z desnico je trgala robec izmed 
zob.
»Tončka, reci mi, kaj bi storil?«
Pogledala  ga  je  skoro sovražno in nič ni rekla.
»Saj nisi huda, ali bi šel k njej?«
»H kateri, povej, ali je Jerasova?«
     »Pa ti si jezna, nikar, Tončka! Saj sva si lahko 
vseeno dobra, in lahko še pridem pote. Sedaj ne.morem 
drugače .'. .«
     Zunaj je nekdo zarožljal po oknih; oba sta naglo 
vstala in pogledala.
     »Hoj, hoj, pridi mi posvetit, dekle, saj vidiš, da nič 
ne vidim.«
     Stari Lazar se je vrnil s tobakom in se sumljivo 
opotekal, ko je stopil v sobo.
     »To pa rečem, da je pot slaba, iri da je ponoči tema. 
Trikrat sem. padel, in še bi ne prišel, da ni šel Volčjak z 
menoj. Ampak, Volčjak! Tako ga je pil ves večer, da vam 
povem, tako ga je pil, in sedaj je uren kot nevemkaj.«
     Stal je sredi hiše in vlekel pipo, ki je bila že zdavnaj 
mrzla. Opazil je Aleša za mizo, ki je kimal z glavo in 
nekaj iskal po žepih.
»Ali prav vidim ?«
     »Prav, oče! Tončko stražim, da je ni strah; vsi so že 
šli spat!«
     

118
     »Prav je tako, Aleš, ti si še korenjak! Kaj pa, ali že 
misliš domov?«
»Bom šel, zdaj me ni več treba, ker ste vi doma.«
     Voščil je lahko noč, podal staremu roko, a dekleta ni 
pogledal. Tončka je sedla zopet za mizo, naslonila glavo v 
obe dlani in nenadoma se je začela tresti po vsem telesu. 
Zaihtela je globoko iz prsi in zaslišal se je tenak jok. 
Potegnila je robec z glave in si začela brisati mokre oči.
     »Ali se smeješ, ali se jokaš? Kaj ti je, deklina?« 
Lazar je prišel k njej in jo prijel za glavo. Umeknila se mu 
je in ga potisnila od sebe.
     »No, če se smeješ, pa se smej! Saj nič ne pravim, da 
ne!«
     Prižgal je pipo in zlezel za peč; še enkrat je zavpil 
nad hčerjo:
»Kje je pa Aleš? Ali ni bil prej tukaj Aleš?«
*      *	*
 Bilo je na večer svete Ane. Gorek dih je šel nad polji, 
nad požetimi njivami, iz zemlje je vstajala vročina in 
vonjava po razgreti grudi. Kmetje so se vračali domov z 
obloženimi vozovi; na njih je šumelo zrelo klasje.  Aleš je 
šel z dela, a ni se mu še ljubilo v vas. Stal je na mostu, pod 
njim je šumel tok reke preko jeza in se zaganjal med 
izpranimi skalami, drugi tok je drevil po izpeljani strugi 
mimo tvornice, odkoder se je še slišalo votlo tuljenje 
visokega dimnika. Po mostu je pripeljal  Lazar voz žita.
-»No, Aleš, če si nas čakal, pa gremo skupaj!«
     Tesar je bil v zadregi, zato je nakratko odgovoril 
očetu :
     »Ne grem še, imam opravek.« Lazar je pokimal in   
pognal   vola.   Za  vozom  je   šla Tončka.   Ko jo je
     

119
zagledal Aleš, ga je neprijetno spreletelo, potisnil je 
klobuk na oči in se zagledal v reko, dekle je obstalo za 
njim in ga nagovorilo:
     »Ne greš z menoj? Pojdi Aleš! Tista je že šla, ki jo 
čakaš.«
     Njegov zagorel obraz je postal še temnejši, bilo ga je 
sram, in je.cljal je malo, ko je odgovoril :
     »Kaj pa ti veš, katero čakam ?« Zagledal se je zopet 
v vodo,  in Tončka je  odšla, jezna in žalostna.
     Tisto dekle, katero je čakal Aleš, je bila Jerasova 
Mana. Bila je lepa, a še bolj moška, gosposkega stasa, 
belih rok in prevzetna. Mana je naredila Alešu, da ni več 
maral za druga dekleta, temveč- mislil samo na njo. Videl 
jo je prvič jeseni, ko je delal na Ladji pri Snoju, in . od 
takrat je ni mogel pozabiti. Govoril je z njo samo par 
besed, poznal jo je bolj iz videza, a vedel je, da tudi ona 
misli nanj, in da jo veseli, kadar gleda za njo. In Alešove 
oči so mnogokrat strmele za dekletom, kadar je v belem 
predpasniku, ozkem, svetlem   krilu,- zardela in ponosna 
hitela mimo njega.
     Kadar je stal pri delu, visoko na strehi in zabijal 
težke trame, se je časih nenadoma zagledal predse, in pred 
očmi se mu je zasmejalo rdeče lice moškega dekleta, in 
videl je njen vrat, rožasto ruto preko polno narastlih prsi . 
.-.
     Stal je na mostu in mislil, da bi bila že lahko prišla. 
V tvornici so delali čez uro, a zdaj je devet že minulo, in 
takrat so nehali z delom.
     Iz papirnice so začeli vreti delavci. Zbirali so se pred 
vrati obširne stavbe, in iz odprte strojarne se je zaslišalo 
temno brenčanje krožečega jermenja. Delavci so šli čez 
most in se predrzno smejali Alešu, ki je prižigal viržinko 
in ni hotel videti znancev. Pokazali so se   beli   
predpasniki,   in tesar je zagledal Mano,   ki je
     

120
tik za moškimi stopila na cesto. Stopil je počasi proti njej 
in se prav pred njo obrnil. Bilo mu je neprijetno, in tiho je 
zaklel. Potegnil je močno dim iz smotke, da je živo 
zagorela, in je rdeč odsev planil po njegovih licih.
     »Če si napravljen domov, greš lahko z menoj, Aleš. 
Nekaj časa imava eno pot«
     Bila je Mana, ki ga je prva nagovorila. Pogledala ga 
je, in v temi so se zasvetile njene oči.
     »Dober večer, Mana! E, do doma je kratka pot, v 
lepi družbi še krajša. Spremim te, če hočeš, do hiše.«
     Pridružil se ji je in govoril ž njo vsakdanje stvari. 
Dekle se je šalilo in znalo dobro odgovarjati Alešu, ki ni 
bil dosti vajen ženske druščine.
     »Slišala sem, da se ženiš«, je nenadoma obrnila 
Jerasova pogovor. Tesar jo je prijel za roko in jo šiloma 
ustavil. Stala sta pod gosto jablano, v temni senci; 
naokoli je razgrinjala luna svoj beli plašč.
     »Seveda, oženil bi se, še to zimo bi se oženil, če bi ti 
marala.«
     »Zakaj pa jaz, saj nisem tvoja nevesta.« Izprego-
vorila je trdo te besede in kot oster zasmeh je zazvenel 
nato njen smeh.
     »Mana, če bi ti hotela! Od kdaj že mislim nate!« 
Njegov glas jo je skoro prosil, in rahlo je stiskal njeno 
desnico.
     »Hm, Aleš, pravijo, da je tesar Aleš golant človek, 
ali jaz te ne poznam. In meni ni za delavca.«
     »Glej, hišico imam ; res je, stara je že, ali moja, in 
vrt je zraven. Njivo bi kupil, precej denarja imam 
razposojenega pri kmetih. Lazar je takoj pripravljen, da mi 
odstopi zemlje, in Snoj . . .«
Dekle je molčalo in z nogo teptalo tla.


121
    »Mana, lepo bi ti bilo pri meni. Sam sem, mati mi je 
umrla, ti bi bila edina gospodinja. V papirnico bi ti ne bilo 
več treba . . .«
»Hm, Aleš, ali kaj poreče Tončka?«
     »Tončka? Saj nimam nič ž njo.« Tesar je mrzlo in 
hladnokrvno izdal deklico.
     »Praviš, da imaš bajto? Hm, bajta, saj vem, kje je! 
Stara je in lesena, zakajena. Brr, v taki me je strah!«
»Dobra je, čeprav ni lepa ; in gorka pozimi.«
»Vidiš, Aleš, meni se ne mudi. Če se tebi, pa...«
Tesar se je ustrašil in začel je iznova rotiti dekleta.
     »V bajto ne grem. Sezidaj novo. hišo, potem pa 
morda . . .«
Aleš je pomislil, dekle se je začelo poslavljati.
     »Novo hišo . . . Dobro, Mana, in ti me počakaš do 
druge jeseni ?«
»Lahko se oglasiš . . .«
     Ostal je sam na cesti in gledal za odhajajočim 
dekletom. Pozno ponoči se je vrnil v svojo kočo, in zopet 
ga je obšel silen dolgčas. Obstal je sredi izbe, in ko je 
oprezno stopal proti mizi, je zadel ob molek, ki je visel na 
drogu. Debele jagode so zarožljale kot bi jih mati prebirala 
in molila dolgo molitev.
»Mati, ali ste tukaj?«
     Njegov glas je hripavo odmeval po izbi in umrl. 
Velik molk je zavladal po tesnem prostoru.
II.
     Aleš in stari Lazar sta šla v les. Navsezgodaj sta že 
bila zdoma, komaj da so prvi žarki pozlatili gozdne 
vrhove. Dolina je še bila v globoki senci, nočni mir se še 
ni umaknil iz gore. Edino ptičji glasovi so se bistro  
razlivali po svežem zraku,   in časih se je dvig-
     

122
nila nad njima velika ptica ter završala med gostimi 
vejami.
     »Prav narediš«, je hitel stari Lazar. »Le postavi novo 
hišo, potem se pa oženi! Pri meni dobiš vse. Smreke, ves 
les ti je na razpolago; kar napravi!«
     Prišla sta drugič čez potok, ki je tekel za potjo in jo 
dvakrat križal v svojem toku. Bila sta že pod Lazarjevim 
delom, in tam je stal tik ob robu gozda trhel, lesen križ; 
bilo je znamenje, ker se je tam pred leti ponesrečil neki 
drvar. Deska na štiri ogle je bila pribita na križ, in naslikan 
je bil na njej možak, ležeč na tleh, in drevo preko 
njegovih. prsi. Val krvi se je razlival po zemlji. Barve so 
se že obletele, le temno-rdeč curek se je še dobro poznal. 
Na robu pa je stalo zapisano: »O, popotnik, postoj in moli 
za dušo rajnega Gašparja Glada, ki je slišal glas božji 21. 
rženega cveta, v letu 1873. — Dragi kristjan, kaj počneš! 
Ne ure, ne dneva ne veš, kdaj te pocuka smrt in te odpelje 
na božji vrt. Amen.«
     Aleš je obstal pod križem, držal klobuk v roki in se 
zatopil v misli. Lazar mu je hitel praviti o nesrečnem 
drvarju.
     »Tak sem bil kot ti, ali pa še mlajši, in Gašparja sem 
dobro poznal. Ravno v našem delu ga je ubilo. Smreka je 
padla nanj, in on je vprav takrat prižigal pipo. Drevo ga je 
stisnilo čez prsi, in samo to je še izpregovoril ; »Na pipo 
ne pozabite !« Prinesli so mrtvega v vas, in potem mu je 
Meskov Gašpar tole naslikal. »Zato ker ima mojega 
patrona«, je dejal, »mu naredim zastonj.«
     Zavila sta za znamenjem v Lazarjev del, ki je bil na 
kraju divje zarastel s trnjem, robido in jelševjem. Više gori 
pa so kipele smreke in jelke visoko v sinje nebo;  bila  so   
lepa   drevesa,  ravna in gladka,. zelene
     

123
krone so se tiščale skupaj, dolge veje so se objemale in 
vršale. Smrečevje je dihalo iz sebe oster, smolnat duh, in v 
zgodnjem jutru so se svetile rosne kaplje po iglah. Niti 
enkrat ni potegnil veter med drevjem, mirno in" veličastno 
so stali zeleni, gozdni orjaki in zadivljeni potapljali svoje 
glave v vedro sinjino.
     Solnce se je dvignilo više, in pol gore je že bilo 
obsijane od žarke luči. Gozd se je zdramil, in v košatih 
vrhovih" je pelo in vriskalo. V gorkem zraku se je pojavila 
lahna sapa; debla so ostala vitko zravnana, le veje so se 
zagibale, vršiči so vztrepetali, in rosne kaplje so se usule 
na tla. Kot bi deževali zeleni biseri v velikem prirodnem  
hramu . . .
     Aleš je nem in prevzet gozdne krasote šel za starim 
Lazarjem, ki mu je kazal smreke, katere naj poseka za 
ostrešje svoje nove hiše. Prehodila sta ves gozd iz doline 
do slemena, in tam je sivi gospodar pogledal navzdol po 
vihrajočih drevesih. Na očeh se mu je poznalo, da mu je 
žal krasnih smrek, ki bodo morale pasti pod ostro sekiro, 
in kot otožen, plah šum je vstajalo iz porastlih vrhov.
     Proti poldnevu sta se vrnila v vas. Takoj drugi dan je 
Aleš zopet prišel v les, in sicer s štirimi drvarji, ki so 
prinesli s seboj sekire in žage: In začelo se je delo v gozdu, 
namestu ptic so se oglašale sekire in pele od jutra do 
večera. Hreščala je žaga in se zajedala z ostrimi zobmi 
drevesom v osrčje, močna debla so se tresla in padala s 
hruščem in viharjem na zemljo.
     Aleš je vstajal pred dnem. Megla se je kadila iz 
gorskih zakotij in zakrivala gozd, on je že prihajal v 
gozdno sotesko, hribe na obeh straneh. In kadar je stopil  
na vrh gore, se mu je razživela duša.
     Bilo je divno sredi valujoče krajine, kadar se je 
zaganjal veter v ponosne velikane.   Tedaj je zavriščal
     

