R okop i si se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne -.. sprejemajo. - Za odgovor znamka 15 vin. — Izhaja vsako soboto. - - Velja do konca 1. 1917 =-- K 1'50. V— Naročnina: na leto .... K 8'— pol leta . . . „ 4"— četrt leta . . . „ 2'— Posamezna številka 16 v. - Inserati po dogovoru, Štev. 4. V Ljubljani, v soboto 1. decembra. Leto 1917. Naša misel ¥ preteklosti. Jugoslovani se niso zavedali v prošlih stoletjih le svoje kulturne skupnosti, marveč se tudi v državno-političnih stremljenjih kaže bratovsko vzajemno sodelovanje. Ko je šlo zato, da karantanski Slovenci ne pridejo zopet pod trdi ogrski jarem, so v modrem spoznanju lastne, nemoči pozvali sosedne plemenske brate Hrvate, ki so si na svojih tleh osnovali že mogočne politične enote, ki so kljubovali in delali preglavico celo silnemu Bizancu, da jim pridejo na pomoč in jih organizirajo na odpor proti Obrom. Hrvati so se vabilu odzvali, prišli so (/. 650) med koroške Slovence, naselili se med njimi, bili njih učitelji in voditelji v boju za njih obstanek. Tako-zvani »hrvaški okraj", pagus Chrovat, spominja še v listinah poznega srednjega veka na nekdanjo naselitev Hrvatov med karantanskimi Slovenci. Ljudevit Posavski (818—823) je pozneje še enkrat zbral Hrvate in Slovence na edinstven nastop proti naraščajoči frankooski sili. In v tietje so se v obupnem boju za obstanek našli vsi Jugoslovani v skupen odpor proti kruti osmanski sili. Med tem ko je zapadni Evropi napočila zarja nove dobe z vsemi blagodati kulture in civilizacije, se bliža Jugoslavija temni noči, katero razsvetljujejo le plameni požganih mest, trgov, gradov in vasi; tam veseli klic novega življenja, tu žalostni krik v turško suinost odpeljanih otrok, mož in žena. Evropa bi ne smela nikdar pozabiti, da je bil v tej težki dobi večnih turških napadov, kojih sila odseva v naših narodni pesmi in pripovedki, ravno Jugoslovan tista varna zaslomba in trdni ščit, ki je obvaroval evropsko civilizacijo gotovega pogina; predstražo krščanstva so jih imenovali papeži. Ali je že tako na svetu: čim varnejše spi varovanec in uživa nemoteno sadove truda druzih, tem preje je pripravljen, da zataji svojega branitelja in zaščitnika. Nemčija in Avstrija sta se bojevali na Španskem, Nizozemskem, Francoskem in v Belgiji, osvajali sta si novi svet in se udeleževali najrazličnejših brezplodnih dednih in prestolonasledstvenih sporov, Madžari so se celo zvezali s svojimi plemenskimi osmanskimi sobrati, medtem ko je Jugoslovan in Poljak z Rusom krvavel na bojnih poljanah za sv. križ in svobodo zlato. Celo XV. stoletje brez pomoči države, in še pozneje dolgo časa nezadostno podpirani, so bili navezani Jugoslovani izključno le na svojo lastno moč. Skupna nevarnost pa jih je medsebojno le še bolj zbližala. Zmirom bolj so se zavedali, da so enega rodu in eno ljudstvo in to kljub temu, da so bili državno-politično razcepljeni. Opetovano so se posvetovali o raznih obrambnih zadevah Hrvatje skupno z zastopniki slovenskih notranjeavstrijskih dežel. Slovenske kronovine so tudi gmotno podpirale hrvatsko vlado pri vzdržavanju obrambnih naprav, in da bi bilo vse to delo enotnejše, je ogrsko-hrvatski kralj Ljudevit II. še nekaj let pred svojo smrtjo (l. 1526) izročil varstvo hrvatskih dežel Ferdinandu avstrijskemu, da izvede mejno hrambo enotno v hrvatskih kot v slovenskih deželah. Isti Ferdinand je privabil iz današnje Srbije in Bosne celo vrsto pribežnikov, ki so se pred turškim nasiljem rešili v naše slovenske in hrvatske kraje. To preseljevanje je važno tudi zato, ker so ti uskoki naselivši se sredi slovenskega ozemlja, tudi jezikovno vplivali na naše narečje v izenačevalnem smislu, zlasti tam, ker so se naselili v obilnejšem številu, kakor n. pr. na Belokranjskem ali po številnih spodpješta-jerskih vaseh. Tudi v Istri, na Krasu in celo po Goriškem zasledimo naseljene te jugoslovanske turške begunce. Imena vasi Arčoni, Žigoni, Nišiči, Morlaki, Lukešiči itd. kjer še danes prebivalstvo nosi isto družinsko ime, dajo sklepati o nekdanjem skupnem, zadružnem življenju vaščanov. Pa tudi pogosti kmečki upori onih časov so družili hrvatskega in slovenskega seljaka na skupen odpor proti graščinskim trinogom in izsesovalcem. Zavest skupnosti in vzajemnosti tudi nižjih slojev je bila torej že od nekdaj živahna in trdna. V veliki politiki se ta vzajemnost odkriva zlasti o dejstvu, da so Hrvatje na novega leta dan 1527 v starodavnem cetinskem gradu preje in neodvisno od Ogrov, ki so postavili protikralja Zapoljo, izvolili češkega kralja in notranjeavstrijskega nadvojvodo Ferdinanda za svojega kralja, ki je že doslej združeval v svoji roki vse deželnobrambne zadeve hrvatskih in slovenskih pokrajin. In ko so 1.1620 vstaški Ogri v osebi Bet lena postavili pretendentaproti Ferdinandu II., takrat so hrvatski velikaši iznova pokazali, da niso nikak del Ogrske, da niso dolžni niti voljni slediti kolotoču madžarske politike, marveč da imajo sami pravico in moč, dajati pravec razvoju hrvatskih dežel. Takrat so Hrvati zopet enkr&t obrnili hrbet Pešti in sklenili trdno zvezo s stanovi sosednjih avstrijskih slovenskih dežel Štajerske, Kranjske in Koroške.. Bila je to bojna zveza napram vsem sovražnikom skupnega kralja. V podobnem nesporazumljenju z Ogri, prostovoljno in neodvisno od vseh zunanjih vplivov je eno stoletje pozneje, dne 9. sušca 1712, hrvatski saboi sklenil priznati tudi žensko vlado habsburške hiše v slučaju, da izumrje moška loža. Ta ponudba hrvatskega sabora tvori, kakor znano, prvo in pravo podlago pragmatične sankcije, najvažnejšega družinskega zakona naše vladarske hiše. S poudarkom pa se je takrat zagrebški sabor izrekel proti vsakršni ločitvi od planinskih Hrvatov, ko jasno in določno zahteva kot predpogoj narodno in upravno ujedinj en j e vseh avstrijskih Jugoslovanov pod žezlom Habsburžanov Jo vročo željo in trdno voljo Jugoslovanov po enotni, skupni in nerazdeljeni domovini je moral upoštevati tudi hladno računujoči Napoleon, združivši v svojem ilirskem kraljestvu Slovence in Hrvate od Beljaka in Celovca pa do Dubrovnika. Ta francoska upravna celota je koreninila v pravem spoznanju in modrem upoštevanju ljudskih potreb in je postala namah tako priljubljena, — odgovarjajoč dejanskim razmeram tu na našem jugu, — da je sledeča avstrijska vlada tudi po reokupaciji obdržala novo kraljestvo še nadalje pri življenju, četudi ne toliko po vsebini kot le po zunanji obliki, — kakršna je pač stara avstrijska navada. Kraljestvo Ilirija je obstojalo pod Avstrijo še notri do leta 1848, ko je na zahtevo nemškega dela Koroške moralo skleniti svoje življenje. Avstrijski cesarji pa so obdržali še do danes naslov kralja jugoslovanske Ilirije. Pod imenom ilirizem je znana kulturna struja iz prve polovice XIX. stoletja, ki je šla za tem, da se Slovenci in Srbo-Hrvati polagoma zlijejo popolnoma v eno celoto. Da se to že ni zgodilo, temu ni kriva jezikovna različnost, marveč razcepljenost med dve državi v zvezi s pogubnim Metternichovim sistemom. Leta 1848 je del Slovencev naravnost prosil vlado, da jih priklopi in združi s hrvatskim kraljestvom, katero zahtevo so prevzele pozneje vse avstrijske jugoslovanske politične stranke v svoj program. Čut in zavest jezikovne, kulturne in politične vzajemnosti Jugoslovanov je tlela med našim narodom od nekdaj in stremljenje je vzplapolalo in narastlo v naših dneh do mogočnega ognja, ki tirja opravičeno: vsestransko popolno združitev vseh južnih Slovanov ! In zopet se nad nami izpolnjujejo proroške besede pevca vizije dogodkov ob Soči, ko je v duhu gledal naš čas, rekoč: Jugoslavija prihaja Zdaj pred te, naš svetli car: Ti osrečiti jo hoti, Bodi oče ji skrbeč, In ob miru biser bo ti, In ob vojski krepek meč! Dr. Janezu Ev. Kreku. Mož, preprost in dober kakor vsakdanji kruh, genij ne za luksus nego za potrebo, genij širokih mas — kje je tvoja skrivnost, kje tvoja veličina ? Ti edini med nami si umel podati narodu ideal v prijemljivi, skorajda materijalni obliki njegovih koristi; pokazati naroda svobodo kot rešenico slednjemu delavcu, zadnji siroti. Nisi bil zaman svečenik, ki vživa v vidni obliki kruha in vina največjo svetost, zakrament življenja. Tf skrivnostna transubstancijacija snovnosti v idejo je slovenskemu človeku tako po duši, tako domača, vsednja in praznična hkrati, kakor zvonovi, oltarji, monštrance in sveti obredi-, zato mu ni bilo težko slediti do zadnjega možu, ki jo je oznanjal. Tako si rasel v sebi in v dušah, ki si jih zbral okrog sebe; izčistil si se ob njih, obhodil, apostol, južne pokrajine, potrdil brate v zavesti. Potem pa si se vspel do zadnjega, do svojega velikega čina, nevarnega in drznega, ali odločilnega zate in za nas: potegnil si črto in ločil duše po veri in neveri v