/vX.lb l	/v^ c*r\ujf\
'a
z^v^l i

Knjižnica Šentjur
|| 1	6	9	1 I
A bij 2.0
93(497.12Planina pri Sevn
WAMBRECHTSAMER, Anna
Kronika planinskega gradu...
SE 35754/95 Knjižnica Šentjur

KRONIKA
planinskega gradu in trga
Spisala
Ana Wambrechtsamer 1928
Prevod pregledala: Ela Jurše
Vse pravice pridržane
Ana WAMBRECHTSAMER KRONIKA PLANINSKEGA GRADU IN TRGA
Naslov izvirnika Ana WAMBRECHTSAMER
Die Chronik des Marktes und der Herrschaft Montpreis (original hrani kot vezan tipkopis graški deželni arhiv)
Izdano leta 1926
Prevod v slovenščino (leta 1929) Avtorica
Naslov prevoda
Kronika planinskega gradu in trga
Lektorirala Ela Jurše-Milavec
KNJIŽNICA ŠENTJUR
Šentjur
od 908
WAMBRECHTSAMER, A. Kronika planinskega... 908(497.12 Planina pri Sevnicil
0035754
COBISS e
Izdano v dveh izvodih v vezanem tipkopisu
Uredil
dr. Janez ŠMID
Oprema in oblikovanje Darko Romih in Ivan Vrečko
Računalniški stavek, prelom in digitalna reprografija RaGra STROPNIK, Celje
Izdalo in založilo
Prosvetno društvo Planina ob 650-letnici trga Planina
Tisk
CS TISK, Šentjur
Izdano leta 1995
natisnjeno v nakladi 400 izvodov Vse pravice pridržane!
Po mnenju ministrstva za kulturo številka 415-49/95 z dne 16.01.1995 šteje ta knjiga med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov.
BESEDA NA POT PRVI RAZŠIRJENI IZDAJI
SOC#
/% / avajeni smo šteti za začetek zgodovine čas, ko je človek pred približno 5000 leti iznašel
JL ▼ pisavo; kar je bilo pred tem, pa zaznamujemo kot predzgodovina ali prazgodovina.
Zgodovina Planine nedvomno sega v prazgodovinsko dobo. O tem pričajo najdbe. Tudi v poznoantični dobi je bilo to ozemlje nenavadno gosto poseljeno. Neme priče tega so ostanki večjih in manjših gradišč, oziroma naselbin. V srednjem veku sta tod nastala dva pomembna zgodovinska spomenika: planinski grad in kartuzija Jurklošter. Nekdaj mogočni zidovi obeh arhitektur (profane in sakralne) sta danes le še skromni razvalini, ki jih prerašča bršljan.
Če ne bi bilo Ane Wambrechtsamer, znane planinske pisateljice, bi bršljan pozabe povsem prekril tudi zgodovino teh naših krajev. Ana Wambrechtsamer je vse svoje življenje z izredno ljubeznijo in navezanostjo na svoj rodni kraj - Planino - skrbno in zvesto proučevala njeno zgodovino. Njena prava pot pripovednice se pričenja nekako v letu 1924, ko je začela objavljati vrsto novel, katerih vsebina se odigrava na Planini, v Celju, v njeni ožji domovini in ki imajo vseskozi zgodovinsko ozadje. Pri zgodovinskih študijah za književna dela si je posebej beležila tematiko, ki je zadevala njen domači kraj. Leta 1926 je tako v nemščini spisala zanimivo in dragoceno kroniko Planine "Die Chronik des Marktes und der Herrschaft Montpreis" ("Kronika planinskega gradu in trga"), ki jo hranijo v deželnem arhivu v Gradcu. Leta 1929 pa je prevedla dva izvoda v slovenščino, od katerih hrani enega pokrajinski arhiv v Mariboru, drugega pa je poklonila svojim rojakom - Planinčanom.
Spoštljivo obračam strani v tej knjigi in se ne morem načuditi, kakšno bogastvo je uspela "naša Anika" zbrati in tako utrgati pozabi za vse večne čase. Moralo je preteči skoraj 70 let, da smo Planinčani doumeli pravo vrednost njenega dela za naš kraj in da smo dočakali založnika za prvo razširjeno izdajo njene kronike.
Ena izmed posebnosti pričujoče knjige je gotovo tudi jezik, ki smo ga ohranili takega, kot je zapisan v pisateljičinem izročilu. Gre za narečni govor, kakršnega še danes slišimo v teh krajih, čeprav se od vasi do vasi nekoliko spreminja. Ne gre torej zameriti nekaterim germanizmom in hrvatizmom ter mestoma nekoliko spremenjenemu besednemu redu in izrazju, saj vse to, upamo, pripomore k avtentičnosti dela.
Predvsem dejstvo, da, razen izvirnikov, drugih izvodov te dragocene knjige praktično ni, daje prvemu ponatisu kronike v večji nakladi še posebno težo. Prosvetno društvo Planina s ponatisom knjige (ob 650-letnici trga Planina) daje pomemben prispevek k želji same Anike, da se ta prva Zgodovina Planine ne bi izgubila in predvsem pozabila.
Planina je le majhen kraj na Kozjanskem, njena zgodovina pa ostaja po zaslugi Ane Wam-brechtsamer z velikimi črkami zapisana v knjigi zgodovine slovenskega naroda.
Hvala ti, Anika, za tvojo izkazano ljubezen do naše Planine.
Janez Šmid
PREDGOVOR
# e besede niso pisane samo za Vas, ki ste z mano živeli srečna leta mladosti in za tiste, ki
JL so čuvali našo mladost in se je veselili, temveč tudi za one, ki pridejo za nami, za bodoče planinčane, ki bodo živeli v lepoti in milini našega kraja, ko nas ne bo več.
Vam, ki me poznate in tistim, ki bodo prišli za nami, povem, da ta knjiga ni pisana iz častihlepnosti ali samega zanimanja za splošno zgodovino, temveč samo iz ljubezni do naše Planine, naše ožje domovine, ki je meni kakor Vam, najlepši in najmilejši kraj na vesoljnem svetu, in iz prizadevanja to domovino storiti nesmrtno in na podlagi zgodovinskih podatkov dokazati, da ima tudi naš trg zgodovino, ki se strinja z zgodovino in razvojem slovenske dežele in vsega slovenskega naroda.
Bodite ponosni in samozavestni, kajti Vaši pradedje so, kakor nam po imenih dokazuje zgodovina, kot kmetje ali tržani živeli lepo število stoletij na domači zemlji, pod zvonom cerkvije A'u Marjete!
Ko sem pred štirimi leti prvič prišla v deželni arhiv v Gradcu, da bi videla, če je tamkaj mogoče kaj izvedeti iz preteklosti naše Planine, sem se čudila kako znan je naš kraj tudi tujim Zgodovinarjem, in začela sem prepisovati prve pergamente. Vedno več in več podatkov se je našlo, listine iz prastarega časa vitezov Planinskih so mi prišle v roke, imena najstarejših kmetov in tržanov, dogodki, ki so zdavnaj pozabljeni, vse to sem našla in sama čitala v starih papirjih.
Že kot mlado deklico me je mikalo razjasniti zgodovino našega gradu, okoli katere se plete, kakor vedno zeleni venec, zgodovina trga in okolice in tuintam dogodki in slike iz zgodovine marsikatere rodbine.
Ne samo dežele, države in narodi imajo svojo zgodovino, vsak kraj, vsaka hiša in vsaka rodbina jo ima.
In zgodovina naše Planine je obsežna, stara m tudi v življenju vsega naroda imenitna.
Skoro vsak mojih rojakov bo našel ime svoje rodbine segajoče nazaj v prejšnja stoletja, tako daleč nazaj kakor segajo imena plemiških rodbin.
Sedaj Vam poklanjam končano kroniko z Željo, da bi Vam razjasnila preteklost naše Planine in njen razvoj.
Vas pa, ki boste pri občini ali v šoli shranjevali to knjigo, prosim, pazite na to prvo zgodovino naše Planine, da se ne zgubi ali - pozabi.
Upam, da bo ta kronika mojemu rojstnemu kraju v korist in da se bo nekdaj našel sin slovenskega naroda, ki bo postavil naši Planini s primernim pesniškim delom nesmrten spomenik.
V Gradcu, dne 1. kimavca 1929.
Ana Wambrechtsamer.
Ana WAMBRECHTSAMER
(1897-1933)
"... samo iz. ljubezni do naše Planine, naše ožje domovine, ki je meni kakor Vam najlepši in najmilejši kraj na vesoljnem svetu ..."
UVOD
soc#
p
laninski grad je bil postavljen že v desetem stoletju, kar je razvidno iz zgodovinskih virov.
Gotovo je bil ta grad sezidan od takratnega gospodarja pokrajine ob Bohorju na strmi, nepristopni skali za obrambo proti napadom roparskih Madjarov.
Blizu sedanjega trga, ob vznožju Skalice, so se našli pred kakšnimi šestdesetimi leti v zemljo zakopani novci s sliko rimskega cesarja Marka Avrelija, ki je vladal od leta 161 - 180. po Kristusovem rojstvu.
Iz tega sledi, da se je nahajala že v rimskih časih blizu Planine naselbina, najbrž tudi kastel, kar je glede bližine glavnega mesta Norika, Claudije Celeje (Celje) tem verjetneje.
Ali pa se je omenjeni kastel, ki je najbrž v času preseljevanja narodov propadel, nahajal na istem mestu kjer so sedaj razvaline planinskega gradu je danes težko določiti. Kljub temu pa ni izključeno, da je bil novi grad v desetemu stoletju postavljen na zidovje stare trdnjave in da so ti ostanki ustanovitelja napotili, da je postavil svoj grad v obrambo dežele na tisto mesto.
PRVI DOMAČI GOSPODARJI PLANINSKE ZEMLJE
J\o so se v šestem in sedmem stoletju naselili Slovenci v deželah južno od Donave, je bila pokrajina okoli sedanjega trga last karantansko - slovenskega plemiča Valjhuna.
V desetem stoletju pa je bil grof Engelbert Piljtanjski lastnik in gospodar te pokrajine. Za časa njegove vlade je bil ustanovljen planinski grad kot obrambna trdnjava. In sicer se je vršilo zidanje med letom 963. in 980.
Grofje postavil enega svojih fevdnikov kot branitelja in oskrbnika na svojo trdnjavo. Ta fevdnik pa je postal ustanovitelj rodu vitezov Planinskih.
Kar se tiče nemškega imena Planine, Mont-preis, so nam znane iz starih listin, katerih starejše so v latinskem, novejše pa v nemškem jeziku pisane, sledeče oblike:
Munpareis, Munparis, Montparis, Muntpareis, Muntpreis, Montpreiss, Mons Paradis, Mons Paridisi. Najstarejša oblika pa je Munpareis.
Oblika Manpreis nam je znana šele iz šestnajstega stoletja. To ime se tudi vidi na najstarejšem pečatniku planinske občine. Ta pečatnik je shranjen v planinskem rotovžu.
Ime Manpreis se najbrž piše po grbu planinskega trga, ki nam predstavlja na visoki trati (planina) stoječega moža, ki se podpira z levico na gorjačo, v desnici pa drži šopek cvetk. Na glavi pa ima venec iz vinskih trt in hrastovo zelenje okoli pasa.
Zgodovinsko dokazano se je pa imenovala pokrajina, v kateri sta vzrastla grad in trg Mont-preis, tako imenovana od tujih vitezev in priseljencev, najprej in sicer od domačinov, Planina.
Saj je vendar popolnoma naravno in samo ob sebi umljivo, da se zelena višina, ki se nahaja 753 m nad morjem, imenuje Planina.
Potemtakem je torej domače izvirno ime našega trga Planina. Tujci pa so krstili iz neznanega vzroka novoustanovljeni grad z romanskim imenom Montparis.
Pečati iz rumenega voska na ohranjenih pergamentnih listinah vitezov Planinskih iz 13. in 14. stoletja, kažejo ime v obliki Munpareis.
ZAČETKI TRGA PLANINE
jfiTo je bil grad dozidan in zaseden s posadko prvega viteza Planinskega, so se ob vznožju grajske skale naselili kmetje in lovci, sčasoma tudi obrtniki, ki so bili vitezu podložni. Tako se je pod grajsko oblastjo razvil kraj Planina, ki se kot trg prvič omeni v neki listini iz leta 1345.
Planinski vitezi so bili v prvem stoletju svoje vlade daleč na okrog znani kot bogati in gostoljubni. Tako je marsikateri potnik našel zavetje in počitek ter če treba tudi pomoč in varstvo za močnim zidovjem male trdnjave pri njenih gostoljubnih in radodarnih prebivalcih.
Celo imenitni bavarski pesnik Wolfram Eschenbachski (Wolfram von Eschenbach) je obiskal planinski grad in se je dlje časa tudi mudil o priliki svojega potovanja iz Celja v Ptuj.
V svojem najimenitnejšem delu "Parcival", ki se je ohranilo do današnjega dne, piše in pripoveduje Wolfram o gostoljubnosti in viteških zabavah na gradu Montparis in je na ta način tudi ta gost iz daljne Nemčije proslavil planinsko trdnjavo in ji tako postavil večen spomenik.
PRVI NASLEDNIKI GROFA ENGELBERTA PILJ STAN J SKEGA
P o smrti grofa Engelberta je vsa njegova posestva podedovala njegova hčerka blažena Hema in je na ta način prišla tudi Planina leta 980. v last pobožne grofice v Brežah.
Hema je bila poročena z mejnim grofom Viljemom, potomcem karantanskega plemiča Valjhuna, ki je gospodaril na gornjem Celjskem gradu.
Po smrti svojega soproga in svojih sinov je Hema ustanovila v Krki na Koroškem samostan za redovnice in je tej svoji ustanovi podarila leta 1042. vsa svoja posestva, med katera se je štela tudi Planina.
Ko se je pa že leta 1071. odpravil ta nunski samostan , ker ni rodil dobrega sadu, se je porabilo njegovo premoženje za ustanoviten krške škofije in je postala tudi Planina last te stolnice in je ostala pod krško cerkveno oblastjo do druge polovice štirinajstega stoletja.
Planinski vitezi so bili torej fevdniki krških škofov.
PLANINSKI VITEZI
Ji rvi vitez Planinski, ki ga po imenu poznamo, je bil Ortolf Planinski (Ortolf von Munpareis). In sicer se ta Ortolf imenuje prvič v neki listini solnograškega škofa Alberta iz leta 1191. kot priča.
V tem času so sloveli vitezi Planinski kot bogati in mogočni med svojimi vrstniki. Bili so znani in častiti po vseh dvorih naših dežel, do Solnograda na Severu in Akvilejskega cerkvenega dvora na jugu.
Kot Ortolfovi podložniki in vojniki so imenovani od leta 1208. do leta 1213. sledeči: Oftrigel, Pernhardus von Prunne (pri Studencu), Pernhardus von Urznach, Hiltprantus, Ridigerus de Ellen, Ditricus in Ulricus Saldenheim.
Ti podložniki so bili tržani in kmetje okoli grada in so bili dolžni spremljati svojega viteza kot vojniki v boj.
Ortolf Planinski s svojim spremstvom je često bival na dvoru svojega fevdnega gospoda v Krki in je škofa v marsikaterih važnih zadevah nadomestoval.
Tako je bil O rtolf meseca listopada in grudna leta 1203. v Brežah na Koroškem in je tam na različnih listinah podpisan kot priča.
Ortolfova soproga je bila imenovana Gerbirg. Iz njunega zakona je edina hčerka Herrad (Herradis).
Z O rtolfom je živel na Planinskem gradu tudi njegov mlajši brat Ulrik. Ta si je hotel, ker O rtolf ni imel sina, za slučaj njegove smrti zagotoviti celo bratovo premoženje, v prvi vrsti pa je hotel po Ortolfovi smrti on dobiti planinski grad v fevd.
To prizadevanje je preprečil O rtolf s svojo prošnjo pri krškem škofu Waltherju, da naj bode fevd planinskega posestva po njegovi smrti ohranjen soprogi Gerbirgi in hčerki Herradi.
Tej prošnji je škof Walther ugodil v Brežah, dne 30. vel. travna leta 1208. Zato po Ortolfovi smrti ni Ulrik podedoval planinski fevd, temveč Ortlofovi žena in hčerka.
Ulrik je dosegel samo to, da je prejel mali del planinskega posestva in sicer okoli sedanje Gračnice, v fevd, ker je v ustanovitni listini kartuzijanskega samostana v Jurkloštru imenovan Ortolfov brat Ulrik Planinski kot sosed kartuzijanskega posestva.
Leta 1212. je vojvoda Leopold VI. Babenberški oskrbel jurklošterski samostan z novimi zemljišči. Darilna listina je bila napisana dne 9. kimavca leta 1209. in so v tej listini imenovane meje jurklošterskega in planinskega posestva.
Listina pa pravi sledeče:
"Na levi strani ceste pa loči potok Gračnica jurkloštersko zemljo od vojvodovih (Leopold I.) posestev, " (torej so imeli Babenberžani blizu Planine na Mrzlem polju, v Marijini vasi in na Gračnici posestva) " do skale, imenovana Cruceranum. Od te skale izvira potok Gotronih, ki zopet loči imenovana posestva od onih planinskega Ortolfa do Gračnice. Od tam se vleče meja skozi dolino in potem na goro in tam loči zemljo, ki jo je vojvoda kupil od krškega škofa, od zemljišč Ulrika Planinskega do meje selišča Praprotno (Ville Praproh).
Potem se meja na levi strani pota obrne zopet na desno in se vleče na vkreber do vrh gore, ki jo prebivalci imenujejo Grič (Gratz)."
Ta Grič je bil sedanji Gradič ob vznožju Rudnika.
Ortolf je imel tudi grad Podsreda v fevd in je dal to posestvo zapisati 17. grudna 1213. svoji soprogi Gerbirgi. To listino je potrdil s svojim pečatom in podpisom solnograški škof Eberhard II.
Ko sta vojvoda Leopold VI. in nadškof Eberhard II. v Solnogradu izdala leta 1211. neko važno
listino, je bil Ortolf Planinski kot priča navzoč in je zraven nadškofa in vojvoda listino podpisal in zapečatil. Tudi pri cerkvenih zborih v Solnogradu leta 1203. in 1211. je bil Ortolf navzoč.
Ulrik Planinski se je mudil v zadevah jurklošterskega samostana 7. listopada 1227. v Mariboru, ter se imenuje mogočen in vpliven v teh zadevah.
Enako je Ortolf eden izmed prvih posvetni zavetnikov nunskega samostana v Studenicah.
Ulrik Planinski je bil poročen s hčerko Ptujskega Hartnida po imenu Adelheid.
Hartnid je prosil cesarja Fruderika II., da bi postala Adelheid, soproga Ulrika Planinskega, solnograška fevdnica. Tej prošnji je cesar ugodil meseca svečana 1239. leta v Padovi.
V istem času najdemo Planino v neki latinski listini imenovano "Planinah villa vinearum". Latinski prestavek imenuje Planino selo, kjer se v bližini pridela mnogo vina.
Okoli Planine so,bile torej takrat daleč na okrog znane vinske gorice; to dokazuje tudi vinsko zelenje v trškem grbu.
Vmoreja v bližini trga je tekom stoletij vedno bolj pešala in se je v zadnjih desetletjih sploh nehala. Zadnji vinograd prav tik trga se je nahajal na južni strani Gorice in je bil tržan Vertačnik, posestnik hiše 27 njegov lastnik. Samo veselje do pitja in petja je planinčanom ostalo kot izročilo iz danih časov njihovih pradedov. Ime "Planinah villa vinearum" se pa v trinajstemu stoletju čestokrat ponavlja.
Na planinskem viteškem dvoru so služili tudi priseljenci in so postali podložniki planinskih gospodov. Nekateri od njih so se naselili v trgu in njih potomci so se udomačili.
Tako je omenjen v neki listini, napisani dne 25. kimavca leta 1244. v Mariboru, ki se tiče neke zadeve Henrika Ostrovrharja, Henrik Bavar iz Planine kot priča.
Iz tega pa tudi vidimo, da so bili vitezi Planinski in Ostrovrharji že takrat sprijaznjeni, ker je Ortolf Planinski svojega podložnika omenjenega Henrika, poslal kot vojnika v Ostrovrharjevem spremstvu na pot v Maribor.
Okoli leta 1250. so bila glavna fevdna posestva krške cerkve: Planina, Podsreda, Jelše, Rogatec in Lengenburg. Med vsemi temi kraji leži Planina najvišje.
Leta 1251. je podaril škof Ulrik Krški nunskemu samostanu v Studencah od vsakega omenjenega posestva pet kmetij. To se je zgodilo v tistem času, ko je bil planinski fevd, po smrti zadnjega planinskega viteza, oproščen, torej brez gospodarja. Kajti vitez Ortold in njegov brat Ulrik sta oba brez. moških potomcev umrla okoli leta 1250. Sicer je pa gotovo Ulrik, ki se zadnjič omeni v neki listini iz leta 1251, dalje živel nego precej starejši brat Ortolf.
Sedaj je podedovala Herradis, Ortolfova hčerka, poročena s ptujskim Friderikom, na podlagi listine škofa Walterja, iz leta 1208, napisani v Brežah na Koroškem, po očetovi smrti vse planinsko posestvo v fevd.
Herradin zet, Henrik Ostrovrhar si je s svojim svakom Friderikom 111. Ptujskim, prizadeval dobiti kot bližnji sorodnik hčerke zadnjega viteza Planinskega, Planino in Podsredo v fevd.
Škof Ulrik Krški pa vitezema ni ugodil. Zato sta začela z njim neko razprtijo in sta mu tako dolgo klubovala, da se je končno škof udal in se je z njim pobotal.
Vsi trije gospodje so se sešli dne 6. vel. srpana leta 1251. na Bizeljskem in se tam pobotali na ta način, da sta viteza Henrik Ostrovrhar in Friderik lil. Ptujski dobila v fevd vsa posestva
rajnega Ortolfa in se kos zemlje blizu Poljčan. Nasprotno sta se pa morala viteza zavezati, da od tega dne naprej ne bosta krškemu škofu na nobeden način več kljubovala in mu nagajala. Tako je dobil vitez Ostrovrhar Planino v fevd.
Dne 30. listopada 1251. je dovolil krški škof Ulrik, da bi spodbudil radodarnost svojih fevdnikov nasproti cerkvi, da se sme od vsakega glavnega fevda 20 posestev in od manjših fevdov krške škofije šest posestev darovati samostanu v Studenicah pri Poljčanah. Iz tega vidimo, da je bil škof Ulrik pobožnim nunam v Studenicah zelo naklonjen.
V omenjnem samostanu je bilo več plemenitih gospic, posebno iz bližnjih gradov. Tako je živela tam tudi hčerka Henrika Ostrovrharja Planinskega po imenu Neža, kot redovnica v Studenicah.
Henrik, kije dobil pred trinajstimi leti Planino v fevd, se je poslužil škofovega dovoljenja v tem smislu, da je dne 19. svečana 1264. dal v planinskem gradu napisati darilno listino, s katero je podaril pet kmetij pri Sv. Juriju in sedem kmetij pri Planini in sicer v Selah, studeniškemu samostanu, a s tem pogojem, da je njemu in njegovim potomcem mogoče kupiti te kmetije zopet nazaj.
Henrik Ostrovrhar - Planinski je imel tudi dokaj posestev na Koroškem blizu Brež- Ta posestva pa so bila še iz dedščine blažene Heme in so menda sploh spadala pod planinsko oblast. Vendar se pozneje ne omenijo več. Zato je mogoče, da je bil Henrik Ostrovrhar še predno je dobil Planino v fevd, lastnik omenjenih posestev.
Gotovo pa je, da sta koroški deželni glavar in Ulrik in Friderik iz Brež hotela kratiti gospodarstvo viteza Planinskega na Koroškem. Končno je Henrik prosil takratnega deželenega gospodarja kralja Otokarja Češkega, da naj bi on zapovedal nagajivima korošcema, da dasta mir.
Nato je pisal Kralj Otokar v Pragi, dne 1. kimavca 1274. leta koroškemu hetmanu Ulriku, da naj ne ogroža posestev in ne nadleguje podložnikov Henrika Ostrovrharja s Planine in da tudi ne hujska Friderika iz Brež proti Henriku.
Pa tudi planinski Henrik se je mešal po nepotrebnem v zadeve tujih posestev; posebno je nagajal samostanu v Rainu pri Gradcu, ki je bil takrat solnograška posest.
Nadškof Friderik Solnograški je zato karal Henrika in mu zažugal s kaznijo, ako ne odneha nadlegovati menihov v Rainu in njih posestev. Henrik je visokega cerkvenega kneza slušal in grudna 1277. izrekel pismeno v Sevnici, da bode od zdaj naprej rainski samostan pri miru in je položil zavarovanje z ozirom na graščinsko sodnijo rainskega samostana.
Tista listina je bila pisana v latinskem jeziku in nam je ohranjen ta pergament na Dunaju. Prepis se pa shrani v deželnem arhivu v Gradcu.
Na originalni listini vidimo pečat iz rumenega voska, katerega srednje polje nam kaže krono s tremi križi. Od napisa se je ohranila samo beseda "Muntparis".
Leta 1278. je podpisan Henrik Ostrovrhar - Planinski na neki listini samostana v Studenicah kot priča. V tej listini se nahaja ime Planina v obliki "Montpreihs".
Planinske viteze, ki so bili takrat imeniten, bogat in daleč na okoli znan rod, je ravno zato vsak rad jemal za pričo pri važnih pogodbah in planinski pečat je veliko veljal na vsaki listini.
Ravnokar omenjena listina iz leta 1278. se je tikala varstva studeniškega samostana in sicer je bil omenjeni branitelj in varuh vitez Henrik z Rogatca (Rohatsch). To pismo so dne 10. svečana leta 1384. potrdili tudi celjski grofje.
Henrik Ostrovrhar - Planinski je imenovan celo v cesarskih listinah kot priča. Tako na primer 29. kimavca 1278. v Gradcu, ko je cesar Rudolf Habsburški poravnal prepir med krškim škofom Janezom in brati: Viljemom, Bertoldom in Miklavžem Levenberškim. Pri tej pogodbi je Henrik Ostrovrhar - Planinski nadomestil svojega fevdnega gospodarja krškega škofa Janeza.
11. listopada 1278. je Henrik zopet podpisan kot priča na neki darilni listini studeniškega samostana, ki je bil 22. svečana istega leta bogato obdarovan od Leopolda Ostrovrharja. V tej listini imenuje Leopold Henrika Planinskega svojega dragega sorodnika in prijatelja.
Leta 1284. je bila neka razprtija med Henrikom Planinskim in Konradom Pišeckim. V nekem boju je bogati Konrad ujel Henrikovega sina in je odpeljal mladega Planinčana na svoj grad. Bojna sreča pa ni bila mila nobenemu nasprotniku.
Ravno v tem času se je mudil solnograški nadškof Rudolf v Brežicah. Ko je izvedel o jetništvu planinskega gospodiča, je 30. kimavca 1284. umiril prepir med vitezoma in tako rešil mladega Henrika iz oblasti viteza v Pišecah.
Kar se tiče grba planinskih vitezov, se je popolnoma razlikoval od grba, ki je bil last trga.
Kmalu po poravnavi razprtije s Pišeckim, koncem leta 1284. ali v prvih tednih leta 1285., je umrl vitez Henrik Ostrovrhar - Planinski. On je ustanovitelj novega viteškega rodu na Planini, ki se imenuje Planinski Ostrovrhar ji (Montpreis - Schdrfenberg). Njegov starejši sin Henrik Planinski je podedoval očetovo posestvo v fevd.
Novi gospodar Henrik je podaril 27. prosinca 1285. samostanu v Studenicah za izveličanje svoje in duše svojega pokojnega očeta, neko kmetijo blizu Presičnega.
Darilna listina v tej zadevi je bila napisana v planinskem gradu 6. svečana istega leta. Kot priča sta imenovana dva planinska tržana po imenu Majnhard in Perhlin. Tu se prvič imenujeta dva tržana po imenu. Oba sta bila gotovo imenitna in zaslužna moža.
Tudi ta listina je napisana v latinščini in nam je s pečati vred ohranjena v deželnem arhivu v Gradcu.
Neki mlajši sin planinskega rodu po imenu Volk (Ulfingo de Montparis) je naveden kot priča v neki listini Otona Kozijanskega (Otto von Thrachenburg) z dne 10. prosinca 1286.
Umrlemu Henriku Ostrovrharju Planinskemu je pripadalo tudi več posestev blizu Judenburga na gornjem Štajerskem, katera so podedovali njegovi otroci.
Tako je potrdil 6. vel. travna 1286. Oton de Lonke v Judenburgu, da je podložnik planinskih dedičev.
Ta posestva na gornjem Štajerskem so si pridobili vitezi Planinski potem ženitve, ker so njih soproge imele oblast nad temi posestvi.
13.	tnal. srpana 1286. se je mudil Henrik Planinski v zadevah krškega škofa v Neumprktu na gornjem Štajerskem.
Dve leti pozneje, 28. vel. srpana 1288. je zopet Volk Planinski kot priča podpsal darilno listino Seyfrieda Chranichsberškega. Tudi ta listina se nahaja v deželnem arhivu v Gradcu.
Leta 1297. je podedoval Oton Planinski, mlajši brat Henrika Planinskega grad in posestvo.
Oton je nekoč kupil v Št. Juriju neko kmetijo od Petra Rechbergerja in jo je prepisal Petru Silberzaškemu v Lokah pri Zusmu. Ta listina se je napisala dne 10. vel. travna 1299. v Flednicah
na Kranjskem in je bil eden izmed prič Št. Jurski župnik Urh Pleban.
Kakšnih sto let prej, okoli leta 1190., torej v časih prvega Ortolfa, so napravili planinski vitezi, v prid dežele pri Trebnjah brod čez Savo.
Ta brod je prodal sedaj Oton dne 25. mal. srpana 1299. vdovi meščana Masna v Ljubljani za 32 mark akvilejskih beličev. Navzoče so bile sledeče priče: Urh, župnik iz Vodic, Urh Gušasti iz Flednic, Hehveich Ostrovrhar, Henrik Obedovalec in Framut, Rudolf, Vericint, Ljubljanski meščani, Rutlieb, pisavec "in drugi pošteni ljudje".
Originalna listina te pogodbe se nahaja v knjižnici vseučilišča v Gradcu.
Gornjegradski samostan, kot cerkvena oblast, je imel iz posestev planinskih vitezov marsikatere dohodke. Te dohodke je hotel Oton Planinski kratiti samostanu. Zato je nadlegoval gornjegrad-skega oskrbnika, če je ta prišel pobirati za svoj samostan desetino, kolikor je le mogel. Planinski vitez je namreč mislil, da bode bogati gornjegradski opat popustil svoje dohodke iz posestev planinskih vitezov. Opat se je pa potegnil za svoje in se pritožil pri krškemu škofu. Nato je ta, kot fevdni gospodar, zapovedal Otonu mir in slogo.
Oton je potem 4. mal: srpana 1297. pismeno obljubil, da ne bo gornjegradskega samostana nikdar več nadlegoval in mu kratil planinsko desetino.
To listino so s svojim podpisom potrdili sledeči: Kranjski vicedom Henrik Lipenau, Viljem pl. Rotenbiihel, kamniški šolmošter Urh in jurklošterski župnik. Otonovo pismo se je pa glasilo takole:
"Jaz, Oton Planinski, naznanim vsem, ki pogledajo to pismo, da božji hiši v gornjem gradu odslej ne bom več kratil desetine, ki jo ima v okolici Planine in da pustim opata božje hiše s to desetino ravnati tako, da mu bode koristno in dobro. Zato mu dam to pismo s svojim, pečatom.
To pismo je dano v Ljubljani, ko je bilo od Kristusovega rojstva preteklo tisoč dvestoindevet-deset let in potem v sedmem letu na dan sv. Ulrika." Potem pridejo namesto podpisov pečati Otona in njegovih prič.
Med Otonom in goričkim grofom Henrikom je vladalo veliko prijateljstvo. Ko je bila neka razprtija med grofom Henrikom in grofom Ortenburškim je Oton Planinski dne 5. vel. srpana 1301. v Cormonu slovesno obljubil, pokorščino svojemu prijatelju Henriku z. vso močjo, s svojim gradom in svojimi ljudmi. Tudi ta obljuba se je zapisala in so bili pri tem navzoči: Haug z Devina, Henrik Fulin, Gerold Velikan, Rudolf Ostrovrhar in Urh pl. Gutenwarde.
PROPAD BOGASTVA IN MOGOČNOSTI
V poznejših letih je Oton oddal nekaj svojih posestev in tudi del grada svojemu mlajšemu bratu Ulriku. Pod Ulrikovem gospodarstom je jelo propadati bogastvo rodu planinskih vitezov.
Lahkoživi Ulrik je porabil za svoje potrebe več kakor so znesli njegovi dohodki. Zato je začel delati dolgove. Tako mu je posodil solnograški knezoškof Konrad 17 mark srebra. Po to svoto je šel Ulrik sam v Solnograd, kjer je 19. rožnika 1307. I. prejel denar in istega dne izdal dolžno pismo.
To dolžno pismo se je ohranilo in kaže natisnjen pečat s krono planinskih vitezov.
Omenjeno posojilo je bil Ulrik dobil zato, ker ga je njegov stric, ki je kot kanonik živel v Solnogradu, nadškofu priporočil.
Solnograški kanonik Urh Planinski je imenovan leta 1318. Nekaj let pozneje je bil izvoljen za Škofa v Chimsee-u na Bavarskem. Kot škof je vladal osem let, kakor pravi istodobna listina, "v časti in slavi".
Neki mlajši brat Otona Planinskega, po imenu Eberhard, je bil leta 1330, kot dvanajsti opat cistercijanskega samostana v Stični.
Najvišja oblast za planinsko cerkev je bil patriarh v Akvileji. Planinski vitezi pa so bili točaji akvilejskih patriarhov. Bili so tudi dolžni za akvilejsko cerkev, če treba, iti v boj.
Akvilejska cerkev je imela na Koroškem bogata posestva, ki jih pa koroški vojvoda ni hotel dati iz rok in jih je pridržal po krivem. Patriarh Ottobonus je nato pisal v Udinah, dne 10. vel. travna 1308. leta Otonu Planinskemu, ki ga pri tej priliki imenuje svojega ljubega prijatelja, da naj si on prizadeva omenjena posestva iznova pridobiti akvilejski cerkvi. Obljubil je vitezu, če jih dobi, vse dohodke teh posestev.
Oton je potem res obljubil patriarhu pomagati z dvajsetimi vojniki. Če je pa Oton takrat res proti koroškemu vojvodu potegnil meč, nam ni znano. Na vsak način ni patriarh planinskemu vitezu ničesar dal. V tej zadevi je menda prišlo od obeh strani samo do obljub, a izpolnilo se ni nič.
18. mal. srpana istega leta se je mudil solnograški kanonik Ulrik Planinski v Regensburgu, kjer je poravnal neko pravdo solnograškega nadškofa.
Oton Planinski je bil varuh jurklošterskega samostana in ga je dne 9. vinotoka 1311. žički opat Bogomir, ko se je mudil v Jurkloštru, slovesno potrdil, kar je Oton vsled svojih zaslug z.a jurkloštersko kartuzijo tudi zaslužil.
Ker je Oton pomagal jurklošterskim menihom ob vsaki priliki, ker je njih pravice branil in pobožnim očetom ustregel, kjer je le mogel, ga je glavni opat kartuzijanskega reda v Chartreusu na Francoskem često pohvalil in mu je leta 1312. naklonil delež vseh zaslug in dobrih del celega kartuzijanskega reda.
V neki cerkveni ustanovitni listini z dne 26. sušca 1313. se tudi imenuje planinski vitez.
Naslednik Otona Planinskega je bil po njegovi smrti njegov sin Henrik. Mladi vitez se prvič imenuje 20. grudna leta 1324. ko je gornjegradski cerkvi preskrbel in zapisal dve kmetiji in Savi.
Otonova soproga se je imenovala Herbirg in je imela tri otroke. Omenjenega Henrika, hčerko Alheit in sina Ulrika. Henrik je bil v prvemu zakonu poročen z Agho.
20. tnal. travna leta 1325. je prodala Otonova vdova Herbirg skupno s svojim sinom Henrikom, njegovo soprogo Ago, svojo hčerko Alheit in svojim najmlajšim sinom Ulrikom, nekaj svojih posest na Gornjem Štajerskem blizu Judenburga in Uncmarkta, Frideriku Lihtenštanjskemu.
Kupnina je znesla dve marki srebra dunajske mere.
Ta kupčija je tudi znamenje propada na planinskem gradu. Prodajno pismo nam je v deželnem arhivu v Gradcu ohranjeno in kaže Herbirgin in Henrikov pečat.
Herbirgin pečat kaže grb starih vitezev Planinskih, Henrikov pečat, grb planinskih Ostro-vrharjev.
Po omenjeni kupčiji so si Planinci še nekaj svojih Gornještajerskih posestev in sicer blizu Uncmarkta, obdržali.
Po Herbirgini smrti pa so njeni otroci Henrik, Ulrik in Alheit svoje podložnike nemškega rodu na Gornjem Štajerskem izročili Rudolfu Lichtenštajnskemu, podložnike, ki so govorili slovensko, so pa obdržali za sebe. Iz tega sledi popolnoma jasno, da so bili, planinski kmetje, torej prebivalci prvotnega rodu, Slovenci.
Spodnji del listine Herbirge Planinske z dne 20. malega travna 1325
V torek po sv. Mihaelu leta 1325. je Henrik Planinski svojemu podložniku, imenoma Rapot Švabski, (bil je torej doma iz Švabskega na Nemškem) podelil pet kmetij v planinski župniji v fevd. Potemtakim je bil Rapot ljubljenec svojega gospodarja. Gotovo se mu je pri kakšni vojni, ko ga je spremljal, posebno prikupil.
Henrikova mati Herbirg je umrla v visoki starosti in je imela nekako oblast nad Henrikovim imetjem. Ko je ta namreč leta 1324. prodal gornjegradskemu samostanu dve kmetiji, je Herbirg namesto njega zapečatila pismo, ker Henrik ni imel svojega pečata, kar je sam izjavil.
Na tej kupni listini, ki je bila izstavljena na Planini na dan sv. Tomaža leta 1324. so zabeleženi sledeči možje kot priče: Oton s Pristove, Frid Flohel, Rapot Švabski, Fricl s krofom. Vsi ti so bili podložni planinskemu vitezu in naseljeni okoli planinskega grada kot tržani ali pa v vaseh kot kmetje.
Ko je Henriku prva žena Aga umrla, se je drugič poročil z Elizabeto. Skupno z. njo je prodal z dovoljenjem svojega brata Ulrika in svoje sestre Alheit (Adelheid) 17. malega travna 1328. grad Flednik na Kranjskem in sicer Frideriku Sovneškemu, ki je pozneje postal prvi Celjski grof in njegovi soprogi Diemuti za 1020 mark srebra. Kupčijo so kot priče potrdili gospod Janez, župnik v Braslovčah in glavni duhovnik Savinjske doline, gospod Martin z Rogatca, Viljem z Ostrovice in Rudolf, stari oskrbnik v Lengenburgu.
Izvirni pergament se nahaja v arhivu v Gradcu in je na njem ohranjenih pet pečatov.
PLANINSKA ŽUPNIJA
1 laninska župnija je bila prideljena gornjegradski opatiji in je zato ta samostan pošiljal dušne pastirje kot namestne župnike na Planino.
Ta namestni župnik ali vikar je imel svoj sedež v župnišču trga Planine. Dandanes se ne da več določiti, kje je stalo staro planinsko župnišče. Najbrž pa je bilo prav blizu cerkve, mogoče tudi cerkvi prizidano.
Prvi planinski vikar se imenuje leta 1328. Njegovo ime je bilo Vilung (Wilungus) in je bil navzoč pri menjanju nekih posestev med Planino in jurklošterskim samostanom.
Sploh so se med planinsko gospodo in samostanu v Jurkloštru menjala posamezna posestva, kakor je bilo ravno gospodom všeč. Tako na primer 6. velikega srpana 1328., ko sta brata Henrik in Ulrik Planinski izročila jurklošterskemu samostanu vas Visoče in za njo dobila od samostana vas in pokrajino Migore.
ZADNJI VITEZI PLANINSKI
J\o je mladi Ulrik Planinski dorasel, je postal s svojim starejšim bratom lastnik polovice vseh posestev svojega rodu. Spadala mu je zato tudi polovica smledniškega gradu na Kranjskem in je to svojo polovico zastavil, ker je bil ravno v denarni zadregi, Friderika Sovneškega in njegovi soprogi Diemuti. Kupčija se je sklenila dne 25. malega srpana 1328. v Ljubljani. Friderik Sovneški je plačal Ulriku in njegovi soprogi 2000 mark tehtanega srebra.
Dotično listino sta kot poroka podpisala gospod Herman Mindorf in Vaclav Rajhenburški (Guenzlei von Reichenburg). Kot priče so pa bili navzoči gospod Henrik Siherštanjski, gospod Peter Rotenbuhelski (Rdeči grič), Martin Rogaški, Oton Surprant in Tomaž Skvodnik.
Elizabeta, Henrikova druga soproga, je bila hčerka Pfannberškega viteza Ulrika. Njena mati je bila rojena grofica Wallsee in sestra njene matere je bila Diemut, soproga Friderika Sovneškega, ki je leta 1341. postal prvi celjski grof. Potemtakim je bila prva grofica Celjska, teta soproge Henrika zadnjega viteza Planinskega. Naši vitezi so si bili torej s celjskimi grofi v sorodu in sta Henrik in Ulrik zato imenovala Friderika 1. svojega ljubega svaka.
4. rožnika 1329. se je moral Henrik v Strassburgu na Koroškem odreči vsem svojim pravicam napram koroškemu škofu Geroltu. Navzoči so bili strassburški grajski knežje po imenu Ofo, Verdunh in Markart Krški.
12. listopada 1329. leta se je nudil Henrik Planinski v Wildonu, ko je Dipold z Mačerolca prodal Frideriku Sovneškemu svoj grad Kostrajnica, kot porok pri tej kupčiji. Zraven njega sta še podpisala Walter in Ditmar pl. Zebing in Eberhard iz Dobrne.
V tem času sta živela na planinskemu gradu brata Henrik in Ulrik planinski s svojimi ženami in s svojo sestro Alheit. Oba brata nista imela otrok. Toliko je pač gotovo, da nista zapustila nobenega postavnega dediča.
Medtem je šlo na planinskem gradu vse rakovo pot. Nekdanje bogastvo je vedno bolj ginilo in premoženje se je manjšalo od leta do leta. Da bi vitezi bogato obdarovali cerkev kakor nekdaj, ni
bilo več mogoče. Prišlo je počasi do revščine.
Mogoče je bil tem žalostnim razmeram vzrok, da so od dohodkov živele dve rodbine, ali pa so planinski vitezi živeli preveč razkošno.
Da bi se malo rešil iz denarne stiske, je Henrik prodal grofu Reuten štiri kmetije blizu Planine za 30 mark akvilejskih beličev.
Planinski okraj je bil takrat še zelo šumnat in so bili gozdovi polni zverine. Zato so se različne krajine okoli Planine imenovale po loviščih. Imena prodanih kmetij so bila sledeča: prva je bila v spodnjem lovišču in se je nje posestnik imenoval Albreht, druga, last kmeta Tomaža se je nahajala v lovišču Alcvajn. Tretja kmetija, last kmeta Hermana, je bila v gornjem lovišču in četrta je ležala v Kotah in njen posestnik je bil tesar Peter.
Kmalu po smrti svoje prve soproge je planinski Ulrik drugič snubil in se je poročil meseca velikega travna 1334. leta s Katarino Devinsko.
Kot poročni dar je Ulrik podaril mladi soprogi svojo polovico planinske lasti in 20 mark v denarju. Pred poroko je jezdil v Mokronog, kjer se je ravno mudil krški škof Lorene in gaje prosil, da sme podariti Katarini svoj del Planine, kar mu je škof dovolil.
Kakor njih razmere, je postalo tudi splošno vedenje planinskih vitezov slabše. Niso več, kakor njihovi umrli očetje nekdaj, branili pravice jurklošterskih Kartuzijanov, temveč so se celo jeli prepirati s samostanom. Ta pravda se je vlekla dve leti. In sicer 1334. in 1335. Šele potem se je jurklošterskemu predniku s pomočjo meniha Ortolfa pl. Hornek, posrečilo pobotati se s svojima sosedoma na Planini.
Premoženjske razmere na planinskem gradu so se neprenehoma slabšale. Henrik je bil prisiljen si pri nekem Židu izposoditi svoto denarja. Potoval je v Gradec. Tam je našel nekega Žida iz Judenburga, po imenu Hočlajn, pripravnega za svoje namene. Zid je privolil vitezu posoditi 800 mark srebra, če ima ta varnega poroka.
Na Henrikove prošnje je dobil svoja sorodnika Henrika in Friderika pl. Wallsee, kot poroka, katerih prvi je bil glavar na Štajerskem. Podpisala sta tudi njegova prijatelja Rudolf z Mačerolca in Lorene pl. Gutenštajn. Na ta način se je dne 12. malega srpana 1335. napisalo v Gradcu dolžno pismo.
Henrikova sestra Alheit se je poročila leta 1334. z vitezom Andrejem iz Auseja.
Leta 1337. se imenujeta viteza Henrik in Ulrik skupno s krškim župnikom Urhom kot priča v nekem pergamentu.
Medtem je prišel Ulrik Planinski tekom par let v tako denarno stisko, da se je odločil zastaviti svoj del planinskega gradu in si priskrbeti na ta način zopet nekaj denarja. Ker se je pa bal, da bi krški škof kot fevdni gospod kaj takega ne dovolil, ali sploh prepovedal, je celo stvar uredil popolnoma na tihem.
Bogati gospodar na gornjem celjskem gradu, Friderik Sovneški, je bil pripravljen vzeti Ulrikovo polovico Planine za 700 mark starih graških beličev v zastavo. Zato se je napisala dne 22. kimavca 1339. leta v Celju pobotnica, da posodi tistega dne glavar Kranjske, Friderik Sovneški, v Gornjem Celju, Ulriku Planinskemu 700 mark in da mu da ta v zastavo polovico vsega svojega posestava na Planini. Vsota bi se morala plačati nazaj na dan sv. Jurija torej 24. mal. travna leta 1342, torej čez dve leti.
Za slučaj, da bi Ulrik v tem času ne mogel poravnati svojega dolga, bi morala on in Friderik skupno imenovati dva cenivca, da cenita vrednost zastavljenega posestva. Ako bi potem bila vrednost nižja kakor izposojena vsota, bi bil Ulrik zavezan tekom enega leta Frideriku plačati kar manjka v vrednosti 700 mark, poleg tega bi pa seveda zapadlo zastavljeno posestvo. Iz tega vidimo, da je pri tej priliki prvi celjski grof svojega dolžnika trdo prijel.
Ta zastavni list so podpisali kot poroki Ulrikovi prijatelji Viljem s Pisec, kakor tudi Jurij in Viljem Ostrovrhar.
Nazadnje je Friderik Celjski še dal v posebni listini zapisati, da ima ako bi Ulrik ne mogel plačati, tudi njegov brat Henrik pravico odkupiti zastavljeno polovico planinskega posestva.
Pa kmalu to ni imelo več pomena. Kajti Henrik je svojo polovico planinske posesti že zastavil celjskemu Frideriku štiri leta poprej in sicer v nedeljo pred Kristusovim vnebohodom leta 1335. Torej je imel prvi celjski grof takrat obe polovici z gradom vred v rokah.
Sicer je pa Henrik privolil Ulriku zastaviti njegovo polovico šele šest dni pozneje, ko se je pogodba izvršila. Kajti ta zastava ni bila Henriku povšeči.
Leta 1341. je Friderik, prvi grof Celjski, še enkrat zagotovil Henriku, da lahko odkupi planinski grad. A do tega ni več prišlo, ker Henrik tega ni bil več zmožen.
Še preden pa je bilo Ulriku treba odkupiti svoje zastavljeno posestavo, je leta 1340. umrl in zapustil dolg vdovi Katarini.
Henrik je leto poprej skupno s Friderikom Celjskim podpisal za Leopolda pl. Reutenberg in Albrehta pl. Hollenbruškega kot porok in sta morala v tej zadevi poroka tudi plačati. Henrik tega seveda tudi ni mogel in je plačal njegov delež Friderik Celjski, tako da mu je Henrik zopet postal 100 goldinarjev dolžan. Henrik je v dolžnem pismu z dne 20. listopada leta 1343. obetal, da povrne Celjanu to vsoto na dan sv. Jurija v prihodnjem letu.
Na dan sv. Jurija so namreč morali kmetje in podložniki plačati gospodu pomladansko desetino. Zato je tudi gospoda rada na ta dan plačevala svoje dolgove in davke.
Kmalu po smrti Ulrika Planinskega je umrl tudi stari krški škof Lorene. Njegov naslednik Konrad je kmalu zvedel o Ulrikovi svojeglavni zastavi polovice planinske posesti.
Zato je novi škof poklical dne 29. mal. srpana 1341. svoj fevdni dvor v Vitanje, in je svojim fevdnikom naznanil v slovesnem zboru, kako je krški fevdnik Ulrik Planinski ravnal glede zastave svojega fevda.
Nadalje je škof Konrad tožil, da je Ulrika in po njegovi smrti Katarino trikrat povabil, da naj pride tekom šestih tednov v tej zadevi na njegov dvor in tam prepusti zastavljeni del planinskega posestva Celjanu Frideriku v fevd. Od zadnjega vabila so pretekli že trije meseci, a Katarine v tem času ni bilo blizu.
Nato je zbor vitezov krških fevdnikov, katerih vodja je bil vitez Herdegen Ptujski, maršal Štajerske in načelnik Kranjske, odločil, da ima škof Konrad v šestih tednih pravico polovico planinskega grada in posestva odtegniti Ulrikovi vdovi in oboje dati znova v fevd.