124
gozd, kot omamljen mladosti in radosti, da razdrami otožni 
mir in razvriska svetlo pesem, ki se prepleta po tajnem 
gozdnem svetišču. Tedaj je zrastel les kot temna vihra in 
ponosno stresel silne vrhove. Drevesa so se majala, kot da 
se zavedajo svoje moči, in kot burna pesem je odmevalo v 
višinah.
     Vsako jutro je šel Aleš mimo znamenja, kjer je ubilo 
rajnega Gašparja, in ves dan je nosil s seboj žalostni 
spomin. Gozd je bučal, in. njemu se je zdelo, da je to glas 
božji, da kliče Bog. In mislil je, kakšen je bil tisti glas, ki 
ga je zaslišal nesrečni drvar, ko se je zgrnila smreka preko 
njega. Ali je bil grom, kot da se je razklalo nebo in zemlja, 
ali se je oglasil Bog v zlati zarji?
     Neki večer ni hotel v vas, temveč je ostal v gozdu in 
si postlal pod široko hojo. Truden je bil, a kljub temu ni 
zaspal, ker so se še pozno v noč oglašali pevci. Spodaj ob 
potoku sta si odgovarjala dva kosa in se menila, dolgo z 
jasnimi glasovi, ki so zveneli čisto in polno. Po smrekah, 
prav gori v vršičih, so ščebetali in srebrno popevali mali 
ptiči. Potem se je nenadoma rezko in ostro razlegnil skovik 
sove skozi gozd, in vsi drugi glasovi so utihnili. Na drugi 
strani je .zavpil sovač, in Aleš je zaslišal vtemi težko 
vršanje peroti in tik nad njim je sedla nočna ptica na drevo. 
Mraz ga je obhajal in neznano in dolgčas mu je bilo 
samemu v gozdu. Gledal je v vrh smreke, kjer se je 
oglašala sova. Bilo mu je še tesneje, ko je opazil visoko 
med vejami svetlo, veliko oko, ki je nepremično strmelo 
vanj, ni trenilo in ni ugasnilo. Alešu se je zdelo, kakor bi 
gorelo oko, kakor bi bilo razpaljeno kot živa žerjavica.
     Kdaj so se mu zatisnile oči, ni vedel. Zbudilo ga je  
glasno  žgolenje  ptic,   in   ko je   pogledal   navzgor,
     

125
ni bilo več sove, le kos jasnega neba seje svetil med 
vejami. Vstal je, bilo mu je hladno, in zato je naglo šel 
navzgor v hrib, da tam počaka tovarišev, kadar pridejo iz 
vasi. Zarja je bila že razlita na vzhodnjem nebu, rdeča reka 
je planila že daleč proti severu in zajela okrogle oblake ter 
jih opasala z rožno barvo. Zadaj so žareli izza gore zlati 
valovi, in ognjeni plameni so se bliskali iz jutra.
     Naslednje večere so ostajali vsi delavci v gozdu, ker 
so- se naveličali dolgega pota v vas, in so bili preutrujeni. 
Zbili so iz kolov malo uto, jo pokrili z lubjem in zadelali z 
mahom in smrečjem. V njej so prenočevali vsi skupaj. 
Neko noč jih je zajela nevihta. Udarjal je grom, kot bi se 
podiralo nebo in bi treskale ogromne skale na zemljo in se 
razbijale v strašnem brezdnu. Neprestano je .bilo vse nebo 
v ognju, kot razsrjene kače so švigali bliski po nebeškem 
oboku. Kadar je udarila strela v drevo blizu njih, je zasijal 
ves gozd, kot da je oblit s zlatom, in drevesa so se 
pozlatila, in zažarel je les. A potem je zaoril vihar, smreke 
so ječale in se priklanjale, vrhovi so hrumeli kot besni. 
Razdivjana sapa se je uprla v postavljeno uto in odnesla 
streho; v tistem trenotku so bili drvarji premočeni do kosti. 
Planili so po gori navzdol in se skrili med grmovjem, za 
križem nesrečnega drvarja.
     Ko je izšlo drugo jutro solnce na jasnem izhodu, so 
spali Aleš in njegovi tovariši pod znamenjem. Nad njimi je 
stal žalosten spomin Gašparja Glada, ki ga je bil poklical 
glas božji.
*      *	*
     Tesar Aleš si je postavljal novo hišo. Vso zimo je 
vozil skupaj kamenje in les, in spomladi je začela rasti iz 
tal mala stavba. Pomagala sta mu dva zidarja;
     

126
sam je obsekaval kamen, gasil apno in vse je hotel sam 
videti in se prepričati, ali je delo trdno in lepo. Stari Lazar 
je prišel vsak dan pogledat, kako zida njegov sosed.
     »Ej, Aleš, ne bi si mislil, da si tak mojster. Meni 
raste samo trava in žito, tebi bo pa zrastla nova hiša.«
     In doma ni mogel prehvaliti Aleša. »To bi bilo nekaj 
za našo«, je rad opomnil. V mislih je imel Tončko. Ali ta 
se je čudno izogibala tesarja zadnji čas, le doma na vratih 
je rada postajala in gledala k zidarjem, kjer se je sukal 
Aleš v rjavem predpasniku in po obrazu ves bel od apna.
     »Kako ti je, Tončka, ali bi bilo zate pri sosedu?« 
Lazar je zadovoljen opazoval dekleta, kadar je izgubljena v 
misli zrla na pridne delavce. Njeno srce je želelo k Alešu, a 
vedela je, da tam ni prostora zanjo, da so se drugam 
zameknile tesarjeve oči. In v njej se je rodila jezna želja, 
da bi se Alešu nekaj hudega zgodilo, da bi potreboval 
njene pomoči, da bi ga grudila nesreča in bi se ji žalosten 
približal. Ali tesar ni več maral  zanjo,  čisto  je pozabil na 
njeno lepo ljubezen.
     Njegove misli so bile vse drugod. Dan na dan se je 
višala stavba, dvigali so se zidovi, in Aleš je videl 
Jerasovo Mano, kako veselo hodi okoli nove hiše in ima 
zanj samo ljub pogled in prijazne besede. Zavedal se je, da 
je zaslužil ljubezen ponosnega dekleta in da bo lahko 
kmalu stopil pred njo in ji pogledal moško v oči. In zopet 
se je spomnil njenih belih lic, gladkih rok in gosposkega, 
zalega stasa, in zazdel se je sam sebi tako ubog in majhen, 
kot bi imel stopiti pred kraljico in jo povabiti v svoj mali 
dom. Veselil se je teh sirovih zidov in ljubil jih je, kot da 
so mu zrastli na srcu, in vedno se je vpraševal, ali ne bodo 
prenizki za tako visokega dekleta, kot je Jerasova Mana?
     

127
     Beli zvončki so že zdavnaj odzvonili svojo po-
mladnjo pesem, zlate zvezdnice so ugasnile po vrtovih, in 
Marija je že odšla čez dehteče šmarnice. Polje se je 
ogrnilo že drugič z rožnim prtom, njive so narastle kot 
zelene valujoče reke. Zemlja je cvetela in polno, 
prekipevajoče življenje je plulo po livadah.
     Na večer pred Rešnjim telesom je šel tesar Aleš v 
vas k svojemu dekletu. Neizmerna radost ga je opijanila, 
kot da se je napil močnega vina; hitel je po cesti skozi 
vasi, mimo kmetij, in dekleta so ga pozdravljala:
     »Kam pa greš tako pozno, Aleš? Bomo že povedale 
tisti . . .«
»Kar z menoj,   Minica,  saj prideš ravno k tisti!«
Minica   se je zasmejala,   in Anka je nadaljevala:
     »Že prav, Aleš! O, saj se poznamo! Tako te bom 
zatožila, da boš pomnil.«
     »Anka, nikar! Saj 'pridem zvečer na vas in pod 
tvojim oknom se oglasim!«
     Šel je naprej, in ko je bil že blizu Jerasove hiše, ga je 
poklical dekličji glas. Bila je Mana. Stala je na drugem 
koncu vrta, za drevjem, kjer se je svet naglo vzdigaval 
proti gozdu.
»Ali si me že dolgo čakala?«
     »Jaz tebe? E, tako daleč pa še nismo.« Bila je še 
vedno prevzetna, čeprav je Alešu bilo znano, da dekle čuti 
gorko zanj, in je le navidez tako tuja.
     »Pa zakaj si stala za vrtom, zakaj govoriš z menoj?«
     »No, to je prava reč! Saj vendar smem stati, kjer se 
mi zdi!«. V njenem glasu je trepetal smeh, ko je 
pristavila:
     

128
    »In Tončka mi je dejala, da si zal fant, in da ima še 
tvoj srček v skrinji, ki si ga ji prinesel s semnja«.
     »Ali si huda nanjo? Saj je to bilo lani.« Prijel jo je 
okoli pasa in potegnil nase. »Ampak zate sem sezidal hišo, 
kep si moje dekle, in ker si tako lepo dekle, ne maram več 
za nobeno drugo.«
     Govorila sta ves večer. Povedal ji je, da je hiša že 
skoro gotova, in da se jeseni že lahko vzameta, ako je njej 
po volji. Dekletu je bilo prav, in z rokami se je ovila 
tesarja okoli vratu ter smehljaje poslušala njegove besede. 
Nad njima se je razpela noč, iz gozda je pogledala črna 
tema, in Mana je dejala, da mora domov.
     Ko se je Aleš vračal, se je spomnil, da je obljubil 
Anki priti na vas.
     »Sedaj še lahko«, je veselo pomislil in vriskaje 
krenil v obcestno krčmo. Tam je dobil tri mlade kmete in 
je šel takoj mednje.
     »Zakaj pa nič ne pijete, zakaj pa nič ne razsajate? 
Tone, pojdi po vaše, po Minico in Anko! Presneto, nocoj 
sem tak, da bi pil in plesal. Le pripelji jih, za vino dam 
jaz.«
III.
     Aleš je dodelal svojo hišo in jo pokril s slamo. Mana 
mu je zelo prigovarjala, naj bo streha iz opeke, ali tesar ji 
je odgovoril, da bi se lahko zameril s tem drugim kmetom, 
ki so imeli hiše vsi pokrite s slamo, in bi se potem zdelo, 
da se hoče bahati pred njimi. Delavci so že nehali z delom, 
in Aleš je hodil okrog nove hiše ter jo ogledoval od vseh 
strani. Malo pomaknjena v hrib je še stala njegova stara 
bajta, napol podrta, brez zadnjega konca in razoglava.    
Skozi raz-
     

129
bita in potrgana okna se je videlo v izbo, ki je bila še bolj 
zapuščena kot prej; le zelena, razpokana peč je stala v 
kotu.
     Delavci so posedli po tleh in pili po končanem delu; 
Aleš se jim je pridružil. Dan je bil soparen, solnce je peklo 
do večera, in potem je puhtela iz tal omotna vročina. O 
mraku se je Aleš izgubil, in delavci so ostali sami ter pili 
pozno v noč. . Nekaj časa so vpraševali po njem in klicali 
Lazarjevo Tončko, ki se je prikazala na pragu.
»Ali si ga ti skrila, ženina?«
     Aleš je šel iz vasi. Namenil se je bil k Mani, da ji 
pove veselo novico, da je zdaj vse gotovo, da je hiša 
pobeljena in pod streho in da zdaj pričakuje svoje mlade 
gospodinje. Večer je bil miren, ob cesti je šumela suha 
trava, in včasi se je nenadoma zaslišalo iz papirnice votlo 
tuljenje. Bil je že skoro sredi pota, a vse prepočasi se mu je 
odsedala cesta, in Aleš je napol tekel, da bi bil že čimpreje 
pri njej, pri. vitkostasi in krasnolični nevesti, da bi objemal 
njeno gorko telo in ji povedal, da je blizu težko zaželjeni 
dan, ko bo njegova za vedno.
     Tedaj sta mu prisopla nasproti dva možaka in 
zakričala nad njim:
»Gori, gori!«
»Ogenj, v vaši  vasi!«
     Aleš je zatrepetal, in , ko se je obrnil, je videl rdeč 
plamen, ki se je bliskal iz vasi, prav tam, kjer. je stala 
njegova hiša. V glavi mu je zabučalo in v grlu ga je dušilo, 
da skoro ni več mogel sopsti. Zagnal se je v dir, a noge so 
mu bile težke, kot s svincem zalite in niso hotele z mesta. 
Po zraku so zavriščali grozni glasovi, plamen se je spenjal 
više in više in krvav žar se je mešal s črnimi vali dima.-
9