dve vrsti: v ljudi s tvojo vero, s tvojim upanjem in s tvojo ljubeznijo, in — v druge. S tem činom si tvegal vse, del si na tehtnico sebe in svoj narod, sedanjost in bodočnost. Blagor nam. Tedaj šele si postal naš centralni LISTEK. D|r. Leop. temami: Kurnikov in KokoSkin. Zgodilo na peronu postaje K a z j a t i n , kjer se križajo železnice od raznih strani. Z vlakom od Humana se pripelje P a f n u c i j Pantalejmonovič Kokoškin, istopi iz voza, ter gre k bufetu, da si pokrepča telo s kozarčkom »paljenke". Skoraj ob istem času se pripelje od Kijeva njegov prijatelj Jegorij Avakumovič Kurnikov, ter gre na peron, da si priveže dušo s po-žirkom »goreljke", Srečata se pred bufetom, pozdravita po ruski šegi s poljubi na usta in na obe lici, nalijeta kozarčka in si nazdravita : „Na tvoje zdravje, Jegorij Avakumovič!" „Na tvoje zdravje. Pafnucij Pantalejmonovič!" Drugi kozarček na zdravje žen, tretji na zdravje otrok, potem pričneta od kraja na zdravje svoje lastno in tako dalje v svojem rodbinškem krogu. Lahko bi šlo v krogu brez konca, toda pričeli so se pojavljati učinki, pri prvem .paljenke", pri drugem pa »goreljke", a to na zelo različen način: Kokoškin postane pogumen, kriči, maha z rokama, Kurnikov postane pohleven, sključi hrbet, govori z jokavim glasom. Rus ne odneha, ako si kaj vtepe v glavo in Kokoškin si je vtepe!, da hoče piti dalje, Kurnikov je pa naenkrat odnehal in se izjavil, da ne more ničesar več. .Še en kozarček na bratovščino, Jegorij Avakumovič!" — zavpije Pafnucij Pantalejmovič. »Ej Boga, ja nje mogii!" — odvrne Kurnikov. »Golobček moj zlati, pij z mano bratovščino!" »Dušica moja sladka, ne morem niti kozarčka več". „Napila sva drug drugemu, pila na zdravje ženi, otrokom, sedaj se spodobi, da pijeva bratovščino". „Ej Boga, ja nje mogu!" duh, srce v sredini; zakaj vsi smo začutili, kako so pri tebi naše svetinje v varnih, zvestih rokah. In če ti postavimo spomenik, ga postavimo najboljšemu, kar je v nas: tvoji veri, tvojemu upanju in tvoji ljubezni — bodočnosti svoje domovine, Jugoslovanstvu. Urednik »Ljubij. Zvona" v 11. štev. na strani 610. Narod, odloil se! Naša ura se bliža; vojna gre h koncu. Zvesto smo se borili za obstoj monarhije. Na vseh daijnih frontah evropskih bojišč je jugoslovanski narod s tisoči mrtvih junakov dokazal svoje pošteno domoljubje, doma je celi narod trpel in trpi vsakovrstno pomanjkanje in preganjanje, vse to zato, da v tej svetovni vojni doseže tudi sam svojo božjo in naravno pravico: svobodni razvoj in srečno blagostanje na svoji lastni zemlji. Z majniško deklaracijo je naš edinstveni jugoslovanski narod stopil pred monarhijo in celi svet in postavil svojo življensko zahtevo. EnLnta in prav tako naša monarhija in Nemčija so med vojno večkrat slovesno izjavile, da se bore za svobodo malih narodov. Nas zunanji minister je za časa prve ruske revolucije izjavil, da tudi naša monarhija priznava načelo samoodločbe narodov. Dobro! Svoboda in samoodločba narodov, to dvoje je geslo celega sveta, neomajna volja jugoslovanskega naroda je pa: lastna država v monarhiji pod žezlom sedanje vladarske rodbine. Kako pride, da so proti tej pred Bogom in celim svetom opravičeni volji našega naroda ne samo Nemci in Madžari, ampak tudi avstrijska in ogrska vlada. Ogrski ministrski predsednik se vozi in vozi na Dunaj po zagotovila, da naša vlada ni za jugoslovansko deklaracijo, naš ministrski predsednik pa ponavlja, da mu je čez vse svet in nedotakljiv dUalizen, centralizem in pro-vincializem. Narod, kaj praviš pa ti? Al: je še tvoja volja, da do sodnega dne ostaneš hlapec v svoji rodni hiši, berač v svojem bogastvu, — lačna sirota na svoji bogati njivi? Zad-je čase je poživelo gibanje za deklaracijo. Zavedne občine, kakor da slutijo, da se bliža čas odločitve za vso našo bodočnost, se prav zadnji čas vedno bolj odločno izjavljajo za deklaracijo. Vedno bolj priti; ja pred svet, da je na Slovenskem zadnja gorska Vinica za lastno jugoslovansko državo. Našim narodnim nasprotnikom in vladam to ni prav. Prihodnji pondeljek prično zborovati na Dunaju delegacije, v katerih bo govora o vseh zunanjepolitičnih vprašanjih, največ pa o poljskem in — našem vprašanju. Vlada noče rešiti našega vprašanja po naši pravici in zahtevi. Pravi, da naš narod sam tega noče, da naš n.rod ni edin v tej svoji zahtevi po svobodi in življenju. Ker je ta trditev laž, zato je v pošteno glasilo bosanskih Hrvatov vtaknila dva oficirja, ki sedaj po njenem naročilu pisarita proti deklaraciji, na Hrvatskem imajo Madžari svoje frankovce. Na Slovenskem so vse politične stranke slovesno izjavile, da je lastna jugoslovanska država, ki mora obsegati vse Slovence, Hrvate in Srbe, kar jih sedaj živi v Avstriji in Ogrski, naš edini politični program in cilj. Svobodno, svojo, neodvisno državo pod Habsburžani hočemo; to je naša volja, ker je to naša božja in naravna pravica. Na Slovenskem je bila spočeta ta misel, ki jo je spravil v obliko majniške deklaracije naš evangelist — ranjki dr. Krek. Od nas je ta ideja kakor vihar prodrla med Hrvate in Srbe. Ranjki Evangelist dr. Krek je kakor apostol obhodil vse naše jugoslovanske brate, da jih potrdi v veri, da je samo v tej ideji naše narodno zveličanje. Dosegel je to, zakaj končno je dal kot velik trpin in politični muče lec svoje življenje za to idejo. S Krekovo smrtjo je deklaracija oživela. Ob njegovem grobu je bil združen ves narod, ki je tedaj prisegel, da žrtvuje vse, da po tisočletih pridemo do svobode in življenja. Samo enega ni bilo tedaj pri odprtem grobu. Voditelj „Slov. ljudske stranke" dr. Šusteršič je v tujem mestu imel razgovore s skupno vlado in frankovci in ko je prišel domov je hotel razbiti Slov. ljudsko stranko in ustanovil je novo stranko, ki n i za deklaracijo. Postavil se je proti lastnemu narodu. Voditelj, ki bi moral ravno za razpravo v delegacijah vzbuditi in zediniti ves narod do zadnjega moža, žene in otroka, da ravno med zasedanjem delegacij pove svojo voljo po svobodi, pa teden dni tik pred delegacijami v lastni narod vrže s satanovo zlobo prepir, da bi se narod med seboj začel v najhujši bratomorni moriji prav tedaj klati, ko bodo v delegacijah naši nasprotniki odločevali o našem življenju in smrti. Hvala Bogu ! Peklenski naklep ni uspel. Naš narod piše prav v teh dneh strašno sodbo dr. Šusteršiču. Toda še nekaj je potrebno. V delegacijah bodo naši delegati monarhiji in celemusvetu ponovili majniško deklaracijo. To ni dovolj. Ampak oglasiti se mora brez izjeme z vs o za v e s t j o , jekleno voljo in z mo-gočnobesedo—resvesnarod, sleher naobčinain v s a k a k orp orac i j a, k i ima pravico in dolžnost govoriti v imenu slovenskega naroda: Slovenski narod je za majniško deklaracijo. Meseca grudna, ko bodo celi mesec zborovale delegacije, pošiljajte Jugoslovanskemu klubu take izjave kot pristni dokaz enotne in edine volje celega naroda. Verujte v resnico, katero je voditelj jugoslovanskega naroda dr. Korošec ob dr. Krekovem grobu sporočil narodu: »Bliža se vaše — odrešenje!" Za svobodno domovino. 30. maja leta 1917, v tretjem letu svetovne vojne, v kateri se je šlo tudi za svobodo in samoodločbo ne samo velikih, ampak v prvi vrsti malih narodov, je 32 jugoslovanskih državnih poslancev v cesarskem Dunaju podalo v imenu avstrijskih Slovencev, Hrvatov in Srbov, ono znamenito izjavo, v kateri zahtevajo združitev vseh treh naših plemen in njihovih zemelj v monarhiji v samostojno, od vsakega tujega narodnega gospostva prosto državo pod žezlom habsburške dinastije. Ves narod na našem jugu je takoj v prvem trenutku pozdravil to izjavo kot svoj edini politični program in cilj. V prvi vrsti je vse slovensko časopisje brez razlike, tudi socialno demokratično, povzdignilo svoj glas za izjavo 30. maja. Dne 15. septembra je bila podpisana znamenita izjava ljubljanskega knezoškofa, podpisana in odobrena od slovenskih političnih strank. Ta zgodovinska izjava ljubljanskega knezoškofa je vzbudila novo gibanje. V tej in prihodnjih številkah bomo objavljali, kdo se je na slovenskem izjavil za majniško deklaracijo. Pr.'» j: s&Loila duhovščina č.