Psiholo.ka obzorja / Horizons of Psychology, 9, 2, 87-101 (2000 Dru.tvo psihologov slovenije 2000, ISSN 1318-18y Znanstveni teoretsko-pregledni prispeve Kibernetika spremembe in stabilnosti v kontekstu4svetovalnega in terapevtskega dela s klientskim sistemom#4 LEA .UGMAN BOHINC Univerza v Ljubljani, Visoka .ola za socialno delo, Ljubljana, Slovenij Povzetek: Avtorica opredeli kibernetski koncept spremembe in stabilnosti kot primeren opi . vzpostavljanja in ohranjanja konteksta svetovalnega in terapevtskega dela s klientskim sistemom. Pojasno koncept sprememb prvega in drugega reda in v zvezi s tem (obieajne) strategije, ki spro.ijo spremembI prvega ali drugega reda ter razliene opredelitve in re.itve problema, izhajajoee iz vrste ustvarjeni . sprememb. Opis vzpostavljanja in ohranjanja konteksta svetovalnega in terapevtskega dela s klientski . sistemom strne v obliki splo.nih vidikov in strategij kibernetske uporabe koncepta spremembe iU stabilnosti, kot so: a. (so)ustvarjanje konteksta za razvoj ustreznih sprememb, b. preizku.anje red spremembe, potrebne za .eleno re.itev problema, c. skupno oblikovanje naerta mo.nih korakov z spro.anje ustreznih sprememb, d. sprotno preverjanje epistemolo.kih predpostavk tako svetovalca alo terapevta kot klientskega sistema glede razumevanja problema in njegove re.itve ter sprotno preverjanjI (in nova opredelitev) dogovora glede .elenega razpleta problema vse do sporazuma o njegovi uresnieitvip Kljuene besede: kibernetika prvega reda, kibernetika drugega reda, spremembe, stabilnost, strategijI psihosocialne pomoe o Cybernetics of change and stability in the context of coun-4selling and therapeutic work with client system4 LEA .UGMAN BOHINC University of Ljubljana, School for Social Work, Ljubljana, Sloveni Abstract: The authoress defines the cybernetic concept of change and stability as a suitable descripN tion of constituting and maintaining the contex of counselling and therapeutic work with the clien1 system. She explains the concept of first- and second-order change together with the (usual) strategie . for bringing forth first-order changes and second-order changes and different problem definitions a . well as problem solutions, arising from the kind of changes created. The description of constitutioU and maintenance of the context of counselling and therapeutic work with the client system is summaN rized in the form of general views and strategies of cybernetic use of the concept of change and stabilN ity, such as: (a)co-creation of the context for the development of desirable changes, (b) testing thI *Naslov / address: asist. mag. Lea .ugman Bohinc, Univerza v Ljubljani, Visoka .ola za socialno delo Topni.ka 33, 1000 Ljubljana, Slovenija, e-mail: lea.bohinc@guest.arnes.so # Prispevek je bil predstavljen na 3. Kongresu psihologov Slovenije oktobra 1999 v Portoro.u o L. .ugman Bohin order of change needed for the desirable problem solution, (c) common design of a plan of possiblI steps for bringing forth the desired changes, (d) regular verification of epistemological assumptions o . the counsellor or the therapist as well as of the client system regarding problem and solution underN standing, regular verification (and redefinition) of agreement on the desirable outcome of the proble . all the way to the agreement on its realizationp Key words: first-order cybernetics, second-order cybernetics, change, stability, strategies of psychosoN cial helo CC=331 1 Od kibernetike h kibernetiki kibernetike4 Med leti 1946 in 1953 je bilo v ZDA deset sreeanj znanstvenikov raznorodni . disciplin, kot so fizika, matematika, biologija, antropologija, psihologija, filozofija medicina idr. Naslov omenjenih sreeanj se je glasil Kro.ni mehanizmi vzroenosti iU povratne zanke v biolo.kih ter socialnih sistemih. Te, tako imenovane Mac konference, so pomembno prispevale h konceptualizaciji duha kot oblike in hkrato oblikovanja komunikacije, kar pomeni, da so vpeljale razumevanje duha kot sistemsko pojav, kot komplementarnost procesov in proizvodov komunikacije (Barnes, 1996) p Capra (1998:) ocenjuje, da je bil Batesonov koncept duha kot sistemskega pojava kot komunikacije .prvi uspe.en poskus premo.eanja kartezianske delitve na duha iU telo. o Wiener - izjemen matematik, pa tudi filozof, ki so ga zanimale .e biologija iU dru.boslovne znanosti - je opredelil kibernetiko kot znanost o komunikaciji in kontrolo pri .ivalih in strojih (Wiener, 1948, peta izdaja 1989) in jo metaforieno oznaeil z najveeji ugriz z drevesa spoznanja od easov rajskega vrta (Wiener, 1950; p 1 Barnes, 1994). Ashby (1961, izvirna izdaja 1956) pojasnjuje razliko med kibernetiko iU drugimi teorijami, ki so se, podobno kot kibernetika, razgla.ale za teorije o stroji . (sistemih). Medtem ko so se ostale teorije ukvarjale z vpra.anjem, .kaj so opisovanI (mehaniene) stvari?., se kibernetika spra.uje, .kaj le-te poeno?. . ne zanimajo jI stvari oziroma njihova struktura, temvee naeini obna.anja oziroma organizacijap Kibernetika je torej po svojem bistvu funkcionalna in vedenjska. In eeprav se jI zaeela v tesni povezavi s fiziko, ni utemeljena na fizikalnih niti na zakonitosti . katerekoli druge znanstvene discipline. V eem so (bile) prednosti kibernetike pred veeino drugih teorij (Ashby, 1961) E Prvie, kibernetika ponuja en sam besednjak in sklop konceptov, s pomoejo kateri . lahko opi.emo najrazlienej.e vrste sistemov. Drugie, kibernetika ponuja metodo z znanstveno obravnavo visoko kompleksnega sistema. Kibernetika ima prednost preB drugimi znanstvenimi opisi, prav kadar imamo opraviti s kompleksnimi sistemi. Dane . bi s podobnim argumentom opisali utemeljenost tako imenovanih kognitivnih znanosto Svetovalno in terapevtsko delo s klientskim sistemo . 