130
     Aleš je brez sape priletel v vas. Njegova stara koča 
je že zgorela, in zdaj so plamenčki švigali iz nove hiše, in 
bliskoma se je ogenj potegnil od enega konca do drugega, 
in zagorela je vsa streha z velikim, strašnim plamenom. 
Kot bi ognjen curek bruhal iz hiše, kot bi žareč val 
plamenel v nočno nebo . . . Aleš je zakričal, vrgel vsaksebi 
množico in iskal nečesa, da se postavi v bran sovražniku. 
Pobral je sekiro in po prislonjeni lestvi planil na sredo 
ognja. Plamen ga je obkrožil in objel, Aleš pa je besen in v 
divjem obupu, blazen od groze vihtel svoje orodje in sekal 
po ognju, da ubije in razkolje ognjenega neprijatelja. 
Sekira je švigala po žaru in dimu; a ogenj se je hotel 
maščevati nad Alešem. Začela mu je goreti obleka, na glavi 
mu je gorel klobuk, in takrat so ljudje pod njim udarili v 
krik:
»Aleš gori!«
     Zgrabilo ga je polno rok in potegnilo iz ognja. Zavili 
so ga v mokro rjuho in položili na tla. Nekaj časa je kričal: 
»Ubijte ga, presekajte ga!« Potem se je onesvestil in 
obležal kot mrtev.
     Hiša je gorela naprej, in kmetje so izkušali pogasiti 
ogenj. Sveži, smolnati les je pokal, in med črnim dimom 
so prasketale iskre ter plesale in letele navzgor, kot bi jih 
gnal vihar iz ognjenega žrela. Kmetje so stali naokoli 
ožganih rok in na njihovem obrazu, črnem od dima in 
oglja, je žarel rdeč odsev, po drevju so se razprostrle 
škrlatne sence. Z dolgimi kiji so vaščani rušili streho, in ko 
se je udrla lesena in živa gromada, je še enkrat na moč 
bruhnil požar, plameni so lizali po drevju in se trgali, in 
ogenj je bljuval razžarjeno oglje in tleče ogorke.
     Na Lazarjevi hiši so stali ljudje z vedri vode in 
namočenimi rjuhami, da uduše rdečega petelina, ako skoči 
na streho.
    

131
     Ko se je Aleš proti jutru zavedel, se je samo še 
kadilo med počrnelimi, razpokanimi zidovi. Kmetje so 
hodili okoli pogorišča in se menili o ognju.
     »Kdo bo zažgal drugi,« je slišal tesar; »kakor 
delavci. V bajti so kuhali večerjo in pijani so bili,' pa so 
zatrosili ogenj. Aleša pa ne pri njih, pravijo, da je šel snoči 
k dekletu v vas.«
     »Oj, oj, taka škoda!« Lazar je gologlav in bos, mrzlo 
pipo v ustih, vzdihoval za košato jablano. »Tončka leži 
doma in se nič ne zave, Aleš je ves opečen in je že morda 
umrl . . . Kam ste pa nesli Aleša?«
     »Pojdi k njemu, on ne more k tebi!« Lazar je šel 
bliže h kmetom, ki so stali okoli tesarja. Oči je imel zaprte, 
obrvi in lase ožgane, in na vsem obrazu je bila samo ena, 
velika črna rana. Telo je imel zavito v belo, platneno 
odejo, in neprestano se je ves tresel, in včasi je zaječalo iz 
njegovih ust: »U—u—u!«-
»Aleš, Aleš!«
     Nenadoma je za kmeti bolestno zavriskal visok, 
drhteč glas, kot bi zakričala ptica v smrtnem strahu. Bila je 
Tončka, v belem spodnjem krilu, razpletenih las in 
neznano bledega lica. Vrgla se je Alešu k nogam, solze iz 
njenih oči so rosile njegove pekoče rane. Telo mu je 
drhtelo naprej, bolečine so ga prešinjale kot iskre in včasi 
je polagoma dvignil ožgane trepalnice, in zatekle, s krvjo 
zalite oči so pogledale deklico.
     Dramilo se je jutro, megle so se topile v zarji in 
solnčni žarki so pogledali v vas, na pogorišče in na tesarja.
*
     Jerasova Mana je zvedela drugi dan, da je Alešu 
zgorela nova hiša, in bila je žalostna.   Smilil se ji je,
9*


132-
in ji je bilo hudo, da zdaj ne bo nič s poroko, ker je tesarju 
vse zgorelo, kar ima, in ker je sam opečen po vsem životu. 
Bila je že popolnoma spravljena z mislijo, da postane 
njegova žena, in odkar je bil zadnjič pri njej, je mislila 
vsak večer, da se bo oglasil pod oknom. Težko ga je želela 
k sebi, in bilo ji je že dolgčas, ker ga dolgo ni videla.
     Potem je zvedela, da leži Aleš bolan pri Lazarju, in 
da mislijo, da bo umrl. In tedaj bi bila kmalu zajokala 
naglas, a bilo jo je sram v papirnici pred drugimi 
delavkami, in le njeno lice je temno zardelo, oči pa so ji 
postale vlažne, se zalivale in trepetale. Zvečer je šla Aleša 
obiskat.
     Ležal je na klopi pod oknom na mehki plevni, zaodet 
z rjuho, in glavo podloženo z rdečo blazino. Ne bi ga 
spoznala, da ni vedela, kdo da je, in tedaj so jo oblile solze. 
Tončka je šla iz hiše, ko je prišla Jerasova, in zdaj je bila 
sama z Alešem. Obraz mu je bil prevlečen s strjeno krvjo 
in trdo gnojno skorjo, noge je imel zavite v platnene 
obveze. Mano je prešinjal strah, in gnjus ji je odvračal 
pogled od strašnega ranjenca. Aleš je imel nekaj časa 
obrnjene oči nepremično v Mano, potem so padle 
trepalnice in ni jih več odprl. Odšla je kmalu, ne da bi 
slišala besedo od Aleša.
     Tončka se je vrnila v izbo, in tedaj so zadrhtele 
njegove ustnice. Tiho je nekaj šepetal, in deklica je 
razumela, da govori o oni, in da mu je bilo neprijetno biti 
samemu z njo. Sedla je k njemu in ga prijela za levico, ki 
je bila popolnoma zdrava. Bridkost je gledala iz njegovih 
oči, izgovarjal je tiho njeno ime.
»Aleš, ali ti je bolje?«
 Z glavo je pritrdil in jo glasno poklical : .  
»Tončka, ne bodi huda!«
  

133
     Deklica je zaihtela, in v srce ji je padla težka 
bolečina. Spomnila se je, da je spomladi želela in skoro 
zaklinjala Boga, naj Aleša zgrudi nesreča, da bo žalosten 
in ubog ležal pred njo. Zdaj se je zgodilo še mnogo 
strašnejše, in peklo jo je očitanje, da je ona morebiti 
prisilila Boga, da je tako silno udaril Aleša. Ostajala je 
pri njem po cele noči, in kadar je podnevi morala na polje, 
ga je vselej kot mati svoje dete pokrižala po obrazu, 
preden je šla od njega.
     Iz mesta je hodil zdravnik k bolniku. Obljubil je, da 
bo ozdravel, vsaj rane se mu bodo zacelile, ,ker opekline 
niso težke in globoke, ali sled mu bodo zapustile. Aleš je 
počasi prihajal k moči. Govoril je že lahko in stopil na 
noge. Jeseni je že hodil po hiši, a bil je slab in tresel se je 
kot za najhujše bolezni. Noge so mu bile težke, in prsi so 
mu bile polne težke sape in se niso mogle oddehniti. Na 
čelu in na licih so mu ostale mesene, rdeče lise.
     Mane ni bilo več k njemu, in sam tudi ni maral 
zanjo. Nikdar je ni omenil in povprašal po njej, vendar je 
zvedel od deklet, ki so ga hodile obiskavat, da se zopet 
moži . . . Niti malo ga ni prevzela ta novica, bilo je, kot da 
je silna nesreča zbrisala spomin nanjo v njegovem srcu.
     Sedel je sklonjen na svojem ležišču in gledal skozi 
okno proti očrnelim zidovom, ki so zijali pusti in prazni v 
zrak. Na mizo se je naslanjala Tončka, in ko je   obrnil  
proti' njej oči,  je videl solze na njenih licih.
     »Tončka, ali se spominjaš tistega večera, ko sem ti 
obljubil, da pridem še morda pote?«
Njen odgovor je bil nem.
     »Zakaj sem se takrat poslovil od tebe! Kako bi bilo 
lahko vse drugače.«
     

134
     Deklica je naglo odšla iz hiše; na oči so ji planile 
solze, in v njenih prsih se je rodil strasten, ihteč jok.
     Dan je bil siv in hladan ; težke, deževne megle so 
legle na nebo in se plazile nad gozdom. Tesar je gledal 
proti gori, kjer so strmeli zeleni vrhovi, obliti naokoli z 
belimi, rosnimi valovi. In spomnil se je pomladi; ko je 
sekal smreke v Lazarjevem delu, onih žarečih juter in 
temnih noči. Bilo mu je, kot bi slišal zopet bučanje 
nočnega viharja in videl nesrečnega Gašparja, drevo na 
njegovih prsih, in bi iz nebes klical božji glas, donel kot 
grom na zemljo, in bi vsa zemlja zaplesala v divjem diru 
in se pogreznila neskončno globoko . . .
IV.
     Okoli Božiča je začel Aleš zopet pomalem hoditi iz 
hiše ; pretresal ga je silen mraz, čeprav je bil zavit v 
mehak Lazarjev kožuh, in noge so se mu opotekale in ga 
niso mogle nositi. Šel je na cesto in se silil, da se vzdrži 
pokoncu. Vlekla je rezka burja,, droben sneg mu je nesla v 
obraz, da je moral vsak trenotek zapreti oči. Vse polje je 
bilo pod snegom, in oči so segale komaj streljaj daleč. Pri 
sv. Štefanu je zvonilo svetemu dnevu, in Alešu so se zdeli 
žalostni ti zvonovi, kot bi peli pogrebno pesem.
     Tik za njegovim hrbtom so se zaslišali kraguljčki, 
pridrsele so sani, in konj bi ga bil kmalu vrgel v sneg. 
Umaknil se je in zagledal zadaj na sedežu, vso zavito v 
gorke koče, Jerasovo' Mano, od mraza kot kri rdečih lic in 
svetlih oči. Peljala se je z mladim kmetom, ki je sedel ob 
njeni strani in se pritiska! k njej,- da ju ni zeblo. Ni mogel 
povesiti pogleda, dasi mu je bilo neprijetno, in je začutil, da 
mu je staro rano na obrazu
     

135
zalila kri. Tudi Jerasova ga je spoznala in se urno obrnila 
vstran ; stresla je z glavo, kot da jo je stud Aleša. Sani so-
se izgubile v meglo. Tesarju je tolklo srce, prsi so se mu 
napolnile s sapo in težko je za-hropel. Šel je nazaj proti 
vasi.
     Pri prvi hiši ga je čakal stari Lazar; z obema rokama 
je stiskal pipo, da si ogreje dlani.
     »Ali si jo videl, Jerasovo? Moži se, z Orlovim, 
mlajšim ; takoj po praznikih se vzameta.« — Oče ni 
vedel, kako je bilo prejšnje dni z Alešem in Mano, ter je 
pripovedoval dalje.
     »Pa je res čedno dekle, tale Jerasova! Pa kako ne bo 
nevesta zala!«
Aleš  ga  je  poslušal  in polagoma hodil za njim.
     »Menil sem, da bi šel ti z menoj h Koplorji. Tobaka 
mi je zmanjkalo, in tak brinovček ima, da bi ti precej 
potegnil vso bolezen iz života. Ali težko hodiš?«
»Bo  že, oče,  na  pomlad,  mislim,  bo že dobro.«
     »Pa stopim sam. Kar domov pojdi! Ne vem, kaj je 
naši Tončki; včasih mislim, da se smeje, pa ima objokane 
oči.«
     Po tistem dnevu je Aleš ostajal doma. Kar iz postelje 
ni mogel zjutraj, in vedno .slabši se je počutil. Rana na 
nogi se mu je odprla, roke so se mu tresle, in bil je kot 
majhen otrok. Tončka mu je morala pre-stiljati posteljo in 
mu rahljati zglavje. Ponoči ni mogel spati, in pogosto je 
poklical Tončko, da je prižgala luč in sedla k njemu.
     »Tako dolgčas mi je in vedno se mi sanja o rajni 
materi. Pride in me vpraša, kje je stara bajta? In potem jo 
išče in išče . , .«
     Po novem letu so bili dnevi jasni in solnčni. Burja 
je   pela  med skednji in hišami,  napol odtrgane deske
     

