6 0 6 ZGODOVINSKI ČASOPIS 47 • 1993 • 4 izginulih in deportiranih po 1. maju 1945. Objavljeni podatki kažejo na to, da je bilo v času od 1. 5. 45 do 12. 6. 45 deportiranih 600 oseb, med njimi 185 civilnih. Nedvomno pomenijo te številke hudo obre­ menitev za obdobje 40-ih dni Jugoslovanske uprave v Trstu, kljub temu pa so bile tudi te žrtve del skupnega seštevka vseh žrtev druge svetovne vojne. Če vemo, da se je vsa povojna polemika sukala prav okrog fojb, kar je bil izsiljevalni moment za najrazličnejše aspekte aktualne politike med državama, potem je delo, ki ga danes predstavljamo, tisti razjasnjevalni element, ki žrtve kvantificira, a jih vendarle postavlja v okvir vseh žrtev tržaške pokrajine v času druge svetovne vojne. S tem seznamom odpadajo vse špekulacije o tisočih izginulih, pa čeprav je tudi ugotovljeno število deportiranih v Jugoslavijo (601) zaprepaščujoče. Ugotovitve furlanskih zgodovinarjev prihajajo ob pravem času in objava imen padlih in izginulih prenaša polemiko iz publicistike na trdnejša tla zgodovine, kjer so argumenti bolj dokazljivi in predvsem bolj strokovni. V tem smislu gre avtorjem vsa hvala in pohvala za izvedbo tako kompleksnega projekta, ki je razsvetlil izredno komplicirano obdobje v tako kompleksnem prostoru, kot je bil to Trst v času nekaj desetletij. Nadaljnje raziskave in interpretacija bodo imele od tega dela dalje trdno osnovo, a ne le za eno kategorijo padlih ali pogrešanih (npr. fojbe, ki so bile tudi najbolj instrumentalizirane), ampak za vse, ki so zaradi ambicij redkih umrli nasilne smrti. Raziskave pri italijanskih kolegih (npr. Trst v II. svetovni vojni) posegajo namreč že na področja analize vojne ter njenih vplivov na civilno prebi­ valstvo, na preseljevanja velikih skupin ljudi, ter na iskanje vzrokov vključitve Italije v dogodke druge svetovne vojne. Agresivna politika Kraljevine Sabaudov po letu 1940 je bila vzrok za stotisoče padlih in pogrešanih od abesinskih puščav do ruskih step in v ta seštevek lahko vključimo tudi žrtve druge svetovne vojne na področju tržaške pokrajine. Boris M. Gombač Janez Cvirn, Biser na Savinji. (Izbor razglednic: Andreja Rihter). Nazarje : EPSI, 1993. 143 strani.* Sveti Avguštin pravi v 20. poglavju 11. knjige svojih Izpovedi: »Kolikor je doslej jasno in očitno, je to, da niti prihodnost ne biva niti preteklost (poprej namreč v 15. poglavju iste knjige beremo: Zakaj pre­ teklega več ni, prihodnjega pa še ni). Potemtakem pravzaprav ne moremo reči: trije časi so — pretekli, sedanji in prihodnji. Natančneje bi se reklo takole: trije časi so - sedanjost glede na preteklost, sedanjost glede na sedanjost in sedanjost glede na prihodnost. Zakaj le v duši bivajo časi kot te vrste trojstvo, drugje jih ne vidim: sedanjost glede na preteklost je spomin, sedanjost glede na sedanjost je vpogled, sedanjost glede na prihodnost je pričakovanje.