«aiške Cekanije v goriški vipavski dekaniji,' njej so sledile dekanije: Kranj, Ljubljana mesto, Trst, Ribnica, Litija, Vipava, Žužemberk in Trnovo na Notranjskem. Od slovenskih političnih strank so se izjavile zanjo: Kranjska »Slov. ljudska stranka", »Slov. katol. demokracija", »Šlov. narodna napredna stranka" na Kranjskem in Štajerskem in Slov. politično društvo »Edinost" v Trstu. V prvi vrsti so poklicane občine in te se zadnji čas oglašajo v vedno večjem številu. Prva je bila občina Št. Jernej na Dolenjskem. Nato pridejo občine: Krško, Št. Vid nad Ljubljano, Bohinjska Srednja vas, Smlednik, Dragomelj, Podgorica, Vipava, Radovljica, Lancovo, Predtrg, Mošnje, Leše, Lesce, Ovsiše-Podnart, Rateče, Bohinjska Bistrica, Koroška Bela, Županska zveza za vipavske občine: Vrabče, Št. Vid, Podraga, Goče, Lože, Slap, Erzelj, Planina. Ustje, Šturije, Bu-danje, Col, Podkraj, Vrhpolje in že omenjeno Vipavo; občina Predoslje, Sodražica, Turjak, Sv. Lenart nad Laškim (Staj.) Gora pri Sodražici, Šmarca, Rova, Dovje, Dednistol, Črnomelj, Zgornji Tuhinj, Kropa, Dolenja vas pri Ribnici, Stari trg pri Rakeku, Kapljavas, Podgorje, Suhadole, Homec, Mlaka, Klanec, Lahoviče, Šenčur pri Kranju, Vrhnika, Borovnica, Višnjagora, Lož, Trebeljevo, Vodice, Ajdovščina in vsi župani kraških občin v Sežani. Izjavila se je tudi za deklaracijo: Za- eza avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva, Gospodarska zadruga za sodni okraj Podgrad in Siov. rudarsko društvo v Gladbecku na Nemškem. Sedmo vojno posojilo naj podpiše vsakdo po svojih močeh! »Pa boš vendar pil z mano bratovščino, golobičica moja zlata! Ako ne piješ, ti prekleta sv ... umazana, ti pripeljem eno s pestjo po čeljustih, da boš pomnil, kedaj si odrekel meni bratovščino!" Okrog možakov se je nabrala gruča tujih potnikov, ki so gledali radovedno, kako so odo razvijala čudna pogajanja. Kokoškin se je razjaril, bil je rudeč kot rak, obraz mu je zabrekel. Držal se je srdito, kričal, v isti sapi dejal najslajše in najnežnejše priimke iz živalskega kraljestva, kar jih premore ruski jezik, in najrobatejše in najkrepkejše psovke, na katerih je poljudna ruščina tako bogata, kot težko kak jezik sveta. Kurnikov je pa postal svojeglav, nepristopen vsem nežnim in krepkim izrazom in je imel na jeziku vedno le eno: »Ej Boga, ja nje mogu!" Kokoškin pripelje K u r n i k o v u zaušnico, da je zazvenelo po peronu: »Tu imaš, črt ti prekleti, da boš odslej pameten in izpiješ z meno kozarček na bratovščino!" »E1 Boga, ja nje mogu!" »Napila sva drug drugemu, napila ženi in otrokom, sedaj morava še izpiti kozarček na bratovščino, če ne, ti pripeljem še eno, dušica moja zlata, da boš pomnil, ti prekleta sv ... umazana, kedaj nisi hotel piti z meno bratovščine!" »Ej Boga, ja nje mogu !K Padla je druga zaušnica. Bil sem radoveden, kako se bodo nadaljevala in zaključila zanimiva pogajanja med Kurnikovim in Ko-koškinom in koliko psovk in udarcev bo še padlo, preden bosta pila bratovščino. Žalibog sem moral hiteti v voz, da ne zamudim vlaka v Odeso. Nadaljni razvoj sem si samo lahko predstavil v domišljiji. Brez dvoma sta oba zamudila vsak svoj vlak, prespala noč kje za plotom, drugega dne se pa zopet sešla na peronu in izpila bratovščino, ter še marsikaj po vrhu. Sede za pečjo čitam časnik in pri tem mi prihaja na spomin, kako sta se nekoč na Ukrajini »pogajala" za bratovščino Pafnucij Pantalejmonovič Kokoškin in Jegorij Avakumovič Kurnikov. .JUGOSLOVAN« Stev. 4. Majniška deklaracija in bosanski Hrvati. (Od našega dopisnika). Sarajevo 23/11. V zadnjem času nisi bil v Sarajevu in drugih mestih niti doma niti na ulici varen, da kdo ne pristopi k tebi in ne vpraša: »Kaj si, Hrvat ali Jugoslovan?" Na to je dne 20. novembra izšla v glasilu bos. herc Hrvatov „Hrvatskem Dnevniku" izjava, podpisana po nadškofu Dr Josipu Stadleru v imenu ,51' uglednih bos. herc Hrvatov", v kateri se izjavlja proti majniški deklaraciji in se zavzema za združitev Hrvatske in Slavonije. Bosne, Hercegovine, Dalmacije in hrvatskega dela Istre v eno državookviru habsburške monarhije, a na temelju hrvatskega državnega prava. Vidimo, da je njihov program manjši od našega: Slovenskemu ozemlju se odrekajo naravnost, a Hrvate in Srbe na Ogrskem zamolče, ker se jih niti z besedico ne spomnijo, V svoje opravičenje pravijo, da je majniška deklaracija neizvedljiva in se zgražajo, da je predsednik jugoslovanskega kljuba rekel, da bo o našem programu odločila mirovna konferenca, češ da je s tem pokazal slabost našega programa. Kdor je pcznai mišljenje Hrvatov in Srbov v Bosni in Hercegovini pred vojsko, moral je do 20. novembra še vedno dvomiti, bode li majniška deklaracija našla odmev v njihovih srcih. Po 20. uovembru pa je izginil ta dvom in veseliti se moramo, ko vidimo, da se je od 450.000 bos. herc. Hrvatov katolikov vkljub vsej agitaciji naš a samo peščica 51 ljudi, ki so proti majniški deklaraciji, vsi drugi so zanjo. In še ta peščica ljudi, kakor da se sramuje svoje izjave, ker niti svojih imen si ni upala staviti pod svojo izjavo. O takšnih ljudeh, ki si ne upajo niti svojih imen objaviti, ne moremo misliti, da so resni nasprotniki majniške deklaracije Bosna in Hercegovina, ki bi lahko bili dve najbogatejši pokrajini v monarhiji, stojita danes vsled svojega nesrečnega državnopravne-ga položaja, vsled svoje nesamostojnosti in odvisnosti v sccijalni politiki na pragu lakote oziroma prag je že prekoračen. Bomo li mogli vzdržati in dočakati nove letine, odvisi od tega, koliko hrane bo odstopila Ogrska. Madžari pa ne dajo, zato se jim je treba prikipiti. Mislimo zato, da se ne motimo, ako trdimo, da gornja izjava dne 20. novembra v »Hrvatskem Dnevniku" ni nastala iz osebnega prepričanja, ampak da ji je poleg osebnih interesov kumovala vi seka bos. herc. zemeljska vlada, da bi na ta način lažje pridobila Madžare, da pomagajo v stiski lakote, ki steza po vsej zemlji svoje koščene roke, Srbi in deklaracija. Nadbiskup dr. Stadler tidi v svoji spomenici, da se Srbi niso izjavili za majniško deklaracijo. Celo hrvatskosrbska koalicija, v kateri so Srbi v večini, je proti deklaraciji, ker išče rešitve v okviru krone sv. Štefana, kar Slovenci odklanjajo. V »Hrvatski Državi" mu odgovarja s;bski politik dr. . . . ič: „Ta trditev je netočna. V Jugoslovanskem klubu na Dunaju sta dva Srba iz Dalmacije: dr. Dušan Baljak in dr. Božo Vu-kovič. Drugič: vsi srbski poslanci iz Bosne in Hercegovine, kar nh ni v ječi, so odkrito sprejeli majniško deklaracijo. Niti ena srbska skupina se ni izjavila proti deklaraciji. Toda poudarjamo samo eno dejstvo: Če so poslanci hrv. - srbske koalicije proti deklaraciji, to še ne pomeni, da so proti riji tudi njihovi volilci. Kar se tiče Sibov, lahko mirno trdimo: vsi Srbi v kraljevini Hrvatski navdušeno sprejsmajo idejo narodnega zedinjenja Hrvatov, Sibov in Slovencev. Pa ne samo Srbi iz teh krajev, ampak iz cele monarhije. Pojdite v eno ali drugo družbo, v kateri se shajajo Srbi in vsak se lahko prepriča o resnici te trd tve. Če srbski koalicijonaški poslanci iz kakršnega koli razloga zametajo misel narodnega zedinjenja, tedaj je več nego gotovo, da so se sami izključili iz veliktga narodnega ed nstva. Ne morejo se več smatrati za narodne zastopnike, ker jih narod ni poslal v sabor zato, da delajo proti njegovim naj vitalne jšim interesom . Uradi in jezikovna enakopravnost. R?zni nemški uradniki še vedno niso v pravi avstrijski službi; zato vrivajo tudi slovenskim strankam, slovenskim denarnim zavodom i. t. d. nemška obvestila in samo nemške tiskovine. Ni jim mar da krši,o postavo in pndpise ter dano prisego; ne brigajo se zato, da de'ajo ljudem krivico in da naposled trpi tudi ugled urada vsled njihove zsgrizenosti in trme ; dobro namnč vedo, da jih vse ščiti: vplksrati, nemški višji uradniki, nemški poslanci i. t d, Namen nj hov je jasen; izriniti hočejo iz državnih uradov slovenščino popolnoma in tako „via facti* uvesti nemški državni jezik. Dokazati hočejo svoj m višjim, da je znanje slovenščine v uradu odveč in da vsled tega ni treba nastavljati slovenskih uradnikov. Torej Slovenec, doma na domači slovenski zemlji ne boš dobil kruha; le idi po svetu. Pa poka žimo takim nemškim zaslepljencem in zagrizencem odločnost; zato bodi častna naloga vs kega zavednega Slovenca: 1) Napravljaj vloge v domačem slovanskem jeziku; n. boj se, di bi bila vloga vsled tega, ker je pisana slovensko, zavrnjena; če bi se pa to zgodilo, ali nimaš priziva na višje mesto? Naši poslanci bodo v takih slučajih gotovo radi pomagali. 2) G vori v uradih le slovensko tudi tedaj, če uradnik noče govoriti slovenščine ali če je ne zna; prpelj.-.l ti bo že uradnika, ki zna slovensko in 3) Vrni brez izjeme vsak nemški dopis ali samonemško tiskovino z zahtevo, da ti postrežejo v materinščini. Če bomo tako odločno posio pali, bo krnalu koncc vse nemške propagande v slovenskih deželah in slovenski narod nam bo hvaležen. H k ncu še posebej besedo našli.