Novi uradniški zakon in učiteljstvo. Z uveljavljanjem novega uradniškega zakona je zaključena važna doba v razvoju. učitelj- skega stanu. Zdi se mi, da sc tega dejstva vsc premalo zaveda zlasti našu slovcnsko in pa hrvaško učiteljstvo. Zakaj v naši dobi ne teče več življenje tako lepo mirno in lagano, kakor je teklo v prejšnjih dobah in šc celo pred dobrimi dvajsetimi leti. Saj sc vrši razvoj današnjcga življenja s tako naglico na vseh koncih in kra* jih, da ga posameznik komaj zasleduje in si* cer samo šc v nekaterih panogah. Da bi motril celoto in jo vsaj v glavnih obrisih tudi shva= čal, za to nima niti časa, niti ne dovolj dušev* nih sil. Za'kaj dogodki važni in vcliki, domači in tuji, bližnji in oddaljeni, podijo drug dru= gega, da jih jedva opaziš. In vendar tangirajo vsakega posameznika, družino, stan, narod, državo; kratkomalo — življenje. Nujno in dobro bi bilo, da vsaj o posameznih med njimi razmišljaš, se vanjc poglobiš in si ustvariš o njih svojo lastno sodbo. A kaj, ko ni časa! Komaj si se lotil morda cnega vprašanja, ene= ga dogodka že jih čaka deset novih za njim. In vsem se mudi, mudi.. . Zato ne bo odveč. če nekoliko premotrimo novi uradniški zakon ne samo z golega materijalnega vidika, kakor ga motri danes najmanj devet desctin jugoslovanskega uči= teljstva, ko preračunava osebne prejemke, ampak se ozremo nanj tudi iz skupnega stanovskega stališča, da vidimo, v koliko je umestna in upravičena gornja trditev. Ž njim je učiteljstvo zavzelo za vselej trdno pozicijo, ki mu pritiče po izobrazbi in delu v človeški družbi. To dejstvo se mnogim zdi samoobsebi umevnch zlasti naši mlajši generaciji, ki ni okušala še mnogo trše skorjice učiteljskega kruha v prejšnjih dobah, ko so ga nam rezali zastopniki raznih političnih strank v vsaki deželici drugače. Razkosani in razcepljeni smo bili na majhne province in našo usodo so imeli v rokah mogotci posameznih političnih strank, kateri so nas cenili samo toliko, kolikor smo mi delali po njihovih navodilih za njihove stranke. Majhen in neznaten je bil vsak naš posameznik, majhen, neznaten in brez resničnega ugleda in veljave je bil ves naš stan. Vsak vaški objestnež si je domišljal, da ima pravico in še celo dolžnost obregati se nad našim delom v šoli in zunaj šole ter z nami razpolagati. In prav takega naziranja so bili z maluni izjemami tudi deželni očetje, ko so nam rezali trdo zasluženi kruhek, kate* rega grižljaj so pogrenile takratne razmere. Naravno, da take prilike in razmere niso mo< gle ustvarjati trdnih in samostojnih značajev vsaj v povprečju ne. In iz tistih dob datira tip učitelja slabiča in vetrnjaka v slovenski literaturi, kakor so ga izklesali mojstri Cankar, Tavčar, Krek in drugi ter s tem ohranili spomin poznejšim rodovom na ono težko in trnjevo pot, ki jo je hodil slovenski učitelj. Pa boste rekli, da je bila ta pozicija re* šena že skoro pred desetimi leti, ko nas je prevzela država. In vendar ni povsem tako. Res je naš stan zavzel svojo pozicijo v kate= goriji uradništva že takrat. A večina nas je gledala še po strani kot manjvredne vsiljence pri uradniški mizi. In če se spominjate raznih perturbacij, katere je doživela naša država v polpretckli dobi na polju svoje uprave, se boste spomnili, da se je često govorilo, gotovo še češče razmišljalo, da bi se učiteljstvo izlo= eiio iz vrst uradniških kategorij ter se zopet porazdelilo na manjše samoupravne dele. Ako bi se bile te želje, ki so jih mnogi tedanji obs Iastniki gojili, uresničile, pa bi bil naš stan približno zopet tam, kjer je bil pred dvajseti* mi ali tridesetimi leti. To nakano je sicer preprečil že 6. januar 1929., da ni prišla do izvedbe. Razdelitev države na velike banovine je še bolj utrdila našo pozicijo. A pravo podlago ji daje pa šc-le novi uradniški zakon, kateri daje tudi v tem pogledu pravec vsaj za cela desetlctja. Posa= meznosti se bodo morda tekom časa izpre= menile, a jedro in bistvo zakona ostaneta gotovo za dolgo, dolgo dobo. In v tej dobi si bode naše učiteljstvo tako utrdilo svojo po= zicijo, da ne bode nikomur več niti na misel prišlo, da bi mu jo kratil ali pa celo jemai. Naš stan je razmeroma šc prav mlad. Saj obstoja prav za prav komaj dobrih 60 let. Za posamcznika je sicer to že lcpa starost, a za stan kot tak so pa to tako rekoč še lc prva otroška leta. In ako se danes zamislimo v pre^ teklost našega stanu, na dobo konkordata ter učitelja, mežnarja in organista^ potpm na predvojne razmere v katerih je životarilo učiteljstvo, moramo priznati, da smo do danes napravili v svobodni domovini kljub mnogijn oviram prav lep korak naprej v razvoju svojega stanu. Gotovo je, da ni še vsc tako, kakor si želimo mi sami. Saj tudi tako ne more biti, kakor želijo drugi. A treba je upoštevati splo^ šnost in razmere, ki vladajo dandanes ne sa* mo pri nas, ampak vse povsod. Poleg materi* jalnega vprašanja, ki ga nam ureja novi uradniški zakon, pa ne smemo pustiti z vidika tudi njegove moralne plati, katcra je za naš stan mnogo večja in pomembnejša, kakor za vse druge stanove. 2 njim smo iztrgani za vselej iz malenkostnih razmer in prilik ter postavljeni kot enakovreden in enakopraven čini* telj v mogočni in veliki skupni družini vsega državnega uradništva. S to moralno pridobitvijo našega stanu, pa je rešeno tudi njegovo gmotno vprašanje za bodočnost. Zakaj to vprašanje se ne bode nikoli več rešcvalo za nas Iočeno od drugega uradništva v državi, ampak vedno skupno. In v tem je ravno podana sigurnost, da ne bomo prikrajšani napram drugim. Z našim definitivnim vstopom v uradni^ ške vrste pa je pridobilo tudi celokupno urad= ništvo. Njegove vrste so se izdatno pomno= žile. In ravno učiteljski stan je že ponovno dokazal, da ni najslabši borec, kadar gre za pravice in ugled stanu. /t """'.' '—ski.