članki, razprave ZDRAVKO MLINAR* Suverenost, medsebojna odvisnost in ogroženost 1. Uvod Na tem mestu bom poizkušal tematiko, ki je danes v ospredju zanimanja v Sloveniji, postaviti v širši prostor in čas. Obenem pa jo bom obravnaval kot vprašanje sociološke in politološke interpretacije dolgoročnih trendov družbeno-prostorskega prestrukturiranja in razvoja. Na ta način se nam močno razširja podlaga pomembnih izkušenj, tako da lahko s širših vidikov presojamo tudi lastno doživljanje sedanje krize kot nekakšne »kvazieksperimentalne situacije«. Vprašanja, ki sem jih poudaril z naslovom, so bila do zdaj pri nas upoštevana predvsem glede na položaj Slovenije znotraj Jugoslavije. Pri tem pa se zdi, da se zapostavlja in poenostavlja ostrina teh vprašanj v širšem, zlasti evropskem kontekstu, v katerega se šele poizkušamo vključevati. Ne vidim podlage za idealizirana pričakovanja, da bomo lahko že z normativnopolitičnimi spremembami (dolgoročno) zagotovili dejansko avtonomijo in neodvisnost niti da bomo s tem premostili problem ogroženosti naše kulturne in narodne identitete. Vendar pa gre pri tem za zelo zamotana vprašanja, saj imamo hkrati opravka s protislovnimi trendi osamosvajanja in povezovanja, in sicer tako na ravni teritorialnih enot kot tudi raznih skupin in posameznikov. Zato je toliko bolj pomembno, da v zvezi s tem ocenimo in se opremo na svetovne izkušnje. Šele na tej podlagi se bomo laže izognili poenostavitvam in enostranostim in se bolj približali realni sociološki presoji sedanjega osamosvajanja Slovenije. Ali je to prizadevanje v skladu in celo v ospredju »novega vala« revitalizacije etničnih in regionalnih gibanj, ki so zdaj v vzponu in imajo obetajočo perspektivo? Ali pa gre za vračanje v preteklost in za poizkuse, da bi oživljali nekaj, kar je že preživelo? 2. Teritorialna neprepusmost, politična in ustavna neodvisnost? Nekateri si suverenost zamišljajo kot nekakšno fizično zaščito državne integritete, ki onemogoča - nenadzorovano - vdiranje na državno ozemlje. Pri tem se govori zlasti o teritorialni neprepustnosti, ki je bistvo tradicionalne predstave o suvereni državi. Gre za teritorialno prostranost, ki jo obkrožajo otipljivi, vojaški znaki državnosti, kot so utrdbe in trdnjave, ki ji zagotavljajo identifikacijo in obrambo, kar lahko označimo tudi kot »trdno lupino« (Herz, 1959, 40,97). Vendar, kot pravi James (1986, 39), to ni ustrezna koncepcija, saj s suverenostjo ne * Dr Zdravko Mlinu. redni proinor F »kultne a sociologijo. polititne vede in novmamvo v Ljubljani. 1163 Teorija in praku. Ict.2g.it. 10-11. Ljubljana 1991 • označujemo fizične, temveč ustavno »lupino«. Gre za to, da država ni vpletena v vezi, ki bi jo postavljale v podrejen ustavni položaj, v odnosu do druge države.' Tisti avtorji, ki so sledili Herzovi koncepciji, pa so seveda ugotavljali, da na današnji stopnji tehnološkega razvoja praktično ni več mogoče računati na teritorialno neprepustnost, pa bodisi da gre za vdiranje politične propagande, za uhajanje informacij, za ogroženost pred tujimi raketami z jedrskimi glavami ipd. To ne zadeva le manjše, temveč tudi največje države. Temu pa je sledil tudi sklep, da je koncept suverenosti (nacionalne države) v današnjih razmerah izgubil svoj (pravi) smisel, da je z vojaškega vidika suverena nacionalna država danes že anahronizem in da je »klasična nacionalna država mogoče izgubila svoj glavni raison d'être* (Knorr, 1966, 174, podčrtal Z. M.). K temu R. N. Gardner dodaja, da »če je suverenost kaj več kot sterilni legalizem. če predstavlja dejansko moč naroda, da si sam zagotovi varnost in blagostanje za svoje državljane, potem je očitno, da noben narod ni več resnično suveren« (Gardner, 1964, 4, podčrtal Z. M.). Vendar je treba dodati, da niti pred nastopom jedrske dobe, ko smo imeli opravka z večjim številom manjših držav, ni bilo mogoče govoriti o dejanski nepre-pustnosti; teritorialna neprepustnost je bila praviloma le fikcija. Obenem pa lahko vidimo, da tudi v današnjem svetu njihova fizična ranljivost še ne pomeni, da niso zmožne preživeti.-' Vendar pri tem ne gre le za fizično moč in organizacijsko zmožnost posamezne države. Vse pomembnejše postajajo splošne civilizacijske norme o tem. kaj je nedopustno in nesprejemljivo za »mednarodno skupnost« (npr. nasilna priključitev - dela - druge države). To se pravi, da kljub tehničnim možnostim do tega prihaja vedno bolj poredko. To pa je ena od izjemno pomembnih ugotovitev tudi za Slovenijo, npr. glede na varnost njenih zahodnih meja. V današnjem času seveda ni mogoče zanikati vse večje odvisnosti in medsebojne odvisnosti tudi preko teritorialnih, državnih meja. Medsebojna odvisnost nam označuje, »koliko dogodki v katerem koli delu ali znotraj katere koli sestavne enote svetovnega sistema vplivajo (bodisi fizično ali zaznavno) na dogodke, do katerih prihaja v vsakem drugem delu ali sestavni enoti sistema« (Young. 1969 726). Koncept medsebojne odvisnosti torej zadeva erozijo nekdanjih mej med zunanjo in notranjo politiko. Vse več je področij (kot je npr. gospodarstvo, obramba idr.), na katerih države same zase ne obvladujejo več svoje usode; ne glede na to, ali jim je to všeč ali ne, postajajo odvisne od vse številnejših zunanjih dejavnikov. Razviti narodi na Zahodu so zdaj že toliko prepleteni med seboj na številnih ravneh, da postaja vse teže, da bi lahko posamezna država sama zase učinkovito uveljavljala svojo oblast nad številnimi akcijami svojih državljanov. Vendar je značilno, da tako v svetu kot pri nas številni politiki tega ne vidijo ali nočejo videti. A. Schonfield (1974, 14) je to ugotavljal že pred časom, ko je obravnaval spremembe v Evropi, in zapisal, da »živimo z večjimi mednarodnimi omejitvami naše svobode političnega delovanja, kot so številni politiki voljni javno priznati«. Kot bomo videli še kasneje, pa je to še posebej značilno za razmere pri nas, kjer prav zdaj doživljamo evforijo (ponovnega) narodnega osamosvajanja. 