136
po lesenih pažih so škripale in tolkle, da je bilo tesno 
poslušati. Aleš se ni več ganil iz postelje, in neko jutro so 
govorili, da bo danes umrl.
     Lazar je sedel za mizo in se jezil nad Tončko, da je 
že zopet ni v hiši.
     »Tak ostani pri njem, zmiraj mu je kaj treba! Ali 
bom jaz letal?«
     Tončka je' stopila rdečih oči in zateklih lic k postelji. 
Aleš se ni premaknil vse dopoldne in dihal je težko in v 
dolgih presledkih, Okoli poldneva je pogledal.
     »Ali ste ga videli? Hišo mi je hotel zažgati, pa jaz 
imam sekiro. Mati, ne. bojte se, v ogenj, za njim !« Vse 
obličje mu je bilo podpluto s krvjo in oči so gorele kot dva 
žareča oglja.
     »V ogenj, presekaj ga!« Aleš se je dvignil in z 
rokami vihtel po zraku ; zagnal se je naprej in se bojeval s 
sovražnikom.
     »V ogenj, v dim!« Zakričal je in zamahnil, potem se 
je hipoma zgrudil na posteljo.
Tesar Aleš je umrl.
*
     Dan po Svečnici je bila poroka Jerasove Mane. 
Svatov je bilo za osem voz, na zadnjem so se peljali godci 
in godli vso pot, da se ni slišalo neveste, ki je vso pot 
naglas jokala. Na vasi so stopili iz vozov,-ker je bilo- treba 
do cerkve po stopnjicah precej visoko v hrib. Jerasova 
Mana je bila zala nevesta, le' preveč se je jokala, in to se- 
svatom ni zdelo dobro znamenje. Njeno lice je bilo belo, in 
"ves čaš so tekle solze iz oči. V lase je imela zataknjeno 
svežo rožo, in njena obleka je bila izžameta, ki še je svetlo 
izpreminjal. Ženin jo je vodil za. roko, pri sv. Štefanu so 
peli zvonovi,
     

137
     Pred "cerkvijo so se svatje ustavili, si cedili suknje 
in popravljali šopke za klobukom. Vsak je še potegnil 
močno dim iz cigare, potem jo utrnil ob zidu in. se moško 
ogledaval' naokoli. , Prišlo je dosti gledalcev iz vasi; zlasti 
mlajših deklet, ki bi rade videle, kako je oblečena nevesta.
     Prišla je zadnja po stopnjicah in se ustavila pred 
vhodom." Družice so ji ravnale zmedene lase in pihale 
po žametastem krilu, kjer se je prijel kak prašek. Ženske 
so si brisale nosove, zavezavale ruto in tiščale v nevesto, 
da je stopila v cerkev. Za njo so se gnjetli drugi svatje, in 
potem so udrli gledalci skozi vrata in so posedli zadnje 
klopi. Dekleta, ki so tudi prišle gledat, so odhitele na kor, 
ker jih je bilo- malo sram in se niso hotele pokazati 
nevesti.
     Opravilo je imel župnik, velik, prijeten gospod, ki je 
smehljaje stopil pred altar. Veselo je gledal nevesto, ko je 
položil njeno roko v ženinovo, in šegav smeh mu je 
spreletaval ustnici, ko je vprašal ženina, ali vzame 
prostovoljno Mano Jeras za svojo zakonsko ženo.
     Poroka je bila kmalu pri kraju, in potem je povabil 
župnik svate k darovanju. Stopil je na evangeljsko stran, 
vzel v roke malo, srebrno monštranco, v kateri se je 
nahajala za okroglim steklom kost svetnikova. Ženin je šel 
prvi okoli oltarja in vrgel denar v nastavljeno puščico, 
potem je poljubil svetinjo, ki jo mu je župnik podal na 
ustni. Za njim je prišla nevesta in drugi svatje.
     Šli so iz cerkve ; prva je bila Mana, ki so jo zopet 
porosile solze. Vzela je robec in si ga pritisnila na oči. 
Zunaj vrat, pod zvonikom se je nenadoma spodteknila ob 
nekaj in padla z vsem telesom naprej na neko leseno stvar, 
ki je ob njenem padcu votlo zabobnela. Pogledala je in 
grozno zakričala. Ležala je na sirovi, beli krsti, ki so jo 
medtem prinesli pogrebci.
     

138
     »Aleš je notri; ravnokar so ga prinesli iz zgornje 
strani«, je zaslišala Mana, ko so se svatje menili med 
seboj.
     »Aleš, Aleš, ti si tukaj, ti mi prideš prvi nasproti!« 
Objela je še enkrat krsto in jo poljubila, solze so ji padale 
na mrtvaški les, in neznane žalosti je bila tako slaba, da se 
ni mogla odtrgati od pokrova.
     Ženin jo je prijel in postavil pokonci, in potem so šli 
svatje. Zvonovi so zapeli Alešu k pokopu.
 


Diletant.
Spisal Milan Pugelj.
 


 

I.


 
isto spomlad je bil izpolnil učitelj Peter Roža baš 
petindvajseto leto svojega življenja. To življenje pa je bilo 
zelo mirno in enakolično, primerno pač naturi, ki ga je 
živela. Zakaj Peter Roža je bil nenavadno tih človek, bal se 
je skoro vsake od sebe imenitnejše druščine in je preživel 
tako večino dni v samoti in sam zase. Včasih med šolskim 
letom so ga zavedli na kako zabavo njegovi drugovi, in 
dogodilo se je tudi tuintam, da je zašel tako med ženske. 
Ob takih prilikah je bil nenavadno okoren, plah je bil 
kakor predmesten dijak, ki ga povabijo o Božiču starši 
njegovega učenca na kosilo. Vsako besedo je izpre-govoril 
strahoma, kadar je pomagal kaki dami v taki druščini 
ogrniti mantiljo, so se mu tresle roke, in če je nato dama to 
prijazno omenila in ga vprašala po vzroku, se je vselej 
vidno vznemiril. Prvi hip je bilo videti, da misli nekaj 
odgovoriti, a namesto vsega tega je končno samo rahlo 
zakašljal, pritisnil pri tem roko na usta in se počasi 
oddaljil.
     Nastavljen je bil tedaj v lepem kraju zunaj na deželi 
in pod gorami, kjer se je shajalo leto za letom meseca 
julija in avgusta nenavadno veliko letoviščarjev. Ob 
počitnicah torej je bilo v tistem kraju največje življenje. Po 
jezeru, ki je ležalo na južni strani, je ob lepih večerih vse 
mrgolelo čolnov s pisanimi lučmi, ki so   se vse  rahlo 
zibale deloma vsled valov in deloma
     

142
vsled prijaznega vetra, ki je dihal ob takih večerih od 
gorovja doli preko doline. Zunaj po holmih je bilo vse 
polno tujcev, ki so se zabavali na vse mogoče načine. Lepe 
gospe so bile vmes z nenavadno lepimi frizurami in 
velikimi in skoro svetlimi očmi.
     Lansko sezono nekoč je bil opazil učitelj Peter Roža 
gospodično s čudovito lepimi zlatimi lasmi. Velika je bila, 
nepopisno vitka, oči je imela velike in temno-modre, lica 
tako bela kakor od porcelana in ustnice rdeče kakor mak. 
Peter Roža je takrat, ko je šla mimo, obstal, potem je 
gledal za njo tako dolgo, da se je izgubila njena 
svitlorožnata obleka za ovinkom, in nato si je popravil 
klobuk in se poravnal, kakor bi se bil prebudil iz 
nenavadnih sanj.
»Kaj je to, kar je šlo preko notranjosti?«
     Vprašal je sam sebe poltiho, z roko je potegnil preko 
oči in je nadaljeval svojo pot. Na tisto gospodično se je 
potem še čestokrat domislil, ampak videl je ni nikoli več.
     Stanoval je v prvem nadstropju starega gradu, ki je , 
stal tik jezera. Kdo je bil tisti grad sezidal, je že davno 
pozabljeno. Zidovi so bili črni, kapela, ki je stala zadaj, je 
bila že polporušena. Na okrušenem oltarju je bilo še komaj 
poznati svetega Florjana, kako stoji s čelado na glavi, 
sulico v desnici in golido v levici in vliva vodo po hišici,, 
ki je v primeri z njim majhna kakor krtina. Po grajskih 
hodnikih je še visela tuintam starinska oljnata podoba, ki 
je bila še dosti bolje ohranjena. Tako je visela na primer 
spodaj takoj od stopnjic dalje slika neke mlade in lepe 
grajske dame, ki je imela krog vrata po redu naložene bele 
čipke prav gor do majhnih in rahlordečih ušes.
     Njegova gospodinja je imela v najemu več sob, ki  
jih  je oddala vsako   leto  tudi nekaj letoviščarjem.
     

143
Tako je stanovala tisto poletje pri njej neka zelo mlada in 
zelo lepa dama, ki je živela nenavadno samotno. Zjutraj, 
kadar je bilo nebo jasno in pot suha, je hodila včasih na 
vse zgodaj po cele ure ob jezeru po bregu gorindol in 
čitala iz rdečevezane knjige. Zvečer včasih je slonela na 
oknu pozno v noč in gledala dol po jezeru, koder so se 
gibale pisane luči, zvenele vesele pesmi in se culi tuintam 
vmes melanholični glasi kitar, strmela je tja enakomerno 
in sanjala bogvekaj. Oblečena je bila vedno popolnoma 
črno, na glavi je nosila širokrajen klobuk z velikim in 
mahadravim nojevim peresom, ki se je pri hoji 
enakomerno zibal. Vitka je bila, visoka, oči je imela 
temne, obraz nekoliko zagorel in lase črne in vlažnosvetle.
     Učitelj Peter Roža jo je prvič srečal v mraku na 
hodniku ob slabi razsvetljavi, ob kateri pa je njena visoka 
in temna postava nenavadno vplivala. Tisti močni kontrast 
med temnimi očmi, temnimi lasmi, temno obleko in 
bledim obrazom je v mraku in ob brleči luči na koridorju 
med vlažnimi začrnelimi stenami obudil nepričakovano 
pozornost. Človek se je začudil, obstal je skoro, in če so se 
ozrle nanj tiste velike črne oči, mu je bilo mahoma pri srcu 
nekako sladkoskrivnostno. Kakor bi doživel nekaj zelo 
lepega, kar je trajalo en sam trenotek.
     Tudi Peter Roža je bil skoro obstal, in ko je bila 
pogledala Ostro v njegove oči lepa in visoka tujka, mu je 
bilo pri srcu sladkoskrivnostno in hip nato se mu je zdelo, 
da je doživel nekaj zelo lepega, kar pa je trajalo en sam 
trenotek. Ampak pozneje, drugi dan nato in dolgo vrsto 
dni potem,' jo je srečal pogostokrat in tako se je bil že 
skoro čisto privadil na te lepe dogodke.
     Neko popoldne — začetkom avgusta je bilo, vreme 
lepo in suho in toplo, nebo brez oblaka in vsa daljava
     

144
brez megle — je stopila v njegovo sobo gospodinja in ga 
prijazno nagovorila. Bila je stara in' koščena ženska, že 
osivelih las in zelo nagubanih lic. Na desno stran brade ji 
je rastla velika rdeča bradavica, iz katere je štrlel šop 
temnosivih ščetinastih brk.
»Prijazno   in   lepo  žensko  imam na stanovanju«
—	je pričela — »od daleč je doma, jaz ne vem, kako 
se pravi, in zdaj je čisto sama in "ji je dolgčas. Pravi, 
da bi se rada vozila po jezeru, a se boji tujih ljudij. 
Prosila me je, če imam koga domačega in jaz sem ji 
omenila vas. Ob štirih popoldne je rekla, da vas bo 
pričakovala v svoji sobi.«
»Dobro je« — je odgovoril Peter Roža — »dobro«
—	in razveselil se je in vznemiril obenem. Ves dan 
je mislil samo na to in popoldne se je oblačil zelo 
nervozno v svetlo novo obleko, in ko je prijel kmalu 
nato za kljuko stanovanja lepe tujke, se je tresel po 
vsem telesu od velikega' vznemirjenja. Ampak pomiril 
se je kmalu, zakaj tujka je bila nenavadno prijazna. 
Ponudila mu je roko, povedala mu, da ji je ime Eleonora, 
peljala ga na zofo in sedla potem z veselim nasmehom 
baš njemu nasproti in pripovedovala o svoji daljnji 
domovini in hvalila kraj, kjer se je ob tistem času 
mudila. Zlasti ji je ugajal grad, kjer je stanovala. Rekla 
je, da tiči v njej mnogo romantike, da jo obide včasih 
želja, da bi hodila zunaj po teh dolgih,, temnih in 
vlažnih koridorjih tako ob mraku gorindol in mislila o 
prejšnjih časih. O vitezih, o trubadurjih, o lepih graj- 
ščakinjah, ki so ploskale junaškim zmagalcem v bojnih 
turnirjih. Včasih se je zasmejala, pritem so se odprle 
rdeče ustnice, in beli zobje so se zasvetili kakor srebro. 
Peter Roža je poslušal, komaj jo je dohajal v mislih, 
ko se je poslovil, je bil že trden mrak. Po koridorju 
je šel kakor v sanjah, mislil je, da je njegovo življenje