894 in, .ir.e, znanosti o kompleksnosti. V tem smislu lahko razumemo kibernetiko ko1 metajezik v primerjavi z jeziki posameznih znanstvenih disciplin ali ko1 transdisciplinarni model (samo)opazovanja in (samo)opisovanja v primerjavi . posameznimi disciplinarnimi ali povezanimi interdisciplinarnimi modeli opazovanj in opisovanja opa.enegap Za Ashbyja (1961) je najpomembnej.i kibernetski koncept koncept razlikI oziroma spremembe, bodisi da se ta nana.a na razliko med dvema opazovanim sistemoma bodisi na spremembo opazovanega sistema v danem easu. Opa.ena razlik slu.i kot izhodi.ee za opazovaleevo sklepanje na zakonitost transformacije med eni . in drugim opazovanim sistemom oziroma stanjem opazovanega sistema. Wienerjev definicija kibernetike poleg pojma stroja (sistema) uporablja .e en pojem, ki si g obieajno razlagamo drugaee, kot ga je razumel avtor, namree koncept nadzora kontrole. Le-te Wiener ni razumel v smislu vzroenega, enostranskega nadzora, temve: v smislu samouravnavanja (samoregulacije) (Barnes, 1994). Tako se kibernetik pomakne od opazovaleevega napovedovanja dogodkov na podlagi poznavanj zakonitosti transformacije med vzrokom in ueinkom k upo.tevanju omejitev iU prese.kov (redundance), odnosov in vzorcev ter njihovih povezavp Za razumevanje omenjenega preloma Bateson (imel se je predvsem za biologa ukvarjal pa se je .e z antropologijo, epistemologijo, psihiatrijo - je avtor teorije .dvojnI vezi., ki jo je kasneje proslavil predvsem antipsihiater Laing) uporabi preprost 1 metaforo dvoje razlieno utemeljenih naeinov opazovanja psa in zajca (po Barnes 1994). Namesto da opazujemo, kako pes (A) lovi zajca (B): A B, ju lahko opazujem 1 kot kibernetsko enoto, kot kro.no povezanost dveh delov v celoto, kot enojn 1 povratno (feedback) zanko oziroma vezavo, kjer nadzor poteka .vmes., saj si njuU odnos lahko razlagamo, kot da pes deluje na (preganja) zajca, a tudi zajec deluje n (vabi k lovu) psa: A B. Analogno lahko opazujemo vsakr.en odnos med organizmo . in okoljem (na to temo sta kasneje veliko pisala Maturana in Varela, glej na prime . njuno Drevo spoznanja, 1988, slovenski prevod 1998). Telo in prostor, je podobn 1 razmi.ljal filozof Watts (1969), sta neloeljivo povezana vidika iste celote, tako ko1 sprednji in zadnji del maeke . ee ju razdelimo, maeka pogine. Opisane sisteme . povratno zanko, feedbackom, je ustreznej.e (ueinkovitej.e) obravnavati kot kro.ne ne pa kot enosmerne akcije. Drugaee povedano, kadar opazimo opisano kro.nos1 delovanja med deli dinamienega sistema, lahko govorimo o navzoenosti feedback (Ashby, 1961). Prvi elanek na temo feedbacka so 1943. leta objavili Wiener, Bigelo . in Rosenblueth, ko so vpeljali koncept kro.ne vzroenosti kot vzorec organizacije vedenj ne le strojev, temvee tudi .ivih organizmovp Negativna povratna vezava obve.ea o razlienih oblikah in smereh odklon (outputa oziroma izhodnih podatkov) od nastavljene (kontrolne) vrednosti delovanj sistema. Razlikujemo samouravnote.ujoei ali negativni feedback (z neparnim .tevilo . negativnih zvez) in samookrepljujoei ali pozitivni feedback (s parnim .tevilo . negativnih zvez), kadar gre za odklon (outputa) v eni smeri stopnjevanja (.vee istega.) p 904L. .ugman Bohin Keeney (1985) interpretira pozitivni feedback le kot del negativnega feedbacka vi.jeg reda. Zelo pogosto je povratna vezava sestavljena iz obeh vrst vzroenih zvez, tak 1 da s pre.tevanjem negativnih zvez doloeamo le njihov splo.ni znaeaj (Capra, 1998) p Seveda pa za razumevanje kompleksnej.ega sistema z veekratnimi notranjimo povezavami med deli sistema koncept povratne vezave sam po sebi ne zado.ea. P 1 zgledu izpitne situacije pri .tudiju elektrotehnike, kjer je moral .tudent s pomoej 1 merilnih instrumentov in spreminjanja napetosti opisati funkcijo zaprte erne .katle iz katere so molele mnoge .ice (Lovelock, 1994), je Ashby razvil tako imenovan 1 teorijo erne .katle (1961). V njej je vpeljal raeunalni.ka pojma inputa in output oziroma vhodnih ter izhodnih podatkov, pri eemer mu vhodni podatki pomenijo naeinI (na primer svetovaleevo ali terapevtovo sporoeilo klientskemu sistemu na naein beseB v vpra.anjih, odgovorih, trditvah itn. ter gest, kretenj, dr.e telesa idr.), kak 1 eksperimentator (v na.em primeru svetovalec, terapevt) vpliva na erno .katlo (klientsko sistem), ki je predmet njegovega opazovanja, izhodni podatki pa se nana.ajo n naeine (na primer odziv klientskega sistema na svetovaleevo ali terapevtovo sporoeil 1 na naein verbalne in neverbalne govorice), kako erna .katla (klientski sistem) vpliv na eksperimentatorja (svetovalca ali terapevta) p eekrat omenjena povratna zanka, feedback, posreduje informacijo o uspe.ne . ali neuspe.nem doseganju cilja v sistemu transformacije med dvema opazovanim sistemoma oziroma dvema stanjema opazovanega sistema, med vhodnimi iU izhodnimi podatki. Wiener (1964) razume mehanizem