Do tega pa prav za prav ni moglo priti, ker je itak že grof Friderik I. imel kot Ulrikov upnik polovico planinskega grada in posestva v rokah. Pogodil se je torej s škofom na ta način, da mu je ta prepustil planinsko posestvo tudi za naprej in mu je obljubil, da mu da Planino ob priliki v fevd.
Štiri leta pozneje je dobil Friderik tudi drugo polovico planinskega grada in posestva v roke. Kajti Henrik in Elizabeta sta morala nazadnje svoje posestvo prepisati in odstopiti svojemu glavnemu upniku Frideriku Celjskemu, bivšemu gospodu Sovneškemu, ker mu nista mogla plačati svojih dolgov.
Bilo je žalostno potovanje starega planinskega Henrika in njegove soproge, ko sta mal. travna leta 1345. šla na Dunaj, da bi tam zadnje ostanke nekdanje svoje bogate dediščine izročila srečnejšemu sosedu na Gornjem Celju. Saj nista imela odslej drugega pričakovati nego streho in živež kot Celjanovo miloščino.
1.	velikega travna 1345. leta sta Henrik in Elizabeta izročila grofu Frideriku na Dunaju svojo polovico planinskega grada in posestva za vselej, izjemno samo za slučaj, da bi Henrik in Elizabeta še zapustila zakonskega potomca. Zadnji vitez Planinski in njegova žena sta pa imela v gradu svoj prevžitek do smrti in Friderik je obljubil, da bode svojemu bodočemu grajskemu knezu na Planini prepovedal Henrika in Elizabeto v njunih pravicah kratiti ali kakorkoli nadlegovati.
Listina pa, s katero se je odrekel zadnji vitez Planinski svojemu posestvu in gospodarstvu, se glasi takole:
"Jaz, Henrik Planinski, z mojo ženo Elizabeto naznanjam s tem pismom, da sem dal in prepisal plemenitemu, mojemu ljubemu svaku grofu Frideriku Celjskemu in njegovim dedičem moj del, to je polovico planinskega gradu, ljudi in imetje, plemenito in navadno, varstvo, strn in drn, polja, vse skupaj, nič izključeno, kakor je bila moja pravična dedščina, kakorkoli se tudi imenuje, obdelano ali neobdelano, kakor smo jaz in moji pradedje vse uredili in zapustili.
To storim zato, ker mi je preje imenovani grof Friderik storil veliko dobrega v prijateljski ljubezni in ker mi je posojal denar na imenovano in popisano polovico planinskega gradu in posestva. Ako bi jaz zapustil dediče, bi bili tudi ti zavezani izročiti moje posestvo grofu Frideriku ali njegovim dedičem. Če bi pa bilo, da bi jaz, Henrik Planinski, umrl brez otrok, ima moja sedanja gospodinja Elizabeta v planinskem gradu svoj prevžitek.
Po njeni smrti pa je Friderik Celjski edini in neomejeni gospodar mojega dosedanjega imetja.
Zavežem se tudi grajskega kneza, grofa Friderika ubogati, kakor nama tudi on ne bode kratil najinih pravic in naju ne bo nadlegoval.
Obljabljam tudi, da proti grofu Frideriku in brez njegovega dovoljenja ne smem na Planini ničesar predrugačiti, tudi, da ne smem tam gori ničesar več zastaviti, prodati ali drugače odpraviti brez njegove volje.
Potrdim tudi z svojo prisego, da sem prosil krškega škofa Ulrika dovoljenja za to premembo in da mi je ta gospod dovolil izročiti moj del planinskega grada in posestva grofu Frideriku Celjskemu in da bo škof Ulrik podelil grofu Frideriku omenjeno posestvo po vsej pravici v fevd.
Da je vse to resnica, potrjujem s svojo soprogo Elizabeto s tem pismom, ki kaže najina pečata. Tudi potrjujejo vse to sledeče priče: Grof Ulrik Pfannberški kot namestnik častitljivega gospoda škofa krškega, g. Ulrik in Friderik, brata pl. Wallsee, g. Henrik pl. Wildhausen, g. Reinprecht pl. Glanegg, g. Konrad in g. Ortolf, brata pl. Hornek, g. Herman pl. Choner, g. Rudolf Sovneški in g. Rudolf z Mačerolca, kakor tudi dosti drugih častivrednih ljudi.
To se je zgodilo in pismo je izdano na Dunaju, ko se štelo od Kristusovega rojstva trinajststo let, potem v petinštiridesetem letu v nedeljo pred vnebohodom našega Gospoda.
Iz te listine vidimo, da so bili pri izročitvi Planine zadnjega viteza Planinskega prvemu
PEČATI
vitezov Planinskih	vitezov Planinskih - Ostrovrharjev
1190 - 1250	1256 - 1363
Leta 1344. bi se imel na griču ob vznožju Rudnika, ki ga ljudstvo do današnjega dne imenuje Gradič, sezidati gradič.
Radi tega so se sprli Friderik Celjski, grofa Wallsee, škof Ulrik Krški, Henrik Planinski, grof Ulrik Pfannberg in grofa Ortenburška z bratoma Herdegnom in Friderikom Ptujskim.
Prišlo je okoli Planine do nekaj bitk, v katerih se je stari Henrik moško potegnil za stvar celjskega grofa in njegovih zaveznikov. Takrat je bilo na obeh straneh dokaj mrtvih, ranjencev in jetnikov. Kljub temu pa vendar orožje ni končno odločilo. Prave zmage ni bilo niti na eni niti na drugi strani.
Ker te razprtije ni bilo ne konca ne kraja, se je nazadnje vojvoda Albreht II. Habsburžan, kot deželni gospodar vmešal v to zadevo in dne 21. malega travna 1345. leta odločil, da se gradič na Rudniku mora sezidati in sicer za njegovo, vojvodovo uporabo.
Če se je pa ta gradič res zidal ali ne in če je bil kedaj kakšnega pomena, je popolnoma nedoločljivo. Kajti v nobeni poznejši listini, ki se tiče planinskega grada, gradič ob Rudniku ni več omenjen.
celjskemu grofu imenitni gospodje kot priča navzoči. Saj je bil potomec znanega in nekdaj mogočnega roku, ki se je v isti uri za vselej odrekel gospodstvu.
Listina se je kot izvirni pergament ohranila in nam kaže voščena pečata planinskega viteza Henrika in njegove soproge Elizabete.
Par dni pozneje sta se Henrik in Elizabeta vrnila na Planino. Živela sta tudi poslej v tistem delu grada, ki je bil preje njuna last. Kot oskrbnika celega planinskega posestva pa je postavil Celjan svojega grajskega kneza.
Leta 1347. je bila cerkev sv. Marijete v trgu v gotičnem slogu, kakršen je njen glavni del do današnjega dne, sezidana. To je zgornji del cerkve, kjer stoji glavni oltar. Spodnji del s korom se je šele bil dokaj pozneje prizidal.
Henrik Planinski je prosil krškega škofa Urha II., da bi ta dal celjskemu grofu Frideriku I. celo planinsko posest v fevd.
Škof je končno tej prošnji ustregel in ded Celjanu dne 6. med. srpana 1345. v Konjicah v slovesnem zboru planinski grad in grajsko posestvo v fevd.
Akoravno sta Henrik in Elizabeta pod okriljem mogočnega Celjana živela tudi za naprej v planinskem gradu, sta prišla zopet v tako stisko, da sta si morala iz nova izposoditi nekaj denarja.
V	enakem položaju sta se nahajala tudi viteza Rudolf Pišecki in Henrik Rinski. Za vse tri je Celjan Friderik kot zastaven imetnik gradov, podpisal kot porok. Nasprotno so pa omenjeni dolžniki dne 18. vel. travna 1346. obljubili Frideriku primerno odškodnino.
V	istem času je Henrik Planinski samostanu v Rainu pri Gradcu dal tudi pravice, ki jih je imel do nekaj kmetij v Tempnicah.
Par let pozneje je pa Henrik zopet prišel do nekaj gotovine. Kajti posodil je dne 24. rožnika 1351. na Dunaju grofu Ulriku Pfannbergu 3500 goldinarjev. Kot odškodnino je grof Pfannberg prepisal Henriku Planinskemu grad in grajsko posestvo Slovenj gradeč, z. istimi pravicami, kakor je bil dobil grof sam Slovenj gradeč od vojvoda Albrehta II. v zastavo.
Grof Ulrik Pfannberški, svak grofa Friderika Celjskega in Henrika Planinskega, je bil koroški deželni glavar in zato mogočen in vpliven na vojvodskem dvoru. Pripomogel je Henriku, soprogu svoje sestre, ki je bil prišel ob svoj rodni grad, do mesta in gradu Slovenj gradeč. Sicer se pa Henrik in Elizabeta nista naselila v Slovenjgradcu, temveč sta ostala na Planini. Preveč dohodkov jima zastavljeni Slovenjgradec menda tudi ni nesel. Že istega leta, torej 1351., ko jima je dal Pfannberški Slovenjgradec, sta si od grofa Friderika Celjskega zopet izposodila 55 mark akvilej-skih beličev, na podlagi pogodbe, da sta dolžnika obljubila poplačati ta dolg na dan .vv. Mihaela tistega leta. Dolg se pa ni plačal, temveč povečal.
Dne 21. vel. travna 1352. leta se je zopet napisalo novo dolžno pismo. In sicer sta bila posodila grof Friderik Celjski in grof Oton Ortenburški Henriku in Elizabeti na Planini 141 mark akvilejskih beličev. Za to svoto sta postavila dolžnika gospoda Henrika pl. Waasen in nekega skromnega Žida po imenu Mendtlajn in njegovo ženo, kakor tudi njune dediče kot poroke. Henrik je obljubil, na dan sv. Martina tistega leta Žida rešiti te dolžnosti.
Ker se je Henriku vedno slabše godilo, je hotel dobiti od grofa Majnharda in Henrika Goriškega neko odškodnino, ker jima je nekdaj pomagal v vojni. A grofa mu nista hotela ničesar dati, temveč moral je dne 27. rožnika 1352. v Gorici slovesno obljubiti, da ne bode v tej zadevi od goriških in tirolskih grofov ničesar več zahteval.
Medtem, ko je zadnji vitez Planinski prišel v vedno hujše denarne stiske, je širil Celjan, grof Friderik 1. moč in bogastvo svojega rodu. Kupil je 17. svečana 1353. od Hartnajda Ostrovrharja tretjino krškega grada, ki so ga dobili Celjani pozneje popolnoma v svojo last. Pri tej kupčini je bil Henrik Planinski kot priča navzoč.
Takrat je bil tudi prvi samostojni župnik nameščen na Planini, katerega ime nam je znano. Kako so se imenovali prejšnji, iz Gornjega grada poslani duhovni, v ohranjenih listinah ni zabeleženo.
Približno leta 1347. je dal opat Janez v Gornjem gradu dohodke planinske župnije v najem. Najemnika sta pa postala duhovnik Konrad Gornjegradski in neki pomočni duhovnik iz Celja, po imenu Konrad. Pogodba se je napravila veljavno za dve leti in najemnina za ta čas je znašala 60 mark. Zraven planinske župnije sta imenovana duhovnika vzela tudi župnijo v Podčetrku v najem. Ker jima pa je opat Janez izročil samo to župnijo in planinsko obdržal, sta najemnika zatožila opata pri višji cerkveni oblasti, namreč pri partiarhu Bertrandu v Akvileji.
Patriarh je s pismom z dne 14. vel. srpana opata Janeza opomnil, da naj najemnikoma izroči tudi planinsko župnijo, kar je opat potem tudi storil.
Gornjegradski samostan je bil vsled neke starodavne pogodbe dolžan darovati vsako leto kragulja v planinski grad. To se je zgodilo v znamenje prijateljstva ter cerkvene oblasti nad vitezi Planinskimi.
Ko je Henrik popolnoma obubožal, mu je dovolil gornjegradski opat, da porabi do svoje smrti desetino, ki so jo dajali nekateri kmetje v planinski župniji, za sebe.
To je potrdil Henrik Planinski dne 1. velikega travna 1355. na sledeči način: "Gornjegradski opat Ulrik je prepustil Henriku Planinskemu neko desetino v planinski župniji v užitek in Henrik je vzel to znamenje naklonjenosti kot miloščino. Od te desetine pa je moral Henrik vendarle vsako leto na dan sv. Jurija plačati v Gornji grad 10 mark gradeških beličev. Če bi pa on tega ne plačal, naj bi ga za kazen sodil na vsem njegovem imetju štajerski deželni glavar. "
Seveda takrat ni imel vitez Henrik toliko imetja, da bi se bilo deželnemu glavarju izplačalo kaznovati ga.
Po Henrikovi smrti je omenjena desetina zopet bila davek za gornjegradsko cerkev. Darilno listino je podpisal in s svojim pečatom potrdil razen opata Ulrika, kot priča tudi grof Friderik Celjan.
Istega dne, torej prvega vel. travna leta 1355. je priznal grof Janez Pfannberški skupno s svojo soprogo, da je Henriku Planinskemu dolžan 100 funtov dunajskih beličev in da se ta svota prepiše na zastavljeno graščino Slovenj gradeč, dokler ne bode deželni gospodar terjal grajskega posestva nazaj.
Ker omenjeni grof Pfannberški in njegova soproga nista imela lastnega pečata, sta mesto njiju potrdila pismo s svojima pečatoma pfannbergova sorodnika grof Friderik Celjski in grof Friderik Ortenburški.
Henrik Planinski je bil nekdaj spremil Habsburžane v Švicarsko vojsko in sicer je vodil trideset strelcev in ravno toliko konjenikov. Sedaj je Henrik opomnil vojvoda Albrehta, da naj mu izplača, ker je v zadregi, odškodnino, ki je znašala 2540 goldinarjev. Nato je vojvoda dne 7. listopada 1355. Henriku zagotovil, da bode dobil omenjeni denar, in da se naj Henrik začasno drži do poravnave te zadeve dohodkov vojvodovega grada in mesta Kostanjevica.
V poznejših letih je dal gornjegradski opat in konvent Henriku Planinskemu neki dvor v Golobinjeku v fevd. Omenjeni dvor, kakor so se takrat imenovale večje kmetije, in tudi pristave, ni bil Henrikova last, temveč je imel vitez omenjeni dvor samo za prevžitek. Nekateri upniki so pa mislili, da je kmetija v Golobinjeku sploh Henrikova in so ga jeli terjati. Nato je Henrik pismeno potrdil, da je stvar drugačna in da po njegovi smrti dvor zopet spada kakor poprej samostanu v Gornjem gradu.
Kljub vsemu temu Henrik ni prišel iz denarnih zadreg. Vsled tega je zastavil dne 2. vinotoka
1357. svojih zadnjih pet kmetij v vasi Hrušovje blizu Planine bratom Kuležu, Viljemu in Henriku Rajhenburškim, ki so mu posodili za to zopet nekaj denarja.
Leto pozneje tudi tega denarja ni bilo več in je Henriku zopet tanka predla. Prosil je patriarha Nikolaja v Akvileji pomoči. Ta mu je res 12. svečana 1358. prepustil nekaj posestev blizu Slovenjgradca za prevžitek. Ta posestva je št. Pavelski opat Henriku izročil.
Planinski župnik Nikolaj je 9. malega travna leta 1361. imenovan kot priča v neki listini sevniškega duhovna, ki se je imenoval Waygam.
Medtem je bil grof Friderik I. umrl in gospodarila sta sedaj v Gornjem Celju sinova Herman in Urh. Leta 1361. sta se mlada Celjana sprla z Viljemom Ostrovrharjem. Da bi se prepir poravnal, so bili izvoljeni grof Friderik Lipniški, Henrik Planinski in Janez s Kinšperga.
Dve leti pozneje, torej 1363., je Urh Celjski terjal od Henrika odškodnino, ker je plačal kot Henrikov porok njegov dolg pri nekem Židu.
Henrik seveda ni mogel plačati, sicer pa je obljubil dne 6. svečana 1363., da bode grofu Urhu v omenjeni zadevi gotovo vse povrnil, kar je bil ta za njega plačal. Če bi pa tega do svečana prihodnjega leta ne storil, ima Urh pravico prevzeti posestva, ki jih je imel Henrik pri Slovenj gradcu v zastavo, kot odškodnino za tistih 100 goldinarjev, ki jih je bil namesto Henrika plačal zidu.
A prišlo je le drugače. Listina z dne 6. svečana 1363 je zadnja, ki omeni viteza Henrika Planinskega. Umrl je za par tednov pozneje v predpomladi leta 1363. v revščini in nadlogi.
Z njim je izumrl rod vitezov Planinskih in je prešel planinski grad s trgom in vsem posestvom v tuje roke.
Grb vitezov Planinskih je bil na Henrikovem grobu prelomljen in celjski grofje so nastopili kot gospodarji planinskega gradu.
PLANINA
KOT POSESTVO CELJSKIH GROFOV 1363 - 1457
BOOg
S—a e rman in Ulrik Celjski sta zdaj Henrikovi vdovi Elizabeti ponudila precej visoko
M. M. odškodnino, če bi ona odstopila od pravice preužitka v planinskem gradu. Elizabeta je k temu privolila dne 27. mal. travna leta 1363.
Tistega dne je grad in vse nekdanje imetje vitezov Planinskih še enkrat prepisala in oddala svojima stricema Hermanu in Ulriku Celjskima.
Koliko sta grofa Elizabeti plačala, nam ni znano. Bila je menda precejšna svota, ker je vdova odstopila. To svoto je Elizabeta prejela na dan svetega Mateja. Potem je istega dne, torej 21. kimavca 1353. odstopila svoje pravice glede planinskega posestva.
V listini, napisani v planinskem gradu dne 27. mal. travna 1363., naznanja in potrjuje Elizabeta, vdova Henrika Planinskega, da izroči planinski grad z vsemi priteklinami, z zemljiščem in ljudmi, s sodnijo in varstvom, grofom Hermanu in Ulriku in njiju potomcem, vse to pa radi njej izkazanih dobrot. Grofa imata tudi pravico, da nadalje grad oddajata po svoji volji. A grajski knez, kdorkoli je, mora gospo Elizabeto braniti, ne da bi s tem škodil svojima gospodarjema. Z imetjem Elizabete pa nima grajski knez brez njene volje, ničesar opraviti.
Ta listina je uverjena s pečati Berhtolda Hebenstajt in Nikolaja Zičkega. Tretji pečat, vitezev Planinskih, je pokvarjen.
Listina se je izdala na Planini na prvi torek po sv. Juriju leta 1363.
To je zadnja s pečatom vitezev Planinskih opremljena listina.
JANEZ PIRHAJMER
V tistem času je bil eden izmed imenitnejših planinskih tržanov Janez Pirhajmer. Imel je tik grajskega okopa lepo zidano hišo in pred trgom ogromno posestvo, imenovano "Dvor ob hrastovem kotu" (Hof am Eicheck).
Ta posestva je prodal Janez Pirhajmer skupno s svojo ženo Klaro, dne 30. mal. srpana 1363. grofoma Hermanu in Ulriku Celjskim.
Janez Pirhajmer je bil prvi kot posestnik zgodovinsko imenovani planinski tržan.
GRAD PLANINA ZOPET ZASTAVLJEN
1V e kdaj je bil pokojni Henrik Planinski prodal nekaj zemlje pri Sv. Križu Henriku Rajhen-burškemu. To kupčino je potrdil deželni gospodar, vojvoda Rudolf Habrsburški, šele leto in dan po Henrikovi smrti in sicer dne 13. svečana 1364. leta.
Celjski grofje se v začetku niso dosti pečali s Planino. Kajti Viljem in Herman Celjski sta zastavila grad in vse posestvo v sredo pred kresom leta 1363. Takrat je še vdova Elizabeta stanovala v gradu in še ni dobila odškodnine.
Celjani so takrat imeli Planino samo kot lovski grad in ga dali vdovi grofa Štefana Modruša, ki jim je posodila 5000 goldinarjev, v zastavo.
Grofica pa Planine tudi ni obdržala, temveč jo je zastavila v kratkem času mlajšemu Frideriku Sovneškemu za 7000 mark.
Od Sovneškega so Celjski grofje odkupili Planino kmalu nazaj, so zopet postavili svojega oskrbnika ali grajskega kneza v grad in obiskali Planino samo če so jezdili na lov.
VPLIV CELJANOV V CERKVENIH ZADEVAH, RAZVOJ TRGA
Celjski grof Herman I. je ustanovil leta 1368. v jurklošterskem samostanu večno .v v. mašo, ki se je imela darovati vsako leto na isti dan, v spomin na očeta Friderika, na mater Diemut, na brata Ulrika in sploh za celo rodbino. V ta namen je daroval samostanu desetino od vseh planinskih kmetij tostran Save.
Medtem se je razvil trg ob vznožju grada pod okriljem mogočnih Celjanov enako kakor drugi kraji slovenskih dežel, sicer pa mirno, brez razprtij ali vojne. Herman I. in Herman II. sta se malo brigala za to svojo posest.
Šele sin Hermana II., grof Friderik II., se je bolj pečal s Planino. Bival je večkrat s svojo ljubo in pozneje drugo soprogo Veroniko Deseniško v planinskem gradu. Tudi Veronika sama je večkrat bivala tam.
Po smrti nesrečne Veronike je grof Friderik v njen spomin bogato obdaroval cerkve in duhovne svojih pokrajin.
V prvi vrsti je tu imenovati Jurklošterski samostan, kjer je Veronikino truplo našlo mir in pokoj. Vsakokrat, kadar je Friderik obiskal grob svoje druge soproge v obzidju Jurklošterskega samostana, je jezdil potem na Planino in bival nekaj časa v svojem gradu.
Iz prejšnjih let nam je znana z dne 14. vel. srpana leta 1615. ustanova večne luči pri nekem Marijinem oltarju v Savinjski dolini. V ta namen je Friderik daroval samostanu v Gornjem gradu nekaj kmetij blizu Planine.
O priliki enega svojih pogostih obiskov na Planini je Celjan leta 1431. izdal potrdilno pismo glede vseh pravic ih prostosti, ki sta jih on in njegov oče Herman II. naklonila kartuzijanskemu samostanu v Jurkloštru.
Planinski grajski knez, katerega ime nam ni znano, ni bil v zadevah Jurklošterskega samostana istega mnenja kakor njegov gospodar grof Friderik II. Če tega ni bilo na Planini, je nadlegoval samostan v marsikateri zadevi. Posebno se pa planinski grajski knez ni brigal za razne pravice glede ribolova. Ribaril je tudi v jurklošterskih potokih, kakor se mu je ravno ljubilo.
Zaradi te nerednosti je prednik samostana zatožil grajskega kneza pri grofu Frideriku in ga prosil pomoči. Nato je grof Friderik leta 1449. še enkrat potrdil pravice jurklošterkega samostana v vseh potokih, ki jih obsega jurklošterska oblast in to posebno proti krivici Planinskega grajskega kneza, ki je bil radi tega od Friderika še posebno karan.
Dne 20. mal. travna leta 1439. je grof Friderik izdal v Jurkloštru darilno listino, s katero podeli planinskemu župniku Konradu na Planini neko hišo in sicer za njegove potrebe, kakor tudi vsem njegovim naslednikom.
To hišo si ne smemo predstavljati kot župnišče, temveč jo je Friderik daroval popolnoma neodvisno kot dar za župnika.
Ta hiša je bila grajski fevd in jo je imel preje kovač Jagenski. Nahajala se je med hišo Andreja Suesterja in nekega drugega tržana po imenu Frid. Zraven hiše je bil župniku pripisan tudi hlev in nekaj zemlje.
Grajskemu knezu in njegovim uradnikom se je ukazalo, da se župniku ne sme kratiti to posestvo.
Nasprotno se je mogel župnik Konrad za sebe in svoje naslednike zavezati, da se bo vsaki teden darovala ena sv. maša v grajski kapeli. Pri tej priliki se grajska kapela, ki je bila sv. Pankracu posvečena, prvič omeni.
Od prvih začetkov planinske župnije je duhovnik dobival svojo plačo, z desetine in iz nekaj zemljišč, pozneje je dobil zraven tega še malo denarja.
Prvi večji dar, ki ga je prejela planinska župnija, je bila omenjena hiša v trgu.
Darilna listina se je glasila sledeče: "Mi, Friderik, po božji milosti grof Celjski, Ortenburški in Zagorski i.t.d., priznavamo v svojem in v imenu naših dedičev, da smo v čast vsegamogočnega Bogu in dušam naših prednikov v pomoč in tolažbo, hišo kovača Jagenskega, ki se nahaja v Planinskem trgu, med hišama Andreja Suesterja in Fridetovke, darovali našemu zvestemu gospodu župniku Konradu in njegovim naslednikom župnikom na Planini, in potrjujemo in naročimo, da je omenjena hiša za naprej prosta vsakega davka, kakor tudi desetine in tlake in vsake druge terjatve.
Ravno tako se je pa tudi preje imenovani gospod Konrad za sebe in svoje naslednike zavezal iz lastne dobrohotnosti, da bode vsaki teden v naši hiši na Planini daroval in molil eno sv. mašo.
Potrjujem to pismo s svojim navadnim pečatom.
Izdano v Jurkloštru, v pondeljek pred sv. Jurijem, sv. mučenikom, leta 1439."
Kakor je zabeleženo v Celjski fevdni knjigi, je grof Friderik dal nekemu podložniku po imenu Erhard Fleming, leta 1436. sledeča posestva planinske oblasti v fevd:
Dvor in kmetijo na Ravnem.
Eno kmetijo pri Studencu. (Brunn.)
Dve kmetiji na mrzli Planini. (Kaltenalben.)
Dve kmetiji v Rožnem dolu. (Rusental.)
Dve kmetiji v Tisovcu.
Eno kmetijo v Presičnem.
Tri kmetije v Pokojniku.
Eno kmetijo za Vrhom.
Eno kmetijo na Prihovem. (Freyhaw.)
Celjan Friderik II. je imel na Planini tudi svojo sodnijo. Marsikatera važna stvar se je tam uredila. Tako je grof razsodil na Planini, dne 8. mal. srpana 1437. neko pravdo med samostanom Admontom na Gornjem Štajerskem in Ivanom Klospergerjem.
Od krškega škofa je dobil Friderik Planino, precej pozno v fevd. Sicer je bila to le oblika. Kajti v tem času so bili Celjani že dolgo pravi posestniki Planine.
Grof Friderik je dobil Planino torej prvič v fevd od škofa Janez Krškega v torek po sv. Mihaelu 1441. in drugič od škofa Ulrika v sredo po .v v. Ulriku leta 1445. To je bilo zadnjič, da so imenjeni krški škofje kot fevdni gospodje Planine.
Celjan Friderik II. je bil v istem času že star skoro osemdeset let.
V	času grofa Friderika II. je bil na Planini neki župnik po imenu Janez Suliulamp. Župnišče je bilo takrat že v Št. Vidu, kajti farovž na Planini je bil v prvi polovici petnajstega stoletja pogorel. Takrat so tudi vse stare listine od začetka župnije zgorele, tako da nam ravno od početka planinske župnije ni skoro nič znanega.
Ker torej po požaru na Planini ni bilo več župnišča, se je preložilo župnikovo stanovanje k podružnici v Št. Vidu, kjer je bilo zraven cerkve za to pripravljeno poslopje. Od tega časa je planinski župnik stanoval pol ure od trga oddaljeno v Št. Vidu.
Tudi, ko je bila veliko pozneje, prestavljena župnija iz Planine v Št. Vid, so ostale pri planinski cerkvi še nekatere župnijske pravice. Tako je ostalo pri cerkvi sv. Marijete pokopališče za trg in bližnjo okolico.
V	svojem prvem obsegu so bile meje planinske župnije sledeče:
Na severni strani ob št. jursko in žusemsko župnijo, na vzhodni strani ob župnijo Pilštanj, na južni strani ob župnijo Rajhenburg in Sevnica in na zahodni strani ob sevniško in laško župnijo.
V	desetinskih listinah so zabeležene sledeče vasi spadajoče k planinski župniji:
1)	Grad in trg Planina.
2)	Praprotno z Rudnikom, Porebro, Derstven in Dol.
3)	Golobinjek in Prihova, Vejce, Manga, V grabnih in Slavislavas.
4)	Marijna vas, Prevorje, Polana in Njivce.
5)	Visoče z marofom, planinskega gradu, Pristava, Sele in Gorica.
6)	Podpeč in Gučevas, Na kamnu, Na pečeh, V črnih dolih.
7)	Blatni vrh in Lešje, Pungarje in Spodnja Gorica.
8)	Mrzlo polje, Dežno, Podčerenje, Zaluše in Loke.
9)	Brdo in Travnik, Gračnica, Malo in Veliko Brdo, Rožni dol in Dvor.
Meja med Jurkloštrom in Planino je bila zaznamovana z mejnim kamnom, vsekanim z dvema križema, zraven katerega so takrat kmetje posadili lipo, ki je še stala v osmem desetletju devetnajstega stoletja.
Župnik Janez Suliulamp je torej že stanoval v Št. Vidu in je hotel v tamkajšnji cerkvi ustanoviti
beneficium v čast Marije. Ker je bil župnik Suliulamp premožen, je kupil za vzdrževanje tega beneficija neko desetino blizu Škofje Loke na Kranjskem.
Ko je grof Friderik slišal o župnikovem prizadevanju, je tudi on daroval za ta beneficij kmetijo na Vrhu blizu Planine. Zraven je pa določil, da mora župnik Suliulamp nastaviti pri cerkvi v St. Vidu kaplana za oskrbljenje božje službe v novi Marijini kapeli. In sicer bi moral dobiti kaplan za ta svoj posel hrano, plačilo, stanovanje in vse druge potrebe v župnišču. Kaplan pa je moral maševati vsak teden trikrat v Marijini kapeli v Št. Vidu in ekrat v grajski kapeli.
Beneficij se je s pomočjo grofa Friderika in njegovega sina Ulrika ustanovil in je od tistega časa v Št. Vidu vedno nastavljen kaplan.
Listina, ki sta z njo Celjana potrdila beneficij v Št. Vidu, je bila napisana v Celju, dne 17. mal. srpana 1452. leta in se je glasila takole:
"Mi, Friderik, pa božji milosti grof Celjski, Ortenburški in Zagorski, ban slovenskih dežel, priznavamo za nas in za visokega kneza našega ljubega sina grofa Ulrika, ki je tudi grof Celjski in v imenu vseh naših potomcev in dedičev — da smo sklenili, da božjo čast množimo in službo božjo podpiramo, kakor smo to tudi dolžni, ker vsakega človeka le njegova dobra dela spremljajo na oni svet, kjer se mu potem prisodi primerno plačilo. In ko je častiti gospod Ivan Suliulamp, Župnik na Planini, prišel in nam povedal, da hoče ustanoviti beneficij pri št. vidovski cerkvi, da hoče darovati za tamkajšnjo cerkev oltar in kapelo v čast hvaljene device Marije, bo od nas dobil v Lokah dvanajst kmetij. Desetino od teh bode imel za kaplana, ki ima oskrbovati novo kapelo z oltarjem.
Ker smo videli župnikovo dobro mišljenje, njegovo skrb in pridnost za molitev, smo mu oddali milostno tiste kmetije, kakor tudi kmeta Malija na Vrhu in njegov vinograd, ki mu nese vsako leto 32 vedrov vina. Vse to smo storili na čast hvaljne in milostne device Marije in v zveličanje naše duše, kakor tudi v pomoč in tolažbo duš naših prednikov.
Imenovani gospod Ivan, župnik na Planini, je pa dolžan postaviti kaplana v župnišče, ki mora oskrbovati novo kapelo, zato mu mora župnik dati plačilo, hrano in vse kar potrebuje. Kaplan je dolžan vsaki teden moliti tri sv. maše v Marijini kapeli v št. vidski cerkvi in na teden eno .vv. mašo v našemu gradu na Planini.
Tudi naj vsak planinski župnik pred sv. Rešnjim telesom na Planini in pri fari (v Št. Vidu) posveti z lučjo, ki mora goreti noč in dan in ne sme nikdar ugasniti. Nadalje mora kaplan vsako leto v tednu pred sv. Vidom na čast tega svetnika in v zveličanje duš vseh celjskih grofov, v cerkvi sv. Vida eno mašo peti in dve maši brati in sicer vsako leto, dokler bo obstala št. Vidska župnija.
Če bi se pa kakšen del tega ne izpolnil, je pooblaščen Gornjegradski opat duhovnika zaradi tega kaznovati in ga prisiliti, da se drži teh predpisov.
Potrjeno s tem pismom, ki nosi naš pečat in ki je zapisano štirinajststo let in potem v dvainpetdesetem letu na dan sv. Aleksa."
Prepis te listine se nahaja v stolnem arhivu v Ljubljani.
Na ta način je bila ustanovljena kaplanija v Št. Vidu. Samo ime prvega kaplana se ni ohranilo.
Ustanova župnika Suliulampa in celjskih grofov Friderika in Ulrika je že zdavnaj pozabljena. A št. vidska kaplanija se je ohranila do današnjega dne.
Neki planinski tržan po imenu Peter, si je pridobil veliko zaslug za grofa Friderika. Zato mu je
podani radodarni Celjan z darilnim pismom z dne 4. svečana 1445. neko hišo v trgu Žalec v Savinjski dolini.
Ta hiša je na ta način popisana, da stoji med hišama tržana Juršeta in tržana Ivana Beča.
Grof Celjski je pri tej priliki imenoval obdarvanega trzana svojega ljubega Petra s Planine in je poudaril, da mu da omenjeno hišo v Žalcu radi zvestobe in velikih zaslug, ki si jih je Peter že pridobil in ki si jih bo še pridobil.
Friderikov sin in naslednik, Ulrik II., ki si je hotel s svojimi velikimi načrti pridobiti kraljevo krono, se ni, kakor nam je znano, zanimal za Planino in tudi ni imel časa za njo.
Menda v času, kar je bil on sam celjski gospodar, sploh ni prišel nikdar na Planino in je tam vladal popolnoma samostojno celjski grajski knez.
Dne 9. listopada leta 1456. je padel grof Ulrik II., zadnji Celjan, v Beogradu pod mečem svojega osebnega sovražnika grofa Hunjada.
Po njegovi smrti je pripadla Planina, vsled celjske dediščinske pogodbe, Habsburžanu cesarju Frideriku III., ki je bil takrat deželni gospodar Štajerske.
Ulrikova vdova, grofica Katarina, je izročila trg in grad Planino še predno se je začela vojska za celjsko dediščino, deželnemu gospodarju. To se je zgodilo v Gradcu, dne 15. grudna 1457.
Tako se je končalo gospodarstvo celjskih grofov na Planini, ki je bila eno stoletje zvezana s to mogočno rodbino, od njenega nastopa, do najvišjega sijaja, pa do njenega naglega grozovitega konca.
Zato so tudi za Planince veljale besede, s katerimi je cesarski poslanec razbil grb celjskih grofov nad Ulrikovem grobom: "Danes grof Celjski in nikdar več!"
PLANINA
KOT FEVD DEŽELNIH KNEZOV (HABSBURŽANOV)
1457 - 1593
£002
o	se je Planina izročila deželnemu gospodarju, je bil še vedno župnik Suliulamp dušni
M. m. pastir na Planini.
Poleti leta 1467. so ga dolžili, da je baje ukradel v gornjegradskem samostanu listino Otona Planinskega, z dne 4. tnal. srpana 1297.
Stari župnik je bil zaslišan v tej zadevi dne 4. vel. srpana 1467. v Celju. V njegovo srečo so pismo poznali in vedeli za Suliulampovo nedolžnost imenitni možje, ki so pričali zanj ter dokazali njegovo nedolžnost. To so bili sledeči gospodje: kranjski vicedom Henrik, Viljem pl. Rotenbiihel in gospod Ulrik, ki je bil šolmošter v Kamniku in župnik v Štorah.
Tista listina je bilo pismo viteza Otona Planinskega, ki z njim potrjuje, da ima gornjegradski samostan pravico terjati na Planini v nekaterih krajih desetino in da se ta pravica samostanu ne sme kratiti. To pismo je zabeležil dne 4. mal. srpana 1297. takratni gornjegradski tajnik po imenu Janez Ysenhausen, ki je živel kot duhovnik v samostanu.
Župnik Ivan Suliulamp je umrl v visoki starosti leta 1487. Njegov naslednik je bil ljubljanski korar Jurij Khyselekher.
Ta korar ni imel dosti časa, da bi sam oskrboval božjo služ.bo in dušno pastirstvo svoje župnije. Planine tudi ni mnogokrat videl. Ravnal je torej tako kakor drugi njegovi vrstniki in si je postavil v svoji župniji vikarja kot zastopnika.
Za tega je imenoval nekega duhovna po imenu Vincenc Khuen, ki je imel na Gorici pred planinskim trgom hišo in dvor, ki sta bila poprej last umrlega kmeta Matejka. K vikarjevemu posestvu je spadalo mnogo zemlje. Torej je bil planinski dušni pastir, Vinko Khuen, premožen mož.
Ker je bilo posestvo na Gorici v dobremu stanu in zelo lepo, ga je kupil župnik Jurij Kyselekher, torej pravi planinski župnik, ki je kot korar stalno bival v Ljubljani. Kot priča pri tej kupčiji je bil navzoč grajski knez Andrej Hohenwarter iz. Gornjega Celja.
Ta listina se nam je ohranila in se glasi sledeče: "Jaz, Vinko Khuen, ta čas vikar na Planini, priznavam in naznanim, da sem po pravici prodal in izročil svoje lastno, prosto kupljeno posestvo, ki se nahaja pred planinskim trgom, na Gorici, kjer je prej rajni Matejko gospodaril in sem ga potem imel jaz z vsemi pritiklinami v lasti, - častitljivemu gospodu Kyselekherju, korarju v Ljubljani, in začasno župniku tukaj na Planini, za svoto denarja, ki sem jo tudi prejel.
Da se to potrdi, sem jaz, gospod Khuen, ponižno prosil plemenitega in strogega gospoda Andreja Hohenvvarterja, hetmana v Gornjem Celju in gospoda Ivana Žosenskega, grajskega kneza v gornjem celjskem gradu, da sta obesila svoja pečata na to pismo, kot priča vsem, kar smo napisali.
To pismo je napisano po Kristusovem rojstvu štirinajststo let in potem v sedeminosemdesetem letu v petek po sv. Urbanu."
Medtem je cesar Friderik III., posestnik in gospodar planinskega grada in trga, leta 1457. postavil Reinprechta Rajhenburškega kot oskrbnika na Planino.
Novi oskrbnik se pa ni ravno posebno prikupil, ker je cesar Friderik III. meseca svečana 1478. ukazal Reinprechtu, Ivanu in Juriju Rajhenburškim, da naj izročijo grad celjskemu hetmanu Andreju Hohenwarterju.
Rajhenburžani so ubogali in izročili planinski grad v nedeljo laetare l. 1478. najemniku vitezu Juriju pl. Katzendorferju, ki je moral plačati na leto 200 goldinarjev najemnine.
Ta Jurij Katzendorfer je leta 1484. ustanovil v Konjicah večno luč z.a pokoj duše svojega očeta Martina Katzendorferja.
V letih 1498 in 1499. je bil neki duhoven Linhart kot vikar in dušni pastir na Planini. Nastavljen je bil od gornjegradskega samostana, kar sledi iz tega, da je plačeval desetino v Gornjigrad.
Jurij Katzendorfer ni bil dolgo najemnik planinskega gradu. Kajti že leta 1490. in sicer 1. vel. travna, je izročil cesar grad in trg Planino Lambergerjevi rodbini v najem in oskrbo.
Prvi planinski gospodar iz te rodbine je bil Gregor Lamberger. Od njega je prevzel grad kot oskrbnik Siegmund Lamberger v torek pred sv. Katarino l. 1492. Ta je dobil od cesarja 1000 goldinarjev za doto, ki mu jih je bil cesar že prej obljubil.
Lambergerji so gospodarili na Planini do sredine šestnajstega stoletja. V tistem času se je začela širiti reformacija tudi na Spodnještajerskem. Sicer pa se nova vera na Planini nikdar ni ukoreninila. Boji, ki so takrat razruvali vso Evropo, so zagnali le par posameznih in onemoglih valov do naše Planine.
Sploh pa niso bili Planinci od nekdaj in do današnjega dne takim novotarijam naklonjeni. Bili so vedno samo zave s trii, veseli in so radi delali po svoji glavi in na svojo roko. Se dandanes se pozna pravi Planinc po svoji samostojnosti in dobri volji med celo trumo drugih Slovencev.
URBAR IZ LETA 1496: PRVI, KI SE NAM JE OHRANIL
Grajski urbarij iz leta 1496. nas seznanja s sledečimi imeni in posestvi:
Župan ima dve posesti, je pa za eno prost vsakega davka.
Matejevka, kovačica
Gračner
Flore
Štefan
Janž Romih in njegov sin Matija na dveh posestvih
Jakob Špan
Ivan Rihter
Rupert Schnieder
Ivan Rayh
Ivan Polak
Peter Schuester
' Mate Pihler
Augustin Fleischhacker Mihael Gračner Jurij Viereckl Jure kov a vdova Martin Schneider Neuvvirtovka Fabijan Schujft.
Župnik. Njegovo posestvo je prosto, da samo dajejo eden škaf. Tri posestva v trgu so pusta in ne dajejo nič. Nekaj njiv rabi grajski oskrbnik.
Preje imenovani so tržani na Planini. Vsak da šest mer ovsa.
Žabje selo.
Kmetija, ki je bila prej Martinova. Da eden vinar.
* * *
Zablo nič.
Jakob Vergles, Martin Vergles.
* * *
*
Zalog.
Župan, Jakob, Primož, Miha, Martin.
Pol kmetije, ki jo je imel Filip, je sedaj last njegovega sina Primoža, za katero plačuje.
* * *
V Repni dolini je samo pol kmetije, ki za njo plačujejo kmetje v Zalogu.
* * *
Mrzla Planina.
Janž, Pavel, Jurijev brat, Miklavž, Filip.
* * *
Prk o v n i vrh.
Peter, Gregor, Martin, Jakob. Ena kmetija, ki jo je imel Gregor, je sedaj pusta; zato plača Gregor samo dva vinarja.
* * *
Peter da sedaj toliko, kakor je pred njim Gregor mička dajal.

Tam je samo zapuščen travnik.
P l e š v e c .
* * *
L a z i š e .
Zupan Trše, Brate, Gregor, Zupan Jure, Mateko, Janezovka, Martin Kobler.
* * *
Zavrh.
Hriber, na katerim je Martin gospodaril, je sedaj pust in daje Miklavž za vse skupaj eden vinar. Potem še ena kmetija, ki jo je preje Kavanec imel, je pusta in ne daje nič več.
* * *
Miklavž.
* * *
Miha in Miklavž-
Preseka.
* * *
V Šmarju pri Sevnici.
Tam se plača desetina s čebulom; ta davek mora župan pobirati in ga izročiti grajskemu uradniku.
Na Kumu.
Janez, Martin Hlapče, Janez Cimperšek, Jurij Udule, Pavel, Miha.
* * *
Od krme, kostanja in njiv.
Pavlič Imager, Brate in Janko na Planini, mlinar Golob in Oparič na Planini, Linhart. Kostanjevi gozdovi so vsi pusti.
* * *
Metni vrh.
Zupan Rupert, dve kmetiji, ki sta na njih gospodarila neki Rupert in neki Janez, so puste in ne služijo nič.
Černe in Matevž imata vsak kostanjev gozd.
Pavel Sluga.
* * *
Padel.
Matevž in Miha.
* * *
Jurij.
Urban in Lenhart.
Na novem.
* * *
Slak.
* * *
Meniški vrh.
Zupan Osvald, Janlek, nadalje še neka pusta kmetija, za katero zdaj Janlek daje eden vinar.
* * *
S k a l i c a ( W o l k e n s t e i n ) .
Ena kmetija, kjer je bil ribnik, je prej plačevala. Sedaj daje Pavel za vse skupaj eden vinar.
* * *
Veverica.
Majce in Pavel. Nadalje neka pusta kmetija.
* * *
Spodnji Derstven.
Janlek Plaveč služi od pol kmetije. Jurij Mlinar.
* * *
Gornji Derstven.
Jurij, Tomaž in Jani.
* * *
V i s o č e .
Županov sin je prost desetine redesejanega ovsa.
Nadalje se nahaja tukaj tudi neka pusta kmetija; zato daje Jakob za vse skupaj eden vinar.
Primož, Martin Kuhar, Lovre, Jure,. Ena pusta kmetija, ki jo je prej Majce imel, ima sedaj Martin in daje za vse skupaj županu 1 goldinar. Urh.
* * *
Dol.
Župan, Gregor Zupan, Gregor Šerg.
Nadalje neka pusta kmetija, ki je preje dajala kakor drugi; sedaj jo ima Šerg in ne plača nič zato.
Mlini, žage, stope.
Mlin, ki je bil Martin v njem, je dajal 2 goldinarja, 7 vinarjev in je sedaj pust. Od žage in mlina daje sedaj Gregor Konjičk 7 vinarjev, 3 pojedinska pisčeta in enega kapuna.
Martin Šmit da od mlina 7 vinarjev.
Andrej Drehsler da od mlina 7 vinarjev, enega kapuna.
* * *
Pristova.
Je pusta in daje Jurij za njo 4 vinarje.
Jurij da tudi z.a Črnkovo kmetijo.
Miha, Tomaž Šime.
* * *
Dvor.
Zupan Tomaž. Ena kmetija, ki jo je Marko imel, je zdaj Lenhartova, kateri plačuje.
Matejko, Kocijan, Miha.
* * *
Golobin j ek.
Ena kmetija, ki je bila Martinova. Sedaj je pusta, deloma jo je grajski oskrbnik obdelal. Golobinjski Peter je dobil hrastovo hosto da jo iztrebi. Dve leti je to zemljišče prosto vseh davkov, v tretjem letu polovico davka in potem ves davek.
Tomaž, Janž.
Nadalje neka pusta kmetija, ki je bila preje Kajetanova, in je dajala kakor druge. Sedaj je pusta in jo je dal grajski oskrbnik obdelati in Peter, Klementov sin, daje mlinski škaf ovsa.
Martin.
Neka pusta kmetija, ki je v prejšnjih časih dajala; sedaj je zapuščena, zato jo je oskrbnik obdelal.
Jurij Prebel.
Ena kmetija, ki je prej plačevala kakor druge, je sedaj pusta.
Lenart, kovačev brat, daje pol davka o Vidovem.
* * *
Klement.
M e š i č n o polje (Muggenfeld).
Manga.
Jurček da od ene kmetije in Talhamerjove njive kakor od neke paše. Simon.
V r a n k o .
Jurij Kaiser.
Ena kmetija, ki jo je imel Janž Suester, je preje dajala kakor druge, izjemo sira. Sedaj je pusta in Janž daje za vse skupaj o Vidovem eden vinar in enega kapuna.
Enako od nekega laza 1 škaf ovsa.
* * *
Studenec.
Jurij Schneider, Jurko Vrečko.
Ena kmetija, ki jo je imel Jakob Ostonig. Za njo daje Miha.
* * *
M a n k .
Ruprecht Suester.
* * *
Pri fari (Št. Vid).
Župan Jakob. Nadalje pet zapuščenih kmetij.
Martin Draksler. Neka paša ob pečini.
* * *
Laze.
Tukaj je bila pustina, za katero so plačevali kmetje v starih časih 7 1/2 vin., sedaj je popolnoma zapuščena.
* * *
Planinska vas.
Župan Klement daje od kmetije in vrta.
Nadalje je še neka zapuščena kmetija.
* * *
KI a dj e .
Tukaj je cela kmetija, ki plačuje za vse eden vinar.
* * *
Gorica.
Tamkaj se nahaja ena pusta kmetija.
* * *
%
Tersteniča.
Župan Martin, Matevžko, Lubše.
Zapuščena kmetija, ki jo je imel Majce Pfeilei; je dajala kakor druge, sedaj pa ne daje nič več. Namesto pogač se daje v tej vasi sodnemu hlapcu eno pišče.
* * *
S a l e k .
Martin.
* * *
Malo T o p o l o .
Tamkaj je ena kmetija, ki jo je imel Martin. Za tri puste kmetije plačuje Marko.
* * *
Veliko T o p o l o .
Župan Jurij. Pol kmetije, ki jo je imel Majce, je pusta. Tudi v tej vasi se dajo pogače sodnemu hlapcu. Nadalje sta tam še dve pusti kmetiji, ki sta v prejšnjih časih plačevala toliko kakor druge.
Te tri puste kmetije ne dajejo več nego škaf ovsa in eno pišče. Nadalje se nahaja zraven tudi še gozd.
* * *
Na Vrhu.
Tamkaj je neka gmajna, od katere se je prej plačevalo. Sedaj je pusta.
* * *
Loke.
Zupan Martin daje od polovice kmetije. Od druge polovice je radi svoje oblasti prost.
Ena kmetija, ki jo je imel Jernej. Za njo daje sedaj Martin Vešek za vse skupaj eden škaf ovsa. Nadalje je še pet pustih kmetij, ki ne dajejo nič več.
* * *
Veliko Brdo.
Pauline. Ena kmetija, ki jo je imel Urban. Za njo daje Polak v trgu eden vinar davka. Ena kmetija, ki jo je Vid imel, je popolnoma pusta in ne da nič več. Ena kmetija, ki jo je Bratin imel, je popolnoma pusta in ne da nič več.
* * *
P o d g o r a .
Župan Gregor. Anzelm, Majcen in Martin.
* * *
Hrastje.
Tam je neka gmajna, ki je od nje dajala vas 3 vinarje. Potem jo je pa dal celjski vicedom jurklošterskemu samostanu. Sadni vrt na Gračnici.
Gregor, Martin, Peter Kaiser. Vsi tukajšnji kmetje dajejo in so podložni kaplanu v Rogatcu. Tukajšnje tri kmetije z gmajno v red niso za vedno, temveč jih podeli celjski vicedom vsako leto na novo.
* * *
Hrastje pri Št. Jakobu.