-. uradom: prvi deželni jezik na Kranjskem je slovenski; zato mora biti pri vseh napisih, tiskovinah, razglasih i. t. d. na prvem nustu slovenščina; če zavzema pri cesarskih manifesti prvo mesto naš jezik, zahtevam ) to tudi pii vseh dmgih ob avali. D lje za Me varno od poštnega ravnateljstva v Trstu, da ta'a Kianjskem 1 I Po Slomškovih stopinjah. Kakor posameznim osebam pošilja neskočna modrost tudi narodom preizkušnje, ko pride na tehtnic > njihova vrednost in se jim odloča prihodnjost, nudi jim pa tudi za preizkušnjo potrebno milost. Ta milost so za narode vse prešinjajoče ideje in narodni prvoboritelji. Prva preizkušnja za naš narod je bila doba narodnega probuienja. Takrat je vnel slovenski narod za materino besedo vladika lavantinski Anton Martin Slomšek. Še danes se istočasno s sladko materino govorico vcepi iskreno spoštovanje do tega cerkvenega kneza v vsako mlado slovensko srce. V sedanji svetovni krizi je zopet na tehtnici naš rod, če ni prelahek za samostojno državo z brati Hrvati in Srbi. Slovenija je dala prvega narodnega prvoboritelja za jugoslovansko idejo, našega nesmrtnega dr. Kreka. Ko nam ga je vzelo nebo, je bilo marsikatero jugoslovansko srce malodušno ob redomestljivi izgubi, drugi so se tolažili z znano rodovitnostjo semena rnučeriikov. Z ljubljansko izjavo od 15. septembra 1917 je nenadoma stopil naš ljubljanski knezoškof v sprednjo vrsto juhoslovanskih prvoboriteljev. Prej je bil naš cerkveni vladika v širši javnosti znan kot eden naj-vnetejših cerkvenih pastirjev, znano je bilo, da ga njegova preteklost tesno veže z jugom, znana so bila pa tudi ljuta preganjanja, ki so se vprizarjala proti njemu... Mlada slovenska katoliška inteligenca ga je vedno cenila tudi kot svojega stalnega zaščitnika, ljubili so ga brez izjeme vsi verniki njegove škofije. Dne 15, septembra pa je s to izjavo postal naenkrat ljubljenec celega jugoslovanskega naroda. Dr. Šusteršiču nekdanjemu voditelju Slovanske unije v avstrijskem parlamentu, je zadostovalo par let kranjskega glavarjevanja, da se je omejilo njegovo politično obzorje na deželne meje. da je iz moža ljudstva postal mož vlade, knezoškof ljubljanski si je ohranil neskaljeno obzorje, segajoče preko mej njegove vlad kovine do vseh bratov na jugu. Kakor trhla stavba domišljije leže na tleh stari ugovori versk h in političnih nasprotnikov o protinarodnosti katolicizma in zlasti katoliške duhovščine, na tleh leže puhlice o vsužnjevanju katoliške duhovščine birokraciji. Mož, čegar cela vrednost in veljava je slonela samo na ljudskem zaupanju, je v odločilnem trenuiku odpovedal, vdal se je vladnemu pritisku, ljubljanski knezoškof, nepolitik, pa možato I odgovarja na pritisk v ministrstvu, zakaj je nastopil za jugoslovansko deklaracijo : „To sem storil: prvič kot odločen ugovor zoper naklepe onih izvenavstrijskih slovanskih krogov, ki hočejo Jugoslovane odcepiti od Avstrije; zato naj ves svet ve, da mi Slovenci te naklepe od sebe odbijamo, ker hočemo ostati v avstrijski monarhiji in pod žezlom naših vladarjev iz habsburške hiše; drugič kot odločen ugovor zoper velike krivice ki so jih nam Slovencem že storile in jih ravno sedaj še napovedujejo brezobzirne vsenemške stranke; tretjič kot odločen ugovor proti nasilstvom, s katerim gnetejo Madžari njim pridružene slovanske narode; četrtič prepričan, da zadovoljni Jugoslovani bo£o najbolj močna, varna in zvesta obramba zoper sovražnike avstrijske monarhije in habsburške dinastije". Besede, vredne Slomškovega, vredne Štrosmajer-jevega naslednika. Mnogo britk h kapelj je že padlo na našo mlado borbo za zedinjeno Jugoslavijo, vendar smo postali deležni tudi veselih solnčnih žarkov. Za marsikatero grenkost nam je v obilno zadoščenje možati nastop našega vodike. Naše ljudstvo je vedno dajalo zvesto boža zvestobo in z našim ljudstvom bo imel opraviti, kdor bi si še kdaj drznil nastopiti proti ljubljanskemu vladiki. Kako kratkovidni so torej dr. Šusteršičevi somišljeniki, ki si upajo stopiti pred narod z ločilom : tukaj Šusteršič — tam ljub janski knezoškof, ti pač ne poznajo strahu pred praznino. Slo enska katoliška intel'genca si bo vrhutega zapisala z neizbrisnimi črkami globoko v srce vladikine besede dr. Šusterš ču : »Obžalujem Vaše preziranje naših akademično izobraženih mož, kar mora vse poriniti v tabor, ki je Vam nasproten Dokler je kdo popolnoma z Vami, je dober, je rrzumen, je iz rsten; kakor hitro pa se od Vas obrne, ali celo proti Vam nastopi, je za nič, nespameten etc". Ta inteligenca ne pozna samo zvestobe, ampak tudi ljubezen in hvaležnost. — Kultura. Književni dar „No"e založbe" pride za božične praznike in sicer izidejo tri knjige: Levstikov .Martin Krpan" v veiiki obl ki s 13 krasi imi risbami v barvah, ki jih je napravil Hinko Smrekar. K jiga je namenjena naši deci; razumništvo pa dobi Ivana Cankarja .Podobe iz sanj" v krasni knjigi. Tretja knjiga prinese znane Di bevčeve »Vzore in bo e". Naročila sprejema »Nova založba v L'ubijani", Kongresni trg 19. Enketa o Krekovem spomeniku se vrši prihodnji pondeljek 3. decembra eb 8 uri zvečer v prostorih »Brezalkoholne restavracije" v hotelu »Unionu", vhod iz Frančiškanske niče. Povabljenih ;e ■ ad sto zastop ni Hov raznih prosvetnih in gospodarskih organizacij in stanov. Kdor bi ne mogel priti osebno, naj pošlje svoje nasvete pismeno. V razgovoru je vprašanje, kako bi najbolj primerno proslavili K ekov spomin. Govora bo o spomeniku na grobu, o spomeniku v mestu in o ustanovah kulturno gospodarskega značaja. Slovensko - hrvatska »Luč". Hrvatsko katoliško dijaško gibanje tudi med vojno ni prenehalo z ž v^hno akcijo za or anizacijo mladih katoliški narodnih elementov, kakor je to začelo pred več i ego deset leti pod vodstvom presveth ga škofa dr Malniča in v duhu naukov nepozatnega velikana dr Kreka. Nasprotno pa je slovensko katoliško dijaško gibanje v vojni doživelo take u i. ct in izgube, da se nam zdi, da je njegovo delovanje popolnoma ustavljeno. Stalnost razvoja vzdržuj v hrvatskih zemljah največ nepretrgano izhajanje katoliškega dijaškega glasila »Luči", katera je doslej v obliki alman; ha med vojno izšla že v štirih knjigah, razentega izhaja od letošnjega poletja naprej kot organizacijski del , Djački Vjesnik" redno dvakrat na mesec Slovensko katoliško cbjištvo pa je izgubilo svoje glasilo »Zoro" takoj v začetku vojne in je že četrto leto brez glasila, okoli katerega bi zbiralo svoje mlade sile, ki ne prestaneio v razvoju in katere je treba voditi k viru katoliških in narodnih idealov. Zato je hrvatsko katoliško narodno dijaštvo po svojih predstaviteljih sklenilo stopiti v čim ožjo zvezo z bratskim slovenskim dijaštvom, da mu v teh težkih časih z vzajemno pomočjo in slogo pomaga razvijati skupno delo za uresničenje našega edinstvenega cilja. V ta namen je uredništvo »Luči* v zadnjem zvezku naznanilo, da namerava izdati prihodnji almanah kot skupno hrvatsko-slovemstoo »Luč«, da pozove brate Slovence, katoliške starešine, akademike in dijake, da pristopijo kot s ot rudnik i k »Luči« in tako omogočijo to misel, v katero stavimo toliko gorkih in iskrenih želj in nad. Že pred vojno smo se mnogo trudili, da ustvarimo skupno glasilo slovenskega in hrvatskega katoliškega dijaštva; tako se je na obeh straneh dosti živo razgovarjalo o združitvi »Zore« in »Luči«. Da ni izbruhnila vojna, gotovo bi bila zadeva že rešena. Ce sedaj pridemo do tega hrvatsko-sl o venskega almanaha »Luči«, ne mislimo, da je to končna rešitev našega skupnega glasila, ker bomo o tem odločili, ko bomo zopet vsi zbrani. Pa ta almanah bi pomenjal velik korak dio rešitve tega vprašanja. Največji uspeh pa bo, da bo slovensko katoliško dijaštvo vsaj začasno dobilo nadomestilo za svojo izgubljeno »Zoro« in tako bo s skupno »Lučjo« od slovenske in hrvatske strani sijajno izpričano naše prepričanje o našem narodnem edin-stvu, za katero se hočemo odkrito in javno izjaviti s skupnim delom. V hrvatskih katoliških vrstah vlatda veliko navdušenje in nenavadno zanimanje za hrvatsko-slo-vensko »Luč«. Prav takega navdušenja in zanimanja pričakujemo tudi od slovenske strani, zato pozivamo svoje brate Slovence, ki delajo v mladih slovenskih katoliških vrstah, da z agitacijo ta sodelovanjem pomagajo oživiti to lepo misel. Obnovimo nepozabne dneve velikih skupnih dijaških shodov iz mirnih časov v tej obliki skupne »Luči« in pojdimo skozi te temne dni skupno v novo bodočnost naših narodnih in verskih idealov. Naj mlade slovenske in hrvatske katoliške sile, združene ob svežem grobu velikega Kreka, dajo duška edinstvenemu navdušenju pri delu za tiste vzvišene ideale, katerih nas je on ene in druge učil. Slovenska-hrvatska »Luč« izide še to zimo ali vsaj na sipomlad, zato je treba takoj začeti s pripravami. Vsa vprašanja in spisi naj se pošiljajo na Dr. Stjepana Marku lina, odvetnika v Zagrebu, Kurel-čeva ulica 3. — Za uredništvo »Luči« Josip Andrič. V tuji službi. Med redkimi lepimi potezami naše politične zgodovine smo bili vedno ponosni na veliko vzajemnost med našimi stanovi. Že to, da Slovenci nimamo narodnega plemstva, je ohranilo v narodu nepokvarjen demokratizem skozi celo staro zgodovino. Boj za obstanek slovenskega kmečkega in delavskega