Kdaj naj se zatoženca k lokalnemu ogledu (§. 254 kaz. pr. r.) pokliče? 2. Kdaj se sme privatni udeleženec kazenski ol:ravnavi pridružiti (§. 47 kaz. pr. r.)? 3. Načelo, kako naj sodišče razsodi o predlogih, da naj se nove priče povabijo. 4. Presoja zdravniških mnenj po novih zdravnikih (§. 126 kaz. pr. r.). 5. Specijaliziranje glavnega vprašanja (§. 318 kaz. pr. r.).
(Dalje.)
Glavna obravnava o pritožbi ničnosti Henij-ja Perreau de Tourville vršila se je pri c. kr. kasacijskem dvoru pod predsed-ništvom viteza pl. Schmerlinga dne 16. novembra 1880. Generalno prokuraturo zastopal je generalni prokurator dr. pl. Liszt. Po predavanji referenta in po prečitanji potrebnih aktov (§. 287 kaz. pr. r.) naznanil je predsednik, da je v soglasji s sodnim dvorom sklenil vsak razlog ničnosti posebej jednega za drugim obravnavati, tako da se o vsakem razlogu ničnosti najprvo posluša zagovornik in potem generalni prokurator, da se pa pri tem zagovorništvu ne zabranjuje, razpravam generalne prokurature svoje opazke proti-staviti in morda slednjič tudi splošen razgled ali splošno dokazovanje cele ničnosti pritožbe navesti. Po tem redu se je tudi ravnalo in se je tedaj o vsakem razlogu ničnosti natanjko razpravljalo, predenj je prihodnji na vrsto prišel. V tem poročilo pa hočemo razložbo zagovorništva in generalne prokurature v zvezi brez pre-trganja zabilježiti. Dr. Markbreiter: »Skoraj pet mesecev je preteklo, odkar je vsled po državnem pravdništvu okrožne sodnije v Bocenu podane zatožbe zavoljo zavratnega umora soproge pravda o krivdi ali nekrivdi tega moža vsakdanje vprašanje postalo, ki je vsakemu živo radovednost vzbujalo.   Izrek porotnikov končal je
17
— 258 —
pravdo z vstrašljivo večino z obsodbo zatožencevo. Da pa to formalno in provizorično rešenje vprašanja ni bilo sposobno, pravdo meritorično in definitivno končati, to dokazati je namen zagovorništvu Tourville-ja na današnjem sodnem dnevu. Naj se glasi še tako čudno, vender hočem kar naprej prav natanjko konštatirati, da se bode zagovorništvo vsake razprave o krivdi ali nekrivdi svojega klijenta varovalo, ker bode po zakonu natanjko opisani krog kasacijskega obravnavanja spoštovalo. Zagovorništvo se mora tedaj za danes dokazu o nekrivdi zatožencevi odpovedati, zaradi tega odpovedati, ker je tukaj prepovedan, in ne, da bi bil morda nemogoč. Nalog kasacijskega dvora ni, o krivdi ali nekrivdi raz-sojevati. Dolžnost mu je razsoditi, ah se je pravo spoznalo, ali se je pravica godila pred tribunalom v Bocenu v onem obravnavanji, kojega konec je bila obsodba k smrti Henry-ja Tourville. — Na dve premisi se mora razsodba sodišča jednakomerno opirati, da pravo govori in veljavo obdrži; ne samo na jasno dokazano zločinsko krivdo, ampak posebno še na strogo zakonito obravnavo. Eksistenca zločinca sama na sebi ne dovoljuje še njegovega kaznovanja, dokler se ni proti njemu po zakonih postopalo. „ Kaznovanje zaradi sodnijam v razsodbo odmerjenih dejanj sme le prejšnjemu kazenskemu postopanju v smislu kazenskega pravnega reda slediti," tako se glasi glavno pravilo §. 1. našega zakona; in ker se je to glavno pravilo velikokrat in smrtno ranilo v procesu Tourville, prouzročuje, da sem tožnik pred tem najvišjim sodiščem. Kajti jaz tožim pred najvišjim tribunalom, da se je oni boj za smrt in življenje, kateri je tukaj „boj za pravico", na tak način vršil, da je storil iz najvestnejšega moža pristranskega sodnika, ker se je nepristranost kar naprej pokopala. Jaz tožim, da je pred sodnijo poleg in z javnim zatožnikom kot preganjalec, kot fanatičen preganjalec mojega klijenta vstal mož, od katerega je bil vsak zakonit poklic k temu poslu toliko oddaljen, kakor je čisti pravni ideji oddaljen osobni interes; da je ta nepoklicani tožbeni herold svoj posel, katerega zasesti se mu ni zabranilo, zlorabil v to, da je vsilil v obravnavo celo tropo nedovoljenih dokazov, katere s svojim praporom braniti si je dovolil javni zastopnik javnega ministerstva. Jaz tožim, da se je po tem skrivnem potu moj klijent spoznal umora krivim, katerega sumničenje je kompetentni sodnik že davno od njega odstranil.  Jaz tožim, ker so se z namenom, da se zatoženi ob