Ena kmetija, ki jo je Gregor imel, da tri vinarje davka. Pšenice 3 mlinske škafe, ovsa 3 mlinske škafe, primerjenega ovsa 3 škafe, 2 piščeta, 1 jagnje, 1 prase.
Nadalje sta tam še dve pusti kmetiji, ki sta preje toliko dajali kakor druge. Sedaj sta popolnoma zapuščeni.
Od treh kmetij dajejo kmetje v Bobovcu, podložni Žusmu eden vinar o Vidovem.
* * *
Spodnji Z e g e r.
V tej vasi morajo kmetje dajati od ene paše eden mlinski škaf ovsa.
* * *
Rep n a d ol.
Tam je neka paša. Za njo se da 2 vinarja in 2 kapuna.
* * *
Gornje Brezje.
Ena župa, ki jo je imel Marko, za njo daja sedaj Jurek.
Janez Mrak. Dalje neka pusta kmetija, katero je imel dolgo časa Jurek.
* * *
Ravno.
Župan Marin.
Kmetija, ki jo je imel Vid, je pusta in daja za njo Gregor za vse skupaj 1 vinar in 2 piščeta.
* * *
Slatina.
Župan Marin je vseh davkov prost, ker je župan v Košnici.
Peter, Pavlov sin, Peter Rehan, Matejko Kolčnec, Matejko Rehan.
Janže.
Jazbin j e.
* * *
Veliki kot.
Janže.
* * *
P a m e t n i k .
Župan Jurij, Janže Veber, zopet Janže ima še drugo kmetijo.
Jurše.
Veliko Brdo.
* * *
Presičn o.
Jernej. Ena kmetija, katero je imel Janez, je pusta. Janez, Primož-
* * *
Zorko.
T i s o v e c .
* * *
Sirite.
Miha Hrušovar ima kmetijo, dvorišče in mlin.
Ena kmetija, katero je imel Mali, in da za njo župan eden vinar.
Župan Križan, Župan Vraček.
S a m i š l a g .
* * *
Trg Planina.
Trg Planina s svojimi dvorišči, katerih je 30, in h vsakemu posestvu spadajo 4 njive, od katerih se daje 15 vinarjev. S tem denarjem mora župan oskrbeti razsvetljavo za tri cerkve. Prva teh luči gori ponoči v grajski kapeli, druga v cerkvi .vv. Marijete, tretja v Št. Vidu v župnijski cerkvi. Zraven je tudi še cestnina za to razsvetljavo.
* * *
Davki v trgu.
Navadni davek planinskega trga je cesarjev; to je 6 mark vinarjev. Župan izroči ta denar grajskemu uradniku v cesarjevo oblast.
* * *
Gozdna pravica in varstvo.
Od gozdov in lesu in strmin v Derstvenu se daja na leto 10 mlinskih škafov ovsa, 1 pisce in 14 vinarjev.
Kdor žene svinje v gozd za rejo, plača za eno svinjo dva vinarja.
Enako v gozdu Bohorju in Košnici od vsake svinje 2 vinarja.
Od polhovih jam se daje za vsako 12 polhov. Ta davek pobirajo Župani in ga izročijo oskrbniku.
Za varstvo dajajo Jurklošterčani 12 mlinskih škafov ovsa, 20 piščetov.
* * *
Vinska desetina
Lube, Martinov sin, v Planinski vasi da
desetinskega vina vedrov ...............28
piščeta ................................2
premerjenega ovsa ......................4 škafe.
Če se pa vinograd ne obdela, daje samo 10 škafov ovsa. Matejko da 24 veder desetinskega vina.
Sajko da 32 vedrov.
Drugače dajata ta dva kakor Lube.
* * *
Varstvo krških podložnikov.
Pavel Jurij, Miha Dih, Matevž-
Vsak da škaf ovsa, eno pišče in eno pogačo.
* * *
Pusti vinogradi, ki so se odkupili.
Male, Martin, Matejko.
Takrat je bilo 15 pustih vinogradov pod planinsko oblastjo in skoro vsi skupaj so bili v Planinski vasi.
* * *
Vi nogradski davek.
Jernej na Lipi, Jurij pri Lipi, Jurij Šneider, Miha v Dvoru, zopet Miha, Martin Veček, Jernej pri Lipi, Šuester, Janž v Jazbinju, vsak da veder vina.
* * *
Strugarji, ki v gozdovih delajo sklede in krožnike, dajejo vsak po devet skled in dvajset krožnikov.
Takih strugarjev sta letos dva.
Grajska pristava.
Ima blizu tri dni obdelovanja njiv.
Tri travnike za trideset koscev.
* * *
Tlaka.
Vsak, ki ima celo kmetijo, je dolžan na leto dva dni sejati in obdelati njive, en dan pleti in vsak en dan žeti in vsak dva dni kositi; kdor ima celo kmetijo mora krmo nalagati vsak en dan in kolikokrat potrebujejo grajski, morajo vsi, ki imajo konje, pogledati gori v grad.
Nadalje, kdor ima celo kmetijo, mora deset tovorov drv peljati v grad in kdor ima pol kmetije, pet tovorov in sicer iz tistih vasi, ki morajo sploh voziti drva. Kdor pa nima konja, mora dva dni sekati drva in od ostalih vasi mora vsak dva dni sekati drva, kdor pa ima samo pol kmetije, le en dan.
Potem je pet posestnikov, ki morajo spravljati in devati zelje in repo v kad. Ti posestniki niso dolžni delati druge tlake.
Vsi urbarski podložniki morajo nalagati krmo, samo posestniki, ki spravljajo repo in zelje ne.
* * *
Ribarstvo.
Najboljša sta dva ribnika pod gradom in trije potoki.
Gračnica pod gradom do jurklošterskih zemljišč, drugi potok se imenuje Strit, v njem se ribari do vasi Bistrica, tretji potok Derstven, kjer se ribari do Sevnice, kakor daleč sega planinski sodni okraj.
* * *
Sodni okraj.
Sodni okraj meji ob Laško, Radeško, Sevniško, Rajhenburško, Pilštanjsko in Št. Jursko sodnijo.
* * *
Gozd.
Bohor in Košnica. Če se svinje za rejo ženejo v ta gozda, tudi od podložnikov drugih oblast, se plača za stare svinje 2 vin., od letnega praseta 1 vin., za čas reje.
Od nekdaj vasi da vsak, ki goni svojo svinjo v gozd na rejo, županu eno kračo.
* * *
Pojedenski vinarji, pojedna piščeta in oves o Vidovem pobira grajski uradnik za sebe. To jedo kmetje skupno z uradnikom, kar je v urbarju tudi zapisano.
Nekateri dajejo sira, kar je v ubrarju zabeleženo, nekateri po 30 hlebcev in mora dobiti od takega podložnika uradnik tudi hlebec sira. Kdor pa da 16 hlebcev sira, mora uradniku dati tudi enega.
Nadalje dajejo sodarji vse škafe zastonj v grad, kolikor in kakšnih se tam rabi. Tako morajo tudi brez plačila vse sode postaviti v grad; kolikor jih tam rabijo. Zato smejo sodarji jemati celo leto ves les, ki ga rabijo za svoje delo, iz grajskih gozdov.
Splošna tlaka.
Kaj in koliko dni na leto vsak podložnik dela tlake, je preje za vsakega napisano. Pomniti je treba, da se mora delavcem, okaparcem in plevicam in žanjicam dati enkrat na dan jesti, hleb kruha in dve kuhani jedi, repe, zelje, ali kaj takega.
Vsakemu koscu se da na dan merico vina, hleb pšeničnega kruha, kos zmesnega kruha, kos mesa in nekaj zelja.
Vino moramo podložniki dve ali tri milje pota do grada nositi, od cele kmetije štiri, od pol kmetije dva vedra. Kadar so vino odložili, dobi vsak, če je prinesel tovor, ki drži dva vedra, kos kruha in dve kuhane jedi.
Voznikom, ki vozijo krmo ali gnoj, drvarjem in tistim, ki krmo grabijo, se od nekdaj ne da jesti ne piti.
Drugače so vsi podložniki dolžni, če se grad ali marof popravlja, pomagati s konjem in vozom in pri drugemu delu kedar je treba.
* * *
Tlaka pri želji in repi.
Tržani gnojijo grajski zelnik, ga izorjejo in okopajo in sadijo sadike. Potem odbijejo zelje in ga nesejo v grad, ga snažijo in pripravijo, da se potem reže v kad.
Zelje rezati pa niso dolžni. Če se pa cele glave spravijo, jih morajo tržani stlačiti in nositi vodo za zalivanje. Zato dobi vsak kos mesa, nekaj zelja in dva hlebca kruha.
Nadalje morajo ograditi vrt za repo, ga gnojiti, obdelati, nasejati, repo pipati, nositi v grad, jo razsekati in stlačiti v kad. Zato dobi vsak dva hlebca kruha.
* * *
(Konec urbarskega prepisa.)
Od leta 1518. do leta 1520. je bil Ivan Zagore vikar in župnijski predstojnik na Planini. Našel je često zaostale desetine, katere je moral plačati gornjegrajskemu samostanu. Tako je plačal zaostalo žito iz l. 1518. šele 22. vinotoka 1520.
Njegov naslednik je bil duhovnik Zmagoslav Bolteržan Mathes, ki je imenovan v zapisku splošne cerkvene vizitacije l. 1528.
Cerkvena vizitacija za planinski okraj je bila stalno v Celju. Omenjena vizitacija je imela nalogo določiti nevernike in jih spreobrniti zopet h katoliški cerkvi. Zato so morali vsi graščaki in duhovniki vizitaciji naznaniti verske razmere v svojih okrajih in župnijah.
Planino je imela takrat neka gospa Lambergerjeva po svojemu možu v najem. Bila je vdova Sigmunda Lambergerja in je torej kot graščakinja vladala v planinskem okraju.
Sedaj se je po zgodilo, da v vel. nočnem času leta 1528. štirje ljudje iz planinske župnije niso bili pri spovedi in sv. obhajilu. Te štiri grešnike je pa morala g. Lambergerjeva po zapovedi cerkvene vizitacijske komisije kaznovati.
Eden izmed omenjenih štirih je bil neki planinski tržan po imenu Jurij Huetter. Imena ostalih treh niso zabeležena.
Gospa Lambergerjeva je dala vse štiri grešnike zapreti za štirinajst dni v grajsko podzemeljsko ječo pri kruhu in vodi. Nato so se spokorili in sprejeli sv. obhajilo.
Nasprotno se je pa poudarjalo v zapisniku, ki se je o tem dogodku napisal v planinskem gradu še posebej, da imajo cerkveni vikar Zmagoslav Bolderžan, župan Jurij v Lokah, kakor tudi, da imata Niko Schnesler in neki Pichler, oba mojstra na Planini, pravo vero, brez vse zmote in zato ni radi njih nobene tožbe.
To je bil edini nam znani vpliv reformacije na planinsko ljudstvo.
* * *
IZ TURŠKIH ČASOV, - KASTA, - KMETSKA VOJNA IN ZADNJA LETA POD GOSPODARSTVOM NAJEMNIKOV IN OSKRBNIKOV
Turki so večkrat napadali planinski grad in oropali planinsko okolico ter požgali po nji.
Okoli 10. mal. srpana 1474. so Turki, kakor sledi iz istodobnega pisma, ki ga je poslal Ivan Zosemski cesarskemu vicedomu Krištofu Ungnadu v Gornjem Celju, hudo pustošili v planinskem okraju.
Grad so Turki oblegali dvakrat brez uspeha. Kadar so kresovi na Bohorju ali na Rudniku naznanjali njihov obisk, so tržani pobegnili v grad, kmetje iz okolice so se pa poskrili po šumah. Mnogo jih je našlo tudi zavetje v Glinji jami pod S. Križem, ki ima svoj skriti vhod blizu cerkvice sv. Miklavža.
Da so Turki pri svojih' roparskih napadih na Kranjsko in Spodnje Štajersko dostikrat prišli na Planino, to nam priča tudi precejšo število pravljic, ki še živijo dandanes v duši našega planinskega ljudstva.
V	časih, ko je bila Planina last deželnega knezu, je bila sezidana tudi grajska kašča v isti obliki, ki jo je obdržala do najnovejšega časa. Prej je ostalo na istemu mestu menda kakšno manjše poslopje, da se je v njem spravljalo žito, ki so ga dajali podložniki kot desetino.
Ta nova kašča je bila precej prostorna, hiši podobno poslopje, zidano na skali nad trgom, približno petdeset korakov oddaljeno od grada.
Kašča je bila razdeljena v tri prostore, in sicer je bila spodaj v skalo zidana, obokana klet, nad kletjo se je shranjalo žito in v podstrešju je bil shranjen oves.
Prostora za žito in oves sta bila razdeljena v toliko predalov ali skrinj kolikor je bilo kmetov. Nad vsako skrinjo je bilo zapisano ime ali hišno znamenje podložnika. Kmetje so pa morali pod nadzorništvom valpeta izsuti vsak svojo mero desetine v svojo skrinjo.
V	urbarju iz leta 1496. se imenujejo kot tržani sledeči, katerih potomci še dandanes živijo na Planini ali v okolici: Gračner, Romih, Špan, Rajh in Polak.
Župnik Zmagoslav Bolderžan, ki se imenuje Matija ali Bolteržan z drugim imenom, je cerkveno desetino oddajal v gornjegradski samostan od leta 1529. do 1539. Umrl je leta 1540. na Planini in je bil tudi tam pokopan na starem pokopališču pri cekrvi.
Dne 16. vel. srpana 1540. je pisal ljubljanski škof iz Gornjega grada nekemu tržanu po imenu Klemen Val v Piljštanju in Waltherju Švab v Mozirju, da se naj podata dne 30. vel. srpana na Planino, da tam napravita inventarij čez zapuščino vikarja Zmagoslava in da naj shranita vse imetje pokojnega vikarja, dokler ne bo plačana zadnja desetina gornjegradskemu samostanu.
Pismo ljubljanskega škofa se je glasilo sledeče: "Ker je rajni gospod Bolteržan Zmagoslav, prejšnji vikar na Planini, imel našo desetino z.a žito tam gori v najemu, in ker je imenovani gospod Bolteržan v najnovejšem času umrl, zahteva naša in našega samostana potreba, da se potrudimo kje in pri kom dobimo v tem težkem letu plačilo najemnine za našo žitno desetino, ker smo zvedeli, da bode 30. avgusta že trideseti dan po smrti omenjenega Bolteržana.
Zato je naše zahtevanje od Vaju, da bi šla na omenjeni dan na Planino, zavoljo nas in bi tam napravila inventarski zapisnik o vsemu njegovemu imetju, ki se je bilo po njegovi smrti popisalo in zaprlo; to imetje se mora v navzočnosti oblastnih oseb odpreti, ceniti in potem zopet zapečatiti, da ostane vse nepremaknjeno skupaj, dokler ne bomo mi dobili omenjene najemnine za desetino žita."
Škof se je torej bal, da bi ne dobil svoje iz dediščine planinskega vikarja in je zato poslal dva zaupnika, da ne bi cerkev kaj zgubila.
Kot naslednika umrlega Zmagoslava Bolteržana Mateza, je poslal gornjegrajski samostan na Planino vikarja po imenu Martin (Merth) Ivanič, ki je leta 1541. poslal davke v Gornji grad.
V tem času je umrl graščak Ivan Lamberg in so imenovani leta 1542. njegovi dediči kot najemniki planinskega grada in njegove oblasti.
Med omenjenimi dediči je bil tudi najstarejši sin umrlega Lamberga, po imenu Ivan, ki je kmalu dosegel polnoletnost in z njo gospodarstvo na planinskem gradu.
Duhovnik Martin Ivanič ni bil dolgo časa na Planini, temveč je gornjegradski samostan kmalu poslal novega vikarja po imenu Mohor Kraft.
Novi predstojnik planinske župnije je bil od leta 1529. do 1533. kot oskrbnik v Gornjem gradu.
Župnija Planina mu je bila kot vikarju za celo njegovo življenje podeljena. Iz njegove službe v Gornjem gradu nam je znano, da je postal tam komisar in da je opravljal vse dohodke samostana.
Tako so potrdili dne 27. sušča 1544. v Gornjem gradu Matija Valh, kanonik v Ljubljani, odvetnik Silvester Freiseisen in gornjegradski oskrbnik po imenu Verčeher, da so po ukazu novoizvoljenega škofa Urbana s komisarjem Mohorjem Kraftom, ki je bil za vedno vikar na Planini, poravnali različne dohodke in stroške.
Mohor Kraft je umrl okoli sredine leta 1553. Kajti žitno desetino tistega leta je pobiral in odračunal že novi predstojnik župnije po imenu Gašper Sejfriedt.
Takrat je znesla desetina, ki jo je župnija Planina plačevala v Gornjigrad, 40 škafov od vsake vrste žita.
Po Kraftovi smrti se je novi farni predstojnik pobotal z gornjegrajskim samostanom na ta način, da odslej ni več župnik sam plačeval samostanu cele najemnine za duhovsko službo, temveč, da je duhovnik plačal polovico, drugo polovico pa je dajala hišna iz svojega.
Novi vikar Gašpar Sejfriedt se je malo brigal za svoje posle. Zato je bil prestavljen v jeseni leta 1558. na neko drugo župnijo. Poprej je pa mogel, dne 16. vinotoka istega leta podpisati v Gornjem gradu pismeno zavezo, da je dolžan svoje posle kot župnijski predstojnik opravljati.
14.	vinotoka 1558. pa je bil novi vikar po imenu Matija Plešec na Planini nameščen. Nameš-čevalna listina se nahaja še dandanes v gornjegradskem arhivu.
Leta 1571. je župnijski predstojnik Plešec odpovedal svojo službo na Planini, kakor tudi duhov-sko predstojništvo v St. Vidu. Vzrok temu je bil, da mu je nekdaj podelil bivši ljubljanski škof Peter župnijo v St. Vidu in ga je potem, ker ni plačal svojih davkov in svoje desetine, zopet odstavil. Sedaj je bil kaplan pri župnijski cerkvi v Št. Vidu in se je odpovedal vsem pravicam do tamkajšnje župnije v prid novoimenovanemu župniku po imenu Krištof Škofič.
V letu 1571. se imenuje Št. Vid prvič kot župnija. Torej je bila okoli sredine šestnajstega stoletja Župnija iz Planine prestavljena v Št. Vid, kjer je bil župnijski sedež že od začetka petnajstega stoletja. Odslej je bila cerkev .v v. Marijete v trgu, podružnica župnijske cerkve v Št. Vidu.
Novi Št. Vidski župnik Krištof Škofič je bil tajnik ljubljanskega škofa in je imel na škofovem dvoru velik vpliv. Potoval je v zadevah ljubljanske škofije večkrat v Rim, in ni imel, vsled svojih mnogovrstnih poslov na škofovem dvoru, časa, da bi prebival v svoji župniji na Planini, oziroma v Št. Vidu. Zato je takoj namestil vikarja kot svojega zastopnika v župniji.
Prvi namestnik župnika Škofiča je bil vikar Krištof Krajelnik. Njegovo ime nam je ohranjeno v župnijskih računih od l. 1559. do 1561.
Tudi med ljudstvom se je v tem času izbrisal pojm župnije Planina z župniškim sedežem v Št. Vidu; kajti župnijska desetina se je mogla plačevati že dolgo časa v Št. Vid, ker je župnik bival tam in je bilo tam tudi celo opravljenje oskrbniških zadev.
Desetino je pobiral pod vikarjem Krajelnikom neki Jurij Salobir (v originalni listini pisano Schelebier), ki je leta 1561. v račun župnijske kašče sledeče napisal: "Planinski vikar g. Krištof Krajilnik mu je od pšenične desetine odtegnil kot najemnino za leto 60, 47 škafov ovsa."
Župnik Krištof Škofič, Krajilnikov službeni gospodar, je bil šele dne 27. med. travna 1571. osebno nameščen v Št. Vidski župniji in jo je imel do leta 1597. v svoji oblast. Škofič se imenuje često kot tajnik ljubljanske škofije in samostana v Gornjem gradu. Torej tudi po svojem nameščenju ni bival stalno v svoji župniji in je s tem vzbudil v nemirnem času reformacije in kmetskih bojev, nezadovoljnost in razburjenost pri svojih župljanih.
Takrat je bil Ivan Lamberg mlajši, ki smo ga že o priliki njegovega nastopa imenovali, grajski gospodar in je kot takšen imenovan kot priča v neki pravdi dne 15. vel. srpana 1576.
Ivan Lamberg je imel od župnika Škofiča neko desetino graha in rži pri Št. Vidu v najemu.
Nadvojvoda Karol, kot posestnik Planine je rabil denar in je zato zastavil našo Planino na dan 5 v. Mihaela leta 1564. na Dunaju plemenitašu Joštu Jožefu Thurnu. Obenem je nadvojvoda Karol Thurnu obljubil Planino za celo življenje v najem.
Dvanajst let pozneje, dne 31. vinotoka 1576. je nadvojvoda izročil v Gradcu Joštu Jožefu Thurnu in njegovemu mlademu sinu grad Planino za 18.137 goldinarjev za celo življenje v najem.
Thurn je pa dal grad še tisto leto dalje v najem in sicer nekemu Krajncu po imenu Jurij Ainkhiirn. Ta najemnik je leta 1577. v enemu stolpu na gradu dal napraviti prostorno sobo z dvema oknoma in je nadalje pustil okna v veliki sobi obnoviti. Za to obnovitev se je rabilo 400 malih, okroglih steklenih šip, ki so stale po 100 komadov 92 krajcerjev. Ainkhiirn je dal tudi stolp na gradu novo pokriti in je zgotovil hlev na marofu pri Visočah (ta marof se je od starodavnih časov vedno imenoval Muggenfeld, to je mešično polje, najbrž zato, ker je bilo na tamkajšnjih travnikih dosti mušic), ki ga je bil začel zidati Jošt Jožef Thurn.
Tako je prišel grad zopet v druge roke, vendar je pa bilo dobro, da je novi najemnik vsaj dal kaj popraviti in prenarediti, kajti odkar so izmrli Celjski grofje, se niso začasni gospodarji na Planini gledali na drugo kakor na svojo korist.
Kar se tiče župnika Škofiča, se je bil tudi ta o pravem času zavaroval in potegnil za svoje. Tako je sklenil pred svojim nameščenjem dne 2. sušca 1571. z izvoljenim ljubljanskim škofom Konradom sledečo pogodbo:
"Ker je škof Konrad poudaril, da njegov samostan v Gornjem gradu rabi ljudi, ki so zmožni biti predstojniki tamkajšnjih uradov v duhovskih in posvetnih zadevah, in ker je vikar Škofič od verodostojnih ljudi pohvaljen kot tajnik umrlega škofa, in kot izveden in znan v vseh zadevah, je škof Konrad od vikarja zahteval, da bi on tudi za naprej se v istih zadevah potrudil, kakor pod prejšnjim škofom. Temu je Škofič privolil s pogojem, da se mu izroči planinska, oziroma št. Vidska Župnija po navadni najemnini, ali pa, da se mu podeli kakšen beneficij, da bode mogel preživeti svoje uboge sirote in svoje posle."
Ko je vikar v to privolil, mu je škof izročil vodstvo v svoji pisarni v Gornjem gradu, kjer je mogel Škofič jemati in oskrbovati vse davke in takse pri kupčevanju i.t.d., razven tistega denarja, ki je spadal naravnost škofu ali škofiji.
Za vse te posle mu je škof obljubil 60 flor in rajniš kot vsakoletno plačo.
Ker je pa vikarju zraven tega dovoljeno držati tudi župnijo Planino, se naj za njo potrudi in jo dobro opravlja, da ne bo pomanjkanja ne v cerkvi in ne v hišnemu gospodarstvu. Da bo pa kljub temu imel dovolj časa za svoje opravke v Gornjem gradu, se bode škof potrudil, da mu podeli kakšno drugo župnijo, ki mu bode zato bolj všeč, na primer braslovško, ako bode tamkajšnji vikar odšel.
Če bi pa Škofič planinsko župnijo zamenjal, s katero drugo, veleva škof, da bi se mogel naslednik zavoljo škode, ki jo je Škofič v slabih letih na Planini imel in zavoljo poslopij, ki jih je Škofič našel v slabemu stanju, in ki jih je dal popraviti, s Škofičem pobotati in mu plačati primerno odškodnino.
Kadar bode Škofič potoval h velikim gostijam ali pa k pobiranju desetine na Planino, mu bode škof vsakokrat poslal enega jezdeca in enega tekavca kot služabnika.
Ta službena pogodba se začne ob .vv. Juriju 1571. in se konča ob sv. Juriju 1572."
Potemtakem je bila Planina bogata župnija, ker jo je dobil škofov ljubljenec, ki jo je obiskal samo o priliki velikih gostij ali pa da je dobil svojo desetino, drugače pa vse dušno pastirstvo in vse druge posle župnika prepustil svojemu namestniku.
Neki najemnik na planinskem gradu, najbrž eden iz Lambergove rodbine, je bil pred dolgim časom popustil planinskemu župniku neko sebenstvo v trgu brez vsega davka in vse desetine v uporabo. Ali tisti najemnik ni prosil pravega lastnika Planine, torej deželnega kneza za dovoljenje.
Ko je tudi Škofič nastopil korist in uporabo tega sebenstva, mu je naznanila komisija deželnega kneza, postavljena za popis in preiskavo vseh knezovih grajskih posestev, dne 12. mal. srpana
1575.,	da mora župnik omenjeno lastnino dati do prihodnjega petka nazaj, ker ta dan komisija odpotuje naprej v Celje.
Nato je Škofič poprašal ljubljanskega škofa, ta je dal stvar pregledati in pokazalo se je, da je bilo omenjeno sebenstvo tisto posestvo, ki ga je podaril celjski grof Friderik II. leta 1452. planinskemu župniku.
Jurij Ainkhiirn, najemnik planinskega grada, je prišel v denarno zadrego in je izročil grad in posestvo svojemu sorodniku Urbanu Ainkhiirnu, kije bil op ravnik rudokopa za živo srebro v Idriji.
Ta Urban Ainkhiirn je prišel v zamero s tem, da je župniku Škofiču zadrževal žitno desetino občine Planine in Golobinjek iz leta 1576. in 1578.
Meseca listopada leta 1578. ga je radi tega župnik Škofič zatožil. Nato je zastavil Urban Ainkhiirn z dovoljenjem nadvojvoda Karola z dne 8. ma. travna 1587. za trinajst let nekemu Jeromu Urbanič. Nadvojvoda Karol je dal svoje dovoljenje s tem pogojem, da se grad v prihodnjih treh letih ne sme zastaviti naprej.
Gospoda Ainkhiirn in Urbanič pa nista bivala stalno na Planini, temveč sta držala tam oskrbnike ali upravitelje. Od teh sta nam po imenu znana Štefan Siebeneicher, ki je bil tudi posestnik v trgu, torej na Planini doma in Jakob Moloprav.
Ti oskrbniki so ravnali precej po svoji glavi in je zato prišlo do nekaj nepravilnosti v grajskih zadevah. Kajti posestnik, nadvojvoda Karol Avstrijski, je bil daleč in se vrhu tega zanašal na svojega glavnega najemnika Jošta Jožefa Thurna. Ta zopet se ni dosti pobrigal za oddaljeno , planinsko posestvo, ki ga je bil še vrhu tega dal naprej v najem. Ti najemniki iz druge in tretje roke si pa tudi niso posebno prizadevali in tako je bil začasni oskrbnik skoro neomejen gospodar na gradu.
Ker so se pa v upraviteljskih knjigah in zapiskih našle vsakovrstne nerednosti, je poslala deželna vlada dva komisarja po imenu Siegmunda Mospacherja in Erharda Pollaghoferja na Planino, kjer sta leta 1576. pregledala celo gospodarstvo in upraviteljstvo gradu in v planinskem okraju.
Iz te preiskave se je pokazalo sledeče:	1
Za grajska zemljišča se rabi za obdelovanje polja ednajst ali dvanajst dni, za košnjo pa okoli sedemdeset dni.
Iz tega izvira, da so se na Planini bavili večji del z živinorejo in samo v drugi vrsti, za domačo potrebo, s poljedelstvom.
Graščak je pa bil nekaj kmetij, ki so bile s tlako ostale na dolgu, kot grajsko posest nazaj vzel ter jih porabil za povečanje svojih pristav.
Pred nekaj leti sta župnik in graščak nekaj zemlje zmenjala in sta bila oba s tem jako zadovoljna. Graščak je dal župniku prostoren kos zemlje blizu grada, imenovan "farovški travnik" (Pfaff emviese) za kos zemlje pri fari, t.j. v Št. Vidu. Tako tudi eno kmetijo, po imenu Gorica in eno kmetijo, ki se imenuje Muggenfeld. To je bilo pri grajskem marofu blizu Visoč. Tem potem je graščak tudi dobil neko pašo v Bohorju, po imenu Repna dol (Pernthal).
Desetina na vseh grajskih njivah, kakor tudi v okolici, je bila župnikova.
K planinskem gradu spadajoče kmetije so večji del kupljene in sicer jih je na ta način pridobil cesar Ferdinand I. leta 1547.
Na teh kmetijah, ki torej niso last kmeta, ki jih obdela, se često pripeti, kakor pravita grajski uradnik in župnik, da kmet po smrti svojega očeta na tihem pobegne in se mora potem s silo od grajskih privesti nazaj in držati na grajski kmetiji.
Te vrste kmetje so bili samo grajski sužnji in so se morali na grajski zemlji brez plače ubijati samo za svoje ubogo življenje.
Župani v posameznih vaseh nimajo manj tlake ali desetine kakor drugi vaščani, torej nima vaški župan v tem oziru nobenega dobička.
Leta 1547. je veliko število kmetov prodalo svoje kmetije cesarju Ferdinandu 1. Sicer imajo vsi takozvano kupčijsko pravico do svojih zemljišč, so pa kljub temu dolžni dajati desetino in delati tlako.
Podložniki in župnik pravijo, da svinjsko pitanje v grajskih gozdovih malokakšno leto zaleže. Če je pa res za to stvar dobro leto, pa ženejo blizu gozdov stanujoči podložniki svoje svinje, ne da bi zato kaj plačali, v grajske gozdove. Iz tega vzroka torej grad za svinjsko pitanje nima dohodkov.
Prevažanje lesa iz sicer lepih, pa nepristopnih grajskih šum (v Bohorju) bi bilo tako težavno, da se prav malo drvari. Tudi ni vode, da bi se les po nji spravljal v dolino. Gozdne ceste pa manjkajo popolnoma.
Grad ima tudi dva ribnika in eno vodno jamo. Ribnika se vidita iz gradu in bi lahko dala dosti dobička, če bi ne bilo ribarstvo jako zanemarjeno.
V okrožju grada so trije potoki, v katerih se nahajajo raki, karpi in bele ribe.
Meje sodnijskega okraja so na vseh straneh določene, tako da radi njih ni z nobenim sosedom prepira.
Sodnijski okraj planinskega grada pa je imel v šestnajstem stoletju sledeče opisane meje:
"Najprej se meja začne pri cerkvi Matere Božje v Podgorju, in sicer na Njivice, od Njivice pa pelje od jarka, kjer stoji Listovšekov mlin. Od tam vodi meja v Mišjidol, v Bristanico in na Lipni vrh, v Kravin dol in na Šrembl, kjer je sedaj Resec, h cerkvi sv. Helene, na Javersko goro in naprej do vrha Žusemskega hriba.
Od tam k sv. Ani in do križa pod Brezjem, potem črez Podrečko goro do vasi Malo topolo, v Prešično in Volčjo loko na Gribce in skozi jarek pod Plihincem, od tam v dolino Sablonic, skozi šumo Vrnik v vas Ternouc in do vode Sevnčna v vas Pelc in zopet v Podgorje, kjer se je meja začela."
Sejem o sv. Jakobu je popolnoma prost, kajti semarjem ni treba plačati cestnine, pa tudi ne tržnine.
Tržani so na svojih posestvih popolnoma prosti in jim ni treba po njihovih kupnih pismih, plačati ne desetega, ne dvajstega vinarja (feniga).
Pred nekaj leti, torej okoli leta 1550. je bil trg pogorel. Ta požar ni tržane samo njihovega premoženja oropal, temveč jim je tudi vzel vse njihove prostosti in privilegije. Zato so prosili graščaka, da bi jim omenjene prostosti obnovil. Ta jim je tudi deloma ustregel; a vseh svojih prejšnjih pravic niso dobili zopet nazaj.
Stare šege pa, ki so imeli za nje od deželnega knezu potrjene pravice so si stalno pridobili zato, ker so jih že njih očetje in pradedi imeli. Iz tega vzroka se jim morajo tudi za naprej popustiti.
Skoro vsi grajski podložniki so se pri komisiji pritožili radi slabe rodovitnosti njihovih zemljišč in radi visokih davkov, ki jih zahteva grajska oblast. Nekaterim podložnikom pa je grajski najemni gospodar Jošt Thurn davke še celo povišal.
Druge cestnine, kakor tisto, ki jo je pobiral župan pri sejmih, ni bilo na Planini nikdar. Ravno tako planinski grad ni imel varstvene oblasti pri cerkvi ali župniji.
Župnijska cerkev z vsemi podružnicami je podložna ljubljanskemu knezoškofu.
Kateri podložnik je svojo kmetijo ali kočo odkupil, je tudi dobil od grada kupno listino.
V oblasti planinskega grada ni bilo takrat nobenega rudokopa in nobene fužine. (Fužina pri Zagorju se je začela veliko pozneje.)
Tlaka za vse podložnike je od starodavnih časov določena in v urbarju zapisana.
Vinske desetine doslej na Planini ni bilo. Uradniki in podložniki o tem ničesar ne vedo.
O	orožju, strelivu in urbarih v gradu doslej še ni nobenega zapisnika (inventarija). Grajski pisar se je radi nerednosti izgovarjal na ta način, da graščak še ni prišel iz Hrvatskega nazaj, kjer se zavoljo nekih računov zadržuje.
Grad je bil pregledan od sobe do sobe in sta se deloma izkazala zid in tla zelo razpadla in trhla. Najemnik se je na to opozoril.
Sedanji najemnik Jošt Jožef Thurn je uredil pod grajskimi ribniki nov mlin s tremi kolesi. (Ta mlin je stal najbrž pod Tepko na velikemu travniku za trgom, ker je bil spodnji del tistega travnika, ki je dandanes še močviren, eden grajskih ribnikov.) Ta mlin je za grad in trg zelo na roke in se zato rabi skoro izključno za grajske in tržane.
Med hišami v trgu je bila ena za županovo rabo popolnoma prosta vseh davkov. Sedaj je gospod Krištof Škofič župnik na Planini. Dobil je poziv, da naj razjasni, po kateremu privilegiju je ta hiša prosta vseh davkov. Ako ne bo mogel dokazati svojih pravic, bo moral davek ravno tako plačati kakor drugi tržani.
Župnik je v tej zadregi vprašal svojega varha in gospodarja ljubljanskega škofa in ta je razjasnil, da je župnikova hiša na Planini po darilnem pismu celjskega grofa Friederika II. iz leta 1452. prosta vseh davkov, kakor tudi tlake in desetine.
Kmetje iz Podkamna, Trstvenice, Zakelna in Doropolja so morali od nekdaj razen svojih drugih davkov še darovati v grad vsak eno pišče, hleb kruha, dva "pojedenfeniga" in škaf rede sejanega ovsa. Te darove so pobirali grajski uradniki, z dovoljenjem graščaka, namesto drugega plačila. Ker torej omenjeni davek ni prišel v grajsko shrambo, ali kaščo, tudi ni bil zabeležen v urbarju. Sedaj so pa na novo kot grajski davek napisani.
Ker so se skoro vsi podložniki zaradi previsokih davkov pritoževali, je oskrbnik pregledal vse davčne zapisnike. Zračunal je, da je 1 goldinar, 57 krajcarjev in 2 vinarja preveč davka vzel. Nadvojvoda Karol kot posestnik planinskega gradu, ga je zato hudo okaral in mu zažugal, ako se kaj takega še enkrat pripeti, s svojo nemilostjo. Oskrbnik je moral tudi vse, kar je bil po krivem več vzel, podložnikom povrniti.
Ker pri zapisanju zastavne listine barona Thurna in Urbana Ainkhurna ni bilo na Planini in Thurn sploh stalno ni tam bival, je komisija oskrbnika samega vprašala, koliko on dobi za svoje delo. Nato je pa Thurn pisal, da je oskrbnik vedno dobival na leto, po 40 goldinarjev v zlatu.
Nadalje se morajo držati pri gradu sledeči posli: Pristovnik in pristavnice, eden pisar, hišni hlapec, ki spravlja vodo s konji v grad, dva pastirja za živino, vratar in eden sodnijski hlapec.
Čeprav sta v službi tudi dva lovska hlapca, bi vendar lahko tisti podložniki, ki žive blizu gozda (v Bohorju), opravljali njih posle, če jim ne bi bilo treba delati druge tlake.
To vse naj pregleda visoka zbornica in naj potem obvesti vlado."
Tako se je glasilo poročilo komisije deželnega kneza, ki se iz njega razvidi, marsikaj o razmerah na Planini proti koncu šestnajstega stoletja.
Na podlagi novega urbarja se je pa izjavilo o planinskih tržanih in njih davkih sledeče:
"Vsi planinski tržani plačajo skupaj vsako leto 4 goldinarje in 10 krajcarjev v grad in pobira ta davek župan, ki ga potem nese gospodu."
Grajski glavni oskrbnik po imenu Stefan Siebeneicher ima v trgu dve hiši.
Dolžnost tržanov, kakor kidati sneg, nositi žito in druga splošna tlaka, so že popisane v urbarju iz leta 1496. in so ostale, razen nekaj malenkosti, enake do konca osemnajstega stoletja.
Na Planini so živeli leta 1575. sledeči tržani:
Stefan Siebeneicher ....................2 posestvi
Marko Romih.............................2
Luka Goriup ............................2
Martin Pajk, župan......................2
Jakob Rauter ...........................2	".........3	vrte
Boldežan Nuič ..........................2	".........3
Tomaž Romih ............................1 posestvo
Filip Rauter ...........................2 posestvi
Boštjan Majsner ........................1 posestvo
Andrej Polak ...........................1 in pol posestva
Mihael Polak ...........................1 posestvo
Andrej Reichenauer......................1 "
Mihael Šuester..........................1
Matija Nuič ............................1 "
Martin Polak............................2 posestvi
Simon Romih ............................1 posestvo
Gregor Romih ...........................polovico posestva
Jernej Gorišek .........................
Janez Frece.............................2 posestvi.
Tudi je še eno posestvo v trgu, ki spada k župniji in zato ne plača desetine ali druzega davka in tudi ne dela tlake.
Planinski župan je od starodavnih časov prost vse desetine in tlake.
Skoro vsi tržani plačajo svoje davke v grad, so torej grajski podložniki; samo malo število posestev daja desetino župniku.
V trgu je dvajset posestnikov, ki imajo skupaj 24 in pol posestev.
(V grajskem okraju se je imenovala neka naselbina "Pri križu" /Zum Kreuz/. Kmet, ki je tam prebival, se je imenoval Križnik. Potomci tega Križnika so še dandanes kmetje blizu Planine.)
Prebivalci vasi okoli Planine plačajo svoje davke ne samo v grad, ampak deloma tudi drugim gospodom.
Tako na primer Ahac Radej v Žabnem selu (Žabniku).
Dve tretjine njegovega posestva spadata pleterskemu gradu in ena tretjina daja rajhenburš-kemu gradu. Vas Zabno selo je bila blizu Zaloga.
Planinskemu gradu je bilo podložnih leta 1575. kot tlačani in destino plačujoči podložniki 161 kmetov.
Imena teh podložnikov so enaka tistim, ki so zabeležena v urbarju leta 1593., ki je zadaj popolnoma napisan. Samo krstna imena so se pri nekaterih spremenila. Rodbinska imena so splošno ista.
Najbogatejši mlinar v planinskem okraju je bil neki Šmit v takozvanem Vražjem grabnu (Teufelsgraben). Mogoče je bil ta mlinar praded Alojzija Šmida, na marofu pred Jurkloštrom.
Dne 9. mal. travna 1567. je poslal grajski oskrbnik Moloprav nadvojvodu Karolu v Gradcu neko poročilo, ki so v njem imenovani sledeči podložniki kot planinski tržani:
Boštjan Giiner	Jurij Romih
Pavel Goriup	Mihael Šeuster
Gregor Goriup	Lorene Reichenciuer
Martin pod Lipo	Gašpar Bobek
Janez Špan	Gregor Romih
Urban Špan	Tomaž Lederer
Lenhart Romih	Gregor Gorišek
Martin Rauter	Jurij pri Vratah
Marko Lokošek	Martin Vouk (Woljf)
Gregor Polak	Martin Frece (Fritze).
Na Planini je bilo torej leta 1571. 21 tržanov, ki so imeli skupaj 27 posestev.
Ti tržani niso dajali druge desetine, kakor 14 krajcarjev na leto, ki jih je pobiral župan in jih oddal v grad za kupovanje loja, ki se je rabil za cerkvene sveče.
Potem so bili leta 1567. še sledeči vaščani planinski podložniki:
Žabje selo: Ahac Radej
Zablonic: Jurij Pili
Zalog: Župan Gašpar, Janez Repar, Miha Marušič, Jurij Repar, Gregor Šuester Mrzla planina: Župan Miha, Martin Šlander Prkovni vrh: Janez Zemlak, Marko Lasiče: Nikolaj, Gregor Junčič
Gradič: Župan Jurij, Jaka, Martin Kaiser, Jurij Kožuh in Peterjeva vdova Kum: Gregor Briuc, Marko
Za logom: Valent, Gašper Skalica (Sokolica): Miha Vertačnik, Janez Spodnji Derstven: Miha Gornji Derstven: Jernej Šmit
Visoče: Zupan Urban, Peterjeva vdova, Mihael Vouk, Urban, Martin, Blaž, Cimerman, Pan-grac, Andrej Vučer
Dol: Luka Pajk, Janž Frundnič, Marko
Pristova: Zupan Urban, Miha Repec, Martin, Štefan, Miha, Matija, Boldežan Zaman, Urh Vouk in Luka Maržnik
Manga: Martin, Jurij
Franko: Boštjan Kaiser, Janez Ledrer
Studence: Peter, Boldežan, Matija Nuič, Lorene, Paul Šmid, Tomaž
Pri fari (Št. Vid): Župan Miha, Urban Vošič, Simon Šuester, Luka, Krištof Vako, Boštjan Volko, Martin Pristovšek, Jurij Forstner
Lipa: Župan Matija, Simon Krajnc
Podkamen: Martin Polak, Martin Glodeš, Matevž Maher, Miha Salobir, Simon Jurikauc, Matija Jazbinšek, Miha
Planinska vas: Župan Ambrož, Marko Jazbinšek, Augustin, Miha, Tomaž Jazbinšek Doropolje: Jakob, Jurij Kruč, Klemen Jesih
Loka: Župan Jurij, Andrej Strebucl, Martin Matjaž, Jernej Povše, Gregor Derše Veliko Brdo: Urban, Jurij, Blaž Ravno: Nikolaj, Gregor Jazbinje: Lienhart
Pametnik: Jurij, Augustin, Vid Bukovšek Presično: Andrej, Blaž, Nikolaj Zevald Na Križu: Andrej Križnik, Lienhart Tisovec: Andrej
V Stritah: Erazem Hrušovar, Jurij Rupreht Samišlag: Župan Matevž, Gregor Lončarič Podvin: Filip Jazbinšek
Na vrhu: Župan Urban, Blaž, Andrej Srebald, Jurij Weber.
Leta 1567. so bili na Planini sledeči mlinarji:
Martin v Prihavi, Janž Vouk, Luka Mastnak, Gregor Milner in Matija v Žegru.
Toliko je zabeleženo v urbarju iz leta 1567. o planinskih tržanih in podložnikih.
Leta 1575., dne 18. mal. travna v Št. Vidu je pisal župnik Škofič cesarskim komisarjem radi
prostega župnijskega posestva na Planini, ki ga je bil leta 1452. grof Friderik daroval planinskemu župniku.
Pismo je bilo sledeče vsebine:
Škofič je takoj 13. tnal. srpana poslal v Gornji grad, da bi dobil originalno darilno listino. Poslanec je pa šele 15. tnal. srpana zvečer prišel nazaj, ko sta komisarja že odpotovala.
Omenjeno hišo je imel, odkar jo je daroval celjski grof, vedno začasni vikar kot svojo last in nihče ni temu ugovarjal, ker je to posestvo kot župnijsko znano. Tudi Škofič jo je bil pred šestimi leti prevzel in je od tistega časa tam gospodaril, ne da bi bil kdo temu ugovarjal.
Ker je pa bival župnik stalno v Št. Vidu in prišel na Planino samo ob nedeljah in praznikih, da je v cerkvi .vv. Marjete opravljal božjo službo, je bila hiša zelo zanemarjena in v slaben stanu, tako, da jo je moral Škofič iz svojega popraviti. Da je bilo to treba, je Škofič utrdil s tem, da mora Župnik ali njegov namestnik v trgu vendar imeti kakšno prebivališče, posebno o Božiču in o Veliki noči, ko je moral duhovnik par dni ostati v trgu.
Nato je poslal Škofič komisiji prepis darilne listine, ki je pojasnila, da ni eden izmed grajskih najemnikov, ampak celjski grof Friderik prepustil omenjeno hišo in posestvo tačasnemu župniku za rabo.
Sicer se je napravila ta ustanovitev s tem pogojem, da mora vsak župnik enkrat na teden maševati v grajski kapeli .vv. Pankraca. Tega, da se ta .vv. maša že precejšnje število let ne opravlja več, ni kriv župnik, temveč grajski najemniki morajo to sami sebi pripisati, ker so kapelo rabili za jedilno shrambo in se na ta način onečaščen kraj, po župnikovem mnenju, ni mogel več rabiti za božjo službo.
Ob takih razmerah menda grajski najemniki niso dosti marali za .vv. mašo na lastnem domu.
Tudi ni bilo več duhovniške oprave, ne kelihov in mašnih knjig v kapeli. Razven tega je še manjkala neka krasna mašna kapa ("eine gar herrliche Messkappen"), ki se je rabila za procesijo sv. Rešnega telesa. (Vse te mašne in duhovniške opreme so bile nekdaj darovane od celjskih grofov.)
Župnik Škofič je karal, da se komisija z.a te reči prav nič ni brigala.
Če se bi kapela tudi na novo posvetila, bi vseeno še manjkala vsa cerkvena oprema. Vrhu tega je še bila od starodavnih časov navada, da je župnik dobil za maševanje v gradu od graščaka 4 goldinarje na leto. Tudi je bila gospodarjeva dolžnost duhovnika po maši v grajski kapeli povabiti na kosilo.
Iz tega razvidimo, da ni bil nikdar v gradu poseben duhovnik; temveč, da je dobil župnik na leto 4 goldinarje za maševanje v grajski kapeli in za dušno pastirstvo na gradu.
Nazadnje je Škofič v svoji skrbi za cerkvene potrebe še pisal, da naj komiarja zabeležita često imenjeno hišo kot župnikovo last v novi urbarij in se naj na vsak način potrudita, da bode državni knez ravno tako poboža in bogaboječ kakor celjski grofje in bode župniku popustil tudi za naprej omenjeno posestvo za svoje.
Nadalje je Škofič komisiji še naznanil, da je bila zamenjena neka njiva pred trgom (dandanes posestvo Karola Špana v Semišah) za polovico nekega posestva v Št. Vidu.
Črez nekaj časa je bila grajska kapela zopet posvečena in se je to posvečenje praznovalo slej ko prej vsako leto na dan .vv. Lukeža.
Tako je Škofič vprašal v jeseni leta 1577. Jurija Ainkhiirna, če se bo ta slovesnost v tem letu, dne 18. vinotoka vršila ali ne.
* * *
V časih Lombergarjev je bila nekaj časa tudi neka gospodična Krescencija posestnica na Planini. Ta stara gospodična je darovala Št. Vidski cerkvi vse cestninske dohodke planinskega trga in 52 funtov loja za razsvetljenje planinske in Št. Vidske cerkve, kakor tudi grajske kapele.
Pozneje se je ta ustanovitev spremenila na ta način, da se je planinska cestnina porabila za kupovanje loja za cerkvene sveče.
Grajski najemnik Jurij Ainkhiirn in župnik Škofič sta se prav slabo razumela. Kajti, kar je bilo gradu v prid'ni bilo vedno v prid župnije.
Na ta način sta se ta gospoda večkrat prepirala.
Dne 15. vel. srpana 1576. je pisal Škofič iz svojega župnišča v Št. Vidu ljubljanskemu škofu Konradu, da nekaj podložnikov radi Ainkhiirnovega hujskanja ni hotelo svoje desetine boba in Žita oddati v župnišče. Ker se je ta desetina skozi več let plačala, jo je Škofič tudi letos, a doslej neuspešno, zahteval.
Bobovo desetino sta takrat samo dala Matija Zajchofer na Dežnem in Primož Frece v Velkemu Brdu.
Nadalje je priča zn pravičnost te desetine, da je stari župan v Planinski vasi rekel Škofiču, da je on v časih pokojnega Ivana Lambergarja zmlatil to desetino za vasi v okolici.
Medtem je pa Ainkhiirn na svojo roko pobral župnijsko desetino na Planini in v Golobinjeku in jo je porabil za sebe.
Sedaj se je začel Škofič potegovati za svoje. Pisal je Ainkhiirnu dne 10. mal. srpana 1577., da je pripravljen mu to desetino prepustiti, ako mu Ainkhiirn za njo plača primerno odškodnino in ako bode on ostale podložnike pripravil, da bodo plačali bobovo in žitno destino.
S tem pa župnik ni imel pravega uspeha. Kajti prihodnje leto je Jerom Vrbanič, ki je imel grad v zastavo, tudi pobral Župnijsko desetino na Planini in v Golobinjeku za svojo rabo.
Škofič, radi tega razjarjen, je nato zatožil Vrbaniča pri ljubljanski škofiji in škof je izročil celo obravnavo oskrbniku v Gornjem Celju, Ivanu Soteškemu (Helfenberg).