ljudstva je bil naroden in demokratičen proti nemški graščinski gosposki ravno tako kakor pozneje proti moderniziranemu tujemu uradništvu in kapitalistom Ločtev med delavstvom in kmečkim stanem ni slovenska in pri nas še danes nima tega pomena kakor pri drugih narodih. Z veseljem se spominjamo, kako smo časih naleteli na težave pri kmečkih in delavskih poslušalcih, ko smo jim razlagali delavski program ali razvoj so-cijalne demokracije. Pri nas je delavec še vedno vsak, ki si z delom služi kruh. Tekom modernega strankarskega razvoja se je v splošno priznanem političnem diletantizmu sicer marsikaj grešilo, ustanavljale so se izključno kmečke stranke ob volitvah, skušalo se je v posameznih slučajih nahujskati kmrta zoper delavca in meščana, zlasti zoper uradništvo. Š? dobro je v spo minu dr. Šusteršičev izrek: »Uradništvo žie". Sicer je res, da se zmerom kaj prime, vendar globlih korenin to politično šušmarstvo ni pognalo. V splošnem so vse tri slovenske stranke nudile svojo gostoljubno streho vsem stanovom. S L. S. v tem oziru ni bilo treba povdarjati drugega, k^t da se stanovska politična vprašanja morejo rešiti na temelju krščanske ljubezni do bližnjega, tudi narodno napredna stranka, dasi potisnjena boij v mestne in trške kroge, se je dosledno branila označbe k t načelno mestna stranka in je pri vsoščine, ob enem pa seveda z veseljem sprejemajo v zameno različne industrijske izdelke, ki jih na kmetih ne dobe več; danes, ko pri drugih večjih narodih, kjer je nasprotstvo med stanovi gusj)odaisko res saj deloma utemeljeno, močne resne stranke v interesu države in sedanjega kritičnega p ložaja nujno svare pred vsakim korakom, ki bi mogtl netiti na-sprotstvo med stanovi; danes, ko bi bila sloga in enotnost malega, že itak umetno razcepljenega slovenska ga naroda tako krvavo potrebna, danes u-tanavlja dr. Šusteršič nove stranke ne saino po političnem prepričanju ampak tudi po stanovih, za nekrščanski razredni boj, da bi jih razprte drugega proti drugemu lažje izigraval. Če pasar Ivan Kr« gar trdi v svojem oklicu, da je Slovensko Ljudsko Stranko za mesta, trge in industri-jalne kraje ustanovil, ker meščanski, obitmški in delavski stanovi v stari S L. S. niso mogli priti do polne veljave, ker je v njej prevladoval kmetski živelj, da pa bo iskal stikov s slovenskim k netom v skupno korist, bi bila ravno tako lepa šala, kakor izjava od Zadružne zveze odcepljene Zadružne centrale, da bo skušala združiti vse jugoslovansko zadružništvo, če bi časi ne bili tako krvavo resni za take šale. Paglavček, ki je razdrobil dragoceno uro, tudi trdi, da je to storil, da bo uro lepše zli žil. Poleg razbite gospodarske organizacije, razbite S L. S., kjer je bila združena lepa večina slovenskega naroda, kar ni samo strankarsko političnega ampak posebno v teh važnih, kritičnih časih, eininentno narodnega pomena, bi videl dr. ^usteršič rad sprte tudi slovenske stanove v neizprosnem boju med seboj. Da je razlog za dr. Susteršičevo razdiralno delo v zadnjem času samo stara rimska politična modrost: razkroji, razdrobi in obvladal boš, je jasno; da on sam ne bo nikoli več vladal, tegi se zaveda slovensko ljudstvo ravno tako dobro kakor on sam, zato je njegovo delo razumljivo samo kot delo v tuji službi. Zato bodo vsi oklici njegovih služabnikov našli pri slovenskem ljudstvu, zlasti pri politično zrelem slovenskem kmetu, ki ga tako razžaljivo skuša izigravati proti enotnemu jugoslovanstvu, odgovor, kakor ga zaslužijo — Drobtine. Dva nova načina ustan ovijanj a političnih strank. Doslej smo mislili, da je treba za ustanovitev ali razdružitev velike politične stranke veličastnega in resnega shoda večstoterih ali tisočerih zaupnikov, pravilno izvoljenih od somišljenikov. Dr. Šusteršič nas je podučil, da je stvar dosti bolj preprosta. Sicer pravi v svojem poročilu o smrtni seji zadnjega rzvrševalnegaod bora, da je po vojni mislil sklicati shod zaupnikov S. L. S., da bi sklepali o razdružitvi, pristavlja pa, da je izvrševalm odbor bil mnenja, da ima po nekih sklepih že sam polno moč. Glavar si je pač vedel o pravem času spraviti svoje može v izvrševalni odbor. Sicer še vedno nismo na jasnem, ali je dr. Šusteršič zapeljal izvrševalni odbor, ali je izvrševalni odbor zapeljal dr. Šusteršiča, da je kar sam brez siki epa tisočerih zaupnikov — kajti toliko jih je — razdružil stranko. Bolj nas zanima sledeče. Pravijo: takoj po razpustu S. L. S. se je zbralo nekaj zaupnikov kmečkega stanu (v poročilu ni povedano, koliko je bilo teh mož, niso povedana ne imena, ne kmečke politične organizacije, ki so baje tem možem — ni jih bilo čez 20 — dale naročilo in mandat zaupni-štva) — in sklenili so ustanoviti »Slovensko kmečko stranko«. V začasnem vodstvu je 56 mož. Radovedni, ko moramo biti po svojem poklicu, smo poizvedeli: Ta sklep je bil storjen v predsobi deželnega glavarja in gotovo ni bilo brez njegove vednosti v začasno vodstvo sprejetih 56 mož, ki so kolikor toliko odvisni, kajti med njimi je nič manj kakor 33 županov, 6 cestnih načelnikov in 16 deželnih naikupovalcev živine. Tako je bila ustanovljena nova stranka, v katero se je dal dr. šusteršič ponižno sprejeti, tako je nova stranka dobila vodstvo, v katerem je celo nekaj mož, ki se čudijo, kako so zašla njihova imena v imenik tega vodstva. = Še bolj poučna je ustanovitev druge Šu-steršičeve stranke. Sobotni »Slovenec« je rekel, da S. L. S. živi navzlic Šuseršičevem umoru. V deželnem dvorcu so se takoj prepričali, da je to res in so rekli: »Pa naj živi, ampak ne med celim ljudstvom; samo za mesta, trge in industrijalne kraje naj živi, toda s spačeno glavo, kajti vsakdo naj ve, da smo jo pravzaprav ubili in ne živi več.« In ukazali so pasarju Kregarju in a je ukazal nekdanjemu šaljivcu v deželnem gledališču, sedaj plakaterju Perdanu in ta je po ljubljanskih oglih nabil — še eno novo stranko. Plakat je ustvaril stranko. — Pa pustimo šale! Šusteršič p r avti, da je moral S. L. S. razbiti, ker je vsled njene deklaraeijske politike izgubila aktivno zmožnost, zato ustanavlja novo kmečko stranko, ki v očitnem nasprotju s celim slovenskim kmečki mistamom n i za deklaracijo, ustanovi pa tudi še eno stranko, ki pravi v svoji reklami, da bo po svojih močeh delala za jugoslo-vanwkn zedinjenje. Misli si vsak, kar hoče. Demokratizem in oligarhija »li vlada nekaterih, ki jih je malo ali — nič. Zadnji dogodki v S. L. S. so dokazali, da stranka lahko na zunaj zastopa najdemokratičnejša načela kljub temu, da je njen notranji ustroj v tem oziru potreben marsika-kega popravka in izboljšanja. Manjšina, ki je doslej gospodarila in hotela dajati pravec strankinemu življenju, si je prisvajala pravico, da edino ona odločuje in končnoveljavno sklepa o vsem. Prav vprašuje prof. Zore v »Slovencu," če so poslanci, ki bodo pač sami najbolje vedeli in znali upoštevati vsakokratne menjajoče se razmere in okoliščine za uravnavo svojega delovanja, dolžni ubogati izvršilni odbor tudi v vseh vprašanjih taktičnega postopanja, da celo tudi takrat, ko je večina strankinih pristašev mnenja, da bi bil ukaz narodu v škodo. Izvršilni odbor bi mogel zahtevati tudi kaj takega, kar bi se ne strinjalo z načeli stranke in ubogi poslanček (kajti v tem slučaju bi ne zaslužil častnega imena ljudskega poslanca) bi moral slepo ubogati. Vprašajmo se, kdo pa je poveril tem možem, ki čepe v izvršilnem odboru, oblast, da sodijo poslance, jim ukazujejo in predpisujejo pota njihovemu delu kot se postopa z nebogljenim šolarčkom. Zadnje dni sta se ustanovili dve novi stranki, oitamo imena načel-stva in izvršilnega odbora ter se vprašamo: Kdo vendar je tem gospodom, ki so se lepega dne zbrali in stanovih stranko, poveril to nalogo, dal svoje zaupanje. Poslanec, ki je imel nebrojkrat priliko na shodih in zborovanjih obrazložiti svoja načela volil-cem in sprejeti njihove želje in navodila, ta poslanec naj se torej izneveri desetim tisočem glasov svojih volilcev, ki so mu izročili z glasovnico v roki svoje zaupanje in zastopstvo, ter naj slepo posluša in pleše po komandi par mož, ki imajo pravico in čast zastopati — same sebe. Ali je tudi to .brezpogojno zaupanje ?" Lansko poletje je dr. Šusteršič petkrat klical k sebi razne strankarje in tedaj je vedno zahteval, da mu ti „ne-zaupniki," kakor je sam blagovolil priznati, izrazijo svoje »brezpogojno zaupanje." Pri prvi taki seji je to tudi dosegel na predlog pasarja Kregarja. Letos pa smo doživeli: lastni državnozborski tovariši izrazijo Šusteršiču nezaupnico, Jugoslovanski klub stori isto, njegovi volilci mu pošiljajo ultimat: ali nazaj ali nezaupnica, v lastnem volilnem okraju mu občine izrekajo nezaupanje in zahtevajo, da odloži oba mandata, Št. Janž, kjer je umrl dr. Krek, poziva njegove volilce, naj kmalu in temeljito