145
nekaj tako sladkega, kar se ne da popisati. Tisto, o čemer 
je sanjal v najdrznejši uri, je menil, da je silno blizu. 
Komaj roko je treba iztegniti, komaj napraviti en sam 
korak, in človek je že v tistem kraju, kjer ne mine sreča, 
ampak traja do konca dni.
II.
     Neko sobotno popoldne se je zaželelo Eleonori, da 
bi se vozila po jezeru. Tako ob mraku naj bi bilo to, večer 
bi se storil polagoma, rahlo bi pljuskali valovi ob čoln, ki 
bi plaval v temnem kotu jezera kakor sanja. Na bregu, 
tam, kjer raste drevje in grmovje vse drugo preko drugega, 
kjer je gošča tako tesna, da jo komaj prodere ptica, poje 
slavec silno brezskrbno in silno polnozvočno. Kakor 
močno vino je njegova pesem, in duša, ki je zanjo 
dovzetna, jo pije v žejnih požirkih. In tako se je zgodilo.
     Učitelj Peter Roža je počasi veslal sredi čolna, a 
Eleonora mu je sedela zamišljena nasproti, podpirala z 
rokami svojo lepo glavo in strmela v tisto brez-mejnolepo 
poletno noč. Ta noč je živela, ni bila mrtva, in človek je 
čutil, kako se vse po njej giblje, kako se prelivajo opojne 
sanje, kako polje sredi nje divje in razkošno življenje. 
Kakor silni valovi se ziblje preko nje, vsa natura vzdiše od 
razkošnosti, drevje izteza svoje sočnozelene veje v to 
bohotno valovanje, rože sredi polja sklanjajo težke glave v 
sladki omami.
     Enakomerno so pljuskali ob čoln valovi, kakor bi 
pravili staro povest, ki jo ponavljajo noč in dan. Nebo je 
bilo temno, skoro črno, vse gosto posuto z zvezdami, ki so 
žarele kakor novokovano zlato. Odsevale so v jezeru, 
zibale se po valovih in se lomile v tisočerih odsevih.  
Včasih se je oglasila nočna ptica,
10


146
zakričala je z votlim plašnim glasom nekje v bližini, 
potem nekje daleč, da je bilo še komaj čuti.
     Peter Roža je bil okrenil čoln nenadoma in potem 
pripovedoval s takim glasom, kakor bi pravil pravljico.
     »Tam« — je rekel in kazal z roko v tisti kraj, kjer je 
rdela iz jezera visokočrna skala — »za tisto skalo je 
utonilo že mnogo Ijudij. Silen tolmun je tam, ki požre 
čoln, če se mu približa. Lansko spomlad je veslal tja fant, 
ki so mu pokopali nevesto. Zato je šel, ker ni mogel živeti 
brez nje, in tam ga je požrla globina.«
     Govoril je tiho, kakor bi pravil skrivnost in ob koncu 
rahlo vzdihnil.
»Kaj tako ljubijo tod ljudje?«
     Tudi njen glas je bil mehek in skrivnosten in tudi 
ona je ob koncu vzdihnila.
     »Silno ljubijo« — je odgovarjal Peter Roža skoro 
burno — »tako ljubijo, da umirajo vsled ljubezni.«
     V grmu na desni strani je pel slavec, tam nekje iz 
srede jezera je zvenela sentimentalna pesem in je šla preko 
noči kakor žalostna misel. Včasih je zašumelo preko 
drevja na bregu, dahnil je močnejši veter, valovi so 
pljusnili enkrat, dvakrat glasneje ob čolnu, in potem se je 
zopet vse pomirilo. Tam iz srede jezera je plavala še 
sentimentalnejša pesem, menda je bila o fantu, ki ima 
svojo srečo v morskem dnu, in ne pride tako vse življenje 
do nje.
     Peter Roža je čutil tisti večer v svojem srcu to, kar še 
nikoli prej. Nekaj sladkega in grenkega obenem, tako 
bolest, ki bi govorile o njej ustne s sanjavim smehom. Če 
bi bil sam, bi poljubil roko prvemu, ki bi ga srečal na svoji 
poti, objel bi ga po bratovsko in bi pravil o srcu, ki se 
čudovito razživi sredi lepe noči. Tisto življenje je kakor 
bajka, ki govore sredi nje rože
     

147
in pripovedujejo čudne zgodbe visokorastli bori. Kakor 
pričakovanja polni polnočni čas, kakor drhtenje zvezd v 
višavi je, vse je skrivnostno kakor stvarstvo samo'. Rodi se 
nenadoma, kakor mrak se razleze preko notranjosti in 
preplete vse z mehko bolestjo. Kakor bi cvetele teje sredi 
srca, žalostne teje, ki povešajo glave in more s svojim 
opojnim duhom, kakor bi rastlo polagoma silno drevo in 
razrivalo z močnimi koreninami vso notranjost. Bolest je 
in lepota obenem, žalost in blaženost, sreča, ki jo sluti srce 
iz velike daljave. Kakor do zvezde je pot do nje, tako 
polna sladkega brezupa.
     Peter Roža je pustil vesla, da so visela ob čolnu dol 
v jezero, z rokami je zakril obraz in je izpregovoril počasi 
in kakor v poznonočni uri.
»Eleonora« — je šepetnil — »Eleonora!«
     Prebudila se je nenadoma iz svojih misli, dvignila je 
glavo in se je ozrla vanj, ki je sedel pred njo sključen in z 
zakritim obrazom.
     »Eleonora« — je ponovil — »Eleonora!« — in z 
rokami je iskal po zraku kakor slepec.
     Vstala je, prijela je njegove roke in sedla poleg 
njega.
 »Kaj je, gospod Peter Roža?«
     Njen glas je bil topel, in tudi njene roke, ki jih je 
Peter Roža poljubljal, so bile tople in vroče.
     »Zakaj me ne objamete, gospod Peter Roža?« — je 
vprašala z zelo mehkim glasom. »Kaj sem vam storila 
hudega, da ne marate poljubiti mojih ust?«
     In Peter Roža je polagal roko krog nje kakor v 
težkih sanjah, tresel se je po vsem životu, z mrzlimi in 
drhtečimi ustnami se je doteknil njenega lica kakor 
svetinje. '
     »Moj Bog« — je vzdihnila Eleonora — »kakšen 
diletant ste vi v življenju, kako velik diletant!«
10*


148
     Oklenila se ga je- sama čisto tesno, strastno se je 
vsesala v njegove ustne, ki so drhtele kakor v hudi bolezni.
     »Kakšen diletant si ti!« — je ponavljala — »kaj 
trepečeš« — ga je izpraševala — »kaj ni sladka ljubezen, 
mladost, kaj ni sladkost naše življenje?«
     In še tesneje ga je stisnila k sebi in še strast-neje se 
je vsesala v njegove drhteče ustne.
     »Ljubi« — mu je rekla — »kolikor more ljubiti srce, 
pij življenje, ki polje okrog tebe kakor morje, živi, moj 
dragi . . .«
     In poljubljala ga je zopet z divjevročimi poljubi, 
stiskala se k njemu in mu ovijala roke tesno okrog vrata. 
Potem se je bila pomirila, eno roko je imela ovito krog 
njegovega vratu, druga ji je ležala brez moči v naročju, 
slonela je z licem na njegovi rami in je strmela z velikimi 
in vročimi očmi v tisto življenja polno noč.
     Veter je bil postal zdaj močnejši, drevje po bregu je 
pripogibalo dolge veje in šumelo ; valovi so pljuskali 
glasneje ob čoln in zvezde so bežale preko njih kakor zlate 
kroglje, ki bi se kotalile naglo od brega do brega. Slavec je 
bil že davno utihnil, nočne ptice so se oglašale vedno 
pogosteje gori v gosti šumi, pesmi sredi jezera so se 
izgubile. Več ni bilo na njem nobene luči, samo zvezde so 
se svetlikale v valovih in bežale preko njih v daljino.
     Eleonora je vstala počasi, potem je sedla na svoje 
prejšnje mesto in prijela vesla.
     »Pojdimo !« — je rekla z nekoliko tihim glasom in 
ponudila vesla.
     »Ne, ostanimo!« — ji je odgovoril z bolestnim 
nasmehom krog ust in nadaljeval kakor v sanjah : 
»Umrimo, tja pojdimo nad globočino . . .«
     

149
     Polagoma je okrenil čoln, veslal je proti bregu, 
priklenil čoln in ji pomagal potem na breg. Zunaj se je 
oklenila tesno njegove roke, na temnem koridorju ga je 
objela in mu očitala z mehkim in toplim glasom.
     »Diletant si, moj Bog, kakšen diletant! Ti nisi iz teh 
krajev!«
     Tisto noč ni legel učitelj Peter Roža v posteljo, 
ampak sedel je na zofo, odprl je okno na Široko in je tako 
sanjal z odprtimi očmi. Šele proti jutru je zaspal in takrat 
se mu je zdelo, da je priplaval skozi okno od neba doli 
naravnost k njemu božji angel z zlatimi perutnicami, z 
zvezdami po svetlem krilu, z nebeškim diademom v 
razpuščenih črnih laseh. Stopil je k njemu in ga je poljubil 
v mehkih sanjah spečega in ga je vzel v naročje in ga je 
odnesel v nebeško kraljestvo. Ta angel pa je bila Eleonora.
III.
     Kadar uživa človek pravo srečo, takrat živi kakor v 
sanjah in čudežih. Zakaj resnično življenje, ki je prepojeno 
z grenkostmi in tisočerimi težavami, je ob taki uri daleč od 
njega, njegovo življenje pa teče kakor burja. Kakor minute 
so ure, kakor ure so tedni, kakor tedni so leta.
     Peter Roža, ki je Živel v veliki sreči, je bil tako 
pozabil na minulost, kakor bi je ne bilo, tako je pozabil na 
bodočnost, kakor bi še ne bil čul o njej nikoli na svetu. Ali 
spoznanje je prišlo nenadoma, tako naglo preko noči, 
kakor se preokrene vreme.
     Nekega večera namreč, ko je bilo nebo oblačno in 
daljave zavite v megle, je dehnila nenadoma od severa 
mrzla sapa. Čulo se je, kako je šla preko gozda kakor oster 
vzdih, nekako težko je zašumelo listje, veje
     

150
so se zgenile globoko in v veliki žalosti. Rože po poljih so 
strnile svoje cvetove, nizko in skoro do tal so upog-nile 
glave, videti so bile kakor bolne na smrt..
     Nenavadno žalosten je bil tisti večer. Jezero je bilo 
nemirno, valovi so šumeče pljuskali ob breg in ob čolne, ki 
so se zibali na njem prazni in samotni. Tuintam je šel 
človek preko ceste, naglo je šel, roke je-tiščal v žepih, 
ovratnik je imel dvignjen, glavo sklonjeno in klobuk 
potisnjen globoko na oči. Izgubil se je nenadoma v bližnji 
veži in zaprl duri tesno za seboj. Včasih se je pojavilo na 
ulici dekle, belo obleko je imelo na sebi, bele čevlje na 
nogah, ampak tekla je skoro, izgubila se je, naglo za 
oglom, in izraz njenega obraza je bil neprijeten.
     Eleonora je sedela tisti večer na zofi v svoji sobi, 
nazaj je bila naslonjena in strmela brezizrazno v strop.
     »Zdaj je konec« — je rekla. »To noč bo padel po 
gorah sneg, in jutri na vse zgodaj odpotujem v 
domovino.«
Njen glas ni izražal ničesar, ne žalosti, ne tesnobe.
     »Vse mine« — je nadaljevala. »Če danes ne, jutri, če 
jutri ne, pojutrarijem. V življenju ni ničesar trajnega: ne 
žalost, ne veselje.«
     Učitelj Peter Roža, ki je sedel tik nje, je bil od njenih 
misli težko zadet. Sklonil se je naprej, z rokami je podprl 
glavo in je strmel v tla s topimi očmi.
     »Kam pojdem« — je vprašal potem — »kam 
pojdem? Jaz ne bom mogel živeti brez tebe!«
     Eleonora je sedela 'docela mirno in ponovila je svoje 
misli v drugo.
     »Ali ni vse eno« — ga je vprašala z navadnim 
glasom — »če mine sreča danes ali jutri, namesto, da bi 
minila pojutranjem? Moj dragi, ti si prevelik diletant, tako 
velik, da nisi za življenje. Zakaj zate niso prevare.«
     

151
     »Potem se je sklonila k njemu, roko mu je položila  
krog  vratu   in   njen  glas je bil dosti mehkejši.
     »Glej« — je rekla — »hudo mi je ob tej uri. Zakaj 
sem te varala?« —
     Vprašala je skoro grenko, kakor bi očitala sama sebi.
»Poznala te nisem, zato sem te varala.«
     Oklenila se ga je še z drugo roko in ga poljubila na 
sence. Svoje lice je pritisnila na njegovo, vzdihnila je in 
izpregovorila potem turobno, kakor z nenavadno velikim 
naporom.
»Omožena sem . . .«
     Peter Roža je vstal počasi, kakor iz polnočnih sanj, 
njegov obraz je bil nepopisno bled in oči so gledale kakor 
preko megle.
»Čemu si to storila? . .-. Greh je . . .«
     Odšel je s težkimi in trudnimi koraki in ko se je 
drugo jutro peljala Eleonora z vlakom mimo jezera, se ji je 
zdelo, da vidi tam, kjer moli iz jezera črna in visoka skala, 
majhen čoln, nekdo stoji sredi njega in strmi gor proti 
vlaku. V naglem krogu se je zasukal čoln, čolnar je 
omahnil, namesto vsega so ostale na površju   bele   pene,   
ki so plesale v divjih kolobarjih.
     Sneg je bil pal tisto noč po gorah, od severa je pihala  
mrzla sapa, jezero je bilo nenavadno nemirno.
 