Dne 23. listopada 1578. je Ivan Soteški pisal Vrbaniču, da naj plača Škofiču odškodnino za pobrano desetino in da se naj pobota z ljubljanskim škofom. Ako bi se pa Vrbanič temu ne pokoril, naj pride dne 15. grudna k zaslišanju v Gornje Celje.
Ker pa takrat Vrbaniča ni bilo na Planini, se je moral oskrbnik Štefan Siebeneicher mesto njega potegniti za to stvar.
Ravno o tistem času, torej v jeseni 1578. je vladala na Planini neka huda vročinska bolezen, za katero je pomrlo mnogo ljudi. Zato se ni nihče iz grada upal iti v trg. V takih razmerah seveda ni bilo mogoče potovati iz Planine v Celje, sicer bi bili, kugaboječi ljudje Siebeneicherja kje ustavili in ga zapodili nazaj.
Zato je pisal oskrbniku Ivanu Soteškemu, da vlada na Planini in bližnjih vaseh strašna bolezen
infekcije ("die schreckliche Krankheit der Infektion") in je ob enem tudi prosil Soteškega, da bi ta obravnavo preložil, dokler ne bo poslal Bog olajšanja.
Kako se je potem stvar med Soteškim in Urbaničem poravnala, nam ni znano. Vendar sta se radi te malenkosti, brez vsega hrupa pobotala.
Od težav župnika Škofiča radi desetine nam priča še sledeče pismo iz lota 1579., ki ga je pisal stolnemu korarstvu v Ljubljani:
Ko je bil Škofič v zadevah rajnega škofa Bolderžana potoval v Rim, je prosil škofa ustmeno in potem iz Rima pismeno, da naj bi škof dal pobrati žitno desetino pri Sv. Križu pri Lokah, ki je bil last planinske, oziroma Št. Vidske župnije, kar je škof tudi storil.
Sedaj je pa škofov oskrbnik Gabriel Kupferšin Škofiča obvestil, da je omenjeno desetino že začel mlatiti in da mu je bil pokojni škof ukazal žito pripeljati v Ljubljano, za domačo rabo škofovega dvora. Škofič je temu ugovarjal, s pristavkom, da spada ta desetina na Planino, ker jo je nekdaj tamkajšnji župnik (Janez Suliulamp pod gospodarstvom Celjana Friderika II.) za cerkev kupil.
* * *
V časih župnika Škofiča je bil veliki krvatsko - slovenski kmetski upor, katerega zadnji prizori so se vršili na Planini in blizu nje.
Leta 1573. je prišel hrvatski kmetski poveljnik Ilija Gregorič s svojo četo črez Lisco na Planino, od koder se je obrnil del kmečke trume v Jurklošter, in tam oropal in uničil samostan bratov kartuzijanov. Medtem je bila glavna moč kmetske vojske od vojnih čet od kranjskih deželnih stanov, ki so prišle iz Ljubljane, pri Krškem popolnoma pobita.
Komaj je Ilija s svojo trumo obstopil grad in se pobratil s planinskimi tržani in kmeti, katerih načelnik je bil ključavničar Ravbar, ga je zadela strašna vest, da je glavna kmetska vojska premagana. Ob enem se je pa med kmeti razširjala novica, da so udrli Turki v Kozje in Piljštanj.
To je spravilo kmetske čete v strah in zmešnjavo in Ilija je s svojimi četami hitro odrinil proti Piljštanju, medtem ko so ostali domačini pod Ravbarjevim poveljstvom na Planini.
Drugo jutro je hitel Ilija skozi Kozje. Tam so se združile čete graščaka Maksa pl. Ruepo z vojsko celjskega poveljnika Jurija pl. Schrattenbach. Ob enem sta dospela tudi poveljanik Alapy (Hlapčič) in grof Zrinski s svojimi jezdeci do Kozjega.
Tako je imel Ilija, ko je hotel kmetom v Kinšpergu in Stubici priti na pomoč, pred seboj ogrske jezdece, za hrbtom pa Schrattenbachove vojnike in jezdece iz Bizeljskega.
Dne 8. svečana zjutraj se je začela bitka pri Piljštanju, v dolini na Lesičnem, ki je bila konec kmetske vojske. Par sto kmetov je padlo in mnogo jih je bilo ujetih. Ilija je bežal v gore in je prišel do hrvatske vojaške meje, kjer so ga spoznali in umorili.
Ko je Ilija odrinil s Planine, so ostali domačini z Ravbarjem precej brez sveta in pomoči. Po kratkem premisleku so sklenili, da se podveržejo grajski oblasti in so peljali svojega poveljnika zvezanega v grad, in sicer 6. svečana zvečer, to je bilo par ur pozneje, ko je bil Ilija odrinil. Ravbarja pa so vrgli v grajsko ječo. Nato so kmetje, ker so se bali Turkov, pobegnili na vse strani. S tem se je nehal ta kmetski upor za Planino.
Tisti dan je pisal Štefan Siebeneicher oskrbniku Krištofu Pumerju v Jurklošter sledeče pismo:
"Plemeniti, najboljši, posebno ljubi gospod sosed, prejmite obvestilo, da je včeraj prišlo iz Piljštanja neverjetno poročilo, da nam je sovražnik, da je Turek okoli Kozjega in Piljštanja. Ko je tukajšnjo ljudstvo to slišalo, je vse pobegnilo in so samo Planinci tukaj ostali, ki so svojega poveljnika klučavničarja ali ostrogarja Ravbarja slabo poplačali ter ga pripeljali v grad, kjer sem ga jaz, pri njegovi veri, čisto spodaj v stolp dal zapreti. Zato se Vam nadalje ni treba bati puntovske vojske, ki je bila danes prišla sem."
Z bitko pri Piljštanja so bili kmečki upori na Štajerskem končani.
Pri Piljštanja ujete kmete, ki jih je bilo 42 po številu, so gnali v Celje, kjer so jih na novo oblekli, prikovali na dolgo verigo in jih odpeljali v Gradec.
Dne 11. svečana je poslal celjski poveljnik po puntovskega glavarja Ravbarja na Planino. Vojaki so ga odvedli v Celje, kjer ga je kovaški mojster Pavel Blasmann okoval.
Za Ravbarjevo hrano v celjski ječi od 13. svečana do 31. grudna 1573., je znesel račun 24 goldinarjev, ki jih je plačala dežela.
Tako se je končala za Planino ta kmetska vojna, ki je povzročila toliko nesreče in prelivanja krvi, ne da bi zatiranemu ljudstvu prinesla olajšanje; lahko rečemo, da je ta kmetski upor tlačenemu narodu več škodil kakor koristil.
* * *
ZADNJA LETA ŽUPNIKA ŠKOFIČA MARKS ANTON MOSCON
LJvanajst let po nesrečnem kmetskem uporu, torej leta 1585., so kupili prvi zvon za cerkev Sv. Križa. Izdelal ga je zvonarski mojster Martin Edelmann v Ljubljani.
Krištof Škofič, vikar in glavni duhovnik v Št. Vidu pri Planini, je sklenil dne 30. mal. travna 1593. z ljubljanskim škofom Janezom v Gornjem gradu za oba gospoda naslednjo do smrti veljavno pogodbo:
1)	Ker je Škofič že trideset let služil škofovemu samostanu zvesto, marljivo in škofu v prid ter hoče še naprej tako delovati, mu da škof žitno desetino v Okoniku v uživanje in oprosti njega ter vsa njegova posestva, ki spadajo v področje sodnije v Gornjem gradu, vsakega davka, desetine in tlake.
2)	Ker je bila zadnji čas slaba letina, planinskemu vikarju ni bilo mogoče plačati v dveh letih svoje desetine v Gornji grad, naj Škofič namesto z žitom plača v denarju in sicer vsako leto na dan .vv. Doroteje 240 goldinarjev.
3)	Desetino pri Sv. Duhu v Lokah, ki jo je nekaj let obdržal škof za sebe, je odslej zopet planinskemu vikarju Škofiču na razpolago.
* * *
Medtem se je deželni knez naveličal planinskega gospodarstva in je radi nepriličnosti in nadlegovanja od strani najemnikov, želel znebiti se te dediščine celjskih grofov.
Ko se je torej v osebi Marksa Antona pl. Moscona najdel kupec za planinski grad, se nadvojvoda Ernest Avstrijski ni ustavljal prodaji.
Marks Anton Moscon, najstarejši sin odlične spodnještajerske, oziroma kranjske plemiške rodbine Mosconov, je stvar zaradi planinskega gradu z nadvojvodom Ernestom poravnal in kupil grad in trg z vsemi pravicami.
Dne 29. mal. travna 1588. je dobil Jerom Vrbanič poziv naj izroči grad Valvazorjevim dedičem, katerih najstarejši je bil Marks Anton Moscon.
Ker se pa Vrbanič, radi svojih pravic do planinskega gradu temu pozivu ni hotel pokoriti, je nadvojvoda ukazal dne 8. mal. srpana 1588. celjskemu oskrbniku naj zadrži Vrbaniča, da ta s prejemom zastavne svote izroči grad na dan sv. Marjete novemu posestniku.
Izročitev se je pa zavlekla in šele izvršila spomladi l. 1593.
PLANINA
KOT FIDEJKOMIS RODBINE MOSCON
SOC#
ridobitev Planine rodbini Mosconov ima sledečo prazgodovi
no:
V sredini šestnajstega stoletja je prišel iz Gornje Italije neki majolčni trgovec po imenu Janez Baptista Valvazor v Ljubljano, si tam pridobil premoženje in postal tekom let eden izmed najbogatejših meščanov glavnega mesta Slovenije.
Sestra tega Valvazorja je poročila nekega gospoda Moscona in vzrastli so iz tega zakona štiri sinovi, katerih najstarejši je bil Marks Anton.
V Laškem trgu je bila že od nekdaj sirotišnica ali trška bolnišnica, ki je pa vsled pomanjkanja denarnih sredstev za časa Valvazorja bila razpuščena. To sirotišnico je Janez Baptista Valvazor na novo ustanovil in uredil za stare in bolehne ljudi, štirideset po številu. Ti naj bi imeli tam svoj preužitek.
Ker Janez Baptista Valkvazor ni imel otrok, je po njegovi smrti podedoval velik del njegovega premoženja Jerom Valvazor; slednji je bil ded kranjskega učenjaka in zgodovinarja Janeza Vajkharda Valvazorja.
V svoji oporoki je imenoval Janez Baptista Valvazor svojega nečaka Maksa Antona pl. Moscon kot dediča svoje ustanove v Laškem z Željo, da bi se sirotišnica tudi po ustanoviteljevi smrti zdrževala in oskrbovala. Zato je Valvazor mlademu Mosconu zapustil ogromno svoto denarja s pogojem, da mora dedič za vedno oskrbovati Valvazorjevo ustanovo.
Da bi pa imela sirotišnica vedno dovoljno količino živeža, je kupil Marks Anton Moscon od Avstrijskega nadvojvode Ernesta planinski grad, kateri je bil, ker leži blizu Laškega, posebno pripraven za ta namen.
Od tega časa naprej je postal vedno najstarejši potomec Marksa Antona dedič Valvazorjeve ustanove in obenem posestnik in gospodar planinskega gradu. Na ta način je postala Planina fidejkomis rodbine Moscon.
Marks Anton Moscon je končno prevzel Planino, dne 30. mal. travna 1593.
Dohodki planinskega gradu so takrat znašali na leto 1088 gol. 15 kr. 1/2 in 1/4 vinarja in ta svota se je porabila za sirotišnico v Laškem.
Ob enem je bil napisan takrat za novega gospodarja tudi popolnoma novi urbar, iz katerega posnamemo vse takratno stanje, pravice in navade, ki so vladale glede gospodarskih razmer na naši Planini.
V tem urbarju najdemo kot najstarejšo kmečko rodbino v planinskem okraju Pajke v Dolu, ki so živeli 500 let na istem posestvu.
Pajkov dom v Dolu je prišel leta 1918., ker je mladi gospodar padel v vojski, v tuje roke, potem ko se je vdova drugič poročila. Novi posestnik ni bil dober proti staremu Pajku. Zato se je ta preselil v trg k svoji hčeri, ki je poročena s posestnikom Špan-Bohinc, št. 22, na Planini. Štirinajst dni pred svojo smrtjo se je prestavil k svojemu sinu Tončeku, gospodarju na nekdaj Gračnerjevem
posestvu v Dolu. Tam je umrl, 75 let star, dne 1. svečana 1926.
Ta stari Pajk je hodil nekdaj v celjsko realko z mojim očetom in je sedel z njim v isti klopi. Poleti 1925 sem se dolgo časa razgovarjala s starim Pajkom, ki mi je pravil iz svojega dolgega Življenja in o starih časih. Z njim je umrl zadnji Dolski Pajk, ki je gospodaril na posestvu, ki so ga njegovi dedje imeli 500 let.
Najstarejša rodbina v trgu so bili Šuesterji. Prvi tržan s tem imenom je zabeležen v često omenjeni darilni listini grofa Friderika 11. iz leta 1452. V urbarju iz leta 1593. je zapisan neki Miha Suester kot tržan na Planini.
V	sedemnajstemu stoletju tega imena ni več. Najbrž je rodbina izumrla.
Izmed drugih rodbin, ki so zabeležene v urbarju iz /. 1593. so še dandanes na Planini tržani Rauterji in Gorišeki.
V	nastopnem je napisan urbar iz leta 1593. popolnoma natačno kot prepis in prevod nemškega originala, ki se nahaja v deželnem arhivu v Gradcu.
Kakor nam naznanja neka listina z dne 30. mal. travna 1593., je bil ta urbar napisan o priliki, ko je nadvojvoda Ernest izročil grad in Planino novemu gospodarju Marksu Antonu Mosconu.
URBARIJ
PLANINSKEGA GRADU Planinski tržani
Vsi tržani dajejo skupaj vsako leto potem župana v grad kot dvorski davek
Štefan Siebenaicher da z dveh posesti .........mlinskih škafov ovsa
Marko Vanj ek da od dveh posesti ..............mlinkih škafov ovsa .
Luka Goriup da od dveh posesti.................mlinskih škafov ovsa
Martin Pajk, župan v trgu, da od dveh posesti .mlinskih škafov ovsa
tudi od dveh njivic............................mlinskih škafov ovsa
Jakob Rauter da od dveh posestev...............ovsa mlinskih škafov
Boldežar Nuič da od dveh posestev .............ovsa mlinskih škafov
Tomaž Romih da od enega posestva ..............ovsa mlinskih škafov
Filip Rauter da od dveh posestev ..............ovsa mlinskih škafov
Boštjan Maihsner da od enega posestva .........ovsa mlinskih škafov
Andrej Polak da od 1 1/2 posestva .............ovsa mlinskih škafov
in posebej od ene njive .......................ovsa mlinski škaf..
Mihael Suester da od enega posestva............ovsa mlinskih škafov
Andrej Reichenauer da od enega posestva .......ovsa mlinskih škafov
4 gold. 10 kr.
...........6
...........6
...........6
...........6
...........2
...........6
...........6
............3
...........6
............3
........4 1/2
...........1
............3
............3
Marija Nuič da od enega posestva ..................ovsa	mlinskih	škafov .................3
Martin Polak da od dveh posestev...................ovsa	mlinskih	škafov .................6
Tomaž Vohle da od enega posestva...................ovsa	mlinskih	škafov ..................3
Simon Romih da od enega posestva ..................ovsa	mlinskih	škafov .................3
Gregor Romih da od polovice posestva..............ovsa mlinskih škafov ...............1 1/2
Jernej Gorišek da od polovice posestva ...........ovsa mlinskih škafov ...............1 1/2
Janez Frece služi od dveh posestev................ovsa mlinskih škafov ..................6
in od ene njive ..................................ovsa dačnih škafov ....................1
Tudi je še eno posestvo na Planini, ki je župnikovo in se od tam ne jemlje nobenega davka.
* * *
Urad tostran Bohorja
Žabje selo
Ahac Radej da od ene kmetije davka................................
od mlina .........................................................
Tlaka.
Krmo tlačiti......................1 dan
apno žgati .......................3 dni.
* * *
Sablo nič.
Miklavž Pili da od ene kmetije in mlina zraven ......
Otepenega ovsa .............................7 škafov
Tlaka.
Vinska vožnja. Žitna vožnja.
Drva sekati..............................2	dni
krmo grabiti ............................2	dni
krmo sušiti .............................2	dni
kostanj pobirati ......................2 dni.
4 vedre na 2 ali 3 milje pota do gradu.
Ravno tako daleč, kadar je treba.
* * *
1 gold. .... 8 kr.
1 gol. 35 kr.
Zalog.
Župan Gašper da od ene kmetije ....................
pšenice ......................
ovsa .........................
otepenega ovsa ...............
presjanega ovsa ..............
p ras e ......................
ovco..........................
velikonočno jagnje............
Tlaka.
S konjem.................
plevice .................
kosce ...................
sekače ..................
grabljenje krme .........
okopavanje ..............
žetev ...................
voz .....................
Vinska vožnja.
4 vedre,
Žito voziti kadar je treba.
* * *
Matija Pilij da od polovice kmetije ...............
pšenice, .....................
ovsa .........................
otepenega ovsa ...............
prase ........................
ovca..........................
Polovico manj tlake kot župan.
* * *
Janez Repar da od ene kmetije .....................
pšenice ......................
ovsa .........................
otepenega ovsa ...............
.................1 gold. 33 kr. 3 vin.
dačnih škafov 10 dačnih škafov 10 10 1 1 1 1.
2 dni 2 dni , 2 dni 2 dni 2 dni . 2 dni 2 dni 1 dan
........................44 kr. 1/2 vin.
dačnih škafov 10 dačnih škafov 5 škafov 6 1/2 1/2
.................1 gold. 15 kr. 2 vin.
dačnih škafov 10 dačnih škafov 8 škafov 6
Tlaka.
presjanega ovsa
prase .........
ovca...........
Kakor župan.
* * *
Mihael Maurič da od pol kmetije ....
pšenica .......
ovsa ..........
otepenega ovsa presjanega ovsa
prase .........
jagnje ........
Polovico županove tlake.
* * *
Boštjan Nedolg da od ene kmetije ....
pšenice ........
ovsa ...........
otepenega ovsa presjanega ovsa
prase ..........
jagnje .........
Toliko tlake kakor župan.
* * *
škafov 1 1 1
..........................58 kr. 3 vin.
dačnih škafov 5 dačnih škafov 4 škafov 6 škafov 1 1/2 1/2
.................1 gold. 44 kr. 2 vin.
dačnih škafov 10 dačnih škafov 8 škafov 6 škafov 1 1 1
Mrzla
Župan Mihael da od ene kmetije ........
pšenice, ............
ovsa ...............
otepenega ovsa .....
presjanega ovsa .....
prase ...............
jagnje ..............
Planina.
dačnih škafov 9 dačnih škafov 8 škafov 6 škafov 1 1 1
1 gold.
Vinska vožnja.
Konj..................................2	dni
plevice ..............................2	dni
kosci ................................2	dni
drvariti .............................2	dni
okapati ..............................2	dni
Žanjice ..............................2	dni
krmo grabiti .........................2	dni
voz ..................................2	dni
4 vedre, žito voziti kadar je treba. * * *
Simon Šlander da od ene kmetije ........
pšenice .............
ovsa ................
otepenega ovsa ......
presjanega ovsa .....
p ras e .............
jagnje ..............
Toliko tlake kakor župan, voz je samo eden. Od neke druge kmetije za vse skupaj .....
dačnih škafov 9 dačnih škafov 8 škafov 6 škafov 1 1 1
45 kr. 1/2 vin.
22 kr. 2 vin.
* * *
Štefan Mahnič in Simon Šlander dajeta od ene zapuščene kmetije za vse skupaj..1 kr. 30 vin.
* * *
Andrej,
P r k o v n i
Markov sin, daje od ene kmetije ......
pšenice ..................
ovsa .....................
otepenega ovsa ...........
presjanega ovsa ..........
prase ....................
jagnje ....................
vrh.
dačnih škafov 9 dačnih škafov 8 škafov 5 škafov 1 1 1
45 kr.
Konj.........
plevice .....
grabiti krmo
drvariti ....
okapati .....
Žanjice .....
kositi.......
voz .........
Vinska vožnja.
4 vedre, žito voziti kakor drugi. Tudi plača Andrej za neko zapuščeno kmetijo vsega skupaj
* * *
.2 dni .. 2 dni .. 2 dni .. 2 dni .. 2 dni .. 2 dni .. 2 dni 1 dan.
Andrej Pilij plača od ene kmetije.......................
pšenice, ..........................
ovsa ..............................
otepanega ovsa ....................
presejanega ovsa ..................
prase .............................
jagnje ............................
Toliko tlake kakor Andrej, Markov sin.
Andrej Pilij plača za neko zapuščeno kmetijo vsega skupaj
* * *
dačnih škafov 9 dačnih škafov 8 škafov 5 škafov 1 1 1.
Boldežar, Markov sin, plača od polovice kmetije
pšenice ..................
ovsa ....................
otepenega ovsa ..........
presejanega ovsa .........
prase ....................
jagnje ...................
Ravno tako Bolderžan od polovice kmetije ....
pšenice ..................
ovsa ....................
dačnih škafov 4 1/2 dačnih škafov 4 škafov 4 škafov 1 1/2 1/2.
dačnih škafov 4 dačnih škafov 4.
* * *
50 kr.
1 gold.
........30 kr.
25 kr. 2 vin.
12 kr. 2 vin.
Laze.
Urban Junčic da od ene kmetije ......
pšenice ........
ovsa ...........
otepanega ovsa .. presejanega ovsa
prase ..........
jagnje .........
Toliko tlake, kakor Andrej, Markov sin.
..................1 gold. 2 kr. 3 vin.
dačnih škafov 9 dačnih škafov 8 škafov 6 škafov 1 1 1.
* * *
Lenhart da od ene kmetije...........
pšenice ........
ovsa ...........
otepanega ovsa presejanega ovsa
prase ..........
jagnje .........
Toliko tlake kakor Urban.
......................59 kr. 2 1/2 vin.
dačnih škafov 9 dačnih škafov 8 škafov 6 škafov 1 1 1.
* * *
Gorica.
Župan Jurij da od ene kmetije .........................................2 gold. 21 vin.
drugače kakor Lenhart; samo, da mora o Veliki noči poslati v grad eno kozico.
Toliko tlake, kakor Andrej, Markov sin.
* * *
Jurko, Jakobov sin, da od ene kmetije .........................................37 kr.
Davke' kakor župan Jurij, desetino enako.
* * *
Martin Kaiser da od polovice kmetije.......................................1 gold. 8 'kr. 3 vin.
Tlako kakor župan.
* * *
Jurij Kožuh da od polovice kmetije Toliko tlake kakor prejšnji.
1 gold. 8 kr. 3 vin.
* * *
Janž, Peterjev sin, da od polovice kmetije ..................................1 gold. 2 kr. 1 vin.
Toliko tlake, kakor je imajo polovice kmetije.
* * *
Marko Pustavšnik da od ene kmetije................
pšenice .....................
ovsa ........................
otepanega ovsa ..............
presejanega ovsa ............
p rase ......................
jagnje ......................
Toliko tlake kakor vsi drugi s celimi kmetijami.
* * *
dačnih škafov 9 dačnih škafov 8 škafov 8 škafov 1 1 1.
40 kr.
Jurij Vouk da od ene kmetije .........
pšenice .........
ovsa ...........
otepanega ovsa . presejanega ovsa
p rase .........
jagnje ..........
Toliko tlake kot drugi.
..........................37 kr. 2 vin.
dačnih škafov 9 dačnih škafov 8 škafov 4 škafov 4 1 L
* * *
Matevž, Tomažev vnuk, da od ene kmetije
pšenice ...........
ovsa ..............
otepanega ovsa ....
presejanega ovsa ...
prase .............
jagnje ............
Toliko tlake kakor prejšnji.
..........................55 kr. 3 vin.
dačnih škafov 5 dačnih škafov 4 škafov 4 škafov 1 1 L
* * *
Kum.
Miha Sokol da od ene kmetije.....................
pšenice .....................
mešanice ....................
ovsa ........................
otepanega ovsa ..............
presejanega ovsa ............
prase .......................
jagnje ......................
Toliko tlake kakor drugi s celimi kmetijami.
* * *
Marko, Blazov sin, da od cele kmetije ...........
pšenice .....................
mešanice ....................
ovsa ........................
otepanega ovsa ..............
presejanega ovsa ............
prase .......................
jagnje ......................
Toliko tlake kakor Miha.
dačnih škafov 4 škafov 3 škafov 6 škafov 2 škafov J 1 1.
mlinskih škafov 4 škafov 3 škafov 6 škafov 2 škafov 1 1 1.
1 kr. 6 vin.
1 gold.
* * *
Meniški
Lukež, županov sin, da od pol kmetije .....
pšenice ................
mešanice ...............
ovsa ...................
presejanega ovsa .......
prase ..................
jagnje .................
Tudi Lukež daje od neke zapuščene kmetije za vse Toliko tlake kakor Martin Kaiser na Gorici.
vrh.
mlinskih škafov 3 škafov 3 škafov 6 škafov 1 1 1.
27 kr. 2 1/2 vin.
37 kr. 2 vin.
Jakob Kopitar da od ene kmetije
pšenice ...
* * *
.......................................41 kr. 3 1/2 vin.
................mlinskih škafov 3
mešanice ....................
ovsa ........................
otepanega ovsa ..............
presejanega ovsa ............
prase .......................
jagnje ......................
Toliko tlake kakor prešnji, ki imajo cele kmetije.
* * *
Miha, Jakobov sin, da od pol kmetije ............
pšenice .....................
mešanice ....................
ovsa .......................
otepanega ovsa ..............
presejanega ovsa ............
prase .......................
jagnje ......................
Toliko tlake kakor župan.
* * *
Urh Vouk da od pol kmetije .........
pšenice ........
mešanice .......
ovsa ...........
otepanega ovsa . presejanega ovsa
prase ..........
jagnje .........
Toliko tlake kakor župan.
* * *
Simon Marčuko da tudi od pol kmetije
pšenice, .......
mešanice .......
ovsa ...........
otpanega ovsa ..
presejanega ovsa
škafov 3 škafov 6 škafov 2 1/2 škafov 1 1 1.
.......................1 gold. 2 kr. 3 vin.
...desetinskih škafov 4
...dačnih škafov 4
...dačnih škafov 8
/.. škafov 4
...škafov 1
...1/2
...1/2.
..........................30 kr. 1 vin.
dačnih škafov 4 dačnih škafov 4 dačnih škafov 8 škafov 4 škafov 1 1/2 1/2.
...........;.....................39 kr.
dačnih škafov 4 dačnih škafov 4 dačnih škafov 8 škafov 4 škafov 1
prase .............................1/2
jagnje ............................1/2.
Tudi toliko tlake kakor župan.
* * *
Mueggenfeld (Pri m a r o f u v Visočah).
Kmetija, ki dela za domače potrebe gradu in plača ........6 mark, fenigov ali 4 gold.
otepanega ovsa ................škafov 7
od drugih njiv ovsa ...........mlinskih	škafov 20
sira, kolačev..................30.
* * *
Martin Oparič da od pol kmetije ..
pšenice .......
mešanice ......
ovsa .........
otepanega ovsa
prase .........
jagnje ........
Manga.
2 gold. 15 kr. 3 vin.
dačnih škafov 4 dačnih škafov 4 dačnih škafov 8 škafov 6
1/2
1/2.
Tlaka.
S konjem..............................2	dni
plevice ..............................2	dni
kosci ................................2	dni
drva pobirati ........................5	dni
okapati ..............................2	dni
Žeti .................................2	dni
krmo grabiti .........................2	dni
z vozom ............................1 dan.
Vino voziti 4 vedre, žito voziti kadar je treba.
* * *
Jurij Kladnik da od pol kmetije ..
pšenice ......
mešanice .....
ovsa .........
otepanega ovsa
.................2 gold. 25. kr. 3 vin.
dačnih škafov 4 dačnih škafov 4 dačnih škafov 8 škafov 6
p ras e ............................1/2
jagnje .............................1/2.
Toliko tlake kakor Jurij Oparič.
* * *
Franko.
Boštjan Cesar (Kaiser) da od pol kmetije 1......
pšenice .....................
mešanice ....................
ovsa, .......................
otepanega ovsa ..............
p ras e .....................
jagnje ......................
Tlaka.
dačnih škafov 4 dačnih škafov 4 dačnih škafov 8 škafov 6 1/2 1/2.
S konjem...............................1	dan
pleti .................................1	dan
Žeti ................................  1	dan
drva pobirati .........................5 dni
okapati ...............................1	dan
krmo grabiti ..........................1	dan
kositi.................................1	dan
z vozom ..........................1/2 dneva.
Voziti dva vedra vina, žito voziti, kolikor se spodobi za pol kmetije.
* * *
Martin, Janža Ledrerja sin, da od pol kmetije
pšenice ...............
mešanice ..............
ovsa ..................
otepanega ovsa ........
prase .................
jagnje ................
Toliko tlake kakor Boštjan Cesar.
Enako od neke male gorice.................
.....dačnih škafov 4
.....dačnih škafov 4
.....dačnih škafov 8
.....škafov 6
.....1/2
.....1/2.
1 škaf ovsa.
* * *
7 kr. 3 vin.
17 kr. 3 vin.
Studenec.
Peter da od cele kmetije.............
pšenice ........
ovsa ......:....
otepanega ovsa . presejanega ovsa
prase ..........
jagnje .........
Tlaka.
S konjem.................
pleti ....................
kositi ..................
drva nabirati ...........
okapati .................
žeti ....................
krmo grabiti ............
z vozom .................
Vinska vožnja 4 vedre, žito voziti kadar je treba.
* * *
Kocijan Mraz da od ene kmetije .....
pšenice ........
ovsa ...........
otepanega ovsa . presejanega ovsa
prase ..........
jagnje ..........
Toliko tlake kakor Peter iz. Studenca.
dačnih škafov 8 dačnih škafov 8 škafov 6 škafov 6 1 1.
.. 2 dni .. 2 dni .. 2 dni 19 dni .. 2 dni .. 2 dni .. 2 dni 1 dan.
dačnih škafov 8 dačnih škafov 8 škafov 6 škafov 1 1 1.
45 kr. 1/2 vin.
51 kr. 1/2 vin.
* * *
Matija daje od ene kmetije .........
pšenice ........
ovsa ...........
otepanega ovsa . presejanega ovsa prase ..........
dačnih škafov 10 dačnih škafov 10 škafov 6 škafov 1 1
51 kr. 1 1/2 vin.
jagnje
1.
Toliko tlake kot Peter iz Studenca.
Koremus daje od ene kmetije ........
pšenice .........
ovsa ............
otepanega ovsa .. presejanega ovsa
prase ...........
jagnje ..........
Toliko tlake kakor Peter v Studencu.
Tomaž in Primož plača od ene kmetije
pšenice .........
ovsa ............
otepanega ovsa .. presejanega ovsa
prase ...........
jagnje ..........
Toliko tlake kakor Peter v Studencu.
* * *
* * *
dačnih škafov 8 dačnih škafov 8 škafov 6 škafov 1 1 1.
dačnih škafov 8 dačnih škafov 8 škafov 6 škafov 1 1 1.
*	*	*
M e n i k .
Gregor da od ene kmetije .................................................
Tlaka.
Pri kašči na gradu snope nositi.
4 vedra vina voziti,
Žito voziti kakor drugi podložniki.
*	*	*
P r i	f ar i	-	Št.	Vid.
Zupan Miha plača od ene kmetije ..........................................
pšenice ..............................dačnih	škafov	9
ovsa .................................dačnih	škafov	9
otepanega ovsa ......................škafov	5
51 kr. 2 1/2 vin.
45 kr. 1/2 vin.
50 kr.
38 kr. 1 vin.
presejanega ovsa ..............
prase .........................
jagnje ........................
Tlaka.
S konjem..................
pleti ....................
kositi ...................
drva pobirati ............
okapati ..................
Žeti .....................
krmo grabiti .............
z vozom ..................
Vino voziti 4 vedre, žito voziti kadar je treba.
* * *
Jakob Mastnak da od ene kmetije ....
pšenice ........
ovsa ...........
dačnega ........
presejanega ovsa
prase ..........
jagnje .........
Toliko tlake kakor župan.
Simon Šuester da od ene kmetije ....
pšenice ........
ovsa ...........
otepanega ovsa . presejanega ovsa otepanega ovsa .
prase ..........
jagnje .........
Polovico tlake kakor župan.
* * *
* * *
škafov 1 1 1.
.. 2 dni .. 2 dni .. 2 dni 19 dni .. 2 dni .. 2 dni .. 2 dni 1 dan.
dačnih škafov 8 dačnih škafov 8 ovsa škafov 3 škafov 1 1 1.
dačnih škafov 8 dačnih škafov 8 škafov 4 škafov 2 škafov 1/2 1/2 1/2.
42 kr.
36 kr. 3 1/2 vin.
Miha, Jurij Šuesterja sin, da od ene kmetije
pšenice ..............
ovsa .................
otepanega ovsa .......
presejanega ovsa .....
p ras e ..............
jagnje ...............
Toliko tlake kakor župan.
mlinskih škafov 8 mlinskih škafov 8 škafov 5 škafov 1 1 1.
39 kr.
* * *
Boštjan plača od ene kmetije ........
pšenice ........
ovsa ...........
otepanega ovsa . presejanega ovsa
p ras e .........
jagnje .........
Toliko tlake kakor župan.
mlinskih škafov 10 mlinskih škafov 10 škafov 4 škafov 1 1 1.
55 kr.
Nedaleč od gradu se nahaja polkmetija, ki je bilo prej župnikova in se imenuje župnikov travnik. Ker je pa neki župnik ta travnik zamenjal, pripada zopet grajskim in plača 26 kr.
pšenice ...........................dačnih škafov 4
ovsa ..............................dačnih škafov 4
otepanega ovsa ....................škafov	2
presejanega	ovsa ..................škafov	1/2
prase .............................1/2
jagnje ............................1/2.
Polovico županove tlake.
Filip da od ene kmetije .............................................................1 gold. 15 kr.
Toliko tlake kakor župan.
Župan Lukež da od ene kmetije
pšenice ...
* * *
Lipa.
..............1 gold. 34 kr. 1 1/2 vin.
dačnih škafov 6
Tlaka.
ovsa .............................dačnih	škafov 10
otepanega ovsa ...................škafov	10
presejanega ovsa .................škafov	1
velikonočno jagnje................1
prase ............................1
ovca..............................1.
S konjem...............................2	dni
okapati ...............................2	dni
pleti .................................2	dni
Žeti ..................................2	dni
kositi.................................2	dni
krmo grabiti ..........................2	dni
drv ar iti ..........................  2	dni
z. vozom ............................1 dan.
Voziti 4 vedre vina, žito voziti kakor vsi, ki imajo cele kmetije.
Andrej Zaberšak plača od pol kmetije.....................................
pšenice ...........................mlinskih škafov 4
ovsa ..................:...........mlinskih škafov 4
otepanega ovsa .....................škafov	4
prase .............................1
jagnje ............................1.
Toliko tlake kakor župan.
Jakob Frece plača od pol kmetije .........................................
pšenice ............................mlinskih	škafov	4
ovsa ...............................mlinskih	škafov	4
otepanega ovsa .....................škafov 4
prase ..............................1/2
jagnje .............................1/2.
Toliko tlake kakor župan.
28 kr.
26 kr. 2 vin.
26 kr. 2 vin.
Štefan Mraz daje od pol kmetije ...
pšenice .......
ovsa ..........
otepanega ovsa
prase .........
jagnje ........
Toliko tlake kakor župan.
* * *
Tomaž, Simon Kramerja sin, plača od pol kmetije
pšenice ..................
ovsa .....................
otepanega ovsa ...........
prase ....................
jagnje ...................
Polovico županove tlake.
* * *
mlinskih škafov 4 mlinskih škafov 4 škafov 4 1/2 1/2.
mlinskih škafov 4 mlinskih škafov 4 škafov 4 1/2 1/2.
42 kr 2 vin.
Pod kamen.
Marija, Gladeževa vdova plača od pol kmetije .....
pšenice .......................
otepanega ovsa ................
presejanega ovsa ..............
ovsa ..........................
prase .........................
hleb kruha.....................
pišče .........................
pisarska vinarja ..............
dačnih škafov 9 škafov 8 škafov 1 dačnih škafov 9
1
1
1
2.
Tlaka.
35 kr. 1/2 vin.
S konjem...............................2	dni
okapati ...............................2	dni
pleti .................................2	dni
Žeti ..................................2	dni
kositi.................................2	dni
krmo grabiti ..........................2	dni
drv ar iti ............................2	dni
Z vozom ...........................1 dan.
Voziti 4 vedre vina, žito voziti kakor in kedar je treba.
* * *
Štefan plača od ene kmetije ..................................................28 kr. 3 1/2 vin.
pšenice ...........................mlinskih	škafov 9
ovsa ..............................mlinskih	škafov 9
otepanega ovsa ....................škafov 3
p rase ............................1
jagnje ............................1
pišče .............................1
hleb kruha ........................2.
Toliko tlake kakor Marija.
* * *
Krištof Valko plača od ene kmetije............................................28 kr. 3 1/2 vin.
pšenice ...........................dačnih škafov	9
ovsa ..............................dačnih škafov	9
otepanega ovsa ..................... škafov 3
presejanega ovsa ..................škafov 1
p ras e ...........................1
pišče .............................1
hleb kruha ........................1
pisarska vinarja ..................2.
Toliko tlake kakor Marija.
* * *
Miha Salobir da od ene kmetije ...............................................28 kr. 3 1/2 vin.
Davki so kakor prejšnji, tlako dela isto kakor Marija.
* * *
Simon, Matijev sin, da od ene kmetije ........................................28 kr. 3 1/2 vin.
Davkov in tlake ima kakor Marija.
Enako Simon da od ene druge kmetije ..........................................28 kr. 3 1/2 vin.
Davki in tlaka so kakor pri Mariji.
* * *
Matija Jazbinšek da od ene kmetije .......
Davki in tlaka kakor jih ima Matijeva vdova.
28 kr. 3 1/2 vin.
* * *
Planinska vas.
Magdalena, vdova župana Ambroža, plača od ene kmetije .........1 gold. 26 kr. 3 1/2 vin.
pšenice ........................dačnih škafov 6
ovsa ...........................dačnih škafov 10
otepanega ovsa .................škafov	6
presejanega ovsa ...............škafov	1
velikonočno jagnje..............1
prase ..........................1
jagnje .........................1.
Tlaka.
S konjem.............................2 dni
pleti ...............................2 dni
kositi...............................2 dni
drvariti ............................2 dni
okopati .............................2 dni
krmo grabiti ........................2 dni
Žeti ................................2 dni
z vozom .............................1 dan.
Vinsko vožnjo 4 vedre, žito voziti kadar je treba.
* * *
Marko Pungeršek plača od ene kmetije .......................................1 gold. 20 kr
Toliko tlake kakor župan.
* * *
Auguštin Jazbinšek plača od ene kmetije.......................................1 gold. 20 kr.
Toliko tlake kakor župan.
* * *
Miha daje od ene kmetije ...................................................30 kr. 2 1/2 vin.
pšenice ............................dačnih	škafov	8
ovsa ...............................dačnih	škafov	8
otepanega ovsa .....................škafov	6
prase .............................1
jagnje ............................1.
Toliko tlake kakor župan.
* * *
Tomaž Jazbinšek da od ene kmetije ..................................................1 gold.
ovsa ..............................mlinskih škafov 20.
Dela tudi isto tlako kakor župan.
Vsi vaščani v Planinski vasi plačajo skupaj za eno pašo ali gmajno na leto..........15 kr.
* * *
Luka Resec, krojač, da od nekaj zemlje, na kateri je postavil kočo, ..............2 pisčeta.
* * *
KI a dj e .
Luka, Martinov sin, plača od ene kmetije z mlinom ...................1 gold. 50k. 2 1/2 vin.
otepanega ovsa, ...................škafov	6
Tlaka.
S konjem.................................2	dni
krmo zgrabiti............................2	dni
Žeti ....................................2	dni
drvariti ................................2	dni
krmo tlačiti.............................2	dni
pleti ...................................2	dni.
* * *
K o š n i c a
Matevž Maharič da od ene kmetije Tlaka.
1 gold. 10 kr.
Krmo tlačiti...............................2 dni
Krmo grabiti .............................2	dni
drvariti .................................2	dni.
* * *
Gorica.
Kmetija, ki so jo pritegnili h grajskem gozdu, je plačevala, kakor ■se bere v starih urbarjih, eno marko fenigov, to je 40 kr.
Otepanega ovsa .....................škafov 6
* * *
Bolteržan Teržan plača od ene kmetije
44 kr. 2 vin.
pšenice ......................
ovsa .........................
otepanega ovsa ...............
presejanega ovsa .............
pišče ........................
hleb kruha ...................
pisarska vinarja .............
Tlaka.
S konjem.................
okapati .................
pleti ...................
žeti.....................
kositi...................
krmo grabiti ............
drvariti ................
z vozom .................
Vinska vožnja 4 vedre, žito voziti, kadar je treba.
* * *
Lukež Veulc plača od ene kmetije ...................
pšenice, .....................
ovsa, ........................
otepanega ovsa, ..............
presejanega ovsa, ............
pišče ........................
hleb kruha....................
pisarska vinarja .............
Tolika tlake kakor Boltežar.
* * *
dačnih škafov 8 dačnih škafov 8 škafov 6 škafov 1 1 1 2.
.2 dni .2 dni .2 dni .2 dni .2 dni .2 dni .2 dni 1 dan.
mlinskih škafov 8 mlinskih škafov 8 mlinskih škafov 10 mlinskih škafov 1 1 1 2.
Saki.
Matevž daje od ene kmetije ........................................
pšenice, ........................dačnih	škafov	4
ovsa, ...........................dačnih	škafov	4
otepanega ovsa, .................škafov	3
51 kr. 3 vin.
9 kr. 3 vin.
Tlaka.
p ras e .........
jagnje ..........
presejanega ovsa
pišče ..........
hleb kruha .....
pisarska vinarja
1/2 1/2 škaf 1 1 1 2.
S konjem..............................1	dan
kositi................................1	dan
okapati ..............................1	dan
krmo grabiti .........................1	dan
pleti ................................1	dan
drvariti .............................1	dan
zeti .................................1	dan
Z vozom .........................1/2 dneva.
Vinska vožnja, dva vedra, polovico žitne vožnje, kakor pri veliki kmetiji.
* * *
Jurij da od pol kmetije..............
pšenice ........
ovsa ...........
otepanega ovsa .
p rase .........
jagnje .........
presejanega ovsa
pišče ..........
hleb kruha......
pisarska vinarja Toliko tlake kakor Matevž.
dačnih škafov 4 dačnih škafov 4 škafov 3 1/2 1/2
škafov 1 1 1 2.
* * *
Doropolje.
Jurij Dobrumbl da od ene kmetije ............................
pšenice .....................mlinskih škafov	6
ovsa ........................mlinskih škafov	6
otepanega ovsa ..............škafov 4
19 kr. 3 vin.
36 kr. 2 vin.
p išče ...............................1
hleb kruha............................1.
Tlaka.
S konjem .............................2	dni
pleti ................................2	dni
kositi .............................  2	dni
drvariti ...........................  2	dni
okapati ..............................2	dni
Žeti .................................2	dni
krmo grabiti .........................2	dni
Z vozom .....................:.......1 dan.
Vino voziti, 4 vedre, voziti žito kadar je treba.
Ta Jurij ima še dve zapuščene lastnine, ki v denarju nič ne daje za nje.
Ovsa ................................mlinskih škafov 4
otepanega ovsa ......................škafov 4
piščeta .............................4.
* * *
Boštjan Krulič da od pol kmetije ..
pšenice .......
ovsa ..........
otepanega ovsa
pišče .........
hleb kruha.....
Tolika tlake kakor Jurij.
mlinskih škafov 4 mlinskih škafov 4 škafov 4 1 L
* * *
Vrh.
Paša, za katero se je po starih urbarjih dajalo 60 vin.
Sedaj je pusta in ne daje nič več.
* * *
Malo Doropolje.
Gregor, da od ene kmetije ......................................
pšenice .......................mlinskih	škafov	6
ovsa ...........................mlinskih škafov 6
otepanega ovsa ................škafov 6
2 kr. 3 vin.
46 kr.
Tlaka.
S konjem..........................1 dan
okapati ..........................1 dan
Žito voziti, polovico kakor tisti, ki imajo cele kmetije.
* * *
Loke.
Blaž, župana Jurija sin, daje od ene kmetije ...
pšenice ....................
otepanega ovsa .............
ovsa .......................
presejanega ovsa ...........
p ras e ....................
jagnje .....................
velikonočni kic.............
Tlaka.
S konjem...................
Žeti.......................
drvariti ....................
okapati ...................
kositi ....................
krmo grabiti ..............
kositi ....................
z vozom ...................
Voziti vino, 4 vedre, voziti žito kadar je treba.
* * *
Andrej Strebucl da od ene kmetije ...
pšenice ........
ovsa ...........
otepanega ovsa . presejanega ovsa
p ras e ........
jagnje .........
Toliko tlake kakor župan.
* * *
..............1 gold. 26kr. 3 1/2 vin.
dačnih škafov 6 škafov 8
dačnih škafov 10 škafov 1 1 1 1.
2 dni 2 dni 2 dni 2 dni 2 dni .2 dni ,2 dni 1 dan.
......................41 kr. 2 1/2 vin.
dačnih škafov 9 dačnih škafov 8 škafov 6 škafov 1 1 L
41 kr. 2 vin.
Boštjan Martun daje od ene kmetije ................
pšenice ......................
ovsa .........................
otepanega ovsa ...............
presejanega ovsa .............
p ras e ......................
jagnje .......................
Toliko, tlake kakor župan.
* * *
Matija Povše daje od ene kmetije ..................
Toliko tlake kakor župan.
* * *
Gregor Forstknecht daje od enega borovja .........
Tlake ne dela, ker je lovski hlapec.
* * *
dačnih škafov 9 dačnih škafov 8 škafov 5 škafov 1 1 L
Matevž Večik daje od ene kmetije..................
pšenice .....................
ovsa ........................
otepanega ovsa ..............
presejanega ovsa ............
prase .......................
jagnje ......................
Toliko tlake kakor župan.
* * *
dačnih škafov 9 dačnih škafov 8 škafov 5 škafov 1 1 L
Veliko Brdo.
Urban da od pol kmetije ..........................................
otepanega ovsa .....................škafov 6.
Toliko tlake kakor župan v Lokah.
* * *
Janez Mašner da od pol kmetije ..........................
Tlako in desetino kakor prejšnji.
* * *
1 gold. 30 kr.
1 gold.
41 kr. 1 1/2 vin.
53 kr. 1 vin.
53 kr. 1 vin.
P o d g o r a .
Maruška, vdova župana Petra, daje od ene kmetije .
pšenice ......................
*	ovsa .........................
mešanice .....................
otepanega ovsa ...............
p ras e ......................
jagnje .......................
Tlaka.
dačnih škafov 6 mlinskih škafov 8 mlinskih škafov 4 škafov 10 1 1.
S konjem..............................2	dni
pleti ................................2	dni
kositi................................2	dni
drvariti .............................2	dni
okapati ..............................2	dni
Žeti .................................2	dni
krmo grabiti .........................2	dni
z vozom .............................1	dan.
Vinska vožnja 4 vedre, voziti žito kadar je treba.
* * *
Janez, Klementov sin in Gregor Cvirn dajeta od pol kmetije ..........
pšenica ..........................dačnih	škafov	6
mešanica .........................dačnih	škafov	4
ovsa .............................dačnih	škafov	8
otepanega ovsa ...................škafov	6
prase ............................1/2
jagnje ............................1/2.
Toliko tlake kakor županja.
* * *
Janez, Ulpetov sin, daje od ene kmetije
pšenice .........
mešanice ........
ovsa ............
otepanega ovsa ... prase ...........
mlinskih škafov 9 mlinskih škafov 6 mlinskih škafov 8 škafov 6 1
1 gold. 1 vin.
39 kr. 2 vin.
33 kr. 1 vin.
Toliko tlake kakor županja.
* * *
Dobrova
Janez Blanič daje od pol kmetije ...............................
otepanega ovsa, ...................škafov 6.
Toliko tlake kot županja pod goro.
* * *
Na gori.
Župan Martin in njegov sin Luka dajeta od pol kmetije
pšenice ......................
mešanica .....................
ovsa .........................
otepanega ovsa ...............
prase ........................
„	jagnje ........................
Toliko tlake kakor županja.
dačnih škafov 6 dačnih škafov 4 dačnih škafov 8 škafov 12 1 1.
* * *
Filip Mraz daje od ene kmetije
pšenica ............................mlinskih	škafov	5
mešanica ...........................mlinskih	škafov	3
ovsa ...............................mlinskih	škafov	8
prase ..............................1
jagnje .............................1.
Toliko tlake kakor župan.
* * *
Primož Mraz da od ene kmetije
pšenice ...........................dačnih	škafov	6
mešanica ..........................dačnih	škafov	8
ovsa ..............................dačnih	škafov	8
prase '............................1
jagnje ............................1.
Toliko tlake kakor župan.
1 gold. 33 kr. 1 vin.
2 gold. 28 kr. 3 vin.
38 kr.
21 kr. 1 vin.
Ravno.
Tomaž Frece da od pol kmetije
pšenice ...
ovsa .....
mešanice
p rase ...
jagnje .....
Tlaka.
.......................15 kr. 3 1/2 vin.
mlinskih škafov 2 1/2 mlinskih škafov 6 mlinskih škafov 3 1 1.
S konjem................................1	dan
pleti ..................................1	dan
okapati ................................1	dan
krmo grabiti ...........................1	dan
kositi..................................1	dan
drvariti ...............................1	dan
Žeti ...................................1	dan
Z vozom ..........................1/2 dneva.
