Tečaj III.     V čctertek 24. kozoperska Oktobra) 1850.     List 43.
Ovsenjak.
CDalJe.)    .
vUjfzame ga, pokusi ga, Al precej vun izbrusi ga Rekoč: ,,,,'Fo ne jed6 ljudje, Bilo bi komej za svinje, Kdo nek bi grudel tako zmes, Ki ižnje gleda polno res? Od pervih let, od mladih nog, Kar mi je dal življenje Bog, Sim zobal le potičiee Iz rumene pšeničice, Na sladkim mleku vmešene, So sladkorjem potresene; Do zadnjih let, do starih nog, Dokler mi da živlenje Bog, Bom zobal le potičiee Iz rumene pšeničice, Na sladkim mleku vmešcne So sladkorjem potresene.""
Odreče kmet, odgovori: ..Mogoče nomogoče ni, Zgoditi zna i zna se vse, Al boste al ne bodete. Obrani tega naj vas Bog, I tacih varuje nadlog." Se prevedri, se pojasni, I zopet solnce prisviti; . Požene konja kmet i gre, Grajš&k pa oknice zapre. —
Stoji stoji tam Zaplota Soseda stermoga Storžca,
338
I druge gore tam okrog, Ki jih odeva gojzd i 16g. Po njih pasd se sernice, Oj sernice, seme skačiife, I divje koze skačejo, Se v zelenicah pasejo, I zajce zajčeke plašni!, Pa vjede po gerradh love-. —
V nedeljo je grajšakov god Grajšakov god, veseli god. Grajšak pokliče lovce vse, Med njimi tudi kmetic je, Ki vidil jesti ga grajšak Na klopčici je ovsenjak.
(Konec sledi.)
Velikodušnost *) i hvaležnost.
Povest.
V strašnih vojskah, ki so francoske deržave v začetku pretečenega stoletja nevsmiljeno razderle, se zgodi Bagardu, žlahtnemu vitezu nesreča, da ga sovražniki obstopijo. On je bil vodja samo čez petdeset vojščakov, ki so pa že v pervem napadu konec vzeli, i vitez sam komaj s pomočjo svojega konja odide. Sovražniki jo napnejo za i)jim$ in s silo ubeži do neke pristave. Očitna i strašna'smert, če ga vjemejo! Hitro zve, da je ta pristava žlahtiiikova, kteri ljudi njegove versle sovraži j pa sila, ki kola loma, i strah ga stiskata, m ne pustita mu drugega pribežališča, kakor k velikodušnosti in milosti tega gospodarja. Clo splašen stopi na dvorišče, ženska stoji na pragu, in on jo za gospodino spozna. Gospa, kliče on, in se verze pred njo, ako le še ena iskra ljubezni do bližne-ga klije u vašem sercu, varujte me, ohranite mi življenje, legisti me išejo. Govorite tiho, gospod, veli ona tudi mi se legistom prištevamo', pojte z menoj, jaz vas ne bora izdala. J§ tirni besedami ga pelje na skedenj, ter mu pripusti se to noč tukaj skriti. Nati-homa mu prinese nekoliko hrane, mu pove, da so njegovi preganjavci v svojej hiši in mu svetuje, kak per-vo se bo denilo, jo od ondod pocrisati.
*) Velikodušen se imenuje,   kdor   svojim   nasprotnikom dobro slon',   ali sploh veliko vco dobrega slon, kot je njegova dol/nosl.
339
/; Vitez, kteremu je taka velikodušnost serce ganila, ne more besede najti, se živo zahvaliti, in ko je eno uro sladko počival, se drugič srečno na pot poda.v
Šestnajst let po ti zgodbi plane sovražnik nad mesto ,,Brose", ki se je bilo zoperstavilo, ga premaga in obropa. Ranjen se da vitez Bagard v pripravno hišo zanesti. Nje prebivavka, žlahtna vdova, mu pride nasproti, mu pade k nogam, in ga prosi jo-kaje, da bi varoval nje hišo ropa in sramote. Hitro spozna svojo resnico, pa ni razodel, da bi to vedel. „Ne skerbite gospa! moje življpnje je porok, da vam se ne bo nič zalaga zgodilo." On postavi stražo pred vrata, i jej obljubi 500 cekinov, da bi jo za ropanje odškodoval. Ni dolgo, in ljubo zdravje zopet zadobi in se pripravlja na pot. Pokliče svojo gospodinjo, kte-jra v hišo stopivsi mu majJino skrinico v roke poda, preden je še vtegnul besedico pregovoriti. ,,Pravica vojniška, veli ona, vam da oblast čez naše življenje in čez naše blago, in Arendar smo mi vam še hvale dolžni zato, ker ste nam naše dobro ime ohranili. Pa mi upamo, od vaše blagodušnosti, da se ne bote tak ojstro in hudo z nami obnašali, da bi nevzeli ti majhen dar, ki je več našem premoženju kakor našej hvaležnosti primerjen.