obračunajo ž njim, občina Borovnica pa mu vzame častno ob-čanstvo. Vojno poročilo z jugoslovanskega političnega bojišča. Naše zagrebško glasilo »Ncmne* pišejo o dogodkih, ki sta jih povzročila Šušteršič v Ljubljani in Stadler v Sarajevu in končajo: »Vojno poročilo o sedanjem stanju boja za in proti deklaraciji, ki je edini realni temelj naše svobode in samostojnosti, bi se glasilo takole: Sovražnik je po večdnevnem sipajočem ognju iz najtežjh kalibrov napadel središče severnozahodne fronte. Boj se je dalje časa poganjal sem in tja, dokler se našim hrvatskosloven-skim četam pod vodstvom dr. Korošca ni posrečilo, da so sovražnika odbile in mu povzročile najtežje krvave izgube. General sovražnikov dr. Šušteršič je odpeljal s seboj v ujetništvo nekaj občinskih načelnikov, ki so na svojo roko zbežali k sovražniku. — Še z večjo ljiitostjo se je bila bitka na jugu, pa tudi tu smo zavrnili sovražnika, kateremu se je s težkim trudom posrečilo zajeti nekoliko ujetnikov. Naša vojska je pripravljena, da odbije tudi nadaljne napade. Podpisan: Narod Hrvatov, Slovencev in Srbov. Deželni odbor In mrtvi dr. Krek Št. petersko prosvetno društvo je naprosilo deželni odbor kot hišnega gospodarja, da mu dovoli v deželnem gledališču prirediti akademijo v spomin ranjkemu dr. Kreku. Deželni odbor je prošnjo zavrnil in sicer vsied „tehničnih ovir." Mi to verujemo prav lahko, kajti kje pa naj bi ta večer igral — kino. Smeti in bruna. Zadnja številka »Ljubljanskega Zvona" poroča v svoji prilogi med književnimi novostmi tudi o »Jugoslovanu," ob katerega se mimogrede obregne, češ da v programatični izjavi preveč povdarja stališče praktičnega katoličanstva; to da mora pravoslavne Srbe odbijati od skupnega dela za Jugoslavijo. Po našem mnenju mora biti Jugoslavija demokratična, kjer bo prostora za v s e, torej tudi za Slovence katoliškega verskega prepričanja, kar je kraljevina Srbija že pred vojsko s konkordatom zajamčila svojim katoličanom. Upajmo, da nas avstrijskih Jugostovanov ne bo treba biti sram pred Srbijo! V isti sapi, ko pisec nas roti, da ue smemo gledati na to, kar nas loči, marveč na ono, kar nas druži, pa ga zbode naše svetovno naziranje, mesto da bi gledal za končnim skupnim ciljem. Vidi se pač, da gotovi ljudje še vedno ne morejo podrediti osebnega naziranja in mržnje višjim idealom. Pomedite torej, gospodje, pred svojim pragom, tudi mi hočemo očistiti svojega! Dnevne novice. Plakat . . . Ljudje hitijo mimo; preresni so časi, da bi človek zijal v velike plakate, ki vabijo v kino. Toda, ali res ni človeka, ki bi bral zadnjo senzacijo? Pa pride eden duševnih očetov najnovejše politične stranke in se ustavi pred plakatom. Bere in bere in čudno mu je v očeh, v glavi in v srcu: Ali je res? »Slovenska ljudska stranka živi!" — »Hvala Bogu in razsodnosti slovenskega naroda.* si misli, „vendar se naša neumnost ni uresničila." Toda, kar naenkrat ga nekaj zbode. „Za mesta, trge in industrijalne kraje .. „Slov. ljudske stranke ni več." Ves zmešan in žalosten premišljuje: „Ali še znam brati ?" In zopet bere prav tako. Še bolj čudno mu je postalo v glavi, tako čudno, da je bil v tistem trenutku vreden usmiljenja. Po poti pride popotni človek in mu svetuje, da naj gre k zdravniku — slovenskemu ljudstvu, ki živi v „Slovenski ljudski stranki" in Slov. ljudska stranka v ljudstvu, ne pa v mestih, trgih in industrijalnih krajih" . . . * Spominjam s* dobro tega trenutka. Bili smo v vozu električne železnice. Srečavali smo množice italijanskih ujetnikov, z bradatimi obrazi v ponošenih in neponošenih uniformah. In tedaj je privriskala po cesti gruča fantov. Ne fantov, skoraj otrok dih materinega blagoslovja je bil še v rjihovih očeh, otroška mladost je še iskala spomina domov. Težke kovčeke so nosili. Odhajali so k vojakom in ("alje ---— Tedaj je stopila v voz stara ženica. Sključena je bila in oči je imela solzne in motne. In ko je videla ujetnike, je samo zaihtela, a ko je zagledala to gručo mladih fantov, odhajajočih v temne dalje — je krik-nila na ves gias, da so strepetala naša srca: „Ravno tak je bii, kot ti tukaj, mlad, šele pet mesecev je, odkar je odšel od doma. Samo njega sem imela in tako s.in ga ljubila! Sedaj mi je padel na Vršiču!" Plač je zadušil krik in besede-- Ujetniki so korakali mimo. enakomerno, kot da bi bili brez življenja. A tedaj je fant s težkim kov čekom zavriskal — ta hipni vrisk se je vdušil v pla-ču sključene plakajoče ženice in v ropotu cestne železnice. Mimo so prihajali ujetniki, sopotniki so govorili o ogromnem plenu — in ne vem, zakaj sem bil tako žalosten. * Vsled revščine živil hodijo prebivalci Loškega potoka že dalj časa v sosednje kraje, kjer raste koruza, isto nakupovat. Ker je pa oko postave zasačilo že mnoge ob prepovedani trgovini, si hoče ljudstvo pomagati v temi, da jih ne vidi nihče. Tako je šla tudi Jožefa Košir iz Retij, obč. Loški potok, mati sedmerih nedoraslih otrok, katere mož je v vojni, s tovarišico iskat, kar bi se dobilo. Zjutraj '26. ste se vračali obloženi in utrujeni proti domu. Od Sodražice proti Loškem potoku ju zajame sneženi metež. Dopoldan je našel Jožefov iz Sr. vasi Košir-jevo mrtvo, tovarišico pa napol živo v snegu. Mati je zadostila — postavi, otroci pa pričakujejo zadoščenja . . , • Za deklaracijo. Po zaključku prve strani moramo z veselo hvaležnostjo v dober zgled našteti še sledeče, ki so se izjavili za majniško deklaracijo: Občine Sv. Martin na Paki, Št. Ilji pri Velenju. Stari trg pri Črnomlju, Toplice, Brusnice, Sinji vrh, Dol, Črešnjevec, Dragatuš, Mirnapeč, Tančagora, Talči-vrh, Kot, Dobliče, Ihan, Moste, Volčji potok^ Trzin, Mengeš, Radomlje, Dolsko, Nasoviče, St. Janž Mekinje, Preserje, Moste pri Ljubljani, Jesenice, Loka. Dob, Špitalič, Županje njive, Palovče, Smartin v Tuhinju, Podhruška, Tunjice, Rašica, Brezovica, Selca, Zagorje na Krasu, Leskovec pri Višnjigori in Črnuče; za deklaracijo sta tudi dve obmejni štajerski dekaniji Marenberg in Vuzenica in Meščanska kor-poracija v Kamniku, ki združuje vse tamošnje hišne posestnike. Knezoškofu ljubljanskemu je poslalo 23 občin v kamniškem glavarstvu sledečo izjavo: ..Podpisani župani kamniškega okraja se Vam, presvetli knez in škof, kar najiskreneje zahvaljujejo, ker ste se postavili v prvo vrsto za združenje jugoslovanskega naroda. Živo smo prepričani, da bo to združenje, ako se uresniči, le v korist vere, narodnosti, gospodarstva ter sploh vsega našega vsestranskega napredka. Za jugoslovansko edinost hočemo delati in moliti." — Podpisani so župani občin: Ihan, Trojane, Trzin, Podrečje, Mlaka. Mekine, Kapljavas, Depalavas, Suhadole, Nasovče, Radomlje, Jarše, Križ, Podgorje, Rova, Moste, Klanec, Vodice, Homec. Volčji potok, Šmarca' Zalog, Lahovče. Prvih 1000 K, nadaljne še sledijo, je izročila Kat. tiskarna v Ljubljani Odboru za Krekov spomenik kot čisti dobiček od prodanih razglednic s Krekovo sliko in oporoko. Res, narodna dolžnost vsakega trgovca je, da razširi med ljudstvo obraz — mrtvega evangelista, da oživi v ljudstvu ideja svobode in sreče, za katero je pokojnik žrtvoval vse, nazadnje še življenje. Tiskarna bo odboru za Krekov spomenik predložila tudi imenik trgovcev, ki bodo s prodajanjem razglednic pripomogli do zgradbe veličastnega spomenika — naši ideji. Za Krekov spomenik smo prejeli: Kmetijsko društvo v Vipavi 40 K, Hranilnica in posojilnica v Vipavi 20 K, župnik Janžekovič v Svečini 15 K, župnik Kumer v Prihovi 20 K, župnik Kramar v Ribnem 10 K, g. Orožen, v bakt. laborat na Bledu K 2, učitelj Vanič v Krškem K 2.50. Skupaj 109 50 K. Peti izkaz darov za Krekov spomenik izkazuje dosedaj nabranih 23.445 K 01 v. Več narodnega ponosa. Čeprav osnovni državni zakon jasno določ?, da ima vsakdo pravico v domačem jeziku uradom razložiti svoje želje in zahteve, vendar se še mnogi v občevanju z uradi iz raznih ničevnih razlogov poslužujejo nemščine. Navadni izgovor je odvisnost ali upanje, da bo pri naši nemški birokraciji, z nemščino lažje kaj dosegel. Tako prihajajo na urade številne vloge, skrpucane v smešni nemščini, in če pride naš človek v urad, hiti v pretirani uslužnosti govoriti nemšč'no — v posmeh in pomilovanje nem škega birokrata. Obsojati moramo, če to stori stranka v osebni stvari iz oportunističnih razlogov. Naravnost nerazumljivo hlapčevstvo pa je, da se celo deželni poslanec, ki pride k našim civilnim uradom posredovat, poslužuje nemščine. Vsak uradnik pri nas mora biti zmožen slovenščine in če našega jezika ne more ali noče govoriti na naših domačih tleh, z našimi domačimi ljudmi, potem pri nas zanj ni prostora. Le več narodnega ponosa! Pritisk na župane. Došlo nam je tik pred sklepom | lista: Po mestu se širi govorica, da hočejo od gotove strani pritisniti na župane, da bi dajali zaupnico dr. Šusteršiču