Voziti vino 2 vedra, voziti žito, toliko, kakor se za pol kmetije zahteva.
* * *
Gašpar Cesar da od pol kmetije
pšenice .... mešanica .
ovsa .....
prase .....
jagnje -...
Toliko tlake kakor Tomaž.
.......................15 kr. 3 1/2 vin.
mlinski škafov 2 1/2 mlinskih škafov 3 mlinskih škafov 6 1/2 1/2.
* * *
Slatina.
Miha Sišek da od ene kmetije ...................
pšenice .....................
ovsa ........................
otepanega ovsa ..............
presejanega ovsa ............
prase .......................
jagnje ......................
.............1 gold. 24 kr. 3 1/2 vin.
dačnih škafov 6 dačnih škafov 6 škafov 8 škafov 1 1 1.
Tlaka.
S konjem...............................2	dni
pleti .................................2	dni
kositi................................ 2	dni
drvariti ..............................2	dni
z vozom .............................1 dan
okapati ...............................2	dni
Žeti ..................................2	dni
krmo grabiti ........................2 dni.
Voziti vino 4 vedre, voziti žito kadar je treba.
* * *
Marjeta, Martinova vdova, ki je bil Primožev sin, da od ene kmetije ..
pšenice ..........................dačnih škafov	9
ovsa .............................dačnih škafov	8
otepanega ovsa ...................škafov	6
presejanega	ovsa .................škafov	1
prase ............................1
jagnje ...........................1.
Toliko tlake kakor Miha Sišek.
* * *
Zopet Marjeta, da od pol kmetije ...
pšenice ........
ovsa ...........
otepanega ovsa . presejanega ovsa
prase ...........
jagnje ..........
Polovico tlake kakor Miha.
* * *
dačnih škafov 4 1/2 dačnih škafov 4 škafov 4 škafov 1/2 1/2 1/2.
Martina, ki je bil Klemenov sin, dediči dajo od ene kmetije 50 kr. 1 1/2 vin.
pšenice ...........................dačnih	škafov	9
ovsa ..............................dačnih	škafov	8
otepanega ovsa ...................škafov	6
presejanega ovsa .................škafov	1
59 kr. 2 vin.
21 kr. 2 vin.
jagnje 		..1
prase 	 Toliko tlake kakor od prve kmetije. * * *	..1.
Miha Sisek da od ene kmetije 	 pšenice 	 ovsa 	 otepanega ovsa 			1 gold. 3 kr. 3 vin. ..dačnih škafov 9 ..dačnih škafov 8 ..škafov 6
presejanega ovsa 		.. škafov 1
jagnje 		..1
prase 	 Toliko tlake kakor od prve kmetije. * * *	..1.
Jazbin j e. Lenart Jazbinšek da od ene kmetije			40 kr.
otepanega ovsa 		..škafov 8.
Za travnik v Bobovcu mora Jazbinšek vsako leto voziti kole za plaste in jih pripraviti in če se daje žito v grajsko kaščo, mora tudi on enkrat peljati.
* * *
Pametnih.
Jurij Mahne da od pol kmetije			55 kr. 1 vin.
otepanega ovsa 	 Tlaka.	..škafov 4.
Krmo grabiti 			2 dni
krmo tlačiti			2 dni
Žito voziti	 * * *		1 dan.
Augustinov sin Matija da od ene kmetije 			51 kr. 1 vin.
otepanega ovsa 	 Toliko tlake kakor Mahne. * * *	..škafov 6.
Pod Brdem. Matija Bukovšek da od pol kmetije 			49 kr. 2 vin.
otepanega ovsa 		..škafov 8
-83-	
od svojega mlina plača ...........................................................................3 kr.
Tlaka.
Mora v gradu izprazniti in snažiti stranišče, kakor tudi grajske konjske hleve.
Voziti žito en dan.
* * *
Presičn o.
Blaž Srebald da od ene kmetije ..................
pšenice ......................
ovsa .........................
otepanega ovsa ...............
presejanega ovsa .............
p ras e ......................
jagnje .......................
Tlaka.
dačnih škafov 9 dačnih škafov 8 škafov 4 škafov 1 1 1.
S konjem...........
kositi ............
Žeti ..............
okopati ...........
krmo grabiti ......
pleti .............
Z vozom ...........
drvariti ..........
Voziti vina 4 vedre, voziti žito kadar je treba.
. 2 dni . 2 dni . 2 dni . 2 dni . 2 dni . 2 dni
1	dan
2	dni.
* * *
44 kr. 3 vin.
%
Nikolaj Srebald plača od pol kmetije ..
pšenice .........
ovsa ............
otepanega ovsa ... presejanega ovsa
prase ...........
jagnje ...........
Polovico toliko tlake kakor jo ima Blaž.
* * *
dačnih škafov 4 1/2 dačnih škafov 4 1/2 škafov 4 škafov 1/2 1/2 1/2.
51 kr.
Andrej Križnik da od ene kmetije ....
pšenice .........
ovsa ...........
otepanega ovsa .. presejanega ovsa
prase ...........
jagnje ..........
Toliko tlake kakor Blaž.
.................1 gold. 24 kr. 3 vin.
dačnih škafov 6 dačnih škafov 10 škafov 8 1 1 1.
Št. Jakob.
Lorene Srebald da od treh kmetijskih polovic ....
pšenice .....................
ovsa ........................
Tlaka.
..................2 gold. 30 kr. 1 vin.
dačnih škafov 12 mlinskih škafov 21.
Krmo grabiti ..............................6	dni
krmo tlačiti...............................6	dni
drvariti ..................................6	dni.
* * *
Pri Križu
Andrej Hribernik da od pol kmetije .................
- pšenice ........................
ovsa ..........................
otepanega ovsa ................
presejanega ovsa ..............
prase .........................
jagnje ........................
Tlaka.
S konjem..................
krmo grabiti .............
Žeti .....................
kositi....................
pleti ....................
Z vozom ..................
okapati ..................
dačnih škafov 4 1/2 dačnih škafov 4 škafov 3 škafov 1/2 1/2 1/2.
...1 dan
...1 dan
...1 dan
...1 dan
...1 dan
1/2 dneva ...1 dan
20 kr 3 vin.
drvariti
1 dan.
Voziti vino 2 vedra kakor drugi, ki imajo pol kmetije.
* * *
Miha, Lenarta Hekaniziča sin, da od pol kmetije ...
pšenice ......................
ovsa .........................
otepanega.ovsa ...............
presejanega ovsa .............
prase ........................
jagnje .......................
Toliko tlake kakor Andrej Križnik.
* * *
dačnih škafov 4 1/2 dačnih škafov 4 škafov 4 škafov 1/2 1/2 1/2.
20 kr. 3 vin.
s
Rupert Jazbinšek da od pol kmetije .
otepanega ovsa
Tlaka.
Krmo grabiti krmo tlačiti . drvariti .....
T i s o v e c .
škafov 6.
2 dni 2 dni 2 dni.
* * *
V S t r i t a h .
Erazem Hrušovar da od pol kmetije ..............
otepanega ovsa ..............
Tlaka.
Krmo grabiti krmo tlačiti .. drvariti .....
škafa 2.
.....2 dni
.....2 dni
.....2 dni.
56 kr. 1 vin.
1 gold. 8 kr. 3 vin.
Rupert da tudi od pol kmetije......
otepanega ovsa Toliko tlake kakor Erazem.
škafa 2.
* * *
18 kr. 3 vin.
Sa m išlag.
Župan Matevž da od pol kmetije ....
pšenice .......
ovsa ..........
otepanega ovsa
prase .........
jagnje ........
Tlaka.
dačnih škafov 3 dačnih škafov 5 škafov 4 1/2 1/2.
S konjem...............................1	dan
žeti ..................................1	dan
krmo grabiti ..........................1	dan
kositi.................................1	dan
pleti .................................1	dan
drvariti ..............................1	dan
okapati ..............................1	dan
z vozom .........................1/2 dneva.
Voziti vino 2 vedra, voziti žito kakor drugi, ki imajo pol kmetije.
* * *
Jurij Lončarič da od pol kmetije .
pšenice ......
ovsa .........
otepanega ovsa
prase ........
jagnje ........
Toliko tlake kakor župan Matevž-
* * *
dačnih škafov 4 dačnih škafov 5 škafov 4 1/2 1/2.
Podvin.
Zupana matija vdova Elena da od ene kmetije .
Tlaka.
S konjem...............................2	dni
okapati ...............................2	dni
pleti .................................2	dni
Žeti ..................................2	dni
kositi ................................2	dni
38 kr. 1/2 vin.
38 kr. 1/2 vin.
50 kr.
krmo grabiti drvariti .....
.2 dni .2 dni 1 dan.
Z vozom .■..............
Voziti vino 4 vedre, žito voziti kadar je treba.
* * *
Gregor Vučič da od ene kmetije .........................................1 gold. 5 kr. 3 vin.
Toliko tlake kakor župan.
* * *
Boštjan Rehan da od ene kmetije ........................................1 gold. 43 kr. 1 vin.
Toliko tlake kakor župan.
* * *
Tomaž Rehan da od ene kmetije ..........................................1 gold. 5 kr. 3 vin.
Toliko tlake kakor župan.
* * *
Florjan da od ene kmetije ..............................................1 gold. 5 kr. 3 vin.
Toliko tlake kakor županja.
* * *
Jernej da od ene kmetije ...............................................1 gold. 5 kr. 3 vin.
Toliko tlake kakor županja.
* * *
Boštjan Velik da od ene kmetije ........................................1 gold. 5 kr. 3 vin.
Toliko tlake kakor županja.
* * *
Pod Jasnim.
Marijan Rehan in Blaž Teržan dajeta od ene kmetije .....................1 gold. 16 kr. 3 vin.
Toliko tlake kakor župan in tisti v Podvinu.
* * *
Na Vrhu.
Urbin da od ene kmetije .......................................................53 kr. 1 vin.
Tlaka.
S konjem okapati . Žeti ....
2 dni 2 dni 2 dni
krmo grabiti ........................2	dni
kositi..............................  2	dni
drvariti ............................2	dni
pleti ...............................2	dni
Z vozom ..........................1 dan.
Voziti vino 4 vedre, voziti žito kadar je treba.
* * *
Marko Gladež da od ene kmetije ..................................................53 kr. 1 vin.
Toliko tlake kakor Urban.
* * *
Andrej Srebald da od pol kmetije ................................................53 kr. 1 vin.
Polovico tlake kakor Urban.
* * *
Jurij Jazbinšek da od pol kmetije ...............................................53 kr. 1 vin.
otepanega ovsa ....................škafov 6.
Toliko tlake kakor Andrej Srebald.
* * *
V starih urbarjih najdemo pri tej vasi nekaj zapuščenih vinskih posesti, za katere so nekdaj skupno plačevali 264 vedrov vina na leto. Potem se je namesto vina plačal denar in nazadnje so bili vinogradi popuščeni tako, da zdaj na Vrhu ni več posestev, kakor smo jih opisali.
* * *
P r e s i k a .
Ena zapuščena kmetija, za katero dajejo kmetje na Vrhu, Zavrhom in na Meniškem vrhu na leto ovsa dačnih škafov 4.
* * *
Mlini.
V Bohorju in tustran Bohorja.
Janez Vouk od mlina, stop in vrta zraven ..........................................30 kr.
Andrej Polak od mlina davka.......................................7 kr. 2 vin. in 2 kapuna.
Primož Žagar pod studencem, od dveh kolesov .......................................9 kr.
Tomaž Zagmajster pod studencem, da od mlina .......................................30 kr.
Lorene v Studencih da od mlina ....................................................12 kr.
Simon Romih v Zagorjem da od mlina ....................................30 kr. in 2 kapuna.
Gregor Šmid v Vražjem potoku da od mlina ..............................8 kr. in 2 kapuna.
Jurij Mraz v Lokah, da od mlina ........................................................8 kr.
Blaž Golob v peklu tuširan Bohorja od mlina ............................................4 kr.
Martin Šmid v Derstvenu da od mlina ..............................................15 kr 2 vin.
Primož Trudanič v repni dolini da od mlina in nekaj zemlje .............................29 kr.
Tomaž Romih za usnjarske stope .........................................................5 kr.
Simon Šlander in Štefan Mahnič na Mrzli Planini dajeta od enega mlina ..................12 kr.
* * *
Lazi in travniki.
Davki, ki so se prej plačevali, potem pa jih je gospodar Jošt Jožef Turn oprostil.
Andrej Uradnik da od dveh travnikov pri Kostanjevici .....................40 kr. in 2 kapuna.
Martin Leskoušek da od enega travnika pri Kostanjevici .................................40 kr.
Matija Verglez da od dveh travnikov pir Kostanjevici ...................................40 kr.
Matija Šketa da od dveh travnikov pri Kostanjevici .....................................40 kr.
Osvald Zupan da od travnika pri Kostanjevici............................................8 kr.
Matija Leskoušek da od enega laza pri Kostanjevici .....................................8 kr.
Gregor Šketa od travnika pri Kostanjevici ..............................................8 kr.
Gori popisani so vsi v Slivnici doma in spadajo kot Podložniki v Pleterje.
Janž, Matijatov sin, za Vrhom, spada v Pleterje, tudi pod tamkajšno sodnijo,
da od dveh travnikov pri Kostanjevici ..................................................2 kr.
Urban Leskoušek v Zapolzah spada pod planinsko sodnijo
da od dveh travnikov pri Kostanjevici ..................................................20 kr.
Gregor Oberžen v Zapolzah spada pod planinsko sodnijo, da od enega travnika.............16 kr.
Jurij Lončarič v Samišlagu, pod planinsko sodnijo, da od enega laza v Bobovcah ...1 kr. 4 vin.
Blaž Stare na Gorici pod planinsko sodnijo, da od laza pri Bobovcu .....................20 kr.
Andrej Rajhenauer, tržan na Planini, da za mali kos travnika pri Tajtah ................10 kr.
Nikolaj Jazbinšek pri Zagorju, pod planinsko sodnijo in spada na Planino,
da od dveh lazov .........................................................54 kr. in 2 kapuna.
Jakov Urlaub v Velikem Brdu, pod planinsko sodnijo in spadajoč na Planino
da od 2 lazov ..........................................................................54 kr.
Martin Polak, tržan na Planini, od laza pod kamnom .....................................8 kr.
Janez pri Travnikih, pod planinsko sodnijo doma, spadajoč v Jurklošter,
da od travnika v Malem Brdu ............................................................20 kr.
Jurij Vračkaj v Stritah pod planinsko sodnijo spadajoč, v Jurklošter,
da od travnika v Malem Brdu ............................................................24 kr.
Materi v Saklu, pod planinsko sodnijo, spada na Planino, od malega travnika v Saklu ....12	kr.
Klen v Dobrem, spadajoč tja, da od dveh lazov ..........................................52	kr.
Andrej pri Križu, tja spadajoč in tam doma, od Laza v Stritah ..........................20	kr.
Martin Rauter, tržan na Planini, da od laza na Tajhtiah ................................20	kr.
Rupert v Stritah spadajoč pod Planino, v isti sodniji, da od zemlje pred njegovo hišo ..18	kr.
Simon Romih v Zagorju, spadajoč pod Kozje, da od dveh travnikov pri Zagorju .............6	kr.
Jurij Ari v Repušah, spadajoč pod Jurklošter, v isti sodniji, od travnika v Bobovcah....12	kr.
Blaž Stergar v Zagorju, spadajoč pod Kozje, a v planinski sodniji doma,
od travnika v Zagorju ..................................................................6 kr.
Gregor Mačik v Proseku, spadajoč pod Sv. Jur, a pod planinsko sodnijo,
od travnika pri žagi ...................................................................10 kr.
Miha Korošec v Javerju pri Zusmu pod planinsko župnijo, da od travnika pri potoku.......24 kr.
Blaž Turk na Gorici, pod planinsko sodnijo,
da od dveh lazov pri grajskem travniku Bobovec .........................................35 kr.
Jernej Lončarič v Samišlagu spadajoč pod Planino, da od malega travnika v Jazbinjah ... 10 kr. Urban Strebucl na Lokah spadajoč pod Jurklošter, pod planinsko sodnijo,
da od laza na Jazbinah .....................................................................30 kr.
Jakob Golob v Saklu spadajoč pod planinsko oblast in sodnijo, za travnik v Saklu ...........16 kr.
Gregor Cvirn pod Brezjem spadajoč pod Planino, od travnika pod Brezjem .....................8 kr.
Jurij Razboršek v Slivnici, spadajoč v Pleterje, da od lazu v Košnici .......,..............16 kr.
Miha Dvoršek v Dvoru, pod planinsko sodnijo, spadajoč v Pleterje,
od laza pri velikem ribniku, ..........................................................2 kapuna.
Martin Pajk, tržan na Planini, da od laza pri starem ribniku ..........................2 kapuna.
Boštjan Majhsner v Lokah, spadajoč v Jurklošter, pod planinsko sodnijo,
da od travnika pri svoji hiši................................................2 kapuna, 2 piščeta.
Andrej Polak, tržan na Planini, da od laza pri starih ribnikih.........................2 kapuna.
Martin Polak, tržan, da od laza pri starih ribnikih ... 2 kapuna.
Martin Rauter, tržan, da od laza pri Tajhtih .........2 kapuna.
Tomaž Vohle, tržan, od laza pri Tajhtih ..............2 kapuna.
Janez Frece, tudi tržan, od neke paše na Tajhtih .....2 kapuna.
Urban Stervucl v Lokah, pod jurkloštersko oblastjo in planinsko sodnijo,
od nekega travnika ...............................................................2 kapuna.
Nadalje da od laza v Jazbinjah ...................................................2 kapuna.
Enako od drugega laza tam, .......................................................2 kapuna.
Štefan Sibenaicher da od dveh lazov pri grajskem travniku Bobovec ..............4 kapune.
Luka Gorjup, tudi tržan, da od laza pri Bobovcu ................................2 kapuna.
Matija Nuič, tudi tržan, da od dveh lazov na Tajhtih ...........................4 kapune.
Andrej Reichenauer, tržan, da od laza na Tajhtih ...............................4 kapune.
Valent Vračkaj na Dobjem spadajoč pod Piljštanj in planinsko sodnijo,
od zemljišča zraven nekega vinograda ...........................................2 kapuna.
Tomaž Močnik na Suhim, spadajoč v Jurklošter in pod planinsko sodnijo,
od laza pri Bobovcih ...........................................................2 kapuna.
Tomaž Romih, tržan na Planini, od laza v Bobovcah ..............................2 kapuna.
Andrej Pokojnik, v Jurklošter spadajoč, pod planinsko sodnijo, od nekega laza ..2 kapuna.
Florijan v Podvinu, spadajoč pod Planino, da od malega laza pod pečjo ..........1 kozlička.
Janez Španova vdova, tržanka na Planini, da od nekega laza pri Tajhtih .........2 kapuna.
Boštjan Praudič v Peklu, tustran Bohorja, pod planinsko sodnijo,
da od nekega travnika ..........................................................2 kapuna.
Primož, župan pod goro, spadajoč pod Planino,
da od malega zemljišča pri njegovi hiši ........................................2 piščeti.
Boštjan v Planinski vasi, spadajoč v Jurklošter, pod planinsko sodnijo,
da od malega laza pri Malem Brdu ...............................................2 kapuna:
Matija v Golobinjeku, spadajoč pod Planino da od nekega vrta nad Jožovičem .....3 kapune.
* * *
Davki na pašo.
Rep n a d ol.
Paša, ki za njo plačajo kmetje za Logom 60 vin., za domačo rabo ....................15	kr.
* * *
Šibkov n ik.
Paša, ki da za njo vas Mrzla Planina.........................................12 kr. 2 vin.
* * *
Na Plešiv niči.
Tamkajšnji vaščani, ki spadajo pod Sevnico, dajejo od nekega travnika,
ki je bil prej zapuščen, ....................................................1 gold. 20 kr.
* * *
Na pustih l o ž i h .
Paša ali travnik, ki daje zanj Martin Kralj za svoj del .......................15 kr
in Martin Sajevic za svoj del .........................................30 krajcarjev.
* * *
Svobodni kmetje.
Pod planinsko oblastjo in sodnijo.
Gregor na Planinski gori, svobodščine ...........................................6	kr.
Matija Sekolič, istotam ....."	 6	kr.
Gregor, Primožev sin ........"	 6	kr.
Jakob Golob, Saki ..........."	 6	kr.
Miha pri fari ............." .....;............................................6 kr.
Marko na Lipi ..............."...................................................6	kr.
Jakob Hanko, istotam ........"...................................................6	kr.
Martin Povše v Podvinu ......"	 6	kr.
Matevž Cvirn v Dolu ........."	 6	kr.
* * *
Za žage.
Urban Žagar na Presičnem daje od žage pod Zagorjem v planinskem sodnem okraju ...60 desk. Lorene in Tomaž pri Studencu dajata na leto od svoje tamkajšnje žage
pod planinsko sodnijsko oblastjo ...........................................50 desk.
* * *
Varstva.
Božja hiša v Jurkloštru daje po starih in novih urbarjih vsako leto planinskemu gradu,
po pobotnici, .................................................8 mlinskih škafov ovsa.
Zraven tega pa še .............................160 piščet ali po 3 gold. 20 kr. v denarju.
Rajnega Osvalda Gorjacherja dediči so podložni varstvu in delajo tlako kot drvarji in lovski hlapci.
* * *
Na K umu.
Luka Cimperšek od kostanjevega gozda .....................................16 kr. 1 vin.
Gašpar da ................................................................8 kr. 1 vin.
Jernej Puha ...........................................................8 kr 2 1/2 vin.
premerjenega ovsa ............................................................. 1 škaf
9 kr. 2 vin.
9 kr. 2 vin. ■
Jurij Mol .....
Jurij, Vidov sin
Jernej na Po rebru ........................................................................2 kr.,
otepanega ovsa ..........................................................................1 škaf.
* * *
V P a d e ž u .
Jernej 		otepanega ovsa 			1 škaf.		8 kr.,
Martin					22 kr.,
	otepanega ovsa 			1 škaf.	
	* * *		
	Na Meniškem	vrhu.	
Miha 		* * *			15 kr.
	Slak in Preš	i č n o .	
Pod tema vasema je neki kostanjev gozd, v katerem so se drevesa od starosti podrla, kostanj se rabi za domačo potrebo.
* * *
Podložniki sevniškega grada, ki imajo planinskemu gradu plačati nekaj davkov za varstvo.
* * *
V Stremenu.
Jurij Radi, ovsa........................................
piš če ............................1.
Urban Škabernel in Matevž Kmetica dajata isto.
.mlinski škaf 1,
* * *
V L oš ah pri Sv. Ahacu Župan Janez, Gregor Bosa, Janez Brečko, dajejo kakor prejšnji.
* * *
Osredek.
Župan Tomaž, Pavel Mihavlič, Peter Mlaker in Janez Mlaker dajejo isto.
* * *
Jakob Pušker.
Na pustem vrhu.
Gornje Stražišče.
Miha da ...............................................1/2 škafa ovsa in 1/2 piščeta.
Isto dajejo Tomaž, Urban Jazbec, Matija Cvetko, Marko Šmit, Florijan in Boldežar.
* * *
P o d v r h .
Andrej, .................................................ovsa 1 mlinski škaf, 1 pisce.
* * *
KI a dj e .
Župan Andrej, Elija, Štefan Jurše, Klement Čorl, dajejo kakor Andrej.
* * *
Ravnine.
Simon Bardina, Rupert Bardina, Andrej Ravber, Andrej Ambtmann, Tomaž Ravber, Gregor Krizemir, Gregor Ustič, Jurij Smešnik, dajejo..vsak polovico piščeta in pol škafa ovsa.
* * *
Dobje.
Zupan Andrej, Gašper Rosman, Jurij Weber, Peter Šuester,
dajajo vsak..................................................škaf ovsa in eno pišče.
* * *
Ru n stalave.
Matija župan, Simon in Augustin dajejo isto kakor kmetje v Dobjem.
* * *
Preši n loki.
Miha Kadilnik, Miha Cvetko, Matevž Kralič, Jurij Perdič,
dajejo vsak..................................................škaf ovsa in celo pišče.
* * *
Žabjek.
Miha Krajnc, Jakob Tkauc, dajeta kakor prejšnji.
* * *
Praše.
Peter, Pangrac in Matija dajejo kakor prejšnji.
* * *
Slatina.
Jakob Weber, Rupert in Primož Vouk tudi toliko.
* * *

Pekel.
Blaž Golob in Filip ravno tako.
* * *
Peci.
Gregor Golob, Miha Kovačič, Jernej Zupan, Boštjan Gumperl, Jakob Kovačič in Jakob Krakoček tudi kakor prejšnji.
* * *
V K o š č a h .
Jurij Maruš, Marko Maruš, Jurij Samec, dajajo vsak po eno pisce.
* * *
Leskovič.
Jurij Berglez, Urban Škabernel, Klemen in Luka Vergles dajejo vsak eno pišče.
* * *
Cerjak.
Gregor Roštohar in Miha Cerjak vsak eno pišče.
* * *
Perniški dol.
Peter Mlinar, Matija Cesar in Jurij Roštohar enako.
* * *
Bratec.
Tomaž Derling, Janez Derling, Miha Gabrič, Andrej Oslič in Janez Rabudl vsak eno pišče.
* * * ....
Na P o r l k i.
Štefan Prosenik, Janez Mačevič, Matija Gabrič in Blaž Glavač tudi toliko.
* * *
Čaj m j e .
Župan Valko, Gašpar Lešnik, Matija Povše, Urban Seter, Vašte Gril, Luka Rebar, Martin Gorišek, Andrej Gorišek, Nikolaj Gračar, Martin Krajnič, Tomaž Lanse, Andrej Jurij, Petrov sin, dajajo vsak polovico piščeta.
* * *
Na Sig a r čn im vrhu.
Lorene Zupan, Blaž Zupan, Mate Ušič, Gregor Tisič, Fabijan, Maherjev sin, Pavel Petek, Jurij Pojebik, Blaž Sortjak, Luka, županov sin, dajajo vsak celo pišče.
Pod vrhom.
Vašte Župan, Štefan in Matija Lončarič, Gregor Srevč, Matija Puci, Jakob Kincl, Janč,
Pavlov sin, Martin, Jernejev sin, plačajo vsak po eno pišče.
* * *
Na P e č i č i pri sv. Marjeti.
Župan Miha, Florjan Rončak, Jurij Rončak, istotako.
* * *
Lončarska dolina.
Župan Jakob, Boštjan, Koranov sin, Jurko, Fabjanov sin, Štefan, Gregor Pepelar, Jurij Hrušovar, Andrej Kenan, Matija Vouk vsak eno pišče.
* * *
K u m a r o n i k .
Jurko Terač, Andrej, Štefan, Gregor, Jurij Teraž, Janez Lanterš, Luka Gračar, Jernej Travnikar, da vsak eno pišče.
* * *
Š m a r j e .
Župan Ahac, Boštjan, Blaž, Matija Brabič, Rupert, Martin Kušl, Osvaldova vdova, Luka Topič, Luka Vendič, Andrej Tučan, dajajo vsak eno pišče.
* * *
Turki n dol.
Lukeč Lukan, Ahac in Martin Pepelar, Jurij Lukan, Martinova vdova, Janč Berdnik,
tudi enako. •
* * *
Ostreč.
Miha Križman, Matija Radi, vsak eno pišče.
* * *
Brezje.
Miha Vreček, Štefan Pustič, Martin Vrešek, dajajo vsak eno pišče.
* * *
V Hudem dolu.
Blač Fran, Jakob Bardinšek, Matija Pepelar, Lorene Vouk, Jakob Špindler, vsak eno pišče.
* * *
K r i č m e r j e v dol.
Miha Line, Jurij Divjak, županova vdova, vsak eno pišče.
Peter Unger eno pisce.
Peter in Gregor vsak eno pisce.
Te r n o u c
* * *
Vrese.
* * *
GOZDOVINA
in davki za pobiranje cvetk na grajskih travnikih.
V Šmarju pri Sevnici so podložniki trga Sevnice, katerih vsak daje za drva, ki jih jemljejo iz planinskega gozda pod Kumom, na leto škaf čebula in 10 mlinskih škafov ovsa.
Spodnji Že g er.
Vaščani spadajo pod oblast jurklošterskega samostana in planinske sodnije in dajejo za drva in košnjo:
Župan Matija, ovsa .......................mlinskih škafov ..........................I
..........................................hlebec	sira ...........................  1
Jakob ovsa ...............................škaf......................................1
Primoža Vuha vdova, 2 kmetiji, ovsa ......škaf......................................1
..........................................hlebec	sira .............................1
Matija, Grego rov sin, ovsa ..............škaf..............................*.......1
..........................................hlebec	sira ...........................  1
Janez, ovsa ..............................škaf......................................1
..........................................hlebec	sira .............................1
Tomaž, ovsa ..............................škaf......................................1
Tomaž, ovsa ..............................škaf......................................1
..........................................hlebec	sira	 1
Ena kmetija v tej vasi je pusta in ostale ima vdova Primoža Vuha tudi kot puste. Kadar bodo pa zopet zasedene, bodo tudi delale tlako in plačale desetino, kakor je navada.
* * *
Slivnica.
Andrej Ambtmann ..........................hlebec	sira	 1
Osvald Zupan ................................"....."................................1
Matija Vergles .............................."....."................................1
Andrej Težak .............................hlebec	sira	 1
Luka Novak..................................."....."...............................1
Matija Mežner................................"....."...............................]
Matija Seta ................................ "....."...............................1
Miha Rosman ................................."....."...............................1
Matija Zrele ................................"....."...............................1
Gregor e Bogatin ........................... "....."...............................1
Jakob Golob ................................ "....."...............................1
Gregor Šketa ................................"....."...............................1
Jurij Razboršek ............................ "....."...............................1
Martin Leskošek ............................."....."...............................1
Ti vsi spadajo pod Pleterje in pod sodnijo v Podsredi.
* * *
Zavoro.
Matija .................................hlebec	sira	 1
Osvald Repec...............................".....".............................J
Lorene Lesjak .............................".....".............................1
Andrej Lesjak............................. ".....".............................1
Vsi ti spadajo v Pleterje in stanujejo pod planinsko sodnijo.
* *	*
V Zapolzah.
Urban Leskošek ...........................hlebec	sira	 1
Blaž.......................................   "...."................................1
Matija Luple ................................"....."................................1
Jurij, Matijev sin ......................... "....."................................1
Gregor Averžan .............................."....."................................1
Tudi ti kmetje spadajo v Pleterje in stanujejo pod planinsko sodnijo.
* * *
Vsi skupaj plačajo za dračje in nabiranje cvetk v Kostanjevici 31 kr.
Prej popisani podložniki v Slivnici, Za vrhom, v Zapolzah in v Repni dolini, ne delajo nobene tlake, samo travnike v Bobovcah pospravljajo. Če jih pa tam ne rabijo, morajo kaj drugega delati. Navada je tudi, da slivniški župan tlačane spremlja in jih nadzoruje. Zato se mu da v gradu nekaj sira, hruha in vina.
* * *
Vo d a l e .
Lorene .................................hlebec sira
Martin..................................."...."...............................1
Ahac ...................................."...."...............................1
Ti kmetje so nastanjeni pod laško grajsko oblastjo in sodnijo.
*	*	*
Dobje.
Gregor Pošerl ..........................  hlebec	sira	 1
Valent...................................      "..."............................  1
Spadajo v Pilštanj, pod planinsko sodnijo.
*	*	*
Kravji dol.
Videk ...................................hlebec sira ............................1
Mihel ....................................  "....".................................1
Boštjan ..................is;	;........... "...." ............................... 1
Janez.....................................  "....".................................1
Gregor ....................................."....".................................1
* * *
O glin j e .
Luka Kmetič .s.,....;.....................................hlebec sira
Peter Rosman ............................."......"............................J
Filip Ros man ............................"......"............................1
Simon Rosman............................."...."..............s...............i
Urh Pišek ..............................    ".,.."........................    1
Spadajo v Dobrno in pod tamkajšnjo sodnijo.
* * *
Pusto toše.
Martin Kral .............................hlebec sira
Filip Zupan ......................................".....".....................................^
Štefan Tumo......................................."....."...................................  1
Jernej Sajovic .................................. "....."...................................  1
Matija Sajovic ...................................".....".....................................1
V Rajhenburg spadajoč, pod planinsko in rajhenburško sodnijo.
>
V Suhem.
Jernej Finko 			hlebec sira 	1
Tomaž Močnik			 "	"	1
Janez Zelič 			 "	"	1
Jakob Ulaga 			 "	"	1
Janez Zelič 				 "	"	1
Jakob Vlago			 "	"	1
Miha Starnik 			 "	"	/
Primož Url			 "	"	1
Rupert 		" " 1
Spadajoči v Jurklošter, pod planinsko sodnijo.
	* * *
	Pleševica.
Jakob 			hlebec sira 	1
Pavlovi dediči 			 "	"	1
Jernej 			 "	"	1
Boštjan 			 "	"	1
Marko Zupan 		" " 	1
Spadajoči v Sevnico, pod tisto sodnijo.
	* * *
	Planinska vas.
Štefan Stinkovic 			hlebec sira 	1
Gašpar Večik 			 "	"	1
Gregor Šuester 		„ „ ...... .1
Boštjan, Jurkloštru podložen .................. "...."...................................1
Podložni planinskemu župniku.
	* * *
	C i r k u š e .
Jakob 			hlebec sira 	1
Tomaž 	 Augustin 			 "	"		1
Janez			 "	"	1
	* * *
Na Vrhu.
Miklavž, podložen župniku v Žusmu .......hleb sira ...
Miklavž Vunderli..........................  " " ...
Stefan Jazbini ek .........................."......"	...
Štefan Pisdikar ........................... "..." ...
Simon ..................................... "..." ...
Podložni planinskemu župniku.
* * *
Studenec.
Štefanova vdova ......................... hlebec	sira
Marko ......................................"......"	...
Podložna Jurklostru.
* * *
Rož n idol.
Jurij Rebive, ..........................  hlebec	sira
Blaž Kamp .................................."..." ...
Blaževa vdova .............................."..." ...
Podložni Jurklostru, pod planinsko sodnijo.
* * *
Mrzla Planina.
Štefan Mahnič ........................... hlebec	sira
Matija Špindler ........................... "..." ...
Podložna Jurklostru, pod planinsko sodnijo.
* * *
Pokojnik.
Martin Šmit.............................hlebec sira
Jernej .................................... "..." ...
Miklavž....................................."..."...
Podložni Jurklostru, pod planinsko sodnijo.
* * * Dvor.
Janez ...................................hlebec	sira
Gregorjeva vdova ..........................."..." ...
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
KI a d j e .
Andrej.................................hlebec	sira
Jakob ...................................."....."	...
Pod žusemsko oblastjo in sodnijo.
*	* *
Srobotno.
Matija Zupan ..........................hlebec	sira	 1
Gregor ..................................."....."............................1
Podložna Klombergerjevim dedičem, pod planinsko sodnijo.
*	* *
Zagorje.
Sledeči podložniki v Zagorju pod planinsko sodnijo in kozjansko oblastjo dajejo vsak na leto za drva 6 krajcarjev:
Župan Boldežar Blaž Stergar
Janez Dobrunič Jurij Zupan Jurij Šuester Marko Arlič
Martin Nuič Jernej Tkaulc Matija Vrulič Miha Parob Lorene Zupan.
* * *
Prihova
Boštjan v Prihovi, podložen Jurkloštru, pod planinsko sodnijo, daja vsako leto za drevesa, ki jih je v Bohorju veter podrl, 4 piščeta.
* * *
Sledeči podložniki dajajo za pravico pobirati v gozdovih dračje in za treske, vsako leto eno svinjsko kračo:
*	*	*
Pod kamnom.
Janez Kolman ............................1	kračo
Primož,	Gašparjev sin....................1	"
Podložna planinskemu župniku, pod planinsko sodnijo.
*	*	*
Okorna vas.
Jurij .............................................................................2	krači
Martin Ar eh ..................................................................... 2	"
Martin ............................................................................2	"
Podložni žusemskemu gradu.
* ' * *
VIN O GRAD SKI DAVKI Planinski podložniki, ki imajo v Planinski gori vinograde.
(Vinska desetina.)
Mihael Salobir Pod kamnom da mosta ...............................................1 veder
Župan pri fari (Št. Vid)....................vedrov mošta ...........................1 1/2
Florijan v Podvinu da ........................ "......"	 1
Miha Salobir da .............................. "......"	 1
Simon Šuester da..............................."......"...............................1/2
Valent Vračko na Dobjem da ................... "......"	   2
Jurij Lončarič ............................... ".....  "................................1
Gregor Šuester Planinska vas .................."......".................................1
Erazem Hrušovar v Stritah ....................."......".................................1
Štefan Jazbinšek na Vrhu ..................... "......"	   1
Urban Zupan na Vrhu .......................... "......"	  1
Miklavž, Kladje ...........,.................. "....."..............................11/2
Boštjan, Planinska vas........................ "....." .............................1 1/2
Andrej Polak v trgu, ........................."......"..............................1 1/2
Gregor, Jurijev sin v Saklu .................. "......"	 1
Matevž v Lokah ............................... "......"	   1
Štefan Stenkovič v Planinski vasi ............ "......"	 2
Maruška, Augustinova vdova v Dvoru ........... "......"	 1
Jurij Jazbinšek ...........................  vedrov	vina................................1
Miha v Saklu .................................."......".................................1
Gregor v vinogradu ........................... "......"................................ 1
Boltežar Manček................................"......".................................2
Bolderžan od drugega vinograda ............... "......".................................1
Gregor, Primožev sin ......................... "......".............................. 1/2
Boštjan Veucl, v Podvinah .................vedrnv vina...........................1 1/2
Miha Jazbinšek ............................vedrov mošta ............................2/2
Florijan v Podvinah ......................... "......"	 1/2
Miha, Pod kamnom ............................ "......"	 1
Boštjan v Franku............................. "......"	   1
Jurij Rauter v Studencih..................... "......"	 2/2
Župan na Lipi ................................"......".............................1	1/2
Erazem Hrušovar .............................."......".............................1	1/2
Marko Pungeršek ............................. "......"	 1
Matija, Jerneja v Studencih	sin ............. "......"	 1
Augustin v Dvoru............................   "....."	 2/2
Martin Polak ................................."......"............................  2	1/2
Gašpar Večik, Planinska vas ................. "......"	 2
Augustin v Planinski vasi ................... "......"	 2
Jurij Veber na Vrhu ......................... "......"	 2
Miha Salobir na Vrhu........................."......" ........................-.......2
Simon pri Studencu........................... ".....''	 2/2
Peter v Studencih............................ ''....."	 •••	2/2
Tomaž Žagar .................................."......"	 2/2
Štefan Pidič.................................."......"	 2
Primož, Pod kamnom .......................... "......"	 2
Marko Pungeršek .............................  "....."..................................2
Simon na Vrhu ............................... "......"	 2
Jurijeva vdova v Podvinah....................."......"	 2/2
Gregor, Primožev sin ........................ "......"	 2
Tomaž Jazbinšek, Planinska vas .............. "......"	 2
Gregor, Primožev sin ........................ "......"	 2
Martin Rauter .........:....................."......".................................2
Jurij Prebive................................."......"..................................2
Blaž v Rožnem dolu .......................... "......"	 2
Štefan v Malem Brdu .........................."......"..................................2
Primož, Gregorjev sin Pod	kamnom ............  "....."	 2.
Gregor Volčič v Planinski vasi da vsako leto eden veder vina cerkvi v trgu.
POLHOVE JAME
Martin, Janezov sin v Golobinjeku da od polovice polhove jame polhov .................6
Lorene pri Studencu od cele jame .............polhov..................................12
Peter pri Studencu od cele jame ................."	 12
Boštjan v Prihovi od cele jame .................."	 12
Jurij Šuester v Zagorju od cele jame............."	 12
Matija v Golobinjeku od cele jame ..............."	 12
Martin Polak od cele jame ......................."....................................12
Gregor Goriup od cele jame ....................." ..................................12
Urban Zupan v Visočah od cele jame..............."	 12
Tudi od druge jame .............................."	 12
Tomaž, mlinar pri žagi od polhove jame, ki mu jo je Gorišek s tem pogojem prodal, da jo vsaki čas lahko nazaj kupi..........................polhov..................................12
Miklavž Zupan Podvin, od cele jame..............."	 12
Florijan od cele jame ..........................."....................................12
Jurij Šuester Zagorje od cele jame .............."	   12
Blaž Šuester Zagorje od cele jame ..............."....................................12
Miha Zupan Dobje od cele jame ..................."	 12
Boštjan Budin od cele jame ......................"	 12
Tudi Boštjan od druge jame ......................"....................................12
Matija Šuester na Blanci od cele jame ..........."	 12
Jakob v Plešivnici od cele jame ................."	 12
Tudi do druge jame .............................."	 12
Jurij Dobrovno Zagorje od cele jame ............."	 12
Jakob Rauter na Planini od pol jame ............."	   6
Martin Kral v Pustoložih od cele jame ..........."	 12
Martin Nuič Zagorje od cele jame ................"	 12
Matija pri Studencih od pol jame................."	 6
Miha Salobir Podkamen od cele jame .............."	 12
Pavel Mežner od cele jame........................"....................................12
Urban Škabernel, Simon Šlander in
Jurij Mahnič od cele jame ......................."	 12
Matija Sajovic od cele jame ....................."....................................12
Ahac Radej Žabje selo od cele jame..............."	 12
Štefan in Jakob Mahnič od cele jame ..............."......................................12
Miha in Jurij v Saklu od cele jame................."	 12
N. Žibret od ene jame ............................."	 12
N. Šlander Mrzla Planina od cele jame ............."	 12
Andrej na Vrhu od cele jame ......................."	 12
Matija Lilij za Logom od pol jame ................ "	 6
Marko Zupan v Plešivnici od cele jame ............."	 12
Miha v Saklu od cele jame ........................."	 12
Boldezar Manček od cele jame ......................"	 12
Simon na Dobjem od cele jame ......
Jurij Turner v Mali Podgori od cele jame Štefan Tunič v Pustološah od cele jame ..
Miha Cugmas od cele jame ..........
Andrej Podverhom od cele jame .....
Andrej v Gaberjah od cele jame ................"	 12
Martin v Mangi od cele jame ..................."	 12
Miha v Mangi od cele jame ....................."	 12
Janez Repar Za logom od cele jame ............."	 12
N. Vek v Okorni vasi od cele jame ............."	 12
Simon Šlander od pol jame......................"	 6
Pavel v Dobrovi od pol jame ..................."	 12
Martin Kral v Pustih lošah od cele jame........"	 12.
* * *
PRISTAVA
Grajske njive, travniki in paše:
Prvič dve njivi, ki se na vsaki orje in seje eden dan. Prva se imenuje Dobje, druga Mahna.
Ena njiva pri vasi Franko, med njivama Mihaela Mežnarja in Boštjana Cesarja, se orje in naseje pol dneva.
Vrt pod grajsko skalo za domačo kuhinjo je nekaj kamnat. (Danes gozdič pred graščino.)
Nadalje vrt za zelje pod grajskimi gospodarskimi poslopji; pol dneva dela. (Danes graščinski vrt.)
Potem pol vrta pri križu pred trgom; pol dneva dela. (Danes Križmanova njiva ob cesti, kjer stoji samotna smreka.)
Pred leti sta grad in Boštjan Meihsner, obema všeč, zmenjala neka zemljišča. Meihsner je namreč dal graščaku neko njivo pod Polakovo hišo (za Gorico) in drugo njivo pod Dobjem proti
Rožnem dolu, obdelani v treh dneh. Graščak je zato dal Meihsnerju en kos grajskega travnika Migore blizu grada.
Nadalje se nahaja pod gradom kos zemlje takozvana Mala Gračnica, ki se obdela v štirih dneh.
Neki travnik Migore imenovan, ob Gračnici pod gradom, da krme in otave za trideset dni košnje.
Eden travnik Bobovec imenovan, pod vasjo Ravno, da štirideset dni košnje.
Ta imenovana zemljišča spadajo že od starodavnih časov h gradu. Pozneje je pa grad vzel več zemljišč in kmetij v svojo oblast, ki jih sedaj obdelajo tlačani, kar je vse popisano v urbariju. Razen tega je še neka paša v Repni dolini v Bohorju, nadalje takozvani župnikov travnik, potem travnik Gorica, ki je bil nekdaj kmetija in neka kmetija na Mešičnem polju (Muggenfeld). Sedaj se nahaja tam graščinski marof pri Visočah.
Od vseh teh zemljišč dobi planinski župnik celo desetino.
* * *
GRAJSKI MLIN
ri drugem ribniku pod trgom se nahaja mlin s tremi kolesi.
* * *
RIBJA LOVIŠČA
Trije ribniki, katerih prvi se nahaja pod Velikem Brdom, drugi nekaj višje in tretji pod Jazbecem.
Nadalje mali ribnik ali tolmun pod gradom na gmajni tustran Gračnice. (Na Ribnici ali pod Ribnico.)
V	potoku Gračnica ribari planinski grad do zemljišč jurklošterske cerkve.
Enako v potoku Strit do vasi Bistrica.
V	potoku Derstven (Sevnčna) skoro do Sevnice, kakor daleč sega oblast planinske sodnije.
* * *
GOZDOVI
Cjozd, imenovan v Bohorju; tam rastejo smreke in bukve. Ta gozd je eno miljo pota dolg in več kot četrt milje širok.
Nadalje goz.d v Košnici, ki je pol milje pota dolg in polovico četrt milje širok, ima bukovega in nekaj javorovega lesa.
Tudi še neki mali bukov gozd med Podvrhom, Kravjim dolom, Podmeljah in Pametnikom.
* * *
v,	SRAMOTNI STEBER IN VISLICE
C e se sramotni steber, ki se nahaja na sredi trga, podere, ga morajo grajski zopet postaviti, ker jemljejo tudi globo, ako je kedo kaznovan.
Vislice z lestvami vred morajo postaviti in oskrbovati vsi tkalci, ki žive pod planinsko oblastjo.
Ko bi se pa eden izmed njih pokazal nepokornega in ne bi hotel opravljati tega, bode kaznovan in sicer mora plačati graščaku 15 kr globe. Oni tkalci pa, ki so svoje delo pri vislicah opravili, imajo pravico od tistega, izmed njih, ki jim ni pomagal, kjer koli ga srečajo, 15 kr. terjati, ki jih smejo zapiti.
* * *
V,	STARE NAVADE PLANINSKEGA TRGA
Zupana si izvolijo tržani, a graščak ga mora namestiti in ga potrditi s sledečo prisego:
Jaz — obljubim s to prisego Vam, gospod —, kakor tudi Vašemu oskrbniku planinskega gradu, kot Vaše oblasti pokorni podložnik, da ne bom drugače ravnal, kakor po pravici, da bodem kot župan po vsej svoji moči in vesti pravično sodil, celemu Planinskemu trgu v korist delal in ga škode varoval, vsakemu dal svojo pravico, bogatašu ali siromaku, siromaku kakor bogatašu, da ne bom poznal ne podkupovanja, ne dara, ne prijateljstva, ne sovražnosti in tudi nič drugega, tako mi Bog pomagaj in vsi svetniki. Amen.
In če se kdo zatoži in ga je treba obsoditi, mora graščak iz trga ali vasi v okolici prisednike naprositi in povabiti.
Če se pa pod županovo sodnijo pripeti, da mora kdo plačati črez 40 vinarjev globe, se mora ta vsota graščaku oddati.
Tržani imajo na svojih posestvih pravico samostojno kupčevati in od tega ne dajejo ne šestega, ne desetega in ne dvajsetega vinarja. Če pa kdo proda ali zamenja svoje posestvo, se mora graščak o tem obvestiti in dotično svojeročno podpisati.
Davki, kijih plačujejo tržani, so prej zraven imena vsakega opisani. Od svojih posestev, katerih skupno sedemindvajset in pol, plača vsak na leto 14 krajcarjev; župan pa je zavoljo svoje oblasti tega davka od enega posestva prost. Iz. omenjenega davka plača župan v grad kot domačinski davek 4 gold. 10 kr. Ostanek se porabi za kupovanje loja, ki se rabi za sveče v treh cerkvah in sicer za kapelo Sv. Pankraca v gradu, za cerkev Sv. Marjete v trgu in za župnijsko cerkev Sv. Vida. Pri vsaki se rabi na leto 52 funtov stopljenega loja. Tudi je od nekdaj navada, da vsi krčmarji, spadajoči pod planinsko sodnijo, vsako leto na dan Sv. Filipa in Jakoba grajskega krčmarja (Doberšeka) vprašajo ali jim ima prodati vina in ga potem kupijo po navadni ceni.
Nadalje so v trgu trije sejmi na leto in sicer prvi na dan Sv. Vida, drugi na dan Sv. Marjete in tretji na dan Sv. Jakoba. Ta tretji sejem je popolnoma prost. Kar pa semarji plačajo na sejem Sv. Vida in Sv. Marjete cestnine in štantnine je županovo. Sicer pa mora on iz tega denarja ljudi, ki nadzorujejo in urejujejo sejem, plačati in jim dati za tisti dan hrano. Kar mu pa ostane, je zopet Z.a kupovanje loja in sveče v cerkvah.	*
* * *
RED ZA CESTNINO IN TRŽNINO
Za prodani par volov cestnine ...............................................2 kr.
za konja, cestnine ..........................................................2 kr.
vsaki kramar, ki na sejmu prodaja, da tržnine ...............................2 vin.
za eden tovor vina krčmarskega davka ........................................2 vin.
Drugače ni, razen na dan cerkvenega svetnika (Sv. Marjete) ker cesta mimo pelje, nobene cestnine. Samo če se pripeti, da pridejo potepini ali cigani, tudi če se samo peljejo skozi trg, ne da bi se ustavili, plača vsak 2 vinarja.
PRAVICA TRZANOV V GRAJSKIH SUMAH POBIRATI DRAČJE IN CVETKE
Trzani nabirajo dračje od starodavnih časov v Bohorju in v Jazbinah pri Tajhtih. Cvetke pa lahko nabirajo na gmajnah okoli gradu in trga, prosto, ne, da bi bili radi tega kaznovani.