« Te načelne misli so izjemno pomembne za razumevanje bistva zgodovinarjevih opravkov. Povedo, da ima vsak človek »svojo« zgodovino (ne le »zgodovino sebe«), ki sicer ni zgolj »njegova«, je pa zato njeno razumevanje samo njegovo. Zato ni prav nič presenetljivo, da imajo raziskovalci »pretekle sedanjosti« vselej kaj početi in potemtakem tudi pod obnebji fukuyamovskega filozofskega »konca zgodovine«, ki izhaja iz hegeljanskega doživljanja narave sveta, ni nikakršne bojazni, da bi zgodovinarji ostali brezpo­ selni. Marksovski, v opredeljivo prihodnost komunistične utopije vgrajeni filozofski konec zgodovine pa je celo poskrbel za obilico dogodkov in dogajanj, ki bodisi s svojim molkom bodisi s svojimi kriki kar vpijejo po historiografskem pretresu. Zgodovinar more provokativni pozdrav Vitomila Zupana Na svi­ denje v naslednji vojni brez skrbi preobrniti v Na svidenje v naslednjem koncu zgodovine! Morebiti se le še na Slovenskem najdejo ljudje, ki mislijo, da je zgodovinske reči v historiografiji mogoče »od sedaj na vekomaj« postaviti »na njihovo mesto«. Svoje tovrstne nazore — pravcati Weltan­ schauung — tudi resolutno oznanjajo o vsaki priliki. Razlagajo celo, da je zgodovinopisje zgolj ažuriranje že obstoječih dognanj. Spomin (ne pozabimo, da je Mnemozina oz. Spomin mati muz - in Klio je ena izmed njih) naj bi torej bil le ažuriranje - morda bi se točneje reklo: recikliranje - vpogleda, le-ta pa spet samo času ustrezajoča predelava ali reparacija pričakovanja . . . Kajti ažurirati pomeni zgolj adaptirati, akceptirati, aplicirati, deklarirati, eksplicirati, ekscerpirati, rafinirati, referirati, rekurirati, revidirati, renovirati, retuširati, reklamirati, rezonirati, kalkulirati - od časa do časa tud: kaj likvidirati ali anulirati in morda celo protestirati - in nazadnje triumfirati (pri tem pa se kajpak predvsem blamirati). Kadar kdo pomisli, da je v zgodovinopisju mogoče v vsakem času tudi ustvarjalno delati — kar v prvi vrsti pomeni konkurirati poprejšnjim razlagam - se iz ust pristašev ažu­ riranja zasliši vpitje o kriminalu (pomenljivo je Anton Novačan, ki je slovenski »liliput razpela in pluga« zelo točno označil kot deželo, v kateri je med »prepirniki dokaj domišljije«, svojo pripoved Jokeljland prenaslovil "v Kriminal, neomikanosti itd. Samo da se ustvari razlog za špetir - da se potem ni treba ukvarjati s kakim resnim poslom, temveč samo z blagoslovi jeze in zamer! Ampak zgodovinopisje vendar ni boj na življenje in smrt ne za vire in ne za njih interpretacije! Čas je, da »ljudske množice«, ki so v obdobju pod marksovskim žezlom zgodovino jemale v svoje roke, opustijo svoje polaščanje spomina in se začno ukvarjati z lastninjenjem česa bolj oprijemljivega. Zgodovina je pač zadeva glave in ima svoje mesto predvsem v njej. In tudi v zgodovinski vedi so nepovratno minili tisti nepozabni, naravnost nostal­ gično lepi časi, ko je pravi historiograf - kakor je to formuliral Milko Kos - delal le z roko in na roke . . . Knjiga Janeza Čvirna je bleščeč dokaz za to, da je v zgodovinopisju še kako mogoče ustvarjalno delati tudi ob že tolikokrat obdelani temi (A. Gubo, J. Orožen itd.), kot je zgodovina Celja. K sreči si * Pričujoča ocena zadeva zgolj slovenski tekst knjige Biser na Savinji, ne spušča pa se v izbor razglednic ter v nemški in angleški prevod, saj se za razbor omenjenega njen pisec ne šteje sposobnega (morda bi angleški prevod lahko ocenil g. S. Klinar, ki sicer z velikim entuziazmom jemlje v pretres - in to sila temeljit - edicije založbe EPSI: upam, da je dobil recenzijski izvod!). ZGODOVINSKI ČASOPIS 47 1993-4 607 človek le v okvirih docela spekulativnega filozofiranja