Vitez se nasmeja in vpraša, koliko da skladni-ca denarja obseže? Vdova mislivši, da mu je dar premajhen mu trepetaje odgovori: >,Dve jezeri i pet sto cekinov, pa ako več tiijate, samo zapovejte, bomo že spravili kolikor bo mogoče." Ne gospa, odgovori vitez, jaz netirjam denarja 5 —. skerb, kterp ste mi skazali mi je ljubša; častlivejsa kakor vse. Želim samo vaše prijatels^vo in vas prosim moje za v dar vzeti. Gospa se prav začudi tako redki ponižnosti m zmernosti, se verze pred žlahtnega gospoda ter mu reče, da neče pred vstati, preden on tega dara njene hvaležnosti ne vzame.
Ker sami tako hočete odgovori Bagard, jih hočem shraniti; — pa, ali ne bom tako srečen tudi od vaših hče°r slovo vzeti?
340
Mati jih pokliče. Bagard se jima zahvali prav serčno za postrežnost. Jaz bi rad svojo hvaležnost očitno skazal, veli on, pa mi vojščaki redko drage reči seboj nosimo, ktere bi ženskim všeč bile. Vajna mila mati mi je 2500 cekinov darovala, kterih vaju vsakej 1000 za doto dam, ostanek pa plačam vajni gospi materi, za prenočišče, ki ste mi ga pred 16 leti na vašem gradu dovolile. Zraven se je dal spoznati.
------------
Arabci.
(Konec.) BNCT   S>ii   f>l0'H.iq                        ------
Beduini se sicer postijo, očiščajo i molijo redoma, kakor jim je zapovedano; vendar so pri vsem tem zvijačni i krad-Ijivi, ter ropanje in plenjanje za dopuščeno pečanje čislajo. Slehernega, bogato oblečenega tujca se lotijo; kdor je pa prosto napravljen, i se zna previdno včsti, gre nemot-jen svojo pot. Beduini ga gostomilo sprejmo, i ljubo ž njim ravnajo; nikogar neoboroženega ne napadejo.
Beduini prav za prav nimajo nikakšne vlade. Njih emiri (poglavarji) imajo majhno oblast, ker kervna osve-ta *), ki je med Arabci doma, tudi nje doseže. Le pri re-ččh, ktere občni blagor raztresenih rodov zadevajo, sta-rašine i glavarje za svet poprašajo.
Rokodelstev med njimi ni, razun dveh; Beduini so le kovači ali tkavci. Svoje vsakdanje hišno orodje si vsak sam nareja; je pa tudi tako prosto, da se ne more umetnim izdelkom prištevati. Fabrik še ne poznajo ne. Sol nimajo, i še njih glavarji le malokdaj brali al pisati znajo. Tudi duhovnih iu džamij (cerkev) nimajo, očetje ali njih znanci, vsak v svojej rodovini te reči brez tuje pomoči sami oskerbe.
Beduini so si vedno jednaki. Skoro nikoli se ne sme-jajo, ter so proti veselju i sreči skoro enako ravnodušni, ko proti brit kostim i težavam. Le kadar jim kak prijatel ali žlahtnik umerje, žalujo po njem s tim, da temno gle-
*) Osvcla  ali   maševanje;  kervna   os veta,  če se kdo s smertjo sovražnikovo naplača.                                                                      Yred\
341
daje i tiho pred šotorom sede, časoma zajokajo, ter si pesek na glavo ali v obraz sipljejo. Se H pa kaj veselega pripeti, dojdejo li prijatli, dalni žlahtniki i bojni tovarši, jim gre „šejk" naproti, je poljubi v belo lice, je pelje v šotor, kjer možje tobak kade" i kavo pij6, žene si pa kak drugače čas kratijo.