DRVARSKI IN DAVKI ZA SVINJSKO REJO
Navada
.'Nob eden izmed podložnikov planinskega gradu ne daje ne drvarskega ne davka za svinjsko rejo. Tako tudi podložniki tujih gradov, katerih svinje letajo od korita proč v sumo. Drugi pa, (z izjemo tistih, ki dajejo vsako leto svinjske krače) se morajo ostaviti in kaznovati.
PTIČJI LOV IN LOV NA DIVJO ZVERINO
"Vsaki, ki hoče loviti ptiče, mora to naznaniti grajski sodniji in graščaku ter je dolžan od svojega plena 12 velikih ptičev oddati v grad. Čas za ptičji lov se začne na dan Sv. Vida.
KUPNE PRAVICE
K.dor želi svojo kupno pravico naprej prodati, mora o tem obvestiti graščaka in kolikrat se kaj proda, mora dobiti graščak deseti vinar kupnine. Kupčijsko listino mora graščak sam podpisati in se plača zato 30 kr.
ŽITNE MERE, KI SE RABIJO PO REFORMACIJI
Pšenični škaf davčne mere drži .......................štrihar 12 1/2 četrtin in 1/2 mernika
Pšenični škaf mlinarske mere drži ............!.............17 1/2 četrtin in 1/2 mernika
Pšenični škaf domače mere drži ...........................................13 1/2 četrtin
Davčna mera ovsa, ki se je prej potlačila, česar se sedaj ne zgodi več, temveč se daje mera štrihana, drži 14 četrtin in 1 mernik.
Mlinska mera ovsa, po kateri se meri tudi otepcini oves, drži 19 četrtin .
Mlinska mera ovsa, ki se je prej tlačila, kar se sedaj ne dela več, drži 19 1/2 četrtin in 1/2 mernika.
Redesejska mera ovsa drži štrihana 10 četrtink.
* * *
VINOGRADSKE MERE
'Vedro drži do železnih žeblov, ki so na notranji strani nabiti, 18 četrtin. Veder se ne meri višje kakor do omenjenih žreblov.
* * *
TLAKA TRŽANOV
Od vsakega posestva se mora nesti enkrat na leto vreča pšenice iz gradu v mlin in potem zopet moka iz mlina v grad. Nosaču se da, kadar pride nazaj, hlebec ali kos kruha.
Grajski travnik Gorico (pri Bobovcu) pri starih ribnikih, so tržani dolžni ograditi s plotom. Za to ne dobe ne jedi, ne pijače. Če je v gozdih svinjska reja, so tržani dolžni, kakor se jim ukaže, vse svinje skupaj gnati. Takrat se da tržanom v gradu brezplačno nekaj juhe in pijače.
Nadalje morajo pozimi, če nanese burja snega v grad, spraviti ves sneg iz hodnikov in podstrešja. Za to delo dobi vsak hlebec kruha. Tesarski les in deske, ki jih podložniki nosijo do kopalnice pod gradom, morajo nositi tržani v grad, ker je vožnja tja gori nemogoča. Za to ne dobijo ne kruha, ne vina.
Če se most pred gradom obnovi ali popravi, morajo delati kot pomagači, ne da bi dobili za to jesti ali piti.
Ako se pri grajskih gospodarskih poslopjih popravlja z.id ali streha, morajo tržani tako dolgo pomagati dokler ne pridejo zato poklicani tlačani. Za to delo dobi vsak hlebec kruha.
In če se o vojnih časih vozi les za ograjenje trga, so tržani dolžni postaviti ograjo, ne da bi jim graščak za kaj plačal.
Tudi je vsak tržan dolžan dvakrat na leto iti kot grajski sel dve ali tri milje daleč. Kadar se vrne, se mu da hleb kruha in bokal vina..
* * *
TLAKA BAJTERJEV, KI ŽIVE OKOLI TRGA
si bajterji imajo dolžnost, da ostrižejo grajske ovce in koštrune, kadar je potreba. Za to delo dobi vsak hlebec kruha.
Dimnik v grajski kuhinji morajo tudi bajtarji ometati. Za to se da hlebec kruha in bokal vina.
■ Nadalje mora vsak bajtar iti kot sel do pol milje pota, kolikokrat se to iz grada od njega zahteva. Če se vrne, dobi hlebec kruha in bokal vina.
Potem morajo bajtarji tudi, če je treba, popraviti ognjišče in peč v grajski kuhinji. Za to dobi vsak hlebec hruha.
* * *
SODARSKA TLAKA
Vsi planinski oblasti podložni sodarji so dolžni delati z.a grajske sode obroče. Ravno tako morajo kadi za vodo nabijati brez plačila in jih popravljati, kolikor jih je v gradu treba. Za taka dela dobe sodarji jesti in piti.
Če pa sodar napravi ali popravi kakšen sod, se mu mora za to delo plačati.
* * *
TLAKA RIBIČEV
Matija Zupan in Gregor Lončarič v Samišlagu sta za varstvo novega ribnika, za opravljanje zapornice in da odpirata in zapirata čep in zabranita škodo, nastavljena. Zato se jim odpušča nekaj njihove hišne tlake.
Podložniki v Velikem Brdu morajo opravljati srednji in drugi ribnik. Zato se jim tudi odpušča nekaj hišne tlake.
Ravno tako so podložniki v Lokah dolžni, da snažijo in ogradijo vodne kopove pri srednjem in spodnjem ribniku. Za to delo dobi vsak dva hlebca kruha.
* * *
TLAKA ZA VOŽNJO RANT IN KOLOV
K.ole za plaste morajo voziti tržani.
Podložniki pleterske cerkve v Dvoru so tudi dolžni pripeljati vsako leto dva voza rant.
(Konec urbarskega prepisa)
PRVI MOSCONOVI OSKRBNIKI, ŠKOFIČEV PREPIR S PLANINČANI
ovi gospodar, Marks Anton Moscon je postavil svojega sorodnika Aleksa Moscona kot oskrbnika na planinski grad. Od tistega časa je živel Stefan Sibeneicher kot tržan na svojem posestvu v trgu.
L. 1592. so se planinčani sprli s svojim župnikom radi tcikozvanega "faroškega travnika".
Del tega zemljišča (sedaj posestvo Karola Špana v Semišah) je dal Škofič nekemu kmetu po imenu Maček v najem, kateri mu je za to dajcd vsako leto enega kapuna.
Ko je župnik posodil kmetu nekoč 6 goldinarjev, je zato zahteval omenjeno zemljišče nazaj za svojo rabo. Škofič si pa ni samo to zemljišče vzel, temveč si je tudi osvojil zraven ležečo njivo Mačekovo in je dal oboje zavarovati s plotom. Planinčani so mesca svečana 1592. potegujoč se za kmetovo pravico, ta plot kratkomalo podrli.
Posledica te nasilne naredbe je bila dolga pravda med planinskim graščakom in ljubljanskim knezoškofom.
Po neki stari naredbi je imel župnik od nekdaj pravico jemati les, ki se je rabil za popravljanje cerkve in župnišča brezplačno iz grajskih gozdov.
Škofič je torej ukazal, da so se v Bohorju pripravile deščice za popravljanje strehe št. vidske cerkve in župnišča.
Novi oskrbnik Aleksander Moscon je dal te pripravljene deščice zvoziti v grad in jih tam porabiti. Radi tega se je pritožil ljubljanski knezoškof Janez pri graščaku Antonu Mosconu.
Ker se pa ta za pismo še brigal ni in tudi deščic ni vrnil, mu je pisal škof 1596. leta pismo sledeče vsebine:
Škof je bil gospodmMarksa Antona Moscona vljudno naprosil, ker je ta mesca malega travna minulega leta odvzel nekaj tisoč skodlov, ki jih je planinski župnik v gozdu Bohorju (kjer je ta Župnik od starih časov imel pravico jemati ves potrebni les, kar je tudi vedno nemoteno storil) dal nasekati za pokrivanje cerkve in župnišča po svojem najemniku Aleksu Mosconu, da se naj radi tega s škofom pobota in tiste skodle vrne. Ker pa Moscon temu ni ugodil, se je škof obrnil na višjo oblast.
Nato je ukazal deželni glavar Siegmund baron Herberstein dne 30. prosinca 1596. leta Mosconu, da mora dati skodle nazaj. Če ne, bo moral priti h sodniji v Gradec.
Iz tega je razvidno, da je bilo med Škofičem. in gradom kakor tudi med planinčani, dosti prepirov.
Planinčani so se menda tudi jezili, ker župnik Škofič dušnega pastirstva ni opravljal sam, temveč je nastavil za to vikarja, ki je upravljal župnijo tako, da je Škofič samo užival župniški kruh.
Med drugim je bil od 1583. leta do 1592. leta neki Jožef Schartinger vikar in župnikov namestnik na Planini.
Vikarju Schartingerju je škof Janez potrdil dne 25. malega travna 1593. leta, da bo dobil 100 tolarjev, če bo vsako leto žitno desetino pošiljal gornjegradskemu samostanu.
Vrbaničev oskrbnik po imenu Damijan Tomšič, je Škofiča prosil dne 15. kimavca 1586. leta, da mu ta naj privoli, ker je to leto malo žita, da mu zmanjša desetino od 7 goldinarjev na 6 goldinarjev, kar je vikarju Schartingerju že plačal.
Medtem so hoteli planinčani župnika Škofiča prisiliti, da bi svoje posle na Planini sam opravljal in so mu zato pisali, čeprav niso vedeli kje da ravno je, dne 15. vel. srpana 1599. leta sledeče pismo:
"Gospodu Krištofu Škofiču v Podčetrtku ali kjer se sedaj nahaja."
Župnija je bila dosedaj z božjo službo, kakor jo je dal opravljati, zadovoljna. Sedaj jih je pa zapustil dušni pastir in zato so brez službe božje. (Vikarja Schartingerja takrat tudi ni bilo več na Planini.) Več otrok je že umrlo brez sv. krsta, nekaj ljudi brez da bi bili sprejeli zakramente, šlo iz tega sveta. Vse to bi se ne bilo zgodilo, če bi bil mesto njega poslan drugi dušni pastir na Planino. Sedaj so pa, ker je zadnji vikar umrl, (to je bil neki stari duhovnik, ki je za Schartin-gerjem prišel) že dolgo časa težko trpeli in so upali, da bode župnik, ker sam ne more priti, poslal kakšnega namestnika. Ako se pa to sedaj ne bo takoj zgodilo, bodo si sami nastavili duhovna. Radi tega so se bili tudi že obrnili na gospoda Jožefa Schartingerja, ki je pripravljen če mu planinčani dajo primerno plačo, prevzeti duhovniške posle na svojo roko.
Slišali so tudi, daje dal baje Škofič svojo župnijo g. Adamu Piscatorju (Ribič), ki je bil bolniški mojster v Laškem, v najem. O tem so pa zvedeli, da ne bo mogel dolgo ostati v svoji župniji, ker se noče dosti baviti z božjo službo in podučevanjem ubogega ljudstva, temveč le preveč gleda, da plača vsak podložnik svoje, nadalje se pa z ljudmi prepira in jih terja.
Župnik torej naj, kakor hitro mogoče, postavi kakšnega bogaboječega duhovna na Planino, ali se naj pa sam vrne.
Iz vsega tega je razvidno, da Škofič, ki je imel na škofovem dvoru dosti opravka, ni ravno preveč skrbel za svoje planinske ovčice, ker jim po smrti starega vikarja niti novega poslal ni. Tako so planinčani že v šestnajstemu stoletju imeli s svojimi duhovniki prepire in neugodnosti, kar se je včasih ponovilo.
L. 1600. je postavil Škofič duhovnika po imenu Izak Piscator (Ribič) na Planino, kjer je tisti ostal kot župnikov namestnik do leta 1608.
Župnik Škofič je bil, kakor omenjeno, premožen mož. Kupil je v trgu posestvo in dvor Andreja Reichenauerja in tudi zapuščeno in neobdelano posestvo ob grajskem obzidju, pod grajskim hlevom in skednjem. Na istem mestu (oziroma je bilo to isto posestvo) je stala nekdaj zidana hiša Janeza Pircheinerja, ki jo je bil prodal leta 1363. celjskim grofom.
Torej sta bila še v 16. stoletju zavarovana grajski hlev in skedenj z obzidjem, ki se je vleklo na strani trga okoli grajske skale. Tik tega obzidja, se je, na zunanji strani, nahajala kopalnica.
Ti dve omenjeni posestvi je dal Škofič svoji sestrični Špeli, ki je bila s tržanom in čevljarskim mojstrom na Planini, po imenu Andrej Slavec, poročena, namesto njene dediščine po očetu, ki jo je bil gomjegradski samostan zelo skrajšal.
Nadalje je Škofič dal v trgu, na župnijskem zemljišču zidati hišo. K tej je pripadala mala njivica. To lastninco je tudi podaril Špeli Slavčevi, ker mu je bil škof pismeno potrdil, da smejo Župnikovi dediči tudi po njegovi smrti imeti to lastninco za svojo, če bodo delali župniji tlako in dajali desetino, kakor je v urbarjih zapisano.
Za to pogodbo se je napisala listina, ki jo je tudi grajski oskrbnik Aleks Moscon, ki se imenuje po krivem posestnik, kot priče potrdil in podpisal. To se je vršilo na Planini, dne 24. listopada 1598.
ZUPNISKA TLAKA
16. in 17. stoletju je bila za župnika na Planini sledeča tlaka:
Podložniki so morali župniji kot odškodnino namesto 539 dni ročne, 14 dni z enim konjem in 21 dni z dvema konjema delane tlake, plačati na leto 61 goldinarjev 21 krajcarjev. Zraven tega je še pa moralo nekaj podložnikov delati sledečo tlako:
Marko Hrastnik, Miha Šmit in Primož Kolman so morali nasekati vsak 5 sežnjem drv, 10 dni pobirati vrtno desetino za župnika in 24 snopov lahke in ravno toliko težke žitne desetine zvoziti v grajski skedenj.
Jakob Leskošek, Jožef Hladni in Mihael Mašner morajo nasekati vsak 5 sežnjev drv in morajo 10 dni pobirati župnijsko desetino klasov. Andrej Zalokar je moral drvariti tri dni.
Vinska desetina v Planinski gori, na Vrtači, v Oglajni, na Skrnicah, Pod pečjo in Pod logom je znesla vsako leto pet štrtinjekov vina.
Tekom šestnajstega stoletja je šlo vinogradništvo okoli Planine rakovo pot. Koncem stoletja je bilo še vedno, posebno pri Planinski vasi, večje število vinogradov, a dobrota vina je bila le še srednja in je postajala slabša tako, da je pridelovanje vina v drugi polovici devetnajstega stoletja v trgu in njegovi bližnji okolici popolnoma nehalo.
* * *
RODBINSKA IMENA IN KMETIJE V ČASIH MOSCONOV
P LA NINA za časa prvih Mosconov. (1600).
V časih Mosconov so imeli že skoro vsi planinčani in kmetje v okolici rodbinska imena in so se le še tu in tam posamezni zaznamovali s pristavljanjem krstnega imena svojega očeta; n.p. Gašpar, Janezov sin.
Število pustih kmetij, torej takih, ki niso imele več posestnika, in zato tudi niso bile obdelane, ni v primerjavi s prejšnjimi urbarji posebno iz leta 1496., ravno veliko, vendar pa je skoro v vsaki vasi bila ena zapuščena kmetija.
To je bila posledica mnogoštevilnih turških napadov in kužnih bolezni, ki so v tistih časih večkrat razsajale po Spodnji Štajerski in Kranjski deželi.
KAKO JE VIKAR PISCATOR POBEGNIL
J\.metje, ki so jih takrat često hujskali sli kmetske zveze ali punta (".Bundschuh", zveza nemških kmetov proti graščakom, ki je imela svoje zaveznike tudi na Slovenskem in Hrvatskem) niso mogli Piscatorja, ki se jim je o vsaki priliki pokazal gospoda, trpeti in so mu jeli nagajati in sicer tako hudo, da je vikarjev oče, po imenu Adam Piscator, prosil škofa v nekem pismu z dne 9. grudna 1604., da naj bi ta prestavil njegovega sina v kakšno drugo župnijo, kjer bi imel mir pred puntarskimi kmeti.
Škof pa tej prošnji ni ugodil in Piscator je ostal v svoji službi.
Tekom prihodnjih let je postalo nasprotstvo kmetov proti vikarju vedno hujše. Nazadnje, v začetku vel. srpana 1605. je Piscator ponoči pobegnil iz svoje župnije.
Nato so napravili 5. vel. srpana v st. vidskem župnišču o imetju pobeglega župnika zapisnik ali inventarij. Navzočen je bil pri tem planinski župan po imenu Gregor Kodrič, novi župnijski upravnik Jurij Kramaršek, nadalje tržani Gašpar Koželj, Martin Frece, Matija Polak in Miha Jazbec, ki je bil ključar pri Sv. Vidu in Sv. Miklavžu, potem Miha Jereb in Martin Stervucl, ključar pri Sv. Križu, nadalje Janez Sume, farman in Luka Pogel, tržan v Pilštanju.
11.	vel. srpana istega leta je pisal ljubljanski škof Tomaž-iz svoje stolice v Gornjegradu Juriju Krameršeku, duhovniku na Planini, da naj pridno pozveduje, kam se je obrnil Piscator, ker je vzel s seboj tudi stvari, ki so bile cerkveno imetje. Ker sleparja menda ne bo več nazaj, je škof Kramar-šeka tudi opomnil, da si naj, dokler ne bode kam predstavljen, prizadeva dobro izpolnjevati svoje dolžnosti kot dušni pastir, kakor tudi, da naj desetino točno in natančno pobira.
Piscatorja pa takrat niso našli. Sele leta 1615. je prišel pri bratovščini Marije sedem žalosti v Celju zopet na svetlo.
Istotako l. 1608. je ljubljanski škof Tomaž, naznanil, da bode iz prijateljstva do gospoda Moscona, pustil gradu od sedaj naprej žitno desetino za 7 goldinarjev na leto.
Ko so Piscatorja l. 1615. pri pobožni bratovščini v Celju vsled škofovega ukaza, prijeli in zaprli, je pisal škofu, da je popolnoma nedolžen in da je, predno je odšel, o imetju št. vidske cerkve napravil in izročil zapisnik. Nadalje je še prosil, da naj mu škof dovoli, da se sme sam zagovarjati pred njim.
Kako se je ta stvar končala, nam ni izporočeno. Sicer pa Piscator najbrž ni bil posebno hudo kaznovan.
NASLEDNIKI ŠKOFIČA IN SIE B E N EIC H E RJA
ekdanji dolgoletni grajski oskrbnik Štefan Siebeneicher, ki je bil bogat tržan na Planini, je umrl l. 1610.
Jurij Kramaršek je bil do 1609. leta vikar na Planini.
Tudi župnik Krištof Škofič je umrl okoli l. 1610. in Jurij Vertot, ki je kot vikar zn Kramaršekom l. 1609. nastopil, je postal 1611. leta njegov naslednik. Vertot je ostal župnijski predstojnik na Planini do svoje smrti leta 1628.
Novo mašo je pa Vertot imel šele 16. vel. travna 1613. K tej slovesnosti je povabil škof Tomaž Pilštanjskega vikarja po imenu Adama Aparnika.
Novomašnik, župnik Vertot je bil iz Gornjega grada doma.
Leta 1617. je bil imenovan kot cerkveni komisar za pilštanjski okraj.
NASLEDNIKI MARKSA ANTONA MOSCONA
Razne pravde
(jf raščak Marks Anton baron Moscon je umrl leta 1617. Njegov naslednik je bil Jurij Karol Moscon, baron na Turjaku, v Laškem in na Planini.
Dne 9. listopada 1617. I. je bila pri planinski sodniji neka večja obravnava. Obesila se je bila namreč neka oseba v vasi Bistrici in je bila takoj na kraju dejanja pokopana. V tej zadevi se je zaslišalo veliko število prič.
In sicer so bili zraven planinski podložniki:
Sebald Šmit, Marko Rauter, Miha Hrušovar, Jurij Kovačič, Gregor Klučar, Andrej Jazbec, Martin Vouk, Tomaž, župan Pod vrhom, Miha, župan v Pristavi, Gregor Manček, Jurij Zalonček, Jurij, župan v Planinski vasi, Blaž Križnik, Miha Šumbe, Matija Volčič, Gregor, župan v Golobinjeku in Miha Podvršič.
Jurklošterski podložniki:
Miha Jakob, Jurij Hladi.
Planinskega župnika podložniki:
Miha Kovač, Miklavž. Pastičer, Jurij Mežner.
Sodnija je končno sklenila, da se mora mrlič izkopati in pregledati.
Leta 1620. je imel na Planini bivajoči oskrbnik Janez Baptista pl. Moscon neko pravdo z baronom Jakobom Attemsom in so ob tej priliki planinski podložniki Matija Sajevic, Florjanič Zupan in Peter Sajevic imenovani kot priče.
Dne 29. listopada 1621. so se Karolu Mosconu poslale pobotnice za plačane davke na gradu.
Jurij Karol Moscon je imel grad Planino do svoje smrti meseca vel. srpana 1628.
Zapisnik njegove zapuščine se je napravil dne 20. vel. srpana. Njegova naslednika kot fidejkomisna gospodarja na Planini sta bila gospoda Jurij in Vid pl. Mosconi.
V časih kmečkih uporov leta 1635., torej med tridesetletno vojno, se je pritožil pater Andrej Miker v jezuitskemu samostanu v Jurkloštru pri planinskem oskrbniku, da je nekaj podložnikov, ki so bili rojeni v jurklošterskem okraju, sedaj pod planinskim gradom. To so bili Primož Zibret pri planinski žogi, (sedanja takozvana stara žaga ob vznožju Bohorja) Andrej Perčič Pod kamnom pri fari, Zibret v Marijni vasi, Fehta v Rožnem dolu in Perčič na Brdem.
Jurij Vertot, župnijski vikar, je medtem že postal prav star in slab. Tako je pisal dne 4. svečana 1625. leta Eliju Andrianu, ki je bil odvetnik v Gornjem gradu, da je tako slab, da si ne upa potovati h slavnosti .vv. Doroteje v Gornjigrad. Kadar mu bo pa zopet boljše in se bo čutil močnejšega, bo prinesel svoj davek in svojo penzijo; za zdaj mu pa pošlje dvanajst pitanih kapunov.
Tri leta pozneje 1628. je Vertot umrl. Za njim je prišel kot vikar na Planino, oziroma v Št. Vid, duhovnik Jakob Doberšej.
11. vinotoka 1628. leta je bilo vmeščenje in prihodnji dan je napisal svoj revers kot župnijski predstojnik. Ostal je na tem mestu do 1646. leta.
IME "PRI FARI" ZA ŠT. VID
Z e proti koncu srednjega veka, približno okoli 1490. leta, so ljudje začeli vas Št. Vid, kjer je po velikem požaru na Planini, pri katerem je župnišče pogorelo, stanoval župnik, imenovati "Pri fari". To ime je ostalo do najnovejšega časa in se je rabilo na primer v mojih otročjih letih še splošno. Ko je bil leta 1910., po skoro petsto letih, na Planini zopet vmeščen prvi župnik Franc Gartner, se je raba imena "Pri fari" jela tudi med ljudstom pozabljati in se dandanes rabi samo še ime Št. Vid.
NOVI KMETSKI UPOR, KUGA IN RAZLIČNE PRAVDE
no leto po smrti vikarja Vertota, torej leta 1629., je umrl tudi graščak Jurij pl. Moscon.
Spomladi 1635. leta se je vnel v Savinjski dolini kmetski upor, ki je planinske podložnike pripravil, da so se tudi uprli proti svojemu gospodarju. Posrečilo se jim je, da so udrli v grad, ki so ga deloma opustošili. Ker pa kmetje niso dobili podpore iz Savinjske doline, se je ta upor hitro in brez velikega hrupa zadušil.
Istega leta je umrl grajski upravnik Vid pl. Moscon.
Novi gospodar fidejkomisnega grada Planine in patron sirotišnice v Laškem je bil drugi Jurij Karol Moscon. Njegov oskrbnik je bil neki Jurij Khiinsperger.
Upravitelj sirotišnice v Laškem pa je bil neki Italijan po imenu Andrea Vidalis. Ta mož. je poneveril sirotišnici mnogo vrednosti na ta način,Ma je večji del živil in pridelkov, ki jih je poslal planinski grad sirotišnici, na svojo roko prodal in znesek teh kupčij porabil za sebe. Tako je siromake, ki so mu bili izročeni, jako oškodoval.
To goljufijo je Vidalisu dokazal planinski oskrbnik Khiinsperger.
Začela se je preiskava proti nepoštenemu upravitelju in so bili v tej zadevi zaslišani nekateri tržani v Laškem kot priče.
Gospod Moscon je to stvar izročil v preiskavo in obravnavo gospodoma Aleksandru Ldrchenstorschu in Adamu Henriku v Celju.
Planinski oskrbnik Jurij Khiinsperger je upravitelja naznanil radi razlik, ki so se pokazale več let zaporedoma v upraviteljevih računih sirotišnice. Razven tega se je Vidalis že dalje časa branil sploh delati račun.
Deželna sodnija v Gradcu je ukazala, da se morajo računi upravitelja, kakor tudi oskrbnikovi, natančno pregledati. O celi stvari se je začela dolgotrajna pravda med Khiinspergerjem in Vidalisem, ki se je šele dne 22. svečana 1646. leta v Gradcu končala.
Dne 27. vel. srpana 1629. leta je dobil župnijski predstojnik ali vikar Doberšej od škofa Tomaža žitno desetino in sicer tudi na grajskih njivah, kjer je imel to desetino rajni graščak Jurij Moscon na tri leta v najem. Za to je plačal vikar na leto 250 goldinarjev in o treh letih je moral škofu dati enega opravljenega konja.
V 1644. in 1646. letu je vladala po celi Spodnji Štajerski strašna kuga, ki je v planinskem okraju pogubila približno 1000 ljudi.
Na Planini se je začela strašna bolezen na dan sv. Florijana, torej 4. vel. travna 1646. leta in je morila in rušila skoro deset mesecev, t.j. do spomladi prihodnjega leta.
V	Pilštanju se je začela kuga v župnišču, ki je popolnoma izumrlo. Župnika Matija Veča, njegovo mater in sestro in vse posle je pobrala grozna bolezen. Število tistih, ki so leta 1646. umrli za kugo, je bilo čez dvatisoč.
Planinski grad je najbrž ostal obvarjen kuge. V Št. Vidu je pa vrgla bolezen župnika Dobršeja in njegovega kaplana Klementa Planinšeka na bolniško posteljo.
Kaplan je umrl, a župnik je po dolgem bolehanju zopet okreval.
Naslednik umrlega kaplana je postal njegov sorodnik Jurij Planinšek, ki je bil do 6. listopada 1651. leta kot kaplan v Št. Vidu.
V	neki listini z dne 31. vel. srpana l. 1650. se imenujejo Jurij Karol, Ivan Jakob, Vid, Friderik in Franc Bernhard pl. Moscon, kot dedni lastniki Turjaka, Laškega in Planine.
V	časih gospodarstva Mosconov na Planini, so bile pravde s p. jezuitom, kot gospodarjem v Jurkloštru, skoro na dnevnem redu. Vzroki temu so bile včasih prave malenkosti. Sicer so pa jezuiti izrabili vsako priliko, da so tožili Moscone pri deželni sodniji v Gradcu.
Dne 26. sušca l. 1651. je pater Andrej iz Jurkloštra vložil tožbo proti Juriju Karolu Mosconu, nadzorniku planinskega grada in posestva.
Hlapec Gregorja Doberšeka na Dobravi,, po imenu Pavel, ki je bil planinski podložnik, je namreč dne 12. svečana tistega leta na posestvu jurklošterskega podložnika Jurija Škabernela na Ravnem odsekal dve trepetliki in je potem les znosil polagoma do hiše svojega gospodarja Doberšeka. Ker se pa ta les ni povrnil, je zahteval oče Andrej, da se zločinec kaznuje in najmanj 100 zlatih cekinov odškodnine plača.
To zahtevanje je bilo tem bolj nesramno, ker je napravila jurklošterska oblast v preteklem letu na planinski zemlji hud prestop lovskih postav, ki ga je sedaj Jurij Karol Moscon tudi naznanil deželni sodniji v Gradcu.
Tožba je pa glasila sledeče:
"Jurij Karol baron Moscon proti g. patru Andreju Miker, duhovniku Jezusove družbe in predstojniku reda v Gradcu.
Dne 26. prosinca L 1650. je prišel patra Andreja jurklošterski dvorni sodnik po imenu Miklavž. Vadi, s precejšnjim številom ljudi, ki so nosili mreže za zajčji lov, na planinsko zemljo, ki je bila izročena nadzorstvu Jurija Karola, do grajskega obzidja in na Migore, so tam razpostrli svoje mreže in potem lovili planinske zajce in lisice.
Jurij Karol je temu še pristavil, da ima na planinski zemlji, ki je njemu izročena, lovsko pravico le on sam in nihče drugi. Temu so bili priče:
Jurij Khiinsperger, ki je bil deset let oskrbnik na Planini in je živel ob tem času kot meščan v Celju, Ivan Kodrič, župan na Planini in sledeči tržani in planinski podložniki: Mihael Romih, Fabijan Rauter, Mihael Koželj, Matija Frece, Janž Larnik, Jurij Volčič, Janž Polak, Petrič Zelič, Matija Stamic, Matija Čuk, Mihael Kožuh, Tomaž Gorišek, (vsi ti so bili tržani na Planini).
Nadalje so bile priče podložniki planinskega župnika:
Gregor Žume, Nikolaj Pinče, Janž Šuster, Janž Špan, Tomaž Šeško, Mihael Zelič. Nadalje
podložniki planinskega gradu: Jurij Strebucl, Janž Cvirn, Gregor Dobravšek, Urban Šeško, Jurij in Gašpar Derčar in Jurič Mraz.
Vse te ljudi je Jurij Karol Moscon navedel kot priče, da nima nihče drugi kakor on lovske pravice na planinski zemlji.
Ta pravda se je vlekla dolgo časa, vendar ni bil njen konec nobenemu v prid. Nobeden ni dosegel, da bi bil njegov tekmec kaznovan in cela pravda je počasi zaspala kakor toliko te vrste.
Planinska in jurklošterska oblast sta imeli več skupnih podložnikov in je prišlo radi tega tudi večkrat do neugodnosti med grajskimi nadzorniki in gospodarji obeh strani.
Da bi se te neugodnosti enkrat za vedno odstranile, sta sklenila dne 28. vel. srpana l. 1655. Jurij Karol Moscon kot posestnik planinskega gradu in grof Ferdinand Herberstein kot patron jezuitskega zavoda v Gradcu, v tem oziru pogodbo.
V	istem letu je dobila cerkev Sv. Križa nov zvon, ki ga je zgotovil 1655. leta mojster Miklavž. Bozet v Celju. Razven tega je bila v omenjenem in prejšnjem letu vizitacija v tej cerkvi.
V	zapisniku cerkvene vizitacije iz. leta 1665. se omeni št. vidski kaplan z ozirom na nekdanjo ustanovitev grofa Friderika II. Celjana.
Iz tega izvira, da je bil od leta 1452. naprej stalno nastavljen kaplan v Št. Vidu. Zato se lahko imenuje celjski grof Friderik II. skupno s takratnim župnikom Janezom Suliulampom kot ustanovitelj št. vidske kaplanije, ki še dandanes obstoji.
Da so bile tudi v tistem času razprtije in dvomi o osebi pravega fidejkomisnega gospoda na Planini, posebno, ker ta ni navadno živel in stalno bival tam, nam pojasnjuje neko pismo z dne 17. grudna leta 1658., ki ga je pisal Jurij Karol Moscon svojemu sorodniku Ivanu Jakobu Mosconu, da mu naj ta izroči planinski grad in sirotišnico v Laškem, ker pripada oskrbništvo črez oboje, vsled poslednjega sporočila Mcirksa Antona Moscona edino le njemu.
Iz. neznanih vzrokov je prišlo leta 1668. do velike razprtije med tržani in graščakom Janezom Hervartom Mosconom.
Da bi se ta stvar poravnala, je poslal deželni knez barona Florijana Reisig na Planino. Ta je sklical vse tržane v grad k veliki obravnavi.
In sedaj se je izkazalo, da je zahteval Janez. Hervart od svojih podložnikov pri prodajanju hiš in zemljišč veliko previsoke davke.
Po dolgem prepiru je prišlo dne 29. sušca 1669. do neke pogodbe, ki je celo razprtijo končala.
Ta pobotnica je podpisana od planinskega župana in zbora in sicer sta podpisala kot župan Bolderžan Vabič in za zbor Ulrik Sluga.
RAZLIČNE CERKVENE ZADEVE
L. 1669. se je začela nova krstna knjiga. V tistem času je bila pokopana v župnijski cerkvi v Kozjem neka luteranska žena po imenu Hallerjeva s svojim sinom.
Radi tega je papež dal to cerkev v interdikt in veljala je dve leti kot oskrunjena, dokler ni neki Rudolf Paradeiser oba mrliča izkopal in jih peljal v Spodnjo Avstrijo, kjer sta bila pokopana na nekem luterantskem pokopališču.
Ko sta bila mrliča odstranjena, je ljubljanski škof zopet posvetil cerkev in nato se je v kozijanski župnijski cerkvi zopet začelo maševati.
V	cerkvi sv. Marjete na Planini se je od najstarejših časov do 1651. leta rabila neka jama v zidu na levi strani glavnega oltarja kot tabernakel. Ta tabernakel se je zapiral s kamenito ploščo. Župnik Dobršej je dal napraviti tabernakel v glavnem oltarju, kjer se od tistega časa shranjuje -S'v. Rešuje Telo.
V	mojih otročjih letih se je še videla kamenita plošča. Zidna dolbina se je leta 1910., ko se je kapela glavnega oltarja pod župnikom Gartnerjem popolnoma prenovila, prebarvala in se sedaj ne vidi več.
L. 1651. je bila zopet vizitacija cerkve Sv. Križa. Za cerkev v Št. Vidu je kupil župnik Doberšej za 280 goldinarjev novi zvon. Ta je bil ob enem z. drugim zvonom dne 25. vel travna l. 1651. v planinskem trgu od g. Franca Maksimiljana Krištofa Retinensa slovesno blagoslovljen.
Župnik Doberšej je umrl 1665. leta. Za njim je prišel Jakob Filip Hudimon, magister filozofije in apostolski tajnik. Takrat je bil neki Andrej Grinberg oskrbnik v gradu.
NOVE PRAVDE GRAŠČAKOV
Leta 1659. je bil Franc Bernard Moscon posestnik na Planini. Ta je imel pred deželno sodnijo v Gradcu neko večletno pravdo z. Matijem Plaghartom, poštarjem na Vranskem, ker je ta delal nerednosti pri pobiranju plačila v okraju laškega gradu. Precejšnje število podložnikov je bilo v tej zadevi v Celju zaslišanih. Nazadnje je prišlo do pogodbe med nasprotnikoma.
Dne 3. svečana L 1661. je bila zopet neka razprtija radi grajskega upravništva na Planini in sicer je bil takrat Ivan Jakob Moscon tekmec Jurija Karola. Ta prepir pa ni dolgo trajal, temveč se je končal dne 30. vel. travna 1661. s smrtjo Ivana Jakoba.
Na podlagi poročila gradeškega doktorja Tomaža Ignaca Maurerja, ki ga je poslal deželnemu načelniku grofu Frideriku Sigismundu Trauttmannsdorffu, je bil Ivan Jakob Moscon s svojo soprogo v Pišecah od svojih podložnikov umorjen. Zločinci so bili ujeti v Podčetrtku in na Bizeljskem zaprti in potem obglavljeni.
Od kmetskih imen, ki so dandanes še na Planini, nahajamo leta 1657. nekega kmeta po imenu Matija Tovornik v Jurkloštru.
Neki mlajši Ivan Jakob Moscon je 5. kimavca 1665. leta imenovan skupno s svojim starejšim bratom Francem Bernardom kot posestnik planinskega gradu.
Ta Ivan Jakob Moscon je vložil dne 11. rožnika 1665. leta neko tožbo proti županu in mestnemu zboru mesta Brežice.
Njegov brat Ivan Bernard je bil poročen z Ano Eliz.abeto grofico Blagaj. Najstarejši sin iz tega zakona je bil Ivan Adam, novi fidejkomisni gospod na Planini.
Zapisnik o zapuščini po Francu Bernardu Mosconu se je napravil dne 15. vinotoka l. 1667. Kot važna listina je bil zraven originalni kontrakt o nakupu grada, med nadvojvodom Ernestom Avstrijskim in Marksom Antonom Mosconom, nadalje različne oskrbniške pobotnice in druge listine, ki se tičejo Mosconovih rodbinskih zadev.
Ivan Jakob Moscon je umrl l. 1671. in se je napravil zapisnik o njegovi zapuščini na gradu in na Planini dne 13. kimavca in 12. vinotoka 1671. leta.
ZAPISNIK ALI INVENTARIJ DEDIŠČINE IVANA JAKOBA MOSCONA NA PLANINI
grajski kapeli preproga iz Norimberga.
Dva srebrna svetilnika.
Bakreni kotlič za blagoslovljeno vodo.
Oltarna preproga.
Kelih in duhovniška oprava se shranita v cerkvi sv. Marjete v trgu.
V grajski kapeli se še nahaja en križ.
Pismene listine.
Originalni pergament o kupčiji planinskega gradu in posestva med nadvojvodom Ernestom Avstrijskim in gospodom Marksom Antonom Mosconom z dne 30. mal. travna l. 1593.
Originalni testament g. Janeza Baptista Valvazorja z dne 2. vel. srpana 1581. leta.
Originalna pogodba med gospodoma Petrom Mihaelom in Marksom Antonom Mosconom kot Valvazorjeva dediča, zavoljo nakupa 200 goldinarjev gosposke davščine za preskrbljenje nove bolnišnice v Laškem z dne 25. mal. travna 1587. leta.
Različni urbarji in grajski zapisniki.
Veliki zavoj računov in pobotnic predstojnikov sirotišnice na Laškem in planinskih oskrbnikov. Te listine so se shranile v predalih neke zelene omare, ki se čestokrat omeni.
Tudi je bilo tam veliko pisem med jurklošterskim in planinskim, med planinskim in sevniškem gradom in planinskim in piljštanjskem gradom.
Obnovljeni urbar črez planinsko grajsko posest iz leta 1577.
Veliko število oskrbniških računov in listin take vrste se večkrat omeni.
Vsakovrstni grajski urbarji, prepisi zadnjih oporok, zapisnikov i.t.d.
Oprava za postelje.
Osem velikih pernatih odej.
22	enakih dolgih blazin.
7	podglavnih blazin.
Doslej imenovane stvari so shranjene pri planinskem tržanu Ivanu Kalinu. Sedem pernatih blazin v družinski sobi.
Štiri slamnice.
Preproge s pegami.
Platno.
Štiri hodne plahte.
Dve stari odeji.
Tri stare hodne odeje.
Bakrena posoda in posoda iz medi.
Ena velika ponva, ena manjša ponva, železni zajemalnik, žlica z.a ponvo, železna greblja, okrogli rošt, velika trinoga,
dva rošta za ogenj, katerih eden je razlomljen,
Žličnik iz pločevine, veriga za ogenj, burklje,
shramba za sekiro, raženj za prašiče, veliki in mali svedri, dleto,
Železna mačka s tremi kljukami,
velika žaga za deske, ki jo sedaj ima nadžagar Boštjan, več kosov železa, ki se rabijo za žago in so sedaj polomljeni.
V orožar niči.
26 dvojnih bradnic,
8	mušket,
14	pušk,
2	roglji za muškete,
1	karabinka,
9	sabelj in starih mečev,
13 roglov za strelce,
2	prašnika,
8 jermenov,
13 čelad,
13 železnih krogelj,
2 para tirolskih spon za noge.
Vino.
10	vinskih vedrov. Te je vzel gospod boljniški mojster. Istotako je vzel pšenico in rž. 80 voz krme na marofu, 40 voz otave in 20 voz sena pod gradom.
Razno hišno orodje.
Zelena, okovana omara z različnimi predali,
velika kovana skrinja,
dolga omarica z enim predalom,
mlin za poper,
zelena natakarska miza,
mala mizica,
dva kolovrata,
slika Ivana Moscona,
7 planinskih mernih škafov za žito, dve veliki lopati za žito, eno rešeto,
neokovana jedilna skrinja, tri stari sodi za žito, tri prazne kadi,
24 stolov (so shranjeni pri gospodu Kalinu) osemoglata mizna plošča, dve dolgi mizi s predali,
11	mikavnic za predivo,
slika cesarja Ferdinanda III. in slika cesarice Marije,
ena v okvirju, druga vdjana,
tri stare velike skrinje,
omara za jedi,
dolga bela skrinja,
šest postelj,
skrinje za moko,
dve siti za moko,
tri postelje v predalčniku, mala mizica, miza s kozočo,
Železni svetilnik s svilom, stara miza, dve kadi,
dve kladi za sekanje drv,
bedenj za mast,
enako tri bednji za maslo,
13 svečnik deščic, merni škaf,
tri lesene dražice za ogenj, strgulja za repo,
Železni kotel za maslo, kad za sirarstvo, stol brez noge, dva prazna vinska soda, dve vinski lestvi, tovorno sedlo, dve kadi z zeljem, dve kadi z repo.
V pristavi pod gradom.
Deset krav za mleko, en bik,
dveletna telica,
enoletna telica,
dva para enoletnih juncov,
dve telici, ki so stare leto in pol,
18	puric, ena svinja, dve raci.
Kmetsko orodje.
Dva kmetska voza z okovanimi kolesi,
dva vozička za krmo,
ena veriga,
tri slabi koriti,
ročna žaga,
ena kosa, sveder, mlinski kamen, dve lestvi za seno, eden vozič na eno kolo.
Napisano in podpisano na Planini, dne 13. kimavca in 12. vinotoka 1671.
* * *
Leta 1654. se je začela pri cerkvi na Planini nova krstna in mrtvaška knjiga. Žali bog nam nista ohranjeni.
Gotovo je torej, da se je v cekrvi na trgu krščevalo in poročalo, kakor so bili tudi mrliči pokopani na domačem pokopališču.
Meseca svečana 1672. leta je začel Ivan Jošt Moscon z Ivanom Jakobom Mosconom neko pravdo zaradi gospodarstva na Planini in sicer se je pri tem skliceval na oporoko Janeza Baptista Valvazorja iz leta 1581., zato, ker je Valvazor zapustil svoje premoženje vsem petim sinovom svoje sestre baronice Mosconove in da zaradi tega ni samo najstarejši potomec Marksa Antona Moscona fidejkomisni gospodar na Planini, temveč tudi potomci onih bratov.
Ta trditev se je izkazala kot nepravilna in Jurij Karol je ostal edini pravi posestnik in gospodar planinskega gradu.
Planinski grad od svojih prvih začetkov sem ni imel toliko pravd in prepirov, kakor z.a čas Jurija Hervarta Moscona. Kajti ta je bil svojevoljen in prepirljiv in se je zato vedno izpotikal ob pravice drugih ljudi, ali je vsaj bil o njih popolnoma drugačnega mnenja.
Leta 1687. je tožil Janez Hervart radi neke krivice v planinskem okraju, ljubljanskega knezoškofa Siegmunda Krištofa pl. Herbersteina.
Vdova Ana Eleonora pl. Moscon je dobila leta 1672. davke nekaterih tržanov v zastavo za neko posojilo, ki ga je dala Janezu Hervartu. Ta je l. 1683. celo stvar poravnal in dobil v zastavo dane davke zopet nazaj.
Približno takrat je bil na planinskem gradu nastavljen prvi nadlogar po imenu Franc Vernir.
V Vejcah je bil na posestvu nekega Vrtačnika velik jez za ustavljanje Sevnične. Ta jez je poškodoval neki Matija Sarlah tako, da je postal zanič. Zato je tožil Janez Hervart l. 1689. Sarlahovo zemljiščno gosposko, Friderika Ditrika Diesperga in njegovo soprogo Suzano Izabelo radi škode pri jezu v Vejcah. Ta škoda je bila precenjena na 100 zlatov, ki jih je zahteval Janez. Hervart tekom štirinajstih dni. Če bi se svota do tistega časa ne plačala, je Moscon žugal, da bode Diesperga tožil pri deželni sodniji v Gradcu.
L. 1690. je bila začasno vdova Ana Eleonora pl. Moscon zastavnica planinskega gradu. Imenuje se 4. sušca istega leta prvo in edinokrat v zvezi s Planino.
Medtem se je Janez Hervart dne 24. vel. travna 1688. leta zopet sprl z očetom jezuitom v Jurkloštru. In sicer je Moscon tožil predstojnika jezuitskega konvikta v Gradcu, patra Henrika Junčerja.
Vzrok te razprtije je bil ta, da je baje planinska sodnija kaznovala nekega jurklošterskega podložnika, ki ni spadal pod njeno oblast.
Priče sta zaslišala kot komisarja celjska mestna pisarja Blaž Kostegger in Janez Jakob Frauendorfer. Med pričami so imenovani sledeči planinčani: Matija Pungeršek in Jurij Krajnc ali Reberšak, ki je bil 100 let star.
Ta dva sta dokazala, da je bil nekdaj neki Primož Šneider radi nečistosti kaznovan in da je tudi plačal 3 goldinarje globe. To so trdili tudi Jurij Aperšnik, svobodni kmet na Brdem, 54 let star in Jurij Šeško, ki je bil enako star.
Kakor so eni trdili, je bil Primož. Šneider jurklošterski podložnik in je bil kljub temu od planinske sodnije kaznovan. Temu so pa jurklošterski jezuiti ugovarjali, ker so videli v takem ravnanju vtikanje v svoje pravice kot zemljiški in sodnijski gospodarji obsojenega. Jurij Hervart je napravil kratkomalo naznanilo pri deželni sodniji, češ, da bode svojo pravico do tega dokazal, da kaznuje tudi tuje podložnike za zločine, ki so jih delali na njegovi, torej na planinski zemlji.
Kajti, ko je bil Primož Šneider, ker je otrokom svoje sestre kratil in pridržal dedinski del, prvič in sicer od skrbnika Jurija Khiinspergerja kaznovan in zaprt, se jurklošterska oblast niti zmenila ni zato. S tem je hotel Janez Hervart dokazati svojo pravico kaznovati tudi tuje podložnike.
Primož. Šneider je bil od prič popisan kot razuzdan in malopriden. Rekli so, da je spravil v enem letu tri dekleta v nesrečo, katerih eno je otroka odpravilo. Takrat so imeli Šneiderja na sumu, da je on dekleta zapeljal k umoru. Sicer mu pa ni bilo mogoče tega dokazati.
Pozneje se je Šneider poročil, ter prelomil zakon. Zaradi tega je pa bilo dekle kaznovano in ne on. Razven tega sta še pa morala on in ona planinskemu župniku plačati vsak eno krono globe. Grad takrat ni zahteval denarne globe.
Pri sedanji obravnavi je bil tudi planinski kaplan po imenu Adam Ljubi navzočem Nadalje tržan Pungeršek, ki je trdil, da je planinska sodnija take podložnike, ki so se slabo obnašali, vedno strogo kaznovala. Tako je baje moral svoje čase neki podložnik po imenu Kovač, katerega sestra je tudi svojega otroka odpravila, položiti 15 goldinarjev globe. Takrat je pa tisti Kovač zagnal hud krik, in je zelo moledoval, češ, kako naj 15 goldinarjev plača, ker baje po celi deželi tega denarja ni bilo.
O Primožu Šneiderju so pri tej obravnavi ljudje še pravili marsikatere stvari. Sicer se pa ta pravda o tej priliki ni končala. Tem več je bilo o tej stvari še dosti zaslišanj in se je vlekla tožba med planinsko in jurkloštersko oblastjo več let.
Zanimivo je, da so planinski podložniki pri zaslišanju vedno to rekli, kar je bilo njihovi gosposki v prid, jurklošterski pa nasprotni v prid svojim gospodarjem. Zato sta komisarja stvar tako zasuknila, da so bili planinčani na novo in sicer v Jurkloštru zaslišani, jurklošterčani pa na Planini. Sedaj sta pa obe stranki povedali ravno nasprotno kakor poprej. Kajti jurklošterčani si niso upali v planinskem gradu česa trditi, kar bi ne bilo tamkajšnji gospodi v prid in po volji in planinčani so bili v jurklošterskemu samostanu v ravno tistem neprijetnem položaju.
Iz tega razvidimo, da so se podložniki takrat tako bali gospode, da njihovo pričanje pred sodnijo ni imelo nobenega pomena.
V prihodnjem letu se je pregrešil sin jurklošterskega podložnika Jurija Kopečarja v planinskem okraju z neko žensko in ga je radi tega kaznovala grajska sodnija z zaporom in z globo. Plačati je moral šest kron.
Zaradi te kazni, ki je zadela enega izmed njenih podložnikov, je pater Henrik Junčer kot višji jezuitskega reda v Gradcu, dne 12. svečana l. 1691. tožil Janeza Hervarta pri deželni sodniji, češ, da se ta pokrivem vtika v pravice Jurkloštra. Zopet primer kakor Primož Sneider.
Sedaj je zahtevala jurklošterska sodnija 100 zlatih cekinov kot odškodnino radi vmešavanja v jurkloštersko sodno oblast, češ, da je Janez Hervart storil "po vsi deželi hudo prepovedano nasilnost”.
Sicer pa je Janez Hervart razven imenovanih, tudi druge jurklošterske podložnike kaznoval na svoji sodniji v planinskem gradu.
Tako sina nekega mlinarja, Filipa Počerina, potem Jurija Sečatina in meseca vel. srpana 1691. neko žensko po imenu Rethia Ruperti, katero je kaznoval s silo.