— 259f—
dobro ime spravi in razsodba tožnilfov temno skali, razprave v proces vpletle, katere zakon proti ničnosti prepoveduje, in to radi tega, ker zakon zvedbo resnice, te same in po poštenem in pravnem potu predpisuje in ker hoče od nje vse oddaljeno imeti, kar more to preiskavanje motiti. — Jaz tožim, ker se je protipravno obravnavanje skrčilo: da se zaslišanja prič samolastno niso dovolila, katere naj bi važne, po govorici jako popačene okoliščine tako izpovedale, kakor so v resnici bile, in katere naj bi brezrazmerja odstranile, katera so se v nesrečo zatožencevo vsilila v proces, in katerih so se držali z milovanja vredno energijo. In glasno tožim, tožim zaradi težko žaljenega prava, ker se je za steber kazenskega zahtevanja, za kompas omahljivega, negotovega suma krivde, za najvišje geslo vse nadvladajočemu vprašanju, je li res po morilcu prelita kri zahtevala osveto in ali nista morda le nesreča ali pa samoumor zabranjevala vsako sodnikovo postopanje, mesto nedotakljivega, vsled večne resnice znanstva nespremenljivega, samega v sebi složnega, pred vso dvombo zabranjenega mnenja v svojem prepričanji zvestih, v znanstvu postaranih, po nikaki stvari zmotenih skušeucev — skovalo drugo mnenje, katero je, jako oddaljeno od najmanjše preiskave o svoji notranji resnici kakor od neomahljivosti in nespremenljivosti tisti dan, ko bi bilo moralo svojo popolno veljavo si pridobiti, zatajilo svoj izvir in s tem tudi samega sebe; katero je vsled neopravičene želje, da bi mej tem napredovalo do doktrin zatožbe, moglo pričevati le rakovo pot do popolne nezanesljivosti, katero je, hoteče neko brez miru nadaljevano preiskavanje svojih mojstrov razodeti, razkrilo le revščino vsake popolne, prave zrelosti; in katero je moralo, slednjič razodevajo neko vzbujeno osobno častilakomnost svojih prouzročiteljev kot zadnji uzrok svoje strmenje vzbujajoče odločnosti zgubiti vsako zaupanje in prestrojiti svojo kontrolo po druzih v procesu še popolnoma intaktnih izvedencih v neobhodno potrebo. In nezadovoljni s to veliko, samo ob sebi ves organizem dokaza s pogubnim strupom napajajoče napako, prisilili so, kar je jako britko, mojega klijenta do tega, da mora tožiti, in to zaradi žaljene njegove najsvetejše in najvažnejše pravice, zavoljo zabranitve onega atributa, ki se prišteva med najvažnejša zavetja zatoženceva, kateremu zakon dovoljuje, neposredno pred in s svojimi sodniki ob jednem, v vsaki dobi glavne obravnave si ogledavati, poslušati, razpravljati, razumevati,
17*
— 260 —
razjasnevati in protidokazovati, kar se dokaznih sredstev, momentov krivde navesti, na dan spraviti ali konštatirati hoče. Kot najvažnejša, morda celo najodločilnejša doba vsega dokaznega obravnavanja, da, skoraj kot verhunec vsega dokaznega stroja so se po porotnikih samih zaznamovali: sodnijski ogled na mestu čina, duševno zmerjenje terena, obhod in zmerjenje distanc pota, neposredna odločba in kontrola najvažnejših trditev zatožbe in zagovorništva; s to veliko, odločilno važnostjo tacega dejanja motiviralo se je dopuščenje ogleda, mnogo ur oddaljeno od sodišča, na sinji visočini