Z lovom se Beduini kaj radi i močno pečajo, i kakor posestvajo krasne, berzonoge konjiče, tako imajo tudi kaj urne hertove, s kterimi še lasne gazele love. Sicer le Beduini naj raji s tim obradujo, da tožne pesrae pevajo, čudovite pravlice poslušajo i pripovedujo, i posebno v o-rožju vežbajo (vadijo), v čemur tudi zares nenavadno ročnost dosežejo.                                                     Detomil.
Se nekaj od žebljarije.
(Konce.)
Kovači so večidel pridni delavci, ne le samo možki, ampak tudi ženske in otroci. Otroci pri 7 in 8 letih začnejo že od konca po 2, 3, 4 ure na dan kovati. Kadar so pa že malo terdniši, pri 12 in 15 letih, pa kujejo skozi in skozi. Navadno ustajajo kovači kaj zgodaj kovat. Ob 1, 2 in zadnji čas že ob 3 po polnoči mora biti že vse pri delu. Od 8 do 9 zjutraj počivajo 1 uro zavoljo kosila. Od 9 naprej jo pa zopet kljujejo do ene popoldne. Zdaj grejo južinat, in ob dveh so zopet že vsi v kovačnici. Zvečer delajo do 7 ure po zimi in po letu. Vsak teden dvakrat, v sredo in saboto popoldne imajo praznik. — Kar pa kuho zadene, imajo kaj malo opraviti. Večidel se skuha vse pri žerjavici v kovačnici, med tem ko se kuje. Ženske včasi malo po loncu pomešajo, inžganci so dobro! —Le po zimi zvečer in o praznikih si doma kurijo.
Akoravno je kovaško delo zlo težavno in nadležno, so vendar vsi kovači svojega dela in stana popolnama do-voljni, in bi ga z nobenim drugim po nobeni ceni ne zamenjali. Otrok je pri kovačiji toliko, da vse gomali. Potrebna  bi bila  zraven navadne  še  ena  druga šola  za
342
manjše otroke, ki so po 3, 4, S in 6 let stari, kteri med tira, ko stariši v kovačnieah kujejo, brez vsega varha okoli capajo in tako veiikrat v veliko nesrečo naletijo. Ali kaj, ko je še ena šola komaj? — Da bi pač enkrat za šolstvo boljši časi prišli, in se za vboga zapušeno mladino kaj več storilo? —
Toliko tedaj od Katnnogoriške žebljarije. Več drugih posebnosti se še najde pri kovačih, ktere pa niso vredne ravno daljega popisovanja;                           a. Praproimk.
lira tka slovnica slovenskega jezika. §. 34. Glagol.
(Nadalje.)
5.  V ne do loči vnem načinu je glagol, če osebe ne pove: n. pr. delati, učiti.
6.  V namenivnem  namesto v nedoločivnem nači-
.'.'i
nuje glagol, če spada k drugemu, ki pomeni kako pre-mikovanje od kraja do kraja, da bi se namen dosegel; n. p. grem, tečem delat.
7.  V priložnem načinu (priložaj) je glagol, kedar v prilog spremenjen razun lastnosti tudi čas kaže. Priložaj je oveterni, eden je zdajncga, tri so preteklega^ časa; n. p. delajoč, a., e; — delal, a, o, delavši, vdelan, a, o.
8.  V narečnem načinu (narečaj) je glagol, kedar se v narečje premeni; n. p* delaje, kleče.
9.  Glagolno ime je ime, ki nam ne pove le djanja, ampak tudi, ali dalj terpi, ali je zveršeno: n. p. izgovarjanje, izgovorjenje.
V. Oblike je glagol troje: 1. delavne ali sto-rivne, 2. terpivne in 3. bivne ali srednje. Delavne je, če tisti, od kterega glagol kaj pravi, kaj dela — stori; n. p. zidar zida; sestra pere; — terpivne oblike je, če se kaj terpi, to je, če se ž njim kaj godi (če prav ne terpi); n. p. učenec je bil prašan, klobuk bo napravljen, njiva se orje i. t. d.; — bivne ali srednje je, če
343
tisti, od kterega glagol govori, nič ne dela in nič ne ter-pi; n. p. otrok leži in spi; brat sedi, sestra stoji, cvetlice cvetejo (cveto).