Deželni glavar Siegmund grof Schrottenbach v Gradcu je poslal 14. mal. srpana l. 1694. komisijo okraja Celje na Planino, da bi tam določila ali ima Janez Hervart pravico kaznovati jurklošterske podložnike ali ne.
Janez Hervart je trdil, da ima že 34 let samo on v celemu okrožju pravico kaznovati prešestovanje in enake pregreške. Kar se pa tiče Rethie Rupertove je bila ta pri planinski sodniji radi prešestovanja naznanjena in po pravici kaznovana.
Kot priče za to svojo pravico je navedel Janez Hervart prejšnjega jurklošterskega dvornega sodnika Janeza pl. Eancenberga, neko spričevalo gospoda Rajhenburškega z dne 20. sušča 1691. leta in neke račune jurklošterske oblasti iz 1623., 1648., 1652., 1656. do 1686. leta.
Nadalje je imenoval sledeče jurklošterske podložnike kot priče: Filipa Reseca, Blaža Zeliča, Andreja Skoberneta, Jurija Petičarja, Matevža Perčiča, Gregorja Vrečkota, Miklavža Zeliča, Janeza Tovornika, Lukata Kartušerja, Gregorja Gučeka, Markota Zapušeka, Martina Vouka, Pangraca Lokošeka, Tomaža Sunerja in Jurija Tovornika.
Najprej je dokazoval Janez Hervart svojo pravico edine oblasti za kaznovanje v omenjenih zadevah kot gospodar na Planini, še z nekim privilegijem iz /• 1212. in so tem privilegiju izdane vojvodske listine iz 1312., 1329., 1360., 1490., 1503., 1566. in 1621. leta.
Potem je hotel Janez Hervart na podlagi starodavnih listin dokazati, da je nekdaj gospod Oton Planinski za sebe in vse svoje naslednike in dediče prisegel in obljubil, da bodo vedno kaznovali predstoječe zločine jurklošterskih kmetov ali podložnikov on in njegovi nasledniki, tudi če bi bila navada nasprotna, ali bi bilo sploh boljše tega ne storiti. Ti, v stari listini posebej navedeni zločini pa so: "razkošnost, tepež, prelivanje krvi, raniti, ude kvariti, sleparija, tatvina ali drugi pregreški in slaba dejanja". Priča temu je privilegij gospoda Otona Planinskega, napisan na dan sv. Dijonizija l. 1311. Ta listina je v zvezi Z nekdanjim varstvom vitezov planinskih nad samostanom v Jurkloštru.
Jurklošterski oskrbnik Janez pl. Rancenberg, ki ga je Janez Hervart imenoval kot prvo pričo, ni mogel, ker je nekaj bolehal, priti k tej obravnavi na Planino. Zato je pismeno dal svoje pričanje. Tudi je imenoval nekaj podložnikov za priče.
Pangrac Lokošek, ki je bil deset let pristavnik in mlcitič na grajskem marofu v Golobinjeku, je tudi tako povedal.
Janez Rancenberg, ki je bil od l. 1655. do l. 1688. dvorni sodnik v Jurkloštru, je pisal in izpričal, da se je, kar on ve, presestovanje jurklošterskih podložnikov vedno tudi pri domači sodniji kaznovalo, nikdar pa pred planinsko sodnijo.
Nato je Janez Hervart navedel kot priče z.a svojo pravico sledeče planinske podložnike: Jerneja Gosteja, Jurija Oprešnika, Jurija Kovačiča, Blaža Flugsa, Andreja Podoresnika, Boštjana Pertinača, Andreja Brilijci, Martina Zalokarja, Martina Voleja, Miklavža Lokošeka, Matevža Cvirna in Matija Ulaga. +)
Potem je bil stoletni Matija Pungeršek pravil, da je bil ta často imenovani Primož Šneider že pred sedetimi leti umrl. Pred petindvajsetimi leti pa je bil od planinske sodnije zato kaznovan, ker je malima sinovoma svoje sestre, po imenu Juriju in Andreju Zuželj, v Dobjem, zapravil dediščino. Jurklošterska oblast je to obsodbo planinskega gradu potrdila, čeprav je bil Šneider jurklošterski podložnik in je to tudi ostal do svoje smrti. To pričevanje so potrjevali sledeči planinski podložniki: Gregor Cestarič, Andrej Veber, Andrej Šeško, Janž Pandircher, Andrej Šlic, Matija Štervucl, Adam Šmid in Boštjan Gračner, ki je bil podložnik župnika v Rogatcu.
Ravno tako sta pričala Boštjan Doberšek in grajski uradnik Pangrac Vojda.
Naštelo se je tudi še večje število oseb, ki so bile Jurkloštru podložne, in kljub temu kaznovane od planinske sodnije.
Jurklošterski podložnik Kopriuc je bil tudi nekdaj od planinske sodnije kaznovan radi prešesto-vanja. Enako Jurij Lečar in Petrič Zelič. Tega so v gradu dali v železo. Njegov oče je moral priti iz Jukloštra na Planino plačati globo in so potem sina zopet spustili. Da se je to res zgodino, zato sta bila zopet priče tržan Luka Gorjup in planinski podložnik Matija Šunko.
Oskrbniški račun Jurija Khiinspergerja je razjasnil, da je bil jurklošterski podložnik Pavel dne 25. vel. srpana 1646. leta od planinske sodnije kaznovan z globo dvanajstih goldinarjev. Za to se je oglasil planinski podložnik Andrej Milij kot priča.
Enako je bil jurklošterski podložnik Štefan Belovič L 1644. tudi od planinske sodnije kaznovan. To je bilo razvidno iz zapisnika "Kazni in dohodki gradu Planina".
Z vsem tem se je potegoval Janez. Hervart za svojo pravico, da sme jurklošterske podložnike kanovati planinska sodnija. Da se je Moscon na vso moč potegoval za svojo pravico, izvira že iz tega, da je navedel toliko prič.
Imena nekaterih naj bodo še zabeležena:
Jurij Oprešnik, Mihael in Vid Mahne, Urban Cesarič, Martin Mertinah, Matija Sterbucl, Jakob Hribernik, Jurij Kovač, tržan, župan Martin iz Slatine, bivši grajski župan Pangrac Vajda, Jurij Lončar in Martin Zalokar.
Tem Mosconovem izvajanjem so jezuiti ugovarjali češ, da je ta napravil nekega rajhenburškega tržana po imenu Matija Rezepes, ki je bil prej vodil preiskavo, zato, da je pregovarjal podložnike, da naj govorijo graščaku v prid.
Janez Hervart je bil pa zares Rezepesu rekel, da naj opomni pri zaslišanju podložnike na neki stari ukaz, da morajo vedno držati h svoji grajski gosposki. Ko je pa Janez. Hervart zapazil, da bi
+) Imena vseh pri tej pravdi navzočih in zaslišanih oseb se zato imenujejo tako natančno, da ima bralec vedno pred očmi katere rodbine, ki so še dandanes na Planini in okolici, so že takrat živele tam.
mu to utegnilo škoditi, je takoj svojo velevanje proti Rezepesu preklical, sicer pa šele, ko je ta že bil podložnikom rekel kako naj bi govorili.
Nato je bila zopet nova obravnava v planinskem gradu in so se takrat iznova vsi prejšnji dokazi navedli.
Jernej Šušterič je o tej priliki razkladal, da je Primož Šneider že pred desetimi leti umrl in da je bil kakšnih dvajset let pred svojo smrtjo kaznovan. Hotel si je takrat osvojiti posestvo svojega svaka in spraviti na ta način otroke tistega svaka ob očetovsko dediščino. Razven tega pa je še grešil z raznovrstnimi ženskami.
Primož Šneider je bil v Dobju doma in po poklicu krojač.
Ko je bil Šneider takrat na planinskem gradu zaprt, je poslal nekega Janža h krčmarju Doberšeku v trg in ga je pustil prositi, da naj pride v grad in tam plača zanj tri goldinarje globe. Doberšek je res šel v grad in je tam plačal tri goldinarje namesto Šneiderja, ki so ga nato izpustili iz ječe. Tudi Doberšek leta 1691., ko je bila ta obravnava, ni več živel. Primož Šneider je pa bil celo štirikrat poročen.
L. 1685. je bil dvajsetsedem let stari Petrič Zelič, kot jurklošterski podložnik, od planinske sodnije obsojen na globo štirih goldinarjev. Grajski služabniki so ga prijeli, ko je s svojim očetom na polju oral. Ker stari Zelič ni mogel plačati globe, je prosil tridesetsedem let starega tržana Luka Goriupa, da naj ta plača tiste štiri goldinarje mesto njega in tako osvobodi njegovega sina. Nato je Goriup nesel zahtevani denar v grad. Priča tega je bil tudi planinski tržan Boštjan Orožarn.
1644. leta je bil zopet neki jurklošterski podložnik po imenu Štefan Jelavec, od planinske
sodnije kaznovan s tremi goldinarji globe.
\
Med jurklošterskimi, ki so pričali o tej stvari, je imenovan tudi neki Primož Pinter. Ta je bil praded sedanjega planinskega tržana in gostilničarja Jožefa Pinterja (Kuhn).
Krojač Kopriuc, ki je bil tudi nekoč kaznovan, je bival pri planinskem podložniku Mihaelu Mahnetu.
Ker je Janez Hervart na navedeni način vedno utrjeval svojo pravico, so veleli jezuiti po svojih podložnikih tajiti vse, kar je navedel nasprotnik.
Jurklošterski pater je imenoval veliko število ljudi, pri katerih je nekdaj Šneider delal in vsi ti so rekli, da se ne morejo spominjati, da je bil Primož Šneider kedaj od planinske sodnije kaznovan. Tiste tri goldinarje globe je bil baje zahteval župnik in se je ta svota tudi radi tega plačala cerkvi in ne gradu.
To so trdili jurklošterski podložniki, ki so bili menda že preje v tej stvari podučeni. Čudno je, da so sedaj ravno tiste priče, ki so bile poprej govorile za Mosconovo pravico, sedaj pričale ravno nasprotno, kakor je pač bilo jezuitom v prid.
Temu, da je bil krojač Jurij Kopriuc jurklošterski podložnik, sicer ne ugovarjajo. Rekli so pa, da je bil baje zato kaznovan, ker je ukradel pri Janžu Vouku v Jurkloštru enega koštruna. Takrat pa je spadal Kopriuc pod Planino in ne pod Jurklošter in je bil zato od planinskega grada kaznovan. Vrhu tega pa je bil tako dolgo zaprt v planinski ječi, dokler ni plačal globe in se tako rešil svojih vezi in zapora.
Zato so pričali zopet nekateri ljudje, ki so bili preje povedali nasprotno za Mosconovo pravico.
Med temi sta bila neki Gregor Kopriuc in Ivan Erazem pl. Mayhofen, ki je bil preje za slugo pri Janezu Hervartu na Planini, sedaj pa je služil kot dvorni pisar pri jezuitih v Jurkloštru.
Kot odpravljeni sluga seveda ni zamudil priložnosti škoditi svojemu prejšnjemu gospodarju, zato se je nad njim maščeval in se ob enem priliznil pri svoji novi gosposki. Govoril je torej Janezu Hervartu v škodo.
Od Petriča Zeliča so sedaj pravili, da ni bil takrat ko so ga kaznovali, doma, temveč kot hlapec v Zusmu in radi tega ravno tisti čas ni spadal pod jurkloštersko oblast.
Kot pričo, da je to resnica, so imenovali Zeliča samega, ki je bil preje vendar pravil, da so ga bili prijeli planinski biriči ko je s svojim očetom doma v Jurkloštru oral. Nadalje je bil priča tudi Zeličev gospodar, kakor se je reklo, po imenu Marko Vertačnik, ki je sedaj na enkrat, kakor se je izkazalo, živel v jurklošterskem okraju in ne v Zusmu, kakor se je poprej trdilo.
Nadalje so pravili jezuiti, da je iznova kot priča imenovani in od planinske sodnije kaznovani Stefan Jelovec že zdavno umrl in ga zato seveda ni več mogoče zaslišati.
Pri tej obravnavi se je stvar za Janeza Hervarta vedno bolj obračala na neugodno stran. Kajti tudi jurklošterski sodnik Janez pl. Rancenberg je bil sedaj, kakor lahko umevno, proti njemu. Celo na planinske podložnike se je tako uplivalo, da so se nekateri izrekli proti svojemu lastnemu gospodarju. Tako na primer, Miha in Vid Mahne, Martin Martjah, Martin Stervucl in Martin Zupan.
Nekateri so tudi razkladali, da so bile tiste ženske, ki so se tudi takrat pregrešile, od jurklošterske oblasti in od planinske sodnije kaznovane.
Nadalje so navedli jezuiti še sledeče jurklošterske podložnike kot priče: Jurija Javornika, župana Jurija na Dežnem, Pangraca Lokošekci, Andreja Zupana, Vida Maroša in Tomaža Sumeta.
Jezuiti so se tudi pritožili zato, da je komisar Rezepes priče pri prvem zasliševanju peljal v neko posebno sobo in jih je tam v navzočnosti grajskega uradnika po imenu Hartmana Vubiča, ki je pisal zapisnik, povprašal. Pri tej priliki je pa oskrbnik ljudem zažugal, da pri kakšnem drugem zaslišanju ne smejo drugače povedati kakor sedaj, če ne, bodo hudo kaznovani. Da je bilo to resnica, so hoteli potrditi Matija Rezepes, nadalje planinski tržan Volk Jernej Vunič in prejšnji Mosconov sluga, ki je bil sedaj dvorni pisar v Jurkloštru, Ivan Erazem pl. Mayrhoffen.
Prejšnji jurklošterski sodnik Janez pl. Rancenberg, je sedaj trdil nasprotno temu, kar je poprej pravil, da kolikor on ve, ni bil nikdar nobeden jurklošterski podložnik od planinske oblasti kaznovan. Zastran Sneiderja je pa sedaj trdil, daje ta sicer bil jurklošterski podložnik, a da ni imel stalnega bivališča. Od kakšnega kaznovanja tega človeka pa Rancenberg sploh ni ničesar vedel.
Jezuiti so tudi še privedli večje število drugih prič zato, da planinska oblast ni nikdar kaznovala jurklošterske zločince in da je to vedno domača gosposka storila. Za pričo so hoteli nekega Martina Pajka, ki pa ni več živel.
Neki Pisdeker je tudi povedal, daje šele kakšnih šest let navada, da se kaznujejo jurklošterski podložniki pred planinsko sodnijo. Kar se pa tiče Sneiderja, je Pisdeker trdil, da je on sam s tem krojačem potoval okoli in da je Sneider takrat tiste tri goldinarje v planinskem gradu plačal zato, da je smel delati v planinskem okraju, ne pa kot globo, ker ga je graščak obsodil. Kazen radi odpravljenega otroka je morala tista ženska, ki jo je bil krojač zapeljal, čisto sama trpeti. Tudi Pisdeker je dokazoval, da je bil Sneider sicer jurklošterski podložnik, pa brez stalnega bivališča.
Miklavž Zelič je pa sedaj trdil, da je bil njegov brat od jurklošterskega sodnika Rancenbergerja
za šest goldinarjev globe obsojen.
Nadalje se imenujeta kot priča Filip Resec in Primož Pinter. Ta je celo še vedel, da je bil baje neki jurklošterski podložnik po imenu Jurij Vogris, tudi od tamkajšnje oblasti kaznovan radi nečistosti.
Potem je bil zaslišan kmet Jurij Mikulič, ki je pravil, da sta bila pred 37 leti dva fanta po imenu Jurij in Martin Kovač, iz Podkamna v Jurkloštru kaznovana, kar je tudi njegovemu sosedu Juriju Kranjcu znano.
Gregor Kopriuc je pravil, da je bil pred kakšnimi dvanajstimi leti neki mladi človek, ki je bil jurklošterski podložnik, od planinske sodnije kaznovan. Najprvo mu je hotela grajska oblast, kot spravo za njegov pregrešek, dvanajst koštrunov vzeti. Ker je bil pa to žival spravil ob pravem času iz grajskega območja, so biriči njega samega prijeli in ga zaprli v grajsko ječo. Ko je plačal 45 krajcarjev globe, so ga pa zopet izpustili. Deset let pozneje so ga zopet prijeli in zaprli, dokler ni povedal kako in zakaj je bil prvič kaznovan.
Nazadnje je bil še enkrat prejšnji Mosconov sluga, dvajsetšest let stari Ivan Erazem pl. Mayr-hoffen zaslišan. Ta je pa pravil, da je planinska gosposka Gregurju Kopriucu in mnogim drugim, ki so prišli k zaslišanju v grad, žugala s palico, ječo in drugo kaznijo, ako ne bodo rekli, da so bili nekdaj od planinske sodnije kaznovani radi nečistosti. Štefan Jelouc, ki ga je bil Janez Hervart tudi imenoval kot pričo, pa o tem času sploh več živel ni. To je bil Moscon baje Mayr-hoffu pravil, ko je ta še pri njem služil.
Ko je potem komisar Rezepes prišel v grad, je bil Janez Hervart v svoji sobi nekaj napisal, kar je potem Rezepesu izročil. Nato so bile priče zaslišane. In Mayrhoffen je slišal kako so se nad njimi hudovali in kričali, skozi vrata.
S tem je hotel prejšnji sluga razjasniti, da je Moscon skupno s svojim oskrbnikom in s komisarjem Rezepesom s kreganjem in žaganjem kmete tako prestrašil, da so preplašeni vse tako povedali kakor so zahtevali gospodje. Vse to je potrdil Matija Rezepes. Pripomnil je samo, da ni res, da se je bilo podložnikom zabičalo, da ne smejo pri drugem zaslišanju kaj drugega povedati kakor prvič in da mu bi bil Moscon kaj napisal. Tako je gospod komisar pri tej neprijetni stvari spravil samega sebe iz zadrege.
Ker pa vendar sodniki niso mogli priti tej zadevi do konca, je bila dne 13. mal. travna l. 1694. v Celju zopet neka obravnava, pri kateri so najprvo Moscona hudo prijeli. Sledeče osebe so bile splošno proti njemu:
Janez pl. Rancenberg, Luka Kartušer, Jurij Vrečko, Blaž Zelič, Filip Resec, Andrej Škoberne, Janž Kovačič, Pangrac Lokošek, Jurij Tovornik, Gregor Guček, Tomaž Stuner, Marko Zapušek, Jurij Polišer, Martin Vouk.
Vsi skupaj so trdili, da so bili jurklošterski podložniki, ki so se pregrešili v nečistosti a kaznovani bili že od davnih časov sem vedno od svoje domače oblasti, a nikdar od planinske sodnije.
Rancenberg h tej obravnavi ni mogel osebno priti, ker je bil bolan in že pet tednov ni mogel vstati. Zato je svojo izreko proti Janezu Hervartu napisal in poslal to pismo sodniji. Vsled tega se je Mosconu posebno očitalo, da je bil mesca rožnika l. 1691. nekega jurklošterskega podložnika po imenu Jurija Pušnika, radi nekega pregreška kaznoval.
Končni zapiski o tej dolgotrajni in zamotani pravdi so se zgubili, tako, da nam konec cele stvari
ni znan. Gotovo se Mosconu ni preveč zgodilo in jezuitom se menda tudi ni bilo treba pritoževati. Pravda je zaspala, ko so se nasprotniki naveličali prepira.
Toda l. 1695. je imel Janez Hervart Moscon že zopet neko drugo pravdo z Ivanom Jurijem pl. Kercenspergerjem, in zopet novo pravdo z jezuitom v Jurkloštru. In sicer je bil vzrok te pravde planinski tržan in kovač po imenu Matevž Šreiner.
Mož je namreč meseca kimavca l. 1692. baje z dovoljenjem Janeza Moscona, v gozdu jur-klosterskega samostana v Rožnem dolu posekal nekaj bukev in kakšnih pet voz drv peljal domov.
Samostanski predstojnik je naprosil Janeza Hervarta, da naj bi ta naročil vrnitev teh drv.
Takrat je tudi umrl fidej komi sni gospodar Franc Bernard Moscon in njegov naslednik je postal l. 1698. Janez Adam Moscon.
Njegov bratranec po imenu Janez Pavel, je pa hotel dobiti grad v svojo oblast. Toda ni se mu posrečilo. Janez. Adam je ostal pravi fidejkomisni gospodar na Planini. Sicer pa ni živel stalno v svojem gradu, temveč je prepustil gospodarstvo tamkaj svojemu stricu Janezu Hervartu, ki je že dolgo let opravljal ta posel.
Leta 1697. je prišel v St. Vid novi župnik po imenu Jurij Vouk, ki je na tem mestu ostal do 1708. leta.
1699. leta je izšla razsodba v pravdi Janeza Hervarta proti predstojnikom Jezusove družbe v Gradcu.
Glasila se je razsodba tako, da planinski grad nima pravice obsojevati podložnike drugih gosposk, temveč sme to samo storiti s svojimi lastnimi podložniki. Janez Hervart je torej končno pravdo zgubil.
Žički samostan je imel blizu Planine nekaj posestev. Samostanski prednik Janez Baptista, se je pa z Janezom Jakobom Mosconom pogodil dne 8. vinotoka 1697. leta tako, da je planinski grad dobil nekaj dohodkov tistih posestev.
L. 1700. je napravil Janez Hervart o davkih planinskih tržanov sledeči ustanovni zapisnik:
"Tukajšnji tržani dajaj o od enega posestva ..............................................27 kr.
davka.............................................................................1 gold. 48 kr.
3	3/4 vojaške pristave ..........................................................1 gold. 41 kr.
telesnega davka ..........................................................................5 kr.
3	gold. 21 kr.
cerkev j1 v. Marjete daje od enega posestva ............................................27 kr.
davka...........................................................................1 gold. 48 kr.
3 3/4 vojaške pristave .........................................................1 gold. 41 kr.
telesnega davka ........................................................................15 kr.
3 gold. 31 kr.
Na Planini so živeli leta 1700. sledeči tržani:
Urh Sluga	Jurij Koželj
Pangrac Mežnar	Miha Romih
Jakob Koželj	Tomaž Stadler
Janez Kodrič	Fabijan Rauter
Matija Romih	Gašpar Koželj
Miha Rauter	Matija Polak
Štefan Mozivoh	Miha Kožuh
Miklavž Kožuh	Jakob Polak
Miha Selišek	Martin Kojnšek
Janez Gorišek	Lenart Rajh
Matija Rajh	Miklavž Frece.
Davčna svota leta 1700. znese 127 gold. 44 kr.
Da navedeni tržani te davke gotovo plačujejo, potrjujem pri svoji plemiški časti, pri moji zvestobi in veri, z mojim rokopisom in s svojim pečatom, na Planini, dne 20. vinotoka 1700.
(pečat)	Janez Hervart baron Moscon."
Dne 20. svečana je pisal deželni glavar Štajerske, Jurij pl. Stubenberg, Janezu Hervartu sledeče obvestilo v imenu cesarja:
Ker je Janez Hervart dne 19. rožnika 1697. leta napravil neko vlogo, da ima več v planinskem okraju živečih in pod Zusemsko oblast spadajočih urbarskih podložnikov svoje varstvene davke plačati na Planino in da se je to sedaj od sodnikov in celo od samega cesarja potrdilo.
Tekom let je Janez Hervart od svojih sovražnikov, ki jih je radi svoje prepirljivosti imel dosti, na cesarjevem dvoru očrnjen in poganjali so se zato, da bi naj bil odstavljen kot upravitelj planinskega gradu. In res je prišlo tako daleč, da je bil Janez Hervart po cesarskem ukazu dne 21. mal. travna l. 1705. odstavljen. Obenem je prišlo grajsko posestvo pod sekvesterstvo in je bil imenovan kot sekvestrator uradnik Pilpah. Zaradi sekvesterstva se je napravil zapisnik o vseh gospodarstvih pod planinskim gradom, kateri je bil sledeči:
Grad...............................1 gospodarstvo
Cele kmetije ......................19 gospodarstev
Pol kmetije .......................123 gospodarstev
Posestva tržanov ..................25 gospodarstev
Prosti kmetje .....................33 gospodarstev
Bajtarji...........................14 gospodarstev.
Tisti čas so bila torej pod planinskim gradom 212 gospodarstva.
Proti odstavljanju Janeza Hervarta je ugovarjal fidejkomisni gospodar Planine, Ivan Adam Moscon z lastnoročno vlogo z. dne 29. mal. travna 1705., češ, da ima vendar le on sam pravico svojemu gradu postaviti ali odstaviti upravitelja.
Ob enem je tudi Janez Hervart sam vložil prošnjo na cesarja, da naj bi mu ta pustil upra-viteljstvo planinskega grada, posebno zato, ker je s svojim in svoje soproge premoženjem gradu, kakor tudi sirotišnici v Laškem zelo koristil in ker je bil kot upravitelj vedno vesten in natančen.
Glavni nasprotnik Janeza Hervarta v tej zadevi je bil njegov sorodnik Janez Pavel Moscon, ki je sedaj hotel, ker se mu ni bilo posrečilo dobiti gradu v pest, postati vsaj upravitelj grajskega posestva in sirotišnice.
Ko na Janez Hervartovo prošnjo ni bilo odgovora, je čez par tednov iznova pisal s pripombo, da se menda njegova prva prošnja ni predložila.
Končno je Janez Hervart napisal še tretjo prošnjo, s katero je še enkrat nujno prosil, da naj se mu pusti upraviteljstvo. Svojo prošnjo je podpiral s tem, ker bi bile njegove na grajskem posestvu zastavljene hipoteke potem brez vrednosti, kar bi pomenilo za njega, njegovo soprogo in njiju malo deco izguba premoženja in bi jih vse skupaj spravilo v siromaštvo.
Kakor smo že omenili, so se moški člani Mosconove rodbine čestokrat prepirali radi fidejkomisnega gospodarstva na Planini. Vsled tega si lahko mislimo, da ni bila samo čast, temveč, da je bilo tudi prav koristno imeti ta grad v lasti. Seveda je to bilo samo približno, do polovice osemnajstega stoletja tako. Kajti pozneje so bili izdatki gradu višji nego dohodki. Dolgovi so se menda začeli v časih tridesetletne vojne ali radi nje, ker so dežele od njenih posledic le počasi okrevale.
Leta 1708. je postal vikar Boštjan Roblek naslednik župnika Jurija Vouka, sicer je pa ostal g. Roblek samo dve leti na planinski župniji.
Za njim je prišel župnik Andrej Čebe, ki je ostal do 1724. leta.
Za njim je l. 1716. imenovan kot kaplan g. Andrej Ve mačkon. 1728. leta je pa bil kaplan Andrej Perenc kot župnikov namestnik pri cerkvi sv. Marjete v trgu. V istem poslu mu je sledil l. 1731. kaplan Boldežar Koren, ki je bil 11. mal. travna 1735. na Planini pokopan.
Janez Hervart Moscon se je branil mnogo let popustiti grajsko upraviteljstvo na Planini. Njegov tekmec Janez Pavel se je na vse pretega napenjal, da bi ga spravil iz tega mesta in fidejkomisni gospodar Ivan Adam ga je pri tem pridno podpiral. Ta je namreč v tej zadevi igral dvojno vlogo, ker je hotel upraviteljsko službo na planinskem gradu sploh odpraviti in plačo 275 goldinarjev na leto, ki je bila za to mesto, obdržati za sebe.
Janez Hervart si je najel kot zagovornika v tej zadevi nekega odvetnika po imenu Matija Ignaca Vildonerja in ta je napravil leta 1710. v imenu Janeza Hervarta in njegove soproge Marije Elizabete, neko vlogo na štejerskega deželnega glavarja in je prosil, da bi se letna plača 275 goldinarjev imenovanima zakoncema ne odtegnila in da se prošnja Janeza Pavla kot nasprotna temu ne odobri.
Dne 4. svečana l. 1712. je Ivan Adam vložil pri deželni sodniji v Gradcu pisanje sledeče vsebine:
Ivan Adam in njegova soproga Katarina sta dobila od Janeza Hervarta, po pogodbi, najemnino za pol leta v znesku 137 gold. in 30 kr.
Sicer pa nimata Janez. Hervart in Janez Pavel ničesar oddati od grajskih dohodkov, kajti to pravico ima edino le Ivan Adam kot grajski gospodar.
Kmalu potem so pa Ivan Adam, Janez Hervart in Janez Pavel sklenili neko pogodbo, po kateri je bil planinski grad izročen grofu Jožefu Mosconu, ki je živel na Dunaju. Ta je imenoval svojega bratranca Janeza Baptista Moscona kot upravitelja in sodnijskega gospodarja na Planini. Tako je prišel grad, radi dolgotrajnih prepirov, v popolnoma druge roke.
Dne 26. rožnika 1716. leta je tožila vdova prejšnjega sekvestorja Marija Konstancija Pilpah grofa Jožefa Moscona na podlagi grajskih računov, radi svote denarja, ki jo je bil grad njenemu umrlemu možu dolžan.
Janez. Baptista Moscon je leta 1719. prvič v neki grajski listini imenovan.
V tem času so jeli kazati podložniki svojo nezadovoljnost radi velike tlake in desetine in nekateri kmetje niso hoteli več dajati desetine.
Prvi izmed teh je bil leta 1723. podložnik Mihael Pavline. Janez Baptista je upornika zatožil meseca rožnika istega leta pri deželni sodniji v Gradcu, ker Pavline ni delal tlake, ne dajal desetine in je vrhu tega še hujskal svoje sosede, da naj delajo tudi tako. Zato se je graščak bal splošnega upora. Prosil je deželnega glavarja, da naj bi ta poslal komisijo na Planino, ki bi Pavlinca kaznovala.
Pri preiskavi se pa je pokazalo, da je bil Pavline pred nekaj leti svojo kmetijo gradu odkupil in je bil zato različnih davkov in tudi nekaj tlake prost. K nesreči je pa Pavlincu zgorela kupna pogodba in grad mu, kljub ponovnim prošnjam ni hotel izročiti drugega. Tako je Pavline brez listine nehal dajati desetino in delati tlako, katere je bil prost in je, razžaljen hujskal še druge kmete naj delajo kakor on.
Kljub temu pa Janez Baptista vendar ni odnehal in je prosil deželnega glavarja, da naj postavi Pavlinca pred nepristransko sodnijo, ki bi ga kaznovala.
Pa tudi ogroženi podložniki Mihael Pavline, Jurij Kovač, Andrej Hrušovar, Janko Jazbec, Jakob Krajnc in Gašpar Šturbej so deželnega glavarja prosili, da naj njihovi obtožbi proti planinskemu oskrbniku Janezu Baptistu Mosconu ugodi.
To pismo je dne 21. malega srpana 1728. leta nesel posebni sel v Gradec. Kmalu potem je dobil oskrbnik obvestilo, da mu je pod kaznijo 200 cekinov prepovedano imenovane podložnike še dalje nadlegovati in jih ogrožati.
Janez Baptista pa ni bil pripravljen se tem ukazu pokoriti in je kmalu deželnemu glavarju pisal pismo sledeče vsebine:
Miha Pavline v Kladju, ki ni nikdar dobil kupnega lista za svojo kmetijo, se je vedno proti svoji gospodi slabo in uporno obnašal. Njegova tlaka je bila, da je moral nositi grajski davek iz Planine v Gradec. Zato ga je oskrbnik obvestil, da naj se pripravi za to pot, da bo denar pravočasno prinesel gori.
Ko je grajski sel prišel v Kladje, ni bilo Pavlinca doma, samo njegova žena in njen brat sta bila v hiši. Zena je grajskega sla tako oštela in okregala in graščaka tako psovala, da jo je Janez Baptista po selovi vrnitvi dal zapreti. Ker je pa zvedel, da so ostali otroci zaprte kmetice popolnoma sami doma, ker se je Pavline s svojim starejšim sinom nekje potepal, je ženo zopet izpustil.
Sedaj je pa deželnemu glavarju znano, da je planinski grad z laško sirotišnico, ki jo ima preskrbeti, v veliki zadregi.
Pavline je najprvo umrlemu Janezu Hervartu, potem sekvesterju Janezu Pilpahu in sedaj njemu, vso tlako in desetino odrekel. Razven tega je še pa hujskal sosede, da naj ravno tako storijo. Tako je vnel upor, ki se sedaj že kaže na vseh straneh. Vsled tega je oskrbnik prosil deželnega glavarja, da naj se v obrambo večje škode stvar na Planini preišče in da se naj uporniki strogo kaznujejo.
Temu pismu deželni glavar ni ugodil. Zato se je Janez Baptista še bolj trudil, da bi uporne kmete spravil pred strogo sodnijo, kar se mu je končno tudi posrečilo.
To posnamemo iz nekega pisma, celjskega poštarja Janeza Karola Praidtenfelda z dne 17. svečana 1724., ki ga je pisal dvornemu sodniku v Gradcu, češ, da Janez Baptista ne odneha Pavlinca in njegove prijatelje priganjati in zahtevati za nje kazni. Radi tega se prosi dvorni kurir in deželno glavarstvo pomoči za te uboge ljudi, kajti med njimi vlada veliko siromaštvo. Tako je bil Andrej Hrušovar v planinskem gradu hudo tepen in Gašpar Šturbej je bil že tri tedne zaprt. Ostali obdolženi podložniki so pa bili povsod preganjani, tako da še svojega dela niso mogli opravljati, ker se morajo skrivati kakor begunci.
Vidimo torej, da je Janez Baptista, ker mu deželni glavar ni ugodil, začel kmete, ki so se mu zamerili, kaznovati na svojo roko, ter jih preganjati s svojimi biriči in je dal enega pretepsti, drugega zapreti, ko jih je dobil v pest.
Pavline je pa že deset let poprej, ko je bil sekvestrator Pilpah kot oskrbnik na Planini, zadrževal desetino in tlako in je ded Pilpah zato kmeta zapreti. To je bilo meseca vinotoka l. 1709.
Začetkom prihodnjega leta je Pavline še vedno sedel v ječi, ne da bi bil Pilpah o tem kaj pisal oblasti v Gradec. Medtem so pa bili Pavlincovi sorodniki sekvestrator ja tam zatožili. Nato je deželna sodnija ukazala Pilpahu dne 17. prosinca 1710., da mora takoj o tem v Gradec poročati in ima Pavlinca izpustiti.
Listine o tem so se sedaj zopet poiskale in se priložile novemu aktu.
Pavline in njegovi zatirani sosedje so zopet pisali v Gradec in so prosili pomoči. Nato je deželna sodnija poslala dne 22. prosinca komisijo na Planino, ki je imela vse urediti in Gašparjci Šturbeja rešiti iz zapora.
Pismo, ki so ga kmetje poslali deželnemu glavarju, je bilo sledeče vsebine:
Pavlincu in njegovim sosedom je grajska oblast naložila mnogo bremen in so bili zato zelo siromašni. Ko je Pavline dne 17. kimavca šel iz svoje hiše, so ga prijeli grajski hlapci, ga pretepli in potem vrgli v ječo. Istotako so zaprli tudi dne 6. vinotoka Gašparja Šturbeja, ki ga do tistega dne (do sredi prosinca) še niso spustili.
Tudi celjski sodnik Anton Jožef Kruc jim je poslal prošnjo, ne da bi ga rešil, nazaj. Radi tega se naj imenuje za to stvar drugi sodnik, da bi se vendar izkazala pravica.
Njegova ekselenca, deželni glavar, se na kolenih prosi, da bi se za to stvar zanimal in ne samo razpisal obravnavo, temveč tudi postavil komisarja, ki bi imel preiskati in obravnavati naše pravice in našo staro pravdo in da se reši Gašpar Šturbej iz zapora, nadalje pa Mosconu zapove, da naj ne preganja več kmetov in jih mirno pusti na njihovih posestih. Če bi pa tega ne storil, naj bi se povišala globa 200 cekinov ali pa, da jo mora Janez Baptista Moscon zares plačati.
Iz Gradca so pa poslali tajnega izvedovalca po imenu Janez Karol Prontenau, da naj o vsemu temu poizveduje in sporoči deželni sodniji.
Zato je pisal Prontenau v Celju, dne 10. vinotoka 1723. dvornemu porotniku Janezu Helmerihu v Gradcu sledeče:
O pritoževanju planinskih podložnikov proti baronu Mosconu je on, Protenau zvedel, da je celjski sodnik Jožef Anton Kruc listine o tem prepiru pred več kot tednom izročil, da bi se ta prepir vendar enkrat nehal. Kako bi se pa baron Moscon obnašal proti poravnavi, brez da bi se kmetje kaznovali, je prav težko določiti, ker je šele pred kratkim, dne 6. vinotoka, nekega podložnika po imenu Gašpar Šturbej, ko je ta prišel iz cerkve, dal zvezati in vreči v ječo. To je storil Moscon zato, ker je bil Šturbej par mesecev poprej potoval v Gradec, kjer je graščaka zatožil.
Tudi je baron rekel, da je dobil od cesarskega dvora dovoljenje s svojimi podložniki delati kakor mu je drago. To dovoljenje je bilo seveda samo v njegovi domišljiji.
Najhujše je Moscon preganjal Pavlinca in je z njim hujše ravnal kakor z vsemi drugimi podložniki.
Ker je Pavline tudi sam tožil, bo gotovo tudi zmožen gospodu porotniku celo stvar tako razjasniti, kakor je treba.
Tako se je odrezal gospod Protenau, da bi ne zgledalo, kakor da če kmete zagovarjati.
Dne 8. prosinca leta 1724. je oblast v Gradcu odločila, da bode obravnava proti Mosconu tekom osmih dni in da se mora napraviti zapisnik o njegovem zagovoru.
Razjarjenim kmetom je tekla ta pravda prepočasi. Neko nedeljo se se sešli s Pavlincem v gostilni. Nekaj časa so se mirno pogovarjali o tej važni zadevi, ko so pa precej vina izpili so se začeli kregati in groziti in so nazadnje prisegali in se rotili, da bodo sodnika pri prihodnji obravnavi, oko bi mu v glavo prišlo razsoditi drugače kakor jim ugaja, za lase vlekli iz. sobe.
Potem je stopil kmet Hrušovar na stol in je pozval svoje sosede, da naj se združijo in naj njega in Pavlinca ubogajo, ter barona Moscona tožijo, ker je še vedno zahteval od njih ves davek, čeprav je deželni glavar odpustil planinskim kmetom pol davka in je zapovedal, da se od njih ne sme več zahtevati dvanajst dni tlake. Vse to se mora sedaj zapisati in pri obravnavi povedati.
Seveda je Moscon vse to kmalu izvedel. Kot grajski oskrbnik je pisal v Gradec, da naj se dajo uporni kmetje vsi skupaj zapreti.
Vsled tega je deželni glavar ukazal deželnemu profosu, da naj vse štiri hujskače Pavlinca, Hrušovarja, Jazbeca in Kovača na stroške barona Moscona pelje v graško ječo in jih naj tam obdrži. Tako se je zgodilo v Gradcu, dne 8. rožnika 1724. Takratni deželni prof os se je imenoval Janez Mihael Rostia.
Že leta 1704., torej dvajset let poprej, se je Pavline pokazal nepokornega in je takrat celjski vicedom stvar poravnal. Sicer mu je pa zato Janez. Hervart Moscon povedal, da se kot celjski vicedom nima mešati v planinske zadeve, ker ga nič ne brigajo.
Obenem z zaporom nepokornih kmetov, v začetku l. 1724., se je napravil tudi zapisnik vseh tistih, ki so bili z njimi v zvezi. Njih imena so bila sledeča: Boštjan Zakušek, Jernej Dvoršek, Martin Vertačnik, Matija Mastnak, Jurij Špan, Andrej Šostul, Jurij Rauter, Jurij Zalokar, Martin Sluga, Matija Delok, Boštjan Teržan, Matija Žibret in Jakob Krajnc.
Janez Karol Prontenau, ki je v tej zadevi igral dvojno igro, je pisal 3. svečana 1724. Mihaelu
Pavlincu, da naj pride s svojimi sosedi k njemu v Celje, da se bodo lažje pogovorili.
Kmetje si pa radi preganjanja zastran celjskih niso upali iz svojih hiš in so tako dolgo ostali doma, dokler jih ni graški profos zasačil in jih dne 5. svečana 1724. gnal v Gradec.
Vsled tega so se pa ostali zavezniki tako ustrašili, da si nobeden ni več upal v Celje. Samo žene in otroci jetnikov so šli dne 7. svečana v Celje in so tam plakali in se pritoževali. Bali so se vsi skupaj, da ne bodo njih može in očete nikdar več videli in da bodo ti po nedolžnem prišli na vislice. Njih največje hrepenenje je zato bilo, da bi kaj slišali od svojih in kako se jim godi v Gradcu.
Nadalje so ženske trdile, da njih možem ni nikdar na misel prišlo, da bi se o celjskem sodniku izrazili tako brez vsega spoštovanja. Vse te nesreče je le kriv planinski lovec Gregor Meringer, ki si je, kakor je mesar Jurij Mahne povedal, vse psovke in kreganje sam izmislil in povsod okoli pravil. Kmetje pa niso ničesar rekli in so zato popolnoma nedolžni.
To je pisal Prontenau dne 7. svečana deželni sodniji in je pripomnil, da bi bilo dobro, da bi se zvedela resnica, lovca Meringerja in mesarja Mahneta v Gradec poklicati in jih tam zaslišati. Razven tega je prosil Prontenau obvestila, kaj je z jetniki, da bo pomiril žene in se svojemu patronu ne bo zameril.
Iz vsega tega vidimo, da je bil Prontenau odvetnik in da je končno vodil celo pravdo on.
V planinski župniji je bila meseca sušca leta 1724. zopet sprememba. In sicer je bil naslednik Župnika Andreja Cebe, gospod Janez Baptista Sihl kot provizor do meseca rožnika tistega leta. Potem je prišel g. Filip Renaločnik kot vikar, ki je ostal do leta 1730. predstojnik župnije.
Dne 7. in 9. svečana 1724. je v planinskem gradu oblastni komisar Pavel Jožef Krejan zaslišal podložnike kako je 5 tlako in desetino, če je torej pritoževanje kmetov opravičeno ali ne.
Zaslišani so bili Blaž Cvirn, Lukež Bobek, Jernej Sluga in Boštjan Vertačnik, ki so bili vsi planinski tržani.
Najprvo se je vprašalo kateremu podložniku se je glede tlake in desetine delala krivica.
Potem je Vid Pajk iz Visoč povedal, da so nekdaj podložniki v časih Janeza Hervarta vsak dan delali tlako, potem je pa sekvestrator Pilpaj ukazal, da je za naprej samo tri dni na teden treba delati tlako.
To so potrdili Andrej Derstvenšek, Matija Baumkircher, Martin Špan in Jurij Mlekar.
Matija Doberšek, Matija Kladnik in Janž Krajnc iz Brdega se niso pritožili-
Sedaj so poklicali navzoče kmete po vaseh. Takrat so živeli
na Lazah: Jurij Kladnik, Miha Vervec in Andrej Zupan.
Na Kviški: Jurij Zalokar, župan, Boštjan Manček.
Pri fari (Št. Vid): Primož Tonik, Matija Kotnik, Marko Rauter, Gregor Sluga.
Na lipi: Janž Padešek je rekel, če kaj ima, že da, če pa ničesar nima, mu ne morejo grajski ničesar vzeti. Drugače se pa nima pritožiti-
Podvin: Gregor Vertačnik, Jurij Krajnc, Marko Vrule, Lorene Doberšek, Miha Salobir in Jurij Teržan.
Golobinjek: Jurij Zalokar je rekel, če more davek plačati, ga plača, če pa ne, mora gospod čakati. Isto sta povedala Primož Zalokar in Jurij Špan.
Bobovec: Jurij Kladnik.
Doropolje: Osvald Doberšek, Matija Kancijan, Valentin Veber.
Ravno: Jožef Cesar, Tomaž Hribernik.
Podpeč: Matija Vrole, Martin Ulaga, Stefan Ulaga, Miha Zagre m Matija Mokra.
Pristova: Primož Derstvenšek.
Dol: Boštjan Pajk, Matija Rauter, Boštjan Ustrinc.
Velko Topolo: Luka Križan, Gašpar Šturbej, nista vedla nič povedati. Pri Šturbeju je to zelo čudno, ker je bil zaprt. Gotovo je bil kmet zelo prestrašen, ker si ni upal povedati, da so ga grajski, ko je šel iz cerkve, prijeli in zaprli.
Zašelj ali Zakel: Boštjan Zabukošek.
Zabukovje: Primož Krajnc in Blaž Dernač.
Za vrhom: Jurij Pilij in Matež Smerčko.
Lažiše: Matija Grive in Gregor Kunst.
Presično: Marin Ulaga je povedal, da so imeli podložniki pod gospodoma Mosconom in Pilpahom samo dva dni na teden tlako; tretji dan je šele sedajni gospod upeljal. Lorene Boštinec je nadalje pravil, da so pri g. Pilpahu obrtniki dobivali za svoje delo plačo, sedaj pa morajo delati grajski zastonj kot tlačani.
Spodnje Breze: Blaž Planko.
Gornji Derstven: Martin Krajnc.
Spodnji Derstven: Miha Dalas, Gregor Marčič.
Meniški vrh: Andrej Pilej, Jakob Zupan in Martin Vančič.
Zalog: Andrej Šlander, Primož. Kožuh in Vid Vodina.
Na Pusolu (Puste njive): Janž Vouk.
Sokolica: Jurij Vertačnik.
Polana: Andrej Kukovič.
Mrzla Planina: Luka Krajnc.
Gorno Brezje: Tomaž Kladnik je pravil, da mora plačevati zelo velike davke in da od leta do leta težje izhaja. Miha Dernač, Miha Arlič in Janez. Mraz so prosili, da bi se jim opustilo nekaj davka.
Slatina: Matija Fluks, Primož Šeško in Jožef Leskošek.
Dobrova: Jožef Planko.
Jazbinje: Janez Jazbinšek.
Pametnik: Adam Mahne je rekel, da je imel pri sekvestratorju Pilaphu samo tri dni tlake, sedaj pri Janezu Baptistu Mosconu pa ima mnogo več.
Bukoravno: Gašpar Mahne.
V Atritah: Gregor Stritošek.
Zapisnik se je končal s sledečimi besedami:
"Večina podložnikov radi slabega vremena in slabih potov ni mogla priti. Navzoči so se pa zavezali, da bodo delali vsak teden tri dni tlako.
To potrjuje s svojim podpisom
Janez Krajan,
Planina, dne 9. svečana 1724.	cesarski davkar v Sevnici."
Tako se je glasil zapisnik, ki se je napravil zato, da bi se tlaka in desetina podložnikov in zahtevanje gospoda preiskalo. Slabi položaj ljudstva se vsled tega ni izboljšal. Končno je vendar ostalo vse pri starem.
Začasno pa stvar za Janeza Baptista Moscona ni kazala dobro. Kajti dne 12. svečana se mu je iz. Gradca uradno ukazalo, da naj pošlje originalen urbar in vse listine, ki se tičejo tlake, tekom treh dni uradni pisarni v Gradcu.
V tej zadevi je vodil štajerski sodnijski solicitator Janez Jurij Helmer celo korespondenco z. Janezom Baptistom Mosconom.
Solicitator je planinskega graščaka najprvo vprašal kako je prišel do tega, da je Gašparja Šturbeja tako meni nič tebi nič dal zapreti. To bi se bilo moglo deželni sodniji naznaniti, ker ni šlo z.a kazensko zadevo, temveč za civilno stvar.
Tekom meseca svečana in sušca se je vršilo v Gradcu strogo izpraševanje Pavlinca in njegovih tovarišev.
Da bi se stvar še malo bolj zamotala, se je začel vtikati vmes že prej imenovani planinski mesar Jurij Mahne. In sicer je dne 27. sušca l. 1724. naznanil, da so preteklo nedeljo različni planinski podložniki v njegovi hiši izjavili, da hočejo, ako jim razsodba v Pavlinčevi zadevi ne bo ugajala, sodnika s prisedniki vred vreči iz. sobe. Tudi so rekli nekateri, da hočejo zopet tožiti Janeza Baptista Moscona.
Prav previdno je pa mesar pripomnil, da on ne ve kateri izmed podložnikov je tako izjavil. Pač pa jih je on opominjal, da ne smejo tako govoriti. Nato so ga pa kmetje dolžili, da je tudi on takšen pomagač gospodov kakor drugi.
Ker mesar Mahne sam ni znal pisati, je prosil Maksa Jurečiča, da mu je napisal to pismo in se je ta gospod tudi zraven mesarjevega pečata podpisal.
Dne 3. malega travna 1724. leta je moral Janez. Baptista Moscon deželnemu glavarju odgovor dajati radi svojega ravnanja s podložniki. Poskusil se je na prav zvit način rešiti iz. zagate.
Izjavil je, da se je na primer Jurij Kovač sicer z dvema goldinarjema in 5 kr. odkupil tlake, kljub temu je pa kot kovač zavezan grajske vozove kovati zastonj in za rabljenje grajskega mlina plačati neko cestnino. To priča originalen urbar iz. leta 1575., ki se je že poslal uradni pisarni v Gradcu.
Nadalje se je Janez Baptista zagovarjal, da leta 1715. ko je on nastopil kot oskrbnik na Planini, niso bile vse knjige pri rokah, ker jih je moral šele pozneje od svojega prednika sekvestratorja Pilpaha prevzeti. Skliceval se je tudi na nekega oskrbnika Skobelna, ki je bil tudi nekaj časa na Planini v službi, da je mogoče ta te nepravilnosti glede tlake upeljal.
Razven tega je tridnevna tlaka že iz starejših časov, on jo je samo zopet dal izklicati in kmetje so sami hudodelci, ker sedaj žugajo z uporom, popreje ga pa še pri deželni sodniji niso zatožili-
V	svojem pojasnilu je gospod Janez Baptista v svoji jezi še pisal takole: "Vsem duhovnikom v celo okolici je znano, da ti vraževerni hudodelci celo leto ne mislijo na druzega kakor na zapravljanje, na jed in pijačo in na brezbožno razuzdano življenje. Za duhovnikove besede se zmenijo tako malo, da dušne pastirje javno zasmehujejo in da ti, ker se hujšega bojijo, večkrat sploh molčijo. Skoro nikogar ne puste pri miru. Tako so šele pred nekaj meseci biriča, ki bi moral enega izmed njih kaznovati, hoteli ubiti, tako, da je moral hitro pobegniti, da se je rešil.