 

Obsojena.
Spisal Jos. Kostanjevec.
 


 

I.


e se prav dobro spominjam tistega dne, ko sem nastopil 
svojo prvo službo v majhnem trgu na Notranjskem. Jesen 
se je kazala povsod naokoli, se je kazala na polju in 
travniku, po vinogradih in gozdovih, se je kazala na široki 
lepi cesti, ki sem se vozil po njej iz svojega rojstnega kraja. 
Ob cesti so rastle mlade jablane, po njih se je lovila 
jesenska sapa, in upo-gibale so se veje druga proti drugi ter 
si šepetale nekaj skrivnostnega. Nekaj plahega je ležalo na 
okolici in videti je bilo, kakor da so to plahost občutile tudi 
jablane, zakaj strmele so ob svojem šepetanju tja v daljavo, 
tja čez gore, videti je bilo, kakor da so se hotele oprijeti 
voza ter ubežati z njim iz tega kraja' na novo solnce, na 
novo svetlobo. Toda voz je drdral dalje, njih roke ga niso 
mogle doseči, oblak prahu ga je zakril za ovinkom. Rezek 
šum, kakor globok vzdih, se je začul za vozom, a 
preglašalo ga je peketanje konjskih kopit in ropot starih 
koles. Tam nad gorami pa je viselo solnce, je obsevalo 
obronke gozdov in velike jase med lesovi, in prelivale so 
se pred očmi čudovite barve, kakršnih še ni ustvaril čopič 
največjega umetnika. Prelijale so se in izginjale . . .
     Slonel sem .v vozu in sanjal. Podobe izza mladih dni 
so se mi porajale v duši, slika za sliko je stala pred manoj, 
lepa in dovršena. In v vseh teh slikah je bila moja 
ljubezen, moje hrepenenje, je bilo moje živ-Ijenje. Zame ni 
bilo bodočnosti.
     

156
     Tako niti nisem zapazil, da se je ustavil voz že pred 
prvo hišo v trgu.
Voznik je skočil z voza.
»Zdaj smo doma«, je dejal in začel izprezati.
    Zdramil sem se in pogledal okoli sebe. Bili smo na 
velikem dvorišču, ki je bilo ograjeno z visokim za-črnelim 
zidom. Ob južni strani je rastlo nekoliko starih orehov, na 
levici so bili hlevi in golobnjaki, a v kotu za vhodom se je 
ščeperilo veiiko gnojišče. Prav pred mojimi očmi pa je bil 
vhod v hišo. Nad njim se je zibalo veliko zeleno znamenje.
     »To je najboljša gostilna pri nas«, je dejal voznik. 
»Vsi trški gospodje zahajajo semkaj. Eh, tam zadaj v sobi 
z oknom na vrt, tam ga na leto več razlijejo, nego ga mi 
reveži izpijemo.«
     Zasmejal se je, pokazal brezobe čeljusti in pljunil 
nadaleč.
     Solnce je bilo že zašlo, in temno je bilo dvorišče in 
temen vhod v gostilno. Neprijetna sapa je pihala od severa, 
in zazeblo me je. Strepetal sem in z neko čudno plahostjo 
se je napolnilo moje srce ob pogledu na to dvorišče. 
Zazdelo se mi je hipoma takšno, kakršne sem videl 
čestokrat pri ječah. Nehote sem pogledal proti oknom. 
Hvala Bogu, niso bila zamrežena! Odleglo mi je nekoliko, 
in stopil sem proti hiši.
     V tistem trenotku je notri zasvetila luč. Kakor sem 
prestopil prag, tako sem bil že v kuhinji. V ozadju je bilo 
veliko kamenito ognjišče in na njem bela lesena klop. 
Sredi ognjišča je gorel ogenj, naložena so bila dolga 
bukova polena na železen zglavnik. Od stropa navzdol je 
visela črna sajasta veriga in na njej se je zibal velik kotel. 
Na polici zraven okna je stala široka petrolejka.
     

157
     V kuhinji je bilo tiho, nič se ni genilo. Samo plamen 
je prasketal po polenih in od nekje se je culo, kako prede 
mačka. Tiho je bilo in nič se nič genilo, a vendar sem 
začutil takoj ob svojem vstopu, da mora biti nekje v tem 
prostor-u človeško bitje. A nisem ga še ugledal.
»Dober večer, ljudje božji, ako vas je kaj!«
In odzval se je iz kota ženski glas.
     Stopi! sem bliže in tedaj sem zagledal na lesenem 
naslanjaču za ognjiščem v kotu žensko, ki se oči-vidno ni 
brigala za svojo okolico. Sedela je nepremično in roke je 
imela sklenjene pred seboj v naročju.
»Ali ste Vi hišna gospodinja?«
     Nasmehnila se je topo in vprašala je s tihim, komaj 
slišnim glasom: »Česa želite, gospod?«
Naročil sem četrtinko vina in malo južino.
     »Prosim, stopite tja notri v sobo, kmalu boste 
postreženi.«
     Ustavil sem se za hipec in pogledal sem žensko 
natančneje. Nekaj me je vleklo v njeno bližino. To ni bil 
navaden obraz, ki sem zrl vanj. Zdelo se mi je, da gledam 
vrt, poln pestrega cvetja, ki je nekdaj koprnelo nasproti 
solnčnim žarkom, da bi pilo iz njih ljubezen in življenje, 
da bi z njimi vsak dan vstajalo k novi radosti in bi se z 
njimi združilo k novemu hrepenenju. A zazidali so 
nenadoma ta vrt, solnčni žarki niso našli več pota vanj. 
Ostalo je cvetje brez solnca, povesilo se je in je začelo 
počasi odpadati. Po tleh leži, posiplje pota in gredice, a 
ljudje stopajo po njem in ga ne vidijo. Takšno je bilo 
cvetje, ki sem ga zrl na tem obrazu . . .
     Sedela je nepremično in se ni genila. Roke so še 
vedno ležale v naročju in oni topi nasmeh je še vedno 
krožil okoli usten. Obraz je bil videti voščen, rdečica je
     

158
menjavala na licih, povzročal jo je rdečkasti plamen z 
ognjišča vselej, kadar je strepetal više.
     Tedaj je za hipec vprla vame svoje oči. Nekaj me je 
pretreslo, ko sem videl ta pogled, ki mi ne izgine nikdar 
več iz spomina. Oči so bile steklene in motne, pokazale so 
jasno, da sedi pred manoj žrtev alkohola.
     Kakor bi bila ugenila mojo misel, je povesila pogled 
in se ni zmenila več zame . . .
     Stopil sem v sobo, kamor mi je bila pokazala. 
Temno je bilo notri, a iz kota sem čul šumno smrčanje. 
Prijel sem za stol in sem zaropotal. Smrčanje je ponehalo, 
in nekdo se je nerodno dvignil.
     »Dober večer«, se je oglasil hreščeč glas. »Takoj bo 
luč, takoj.« Oprijemal se je ob stole in počasi je prilezel 
mož iz kota.
     »Vse mora človek sam storiti, prav vse; nikdar ni 
nobenega o pravem času pri roki. Hudič — Mica!« je 
vpil, ko je odprl duri. »Mica—a!«
     Stal je ob odprtih durih innjegovo telo je zavzelo ves 
prostor med njimi. Bilo je, kakor bi se bil zavalil na prag 
obilen sodček, ki so mu zrastle kratke, debele noge. Glava 
se je komaj videla izmed ramen, a se je zibala z životom 
vred od desne na levo.
     Ko sem gledal to kepo živega mesa, me je preVzel 
silno neprijeten občutek. Nekaj se je vzdigavalo v meni, 
bilo mi je, kakor bi bil na ladji, ki jo mečejo razburkani 
valovi semtertja.
     A kepa se je še vedno premikala med durmi in 
klicala.
     »To je njen mož!« sem pomislil in oni neprijetni 
občutek se je podvojil v meni.
     Stal sem tako, da sem videl čez njegovo glavo v 
kuhinjo, prav tja, kjer je sedela ona. Sedela je še vedno'
     

159
na onem lesenem naslanjaču in se ni genila: Roke so ležale 
v naročju in na njenih licih je menjavala rdečica, ki jo je 
povzročal plamen z ognjišča. Ni se zmenila za njegovo 
klicanje, niti glave ni privzdignila.
     Tedaj so se burno odprla vezna vrata. Prihitela je 
dekla Mica in se je prerila mimo gostilničarja v sobo. 
Obrnil se je neverjetno naglo za njo.
     »Kod že zopet laziš, kanalja? Ali te ona uči, da 
nagajaš nalašč? Obe naložim na voz in vaju prodam za 
žlindro. Ali razumeš, kanalja?«
     Vpil je hripavo in stopal po sobi semtertja, kolikor 
hitro so ga mogle nositi noge. Sopihal je kakor kovaški 
meh, čutiti je. bilo, kako se mu tresejo debele ustnice od 
razburjenja.
»Spodim vaju obe, takoj danes, takoj sedaj!«
Ustavil se je sredi sobe in se zavrtel sam okoli sebe.
     »Babe — pijane!« je kričal in se tresel ter pljuval 
okoli sebe. Stal sem še vedno na tistem mestu, vrata so 
bila še odprta in pogledal sem v kuhinjo.
     Ona, ki je sedela v kotu, se je ob teh besedah 
krčevito oprijela naslanjača, videti je bilo, kakor bi se 
hotela dvigniti. Stisnila je ustne, dvignila glavo, toda 
samo za trenotek. Takoj je bila zopet resignacija na nje 
obrazu in sedela je mirno kakor prej. Roke so ji padle v 
naročaj, okoli usten je legel oni topi nasmeh, in oči so 
zopet zastrmele- nekam v daljavo.
Dekla je stopila na stol, in zasvetila je luč po sobi.
     Gostilničar se je tačas zopet obrnil in tedaj me je 
šele videl natančneje. Opazil sem, kako je osupnil, kako se 
je njegov zaliti obraz hipoma izpremenil in se ga je 
polastila nemala zadrega. Gotovo je mislil v temi, da je 
prišel v gostilno navaden kmet, ki se ni treba zatajevati 
pred njim.
     