povratne vezave kot .metod 1 upravljanja s sistemom z uporabo rezultatov njegovega preteklega delovanja.. Kada . povratna informacija spremeni splo.ni vzorec delovanja sistema, govorimo o ueenju o Wiener je koncept vzorcev organizacije (zaznave in vedenja, komunikacije in nadzora od .ivali in strojev raz.iril na celoto .ivljenja in napisal: Smo vrtinci v reki, ki teee o Nismo snov, ki obstaja, temvee vzorci, ki se ponavljajo, (Wiener, 1950; cit. p 1 Capra, 1998) p Kot receno, o kibernetskem sistemu govorimo, kadar uporabimo output ko1 novi input, namrec kot povratno informacijo, ki nas obve.ca o smeri delovanja sistem in na podlagi katere lahko uravnavamo njegovo delovanje. Pomembno se mi zdo poudariti, da kibernetiki niso prvi poznali strojev, ki uravnavajo lastno delovanje . pomocjo povratnih vezav. Tako so, denimo, .e mnogo pred tem obstajali termostati in.enir Watt pa je ob koncu osemnajstega stoletja za parni stroj izumil avtomatsko regulator, katerega je formalno matematieno analiziral fizik Clerk v devetnajste . stoletju (Capra, 1998). Toda vse do kibernetike nihee ni razlikoval vzorca kro.nI vzroenosti, izvirajoeega iz samouravnavanja prek feedback informacijp S kibernetiko je tudi prvie pri.lo do jasnega razlikovanja med organizacij 1 oziroma vzorci delovanja sistema in njegovo strukturo oziroma sestavinami sistema kar je tudi ena temeljnih predpostavk sodobne mre.ne teorije .ivljenja (Capra, 1998) p Predstavljeni model opazovanja in opisovanja odnosa med opazovalcem iU opazovanim sistemom so kasneje poimenovali preprosta kibernetika ali kibernetik Svetovalno in terapevtsko delo s klientskim sistemo . 914 prvega reda ali tudi kibernetika opazovanih sistemov (von Foerster, 1995, prv izdaja 1974). Zakaj .opazovanih.? Zato, ker se kljub upo.tevanju kro.nosti (feedbacka med deli opazovanega sistema postavljamo v polo.aj .nepristranskega. opazovalca ki se obna.a, kot da sam ni zavezan tej isti kro.nosti, ki jo prepoznava v opazovane . sistemu. V tem smislu se obna.amo, kot da opazujemo svet .tam zunaj., seveda p to poenemo tako, da razlikujemo dogodke, ki so videti med seboj povezani v smiselno niz oziroma celoto. V fizikalnem jeziku bi tem medsebojno povezanim dogodko . rekli vzroki in posledice, raeunalni.ki jezik govori o inputih in outputih, matematiko opisujejo odvisne in neodvisne spremenljivke, psihologi raziskujejo povezave med na primer, motivacijo in vedenjem ali med osebnostno strukturo in vedenjem itnp Opazovani svet oziroma sistem opisujemo in z njim ravnamo tako, da .odkrivamo/ ter opisujemo odnos med dvema ali vee tak.nimi dogodki, med inputom in outputomp Za nadzorovanje njunega odnosa (ee na primer .elimo vzdr.evati neko nastavljen 1 merno kolieino - temperaturo zraka, vi.ino vodne gladine, .tevilo izdelani . proizvodov) si opazovalci pomagamo z mehanizmi povratne zvezep Kibernetika prvega reda je torej spregledala opazovalcevo zavezanost kro.nosto med seboj in sistemom svojega opazovanja, ceprav je opisana logika implicitn kibernetskemu modelu opazovanja in opisovanja. V tem pomenu lahko razumem 1 von Foersterjevo (Barnes, 1996) izjavo o kibernetiki, ki predlaga kibernetiko - oB tod pojem kibernetika kibernetike oziroma kibernetika drugega reda ter nov kibernetika, v kateri prav kro.nost velja za kljueni, osrednji koncept, pa najsi gre z kro.nost, kot se pojavlja v kro.nem toku signalov, znakov v organizacijsko sklenjenih zaprtih sistemih, ali za .kro.no vzroenost. v sistemih, kjer se koneno stanjI reproducira (AB, BC, CA), ali za kro.nost v sistemih z logiko refleksije (AB BA) in njenih izpeljav, kot sta samoreferenca ali samoorganizacija (AA). Dane . nadome.eamo koncept .kro.nosti. s konceptom .rekurzivnosti. (von Foerster, 1987) p Ee torej predpostavimo, da kot opazovalci neizogibno doloeamo, kaj bom 1 razlikovali kot dogodek in kako bomo vee takih dogodkov na sebi lasten naeiU smiselno povezali, potem bomo vsak razlikovani dogodek in njegove odnose z drugimo razlikovanimi dogodki razumeli kot funkcijo polo.aja ter lastnosti opazovalca in nI odraz polo.aja ter lastnosti samega opazovanega sistema. To razumevanje pomembn 1 dopolnjuje bolj konvencionalno razumevanje kibernetike v okviru feedbacka iU nadzora: dosledna uporaba kibernetike nujno spremeni njene uporabnike (Barnes 1996). Namesto o kibernetiki opazovanih sistemov govorimo o kibernetiki opazujoei . sistemov (von Foerster, 1984; cit. po Brier, 1996) in o kibernetiki kot o znanosti 1 udele.enem opazovalcu (Pask, 1992; cit. po Barnes, 1994; Pask, 1993). Ali X besedami von Foersterja (1993): Kaj je torej novega v prizadevanjih dana.nji . kibernetikov? (na podroeju razvijanja teorije o mo.ganih, op. .. B.) Novo je globok 1 spoznanje, da so potrebni mo.gani, da bi lahko pisali teorijo o mo.ganih. Iz teg sledi, da teorija o mo.ganih, ki .eli biti celostna, mora zaobjeti pisanje te teorije. IU kar je .e bolj fascinantno, tudi pisec te teorije mora zaobjeti samega sebe o 924L. .ugman Bohin Preneseno na podroeje kibernetike, to pomeni: s tem ko kibernetik stopi n svoje podroeje, mora razlo.iti svojo lastno dejavnost; kibernetika postanI kibernetika kibernetike ali kibernetika drugega reda. (str. 41, prev. Mo.ina) p Kibernetika drugega reda se je gradila od prvih poskusov Batesona (na prime . njegove opredelitve informacije