o mogočem, a ne dogodenem, lahko predstavlja, kakšne tekste o Celju bi bili prisiljeni prebirati dandanes, če bi bila oba dela zgodovinske vede, tj. zgo­ dovinska znanost (sistem temeljnih zgodovinskih disciplin, ki se jim po zelo veliki pomoti pravi pomožne!) na eni ter zgodovinopisje na drugi strani, le ažuriranje že obstoječih dognanj. Namesto vsakemu in vsakršnemu bralcu vsestransko prijaznih del Janeza Cvirna, ki se ne ustavljajo pred nikomer in ničemer (razen pred dolgočasnostjo), bi se ubadali z bogvekaterim »pomnoženim in poboljšanim« ponatisom brošure pastorja Maya, iz katere bi duhu najnovejšega slovenskega časa ustrezno morali odstraniti zgolj velikonemško tendenco (zlasti prikaz dogodkov leta 1941)!!! Mislim, da je s tem drastičnim eksemplom vsakomur očitno pokazano, kako je na ideje o zgodovinopisju kot zgolj ažuriranju že obstoječih razlag in dognanj najbolje ter najproduktivneje takoj pozabiti, pa čeprav se urbi et orbi oznanjajo tudi v naj­ uglednejših ustanovah. Bolje je s takšnimi krilaticami, ki gredo rade v uho, a dejansko zastrupljajo ozračje v stroki, ker vzpodbujajo neaktiven odnos do pretekle sedanjosti, ne begati ljudi. Zgodovinar zgo­ dovino vselej piše na novo. Zavedati se je treba sledečega: če je zgodovina faktor brez filozofije mogoča ter ima tako svoj smisel kot svoj pomen, filozofiranje o zgodovini brez faktov nima nobenega pomena, saj o svojem predmetu ničesar ne pove (ima morebiti kak smisel, ampak ta je izven zgodovinske vede). Knjiga Biser na Savinji demonstrira, kako moreta pripovedna veščina in faktografska natančnost v zgodovinopisju hoditi z roko pod roko: med njima skratka ni treba izbirati kot med izključujočima se vrednotama in vrlinama. Še več: za dobro knjigo je naravnost neogibno upoštevati obe. To je kratko malo vprašanje strokovnosti oz. profesionalnega odnosa zgodovinopisca do lastne dejavnosti. Preprosto povedano: znati se mora! Knjiga, ki se ne bere le zaradi »prisilne recepcijske mobilizacije« (npr. samo kot predpisana literatura za ta ali oni študijski program), dejansko ni knjiga. Kakor ne more veljati za zgo­ dovinarskega strokovnjaka tisti, ki ne obvlada metodologije zgodovinske znanosti, tako tudi ni zgodovi­ nopisni strokovnjak tisti, ki ne obvlada veščine jasnega in tekočega pripovedovanja. Saj se ne terja kakšne virtuoznosti, le odgovornega odnosa do javne besede je treba: do nje je človek upravičen le tedaj, kadar ima kaj povedati, ne pa vsakokrat, ko mu pade na pamet, da bi se moral z inflatorno emisijo lastnega govorjenja ali pisanja reprezentirati. Biser na Savinji je delo, ki ga more v svoje »obzorje pričakovanja« ter v »recepcijsko kooperativno iniciativo in kompetentnost« (to so pojmi H. R. Jaussa in U. Eca, brez katerih si dandanes ni mogoče predstavljati resnega razmišljanja o recepciji teksta) zajeti vsakdo. Njegov avtor simpatično pusti do besede in celovite človeške podobe same akterje zgodovinskega dogajanja, kar je po mojem mnenju posebej dragoceno. Je pa tudi povsem v skladu s smerjo paradigmatskih premikov v sodobnem zgodovi­ nopisju. Hkrati knjiga nosi pečat osebnosti svojega ustvarjalca. Stilna avtoreferencialnost je tako ali tako nujnost vsakega teksta; zato nima nobenega smisla bežati pred njo. To je kakor