151
IVAN STUKELJ:
Gad in veverica.
Basen.
||a vitko jasenovo deblo se je privil pisani gad.
V solnčnih žarkih se mu leskečejo luskine. Ozira se po sebi in od same zadovoljnosti in saitioljubnosti pomežikuje z očmi, češ: ,Kako sem pač lep!"
Izpod lešnikovega grma  šine  brdka veverica proti jasenu  iz zagledavši  strupenega  gada,  se pregrudi  od strahu. Ta pa ošabno dvigne glavo, rekoč: ,Ha, odslej hočem tudi jaz kraljevati v višavi! In ve, veveričke in ves  ptičji  rod,  boste trepetali pred menoj!"
»Poznam, o presvetli kralj plazilcev, veliko tvo-jo umetnost v plezanju!" odvrne veverica boječe.
nSvet pravi, da si ti najspretnejša na drevesu. A jaz se grem kosat s leboj. Takoj mi skoči na to sosedno drevo ter se poizkusiva, kdo izmed naju je večji mojster!" reče gad ponosito.
Veverica sluša ter se splazi na odkazano drevo. Tekmovanje se začne. So-pihajoč se previja gad po deblu od veje do veje, da so šumeli listi in po-kale mladike in vejice. Veverica nalašč pripušča, da jo gad prehiteva, da on prej dospe do vrha.
»Klanjam se tvoji veliki umetnosti; prekosil si me, o presvetli kralj plazilcev!"
Nadvse mu je prijalo veveričino laskanje. Prevzet od ošabnosti, reče: .Tudi s tega drevesa se hočem pognati na drugo drevo s tisto umetnostjo, ki je ne raorejo dovolj prehvaliti na tebi."
—•   152   ¦--
,Oj, pač majhna jc ta moja umetnost!" reče ponižno veverica.
Zasičalo je po zraku — pa gorje! — v tem trenutku je tresnil gad na spodaj ležečo pečino in omamljen obležal.
Prestrašen je odskočil tam stoječi pastir. Pa hitro se je iztreznil, vzdignil težko palico in z enim mahljajem razčesnil glavo strupenemu sovražniku.
,Šč—h, šč—h, šč—h!" je potem veselo kihala veverica na veji in s hvaležnimi očmi pogledovala dol na pastirja.