in takozvani Slovenski kmečki stranki. Zoper ta način poizkusa kaljenja javnega mnenja odi -čno ugovarjamo. Slovenski župani, možje, ki ste imeli v teh dneh vojne veliko odgovornost na svoj h ramenih, ne dajte se begati! Ostanite n.ožje, oslan.te sinovi slovenskega naroda, ki vedo. da je nnša rešitev edino le v lastni državnosti pod habsburškim žezlom. Uskokom iz Jugoslovanskega kuba, razdiral-cem naše organizacije S L. S. ne bomo podpisovali zaupnic. B ti ali ne biti našega naroda zahtevo, da z njim odločno obračunamo. Strnimo se skupaj pod praporom S. L. SI Ta nam bo kazala pot v boju za naš narodni obstoj. Vsak poskus nasilja in pritiska pa naznanite našemu uredništvu. Vojska. Politika. Državni zbor ima veliko dela. Po dolgem boju z gosposko zbornico so vendar dokončali zakon o davku na vojne dobičke in zakon o sestavi porotni-ških list in dva druga zakona, ki se pečata s sodbami in obsodbami vojaških sodišč. V razpravi je lepo število novih zakonskih načrtov, n. pr. o novem zavarovalnem redu in o novem tiskovnem pravu. Poslanci »Jugoslovanskega kluba" vršijo svojo dolžnost vestno in pridno. Kakor en mož nastopajo vsi složno pri vsaki prilik, kadar je braniti pravice in koristi našega naroda in v prvi vrsti kmečkega stanu. Ne hvalijo se s svojim delom, toda prav bi bilo, da kdo drugi pokaže vse ogromno in uspešno delo Jugoslovanskega kluba v tem letu. Zadnji teden so nastopili" za pogorelce, (dr. Pogačnik) za redno dobavo sladkorja, (Gostinčar) proti rekvizit ji lanu (Hladnik), proti krivičnim vojaškim rekvizic jam (Jane), za internirane in konfmirane, posebno krepko je nastopil dr. Pogačnik radi poštnih razmer na Slovenskem zahte- Slovenci! Prejšnji načelnik Slovenske ljudske stranke, dr. Ivan Šušteršič, je stranko razdružil. Mogočna organizacija Slovenske ljudska stranke, ustanovljena in spopolnjevana po sklepih slovenskih katoliških shodov, naj bi se brez volje in vednosti slovenskega ljudstva razšla, kadar nje načelnik tako hoče? Ta veličastna organizacija, ki je naš narod toliko časa politično vodila, ga gospodarsko krepila In prosvetno dvigala, ki so ji skozi toliko let tisoči In tisoči Slovencev radi posvečevali svoje duševne in gmotne sile — ta organizacija naj bi se razdrobila, kadar en človek tako želi? Vzajemno hi požrtvovalno delo desetletij naj bo na ukaz dr. Šu-steršiča mahoma uničeno? Slovenska ljudska stranka mora živeti in se je na novo osnovala pod načelstvom prelata Andreja Kalana. Razmere v S. L. S. so bile pod bivšim načelnikom že dalj Časa neznosne. Nikomur neč^mo krivice delati, zato priznavamo, da je bivši načelnik S. L. S., zlasti dokler je deloval sporazumno z dr. Krekom, za stranko mnogo storil, da si je s svojo delavnostjo in vztrajnostjo pridobil mnogo zaslug za našo deželo. Zal, da ga je ta zavest zavedla v napačno misel, da on in samo on v stranki vse mor". In vse sme. Tej misli je bil prikrojen ves ustroj strankinega statuta in strankinega vodstva. Ker smo upoštevalijs*asluge bivšega načelnika in ker smo bili prepričani, da bodo zdrava načela stranke slednjič vendar zmagala, smo potrpeli. Trpeli smo, da je načelnik prvi dve leti vojske vladal v stranki popolnoma samovoljno; trpeli, da kljub izrecnemu pozivu ni skozi štiri leta niti enkrat sklical deželnih poslancev S. L. S. na razgovor, kjer bi deželni odbor pojasnil stanje deželnega gospodarstva 'n se posvetoval, kako pomagati stiskanemu ljudstvu. Trpeli smo, da ni smel ob petdesetletnici dr. Kreka na nasilno zahtevo dr. Šusteršiča noben izmed listov, ki izhajajo v Katoliški Tiskarni, niti z besedo omeniti tega slovesnega dogodka; trpeli smo, da je tega soustvaritelja naše stranke, tega jugoslovanskega prvoboritelja dr. Šušteršič hotel iz stranke odstraniti. Trpeli smo, da se je razbila edinost našega zadružnega gospodarstva. Trpeli smo, da se Posebnega ni nič. V Flandriji isto, kar smo že povedali v prvi številki, na Beneškem nobene bistvene spremembe, samo v Palestini je bilo nekaj. Angleži so prišli čez Jafo daleč naprej, turški proti-sunek jih je potisnil nekoliko nazaj, a Jafo imajo še. Jeruzalemu so se približali na razdaljo 8 km. Par besedi o židovski državi pa le moramo omeniti. Lord Balfour je naimreč sporočil Rot-šildu, da bi po padcu Jeruzalema Anglija takoj ustanovila zionistično-židovsiko državo in s tem izpolnila staro željo zionistov. Mislijo namreč na naseljevanje revnih Židov v Palestini; menda bi se jih njihovi bogati soibratje v Evropi radi znebili. Taka država bi imela le moraJičen in političen pomen, stvarnega pa prav nobenega; in naši bralci naj nikar ne verjamejo, če kje kaj čitajo, da bodo šli potem židje trumoma v Palestino. Poleg tega, da na naše podnebne razmere navajeni ljudje doli sploh ne bi mogli delati in tudi niso najvajeni tamošnje kulture, je treba misliti na deželo saimo. Palestina je približno trikratna Kranjska, 30.000 knr, prebivalcev ima pa kvečjemu 800.000, za poldrugo Kranjsko ali za dobro Dalmacijo. Dežele sredozemskega podnebja pa pri sedanji kulturni stopnji ne morejo v najugodnejšem slučaju rediti na km2 več ljudi kot 40, Palestina torej 1,200.000. Ker jih je pa 800.000 že tam, bi bilo prostora še za 400.000; Židov pa, ki jim obetajo raj v Palestini, je pa več milijonov, samo ruskih je 5—6 milijonov. To so torej prazne sanje, v kolikor se tiče naiBreč naseljevanja samega. Državo lahko napravijo, ne morejo ji pa dati izrazito židovskega značaja, ta bi bil slcjkoprej arabski. Ali pa moramo vseh 800.000 Arabcev odkupiti! To je pa nemogoče. Dragega kot kmet bi pa žid ne mogel biti, ker je trgovcev za ono revno ljudstvo tam že itak preveč. Ni dosti, če je kdo trgovec, treba je predvsem odjemalcev, teh pa tam ni. Morda bi se v desetletjih dalo kaj spremeniti, v bistvu bo pa ostalo zmeraj tako. dr. Šušteršič ni hotel z nami kot enakovrednimi pogajati; trpeli smo, da je preko škofa, ki je na željo duhovščine hotel posredovati, sklical duhovnike in si izposloval pri njih zaupnico ter tako vsako poravnavo preprečil. Prevelika je bila naša potrpežljivost. Toda ko je načelnik stranke v sedanjem, za usodo naroda tako važnem trenotku kar na svoje izstopil iz Jugoslovanskega kluba, ne da bi se mu zdelo vredno, stranko vprašati za svet in jo prositi dovoljenja za tako usodno dejanje; ko je tako razbil državnozborsko enotnost avstrijskih Jugoslovanov in ko je nato še Slovensko ljudsko stranko, katero smo po sklepih kat. shodov z združenimi močmi, s skupnim delom in osebnimi žrtvami ustanovili in utrdili, samovoljno hotel razbiti, so morali vsi pomisleki utihniti. Pustili smo dr. Šusteršlča in ostali pri Slovenski ljudski stranki. Slovenci! Namesto Slovenske ljudske stranke se nam ponujata kar dve novi stranki. Obe je ustanovil poslanec, ki je v odločilnem času zapustil Jugoslovanski klub. Ena hujska kmeta proti meščanu, druga meščana proti kmetu. Pokažimo, da takih strank, ki slovensko narodno moč na veselje naših sovražnikov cepijo in ki nam prinašajo doslej neznani stanovski boj, ne maramo! Ravnajmo se po navodilu našega kneza in škofa, ki hoče, da se zvesto združimo v S. L. S.! Z dejanjem dokažimo, da stojimo vsi za poslanci S. L. S., katerih dosedanje delo v Jugoslovanskem klubu, nam je poroštvo, da bodo tudi poslej odločno in uspešno branili naše duševne in gmotne koristi! Naši mladeniči in možje spričujejo na daljnih frontah ne z besedami, marveč s srčno krvjo naše čisto domoljubje; njih voljo izpolnimo, ker hočejo, da se S. L. S. krepka in združena bori za uresničenji našega velikega narodnega vzora, za osamosvojitev in združenje Jugoslovanov pod Habsburžani! Slovenci! Slovenska ljudska stranka se je 'z-čistila. Bratovsko se strnimo okrog njenega prapora, ki je v bojih preizkušen, z zmagami ovenčan! Ljubljana, 27. novembra 1917. Za začasno vodstvo S. L. S. Andrej Kalan, t. č. načelnik. val je posebno poštno ravnateljstvo v Ljubljani in pa da ostanejo brzojavne in telefonske z eze, ki so bile med vojno napravljene, tudi po vojni. Odločno je nastopil poslanec dr. Rybar za jezikovno enakopravnost na Goriškem in za slovensko šolstvo v Tr stu; dr. Jankovič pa je imel odličen govor o klubo-vem predlogu za boj proti dvema najnevarnejšima ljudskima sovražnikoma: sušici in spolnim boleznim. Istra je dobila slovanskega deleg?ta dr. Lagiuja ki je po ranjkem dr. Kreku prevzel predsedstvo nagodbe-nega odseka. Ti dnevi v državnem zboru so važni; gre se tudi za nagodb i z Ogrsko, ki okranjuje in utrjuje dualizem, nadvlado Nemcev in Madžarov. Dolžnost vsakega jugoslovanskega poslanca je, da je te dni na Dunaju Dr. Šušteršič pa je odšel prav te dni na — 14 dnevni dopust Jugos'ovanski poslanci bodo glasovali proti nagodbi. Delegacije začno zborovati piihodnji ponedeljek Že 50 let jih imamo in letos