težnost. In že načeloma: zakaj bi si človek prizadeval pisati na tak način, da bi lahko njegov tekst lahko ustvaril še kdo drug?! Zgo­ dovinsko dogajanje o sebi pač ne more pripovedovati (more le »govoriti«) in bolje je, da zgodovinopisec niti ne poskuša ustvarjati iluzije o tem, kako je njegovo besedovanje nekaj neosebnega/nadosebnega: bralcu se zato lahko brez škode za svojo znanstvenost da slogovno prepoznati. Navsezadnje so vsa zgo­ dovinarjeva dognanja le njegova konstrukcija preteklosti in nič več. Morda so v kakšnem srečnem tre­ nutku tudi rekonstrukcija, ampak tega ni mogoče vedeti. Kdor dvomi o tem, naj lepo počasi in s premis­ lekom prebere knjigo Paula Veyna o rimski erotični elegiji, ki jo imamo zdaj tudi v slovenščini (priporočil bi še druga dela tega uglednega antikologa ter drugih, ki so z njim na isti »valovni dolžini«, ampak za začetek bo to kar dovolj!). So seveda ljudje, ki menijo, da mora poleg osebnih konstrukcij pretekle sedanjosti (te s svojo različnostjo konkurirajo v strokovnem in laičnem duhovnem prostoru; v okvirih slednjega pa seveda deluje tudi zgodovinopisni trg) obstajati tudi kolektivna konstrukcija oz. podoba pre­ teklosti (kot del družbene konstrukcije resničnosti), ampak recepcijski fiasco knjig, nastalih pod obnebjem takšnega načina razmišljanja (denimo Sperans, ki je triumfiral le v obdobju vsesplošnega planiranja), postavlja to pod vprašaj. Zaradi najnaravnejšega dejstva, da različni ljudje v svoji edinstveni sedanjosti živijo različne preteklosti in različno razmišljajo o zgodovini, dandanes prav nikomur ni treba izgubljati živcev ter histerično (ne historično!) vpiti na drugače misleče kot na neomikance, ljudi z majhno ustvarjalno močjo itd. To je le arhaična folklora. Vsem, ki mislijo, da morajo v zgodovinopisju stvari postavljati na njihovo mesto od sedaj na vekomaj in ki menijo, da je historiografija zgolj ažuriranje že obstoječih razlag, je treba zaklicati s Schillerjem »Sire geben Sie Gedanken Freiheit!« Cvirnov Biser na Savinji ni in noče biti popolna ali celovita zgodovina Celja: stare razglednice, katerih izbor v omenjeni knjgi sega pretežno le do prve svetovne vojne, so narekovale omejitev na strukture vsakdanjega življenja; ideologija, ki jo transparentno izražajo nekatere podobe (z značilno iko­ nografijo v nacionalnih barvah in z motiviko - npr. Narodni dom in Nemška hiša), pa je terjala delno navezavo pripovedi še na politično sfero in na njene predstave o »dolgem trajanju« (Celje kot od nekdaj nemško mesto, kar ni nič drugega kot kolektivna konstrukcija preteklosti v okvirih družbene konstrukcije realnosti). Zato je knjigo posebej produktivno brati na ozadju avtorjevega dosedanjega opusa: medtem ko je strokovnemu bralcu namenjeni Boj za Celje predstavil politično zgodovino celjskega nemštva na poti od ustavovernega liberalizma do šovinističnega nacionalizma in je poljudnejši tekst Krì v lutti deve na plot! podal oris družabnega življenja v mestu ob Savinji (pripovedni tempo tega spisa je mogoče označiti z »allegro con brio«), je najnovejše Cvirnovo delo pravcati vodnik po »pretekli sedanjosti« celjskih ulic in najbližje okolice. Besedilo kar kliče po nadaljevanju, zakaj tudi po letu 1918 se je v Celju dogajalo marsikaj zanimivega: Adolf