1 Zato Judo nakazuje kol pnmernejto drago metaforo, ko pravi, da lahko na suverenost gledamo kol na irdniavtki jarek T" onemogoia. da bi država priila v ustavno podrejen položaj v odnosu do drugih drtav in lako urita svojo lastno ustavno neodvisnost. Trdnjavski jarek lahko od (asa do (asa premostimo /a posebne namene in mogoče celo pustimo dvižni ■nosi skoraj trajno sputfen. • Dejansko, kol navaja James, podalki kažejo nasprotno: že od 1945. leta je ena od najbolj vidnih značilno«! mednarodnega življenja. da se je pojavilo veliko Število slabotnejiih drtav in skoraj v« so pietivele. ne da bi jih kdo ogrožal 1164 Iz pregleda obsežne družboslovne literature se torej kaže. da »dogmo o absolutni in neodtujljivi neodvisnosti, ki jo nekateri Se zagovarjajo, velike države pa Štejejo za samoumevno, dejansko nadomešča ideja o medsebojni odvisnosti« (Duroselle, cit. v: James, 1986, 179). Ob tem pa zlasti James v svoji vsestranski analizi zaznave suverenosti oz. suverene države poizkuša pojasniti, kaj to povečevanje medsebojne odvisnosti pomeni za državno suverenost. Večina avtorjev predpostavlja. da je suverenost v neposredni zvezi s politično neodvisnostjo države. V tem smislu torej tudi krepitev medsebojne odvisnosti kaže, da so zadevne države manj suverene, kot bi bile sicer. V tem smislu prihaja do revizije zasnove nacionalne suverenosti; izraz suverenost dobiva drugačno vsebino. Proti tradicionalnemu načelu suverenosti nastopa vse bolj prisotno dejstvo, da gre za medsebojno odvisnost. kar postopno vodi do tega. da se oblikuje novo. nasprotno načelo. Tisto, kar - ob vse večji medsebojni odvisnosti - ostaja od suverenosti, je bolj senca kot substanca. Če suverenost razumemo kot zmožnost odločanja izključno po notranjih merilih, se tako nakazuje slika današnjega sveta, v katerem države izgubljajo ali pa so celo že izgubile večji del svoje suverenosti. Povsem samostojno odločanje se zdi, da je danes že - za večino držav glede večine zadev - stvar preteklosti. Interesi in gospodarstvo so že tako prepleteni, daje postalo nerealistično vsakršno poizkušanje, da bi se država lahko ločila od zunanjega sveta. Vendar.pa je ob priznavanju vsega tega Alan James (1985, 188-193) predstavil vrsto kritičnih ugovorov proti temu. da bi suverenost pojmovali kot politično neodvisnost. V tem smislu politično neodvisnost najprej zavrača zato. ker je nejasen pojem, ki je vsebinsko nekakšen amalgam svobode v delovanju države in njenega uspeha pri uresničevanju ciljev. Lahko si zamišljamo državo, ki je mednarodno uspešna z vidika doseganja svojih ciljev, vendar pa je omejena v svoji svobodi zaradi tesnih vezi in odvisnosti od druge in večje države. Nadalje, če suverenost izenačujemo s politično neodvisnostjo, naletimo na težavo, kako sploh ugotoviti stopnjo te neodvisnosti za konkretno državo.5 Nadaljnji razlog za to. da suverenost raje razločujemo od politične neodvisnosti. je, da druga ne zadeva le držav; govorimo lahko tudi o politični neodvisnosti tistih enot. ki praviloma ne nastopajo v mednarodnih odnosih. Lahko gre tudi za federalne enote ali manjše teritorialne enote ali takšne, ki sploh nimajo teritorialne podlage (podjetja, sindikati ali celo posamezniki). Zato, pravi James, če bi suverenost uporabljali sinonimno s politično neodvisnostjo, bi s tem zabrisali vse, kar je posebnega in velja samo za države. Suverenost praviloma zadeva mednarodni položaj držav v tem smislu, da bodisi obstaja ali ne, tako da ne gre za stopnjevanje v smislu - bolj ali manj. Na podlagi navedenega je James (1986, 191-192) sklepal, da se suverenost nanaša na tisto, na podlagi česar se teritorialna enota kvalificira za nastopanje, udeležbo v mednarodnih odnosih, tj. na ustavno neodvisnost. Nato pa odgovarja tudi na (že obravnavano) vprašanje o vse večji teritorialni prepustnosti: »prepustna država« ni nič manj ustavno neodvisna, kot je bila v manj »prepustnih časih«, saj prepustnost zares zadeva njeno politično neodvisnost, ne pa tudi njenega ustavnega položaja. Ko gre za odvisne države, odvisnost ne vpliva na suverenost, če ta izraz pomeni ustavno neodvisnost, saj gre za dvoje povsem ločenih zadev. »Ena zadeva formalni položaj države po ustavnem pravu, druga pa politične razmere ' Polilifno neodviuiost sicer lahko precej dotatno ugotovimo, ko gre za specififcie odeve. skoraj nemogoče p« jo)e ogol oviti cm dltavo v celini. Nasprotno pa o suverenosti pravilom» ne govorimo toliko 7. vidika posameznih podro&j. temvei bolj z vidika celotne države I 165 Teorija in praksa, let. 28. it. 10-11. Ljubljana 1991 v spremenljivih okoliščinah mednarodnih odnosov« (prav tam, 192). V tem smislu imamo torej lahko tudi suverene države, ki so močno odvisne. Pa tudi vzpostavljanje in krepitev »supranacionalnih organizacij« nista šla v škodo suverenosti kot ustavne neodvisnosti.' Ker gre za enega od temeljnih konceptov, ki dajejo vsebino in nakazujejo smer političnemu delovanju pri nas, sem mu v tem prispevku posvetil nekaj