bodo praznovale burno obletnico, kajti jugoslovanski delegati bodo odločno povedali, da nam je prelita kri in enotna volja naše ga jugoslovanskega naroda bolj sveta kakor madžarske meje in nemško .ptno stanje." V delegac jah bo precej govora o miru Sicer misli Amerika na zimo napovedati vojno tudi Avstriji. Španska se maje v svoji nevtralnost«, Clemenceau duM na Francoskem vsako mirovno gibanje, Balf. ur na Angleškem oznanja ostrejšo vojno, vojni svet entente se bo prav ta leden posvetoval o novih učinkovitejš h vojnih sredstvih — pa vendar je položaj nekoliko diugačen. Ne vemo sicer, v koliko se je na Ruskem utrdila vlada bivših Židov Ljenina in ircckega, toda stvari so vendar toliko d.zorele, da sta vsem vladam poslala brezžično ponudbo, da se takoj sklene premirje in začno mirovna pogajanja. Naša in nemška vlada sta včeraj razglasili, da sta pripravljeni za pogajanje, ker vidita v načelih boljševiške vlade pripravno podlago za pogajanja. Resnici na jubo povemo, da se noče .no že stdaj spuščati v presojo tega koraka, še manj pa vzbujati morda prenagljene nade na skorajšnji mir. Trajen in srečen bo mir le tedaj, ako ga sklenejo narodi sami v smslu načel papeža Benedikta XV. Narodno gospodarstvo. Jugoslovansko vprašanje — tudi krušno vprašanje. Pred 70 leti je pesnik Prešeren zapel ilirskemu pesniku Stanku Vrazu nastopno zabavljico: .Lakota slave blaga vleče pisarja drugam" Mi pa pravimo, nas ne vleče lakota slave ne blaga na jug, naše ljudstvo ne pctrel uje ne slave ne hitrega obogatenja, potrcbu,e pa kiuha, vsakdanjega kruha. In kakor nam je že dosed»n.a izkušnja v vojski pokazala: Ta aprovizacija iz severa doli se je izkazala zelo slabo, ta kruh, ki nam ga režejo sosedje na seveiu, je majhen in grenak. Ali naj spomnimo na tisto, kar so časniki pisali o lakoti v Istri? Ali niso po istrskih otok h mrle diužine lakote in pomanjkanja? Kdj je ustanovil 200 vagonov krompiija za Dalmacijo? Kdj je ustavil 200 vagonov moke iz Hrvatske? Ali ni dr. Koroštcs številkami dokazal, koliko stotin jih je lansko leto pomrlo gladu v Sandžaku ? Ali ne grozi že sedaj lakota v Bosni? Kaj"je mar za jugoslovansko rajo tistim, katerim sovražna noga ni opustoši a doslej niti pičice zemlje ne blaga. In če se to dogaja na mejah Jugoslavije, ali naj čakamo, da pridemo tudi mi na vrsto? A'i se nismo tudi že v slovenski prestolici dovolj prepričali, koliko se tuja gospoda ozira na naše pravice, na naše potrebe? .Iščite doma!" in podobni so odgovori. Torej ne slepimo se in ne pričakujmo pomoči od tam, koder je ni. .Dualizem mora pasti", kličemo in to kličemo zato, ker vemo, kake krivice se nam gode. Na Ogrskem se dobi žito za živino, pri nas pa ga ni za ljudi. Tam bele moke dovolj, pri nas ni dostikrat niti ovsene. Zato je jugoslovansko vprašanje tudi krušno vprašanje in kakor je .Straža" drastično dokazala z vzgledi, da postanejo narodni odpadniki tudi verski odpadniki, tako tudi ne moremo zaupati tistim, ki so mlačni ali celo nasprotni jugoslovanski deklaraciji, zakaj jugoslovanska država pod habsburškim orlom ni samo fantazija mladih ljudi, ampak tudi naša življenska potreba. Bc. Tujci in Industrializacija naše Jugoslavije. Opetovano smo že čitali v naših časnikih, kako sistematično si skušajo naši sovražniki zagotoviti gospodarsko nadvlado v naših pokrajinah. Ne samo Madjari in avstrijski Nemci, ampak celo rajhovski Nemci so se začeli nekoliko preveč zanimati za našo zemljo in njene zaklade. Vsem posebno diši naše parobrodarstvo. Skušajo z vsemi sredstvi, da bodo imeli oni prvo besedo v tej nam tako važni panogi našega gospodarstva. In v našo veliko škodo so Madjari že nakupili nekaj obali v Splitu. Sedaj pa so došli tudi avstrijski Nemci in ustanovili na Dunaju društvo „Prvo avstrijsko podjetje za izdelovanje železobetonskih ladij" s sedežem v Splitu. Ustanovitelj tega društva je zloglasni germa-nizator inženir Zigerli. Nočemo tu razpravljati o gospodarskih izgledih tega podjetja in omenjamo le, da so začeli v zadnjem času Angleži in Američani z gradnjo železobetonskih ladij, ki naj bi nadomestile sedaj in posebno v miru pomanjkanje ladijskega prostora. Povdarjamo pa, da je naloga naših bank in zasebnih kapitalistov, da se začnejo bolj zanimati za industrijalizacijo naše domovine ter da porabijo vsako dano možnost, da izkoristijo naše bogate prirodne zaklade svojemu jugoslovanskemu narodu v korist. Ne samo naši politiki, temveč tudi naši denarni zavodi in zasebniki se morajo boriti za svobodo naše Jugoslavije.! Sedmo vojno posojilo naj podpiše vsakdo po svojih močeh! Naročajte in širite naš list! ■ Uradoikom, aktivnim vseh kategorij, profesorjem in učiteljem katerih neobremenjena služnina znaša najmanj K 2.300— na leto, dalje penzijonistom ki imajo vsaj K 1400-— pokojnine, dovoljuje = posojila na podlagi življenjskega zavarovanja, proti zaznambi na služnino, oziroma pokojnino na prvem mestu in proti primernemu poroštvu pod najugodnejšimi pogoji na 5 do 25 letno amortizacijsko dobo. „SLAViJA" vzajemno zavarovalna banka v Prani. Sprejmejo se tudi potniki za življensko zavarovan e s stalno plačo in provizijo. Njene poroštvene in rezervne zaloge znašajo K 90,369.566 28. Za škode je izplačala v 48 letih svojega obstanka K 160,278.154-41. — Letna zavarovalnina in postranska plačila so znašala K 13,820.55285. Iz navedenih številk je razvidno, kako je z umnim gospodarstvom napredovala prva slovanska zavarovalnica, ki vsakomur drage volje služi z najugodnejšimi pogoji za zavarovanje v raznih oddelkih. Podrobna pojasnila daje brezplačno: Generalni zastop banke „Slavije" v Ljubljani ki se slav. občinstvu najtopleje priporoča. a n Delniška glavnica 10,000.000 kron. Stritarjeva ulica štev. 2 Poslovnica c. kr. avstrijske državne razredne loterije. Rezervni fondi okroglo . 1,500.000 kron. Podružnica v Slpifu, Celovcu, Trstu, Sarajevu, 6orici, sedal v Ljubljani, in v Celju. 7SSUSI Kupuje in prodala vse vrste Sprejema vBoge na knjižice vrednostnih papirjev, ffinan-in tekoft račun proti ugodne- cira erarične dobave in dovo--- Btsu o&restova&iju. = liuje aprovizacijske kredite. B^BPB^ig&PBilll^lilESBggBa ka Banka Delniška glavnica: K 12,000.000 Hezerve: nad K 1,000.000 Centrala: Trst« Podružnice: Dubrovnik — Dunaj Kotor - Netkovtt Opatija — Spljet Šibenik — Zader Brzojavni naslov: JADRANSKA Telefon šlev. 257. SPREJEMA: Vloge na knjižice in jih obrestuje po čistih 4 ,/9 Vloge na tekoči in žiro račun proti najugodnejšemu ob-restovanju. Dviga se lahko vsak dan brez ozira na moratorij. Rentni davek plača banka iz svojega. KUPUJE IN PRODAJA: Devize, valute, vrednostne papirje itd. in srečke c. kr. razredne loterije. ESKONTIRA: Menice, devize, vrednostne papirje itd. IZDAJA: Čeke, nakaznice in akreditive na vsa tu- in inozemska mesta. DAJE PREDUJME: na blago, ležeče v javnih skladiščih. PREVZEMA: Borzna naročila in jih izvršuje najkulantneje. BBBBBBBflaBBBBBaflBBflBflflflflBBflBBBBBflBBBBflBI v Ljubljani obrestuje hranilne vloge po čistih brez odbitka rentnega davka Rezervni zaklad nad K 1,000.000 Utsanovljena leta 1881. Stanje vlog koncem septembra m ta. K 1,110.- Glavnica K mM- I I m I I Kirai vopi Vsakovrstne bitne transakiije. SreEkei.kr.avst!. razredne loterije. GOSPODARSKA ZVEZA centrala za skupni nakup in prodajo v Ljubljani — reglstrovana zadruga z omejeno zavezo. ——................ Stalna zaloga poljedelskih strojev: motorjev, mlatilnic, viteljev, slaomreznic, reporeznic, brzoparilnikov, plugov, bran, čistilnikov itd. Prodaja: umetnih gnojil, kolonijalnega in špecerijskega blaga ter poljskih pridelkov. n,,.,.....„ „ ........... Zaloga: travnih in deteljni semen, pese, korenja, repe. —-------------------- Zaloga: pristnega domačega in ogrskega vina, žganja itd.--------- ■ ■ Lastna izdelovalnica in prekajevalnica klobas. Lastna zeljarna. lita 6. lin registr. zadruga z omejeno zavezo. Letni zaključki Tiskovine za šole, županstva in urade. Najmodernejši plakati in vabila za shode in veselice Najmodernejša uredba za tiskanje listov, knjig, bsoiur, muzikallj itd. Stereotipija-Litografija Mlekarska Zveza kupi vsako množino mleka pod vsakim pogojem za vsako dovoljeno ceno. Rabi ga izključno za dojenčke in HBfliiaBiveta »■»■»■■■■■■»■■■■■■■■■aBBBBBBBBBBBaaBBBaBaaBBB g MIIIIIIIIMIII flllllllt milili | III Ml IIIIIIII UMU | II H Milili lllIfttllllMHIMMMHIIHIUMIMIItl ■ Nova Založba v Ljubljani iina v zalogi še nekaj knjižic Cena 2 K. B Naročilo na Novo Založbo v Ljubljani : i 3 s J .................................i*iiiiiinn,m,umu,,,,,,..................iiiMilitliHIlitliiiin* S •■•■■»■■■i...............................•■■■■■■■■■■■■■■■•! Izdajatelj: Konzorcij Jugoslovana. — Odgovorni urednik: JežefGostinčar, državni poslanec. — Tisk: Učiteljske tiskarne v Ljubljani.