kot razlike, ki vzbudi razliko, ali novice o razliki 1972), prek Maturanovega in Varelovega razvijanja teorije autopoiesis kot posebnI vrste samoorganiziranosti, samoizgrajevanja .ivega sistema (1980) ter voU Foersterjevega osrednjega dela na konceptualnem okviru kibernetike kibernetike ( X njegovimi dialo.kimi teorijami kognicije, jezika in ustvarjanja pomena v dru.bie von Foerster, 1984, 1989) do Luhmannove sociokibernetike (1990) (vse cit. po Brier 1996). Model kibernetike drugega reda ponuja tolmaeenje, da je vsaka opa.en zakonitost delovanja opazovanega sistema res samo interpretacija, opis, konstruk1 nekoga. Kibernetska epistemologija je hermenevtiena - v kontekstu svetovalnega iU terapevtskega dela se ueimo razumeti klientovo razumevanje problema in re.itvep Kibernetika spremembe in stabilnost Watzlawick, Weakland in Fisch (1974) so svoje pojmovanje koncepta spremembI navezali na komplementarni koncept stabilnosti, tako da so uporabili teorijo skupiU (Galois, 1832) in teorijo logienih tipov (Russell in Whitehead, 1910) ter izpelja koncept sprememb prvega in drugega reda. Spremembe prvega reda potekajo znotra . sistema, ki sam ostaja nespremenjen, spremembe drugega reda pa so tak.ne, da njiho . pojav spremeni sam sistem, in pomenijo korak izven danega sistema (Watzlawick iU dr., 1974). V jeziku strukture in organizacije sistema bi spremembe prvega red lahko opisali kot tak.ne spremembe strukture, zaradi katerih se vzorec organizacijI sistema prav nie ne spremeni, nasprotno, utrdi oziroma stabilizira se, o eemer govoro navidez protislovni francoski izrek, .bolj ko se spreminja, bolj ostaja enako. p Spremembe drugega reda pa razlikujemo, kadar se zaradi strukturnih sprememI spremeni celotni vzorec organizacije sistema. Partnerja v poskusih re.evati zakonsk 1 krizo spro.ata najrazlienej.e spremembe v medosebnih odnosih, se pogovarjata pregovarjata, prepirata, vpijeta drug na drugega, se ovijata v molk, svoja dejanj skrivata drug pred drugim, se zasledujeta itn. (spremembe prvega reda), toda njun zveza se v temelju ni spremenila in ostaja enako ali .e bolj neznosna, kot je bilap Lahko pa se partnerja dogovorita, da tako ne gre vee, in se pogodita glede spremenjenI situacije ter opredelita pravila nove organizacije njunega odnosa, se, denimo razve.eta, si razdelita premo.enje, se v primeru star.evstva dogovorita glede stiko . z otrokom in dogovorjeno izvajata (spremembe drugega reda) p Spremembe sistema si pravzaprav ne moremo predstavljati brez njenI soodvisnosti od stabilnosti. Vsaka sprememba poru.i dosedanje (.e tak 1 nezadovoljivo) ravnovesje sistema. Zanemariti ali spregledati posledice tak.neg Svetovalno in terapevtsko delo s klientskim sistemo . 934 kritienega procesa je po Keeneyu (1985) izraz na.e .ekolo.ke nevednosti.. Ena oB najpogostej.ih znaeilnosti svetovalca ali terapevta zaeetnika je, da je izrazito naravnaU na spro.anje sprememb v klientskem sistemu. Vee sprememb, kot jih je klientsko sistem zmo.en razviti, in hitreje, kot poteka proces spreminjanja, bolj je svetovale ali terapevt zaeetnik (pa tudi klientski sistem) prepriean o uspe.nosti in ueinkovitosto svetovalne ali terapevtske interakcije. Obieajno se strezni .ele ob sooeenju s krizni . kontekstom, v katerem se znajde klientski sistem, ki vzporedno z do.ivljanje . zadovoljstva ob uspe.nem razvoju sprememb obeuti nara.eajoee vznemirjenje iU negotovost ob mo.nosti izgube novonastalega polo.aja - tveganje izgube v sedanjo situaciji je neprimerljivo veeje od tveganja, ki je bilo znaeilno za uteeeno pretekl 1 .ivljenjsko situacijo klientskega sistemap Dru.inska terapevtka Papp (1983) upravieeno opisuje terapevtov odnos d 1 problema klientskega sistema kot do dileme glede razmerja med spremembo iU stabilnostjo, vpra.anja, ki ga je treba re.iti. Eno od pomembnej.ih ueenj svetovalc ali terapevta zaeetnika je tako ueenje o postopnem, ne prehitevajoeem razvoj sprememb v klientskem sistemu in o sprotnem stabiliziranju vsakokratne spremembep Zelo uporabni so paradoksalni manevri svetovaleevega ali terapevtovega zaviranj klientovega napredovanja, kot tudi preokviranje klientovega koncepta krize. Namest 1 krize kot znaka, ki opozarja na nevarnost izgube pridobljenega in zdrsa . nezadovoljivo .ivljenjsko situacijo, se klientski sistem uei razumeti krizo kot zna uresnieevanja spremembe v smeri .elenega razpleta problema. Klientski sistem lahk 1 vnaprej .pripravimo. na razvoj kritienega obdobja, tako da spremljamo znake krizI in jih sprejemamo kot znamenje prieakovanih in .elenih premikov v smeri re.evanj problemap Obieajne strategije spro.anja sprememb prvega reda4 Med naeini ravnanja v problemski situaciji pogosto uporabljamo strategijo vee istega ki je pravzaprav razlieica metode negativne povratne vezave, kjer si prizadevam 1 uravnavati okoli.eine, tako da vpeljemo dejavnik (idejo in dejanje re.itve), nasproteU dejavniku, ki je povzroeil neza.elene razmere. Eeprav v svojih prizadevanjih nism 1 uspe.ni, vseeno vztrajamo pri svoji ideji re.itve problema in svoje poskuse cel 1 stopnjujemo v veri, da nam bo slej ko prej uspelo. V nedogled ponavljamo zaearano krog ponedeljkovih shuj.evalnih diet, ki se koneajo z na.iranji ob koncu tedna. Dr.av zaostruje zakonske ukrepe zoper kriminalno dejavnost, kar spodbuja njene izvajalcI k razvijanju vse