hriba, sredi snežene krasote, započetje morda še nikoli poskušene procedure, ki se tudi mogoče da nikoli ponovila ne bode; in onemu, kojega smrt ali življenje sta bila v ozki zvezi s tekom in izidom tega v proces spadajočega čina, kojega po zakonu potrjena pravica dopuščevala, da bi se le od najvažnejšega dela obravnave odstranjeval, kateri je hotel na mestu dokazati resničnosti svojih najvažnejših, po zatožbi zasramovanih, v kraljestvo zločinske fantazije pregnanih trditev, in kojega osoba kot individuvaliteta se v tej po njem zaželjeni, po zakonu dovoljeni, da zapovedani djavnosti ni po mogla nikom drugem nadomestiti: onemu se je navzočnost pri tem aktu zabranila, in to, kakor so rekli, zaradi njegovega ne-priličnega transporta; njegova sveta pravica se je po kratkem premisleku darovala v čast malenkostne oportunitete! Toda, za red prava jako žalostno bogastvo zatožnih razlogov, vsled katerih se zagovorništvo za poklicano smatra, iskati varstva pri kasacijskem dvoru, še vedno ni pri konci! Neposredno v zvezi z ničnosti prepolnim obravnavanjem, v katerem mora iskati svoj izvir, kaže se nam tudi slovesen akt razsodbe, katerega so porotniki izvršili, kot veliko razžaljenje ko solnce jasnega, neizprosljivega prava, kot razžaljenje, s kateiim naj bi se zagotovila poguba zatoženceva. Z bistroumostjo, katere bi se moralo najglobokejše, najresnejše in v nasledkih najbogatejše človeško preiskovanje klanjati, ko bi bila v resnici pravo zadela, mislil je zatožni spis, da je pred očmi od prvega pripravljajočega čina hudodelskega napada notri do grozne izvršitve, do zadnjega momenta — kakor so pravili — nameravanega pokončanja vsakega sledu (pred očmi groze prestrašenih sodnikov razkril) in vsako tudi najmanjšo posebnost svoje pripovesti potrdil, kakor misli z dokazi, kakoršnih si boljših misliti ni mogoče. Ko je bilo pa treba iz te zatožnikove djavnosti sklepati zadnjo kon-
— 261 —
sekvenco s tem, da se vsaj najširji obrisi tega v najmanjših in naj ne važnejših črtah izrisanega, ali tudi sestavljenega zločinskega dejanja vlijejo v podobo vprašanja, na katero odgovarjaje porotniki tu na zemlji mesto Vsegamogočnega sodijo; in ko je bilo treba v zvestobi do zakona toženemu pripraviti ono zadnje zavetje, katero ga pred tem varuje, da se dejanja krivega ne spozna, o katerem bi se porotniki pred svojo lastno vestjo ne mogli popolnoma in zadostno opravičiti, kakor hitro morajo resnično in istinito kakovost dejanja in način njegove izvršitve mesto kakega pojma o zločinstvu sami pri sebi proti vsakemu dvomu zagotoviti: je tu vse trudapolno preiskovanje, s katerim se je hotlo vstvariti prepričanje o krivdi zatoženega, postalo nepotrebna teža, ki se z lahkim srcem proč vrže, ker je bilo sedaj prav za prav le še na vprašanje treba odgovoriti, ali ni mož, ki je svojo taščo tako nesramno umoril in po prijaznih mu sodnikih si takrat odvrnil kaznjivost postal tudi prouzročitelj v temo skrite smrti svoje soproge, akoravno izvršitve pri tem umoru konštatirati ni treba! In tako si ničnosti pritožba, koje usoda je v tesni zvezi z življenjem jednega človeka, šteje v dolžnost dokazati, da se je proti možu, katerega je njegova druga domovina tujemu sodišču izročila, v opravičenem zaupanji, da bo tam svojo pravico po pravnem potu dosegel, vkljub poroštev, katera bi mu jih zakon dovoliti moral, postopalo po potu procedure, kateri manjka najmanjše garancije nepristranega razsojevanja; da so nasproti temu kaj dobro vedeli (jaz menim njegovo prejšnje življenje in vest o njegovem imenu) v njegovo škodo zakon do zadnje pičice porabiti, mej tem ko bi ga bil angleški zakon pred vsakim atomom