Westen, ki je v mesto ob Savinji prišel tako rekoč s kovčkom v roki, je razvil svojo »kširfabriko« do za tisti čas izjemnega obsega in naravnost neslutenega pomena, na ulicah pa je ob znameniti, a za marsikoga nemalo čudaški svetovni popotnici Almi Maksimilijani Karlin slej ko prej bil glavna atrakcija orjaški in postavljaški dr. Anton Novačan, čigar rogovilasti podvigi so bili razvpiti 608 ZGODOVINSKI ČASOPIS 47 1993 4 od Varšave na severu do Kaira na jugu (štel se je za potomca knezov Celjskih - če ne zakonskega, pa izvenzakonskega!). Okoli legendarno vitalne Novačanove osebnosti so se spletale skozinskoz resnične zgodbe, v katerih so le posamezna dejstva včasih bila izmišljena (npr. o tem, kako je Maribor za Jugo­ slavijo oziroma Slovenijo dejansko rešil prav on - kar pod mizo! - ; o tem, kako je bil pri vprašanju republike največji monarhist, pri problemu monarhije pa najhujši republikanec; ampak da se je v Pragi spoprijel in »dogovarjal na roko« celo z »najmočnejšim človekom na svetu«, z gromozanskim češkim silakom Frizstenskym iz cirkusa Kludsky - in to samo zato, ker se mu ta ni hotel umakniti s pločnika - ter da je iz velikega spopada izšel z neodločenim izidom in z gentlemanskim stiskom rok, je kajpada čista resnica!). Celje ima posebno srečo, da je njegov utrip po prvi svetovni vojni v svoj objektiv ujel imenitni fotograf Pelikan in tako izjemno kakovostnega slikovnega gradiva za ta čas ne manjka. Kdor ima v svojem grbu zvezde pač mora k zvezdam! Ko bo avtor pripravljal drugo izdajo svojega Bisera na Savinji - kajti do nje bo prej ali slej moralo priti - , naj odpravi par pravopisnih spodrsljajev, okrajno sodišče na strani 12 pa naj popravi v ograjno. Morebiti bi bilo pametno dodati še karto mesta z nekdanjim in sedanjim poimenovanjem ulic, da bi se mogli tudi ljudje, ki niso iz Celja, lažje orientirati na podobah (iz) sedanjosti prednikov. Sicer pa naj avtor tekst za božjo voljo pusti pri miru. Hkrati mu gre svetovati še tole: naj se nikar ne obremenjuje z mislimi tistih ne tako maloštevilnih in ne ravno nezgovornih ljudi, katerim njegova učinkovita in skozi številne objave razvidna delavnost ne da miru (zakaj zdi se, da Cvirnova podoba nekaternike noč in dan vznemirja kot kak Dapertutto). V nekem smislu je imel Kandid povsem prav, ko je zatrdil, da je treba obdelovati svoj vrt. Bolj ali manj dovtipno ukvarjanje z vsakodnevno življenjsko pragmatiko sodobnikov je vsekakor zunaj zgodovinarjevih strokovnih opravkov. S tem poslom se izven slovenske dežele ukvarjajo venticelli. Bralcev navsezadnje tudi prav nič ne zanima, kako dolgo se kdo s čim ukvarja, temveč zgolj, kako učin­ kovito mu to gre od rok. Sicer pa je že André Gide nekoč antološko lepo pojasnil: »Napadi, katerih tarča smo, dokazujejo, da smo napisali življenja polna dela. Napadajo me, torej sem. Veliko več dolgujem tistim, ki se vame obregujejo, kot tistim, ki me hvalijo. Veliko več dolgujem sovražnikom - kot prija­ teljem. (. . .) Ne bojte se biti ljudem zoprni ali si jih nakopati na glavo.« I g o r G r d i n a Ondile čez Stari vrh; Bani. Zgodovina kraškega naselja skozi stare katastrske mape, listine in priče­ vanja, Trst : Slovensko kulturno društvo Grad - Bani, 1993. 