ustvarjalnej.ih naeinov kriminalnih dejanj. .ena zasleduje mo.a, ko ga sumniei skoka eez plot, mo. odgovarja z zapiranjem vase in kaznovanjem .ene . prikrivanjem svojih povsem nedol.nih vsakdanjih poeetij pred njo, kar v .eni sam 1 .e podpihuje ogenj ljubosumja in potrjuje njene sume, zato stopnjuje svojo detektivsk 1 dr.o. Predvidena re.itev problema ne razre.i, temvee ga, paradoksalno, vzdr.uje iU L. .ugman Bohin celo poveeuje, tako da .re.itev postane problem., veeji od izhodi.ene te.ave. VsI spremembe, ki jih udele.eni v problemu spro.ajo, da bi dosegli re.itev, so spremembI prvega reda, saj ostaja vzorec organizacije sistema problema in re.itve nespremenjenp Druge obieajne strategije neueinkovitega ravnanja s problemom so razlieno naeini poenostavljanja problema (Watzlawick in dr., 1974). Mnogokrat si svojI razumevanje problema poenostavimo z zanikanjem obstoja problema, in se ne lotim 1 re.evanja problemske situacije, eeprav ta kar kliee po doloeeni akciji. Po tem principu denimo, spregledamo tiste sestavine ali vidike rezultatov eksperimenta, ki nasprotujej 1 na.i razlagi, teoriji. Von Foerster (1991) govori o prezretju (ignoriranju) problem kot o .laplacianski re.itvi.. Po drugi strani pa posku.amo doseei nemogoe 1 spremembo in se lotevamo akcije, ki ne more prinesti re.itve, ker ta bodisi praktien 1 ni mogoea (denimo, ob izgubi drage osebe) ali pa te.ava, ki naj bi jo re.evali, splo . ne obstaja. Tretja vrsta obieajne strategije neueinkovitega ravnanja s problemom jI napaka v logienih tipih, ko si zaradi neustreznega razlikovanja reda potrebnI spremembe prizadevamo za spremembo prvega reda, eeprav bi bila potrebn sprememba drugega reda, in obratno. Vse na.tete strategije so izraz elovekove epistemologije trivializiranj netrivialnega (kompleksnega, od lastne zgodovine odvisnega, nenapovedljivega vzorca medosebnih odnosov in .ivljenja samega. Ker slu.ijo praktienim nameno . poenostavljanja kompleksnih vsakodnevnih interakcij, s katerimi se lahko sreeujem 1 in v njih delujemo le skozi lastne interpretativne (kognitivne) konstrukte, s 1 neprecenljivega pomena za na.e psihosocialno pre.ivetje. Znaeilna autopoiesi . (samoproizvajanje, samoizgrajevanje) na.e kognicije in njenega interpretiranj stabilne osebne resnienosti pa le-to obnavlja tudi takrat, ko to ogro.a na. I psihosocialno pre.ivetje in bi bile primernej.e strategije ravnanja s problemsk 1 situacijo, ki bi spro.ile spremembe drugega reda ter s tem povzroeile novo ueinkovitej.o organizacijo samoproizvajanja, nov, ustreznej.i red organizacijI oziroma samoorganizacije sistemap Spremembe prvega reda lahko spro.i tudi kontekst paradoksalne komunikacije v kateri sodeluje klientski sistem. Vedenjski ueinki paradoksa v elove.ki komunikacijo (prvi jih je sistematieno proueeval Bateson 1956 in vpeljal takrat nov koncept dvojnI vezi) se ka.ejo v tipu brezizhodne situacije, v kateri so sporoeila strukturirana n naein klasienega logienega paradoksa, ki izhaja iz neprimernega zamenjavanja dve . razlienih logienih redov oziroma tipov opisovanja, namree sistema in njegoveg posameznega dela. Najpogosteje navajani primeri tak.nega sporoeila so Bodo spontan! ali Mora. me imeti rad! ali Bodi spro.een! in podobno. Paradoksalnos1 omenjenega sporoeila je v nezdru.ljivosti, denimo, vsakega akta prisile z znaeilnostj 1 spontanega vedenja. V kaotieni, konfuzni znaeilnosti rezultata paradoksalne komunikacije s 1 raziskovalci in izvajalci svetovalne in terapevtske pomoei (prvi so bili dru.insko terapevti) prepoznali kritieni vmesni prostor za razvoj mogoeih konstruktivni . Svetovalno in terapevtsko delo s klientskim sistemo . 954 odgovorov udele.encev (svetovalne ali terapevtske interakcije - zlasti klientskeg sistema, pa tudi svetovalca ali terapevta) na dano problemsko situacijo. Za ta nameU so razvili vrsto paradoksalnih postopkov, s katerimi .elijo prispevati k oblikovanj kaotienega, konfuznega, a potencialno razre.ujoeega konteksta za nastane spremembe drugega reda. Tako pomeni paradoksalna komunikacija po eni strano kontekst za spro.anje sprememb prvega reda, po drugi strani pa lahko predstavlj svetovalni ali terapevtski kontekst za povzroeanje sprememb drugega redap Strategije povzroeanja sprememb drugega reda4 Kljueno strategijo ali sklop strategij za povzroeanje sprememb drugega reda poznam 1 pod imenom preokvirjanje, kar Watzlawick in sodelavci (1974) opredelijo ko1 prizadevanje .spremeniti konceptualni in/ali eustveni kontekst ali gledi.ee, v odnos do katerega oseba do.ivi situacijo, in ga umestiti v drug okvir, ki ustreza .dejstvomp te iste konkretne situacije enako dobro ali celo bolje in s tem spremeni njen celotno pomen. (str. 95). Rezultat preokvirjanja torej ni sprememba problemske situacije iU njene re.itve, temvee pomen, ki ga klientski sistem pripisuje tej situaciji, torej njegov interpretacija problema in re.itve. Medtem ko se razpleti problema s sprememb 1 prvega reda zdijo zelo zdravorazumski, samoumevni, prieakovani, pa vzbujaj 1 spremembe drugega reda neprieakovan, euden, begajoe, paradoksalen nezdravorazumski vtis. V okviru kibernetike spremembe in stabilnosti nas ne zanima, zakaj so sI odnosi v klientskem sistemu razvili in zapletli tako in ne drugaee, temvee nas zanima kaj se dogaja tukaj in zdaj v klientskem sistemu, kar prispeva k