očitovanja z argovimi očmi varoval; in da so nezadovoljni z vsem tem tudi vsem tem škodam pridružili še ono veliko kvar, katero popolnoma splošno vprašanje o krivdi ali nekrivdi v sebi obseza, kvar, katero so si iz angleškega prava izposodili, in to zaradi tega, da bi se v nerazumljivem nečislanji domačih norm pozitiven zakon in ž njim pravica zatoženega jako prikrajšala. Opiraje se na dogodjaje konstatirane po spisih hočem sedaj posamezno o vsakem momentu pritožbe govoriti z iskreno željo, da bi bil vspeh primeren prepričanju zagovorništva v svoji zvestobi do zakonov! I. Prvi razlog ničnožti, o katerem hočem sedaj govoriti, leži v smislu št. 5, §. 344 kaz. pr. r. v trdenji, da so se z do-puščenjem privatnega udeleženca v tem slučaji ranila ia odstranje-
— 262 —
vala načela obravnave, katera eksistirajo v varstvo zagovorništva. Jaz bodem na konci dotičnih izpeljav preiskaval, ali morda dopuščenje privatnega udeleženca nikakor ni moglo slabo uplivati na stališče zatoženega, ker bi se namreč v tem slučaji vkljub očitno žaljenega zakona ničevost obravnave na korist zatoženega ne mogla trditi. Toda naravno je, da se bode moralo vprašanje o praktični važnosti vseh nahajajočih se razlogov ničnosti vselej še le po posamezni razpravi vseh onih istinitostij rešiti, vsled katerih so te ničevosti nastale. Naj mi bode dovoljeno najprvo le še opomniti, kake važnosti da je dopuščenje privatnega udeleženca sploh v sedaj veljavnem kazenskem procesu v kvar zatožencevo. Po zatožnem principu, kateri je dospel do toliko časa napadane samovlasti v našem kazenskem procesu, ne more izvršeno kaznjivo dejanje samo še sodnikovo postopanje proti zločincu prouzročiti. Druga, nič manj važna premisa uradnemu postopanju sodnikovemu je ta, da je tu opravičen zatožnik. Ne učinjenemu hudodelstvu, ampak le zahtevi opravičenega zatožnika more slediti kaznovanje zločincevo. Tedaj učinjeno hudodelstvo samo še ne primera zločinca do tega, da se zagovarja, temveč še le zatožba opravičenega človeka. Kjer ni napada, tam tudi hramba ni potrebna; kjer število zatožnikov raste, tam je zagovarjanje težavnejše, tam je stališče toženega na slabšem. Jaz menim, da to jedno uvaževanje zadostno razjasnuje pomembo, važnost postopanja privatnega udeleženca in ničevost postopanja neopravičenega privatnega udeleženca. Sedaj se pa vsprašujem, kaj je bilo privatnemu udeležencu v predležečem slučaji storiti? Kak zakonit poklic je imel, in kak zakonit poklic mu je manjkal? In tu se moram zopet najprvo vprašati, kedaj se sme sploh privaten udeleženec pred sodnijo pokazati, udeleženec, ki si tega imena ne prisvojeva po krivičnem, temveč mu to ime po vsej pravici gre? Zakon govori o tem vprašanji jako jasno. §. 47 kaz. pr. r. definira precizno, kolikor je to le mogoče, prvi uzrok opra-vičenja postopanju privatnega udeleženca in nič manj njegov izključ-Ijiv namen. „Kot privaten udeleženec sme se le v svojem pravu žaljeni pridružiti kazenskemu postopanju," tako se glasi prva določba §. 47. kaz. pr. r.; in zadnja določba deklarira zakoniti izključljivi namen takega postopanja: da se koncem obravnavanja spregovori beseda, in sicer v to, da se one zahteve odškodovanja določijo, o katerih hoče privatni udeleženec, da se v obravnavanji
— 263 —
ob jednem razsodi. V dosego tega namena je se ve da v teku obravnavanja privatnemu udeležencu dovoljeno, da povsod tam sodeluje, kjer je treba škodovanje ali škodo dokazati, ker je vender ta škoda prvi pogoj odškodovalni zahtevi, katera je ravno namen privatnega udeleženca, da se udeležuje kazenskega postopanja. Brez žaljenega prava ni — privatnega udeleženca.
(Dalje prihodnjič.)