160
     »Ah, ah, oprostite, gospod! Ni moja navada, da bi se 
tako razburjal, navadno napravim vse izlepa. Ali sedaj ste 
videli sami, kako so služabniki dandanes malomarni. 
"Oprostite, prosim torej!«
     Bil ga je sam med. Skakal je okoli mene in se 
priklanjal ter mi pokazal s tolsto roko v zadnjo sobo.
     »Tam, glejte, tam je za gospodo! Nisem Vas videl 
prej, tukaj je samo za navadne ljudi, za kmete in voznike 
in biriče.«
     Rinil me je dalje v ozko, zatuhlo sobo, kjer je dekla 
tudi takoj napravila luč. Sedel je zraven mene, kakor bi se 
bila potopila, je izginila hipoma vsa njegova sirovost.
     Govoril je v- onih priučenih frazah, kakršne rabijo 
poluomikanci, ki črpajo vso svojo vednost in jezikovno 
znanje iz dnevnikov in iz ust prihajajočih in odhajajočih 
agentov. Izgovarjal je / tudi na koncu preteklih deležnikov 
in celo poluglasnega e pred r ni izpuščal, kar se mu je 
videlo menda posebno imenitno.
    A jaz mu nisem mogel gledati v oči, pristudil se mi je 
bi! on in vse njegovo ponašanje, videl sem v tem odurnem,  
antipatičnem  človeku popolnega hinavca . . .
     Kmalu nato so prišli v sobo nekateri trški uradniki. 
Predstavili smo se drug drugemu in gostilničar je odšel, da 
bi jim postregel.
     »Najinteligentnejši človek v trgu in v vsej okolici!« 
je pokazal za njim davkar. »Mož je mnogo bral, z njim se 
da govoriti o vsaki reči.«
     Pogledal sem davkarja, a obraz njegov je bil po-
polnoma resen. Tudi drugi se niso smejali. Molčal sem 
torej tudi jaz in pogovor se je zasukal na politiko . . .
     Tisti večer sem prespal v tej gostilni, moje sta-
novanje še ni bilo urejeno. Ko sem odhajal po stop-njicah 
navzgor, je gostilničarka še vedno sedela v svojem
     

161
kotu, roke so ji ležale v naročju. A nje smehljaj je bil še 
bolj top kot prej in nje pogled, ki me je spremljal po 
stopnjicah, je bil še bolj moten in steklen.
     Na ognjišču je pojemal ogenj, svetiljka na polici je 
ugašala" in začrneli cilinder na njej je metal veliko senco 
na pobeljeno steno . . .
     Še nisem zaspal, ko sem začul počasne stopinje po 
lesenih stopnjicah, nekdo je pomagal navzgor človeku, ki 
ni mogel hoditi sam. Prihajalo je vedno bliže,, šlo je mimo 
mojih vrat, izgubilo' se je na hodniku. Spodaj so se zaprla 
vezna vrata, zalajal je pes na dvorišču, in nastala je tišina 
naokoli.
     Ponoči sem se zbudil. Zdelo se mi je, da slišim iz 
oddaljene sobe zategle glasove, kakor bi kdo govoril v 
sanjah. Poslušal sem, zopet se je oglasilo kakor tenak jok 
in se je izgubljalo po dolgem hodniku. In zopet! Tedaj sem 
pa tudi razločno začul trde stopinje odtam, nekdo je hodil 
po sobi gori in doli. Videlo se mi je, kakor bi hotel s 
svojimi stopinjami preglasiti one redke bolestne vzklike. 
To se je vršilo le malo hipov, kmalu se je vse poizgubilo, 
čulo se je skozi okno samo še šumenje orehov na dvorišču, 
po njih vejah se je lovila jesenska sapa, njih zadnje listje je 
cepalo z rezkim šumom na tla.
     Nisem mogel več zaspati. Silil sem se in tiščal sem 
oči skupaj, a videl sem vedno pred seboj gostil-ničarko, 
kako sedi v kotu za ognjiščem nepremično in trdo, videl 
sem poteptano cvetje na nje mladem obrazu, nje motni, 
stekleni pogled, videl sem rdečkasti plamen na ognjišču in 
začrnelo svetiljko na polici. A iz ozadja je štrlela 
ščetinasta glava gostilničarjeva, se je zlobno nasmihal 
njegov zabrekli obraz, so mi mežikale njegove debele, 
vodene oči. In hudo mi je bilo pri srcu, strah je lezel vanj . 
. .
11


162
     Šele proti jutru sem nekoliko zaspal. A tedaj se mi je 
v sanjah približal njen obraz, vse prejšnje rože so zopet 
cvele na njem. Oči so se bile zjasnile, vame je sijalo dvoje 
svetlih zvezd, kakršnih še ni videlo moje oko. Zavelo je 
toplo naokoli, kakor bi zavel dih pomladanske sape, in 
razširil se je vonj po vijolicah. Sladko hrepenenje je 
napolnilo moje srce, iztegnil sem roke in pritisnil sem 
rahlo ta angelski obraz še tesneje k svojemu, in moje 
ustnice so se združile z njenimi v dolg, sladak poljub. Ko 
sem se zbudil, je sijalo jesensko solnce skozi malo okno, in 
srce mi je bilo lahko in veselo, dokler me ni objela hipoma 
zopet kruta realnost. —
II.
     Odslej sem zahajal sleherni večer h Korošcu v 
gostilno. In vselej, kadar sem prestopil kuhinjski prag in 
sem se ozrl v kot, vselej sem videl gostilničarko, kako je 
sedela v lesenem naslanjaču za ognjiščem nepremično 
kakor oni prvi dan mojega prihoda. Kakor ne bi se nikdar 
premeknila iz svojega kota, kakor bi tam sedela dan in noč, 
kakor ne bi poznala nobenega natančneje in bi ji tudi 
nobeden ne bil mari. Hodili so mimo nje, kakor mimo 
kipa, k večjemu se je kdo mimogrede ozrl nanjo, a šel je 
dalje in se ni spomnil, da sedi tam človeško bitje, ki ima 
morda še srce v svojih prsih. Kakor je stopil mimo nje, že 
ni čutil več njene bližine, že je pozabil, da sedi človek v 
naslanjaču. Niti na misel mu ni prišlo, da morda ta človek 
umira, umira mučne počasne smrti, ki jo vidi, kako se mu 
bliža sleherni dan bolj, da ga že doseza mrtvaški hlad in 
vonj po grobu. Ni se spomnil, šel je dalje in se je pomešal 
med veselo družbo, ki se je nje petje razlegalo čez cesto ter 
odbijalo od skalovja v gori.
     

163
     Toda jaz je nisem mogel pozabiti. Opazoval sem jo 
sleherni dan z velikim zanimanjem in z žalostjo, ki me je 
vselej napolnjevala ob pogledu nanjo. In opazil sem, da je 
nje pogled z vsakim dnem bolj moten in steklen, da se z 
vsakim dnevom manj zaveda svojega stanja, da pada 
vedno niže, vedno niže v brezno, ki ni iz njega povratka. 
Videl sem, kako je včasi stopal njen mož mimo nje. Ozrl se 
je okoli sebe in ako ni za-pazilnobenega, se je za hipec 
ustavil pred njo, in strupen in sovražen pogled jo je zadel 
iz njegovega očesa.
     Nekega dne sem vprav tiho vstopil, ko sem ga videl, 
kako stopa mimo nje s steklenico v roki. Ni me opazil. 
Ustavil se je pred njo, pogledal jo je strupeno ter pljunil 
predse zaničljivo.
     »Ali ne bo še konca?« je siknil med zobmi in se 
zasmejal.
     Ni mu odgovorila, zamižala je, da ne bi videla 
njegovega obraza. On pa je zamahnil s steklenico iri 
stopal mimo nje v klet.
     Tačas me je ona zagledala. Videla me je, kako sem 
strepetal, in hvaležen pogled me je doletel iz njenega 
očesa. Opazil sem, da je bil tistikrat ta pogled za hipec 
čist, bila je pri popolni zavesti. Odtakrat se je začela 
zanimati zame. Nastalo je med nama neko razmerje, neko 
prijateljstvo posebne vrste. Kmalu sem spoznal, da 
zatajuje svojo strast, da je ob moji navzočnosti vedno 
popolnoma pri zavesti in da težko pri-čakuje trenotka, ko 
navadno prihajam. A po mojem odhodu se je je vedno 
polaščala zopet ona brezupnost in iskala je leka tam, kjer 
ga je iskala prej tolikrat, in ob takih prilikah se na večer ni 
več zavedala. Nositi so jo morali v postelj ...
     Nekega dne sem prišel h Korošcu proti svoji navadi 
takoj popoldne. Kakor vedno, je sedela ona tudi
11*


164
danes na svojem prostoru. Bila je bleda in pod očmi so se 
poznali veliki črni obroči, znamenje, da ni spala vso noč. 
Ko me je zagledala, je zatrepetal žarek veselja v njenem   
očesu,   in   pokimala  mi je v pozdrav.
     Stopil sem bliže nje in sem sedel na ognjišče. Izvedel 
sem bil že prej, da njenega moža ni doma. Odšel je bil po 
kupčiji. Nisem vedel, kaj bi izpre-govoril, molče sem sedel 
zraven nje. Bilo mi je čudno pri srcu, ko sem bil tako v 
bližini njeni, ki ni imela menda nobenega prijatelja na 
svetu, nobene duše, ki bi sočuvstvovala z njo. Gledal sem 
v tla in sem razmišljal, kaj bi ji povedal, da bi ohladil 
ogenj, ki uničuje njeno notranjščino. A ko sem se čez 
nekoliko časa ozrl proti njej, sem videl, da je njeno oko 
vprto vame. Počasi se je tedaj vzdignila njena desnica iz 
naročja in je poiskala moje. Njen. život se je sklonil 
nekoliko naprej in naglo in napol tiho je vprašala:
»Ali me tudi Vi obsojate? Tudi Vi? Povejte!«
     Plaho je zrla vame, kakor bi pričakovala rešitve od 
mojega odgovora, in nje desnica se je tresla.
     »Jaz, gospa? Moje srce Vas je že davno oprostilo, 
takoj prvi dan, ko Vas je ugledalo moje oko. Vedelo je, da 
tukaj ni treba oproščevanja.«
     »Hvala Vam, to sem želela slišati iz Vaših ust! Sedaj 
grem- rada tja, kamor hrepenim že toliko časa, tako silno 
hrepenim. Kako koprnim po onem hladu, ki ga nosi v sebi 
črna prst, kako bi pogasil divji ogenj, ki polje po mojih 
žilah! In ona črna tema, kako bi dobro dela mojim očem, 
ki so se odvadile svetlobe in zraka!«
Odtegnila mi je roko in si je zakrila obraz.
     »Ne obupajte, gospa, še se vrnejo časi, ki so bili, še . 
. .«
     

165
     Roke so ji spolzele zopet v naročje in nekaj svetlega, 
kakor spomin iz davnih dni, je šinilo preko njenega 
obraza. Njeno oko je strmelo nekam v daljavo in ustne so 
šepetale kakor v sanjah.
     »Časi, ki so bili? Oh, vidim jih, mimo mene stopajo, 
mimo mene hite na lahkih krilih in me pozdravljajo. 
Čakajte, da vas dohitim, samo trenotek počakajte, da me 
vzamete s seboj in dam vam zadnjo kapljico svoje srčne 
krvi, dam vam svojo dušo. Vzemite me s seboj!«
     Zdrznila se je in umolknila. Njeno oko se je zopet 
obrnilo, proti meni, pogledalo me je, kakor bi hotelo 
prodreti v mojo notranjščino. A potem je dejala tiho in 
zaupno:
     »Ako Vam je prav, Vam hočem povedati povest o 
neki deklici, ki je niste poznali, in o neki ženi, ki jo morda 
poznate. Ni je slišal dozdaj še nihče in je ne bo slišal iz 
mojih ust nihče razen Vas.«
     V kuhinji je bilo tiho, skozi okno v ozadju so se 
usipali vanjo jesenski jasni solnčni žarki in so plesali po 
ognjišču, kjer so dogorevali zadnji ostanki drv. Lahek dim 
se je dvigal kvišku, zdelo se mi je, kakor bi bil v cerkvi, 
kjer se pravkar zažiga kadilo in se dviga vonjiv dim proti 
svetlemu stropu. Vrata so bila zaprta, nič ni motilo tišine, 
ki je nastala. Tedaj je pa ona začela pripovedovati . . .
     Živel je nekdaj oče peterih otrok. Privaten uradnik je 
bil in njegova plača je bila majhna, tako majhna, da bi bil 
z njo izhajal komaj sam. V najemu je imel malo, 
podstrešno stanovanje, kuhinjo in dva kota, ki se nista 
mogla imenovati sobi. Ko je prihajal zvečer domov, se je 
vselej naslonil izmučen na mizo in podprl si je obraz z 
rokami. Po tleh so se igrali manjši otroci, a večja, tačas 
šestnajstletna deklica je navadno šivala
     

166
v kotu ob žalostno brleči svetiljki. Matere ni bilo več. 
Sedel je dolgo tako vsak večer, dokler ni starejša hči 
postavila na mizo skromne, pičle večerje. Po večerji pa je 
že nekoliko časa redno vstajal, ozrl se po otrocih in molče 
odhajal. Ni ga bilo domov pred polnočjo. Ko je pa prihajal, 
je ropotalo po stopnjicah, odprle so se duri šumno na 
stežaj, in govoril je sam s seboj in se hripavo smejal. Ob 
takšnih trenotkih je bilo otroke silno strah, potuhnili so se 
pod odejo in si niso upali dihati. Tudi starejša hči je 
potegnila odejo čez glavo in se je tresla.
     Nekega večera je pa prišel tiho po stopnjicah. 
Hipoma, kakor bi treščilo, so se odprle duri in stal je sredi 
sobe sključen in s stisnjenimi pestmi. Kolena so se mu 
tresla in šibila, zobje so mu šklopotali. Stal je sredi sobe, in 
obseval ga je mesec skozi edino okno, da je bil videti večji, 
da je segal do stropa. Tedaj se je pa premaknil in je začel 
tipati po posteljah. Pri-tipal je do najmlajšega dečka," 
odgrnil je odejo in naslonil uho na njegove prsi. 
Zašklopotali so mu zobje, njegova desnica je iskala nečesa 
po žepu, njegove oči so se svetile kakor dva velika žareča 
oglja. Hipoma pa se je dvignil, roko je potegni! zopet iz 
žepa in zagrnil je otroka. Zmajal je z glavo sunkoma, kakor 
bi hotel otresti težko breme, in opotekel se je proti mizi. 
Naslonil se je nanjo, glava se mu je doteknila plošče, in 
krčevito hlipanje je pretreslo v tistem hipu njegovo telo. 
Tako je ostal do jutra in se ni genil. A ko je nebo začelo 
rdeti na vzhodu, ko še je oglasila na sosedovem vrtu pod 
oknom penica s svojim tihim gosto-lenjem, tedaj se je 
počasi dvignil, ozrl se je začudeno okoli sebe in izginil iz 
sobe. Spodaj so zaškripala vrata, na cesti so se začule 
stopinje, ki so se oddaljevale. Bilo je tačas prvič, da ni 
pustil doma nobenega vinarja.
     

