Zgodovina pedagogije. (Dalje.) Pozivu Luterovemu začeli so kasneje ustrezati gradovi in so ustanovljali ne saino latinske, ampak tudi elementavne šole. Manj se je radi pomanjkanja novcev storilo po vaseh. Delalo se je pa vender na to, da se vsaj v vsaki župnini ustanovi šola za čitanje in pisanje, in da se s tem olajša priprava za tako imenovano koufinnacijo t. j. za oni svtčani čin v protestantski cerkvi, ko mladi kristijan (star 14-16 let) javno pripozna svoje veroizpovedanje. Posamezna mesta in knezi izdajali so še posebne ncerkvene in šolske rede", s katerimi so urejevali svoje šolske odnašaje in ukazovali, da se ustanove učilnice ne samo za dečke, ampak tudi za deklice. Po teh redih je bilo za niže šole predpisano, da se uči katekizem s cerkvenim petjem, čitanje in pisanje, po nekod tudi računstvo. Kako se je po slovenskih pokrajinah širilo v dobi protestantstva šolstvo, o tem bodemo govorili pri zgodovini slovenskega šolstva. 163 11* Iz mej protestantskih pedagogov one dobe, ki so se odlikovali osobito s praktičnim delovanjem, omenjamo zlasti dvojice, namreč Valentina Trotzendorfa in Ivana Sturnia. Valentin Trotzendorf (1. 1490—1556.) je bil rektor mestne šole v Goldbergu v Šleziji. Svojo šolo, v katero so hodili tudi sinovi aristokratov iz raznih delov Evrope, uredil je po vzgledu republike. Iz najboljih svojih učencev sestavil je upravno in sodnijsko oblast. Uprava je pripadala tako zvanim ekonomora, eforom in kvestorom, a v šolski sodniji ali senatu bil je eden konzul, dvanajst senatorjev in dva cenzorja. Vsakošne častne službe oddajali so po volitvi učenci sami. Trotzendorf je bil ndiktator perpetuus" (večni poveljnik). Naj več je na to delal, da vlada v njegovi šoli dober duh, duh prave pobožnosti. S svojira vedenjem in ognjenim očesom je znal ustrahovati tudi najokornejše in najtrše mladenče. Njegovo glavno načelo je bilo: Pred zakonom so vsi enaki. Kdor je učenec, mora se udati postavi. Od tega ga ne raore oprostiti ne stan, ne plemstvo. Kdor se boji zavoljo svojega odličnega rodii ali svoje večje starosti kazni, naj pazi, da se lepo vede, ali naj pa šolo zapusti". V Goldberški šoli so se učili tisti predmeti, kakor na večini viših šol tiste dobe. Dialektike, retorike, matematike, astronomije in rauzike ni zanemarjal. Trotzendorf je pa z največjo paznostjo obdeloval verouk in latinski jezik. Verouk mu je bil duša njegovi šoli in duša vsakemu pouku. Latinščina je gospodovala v šoli. 0 pouku v neuiškem, kot narodnem jeziku ni bilo govora, raarveč je bilo učencem strogo zabranjeno nemško govoriti, še v igri ne. Telesne vaje niso bile takrat v šolah običajne, a Trotzendorf ni zabranjeval iger, s katerimi se razvija moč in gibčnost telesa. Strogo pa je bilo zabranjeno kopati se v mrzli vodi, drsati se na ledu, ometavati se s snegom itd. Ivan Sturm (1507—1589) bil je rektor Iatinske šole v Strasburgu. Pri isti šoli se je po njegovem prizadevanji osnovala akademija, ki je bila kasneje (1621) uvrščena mej vseučilišča. Tudi v te zavode so hodili najodličnejši učenci iz vseh krajev Evrope. Šolsko izobraženje ima po Sturmovih nazorih trojno nalogo, namreč pobožnost, znanje in urnost v govoru. Tudi v njegovera zavodu so bili klasički jeziki, osobito latinščina, središče vsega pouka. 0 realnih predmetih ni bilo še govora, še celo računstvo se ni učilo v nižjih razredih. Nemški govor je bil ostro zabranjen. Če ravno Sturm realnega pouka ni vpeljal v šole, vender je na to delal, da se besede uče v zvezi s stvarmi. Manjši učenci so morali namreč vsak predmet, katerega je učil, pokazal in tudi razlagal, latinski imenovati. II. ITa,toliš?ce šole. Katoličani niso zaostajali v marljivosti za šolski napredek, marveč so v tetn protestante še skoro prekosili. Že tridentski cerkveni zbor (1. 