več pozornosti. Vendar je vsestranska (pojmovna) analiza, ki jo je opravil Alan James, privedla do paradoksalnega rezultata. Potem ko je namreč dozdevno razjasnil in razrešil vsa odprta vprašanja, se je dokopal do koncepcije, ki komajda še zasluži pozornost (vsaj s sociološkega vidika). Če se vsebina suverenosti kaže le v »ustavni neodvisnosti«, je to dokaj formalna, statična in neživljenjska kategorija, neodvisna od dejanske dinamike družbenoprostorskega prestrukturiranja in od dejanske strukture družbene (politične) moči. Pri tem pa je tudi za naše razmere vendarle zelo pomembna misel, da je suverenost le nujni, ne pa tudi zadostni pogoj, da bi država lahko vstopila v mednarodno družbo. Tu gre še vedno tudi za preizkus z vidika dejanskega priznanja. Ne le da članstvo v mednarodni družbi lahko preverjamo glede na to, koliko jo priznavajo, temveč je tudi priznanje tisto, ki daje suverenost (suverena država je tista, ki so jo kot tako priznale druge suverene države).5 3. Nacionalna država in globalna civilizacija Vse kaže. da je v današnjih razpravah še močno prisotna predstava o Evropi iz osemnajstega stoletja, v kateri je bilo politično delovanje podobno biljardni igri. Države so se pojavljale kot homogeni akterji, med katerimi je nenehoma prihajalo 4 Taktno pojasnjevanje nam ne pove dosti, saj t le m. ko se vete k M ustavno določenost suverenosti. pulta ob strani zares temeljna in nerazjasnjena vprašanja o tem. kaktao je in kako te spreminja razmerje med posameznimi ravnmi teritorialno družbene organizacije. Obenem pa tudi odstopa od sicetinje prakse, tako kol npr. ob ustanovitvi OZN tn drugih mednarodnih agencij, ko so nekateri ugotavljali, da je iio za dejanja, s katerimi so -vlade pristale, da žrtvujejo svojo suverenost« (Luard. 1977. 304). Podobno je bilo rečeno v zvezi z UNESCOM. da vo - s tem ko to se pridmiene države ¿lanice prostovoljno odrekle (majhnemu) delu ivoje suverenosti (Hogart. 1978. 55). Poleg bolj formalnega vidika, ki zadeva samo pojmovanje suverenosti (kol ustavne kategorije), pa je ta razprava vendarle opozorila na značilno dvojnost ob vključevanju nacionalnih drtav v mednarodne (ah tupranadonalne) organizacije. Po eni strani gre pri tem za (Močeno omejevanje svobode delovanja V teh organizacijah irh vrirfo odločitve, ki to bile lahko sprejete z večino glasov. Vendar ne gre k za to. da bi jih to omejevalo in da bi pri tem k nekaj izgubljali. S taktnim vključevanjem si driava tudi poveča motnosti za uresničevanje nekaterih lastnih ciljev m političnih usmeritev. Povečevanje vloge mednarodnih irsnuurr/ torej It ne pomeni, da gre (nujno) za omejevanje - kakor koli te opredeljene - suverenosti nacionalnih držav, lahko jo celo povečuje. ' Kljub temu pa. kot ugotavlja James (1986. 271). ni bilo nikoli prav jasno, da bi se drtave konstituirale na podlagi priznanja, saj je bil vedno problem, v kolikinem obsegu naj bi bilo zagotovljeno potrebno priznanje tako glede na Itevilo kot na «teto« priznavajočih držav. Pri tem pa presenetljivo izstopa, kako je isti avtor opisal splošno težnjo v zvezi z oblikovanjem novih držav; kot da bi napovedoval sedanje reagiranje na osamosvojitvena prizadevanja Slovenije Tako ugotavlja, da te drtave na splotoo zelo upirajo, da bi naredik kar koli. kar bi povečalo motnost za neprostovoljno dezintegracijo ene od sebi podobnih. Če država razpade soglasno. je to sprejemljivo. Če pa se skupina ali območje poi/kuta oblikovati kol suverena državi proti volji osrednjih državnih oblasti zadevne drtave. lahko v večini primerov pričakuje k majhno podporo. Doktrina samoodločitve je sicer postala popularna, vendar jo itejejo za uporabno k za primerne teritorialne enote, kot so npr. kokiruje. Za kalen koti del te obstoječe drtave pa se Šteje, da je povsem neprimerno Če kljub temu pride do nedvomnega razpada, p« ni več verjetno, da tudi tretje stranke tega ne bi priznale, kar se je te zgodilo Toda preden pride do nedvomne dezintegracije suverene drtave, uporniAke sik praviloma lahko računajo k same nase; ne gkde na to. koliko čustvene podpore so dektna njihova prizadevanja na čisto humanitarni jjodlagi. Odcepitvena prizadevanja praviloma ne bodo dobila podpore, saj v danatnjem času prevladuje močno nerazpolotenjc za taktne poizkuse. Saj gre vedno za potencialno nevarnost, da bi %e latcntne secesionističnc težnje potem okrepik !e v drugih drtavah (prav tam. 121, 81). 1166 do trčenj. To so bile države, ki so povsem nadzorovale vsaka svoj teritorij, ljudi in naravne vire znotraj državnih meja. Glavne nacionalne države v 18. in 19. stoletju so bile samozadostne enote z relativno enako močjo. Bile so hierarhično organizirane in so se opirale na centralizirana sredstva prisile znotraj jasno določenih meja. Dejanske politične razmere in predstave o suverenosti so bile skladne le v obdobju absolutnih monarhij. Vendar je suverenost tako pritegnila domišljijo politologov, da so potem, ko je postalo jasno, da monarh ne izpolnjuje več te vloge, začeli pravi lov za »lokacijo« suverenosti; skoraj kot da bi suverenost, namesto da bi se kot politično dejstvo določenega Časa izražala v teoriji, predstavljala nekakšno substanco, ki jo je gotovo mogoče najti nekje v vsaki državi, če jo bomo le zadosti skrbno in natančno iskali (Brierly, cit. v: Mansbach et al., 1976, str. 22).