ohranjanju iU obnavljanju problema ter neueinkovitih poskusov njegove re.itve, kot tudi, kaj lahk 1 tukaj in zdaj storimo, da bi spro.ili spremembo v smeri .elenega razpleta problemap Watzlawick in sodelavci (1974) poudarjajo sposobnost sistema, da sam tvoro spremembe, potrebne za njegovo uspe.no in ueinkovito samouravnavanje, re.evanjI problema. Veasih zado.eajo spremembe prvega reda, velikokrat pa so potrebnI spremembe drugega reda. Prav tako ni dovolj znati spro.iti .elene spremembe potrebno jih je znati tudi ustaliti s spodbujanjem za sistem znaeilnih vzorce . interpretiranja stabilne osebne resnienosti. Strategija preokvirjanja je tako ueinkovit zaradi razumevanja, da nam .e kratkotrajne in minimalne spremembe v interpretacijo sebe, svojega do.ivljanja problema in re.itve ter ravnanja v problemu in re.itvo onemogoeijo zdrsniti v poprej.nje interpretativne vzorcep Med strategijami preokvirjanja so nekatere bolj splo.no uporabne, mnoge p svetovalec ali terapevt priredita konkretnemu klientskemu sistemu v konkretno interakciji pomoei in jih tako rekoe ustvarita na kraju samem, pae glede na to, ka . posamezni klientski sistem prinese v svetovalno ali terapevtsko interakcijop Osrednjega pomena je, denimo, preokvirjanje na podlagi raziskovanja in podporI 964L. .ugman Bohin klientovih virov (po)moei, tako da klientski sistem usposabljamo za njegovo uspe.n 1 in ueinkovito izrabo lastnih virov (po)moei, kar se danes uveljavlja kot koncep1 perspektive in leksikona moei (Salomonova 1989; de Shazer, 1991; Saleebey 1992e cit. po Eaeinovie Vogrineie, Stritih, .ugman Bohinc, 1998) s Saleebeyevimo postavkami, kot so dodajanje moei [empowerment], velanjenost, moe okrevanja zdravljenje in celostnost, dialog in sodelovanje, odpoved neverjetju, eemu . Salomonova v okviru dodajanja moei prilaga usposabljanje, povezovanje iU kataliziranje (Eaeinovie Vogrineie, in dr., 1998), de Shazer pa govori .e o pomen izjemp Dodajanje moei se nana.a na na.e prizadevanje podpreti klientski sistem, d bi prepoznal, obnovil, aktiviral, uporabil in raz.iril sebi razpolo.ljive vire moeip Salomonova govori o treh takih strategijah, o usposabljanju klientskega sistema z uporabo lastnih virov (na primer s klientu nepoznanimi, a potrebnimi podatki, . povezavo s klientu potrebno ustanovo ipd.), povezovanju klientskih sistemov . podobnimi problemi v razliene oblike .e obstojeeih ali pa zanje nanovo organizirani . socialnih mre. (kot so, denimo, skupine za samopomoe ali skupine pritiska), iU kataliziranju kot zagotavljanju dodatnih virov (na primer zaposlitve), da bi klientsko sistem lahko uporabil svoje vire moei. Velanjenost pomeni spo.tovati klientov 1 potrebo po varni in cenjeni pripadnosti skupnosti in mu pomagati udejanjiti to njegov 1 potrebo, v kolikor ni uresnieena. Pojem okrevanja temelji na zaupanju v sposobnos1 klientskega sistema, da si po .e tako hudih .ivljenjskih preizku.njah lahko opomore ker razpolaga z (notranjimi) viri samozdravljenja in samopodpore, kar oznaeujI postavka celostnosti in zdravljenja. Dialog in sodelovanje sta kljueni vir klientoveg prepoznavanja in uporabe lastnih virov moei. erjeti udele.enim akterjem ozirom odpovedati se neverjetju, dvomu v verodostojnost njihovih zgodb, v njihovo vednos1 (ekspertnost) zase, v njihove vire moei, je .e ena postavka s hermenevtieni . epistemolo.kim obele.jem, saj v temeljih doloea strokovnjakovo do.ivljanje iU razumevanje ter ravnanje v medosebnem odnosu s klientskim sistemom. Eaeinovi: ogrineieeva (1995) s tem v zvezi poudarja pravico vseh udele.enih akterjev d 1 resnienosti, do tega, da se vsakega posameznika, tudi otroka, prepozna kot razlienega s svojimi potrebami, sposobnostmi in znaeilnostmi. De Shazer (1991) je kot avtor, ko je odloeilno prispeval k premiku fokusa psihosocialne pomoei od problema (iU preteklosti) k re.itvi (in sedanjosti ter prihodnosti), razvil vrsto postopkov, ki ji . lahko umestimo v perspektivo moei. Eden takih je pomoe klientskemu sistemu, d prepozna izjeme v karieri svojih nemoei oziroma neuspe.nih poskusov re.evanj problema in eimbolj konkretno razi.ee, kaj je bilo takrat drugaee. Delo na izjemah jI delo na aktivaciji lastnih virov moei, njihovi podpori, obnovi, okrepitvi, raz.iritvi uporabip Drugo pomembno skupino strategij preokvirjanja predstavlja uporab paradoksa, na primer predpisovanje simptoma, pozitivno konotiranje simptoma namerno stopnjevanje absurdnosti simptoma (de Shazer, 1982; cit. po de Shazer Svetovalno in terapevtsko delo s klientskim sistemo . 974 1991). Druge strategije preokvirjanja so .e prestrukturiranje problema in re.itve . easu in prostoru, pripovedovanje zgodb, pravljic, analogij, metafor, .al itn., vpra.anjI eude.a, smisla idr. Ueinek preokvirjanja ima tudi strate.ko usmerjanje svetovalneg ali terapevtskega razgovora na osebno, konkretno, tukaj in zdaj, pa tudi preusmerjanjI klientskega sistema od problema k re.itvi, od zakaj h kako, od preteklosti v sedanjos1 in prihodnost itn o Med strategije za spro.anje sprememb drugega reda (z, med drugim preokvirjajoeim ueinkom) lahko uvrstimo tudi preverjanje epistemolo.kih predpostav vseh udele.enih v problemu in re.itvi, tako klientskega sistema kot svetovalca alo terapevta, in v tem okviru tudi predpostavk glede opredelitve ter uresnieitve .eleneg razpleta problema v easu in