CDaljc sledi.) ;__________                            Bi  ilid.-;
Iiiic na zemlji m luc na nebu.
/  Osi
Bilo je pozno v jesen. Ton če je bil celi dan v dal-nem gojzdu, da bi bil.derv za zimo napravil. Na večer, ko je bilo že temno, se proti domu oberne. Pot je šla skozi gosto germovje čez globoko dolino. V temi seje ponevedoma na drugo pot zavil, in tako v neznane kraje zašel, da ni vedil, ali je spredaj ali zadej. Naenkrat se mu od deleč lepa lučica posveti. Misleč, da bo h kaki hiši prišel, jo maha naravnost proti luči. Pa bolj ko je šel, bolj je zašel, in nazadnje zabrede celo v mlakužo in blato do kolena. Ni si upal več naprej, verniti se je mogel nazaj. Luč je pa še vedno svetila, in zdaj ko je malo bolj pogledal je tudi vidil, da.se jevčasi tje, včasi sem gori in doli premikala. Ni vedil, kakšna bi bila to luč, vendar se mu je toliko zdelo, da to ni prava luč, ki bi k hiši peljala. Sam ne ve, kam bi se obernil, da bi prav prišel. Ko pa na kviško pogleda, vidi da se je jelo jasniti, in tu in tam so skozi meglene linice dalue zvezdice gosto sijale. Ko je še malo postal, pride tudi široki mesic iz za gore, in zdaj je Tonče še le vidil, kje da je, in.kam se ima oberniti k domu na pot. Srečno je prišel zdaj domu in pravil kako ga je tista luč sleparila, in kako je potlej po zvezdah in mescu svojo pravo pot našel. Oče, ki so bili moder mož, so mu vse natanko razložili, kakšna je bila to luč, in na zadnje pa še tudi lep nauk pristavili, ki pravi:
'v                             •               '           v                 v
„Kjer koli bos hodil, se derzi luči neha, De ta ti kazala b"o pot, ki prav te pelja."
A. Pruprotnik.
.iiittl ;t'/i .t.--------------r.xo:-'
344
Ilovice za mlade ljudi.
(šolska.) Učenci latinskih šol imajo letos, in bodo pred kot ne tudi vprihodnje po 5 ur na dan šolo imeli; ob sredah in sabotah popoldne nadalje ob uedeljah in praznikih pa je počitek. Marljivi uiladenči se bodo odslej lahko veliko več naučili, kot popred. Le kdor kaj zna, zdaj kaj velja.
(»ete pade z okna.) V Genfu na Švajcarskein je padlo te dni 3 in pol leta staro dete z okna sedmega nadstropja, in se ni vbilo. Prileti namreč v naročje vozniku, ki je ravno spredej na vozu sede memo' peljal; iž njegovega naročja se zvalička na konjev/zadnji konec, zderk-ne od tod na voje (štango) in nato še le na tla pod konje, ki se pa niso ganili. Nekf človek priskoči in pobere živega in zdravega otročjeka. Mislite si veselje matere, ki je vsa zgubljena doli' pritekla, in svoje ljubo dete tako čudno rešeno vidila. -j- Kdo ni prepričan, da ima vsak otrok svojega angelčjta varha_, ki nad njim čuje!
(Stekel pes vgrfrizne človeka.) To se je zgodilo nedavno v Požunu ak Ogerskem. Mož, ki ni mislil, da je bil pes stekel, si rankj brez skerbi sam zaceli. Ali kmalo se je strašna stekliniHa moč razodela. Mož je tulil in lajal prav po pasje, rsfebijal in gerdo divjal, dokler ni v strašnih bolečinah sklenul. — Ako te pes iz čistega mira vgrizne, misli si, da je stekel, in pojdi nemudoma k drav-niku.
Kratltočasnica.
Oce pošljejo sinka k sosedu, da bi jim teslo posodil. ..Matiček, da ne pozabiš, kako sim rekel, le zrairaj spotoma govori: teslo, teslo, teslo.....li — Matiček posluhne in govori ves pot: „Sosed, posodite nam teslo — posodite nam teslo i.;t. d." Ko pa do soseda pride, pravi nagloma: Sosed, posadite nam sedlo, — in privleče očetu ves potan namesto tesla sedlo.
Založnica Rozalija Eg-cr. -   Odgovorni vrednik J. Navratil.
V Ljubljani.