* Največja težava glede smiselne uporabe koncepta suverenost je predvsem zmeda. do katere prihaja zaradi nerazlikovanja med suverenostjo kot normo in praktičnim problemom državne oblasti (Mansbach, 1976). Vendar pa spremembe v zadnjih desetletjih - še posebej pod vplivom nove informacijske in komunikacijske tehnologije - prihajajo do izraza tudi v empiričnih ugotovitvah, na podlagi katerih se oblikuje vse bolj določna razlaga o »megatrendih« v današnjem teritorialno-družbenem prestrukturiranju (Mlinar, 1991). Pri tem nekateri puščajo koncept suverenosti ob strani, drugi pa prikazujejo, kako suverenost najedajo posamezne od teh sprememb. Obenem pa še vedno ostaja razlika v tem smislu, da a) nekateri utemeljujejo, da gre za konec nacionalne driave nasploh, ki da je le še nekakšen preostanek iz 19. stoletja; b) drugi pa spet dokazujejo, da gre sicer za določeno preobrazbo in oslabitev suverenosti nacionalne države (kar pa, kot smo videli, ne velja za A. Jamesa, ki jo obravnava kot ustavno-pravno kategorijo), s tem da to še nikakor ne pomeni tudi konca nacionalne države. V ospredje stopa predvsem obravnava vse večje (medsebojne) odvisnosti v kontekstu internacionalizacije in globalizacije; v Evropi pa v osnovi ista problematika, vendar pod oznako - integracija (Mlinar, 1990). Pri tem gre za številne fragmentarne, ponazoritvene opise kot tudi za poizkuse sistematizacije. Kot primer naj najprej navedem, kako je Rosenau pred časom opisal te razmere v svojem že kar klasičnem delu Linkage Politics (1969, 2): »Skoraj vsak dan poročajo o dogodkih, ki odstopajo od načel suverenosti. Vse kaže, da so politične odločitve vsepovsod v zvezi s političnimi odločitvami povsod drugod. Medtem ko je delovanje vsake politične enote včasih temeljilo na strukturah znotraj njenih meja, lahko danes osnove njenega političnega življenja razkrivamo v oddaljenih kotih zemeljske oble.« V tem smislu se vprašanje nacionalne države in njene suverenosti in nacionalne identitete vse bolj obravnava z vidika prihajajoče globalne civilizacije. Pri tem se izkaže, da se po eni strani povečujejo množica in raznovrstnost nacionalnih in transnacionalnih akterjev kot tudi celovitost njihovih interakcij. Hkrati pa s tem prihaja tudi do višje stopnje poenotenja celotnega svetovnega reda v primerjavi s sistemom suverenih držav. Cim večja sta število in avtonomija teh akterjev, tem bolj se bo zmanjšala prejšnja vsemogočnost držav znotraj meja in večja bo verjetnost. da bo prišlo do nadnacionalnih združenj in povezav. James N. Rosenau (1988) pojasnjuje to dogajanje s tem, ko pravi, da gre za * Pri Icmic znaCilna tudi ugotovitev, daje povcl>ievin|Cdrtave. npr v nemiki filozofiji in romantiki navploh. izražalo emocionalno vsebino fmslriranega nacionalizma (Larvon. cit v: Nlanvbach ct al . 1976,21). V zvezi l tem bi lahko rekli. d» nii oe prexne£a. £e prihaja do vrne podobnih pojavov tudi v danainph razmerah pri nas. I 165 Teorija in praksa, let. 28. it. 10-11. Ljubljana 1991 hifurkacijo, v kateri na državno-osredotočeni (state-centric) svet koeksistira in stopa v interakcije z difuznim vei-srediičnim (multi-centric) svetom, ki ga sestavljajo različni »sovereign-free« akterji in ki se bolj zanimajo za vprašanja avtonomije, kot pa za tradicionalne dileme o varnosti države. Nova komunikacijska tehnologija še s svoje strani prispeva k intenzivnejšemu povezovanju med narodi in povečuje prispevek nedržavnih akterjev h globalnemu obvladovanju in razširjanju informacij. Še zlasti v drugi polovici dvajsetega stoletja je tehnološki napredek omogočil, da »so postale komunikacije univerzalne, prevoz hitrejši od zvoka, informacije trenutne in moderno orožje interplanetarno« (Bru-can, 1980). Prostorske in časovne omejitve v povezovanju med ljudmi so se ekspo-nencionalno zmanjševale; širila pa se je vse bolj zapletena mreža medsebojnih odvisnosti, ki je krepila globalizacijo družbe na ravni sveta kot celote. Čeprav se nacionalna država odziva na te spremembe in dostikrat prevzema celo pobudo v svoje roke. se v celoti njena zmožnost, da bi nadzorovala ta povezovanja in tokove, zmanjšuje. Tako prihaja do vse večjega razhajanja med teritorialnimi omejitvami države ter mednarodno mobilnostjo kapitala (Murray 1971, Skla-ir, 1990). Velike korporacije so postale glede vrste ekonomskih funkcij manj odvisne od nacionalne države. Hkrati pa državni organi delujejo v kontekstu globalnega okolja, kar jim ne dopušča, da bi sprejemali enostranske odločitve. Vezi, preko katerih se države povezujejo med seboj ter z regionalnimi in mednarodnimi institucijami ter nevladnimi organizacijami, kažejo na globalni sistem. Formalno oblast imajo sicer še vedno vlade nacionalnih držav, toda dejanska moč je široko razpršena in je ni mogoče locirati v nobeni posamezni instituciji ali celo v sklopu institucij (Camille-ri. 1990, 28). 