prostoru. Omenjena strategija temelji na upo.tevanj vpliva posameznikovih stali.e, prieakovanj, razlag, praktienih izku.enj idr. - tudi e I niso nikdar razvidno opredeljeni - na vedenje sogovornika v interakciji (interpretativn razlieica tako imenovanega Rosenthalovega ueinka; Watzlawick in dr., 1974). Opisan 1 razmerje med udele.enimi akterji v, denimo, svetovalni ali terapevtski interakcijo povsem ustreza kibernetskemu konceptu medosebne odnosne kro.nosti ozirom rekurzivnosti. Prav odtod izhaja ime kibernetika opazujoeih sistemov za mode opazovanja, po katerem ima vsak udele.enec v sistemu lastnost opazovalca-interpreta ki na odvisen, pristranski, neponovljiv in nenapovedljiv naein doloea pomen vsemu kar je predmet njegovega opazovanja-interpretiranjap Z omenjeno strategijo mislim na vpra.anja, ki jih svetovalec ali terapev1 zastavlja tako klientskemu sistemu kot samemu sebi, tako na zaeetku svetovalneg ali terapevtskega razgovora (posameznega razgovora ali celote razgovorov) kot oI njegovem zakljueku. Na primer: .Kaj prieakujem (zase) od tega sreeanja, razgovor in kaj od celote sreeanj, razgovorov (s tem klientskim sistemom oziroma s te . svetovalcem ali terapevtom)?. .Kaj je najmanj, kar bi se moralo v tem sreeanju razgovoru zgoditi, da bi imel obeutek dobro opravljenega dela?. .Kaj od tega, ka . sva (smo) v dana.njem sreeanju, razgovoru opravila (opravili), je v skladu s popre . opredeljenimi .eljami, vizijo razpleta problema?. Strategija preverjanja tovrstni . predpostavk udele.enih akterjev prispeva k namerni in razvidni uporabo Rosenthalovega ueinka, obenem pa zagotovi klientovo (in svetovaleevo alo terapevtovo) opredelitev, kam bi v svetovalnem ali terapevtskem delu sploh .ele priti, kak.ne cilje bi rad udejanjil, kateri so tisti minimalni, uresnieljivi cilji, ki jih b 1 lahko dosegel v vnaprej zastavljenem kontekstualnem okviru. Na tej podlago svetovalec ali terapevt skupaj s klientskim sistemom oblikuje naert mo.nih korako . za spro.anje ustreznih sprememb. Pomembno je, da je naert zelo nazoren, konkreten razumljiv in izvedljivp Metoda sprotnega preverjanja odgovorov udele.enih akterjev na postavljen vpra.anja - eemur pravim razvidni, eksplicitni feedback za razliko od samodejnega neogibnega, implicitnega feedbacka, v katerem smo ves eas povezani kakor z nevidn 1 elastiko -, udele.encem interakcije omogoei ueenje o lastni kompetenci z 984L. .ugman Bohin uresnieevanje svojih ciljev, o tempu razvoja sprememb v smeri .elenega razplet problema itn. in obenem krepi njihovo zavest o lastnih virih (po)moei ter vzdr.ujI njihove dolgoroene cilje, njihovo vizijo .elenega razpletap Opisane strategije za spro.anje sprememb drugega reda lahko uvrstimo meB splo.ne vidike in smernice kibernetike spremembe in stabilnosti v kontekst svetovalnega in terapevtskega dela s klientskim sistemom. Strategijo, kater 1 nameravamo uporabiti (preizkusiti), da bi soustvarili ugoden kontekst za razvoj iU stabilizacijo sprememb v smeri .elenega razpleta problema, moramo znati prevesti . klientov osebni (lokalni) jezik, ee naj se razvijejo spremembe v njegovem referenene . okviru do.ivljanja in ravnanja s problemom in re.itvijo. V zvezi s tem govorim 1 pridru.evanju klientu kot o enem od kljuenih vidikov vzpostavljanja in ohranjanj konteksta ueinkovitega svetovalnega in terapevtskega dela. Svetovalec ali terapev1 se klientskemu sistemu pridru.uje tako, da uporabi (utilizira) eim vee vsega, kar t prinese v interakcijo - torej njegov naein razumevanja, interpretiranja problema iU re.itve, tako njegove dosedanje ueinkovite in uspe.ne kot tudi neueinkovite iU neuspe.ne (paradoksalne) vzorce re.evanja problema, njegov osebni neverbalni sti komuniciranja ipd., na kar se svetovalec ali terapevt ugla.uje z opazovanjem sledenjem, zrcaljenjem (neverbalne govorice in besednih zaznavnih metafor) spra.evanjem, povzemanjem, postavljanjem jasno razvidnih hipotez, preverjanje . lastnega razumevanja klientovega razumevanjap Znotraj tako ustvarjenega konteksta interakcije psihosocialne pomoei sI izkazuje kot uspe.na in ueinkovita uporaba kibernetske opredelitve in metodI razgovora (Pask, 1992), ki je metodolo.ko tako zasnovana, da vkljueuje mnogI navedene splo.ne vidike in strategije kibernetike spremembe in stabilnosti, saj j 1 oznaeujejo hermenevtieni epistemolo.ki pristop, poudarek preverjanju razumevanj (konceptov, predpostavk) in ravnanja vseh udele.encev razgovora, razvidna uporab povratnih informacij, spodbuda in podpora rekurzivnega razvijanja razumevanj (konceptov, predpostavk) in ravnanja do oblikovanja dogovorov in proizvodnje novi . interpretacij in ravnanj v smeri .elenega razpleta problema - slednje vkljueuje razvo . klientovega koncepta lastnih virov (po)moei, razliene vidike preokvirjanja preizku.anje reda spremembe, potrebne za re.itev problema, ter stabiliziranje nastali . sprememb, oblikovanje naerta uresnieljivih korakov . V tabeli 1 so kratko prikazani opisani splo.ni vidiki in strategije kibernetikI spremembe in stabilnosti, ki bi jih lahko poimenovali tudi soustvarjanje ugodneg konteksta za razvoj in stabilizacijo sprememb v smeri .elenega razpleta problem (Eaeinovie Vogrineie in .ugman Bohinc, 1999) Svetovalno in terapevtsko delo s klientskim sistemo . 