188 strani. Manjša vas Bani blizu Trsta je predmet raziskave knjige s kar malce nenavadnim naslovom Ondile cez Stari vrh. Tudi tokrat, kot že pri vrsti drugih tovrstnih publikacijah, je bilo slovensko kulturno društvo pobudnik predstavitve in objave gradiva, ki priča o domačih ljudeh, njihovi tradiciji in kulturi. V zadnjih letih je izšla vrsta publikacij, ki se med seboj razlikujejo po pristopu in vsebini, sestavljajo pa mozaik kra­ jevne zgodovine o Slovencih, ki živijo v Italiji. Knjiga nam je dokaz, da tudi tako majhna vas kot so Bani nudi dovolj gradiva za raziskavo o dalnji in bližnji preteklosti Slovencev na Tržaškem. V prostor in čas sta to lepo in strokovno zastavljeno publikacijo postavila dva uvodna članka. In sicer Ace Mermolja razmišlja o pomenu takih publikacij, Milan Pahor pa govori o visoki stopnji zamejskega zgodovinopisja. J & O prvem naselju, ki ga najdemo že v srednjem veku, je našel sledi Samo Pahor. Domneva ila je imenski ustanovitelj Banov Matija Ban. Sledi tudi demografskemu razvoju te družine (v prilogi so podatki o družini Ban in njihovih rodbinskih zvezah 1619-1794). Skoda da obetajoči začetek sicer kratke razprave preide v drugem delu le v navajanje splošnih ugotovitev glede dejavnosti prebivalstva in arhitekture vasi Najstarejše zgodovine kraja se je lotil tudi Enrico Halupca, ki objavlja in komentira pravno listino Škota Dietamansa iz leta 1139. Listina se je ohranila zaradi poznejših prepisov do danes. V njej se omenja kraj Licusel, dialektalna oblika imena Ligusello in avtor sklepa, da odgovarja kraju v neposredni bližini Banov. r O katastrskih mapah kot dragoceni dediščini preteklosti razmišlja Pavel Stranj. Zelo nazorno je opisal pojav katastrskih map, predstavil terezijanski, jožefinski in franciscejski kataster ter poudaril njihov pomen pri proučevanju preteklosti posameznih krajev. Marta Verginella podaja predvsem gospodarsko in demografsko podobo Banov v 19. stoletju Zbrala je katastrske podatke iz leta 1829 in to dokaj statistično sliko Banov in tamkajšnje vaške skupnosti pope­ strila z listinami dveh družinskih arhivov ter tako razkrila dinamično in kompleksno sliko družinskega in vaškega žviljenja iz 19. in začetkov 20. stoletja. Vpogled v banovsko vinogradniško dejavnost v desetletjih na prehodu iz 18. v 19. stoletje je podal Aleksej Kale. Vinogradništvo je tudi v tej vasi kot drugje dopolnjevalo kmečko ekonomijo, ki je slonela predvsem na poljedeljstvu m živinoreji. S pomočjo serije popisov vinskega pridelka, nastalih od srede 18 stoletja dalje, je avtor rekonstruiral banovsko vinsko proizvodnjo v letih 1780-1795 in potegnil nekaj zaključkov o pomenu in dejavnosti vinogradništva v okviru takratnega vaškega gospodarstva. Pavle Merku je obdelal ob pomoči zvočnih zapisov, ki jih je zbrala Kristina Kovačič, banovske mikro- toponomime, Pavle Vidau pa je obdelal hišna in družinska imena. O kraški arhitekturi sta pisala Peter Furlan in Enrico Halupca. Peter Furlan je opozoril na različne elemente kraške urbanistične strukture naselja Bani in podal kronološki pregled nastanka kraške hiše Enrico Halupca pa je opisal obnovitev občinskega vodnjaka pri Badalučki, ki je potekala sredi 19 stoletja" Ü843 1&50>Се P 0 8 ^ e d a r a 0 d o k u m e n t e i z Zgodovinskega arhiva tržaške občine, dolga in zapletena