4, Trije vzorci uhajanja »suverenemu nadzoru* Richard Falk (1990) v zvezi z gornjim govori o tem. kako prihaja do tega, da različna področja dogajanja in aktivnosti uhajajo oz. se izmikajo suverenosti (evasions of sovereignty). Pri tem uhajanju gre za politično delovanje nedržavnih akterjev (ne pa nujno proti državi), ki zadeva vprašnja globalnega pomena in se pojavlja ob vse večji kompleksnosti ter medsebojni povezanosti življenja v svetu. Do tega prihaja tudi zaradi nezadostne odzivnosti države in zaradi humanističnih usmeritev, ki so dostikrat širše kot pa vrednote, na katerih temelji redno delovanje države. Gre za značilne vzorce oz. načine uhajanja, »patterns of evasion«, preko katerih vse bolj stopata v ospredje neteritorialna in kozmopolitska perspektiva. Pri tem bi lahko dodali - čeprav Falk tega izrecno ne poudarja - da gre za značilno povezovanje in komplementarnost dveh teženj (ki sem jih obravnaval že pri paradigmi individualizacija - globalizacija). Po eni strani gre za povečevanje števila, raznovrstnosti in avtonomije nastopajočih subjektov, po drugi strani pa za razširjanje omrežij njihovega povezovanja znotraj in - kar je še posebej značilno - tudi čez državne meje. Pri tem pa je značilno, da prihaja do neposrednega angažiranja občanov (ne pa le njihovih predstavniških institucij) in do preseganja teritorialno omejenih okvirov odgovornosti, kakršno pozna klasična koncepcija suverenosti nacionalne države.' ' Filk jc konceptualiziral svoje »vzorce uhajanja« tako. da gredo bodisi v pnd nacionalni driavi. bodisi da te z njo «popadajo V prvem primeru gre /a aktivnosti ljudi, ki se po namenu in vplivu navezujejo na državo, in v toliko jih je 1168 Naj na kratko povzamemo tri značilne »vzorce uhajanja«: 4.1. Uhajanje preko meja Podobno kot je že Chadwick Alger (1990) na več mestih poudarjal in proučeval pojavne oblike angažiranja ljudi, ki uhajajo teritorialno in institucionalno omejenim okvirom nacionalne države, se je tega lotil tudi Richard Falk. V tem smislu je značilen prvi od njegovih treh »vzorcev uhajanja«, ki zajema aktivnosti in pobude občanov (grassroots initiatives), ki se - verbalno, simbolno in normativno - spopadajo z utrjenimi oblikami teritorialno-državne oblasti. Pri tem se upirajo, da bi lojalnost in odgovornost zamejili ali izključevali s teritorialnostjo. To velja tako v smeri od znotraj navzven kot tudi od zunaj navznoter. Tako občani sprožajo tudi globalna vprašanja; gre za odgovornost za skupne vire in dobrine, »global commons« v planetarnem merilu. Tako tudi vlade - v medsebojno vse bolj povezanem svetu - niso več odgovorne samo svojim državljanom, temveč vsem narodom kot tudi drugim vladam in mednarodnim institucijam. Po drugi strani pa tudi »tujcem« oz. ljudem, ki niso državni pripadniki, ni mogoče že zaradi tega odrekati pravice, da se uprejo državi. Značilen primer uveljavljanja takšnih stališč je bil veliki mirovni pohod (Great Peace Journey), tj. mednarodna akcija, ki jo je zasnovalo žensko gibanje na Švedskem in je dosegla svoj vrhunec v prvem globalnem ljudskem srečanju na vrhu na sedežu OZN v New Yorku septembra 1988. Drugi primer čezmejnega uhajanja »suverenemu nadzoru« zadeva uporabo informacij kot podlagi oblasti. Skupine, kot je npr. Amnesty international, zbirajo informacije o pomembnih zadevah mednarodne politike, si pridobijo zaupanje s svojo neoporečnostjo in nadnacional-no avtoriteto in razširjajo informacije (ki zadevajo ugled državnih organov doma in v tujini) čez državne meje. Takšno širjenje informacij je že samo po sebi sankcija in svarilo. Nadaljnji značilni primer je svetovna kampanja proti apartheidu v Južnoafriški uniji. Le-ta je bila lahko učinkovita le tako, da se je oprla na nadnacionalno omretje z dostopom do informacij, ki so bile v škodo južnoafriškemu režimu. Podobno tudi nadnacionalne ekološke skupine uhajajo suverenosti nacionalne države, npr. s tem, ko razširjajo informacije in se upirajo jedrskim poizkusom ali drugim dejavnostim, ki jih opravljajo ali dovoljujejo posamezne države. Najbolj znan takšen nadnacionalni akterje Greenpeace. Sem sodi tudi gibanje, ki si prizadeva zagotoviti zaščito in zatočišče za begunce iz drugih držav, »sanctuary movement«, pa čeprav se pri tem kršijo veljavni predpisi. Tako je šlo, npr. v ZDA, za tisoče beguncev iz Salvadorja, ki sta jim grozila deportacija iz ZDA in preganjanje po vrnitvi. Medtem ko je to gibanje dobilo mednarodno podporo (npr. s strani Amnesty International), so v ZDA zapirali aktiviste tega gibanja in jim očitali pomanjkanje patriotizma. nogoče ileti kot dodatni ali komplementarni prispevek k temu, da se drtava late prilagaja novim zahtevam .globalne civilizacijc- V tem smislu je njihov učinek predvsem stabilizacijski, saj utrjujejo obstoječi red in uveljavljanje pravično«! v okviru drtavnega sistema (Seveda pa je tudi tu v ozadju le vpraSanjc. kdai to prilagajanje privede do temeline. kakovo«-ne preobrazbe celotnega sistema.) V dragih primerih pa gre za aktivnosti, katerih temeljna usmeritev je floboliu em. ki zavrača temeljne značilnosti danatnjc driave To pomeni spopad > letajo, da bi globalne potrebe podrejali teritorialni premoči, spopad z značilnimi tazaetaoMmi etatizma (nasilje, militarizem, omejevanje na domačo sodno oblast idr). V zvezi s tem ostaja odprlo vpraianje. ali ne bi bilo bolj primerno zoihi pomen »vzorcev uhajanja« tako. da M bolj koherentno za|eli le tisto vsebino in primere, kj» v nasprotju s konceptom suverenosti' 1169 I 165 Teorija in praksa, let. 28. it. 10-11. Ljubljana 1991 4.2. Uhajanje znotraj meja Tu gre za neposredno ali posredno odstopanje od suverenosti; bistvo pa je v tem. da gre za dejanja državljanov proti nadzoru, ki ga uveljavlja njihova lastna država. Pobuda se lahko nanaša bodisi na to, da bi spremenili prav določene politične odločitve in usmeritve, ali pa zadeva dosti širše cilje, tako da bi uveljavili spremembo uradne politike in prakse ali celo institucionalne ureditve (npr. ustavne spremembe). Pri tem pa se je Richard Falk v tem drugem vzorcu osredotočil na tiste »pobege«, ki so odziv na »globalni elos« in državi preprečujejo določeno stopnjo nadzora nad civilno družbo. To lahko pomeni, da gre za dopustna politična