994 Tabela 1: Splo.ni vidiki in strategije kibernetike spremembe in stabilnosti v svetovalni iU terapevtski interakcijo N udejanjanje kibernetske (hermenevtiene) epistemologije opazovanja iU ravnanjae N skupno dogovarjanje .elenega razpleta problema ter minimalnih uresnieljivih ciljeve N preverjanje epistemolo.kih predpostavk klienta in svetovalca, terapevtae N pridru.evanje klientu N uporaba klientovega osebnega jezika razumevanja in ravnanj (utilizacija) e N vzpostavljanje neposrednega stika s klientom z neverbalni . zrcaljenjem klienta in z uporabo njegovih zaznavnih metafore N odprtost za preizku.anje reda spremembe, potrebne za re.itev problemae N prispevanje k temu, da klientski sistem dobi vee moei, uporaba (utilizacija klientovih lastnih virov (po)moei - perspektiva, leksikon moeie N preokvirjanje klientovih neueinkovitih (paradoksalnih) vzorcev re.evanj problema N osebno, konkretno, tukaj in zdaje N od zakaj h kako, od problema k re.itvi, od preteklosti v sedanjost iU prihodnoste N uporaba paradoksa (predpisovanje simptoma .) e N prestrukturiranje problema in re.itve v easu in prostor N pripovedovanje zgodb, pravljic, analogij, metafor, .al . e N vpra.anje eude.a, vpra.anje smisla, vpra.anje izjeme . e N oblikovanje naerta uresnieljivih (majhnih) korakov za spro.anje ustrezni . spremembe N prispevanje k stabilizaciji nastalih spremembe N razvidna uporaba povratnih informacij vseh udele.enih v problemu iU re.itvie N veekratno preverjanje dogovora glede .elenega razpleta problem in njegovega dosedanjega uresnieevanja (jaeanje, pohvale spodbude) e N uresnieevanje kibernetske opredelitve in metode razgovorap Konceptualni okvir kibernetike drugega reda tako kljub razmeroma zahtevnem epistemolo.kemu zasuku, ki ga predlaga z doslednim upo.tevanjem vkljueenosto opazovalca (na primer svetovalca, terapevta) v sistem njegovega opazovanja (n primer klientski sistem), na primeru .tevilnih .e poznanih ali nanovo razviti . svetovalnih ter terapevtskih postopkov ponazarja svojo praktieno uporabnost . interakciji psihosocialne pomoeip 1004L. .ugman Bohin Literatura4 Ashby, R. (1961). An introduction to cybernetics. London: Chapman and Hallp Barnes, G. (1994). Justice, love and wisdom. Linking psychotherapy to second-orde . cybernetics. Zagreb: Medicinska nakladap Barnes, G. (1996). What you get is what you see. Systems Research 13 (3), 215-228p Bateson, G. (1972). Steps to an ecology of mind. New York: Ballantine Booksp Brier, S. (1996). From second-order cybernetics to cybersemiotics: A semiotic re-entry int 1 the second-order cybernetics of heinz von foerster. Systems Research 13 (3), 229N 244p Capra, F. (1998). Mre.a .ivota. Novo znanstveno razumijevanje .ivih sustava [The Web o . Life]. Zagreb: Liberatap Eaeinovie Vogrineie. G. (1995). Dru.ina - pravica do resnienosti [Family - the right t 1 reality]. V J. Ramov. (ur.), Dru.ina. Zbornik predavanj na osrednjih strokovni . prireditvah v Sloveniji v letu dru.ine (str. 123-128). Ljubljana: In.titut Anton Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigienop Eaeinovie Vogrineie, G., Stritih, B. in .ugman Bohinc, L. (1998). Evalvacija socialneg dela na centrih za socialno delo: Poroeilo o raziskavi [Evaluation of social work iU the centers for social work: Research report]. Ljubljana: Visoka .ola za socialn 1 delop Eaeinovie Vogrineie, G. in .ugman Bohinc, L. (1999). Ueinkovitost razgovora v socialne . delu z dru.ino (v interakciji psihosocialne pomoei): Poroeilo o raziskavi [Efficienc of conversation in family social work (in psychosocial help interaction): Researc . report]. Visoka .ola za socialno delop Foerster, H. von (1987). Cybernetics. V Shapiro (ur.). Encyclopedia of artificial intelliN gence. Wileyp Foerster, H. von (1991). Through the eyes of the other. V F. Steiner (ur.). Research anB reflexivity (str. 63-75). London: Sagep Foerster, H. von (1993). Ethics and second-order cybernetics. Psychiatria Danubina, (12), 33-47p Foerster, H. von (1995). Cybernetics of cybernetics: The control of control and the commuN nication of communication. Minneapolis: Future Systemsp Keeney, B.P. (1985). Aesthetics of Change. New York: Guilford Pressp Lovelock, J.E. (1994). Gaja. Nov pogled na .ivljenje na zemlji [Gaia. A new look at life oU Earth]. Ljubljana: Cankarjeva zalo.bap Maturana, H.R. in Varela, F.J. (1998). Drevo spoznanja [The tree of knowledge. ThI biological roots of human understanding]. Ljubljana: Studia humanitatisp Papp, P. (1983). The process of change. New York: Guilford Pressp Pask, G. (1992). Interactions of actors theory. Theory and some applications, aU introductory monograph. OOC/CICT. Universiteit Amsterdamp Pask, G. (1993). A cybernetic perspective upon psychotherapy. Psychiatria Danubina, (12), 27-31. Zagreb: Medicinska nakladap Shazer, S. de (1991). Putting difference to work. New York: W.W. Nortonp Watts, A. W. (1969). The book. New York: Collier Booksp Watzlawick, P., Weakland, J.H. in Fisch, R. (1974). Change. Principles of problem formatioU Svetovalno in terapevtsko delo s klientskim sistemo . 10b and problem resolution. New York, London: W.W. Nortonp Wiener, N. (1964). Kibernetika i dru.tvo [Science and society]. Beograd: Nolitp Wiener, N. (1989). Cybernetics: or control and communication in the animal and thI machine. Cambridge, MA: The M.I.T. Pressp Prispelo: 15.3.200 1 Sprejeto: 5.6.200 1