1545—1563.) priporočal je katoliškemu svetu, da skrbf za vzgojo in pouk mladini. Škofom je bilo naloženo, da ustanove semenišča za mladenče, ki bi bili voljni pristopiti k duhovskemu stanu, a župnikom in dušnim pastiijem pa, da svoje vernike, posebno pa mladino poučujejo v resnicah sv. vere. Ti ukazi so rodili večji del dober sad in so bila takrat po mnogih glavnih mestih ustanovljena duhovenska semenišča. Kako so katoliki po Slovenskem za šole skrbeli, o tem bodemo nekoliko govorili v poslednjem poglavji te knjižice. Katoliško šolstvo se je v oni dobi razvijalo največ po prizadevanji duhovniških redov. Od vseh redov pa so si za katoliško šolstvo pridobili največ zaslug Jezusovci, Piaristi in Uršulinke. Red Jezusovcev je utemeljil sv. Ignacij Loyola 1. 1534., a potrdil ga je papež Pavel III. 1. 1540. Skoro se je razširil po vsej Evropi. Papež Julij III. je podelil Je- 11* zusovcem (1. 1552.) dovoljenje, da smejo povsodi šole ustanovljati. Radi tega so skoraj v vsakem kraji, kjer so se nastanili, ustanovili kolegij, v katerem so zbirali mladež, da jo vzgoje in v raznih znanostih pouče. Šole Jezusovcev so bile urejene po jednotni osnovi, katero je bil sestavil odbor šestnajsterih najboljšib veščakov iz reda, a izdal jo (1. 1599.) general reda Klavdij Aquaviva. Njih popolna šola delila se je v višji in nižji oddelek. Nižji oddelek je imel pet razredov, a po nekod tudi piipravni razred. Učila se je v tem oddelku največ gramatika in retorika. Višji oddelek je imel po dva do tri razrede filozofije. Učila se je pa v njem logika, prirodne znanosti po Evklidu in razen tega še matematika in astronomija. Za one mladenče, kateri bi se hoteli posvetiti duhovniškemu poklicu, postavil se je pri mnogih zavodih Jezusovcev še poseben teogolijski oddel s štirimi razredi. Učila se je pa v njem dogmatika in morala s tolmačenjem sv. pisma in hebrejski jezik. Po zahtevanji in duhu one dobe gojili so Jezusovci v svojih zavodih največ latinski jezik. Materinski jezik je bil v višjih razredih prepovedan. Ooe, kateri govore materinski jezik, treba je prisiliti, da nosijo kakovo znamenje zasmehovanja, in kaznovati jih je primerno. No, Jezusovci so se pa v oni dobi vender s tem odlikovali, da niso po vsem zanemarjali stvarnih znanosti. Pod imenom Bučenosti" (eruditio) učili so namreč v nižjem oddelku hieroglyphiko, poetiko, rimsko in grško ustavo, vojno umetnost, slavne dogodke itd. Po šolski osnovi je bila religija podstava, središče, svrha in duša vsakemu pouku in vsaki vzgoji. Pri vsem tetn ni bila za pouk v religiji odločena nobena ura, samo vsako soboto so se pol ure razlagali sv. evangeliji. Jezusovci so namreč religijo smatrali za životni element, kateri ima prešiniti ves pouk in kateri se vcepi bolj z vajami, nego z učenjem. Red in strahovanje sta bila pri Jezusovcih stroga. Vse življenje vzgojencev je bilo točno urejeno s posebnimi predpisi. Nadzorovali so jih ne samo učitelji in prefekti, ampak tudi pojedini učenci, koje so zvali cenzore, prefekte itd. Glavno vzgojno sredstvo jim je bilo vzbujanje častiljubja in tekmovanje. Zbog tega so tudi vpeljali razne časti in šolske nagrade, katere so običajno javno delili z največimi svečanostimi. Kaznovali so po naravnem potu. Kdor je bil nemaren v službi božji, ta je bil s tem kaznovan, da je moral izvršiti pobožno ali religijsko delo v drugern času, ki ni bil za to odločen. Kdor je bil v učenju namaren, temu se je