sredstva, s katerimi naj bi uveljavljali globalni etos, tako kot v primeru zelenih strank v Nemčiji, na Švedskem in drugod. Lahko pa pride tudi do aktivnosti, ki jih državni organi obravnavajo kot izdajo (npr. ko je Vanunu razkril kočljive informacije o programu jedrske oborožitve v Izraelu, za kar pa je obenem dobil podporo v nadnacionalnih gibanjih, ki so privržena brezdržavnemu globalnemu etosu, npr. nagrado danske mirovne ustanove in bil predlagan za Nobelovo nagrado za mir). Spodbujanje takšnih »piščalkarjev« v sodobni državi je po Falkovem mnenju utemeljeno, pa čeprav to pomeni nekakšen »pobeg«. Tako se družba dokoplje do informacij tudi o temeljnih vidikih blagostanja njenih članov. Ob tem ko se razširjata prisotnost državne oblasti in težnja, da bi prikrili neželene informacije, postajajo takšni pobegi državi še bolj nujni kot kdaj koli prej. To je lahko bodisi varnostni ventil ali pa zgodnji alarmni sistem, pa tudi oblika razkrivanja strukturnih pomanjkljivosti v političnem procesu. Znani so primeri, ko so državni organi svojim lastnim državljanom prikrili informacije o nesrečah pri jedrskih reaktorjih in o problemih v zvezi z javnim zdravstvom in varnostjo ipd. 4.3. Uhajanje zunaj meja Pri tem gre za dve obliki uhajanja: za ravnanja, ki niso v dosegu države, ki pa pomebno vplivajo nanjo (npr. jedrska nesreča ali pridobivanje mamil v kakšni drugi državi), in pa za prenos oblasti na mednarodne institucije in režime. V prvem primeru gre za izgubo nadzora držav zaradi medsebojnih odvisnosti, tako da pride do ogrožanja zdravja, kmetijstva, podnebja, finančne stabilnosti ipd. Na takšni podlagi pa se tudi krepi prepričanje o mejah državne oblasti in o njenih zmožnostih in (ne)ustreznosti. Čim večje je to uhajanje državnemu nadzoru, tem bolj se uveljavlja iskanje alternativnih oblik ureditve oz. reševanja problemov. Kot značilen primer navaja Falk Bangladeš in njegovo suverenost. Ta država je še posebej ranljiva za posledice »globalnega segrevanja«, ker vključuje gosto poseljeno, nizko ležeče obalno ozemlje, čeprav sama skoraj ničesar ne prispeva k temu segrevanju (»topli gredi«). Na tem primeru lahko zares dobro vidimo, kako suverenost države prav nič ne pomeni, če je zasnovana le na teritorialnem načelu. Šele s tem, če se ta država angažira v širšem prostoru, zunaj svojih meja in okrepi prizadevanja, da bi prišlo do zmanjšanja uporabe goriv, zaradi katerih se povečuje količina ogljikovega dioksida, ji njen suveren položaj lahko koristi tako, da doseže zmanjšanje škodljivih posledic globalnega segrevanja. Prva nakazana oblika »uhajanja« pa vodi tudi do druge. Ob tem ko namreč države poizkušajo razširiti okvir obvladovanja problematike, sprejemajo tudi pre- 1170 nos oblasti na zunanje institucije in režime. Takšno »uveljavljanje« suverenosti pa dejansko pomeni tudi njeno izgubljanje, saj se država odpove svoji diskreciji in prenese oblast na druge v upanju, da bo tako obnovila zaupanje v svojo zmožnost in ohranila svoje pristojnosti. Falk tako ugotavlja, da institucionalizacija ustreznih neteritorialnih režimov sodelovanja lahko zagotovi teritorialno blagostanje. Po vsem prikazanem vidimo, da se nacionalna država znajde v paradoksalnem položaju. Da bi ostala učinkovita, se mora umikati vrsti alternativnih organizacijskih okvirov. Znajde se v položaju, ko bi morala sama usmerjati proces svojega omejevanja in razpadanja. Pri tem pa prihaja do bistvene prerazporeditve suverene oblasti, do njene razpršitve ter do vključevanja vse večjega števila nedržavnih akterjev in načinov delovanja. Tako se nakazuje »globalna civilizacija«, s katero bo sicer prišlo do opuščanja prejšnjih etatističnih monopolov in obsedenosti s teritorialnimi mejami; vendar pa Falk napoveduje, da to še ne pomeni konca ali prežive-losti nacionalne države. Ta nekoliko obsežnejši povzetek se mi je zdel potreben, da bi lahko opozoril na nekatera novejša pomembna spoznanja, ki se navezujejo na razprave pri nas. Pri tem štejem, da je pomembnejše razkrivanje procesov, ki so se že začeli, kot pa sama sklepna ugotovitev, ali se je nacionalna država (že) preživela ali (še) ne. V vsakem primeru je očitno, da izgublja svojo nekdanjo monopolno vlogo in teritorialno izključnost. Ob povečevanju notranje diverzifikacije vse večje množice avtonomnih subjektov in krepitvi univerzalnih standardov na nadnacionalni ravni (globalni etos) nujno slabita - vsaj v dolgoročnem časovnem okviru - tudi vloga nacionalne države in njeno suverenost.» 5. Slovenska država in slovenska ogroženost Na podlagi dosedanjih obravnav pri nas in v svetu naj najprej kritično opozorim na naslednje: 1. Značilno je, da ostaja dosti odprtih vprašanj in negotovosti o tem, kako se bo v prihodnjih desetletjih razreševalo protislovje med težnjo k večji avtonomiji in težnjo k vse širšemu povezovanju. Vrsto avtorjev končuje svoja proučevanja le s še večjim številom vprašanj. 2. Druga splošna značilnost (vsaj političnega delovanja) je, da se zanemarja objektivna, dolgoročna, razvojna pogojenost temeljnih smeri razvojnih sprememb, kot da bi šlo za nekakšno samoumevno svobodo izbire. V zvezi s tem se pogosto govori o krivdi enega ali drugega, zaostrujejo se konflikti med etničnimi skupinami ipd., ne da bi videli, kako so pri tem vpleteni subjekti ujeti v objektivno protislovnost danih razmerah in razvojnih procesov. 