167
In ni se vrnil ves dan, in otroci so grudili skorje, ki so se 
valjale iz boljših časov po omari. Zopet je prišel pozno 
ponoči in zopet ni legel v postelj. Proti jutru je odšel kakor 
prejšnji dan in ni pustil niti vinarja. A otroci niso imeli 
sedaj niti več trdih skorij, glad jim je izžemal solze iz oči, 
ko so se odpravljali v šolo. Proti poldnevu je starejša hči 
zaslišala vpitje pred hišo. Bili so- otroški glasovi, a vmes 
tudi glasovi odrastlih ljudi.
»Pusti ga,  kaj mu hočeš? Ne tepi ga, potepuh!«
     »Ukradel mi je kos kruha, ki sem ga imel v torbi za 
kosilo.«
»Kdo? Kdaj?«
     »Tale lakota tatinska, Snojev fant. In pojedel ga je 
kar pred manoj, preden sem ga mogel vzeti. Tat lačni!«
     Nastala je zopet gruča in po ubožcu je padalo kakor 
po snopu.
     Tačas pa je prišel po cesti oče fantov. Ustavil se je 
pred gručo in pogledal, kaj se godi. Starejši so pristopili 
bliže njega in so se mu režali v obraz.
»Fanta Vam tepejo, kradel je!«
»Jesti mu dajte, da ne bo kradel, gospod!«
     Z obraza uradnikovega je izginila slednja kapljica 
krvi, potegnil je dečka iz gruče in ga vlekel za saboj po 
stopnjicah.
     »Ali ne veš, da se ne sme krasti? Umreti se sme na 
cesti kakor pes, a krasti se ne sme,  ker je greh.«
     Prisopihal je z njim v podstrešno stanovanje in se 
zaklenil v svojo sobo. Odspodaj gori pa se je slišalo 
smejanje in zabavljanje nad lačno gospodo . . .
     In vendar je tudi gori v ono borno podstrešno 
stanovanje enkrat posijalo solnce! Pozlatilo se je revno 
pohištvo,  razširile   so  se   stene,  povečala so se okna,
     

168
da je skozi nje lila prelestna svetloba v prej tako zapuščene 
prostore. In ta svetloba ni izginila niti ponoči, rastla je od 
dne do dne in bila je vedno mogočnejša. Vsaka stvarca v 
sobah je zadobila drugačen pomen, večjo, prej nepoznano 
vrednost, od vsake reči je velo nekaj domačega in lepega. 
Bila je ljubezen, ki se je nenadoma naselila v teh prostorih, 
ljubezen s svojo veliko pesmijo, s svojim zmagoslavjem. 
Srečala sta se bila na stopnjicah, postala sta kakor na 
povelje in si pogledala v oči. In nista se mogla zapustiti 
nikdar več, drug sta bila drugemu zavezana za življenje. 
To je bila ona ljubezen na prvi pogled, ona velika 
skrivnost, kakršne ne morejo premotriti plitve duše, 
kakršna vspla-pola samo v velikih srcih, da ne ugasne 
nikdar več. To so veliki trenotki, ki se ne dogajajo vsak 
dan!
     Odslej je prihajal podnevi čestokrat v podstrešno 
stanovanje.. Roko v roki sta sedela z Milico, starejšo 
Snojevo hčerko, snovala sta velike načrte za prihodnjost, 
in naglo so potekale ure za urami, so se izgubljali dnevi za 
dnevi, so minevali tedni za tedni. Končal je bil svoje 
študije na Dunaju in imel je nastopiti službo kot učitelj na 
gimnaziji v bližnjem mestu. Malo mesecev še, in postati bi 
morala njegova žena. Lep je bil Vid na telesu in duši, 
najblažji človek, kar jih je poznala Milica prej in pozneje. 
In zato ker je bil blag, zato se je moralo zgoditi, kar se je 
zgodilo . . .
     Nekega dne je pripeljal Snoj v podstrešno stanovanje 
človeka, ki ga tam še niso videli nikoli. Bil je to človek 
srednjih let, majhen in okrogel in zoprnega zabreklega 
obraza. Govoril je glasno in vedno mahaje z rokami in 
bulil je s svojimi debelimi očmi naokoli, da je bil skrajno 
antipatičen. Z vsem svojim vedenjem pa je kazal, da ima 
nekaj pod palcem in da se ne boji nikogar.   Kakor  hitro je 
zagledal Milico,  ni več obrnil
     

169
od nje svojega pogleda. Strmel je vanjo in se ji nasmihal s 
svojimi debelimi ustnicami. Kimal ji je z glavo in le napol 
je odgovarjal njenemu očetu.
     »To boš pa dal meni, Snoj,« se je zasmejal in 
pokazal vrsto velikih rumenih zob. »Ženiti se mislim' in 
Tvoja punca mi ugaja.«
Snoj se je prisiljeno zasmejal in mu ni odgovoril.
     »Kupil sem v trgu na Notranjskem gostilno, tja jo 
popeljem in dobro se ji bo godilo, dobro, kakor kanarčku v 
kletki.«
Smejal se je zopet, dolgo in zoprno.
     Milici pa je lezel strah v srce in sapa ji je zastajala. 
Pomislila je na Vida in kmalu bi se bila razjokala.
To je zapazil njen oče in dejal je na kratko:
     »lzbij si iz glave take misli, Korošec! Zate ni taka 
golobica, premlada je in prenežna.«
     Milica bi bila očeta v tem hipu najrajša objela, 
nikdar v svojem življenju ni še čutila toliko ljubezni do 
njega kot v tem trenotku. A Korošec je vstal in se je 
hripavo zasmejal.
     »Bog ve, kaj še vse pride s časom, prijatelj! Zakaj bi 
ne bila moja?« Stopil je k Milici in jo je pobožal po licu. 
Zazeblo jo je, njegova roka je bila vlažna in mrzla, kakor 
bi bila njeno lice oblezla kača . . .
     Tiste dni potem se je marsikaj izpremenilo pri 
Snojevih. On je bil veselejši kot navadno, v žepu mu je 
žvenketalo in na mizo je prišlo vsak dan kaj boljšega kot 
sicer. Razjasnili so se otroški obrazi, rdeli so kot zrela 
jabolka, in veselo ščebetanje je bilo po vseh kotih. Toda 
Milica ni bila te izpremembe vesela, nekaj ji je pravilo, da 
je to veselje na račun njene sreče. Nehote je postavljala to 
izpremembo v zvezo s Korošcem in z njegovimi zadnjimi 
besedami.. Snoj pa se ni menil zanjo, bil je vesel in dobre 
volje.
     

170
     Tačas se je Vid odpravljal v svojo službo. Bilo je 
lepega popoldne, ko je prišel po slovo k Milici. Ni se 
mogel ločiti od nje, vedno in vedno ji je moral zreti v oko.
     »Nekaj mi pravi, Milica, da Te zrem danes zadnjič, 
in žalostno je moje srce.«
»Vid, ne govori tako! Glej me, ali ti, ali nobeden!«
     Sklonil se je k njej zadnjič in dahnil poljub na njeno 
vroče čelo. Počasi in obotavljajoč se je stopal navzdol, 
noga mu je zastajala kakor bi se hotel vrniti, da bi ne šel 
nikdar več od nje.
     Še nikdar ni solnce zahajalo tako žalostno, kakor 
tistega večera . . .
     Umolknila je gostilnjčarka pred manoj in se za-
mislila. Njena roka je nevede in nehote segla pod stol in v 
njej se je zasvetila steklenica z žganjem. Nastavila ga je na 
usta in trepetajoč je napravila globok požirek. Nasmehnila 
se je topo in  dejala:
     »In Milica ni videla svojega Vida nikdar več, nikdar 
več!« Zakrila si je obraz v roke in zopet umolknila 
nekoliko časa. Kmalu pa se je zdramila. »Toda naj hitim k 
kraju. Malo Vam imam še povedati. Počasi sem pripravljala 
svoje potrebščine za poroko z Vidom, ki je imela biti takoj 
na spomlad. Mnogo ni bilo, utrpeti nismo mogli kdo ve 
koliko ob našem siromaštvu, toda oče je dajal, kolikor je 
mogel. Toda čudno, namesto da bi bila vesela, kolikor bolj 
se je bližal čas moje združitve z Vidom, sem bila vedno 
bolj zamišljena, vedno bolj žalostna. Vedela sem prav za 
gotovo, da pride name udarec od nekod in da se razprše 
vse te moje sanje kakor pene. Odkod naj pride? Kaj naj se 
zgodi? Nisem si vedela odgovora, a čutila sem meč, ki je 
visel nad mojo glavo in trepetala sem pod njim in 
pričakovala sem odločilnega udarca.
     

171
     In res je padel meč na mojo glavo in udarec je bil 
strašnejši, nego sem ga bila pričakovala. Nekega večera 
sem začula težke stopinje navzgor proti našemu 
stanovanju. Nekdo je potrkal in vstopil, ne da bi pri-
čakoval dovoljenja. Pred manoj je stal Korošec. Sopihal je 
težko, njegove oči pa so se svetile in ustnice so se mu  
tresle.
    »Tako, sedaj le sem prišel po Tebe, golobica draga! 
In Ti pojdeš z manoj in boš moja lepa ženka.«
Sedel je na stol in se smehljal.
     »Ne obračaj se od mene, saj vidiš, da Te ljubim, 
odkar sem Te videl prvič; bolj Te ljubim, kakor Te ljubi 
tisti Tvoj mladenič, ki ima še mišjo dlako pod nosom. 
Ljubim Te kakor dozorel mož in nosil Te bom na rokah,   
da Te bodo zavidale druge tvoje vrstnice.«
»Nikdar!« sem zavpila. »Nikdar!«
     Hotela sem zavpiti na pomoč, hotela sem bežati. A 
tedaj se mi je približal ter me je prijel za roko.
     »Bodi pametna in vdaj se! Glej, ako se vdaš, rešiš 
svojega očeta, sicer ga jutri zaprejo. In kdo bo hotel biti še 
mož hčerke goljufa in kaznjenca? Ha, ha!«
     Nisem ga razumela, gledala sem ga z izbuljenimi 
očmi. On pa se je še vedno smehljal in je potegnil iz žepa 
neki papir. Bila je menica.
     »Glej,« je dejal, »Tvoj oče je potreboval denarja in 
ker mu nisem hotel kot porok podpisati jaz, me je podpisal 
sam in dobil je denar, in jedli in pili ste zanj. Ali veš, da je 
to hudodelstvo, ki se kaznuje z zaporom ?«
     Vse je otrpnilo v meni. A zasvetil se mi je izhod, 
kakor bi trenil sem planila nanj, da bi mu vzela papir in ga 
raztrgala. A njegova roka me je odbila, in nezavestna sem 
se zgrudila na stol. Videla sem samo še, kako so se odprla 
vrata in je vstopil moj oče . . .
     

172
     Zravnala se je nekoliko v svojemu naslanjaču, solnce 
je bilo izginilo z ognjišča in temen mrak je polegal po 
kuhinji.
     »Pri kraju sem«, je dejala. »Kaj naj Vam še povem ? 
Rešila sem očeta, a ubila sem Vida in samo sebe. Vid je 
pustil službo in je šel v semenišče. Lansko leto je umrl na 
Štajerskem kot kaplan. Jaz pa sem tukaj in tudi moji dnevi 
se iztekajo. In komaj čakam, da pride zadnji.«
     Umolknila je in položila roke v naročje. Utrudilo jo 
je bilo govorjenje, utrudili so jo spomini . . .
III.
     Dnevi so potekali za dnevi, a ona je še vedno sedela 
v kuhinji na naslanjaču. Nepremično je sedela in roke je 
držala v svojem naročju. Hodili so ljudje mimo nje kakor 
mimo kipa, kvečjemu se je kateri mimogrede ozrl nanjo, a 
je šel dalje in se ni spomnil, da sedi tam človeško bitje, ki 
ima morda še srce v prsih. Kakor je stopil mimo nje, že ni 
čutil več njene bližine, že je pozabil, da sedi človek v 
naslanjaču. Niti na misel mu ni prišlo, da morda ta človek 
umira, da umira grozne počasne smrti, ki jo vidi, kako se 
mu bliža sleherni dan bolj, da ga že dosega mrtvaški hlad 
in vonj po grobu. Ni se spomnil, šel je dalje in se je 
pomešal med veselo družbo . . .
 


 
KAZALO.
Stran
I. Povest o literatu		1
II. Anina prva ljubezen		51
III.	Smrt in pogreb Jakoba Nesreče     		63
IV.	Tesar Aleš		111
V. Diletant      		139
VI. Obsojena		153