Jesenske misli*
e zemlja mati
Poklonjuje nam dari U spomladi, u poletji,
Clo do pozne jeseni: Blagodarno krilo svoje
TJ proletji razgerne, Vse ustaja, vse se oživlja,
Vse oterpno se maje, Raznopisan pert pregerne
Naglo vse strani svetd, Ki se v rajskih barvah svojih
Veličavno lesketaj Mlado cvetje nježno klico
V  čistih nedrijih redi, Ki se v leti al' jeseni
V  sad presladki spremeni. V zraku, v vodi in na suhim
Tisuč bitij mergoli, Skcrbno v dnevi in u noči
Zemlja mat' za nje budi. — Mračnost zato , — če se zmislim
Merzle zime  — me obgre, Ktera zemljo z nje blagostmi
V  belo krilo nam zapre; Pa gledeč na spomlad mlado
Ki jo 'z spanja vzdigne spet, Ki vse bitja opočila
Delat' kliče in živet', Mislim: saj je to prirodno
V  snu iskat' sgubljeno moč. S' tihim glasam tedej rečem:
„Blaga zemlja, lahko noč!"
S.
90