3. V zvezi z omenjenim je nadalje značilno, da vrednotenje nadomešča analizo dejanskih razmer. Kadar koli gre za delikatnost v tem smislu, da dejanske razmere * Čeprav Falk um na podlagi prikazane analize ne pnde do kakioega radikalnega sklepa (v smislu - odmiranja naooiulnc države). pa je na spliSno vendarle značilno, da se zlasti s tehnoloških m ekonomskih vidikov množijo .razprave-. ki vk bol) kritično zavračajo .konservativno«. »driavnocentrično« miselnost Le-ta. da zakriva dejansko stanje in je v določenem smislu soodgovorna za to. da se posamezni občani ter različne družbene skupine ne vključujejo v reievanje problematike, ki presega nacionalnodržavne okvire (kar je »po starem« le pristojnost posebnih državnih organov za zunanje zadeve). čeprav jih sicer žntjensko prizadeva Iz naJe polpretekle dobe pa bi lahko povzeli, kar smo se naučili v zvezi s »teorijo o odmiranju države- Sploh gre za paradoks, da je bila ta teorija najbolj v ospredju takrat, ko se je Jugoalavija najbolj ločevala oz. izdvajala s svojim ideoloikim ckskluzivumom m «edinstvenim« političnim sistemom. Danes, ko naj bi te poipeicno vključevali v Evropo, pa so vsa pričakovanja usmerjena prav na pridobitev (utrditev J tvoje nacionalne države I 165 Teorija in praksa, let. 28. it. 10-11. Ljubljana 1991 odstopajo od deklariranih splošnih vrednot oz. usmeritev, je opazna težnja, da avtorji preskočijo iz »kajstvenega« v »najstveno« obravnavo. Tako se v zvezi z evropsko integracijo dosti govori o bogastvu raznovrstnosti evropskih kultur, čeprav se na operativni ravni Evropska skupnost ukvarja predvsem s svojimi tristotimi ukrepi za homogenizacijo." Pri nas preseneča, da kljub skoraj polstoletneijiu eksperimentiranju na podlagi političnega voluntarizma vendarle še nismo postali imuni za voluntarizem v novih oblikah. Vendar se je »proces učenja« (streznitve) že začel, saj iz meseca v mesec pristajamo bolj na realnih tleh glede uresničljivih političnih ciljev. Kot posebej poudarjena značilnost današnjega »političnega trenutka« v Sloveniji pa je v ospredju predvsem veliko pričakovanje, da bosta ravno samostojna, suverena slovenska drtava in torej dejstvo, da se bo narod konstituiral kot nacija, v temeljih zagotovila nove perspektive za njegovo samoohranitev in razvoj. Podobno kot je uvedba strankarskega sistema (že) rešila problem demokracije, podobno bo ustanovitev samostojne slovenske države rešila temeljno vprašanje slovenskega naroda. Oboje pa je seveda precejšnja poenostavitev, ki zanemarja spremembe, ki sem jih prikazal na podlagi proučevanj v svetu. Čeprav je res, da so tudi v svetu glede interpretacije teh vprašanj še velika razhajanja, nam prikazano vendarle ne daje podlage, da bi lahko v nacionalni drtavi videli zagotovilo za samostojnost in svobodni razvoj, celo nekakšno rešiteljico slovenskega naroda. To je razvidno že iz nekaterih značilnosti današnjih razprav, še zlasti pa iz temeljnega protislovja, ki se pojavlja glede na hkratno privrženost k a) težnji k osamosvajanju in popolni nacionalni suverenosti ter b) k odpiranju in povezovanju v »Evropi brez meja«. Razmerje med vrednotama in procesoma pa še vedno ostaja nerazjasnjeno, tako da le nekako koeksistirata ena (eden) ob drugi (drugem). Pri tem pa sije tako teoretično kot praktično težko zamišljati, kako naj obvladujemo za nas pomembne tokove v povsem odprtem evropskem (ali svetovnem) prostoru, tako da ne bodo preplavili in odplavili tudi identitete slovenskega naroda kot enega od najmanjših narodov v tem prostoru. Kot je opozoril že Bajt (1991), se je treba zavedati, da normativna, mednarodnopravna osamosvojitev sama po sebi še ne prinaša tudi dejanske samostojnosti; lahko jo celo zmanjša. Odločilna je pač dejanska osamosvojitev, ki se kaže v tem, koliko država lahko obvladuje pomembne družbenoekonomske tokove oz. procese. Tukaj puščam ob strani kot posebno temo vprašanje o povezovanju ali ločevanju v Jugoslaviji (kjer gre tudi za vrsto posebnih in pragmatičnih okoliščin, ki v Cel« znani družboslovec kcnncth Boulding (1985) le je lolil vprašanja, kakien naj bi bil »idealni siti*, ob svoji obravnavi »sveta kol totalnega sistema- S političnega vidika bi to bil -svet 500 neodvisnih držav v stabilnem mini. vsaka z razliCno kulturo in velikim obsegom prometa ter interakcij med njimi, toda ne toliko, da bi to uničilo njihove identitete To bi skoraj lahko tleli za takten pogled na svet. ki raCuna z -ograjenimi vrtovi z vrati« - veliko Itevilo vrtov, vsak od njih nacionalna država: z ograjami okrog njih. vendar tako. da imajo tudi veliko vrat v ograji, da se lahko odvijajo komunikacije in promet med njimi (prav tam. str. 191). Čeprav tudi sam pravi, da so to mogoCe le utopiCnc sanje, pa je vendarle na ta naCin sprožil nekaj vpratailj tudi za nadaljnje raziskovanje: 1. Koliko lahko sploh vplivamo na tako (ali drugaCe) izraženi želeni lok sprememb? 2. Ali je res treba retevanje protislovnih teženj, ki po eni strani kažejo k vse veCji odprtosti, po drugi pa k raiCiti posebnosti teritorialnih identitet, iskati v nekakinem kompromisu (tako -ograja- kot tudi -Številni prehodi«)? 