naložilo, da se je naučil karkoli v izvanrednetn času. Telesna kazen se je smela rabiti le kot skrajno sredstvo, a ni je smel nikoli izvršiti sam učitelj, ampak tako zvani korektor, ki ni pripadal redu. Jezusovci so pazili tudi — na vnanje vedenje (urbanitet) mladine. Radi tega so privajali svoje gojence na pristojnost v držanji in govoru, ter niso trpeli na njih nič surovega, priprostega in neplemenitega. To jim je privabilo množino učencev iz najodličnejših krogov, še celo protestanti sami so čestokrat pošiljali svojo deco v njihove šole. Kako so oni pa tudi umeli delovati na mladež, vidi se po tem, ko so v nekolikih letih samo v Braniboru 400 protestantskih mladeničev priveli v krilo katoliške cerkve. In še cel6 njihovi protivniki, čudili so se njihovemu delu v šoli. Protestantski pedagog one dobe Ivan Sturm pravi o njih: BOd vseh drugih redovnikov, ako bi redovništvo sploh hvalevredno bilo, zaslužijo največo hvalo Jezusovci. Iz dveh razlogov me veseli njihov red, ker goji znanosti, in ker nas spodbuja k marljivosti in opreznosti". Glasoviti učenjak Baco Verulamski zopet velf: ,,Posnemaj vzgled Jezusovcev, kajti boljih šol ni od njihovih". Eden najznamenitejših Jezusovcev in najveščih pedagogov svoje d6be je bil Peter Kanizij (1. 1521. do 1597.). On je bil na zadnje profesor in dvorski pridigar na Dunaji, je mej drugim sestavil veliki in mali katekizem, ki se je po vsebini in po obliki odlikoval ter mnogo pripomogel, da se je krščanski nauk uspešneje širil mej ljudstvom. Red Piaristov ustanovil je sv. Josip Kalazancij 1. 1614. najprvo kot duhovno zadrugo, kateri je potem papež Gregor XV. dovolil, da se pretvori v red (1622. 1.). Sv. Josipa naklonilo je na osnutek tega reda to, ker je bivajoč v Rimu zapazil, da mnoga siromašna deca samo radi tega ostajajo brez vsakega pouka, ker ne morejo plačati šolnine. Da se temu ubrani, osnoval je zadrugo, katera je imela nalogo, da poučuje brezplačno siromašne otroke v ,,pobožnih šolah". Ko se je širil dober glas tem šolam, ustanovljali so jih po vseh deželah v Evropi. V našem česarstvu so se največ razširile, posebno na českem in Ogerskem. Samo s početka bavili so se Piaristi edino s poukom ubogih otrok. Kasneje so suovali tudi više, posebno latinske šole. Njih popolna šola je imela običajno po devet razredov, namreč tri niže za čitanje, pisanje iu računstvo, in šest viših, v katetih se je učilo isto, kar v nižem oddelu jezusovških šol. Gospodoval je latinski jezik, dočim je bil realni pouk po vsem zanemarjen. Čez tri dni zaporedoma ni smela biti šola, zato je bil četrtek šolski praznik. Red Uršulink je osnovala (1. 1535.) pobožna devica Angjela Merici v Bresciji. Brzo se je razširil po vsem katoliškem svetu, pa tako dospel tudi v našo domovino, kjcr se še dan danes neutrujeno bavi s poukora ženske mladine (v Ljubljani, Škofji Loki, Gorici). Poseben odsek v pravilih tega reda napotuje nune, kako jim je mladino poučevati. Po teh pravilih se ima družba baviti z vzgojo deklic ne samo v samostanu (penzijonatu), ampak tudi v šolah, v katere hodi vnanja mladina (externi). Učiteljice se morajo zelo, zelo točno držati vsega, kar določujejo pravila reda, ter ne smejo nič dodati, nič izpustiti. Religija je podstava vsej vzgoji. Razen tega se ima učiti čitanje, pisanje, računstvo, spisje, povestnica, zemljepis in žensko ročno delo, a po potrebi tudi francoski ali nemški jezik. Da se vzdrži edinost v delu in marljivosti raej učiteljicami, treba je imeti vsak mesec po dvakrat konferencije, v katerih poročajo učiteljice o obnašanju otrok, o njihovih pogreških, napredku itd. (Dalje prili.)