123
Slovenski jezik v starih časih.
Pri zdanjim poganjanji za slovenšino bi utegnilo tudi prav priti, de se opomni, koliko je slovenski jezik pri nekdanjih Nemcih veljal, in koliko je pri njih čislan bil. De bi se bila slovenšina kje posebno pisala, tega sicer ni najti; de se je pa v vladarskih rečeh govorila, je gotovo spricano.
V šolskih bukvah: „Zgodbe Krajnskiga vojvoflstva" (Geschichte des Herzogthums Krain etc.) stran 26 se bere, in spodej je več spričevanj napeljanih, de: Slovenski vojvodi, ako so bili ravno nemške kervi, so mogli, ker so slovenski narod namestovali, v slovenskim jeziku celo pred cesarskim sodnim stolaminv nemških velikih zborih razglasiti, kar so imeli povedati.
Valvazor v VIL bukvah stran  394 piše,  in
drugod je tudi znano, kak6 so se nekdanji vojvodi na Koroškim stavili. Godilo se je vse na lepim polji pri Gospej sveti fSaalfeld}, dve uri od Celovca. Tam je sedel na okroglim kamnu kmet, in krog njega je vse ljudstvo zbrano bilo. Prihodnji vojvoda je prišel, sprem-ljen od vitezov in žlahtnikov, in kmečko oblečen; spre-dej je šel med dvema bandercama Goriški knez, in zraven so černiga vola in medliga konja peljali. Kader na okroglim kamnu sedeči kmet noviga vojvoda ugleda, zapraša v slovenskim jeziku: „Kdo je ta, ki tako krasno semkej stopa?" Ljudstvo odgovori: „Deželni vojvoda je." Kmet praša dalje: ?)Je pa tudi pravičin sodnik, oskerbnik prida in sreče naše dežele in prostosti naše? Je tudi varh ker-šanske vere, vdov in sirot?" Vojvoda je mogel obljubo storiti, de si bo za pravico vse prizadel, ako-ravno bi pri tem tako obožati mogel, de bi se mogel slabe živine, kakor sta vol in konj, poslužiti. Kmetu je bilo potem 60 vinarjev za odkupšino danih, tudi tisto dvoje živinče in vojvodova obleka, in njegova hiša je bila davkov prosta. Na to je kmet udaril vojvoda na levo lice, mu je priporočil, de naj bo pravičin sodnik, je šel s kamna in s svojim konjem in volam preč. Novi vojvoda pa je stopil na kamenje švigal z mečem krog sebe po zraku , in je ljudstvu obljubil dobre in prave sodbe. Zdaj je šel v cerkev bližnjo s. Petra, in po opravljeni božji službi je bil po vojvodsko oblečen in je na to žlahtnike pogostoval. Je jezdil daljej čez polje, se je vsedei tam na kamnitin stol, deželi pravice poterdil in posestva delil. Nasprot mu je pa ljudstvo pokoršino in zvestobo obljubilo. Vse se je sklenilo z božjo službo v cerkvi Gospe svete. Takošno opravilo je vpeljal vojvoda In g v o konec osmiga stoletja, in zadnjič se je godilo, ko je bil avstrijanski Nadvojvoda Er ne s t v letu 1414 Koroški vojvoda postavljen.                 P. Hicinger.