3. Kaklne so perspektive za ohranjanje raznovrstnosti kulture, jezika. obiCaja. arhitekture, prehrane, glede na to ko pravi, da mogoCe ne bomo mogli ohraniti raznovrstnosti na podlagi geografske lokacije in «v tem primeru, jo bomo morali shraniti s kulturnimi enklavami in skupinami- (prav tam 131. podčrtal Z M.) 1172 ,»motijo« razumevanje razvojnih megatrendov). Omejim se le na to, da »nacionalne suverenosti« (avtonomije) ni mogoče uveljavljati brez nadzora nad teritorialnimi. državnimi mejami. Tem pa se odpovedujemo že z ambicijo, da bi postali polnopravni člani razširjene - Evropske skupnosti. V tem smislu torej ostajajo problematične naslednje predpostavke: a) da uveljavljanje suverenosti ne pomeni, da s tem zahajamo v avtarkičnost; b) da odpiranje in vključevanje v Evropo ne pomeni, da s tem ogrožamo svojo suverenost; c) če bo že potrebno prenesti del suverenosti na mednarodne institucije, da bo to le prenos do odpoklica in še ta del suverenosti bo ostal v »naših rokah«; d) da smo bili do zdaj sicer v podrejenem položaju in kot narod ogroženi — pa čeprav v družbi z »bratskimi narodi« - znotraj Jugoslavije, v razširjenem prostoru v .okviru razvitega sveta pa se bo uveljavljala »enotnost v raznovrstnosti«. Ob vsaki od teh točk se odpira še vrsta pomislekov, ki jih bomo morali razjas-njevati v teoriji in praksi. 6. Sklepna misel Dokaj nedomišljena in pavšalna pričakovanja o tem, da bo suverena nacionalna država pomenila temeljno zagotovilo svobodnega razvoja in ohranitve identitete slovenskega naroda, so bila avtorju izziv za to. da je poizkušal preučiti to vprašanje na podlagi nekaterih spoznanj, ki so mu bila na voljo v mednarodnem merilu. Izkazalo se je. da v družboslovni literaturi sicer naletimo na zelo različne razlage o tem, kakšna je današnja in perspektivna vloga »nacionalne države« in njene suverenosti. Nekateri jo označujejo kot preživelost iz devetnajstega stoletja, ki zavira ali preprečuje neposrednejše. transnacionalno povezovanje osamosvojenih nedržavnih akterjev (regij, lokalnih skupnosti, gospodarskih organizacij in konec koncev predvsem tudi posameznikov) v širšem prostoru. Podobno kot nam zgodovina kaže dolgoročni proces, v katerem so ožje enote izgubljale svojo avtonomijo in jo prepuščale širšim (npr. prehod od vaških skupnosti na majhna mesta, občine, regije, province, ipd.), podobno da se danes tudi nacionalna raven umika ob vse izrazitejšem prevladovanju nadnacionalnega in globalnega povezovanja. V razliko od takšne razlage je še druga, ki opozarja, da tudi nacionalna država v tem dogajanju prevzema pobudo v svoje roke in (lahko) uveljavlja svojo aktivno vlogo. Vendar se dejansko država znajde v paradoksalni vlogi, ko si poizkuša zagotoviti to vlogo s tem. da prenaša del svoje suverenosti na zunanje, mednarodne institucije in režime. Kot smo videli, se znajde v situaciji, ko bi morala sama usmerjati proces svojega omejevanja in razpadanja. V zvezi s tem se zdi bistveno, da upoštevamo razlike med kratkoročno in dolgoročno perspektivo. V dolgoročnem smislu suverena nacionalna država izgublja na pomenu (ob hkratni krepitvi nadnacionalnih in subnacionalnih akterjev). Glede na to pa bo tudi nacionalna identiteta v prihodnosti še bolj ogrožena in nikakor ne moremo računati, dajo bomo mogli zavarovati že z enim samim aktom (z ustanovitvijo suverene države) enkrat za zmeraj. Po drugi strani pa bi bilo nesmiselno, če bi se apriori, zaradi takšne dolgoročne perspektive, že danes odrekali takšni državi, v kolikor z njeno pomočjo lahko dosežemo teritorialno prerazdelitev politične in družbene moči v prid majhnega, slovenskega naroda, ki se je vseskozi pojavljal v periferni vlogi v odnosu do zunanjih centrov politične moči. ■ 1173 Tcorijaiapialcu.let.28.it. 10-11. L)ubl|ana 1991 LITERATURA Alger, Chadwick (1988) Perceiving. Analysing and Coping With the Local-global Neius. v: International Social Science Journal. Avgtat Bajt. Alekunder (1991) Kaj pomcni resnifna samostojncM. Natl razglcdi. 8. 3. 1991. Brucan. Silviu (1980) The State and the World System. International Social Science Journal 32. no. 4 - October, Falk, Richard (1990) Evasions o< Sovereignty, v: R B J. Walker. Saul H Mcndloviu Gardner. R. N. (1964) In Pursuit of World Order. Praegcr. New York. Herz. H. John (1959) International Politics in the Atomic Age. Columbia University Press. New York. Hofan. Richard (1978) An Idea and its Servants. UNESCO from Within. Chatto and Wind us. London. James. Alan (1986) Sovereign Statehood: The Basis o( International Society, Allen and Unwm, London Klinar. Peter (1991) Pogledi na pribodnost Slovenije, Teod)a in praksa, 1«. 28. it- 5-6. Knorr. K. (1966) On the Use» of Military Power in the Nuclear Age. Columbia Univenity Pre». New York Luard. Evan (1977) International Agencies. MacmiUan. London. Mansbach. W Richard. Ferguson. Yale. Lampet. Dunald (1976); The Web of World Politics N/instate Acton in the Global System. Englcwood Cliffs. Prentice Hall Mlmar. Zdravko (1990) Avtonomija in integracija v evropskem prostoru. Teorijj in praksa. it. 12. Mlinar. Zdravko (1990) Od prouora krajev k prostoru tokov: prestruktunranje all razkro) tentonalno-druibene organizadje. Drutboslovne razprave. it 10 Murray. Robin (1971) The Intemationaliiauon of Capital and the Nation State. New Left Review, no 67 - May-June Petnf. Ernest (1984) Pravica do sarnoodloCbe mednarodni vidiki, Otoorp Manbor Rosenau. N James (Ed.) (1969) Linkage Politics. Free Pre». New York. Roscnau. N James (1988) Patterned Qiao« in Modern Life: Structure and Procc* in the Two Worlds of World Politics. International Political Science Review. 9. no. 4 - October Scbonfield A (1973) Europe: Journey to an Unknown Destination. Penguin. Harmondsworth Sklair. L. (1991) Sociology of the Global System. Harvester Whcatsbeaf. London Yloung. Or an (1974) Interdependences in World Politic». International Journal, vol. 24. Autumn 1969. dtirano