Od leta 1715. do 1721. se sploh ni nobeden kmet pritoževal, dokler jih ni kolovodja Pavline začel hujskati in jim pripovedovati, da jim je deželni glavar polovico davka in celo tlako odpustil.
Tako je sedaj opisoval gospod kmete, ki jih je prej zatiral.
Naprej še pravi, da je grajski kaščar, ki je nadzoroval kaščo, vsakokrat če je Kovač mlel v mlinu, zapazil različne nerednosti. Temu hudobnemu in nehvaležnemu človeku je bil še gospod Pilpah izročil neko kmetijo, da bi jo obdelal. Tega pa Kovač več let iz svojeglavosti in prešernosti ni storil, dokler ga niso h tem delu prisilili. Sploh bi Kovač grajske vozove že zato lahko zastonj koval, ker jemlje iz grajskih gozdov vsako leto mnogo lesa in iz njega žge oglje za svojo kovačnico. Njegovi sinovi so grajski podložniki in dobijo zato omenjeno kmetijo.
Nadalje so vsi podložniki dolžni, da vozijo grajsko žito do Maribora, kjer se proda za denar. Da bi jim pa tega truda ne bilo treba, obdrži Janez Baptista svojo kaščo vedno polno žita, čeprav je bilo to radi mogoče tatvine ali požara zelo nevarno. Zato mu je pa vzrastla sama nehvaležnost in nepotrebne pritožbe radi podložnikov.
V	slabih letih je posodil ljudem pšenice in jim je pomagal prav po očetovsko. Zato mu pa še do današnjega dne niso ne vinarja povrnili.
Janez Baptista je oskrboval, kakor je pisal, planinski grad samo radi sirotišnice v Laškem, brez vsakega dobička za sebe in se je tega že zelo naveličal. Zato je upal, da bo deželni glavar nepokorne podložnike strogo kaznoval in ga tako iznova izpodbudil za delo.
Na ta način je hotel Moscon deželnega glavarja omehčati, da ga ne bi radi njegovih pregreškov napram podložnikom kaznoval.
Nato je prišla dne 22. mal. travna 1724. zopet neka komisija na Planino, ki je na podlagi zapisnika g. Mosconu zaukazala sledeče:
1)	Pavlincu se mora naznaniti, da mora plačati za čas, ko je bil v ječi, 88 gold. 33 krajcarjev za svojo hrano. Nadalje bo še 14 dni zaprt in sicer 2 dni pri kruhu in vodi.
2)	Andrej Hrušovar je moral isto plačati; ostal je še osem dni zaprt in sicer en dan pri kruhu in vodi.
3)	Janž Jazbec je moral plačati 59 goldinarjev globe in je bil vrhu tega še teden dni zaprt.
Komisija je pa kmalu uvidela, da Pavline in Jazbec radi velike revščine ne moreta plačati globe, ker še urbarskih davkov nista zmožna poravnati. Zato je komisija sklenila, da bosta oba tako dolgo zaprta, dokler ne bode globa plačana. V ta namen so morali vsi podložniki, ko so se uprli, ne da bi bili v Gradcu zaprti, nekaj denarja dati za to globo.
Pritožbe Jurija Kovača so se preiskale in vprašali so ga, če je dobil za grajsko žito, ki ga je mlel, mlevščine. Kovač je odgovoril, da so ga svarili jemati od grajskega žita mlevščine, ker bi bil
radi tega lahko kaznovan. To se je pa zdelo komisiji neverjetno in gospodje so napisali, da si je Kovač svojo mlevščino iz grajskega žita že sam vzel.
Sploh je pa grad le takrat dal Kovaču žito, če grajski mlin ob ribniku pod trgom ni imel dovolj vode.
Tudi se je Kovaču že zdavnaj spremenila tlaka v plačo. Te pa Kovač ni nikdar prinesel v grad. Moscon je tudi hitro povedal, da so vse pritožbe tega podložnika hudobne laži in obrekovanje. In zato je Moscon prosil komisarja, še posebno, da naj ravno tega nepokorneža posebno strogo kaznuje. Kajti, da je bil eden izmed najhujših podpihovalcev in hujskarjev, da je mnogokrat izjavil, kmetje le naj držijo proti gospodu skupaj, on bo že vse stroške plačal. Radi tega se mora tudi bolj strogo kaznovati kakor druge.
Janez Baptista je torej Kovača posebno hudo sovražil. Komisija je vse podložnike poklicala v grad in jim je tam zabičala, da morajo točno delati tlako in davke plačevati kakor jim gospodar predpisuje.
Baronu Mosconu se je razjasnilo, da ne sme več desetine in tlake terjati kakor je napisano v urbarju, da tudi ne sme tlačane siliti, da morajo pozno v noč delati in da svoje podložnike ne sme na noben način mučiti in dražiti.
Medtem ko je bil Pavline zaprt, mu je grad Podsreda vzel vinograd in ga je prodal drugemu kmetu. Tudi ta dogodek je preiskala deželna sodnija, da bi se izkazalo če sme grad Podsreda tako ravnati.
Nazadnje pa je Andrej Hrušovar povedal, da so ga drugi kmetje zapeljali h nepokornosti. Kljub temu je pa bil obsojen k 350 gold. globe. Tako so kmetje, ki so se potegnili za svojo stvar, prav slabo odrezali, medtem ko je Moscon samo dobil posvarilo, ki si ga je lahko razlagal kakor je hotel.
Komisarja po imenu Janez Boldežar Pregl in Franc Ksaver pl. Rancenberg, sta po razglasu razsodbe zopet odpotovala in na Planini je ostalo, razen kaznovanih in oškodovanih kmetov, vse pri starem.
Potem je prišel dne 24. vel. srpana 1724. leta iz Gradca ukaz, da mora plačati Jurij Kovač kot bivši kolovodja za Pavlinca 30 goldinarjev in za Jazbeca 20 goldinarjev globe. Kar obema še manjka do cele svote, morata počasi poplačati. Štiri jetniki, ki so bili prestavljeni iz Gradca v planinsko grajsko ječo, se morajo sedaj izpustiti. Ta ukaz se je izpolnil in kmetje so iz ječe odšli domov.
Tako je nehala pravda med gospodom in podložniki prav v nesrečo ubogih kmetov. Morali so molčati in služiti naprej.
Dne 16. svečana 1726. v Gradcu, se je grad Planina prepisal od imena umrlega Ivana Adama Moscona na ime njegovega starejšega sina grofa Jožefa Antona Moscona. Pri tej priliki se zopet citira zadnja oporoka Janeza Baptista Valvazorja z dne 2. vel. srpana 1581., po kateri je planinski grad postal fidejkomis Mosconove rodbine.
Novi planinski gospod Jožef Anton baron Moscon je umrl že dne 25. svečana 1728. v Jurkloštru in tamkajšnji dvorni sodnik po imenu Jurij Obrez je planinskega oskrbnika Janeza Baptista pismeno obvestil o tem.
Umrli gospod je zapustil svoje premoženje in z. njim tudi planinski grad svojemu bratu, ki je bil veliki duhoven v mestu Bergamo na Beneškem.
Ker je novi fidejkomisni gospod živel daleč od Planine, v inozemstvu, je celjski vicedom grof Wagensperg vljudno vprašal, ali bi ne mogel zdaj on dobiti posel oskrbnika za planinski grad in laško sirotišnico, ker je itak napravil inventuro in mora paziti, da se iz grada nič ne zavleče v inozemstvo. Ako bi se mu pa mesto planinskega oskrbnika ne izročilo, bi pa svetoval, da ostane tudi za naprej Janez Baptista Moscon v tej službi.
Iz tega se vidi, da je bil Janez Baptista radi svoje krivičnosti na zelo slaben glasu, tako da bi moral biti odstavljen.
Dne 12. kimavca 1728. sta bila grof Rajzing in gospod Dienersperg kot komisarja poslana na Planino, da bi tam prevzela inventar in oskrbništvo, dokler ne bode novi posestnik resnično ali simbolično vse skupaj prevzel.
Z istim namenom je poslala dvorna pisarna na Dunaju grofa Tadeja Attemsa, ki je iz Planine sporočil, da je celjski vicedom vso zapuščino zapečatil in se mu bo moralo ukazati, da naj pečate odstrani, ker se uradovanje ne sme dalje zadrževati.
Ob tej priliki je prišel grof Jožef Anton Moscon sam na Planino in je tam umrl dne 14. vel. srpana 1728. med jednajsto in dvanajsto uro pred polnočjo. Služabniki so poslali v Jurklošter po dvornega sodnika Obreza in ta je napravil v gradu, v navzočnosti župnika Renaločnika zapisnik o vsem imetju in je potem vrednosti zaklenil. Posebno je pa zapečatil klet, kakor piše, "radi nevarnosti vina". Gospoda sta se menda bala, da bi se sluge napile in potem postale neubogljive. Ob enem je bil Janez Baptista Moscon kot oskrbnik poklican nazaj.
Dne 17. listopada 1728. se je mudil na Planini novi fidejkomisni gospodar Janez Jakob Moscon, ki je bil bratranec umrlega gospoda.
Zapisnik, ki se je napravil na Planini, dne 25. rožnika 1729. o imetju pokojnega grofa Jožefa Moscona, izkazuje natančno vse stvari, ki so bile v gradu, kjer se ni stalno mudil, njegove. Grof Jožef Moscon, ki je bil, kakor vemo, veliki duhovnik na Beneškem, je bil menda samo parkrat na obisku v planinskem gradu.
Najprvo najdemo v zapisniku, kakor po navadi, precejšnje število listin, ki so se tikale planinskega gradu. In med temi je v prvi vrsti zabeležena diploma cesarja Jožefa L, ki je povišala rodbino Moscon v grofe.
Nadalje zadnja oporoka grofa Jožefa Antona Moscona z dne 10. vel. srpana l. 1728.
Zvezek pisem, ki so se tikale ženitve z neko gospodično Thurn. Razven tega še nekaj zapečatenih pisem, ki so šele prišli po gospodovi smrti.
Zvezek s pismi velika duhovna na Beneškem.
Nekaj aktov iz Celja, radi nekega plota, ki so ga grajski v celjskem obmestu podrli in radi petih prostih kmetov, ki so jih prevzeli od barona Wintershoffena v Kozjem.
Lastnoročno podpisana kupčijska pogodba cesarja Karola VI., napisani na Dunaju, dne 19. vel. srpana 1719.
Rodoslovno drevo Mosconove rodbine.
Zvezek s pismi nekega menjača po imenu Weiss v Gradcu.
Listine o Mosconovem lovskem dvoru v Celju (Krennhof), +)
O skrbniške listine Karola Prantnerja, ki je oskrboval lovski dvor pri Celju, iz. leta 1714/15.
Pismi in korespondenca iz urbarskih pravd (Pavline!), ki jih je vodil Janez Baptista v imenu umrlega svojega sorodnika, planinskega gospoda. Zraven je še bil nemški in italijanski urbar lovskega dvora pri Celju.
Urbar planinskega gradu.
Celo neka topografija Štajerske se je našla.
Nadalje so se nahajale med rečmi pokojnega gospoda listine o neki pravdi Janeza Baptista z grofom Antonom Turjaškim radi neke nasilnosti glede lovske pravice. Enako listine o neki pravdi rajnega Moscona s sodnikom in občinskim zborom celjskega mesta. (Planinski Mosconi so se torej precej prepirali in pričkali.)
Tri ročne knjige umrlega gospoda.
Listine o planinski logarski gosposki, ki se tukaj prvič omeni, so se nahajale v neki skrinji iz orehovega lesa. Med njimi sta se nahajala neka logarska pobotnica z dne 26. rožnika L 1683. in logarski urbar s zapisnikom za oves z dne 28. vel. travna 1669.
Tako tudi novonatisnjeni gozdni red z dne 23. svečana 1695., nadalje novo izdelani in natisnjeni lovski red z dne 20. rožnika 1695. Razven tega še stari logarski urbarji, deloma z zapisnikom ovsa, deloma brez njega. Zraven teh logarskih zapiskov in listin se je našlo še neko pismo logarja Vernirja, kije bil za časa Janeza Hervarta na Planini.
Tudi zapisniki o lovcih zverine na Planini in v Laškem so bili zraven.
V časih logarja Vernirja, torej v drugi polovici 17. stoletja, so bile v gorah okoli Planine, Laškega in Kozjega še divje koze in so hodili grajski na lov na nje. To razvidimo iz nekega pisma, ki ga je pisal logar Vernir grofici Wagensperg v Laškem, ki je bila sorodnica kranjskega učenjaka in zgodovinjarja Ivana Vajkharda Valvazorja.
Potem se je nahajala med listinami neka naredba, ki jo je izdal dvorni nadlogarski mojster proti celjskemu meščanu Boštjanu Urlaubu, da bi se ta moral kaznovati in rubiti, ker se je lotil nekega cesarskega lovskega hlapca.
Enako so se našle listine o prepirih celjskega gradu in planinske logarske oblasti radi živine, ki se je pasla v gozdih ob potoku Ložnica.
Nadalje seje našel neki logarski pouk, da nobeden logarski podložnik ne more veljati kot prosti kmet, da se pa tudi ne sme prisiliti, da bi dajal desetino.
Potem so bile listine o nekemu prepiru med cesasrsko lovsko oblastjo in sevniškem gradu zavoljo planinske sodnje.
Obleke in drugih stvari umrlega gospoda se je nahajalo v planinskem gradu sledeče:
Hišna suknja iz modrocvetnega platna.
Par naramnic in svilen trak za hišno suknjo.
Pozlačeni lovski nož iz medi s svilenozeleno nožnico, podsedlica iz zelenega suknja s srebrno konjsko opravo in uzdo. To je že bilo precej rabljeno. Nadalje par samokresov.
+) Ta dvor je še stal, ko je pisateljica tega hodila v Celju v šolo (leta 1908. - 1910.). Nahajal seje nedaleč od cerkve sv. Duha, onstran železnice, ki vodi v Savinjsko dolino, torej severnovzhodno in v časih Mosconov dobre četrt ure od mestnega obzidja.
Potni kovčeg iz črnega usnja, podložen z rudečo svilo. Nadalje en par čevljev in en par copatov. Potem en par precej nošenih škornjev. Ena stara torba. Palica s srebrnini gumbom, ki si jo je novi gospodar Ivan Jakob takoj vzel.
Torba za jezdeca z zeleno konjsko odejo. Stara z medenino okrašena uzda. Star klobuk, ki si ga je vzel sobar.
Potem pečatnik Mosconove rodbine, ki se je rabil za pečatenje grajskih listin.
Kar se tiče perila, je gospod zapustil sledeče:
Moška srajca z ovratnicami, svilen robec in ponočno čepico, tri pare nogavic in sicer en svilen par, en par iz cvirna in en par iz usnja.
Sedaj si pa ne smemo predstavljati, da drugega sploh ni bilo v gradu. Naštete reči so bile le gospodova osebna last, ki se skoro nikdar ni mudil na Planini.
Razen tega je še bilo mnogo domačega in finega platna v gradu.
V	kašči je bilo naloženo obilo pšenice, rži, ajde, ječmena, prosa, koruze in ovsa in je bila vrednost tega 990 gold. 45 kr. Zraven tega je bilo boba, graha in fižola za 26 gold. 15 kr. in vina za 400 goldinarjev.
Kjer zdaj stoji graščina, so se nahajali takrat veliki grajski hlevi. V njih je bila živina za grajsko domačo rabo. Takrat je bilo v teh hlevih pet enoletnih juncev, dva dvaletna junca, ena telica in ena krava. Hlevar je bil Vid Lončarič.
Tudi v pristavi na Brezjem je bilo nekaj živine.
Na marofu blizu Visoč, ki obstoji še dandanes, je bilo takrat sedem parov volov, dva bika in sedemnajst krav za mleko.
Razen tega je imel grad v trgu in pri kmetih še nekaj živine v reji. In sicer so imeli sledeči posestniki vsak po eden par grajskih volov:
Primož Zalokar, Janž Jazbec, Vid Vudina za Logom, pristavnik na Marofu, Matija Zupan v Lokah, poštonosec Matija Kladnik, Lorene Leskovšek, Tomaž. Kladnik na Brezjem, Kolec, Matija Fluks, Matija Zupan v Selah, Mihael Pertinač na Brdem, Jurij Tržan v Podjazbinjah in Polšak v Košnici.
Vsak eno grajsko kravo so imeli v reji:
Andrej Dernač, Andrej Manček, Mihael Pertinač, Derstvenšekovka, Andrej Pilij, Osvald Zupan, Andrej Sevšek, Janž Podožer na Lipi, Stervucl na Presičnem, Primož Zalokar v Golobinjeku in Matija Svene Pod pečjo.
Nadalje je imel grad enega sirca, ki so ga imenovali Armelih, dve rumeni kobili, belega, črnega in železastega konja in dve stari rumeni kobili, katerih ena je bila slepa.
Razen tega je še bilo na Planini pri tržanih v reji 17 ovc, 5 kozličkov in tri koze.
V	gradu so se nahajale kot last umrlega gospoda tri nove omare, dve skrinji, dve skrinji za žito, trinajst novih z rdečim usnjem prevlečenih naslonjačev, en nov kotel za žganje in en nov obzidan kotel za kuhanje.
Jedila je bilo masti, slanine, prekajenega mesa in dva škafa soli.
Vozov in kmečkega orodja, ki je bilo last umrlega gospoda, se je nahajalo pri hlevih in v
gospodarskih poslopjih sledeče:
3 kovani vozovi 1 kovano kolo 3 brane
3 dolge verige 3 kavlji
3 zavorne verige 3 železni podvozi 17 verig za živino 2 kosi s kladvom
4 predprežne verige
12	palic z.a kaznovanje nepokornih podložnikov.
Ta inventarij, ki je imenoval samo osebno last umrlega fidejkomisnega gospodarja, in ne fidejkomisno imetje planinskega gradu, se je napisal v Krennhofu pri Celju, ki je bil Mosconova osebna last, dne 10. rožnika 1729. in ga je podpisal Rudolf Srečko Reisig kot predsednik inventurne komisije.
Umrli gospod Jožef Moscon je kupil logarsko oblast v Celju in z njo tudi lovski dvor po imenu Krennhof od cesarja Karola VI., dne 29. vel. srpana leta 1719. in se je gotovo večkrat mudil tam kakor na Planini.
Kot oskrbnik je pa živel na Krennhofu lovec Jožef Meinger. Ta je vodil tudi račune in druge za gospodarstvo potrebne pisarije. Na primer se je ohranilo precejšnje število računov celjskega tržana in dimnikarja po imenu Mihaela Batala.
Celjski lovski dvor je moral včasih preskrbeti planinski grad z jedili in živežem. Tako je pisal planinski oskrbnik Franc Jakob Holdt, dne 1. sušca 1728. "spoštovanemu gospodu lovcu na lovskem dvoru" koliko mesa, masti, soli, vina in žita poslati bo po ukazu gospoda treba v Veliki noči v planinski grad. Omenjeni lovski dvor, takozvani Krennhof pri Celju, se je od Mosconovih dedičev l. 1736. prodal na dražbi.
Po smrti starega Moscona, so se dediči zopet prepirali radi gospodarstva na Planini.
Ivan Jakob, najstarejši sin umrlega gospoda, je prevzel grad kljub temu, da je njegov oče zapustil Planino svojemu bratu.
Za to zadnje sporočilo se pa mladi Ivan Jakob ni zmenil, temveč je prevzel dne 4. mal. srpana 1731. sirotišnico v Laškem. To je pisal deželnemu glavarju s pripombo, da se naj deželna komisija ne meša v to.
Obenem je imenoval Ivan Jakob svojega brata Janeza Boldežarja kot oskrbnika na Planini. Ukazu deželne komisije, da mora popraviti poslopje sirotišnice v Laškem, je novi gospodar odločno ugovarjal. Dolžnosti planinskega gradu mu menda niso bile preveč pri srcu.
Sicer pa vlada Ivana Jakoba ni predolgo trajala. Kajti grof Jožef Moscon, kot pravi dedič, se je oglasil in skliceval na svojo pravico. Ivan Jakob končno ni mogel ničesar opraviti proti temu. Sicer je pa bil kot prvorojenec siguren, da dobi po smrti svojega strica planinski grad. Dne 1. vel. srpana 1731. je naznanil v Gradec, da je vse listine, ki so se tikale Planine, poslal svojemu stricu, gospodarju planinskega gradu.
Nato je ostal Janez Boldežcir planinski oskrbnik in je postavil leta 1731. Jož.efa Jankoviča za svojega uradnika. Komaj je pa bil Janez Boldežar nameščen, je že na svojo roko kaznoval nekega gornjegrajskega podložnika po imenu Miha Kolmana, in ga je zaradi te nasilnosti samostan pri oblasti zatožil.
Vsled zapisnika z.a takozvani Terezijanski kataster iz leta 1730. so bivali takrat v trgu in grajskem okrožju sledeči podložniki, katerih imena večinoma med planinčani žive do današnjega dne:
Sluga, Gračner, Vranko, Trefalt, Geziren, Zalokar, Roblek, Gruber, Westermaier, Romih, Lenhartič, Fajdiga, Štus, Stadler, Vertačnik, Robrenog, Gorišek, Koželj, Lončarič, Haring, Jazbec, Špan, Ulaga, Senica, Dernač, Unič, Pontišer, Sterbucl, Pajk, Rauter, Krajnc, Kladnik, Finko, Povodnik, Derstvenšek, Vrečko, Žuželj, Doberšek, Piber, Zupan, Štorek, Šume, Jazbinšek, Bobek, Dvoršek, Lozjan, Maher, Lončar, Gabriel, Zakušek, Grilec, Salobir, Teržan, Stubec, Perčič, Šmit, Hrušovar, Pavline, Kolman, Vouk, Pertinač, Klanjšek, Karčovnik, Koprivc, Hribernik, Gostej, Mraz, Česen, Planko, Šeško, Šolingerm, Kožuh, Šetina, Šlander (Žlindra), Rupert, Delak, Pilej, Hodej, Vontrec, Sokolšek, Cimperšek, Oprešnik, Forstner, Cvirn, Lučner, Perkovnik, Prigora, Derčar, Pečenšek, Tovornik, Žibret, Križnik, Pungeršek, Arlič, Mežnar, Kovač, Pušnik, Poder, Kolenc, Vurnija, Verčinger, Volčič, Hrust, Dolak, Kotnik, Koštrun, Šoštar, Leskošek, Fluks.
Ko je stari vikar Filip Renaločnik 1730. leta umrl, je prišel za njim kot župnijski predstojnik na Planino Franc Koren, ki je na tem mestu ostal do leta 1749., torej osemnajst let.
Leta 1747. je imel planinski grad zopet neko veliko pravdo in sicer z baronom Wintershoffen v Kozjem.
Slo je za lovsko pravico okoli vislic blizu današnje žage na desni strani Sevnčne.
Stvar se je seveda tožila pri deželni sodniji v Gradcu in se je vlekla več let.
Gozd onstran vislic, torej približno proti Mangi, se je takrat imenoval Topolo. Zemljišče tustran vislic, ki je dandanes še travnik, se je takrat imenovalo Pod vasjo.
Najprej je planinski uradnik Jožef Štorek povedal, da so Pod vasjo vedno imeli planinski gospodje lovsko pravico, nikdar pa kozjanski. Enako je izpričal Boštjan Senica in še pristavil, da je tam pri velikem grajskem lovu obstrelal neko lisico, katero je potem ubil eden izmed lovcev. To se je zgodilo Pod vasjo.
Da so pa tudi Kozjani streljali na istem mestu, razvidimo iz tega, da je Matija Zakušek povedal, da so lovci starega barona Wintershoffa po velikih kozjanskih lovih črez noč ostajali pri njegovem očetu. Neki Peter Pušnik, ki bi moral priti za pričo, je bil pred poldrugim letom odšel na Hrvatsko.
Medtem je umrl grof Jožef Moscon in Ivan Jakob je bil kot gospodar na Planini njegov dedič. Prevzel je torej iznova in po vsej pravici grad z. vsemi pravicami in dolžnostmi. Tukaj še omenimo, da je nemirni in prepirljivi Janez Baptista Moscon istega časa v visoki starosti umrl.
Planinski grad je imel tudi po drugih oblastih lovsko pravico. Tako v Jurkloštru, Sevnici in Št. Juriju. Sicer se je pa planinska oblast glede lovske pravice, s kozjansko najbolj razumela, ker je bil potok Sevnična meja in zato ni moglo priti tako lahko do prepira radi mej in lovske pravice.
To pravdo je vodil Ivan Jakob Moscon kot tožnik proti baronici Ani Mariji pl. Wintershoffen.
Morišče je spadalo od starodavnih časov h planinski oblasti. Samo travnik ob vznožju holma je bil last nekega kozjanskega podložnika.
Neki kmet po imenu Tomaž Švigla, je pri zaslišanju povedal, da je bil omenjeni travnik (dandanes stoje nad njim takozvane pulferturnske koče in bajte Polakovega Žana) v časih njegovega deda last vdove nekega planinskega podložnika in ta si je, ker je prišla v siromaštvo,
izposodila od nekega kozjanskega podložnika 10 kron. +)
Ravno v istem času, ko se je vlekla pravda radi lovske pravice Pod vasjo, so se imena različnih podložnikov spremenila. Tako se je pisal neki Jožef Kravar odslej Ulaga.
Ta mož je na zaslišanju povedal, daje zemlja okrog morišča vedno bila last planinskega gradu. Sele ko je ta travnik pripadel po omenjeni vdovi nekemu kozjanskemu podložniku, je tamkajšnja gospoda začela hoditi tja na lov. To se je pa vse zgodilo v najmlajšem času. Kajti, odkar je travnik spadal pod kozjansko oblast, je preteklo šele pet let.
Tudi iz listin te pravde razvidimo, da je vsak podložnik pri zaslišanju tako povedal, kakor je bilo za njegovo grajsko gospodo prav, ker si ni nihče upal izjaviti kaj drugega ali pa, ker so bili ljudje v tem smislu podučeni.
Dne 17. vinotoka l. 1740. je bilo v planinskem gradu veliko zasliševanje obeh strank.
Zastopnik planinskega Moscona je bil v tej stvari njegov oskrbnik po imenu Janez Jakob Leitzendorfer. Baronica Wintershojfen je prišla sama, prisegla in odgovarjala sodniku.
V preteklem letu, torej 1739., dne 2. malega travna, se je bila stvar razsodila proti Mosconu. Sedaj so začeli dokazovati nasprotno in sicer v prvi vrsti, da je tisto zemljišče od nekdaj bilo last Mosconove rodbine.
Kozjanski oskrbnik Janez. Bartoldi je proti vsej pravici s svojimi lovci prišel na travnik pod moriščem, je tam postavil lovske mreže in se je zabaval v logu z lovom in streljanjem.
Pri zaslišanju so nato izjavili vsi planinski podložniki, da je planinski grad vedno imel svoje lovišče okoli morišča, Kozjani pa šele pet let tam logarijo. Sicer pa ta obravnava ni imela pravega uspeha.
L. 1740. je Janez Jakob Moscon tožil novega kozjanskega gopodarja barona Jakoba Wintershoffena in pravda se je nadaljevala.
Pri tem se je skliceval tožitelj dne 30. vinotoka 1685. na neko pogodbo, ki jo je sklenil Janez Hervart Moscon v Kozjem z Bogomilom Wintershoffnom, vsled katere je imel samo planinski grad v omenjenih gozdovih lovsko pravico.
Dne 30. vel. srpana 1747. je bilo v Kozjem o tej stvari zopet zasliševanje. Pri tem je bil navzoč namesto planinskega graščaka njegov oskrbnik Matija Gašpar Erschauen.
Obravnava je bila radi nepravilnosti nekega stavka v kozjanskem urbarju iz. leta 1589., ki je pravil, da ima na kozjanskih zemljiščih samo tamkajšnji grad lovsko pravico.
Seveda sta obe stranki navedli neskončno vrsto potrdil in izpričeval za svoja mnenja. Radi tega je bil kozjanski podložnik Jernej Žuželj večkrat zaslišan in njegove izjave proti planinski lovski pravici so se vestno zabeležile.
Tudi to zasliševanje ni imelo pravega uspeha.
Stranke so imele zato par mesecev pozneje priložnost se v planinskem gradu naprej pričkati in prepirati. Planinski graščak je o tej priliki naštel mnogo prič in dokazov za svojo pravico. Prav neugodno je bilo za Kozjane, da je bil njihov grajski lovec po imenu Matija Umek, prav pred to obravnavo pobegnil. Seveda je bilo mogoče, da je zato odnesel pete, ker je vedel, da njegov gospodar nima prav.
+) Ker jih pa pozneje ni mogla vrniti, je upnik prevzel tisti travnik in je to zemljišče postalo na ta način kozjansko.
Nadalje je povedal, kot priča zaslišani Janez Zakušek, ki je stanoval blizu morišča, da je vedno videl planinske lovce, ko so šli s svojimi mrežami za zajci in lisicami na Gavge. (Tako se je imenoval in se še dandanes imenuje grič, kjer je bilo morišče in vislice.) Tam so lovske mreže postavili in Zapušek je potem v svoji bajti čul hrup gonje.
Enako je izrekel tudi Andrej Perc, ki je bil pred petindvajsetimi leti planinski podložnik, sedaj je pa spadal pod oblast grofa Attemsa v Podčetrtku.
Nazadnje so bili zaslišani kozjanski podložniki in so izjavili, menda ker so se bali, da ne vedo prav, kako je prav za prav z lovsko pravico okoli Gavg.
To je sodnikom zadostovalo in razsodili so tako, da ima na omenjenemu mestu samo planinski in nikdar kozjanski grad lovsko pravico.
Tako so v tej pravdi vsaj začasno zmagali planinski Mosconi.
ZAPISNIK
VSEH HIŠ POD PLANINSKO OBLASTJO LETA 1754
1754. letu je napravil planinski oskrbnik Maks Markuš zapisnik o vseh tistih hišah, pod planinsko oblastjo, v katerih so prebivali ljudje, ki torej niso bile prazne ali zapuščene.
Ta zapisnik je imel sledečo obliko:
1	7 5 4.
Celjsko okrožje	Grad Planina
(V prvi vrsti je tu zapisnik, ki ga je lastnoročno sestavil župnik Janez Blaž Uršič o vseh k planinskemu župnišču spadajočih podložnikih.
Celjsko okrožje
Ž u p n i j a Planina
ZAPISNIK
vseh pod imenovano župnijo spadajočih hiš z zemljišči ali brez njih.
Ime vasi	Ime hišnega gospodarja	Vrsta	Število hiš
Na vrhu	Jurij Hrastnik	pol kmetije	1
	Primož Venko	"	1
	Matija Kolman	"	1
	Mihael Kolman	"	1
Planinska vas	Andrej Hladin	osmino "	1
	Gregor Seme	četrtino "	1
Podkamen	Jožef Kolman	pol	1
Skupaj	7
Da sem ta opis napravil sam, vestno in pravilno in da je vse zabeleženo kakor je v resnici, potrjujem z lastnoročno pisavo, pri moji duhovniški časti, zvestobi in veri in se podvržem za slučaj, da bi se izkazalo kaj kot napačno9, primerni kazni.
Tako napravljeno v planinskem (St. Vid!) župnišču, dne 8. rožnika 1754.
Janez Blaž Uršič župnik tamkaj.
Imena vasi, ki spadajo h gradu	Imena hišnih gospodarjev	Njih vrsta	Število hiš
Doropolje	Andrej Žuželj	cela kmetija	1
	Osvald Doberšek	pol kmetije	1
	Stefan Manček	"	1
	Valentin Biber	"	1
	Osvald Zupanc	"	1
	Matija Zibret	bajtar	1
	Andrej Sevšek	"	1
	Jožef Romih	"	1
	Stefan Storek	"	1
	Jurij Doberšek	"	1
	Gregor Novak	"	1
	Boštjan Senica	"	1
Doberna	Gašpar Planko	pol kmetije	1
Golobinjek	Matija Vrenko	" "	1
	Luka Krajnc	cela kmetija	1
	Jurij Zalokar	" "	1
	Andrej Zalokar	"	1
	Jurij Zalokar	četrtina kmetije	1
Gorno Brezje	Jožef Leskošek	pol kmetije	1
	Gregor Lončar	" "	1
	Janž Mraz	četrtina kmetije	1
	Tomaž Kladnik	pol kmetije	1
	Primož Mraz	bajtar	1
Gornji Derstven	Primož. Sokol	četrt kmetije	1
	Janž Hrust	"	1
	Luka Špan	bajtar	1
Hrastje	Andrej Toplak	četrt kmetije	1
	Tomaž Šeško	" "	1
	Mihael Bobek	"	1
Hrušovje	Nikolaj Hrušovar	"	1
Jazbinje	Jurij Jazbinšek	pol kmetije	1
Jele e	Matija Magdalene	bajtar	1
	Jakob Planko	"	1
	Valent Cvirn	"	1
	Jožef Zalokar	"	1
	Adam Planko	"	1
	Jakob Planko	"	1
Ješovje	Jakob Krajnc	"	1
Kladje	Mihael Pavline	tri četrtine kmetije	1
Kumen	Primož Derstvenšek	cela kmetija	1
Lože	Jožef Gladež	pol kmetije	1
	Mihael Lončar	prebivalec	1
Ložiše	Primož. Krajnc	pol kmetije	1
	Gregor Kos	" "	1
V Lozicah	Osvald Jazbinšek	bajtar	1
	Janž Fluks	prebivalec	1
Trg Planina	Tomaž Sluga	bajtar	1
	Anton Sluga	"	1
	Gregor Gračner	"	1
	Franc Sluga	"	1
	Jožef Trefalt	"	1
	Anton Založ	"	1
	Luka Roblek	"	1
	Janez. Gorjup	"	1
	Jakob Westermeier	"	1
	Anton Romih	. »	1
	Martin Lenhartič	"	1
	Blaž Stus	"	1
	Boštjan Stadler	"	1
	Anton Vertačnik	"	1
Janez Rebernak	bajtar in kovač	I
Marko Stadler	"	1
Filip Gorišek	"	1
Anton Gorišek	"	1
Martin Koželj	"	I
Marko Zalokar	"	1
Jurij Hubinger	"	1
Anton Trefalt	"	I
Jožef Vertačnik	"	1
Jožef Gračner	"	1
Andrej Jozbec	"	1
Štefan Gorišek	"	1
Adam Gračner	"	1
Jožef Špan	"	1
Jakob Leskošek	"	1
Tomaž Mastnak	"	1
Anton Jazbec	"	1
Kot bajtarji so zaznamovani vsi tisti podložniki, ki niso imeli toliko zemljišča, da bi se lahko
imenovali kmetje.			
Manga	Jožef Manček	pol kmetije	1
Malo Topolo	Nikolaj Šturbej	" "	1
Mrzla Planina	Luka Krajnc	tri četrtine kmetije	1
	Štefan Krajnc	pol kmetije	1
Meniški vrh	Jakob Zupan	tri četrtine kmetije	1
	Andrej Pilej	četrt kmetije	1
	Andrej Vouk	" "	1
Metni vrh	Martin Povoduik	" "	1
	Primož. Vertačnik	"	J
	Andrej Vouk	"	J
	Lorene Planinc	"	l
	Gregor Derstvenšek	bajtar	1
Manga	Jožef Ulaga	cela kmetija	1
	Mihael Senica	"	1
	Matevž Gračner	bajtar	1
Na Selah	Jakob Kladnik	četrt kmetije	1
-	Gregor Finko	n	tt	1
	Mihael Špan	tri četrtine kmetije	1
	Gregor Špan	četrtina kmetije	1
Na Lipi	Jožef Rauter	bajtar	1
	Jernej Dvoršek	tri četrtine kmetije	1
	Pangrac Bobek	n	tt	tt	1
	Gregor Doberšek	četrtina kmetije	1
Na Vrhu	Matija Doberšek	pol kmetije	1
	Anton Romih	četrtina kmetije	1
	Anton Rajh	"	1
	Primož Mežnar	"	1
	Mihael Kladnik	bajtar	1
	Andrej Zimšek	»	1
Na Lokah	Jakob Krajnc	pol kmetije	1
	Jožef Kolman	četrtina kmetije	1
	Andrej Vouk	polovica "	1
	Andrej Šmit	"	1
	Jurij Veš ek	"	1
	Andrej Jazbinšek	četrtina kmetije	1
	Martin Pertinač	" "	1
	Tomaž Stervucl	bajtar	1
Na Polani	Andrej Kusovo	"	1
	Gregor Stervucl	"	1
Na Križu	Jurij Zalog	tri četrtine kmetije	1
	Primož Topolšek	bajtar	1
Puste njive	Matija Vouk	polovica kmetije	1
Derstven	Andrej Drstvenšek	bajtar	1
Pristova	Adam Po vodnik	tri četrt kmetije	1
	Jožef Derstvenšek	"	1
	Mihael Dernač	"	1
Pri fari	Primož Hočevar	polovica kmetije	1
	Blaž Kotnik	"	1
	Gregor Sluga	četrtina	1
	Boštjan Šume	polovica kmetije	1
	Anton Romih	"	1
	Mihael Sluga	četrtina kmetije	1
	Marko Brilij	polovica "	1
	Tomaž Doberšek	bajtar	1
Pod pečjo	Gregor Ulaga	polovica kmetije	1
	Matija Šume	"	1
>	Jakob Ulaga	"	1
	Matija Maher	"	1
	Tomaž Zupan	"	1
	Martin Šarlah	"	1
	Štefan Ulaga	"	1
	Mihael Kočevar	"	1
Pokojnik	Andrej Pustovšek	bajtar	1
Pehouce	Tomaž Pustovšek	"	1
Podvinah	Marko Vrulej	četrtina kmetije	1
	Mihael Salobir	pol	1
	Lorene Doberšek	"	1
	Boštjan Teržan	"	1
	Boštjan Vertačnik	tri četrtine kmetije	1
	Jurij Salobir	polovica "	1
	Jurij Krajnc	" "	1
Pod jasnim	Jurij Teržan	" "	1
Planinska vas	Martin Kovač '	cela kmetija	1
	Matija Perčič	polovica kmetije	1
	Simon Pungeršek	bajtar	1
	Matija Stervucl	"	1
	Janž Jazbec	četrtina kmetije	1
	Jakob Jazbec	"	1
	Matija Rauter	bajtar	1
	Marko Kovačič	"	1
	Matija Romih	"	1
	Boštjan Pušker	"	1
	Anton Romih	"	1
Presično	Martin Ulaga	polovica kmetije	1
	Jurij Zalokar	četrtina kmetije	J
	Osvald Kojnšek	" "	1
	Jožef Šmit	polovica	1
Pametnik	Adam Mahne	četrtina kmetije	1
	Matija Lončar	tt	n	1
	Gašpar Mahne	tt	tt	1
	Boštjan Arlič	bajtar	1
Pecel	Jakob Rauter	"	1
Perkovni vrh	Matija Zupan	polovica kmetije	1
	Jožef Kožuh	n	tt	1
Pod logom	Miha Kovač	bajtar	1
	Miha Zimšek	"	1
	Tomaž Vertačnik	"	1
	Tomaž Vertačnik	"	1
	Ana Kozin	prebivalka	1
Pod koženam	Jožef Kovač	bajtar	1
	Jakob Kovač	"	1
	Jožef Hribernik	četrtina kmetije	1
	Gregor Cesar	tt	n	1
Ravno	Boštjan Hribernik	bajtar	1
Rožni dol	Martin Kolenc	"	1
	Martin Krajnc	"	1
Sakel	Jurij Zakušek	polovica kmetije	1
	Videk Kaprol	bajtar	1
V stritah	Miha Stritar	četrtina kmetije	1
	Andrej Kladnik	prebivalec	1
Samišlag	Janž Kladnik	četrtina kmetije	1
	Anton Kladnik	tt	n	1
	Filip Kopriuc	tt	tt	1
Slatina	Jurij Zalokar	polovica kmetije	1
	Adam Fluks	četrtina kmetije	1
	Andrej Kladnik	tt	tt	1
	Lorene Leskošek	polovica	1
	Tomaž Ulaga	polovica kmetije	1
	Mihael Kopriuc	"	1
Spodnjo Brezje	Jožef Cesar	"	1
	Jurij Kovač	"	1
Zadno selo	Korene Solinger	"	1
	Jernej Krajnc	"	1
Bukovje	Martin Krajnc	cela kmetija	1
	Primož Hodej	bajtar	1
	Vid Hladnik	"	1
	Janž Trobim	"	1
Bobovec	Luka Mamici	"	1
	Matija Kladnik	"	1
	Gregor Pušnik		1
Skupaj trških in kmetskih hiš			251
Planinska gora	Martin Zupanc	vinogradski podložnik	1
	Matija Stohne	tt	tt	1
	Luka Arlič	tt	tt	1
	Matija Stervucl	tt	tt	1
	Matija Lončar	tt	tt	1
	Matija Mežnar	rt	tt	1
* Skupanj vinogradskih hiš			6
Zalog	Jožef Soline	četrtina kmetije	1
	Marko Mastnak	" "	1
	Primož Kožuh	polovica kmetije	1
	Jurij Skudina	" "	1
	Jurij Mesinger	" "	1
	Andrej Zlod	" "	1
Sokolica	Jurij Vertačnik	" "	1
Spodnji Derstven	Matija Delak	" "	1
Zaverše	Jurij Pilij	"	1
	Tomaž Lilij	polovica kmetije	1
	Andrej Hodej	"	1
	Primož Marčič	bajtar	1
	Marina Španova	bajtarica	1
Slak	- Boštjan Vouk	polovica kmetije	1
	Andrej Pilej	četrtina "	1
Te rs te ni c a	Jožef Koren	"	1
Tisovec	Janž Kladnik	"	1
	Martin Špan	cela kmetija	1
Visoče	Vid Pajk	" "	1
	Jurij Dernač	"	1
	Martin Nuič	"	1
	Martin Povžiher	"	1
	Martin Stervucl	bajtar	1
Dol	Boštjan Pajk	cela kmetija	1
	Matija Rauter	"	1
V Vrenki	Matija Vrenko	pol kmetije	1
Velko Topolo	Boštjan Teržan	četrt kmetije	1
	Miklavž Šturbej	"	1
	Jožef Šturbej	prebivalec	1
	Boštjan Šturbej	četrtina kmetije	1
Velko Brdo	Boštjan Šeško	polovica kmetije	1
	Gregor Šeško	četrtina "	1
	Matija Pertinač	bajtar	1
	Marko Oprešnik	"	1
Vertačnica	Gregor Vertačnik	cela kmetija	1
Vej c e	Gregor Špan	bajtar	1
V Lazih	Martin Vertačnik	"	1
	Jakob Gračner	"	1
Vukovrh	Boštjan Šume	"	1
	Gašpar Mahne	četrtina kmetije	1
Vseh hiš je pod planinskim gradom	257.
Da je ta zapisnik po resnici, pravilno in vestno sestavljen in da se ni nič pozabilo, potrjujem s svojim lastnoročnim podpisom. Pripravljen sem tudi resnico in pravilnost tega zapisnika potrditi s svojo prisego, če bi se pa kaj izkazalo kot nepravilno, se podvržem za to primerjeni kazni.
To se je zgodilo v planinskem gradu, dne 18. vel. travna 1754.
Jožef Marks Markuš, oskrbnik."
Leta 1749. je umrl planinski župnik Franc Koren in sledil mu je v službi g. Jožef Lipove, za njim pa je prišel dne 29. mal. travna 1752. magister filozofije Janez Blaž Uršič.
Ta se je učil bogoslovnih ved na vseučelišču v Gradcu in je služil predno je prišel na Planino v več župnijah kot župnik.
Ko je Uršič bil drugo leto na Planini, torej 1753., je umrl graščak Janez Jakob Moscon in njegov sin Franc Karol je prevzel planinski grad.
O njegovi obitelji in kako se je množila, je zabeleženo v cerkvenih knjigah, iz katerih sledi izvleček.
Kakor smo že omenili, je leta 1669. začel župnik Filip Hudimon na Planini novo krstno knjigo.
Ta krstna knjiga se je obnovila leta 1706. od vikarja Jurija Volka. Nove mrtvaške in poročne knjige so se začele leta 1730.
Naš izvleček iz krstne knjige nam kaže rodbinska imena, kijih že iz prejšnjega dobro poznamo.
Dne 1. velikega travna leta 1718. je bila v planinski cerkvi krščena Ana Konstancija, hčerka Jožefa Lamberga, prefekta v Jurkloštru in njegove soproge Ivanke. Krstni boter je bil oče Jakob Puperger v tamkajšnjem jezuitskem samostanu.
Dne 10. kimavca 1719. je bil krščen Janez Anton, sin Jožefa Lamberga. Njegova krstna borta sta bila Janez Baptista Hanibal baron Moscon in Marija Eleonorci grofica Reisig.
Jurklošterski prefekt Lamberger je bil pri Mosconovi rodbini zelo v milosti in so bili zategadelj njegovi otroci tudi na Planini in ne v domači jurklošterski cerkvi krščeni.
Lambergerjev naslednik Janez Jurij Obreza je tudi dal krstiti svoje otroke v planinski cerkvi. Tako 4. mal. srpana 1723. hčerko Marija Elizabeto. Krstna botra sta bila Miroslav Trefalt in Marija Kunova.
Dne 30. kimavca 1728. je bil krščen Obrezov sin Franc Jerom, dve leti preje, dne 19. prosinca 1726. sin Franc Anton.
Dne 12. grudna 1741. je bil krščen Janez. Jakob, zakonski sin Janeza Lajcendorferja in njegove žene Terezije.
Baron Franc Karol Moscon in njegova soproga Marija Ana Terezija, rojena grofica Blagaj, sta rodila v planinskem gradu osem otrok. To so bili sledeči:
Dne 26. vel. travna 1740. Anton Janez Nepomuk Filip Neri Albert, katerega boter je bil Anton Siegmund Jožef Ursini, grof Blagaj. Ta ni bil pri krstu osebno navzoč, temveč sta ga nadomestovala Janez Jakob Jernej Moscon in Ana Julijana baronica Moscon.
Karol Janez Baptista je bil krščen dne 16. prosinca 1742. Boter je bil Janez Baptista Jernej
Moscon, ki ni bil pri krstu navzoč, ker ga je nadomestoval g. Maksim Maurisperg. Deček Karol Janez je umrl leto pozneje, dne 10. rožnika 1743. in je bil na pokopališču pri cerkvi sv. Marjete v trgu pokopan.
Dne 2. sušca 1743. se je rodila Marija Ana Julijana Rozina in sta bila krstna botra Maksim, pl. Maurisperg in njegova soproga Rozina.
Dne 15. vel. srpana 1744. sta se rodila v gradu dvojčka, ki sta bila krščena na imena Franc Ksaver Leopold in Franc Karol Alojzij. Botra sta bila Leopold baron Gabelhojfen in gospa Rozina pl. Maurisperg.
Nadalje Jakob Jožef Ksaver, rojen dne 25. rožnika 1745. Njegova botra sta bila baron Jakob Moscon in njegova soproga Marija Ana roj. Grajfl.
Franc Jožef Karol, rojen 2. vinotoka 1746. Krstna botra sta bila Leopold pl. Gabelshojfen in gospa Rozina pl. Maurisperg. Otrok je umrl v poldrugem letu, dne 7. mal. travna 1748. in je bil 9. mal. travna pokopan.
Pri najmlajšem Mosconu po imenu Rok Anton Joahim sta bila botra zopet sprijaznjena Jakob in Ana pl. Wintershoffen iz Kozjega.
Vsi ti Mosconovi otroci so bili krščeni v grajski kapeli sv. Pankraca.
Kar se tiče prefektov planinskega gradu, so nam tudi nekateri po imenu znani. Tako prefekt Lorene Huster, ki je okoli 1730. leta prišel na Planino in je dne 27. kimavca 1736., komaj 29 let star že umrl.
Za njim je prišel prefekt Janez Gaspar, ki je tudi v primeroma mladih letih, dne 7. grudna
1751.,	sedemintridesetleten umrl.
TEREZIJANSKI KATASTER
7,e v četrtem desetletju osemnajstega stoletja je dobil planinski grad, kakor drugi gradovi, državni ukaz, popisati vse podložnike in zemljišča, da bodo tudi od države dobili vsak po svojem imetju naložene davke. Na podlagi teh zapisnikov se je napravil prvi avstrijski davkarski kataster, ki se imenuje, ker je bil sestavljen v času cesarice Marije Terezije, terezijski ali terezijanski.
Zapisnik planinskega gradu nam je v originalu ves ohranjen in nam da popolno sliko takratnih gospodarskih razmer planinskega trga in gradu.
Ker je Mosconova rodbina nekdaj kupila grad za vzdrževanje sirotišnice v Laškem, se tudi ta omenja in podpiše.
Ta katasterski zapisnik je napravil Franc Karol Moscon sam in je rabil za to delo precej časa.
Dne 19. kimavca 1758. so živeli v našem trgu sledeči tržani:
Anton Sluga	Anton Vertačnik
Gregor Gračner	Janez Lesinjak
Gregor Sluga	Marko Badlos
Tomaž Sluga	Filip Gorišek
Matija Vranko	Martin Koželj
Jožef Trefalt	Marko Zaloh
Martin Geziren	Jurij Dunbing
Anton Zalokar	Jožef Vertačnik
Luka Roblek	Anton Jazbec
Janez Gruber	Anton Trefalt
Jakob Westermeier	Adam Gračner
Anton Romih	Filip Lončarič
Martin Linhartič	Jožef Gračner
Anton Jugi	Štefan Gorišek
Blaž. Stus	Jožef Špan
Anton Sluga	Boštjan Barlov.
Ostali planinski podložniki so bili sledeči:
Jožef Sluga, Mihael Senica, Martin Špan, Mihael Vrisk, Jurij Dernač, Martin Nuič, Matija Baumkircher, Anton Stervucl, Boštjan Stanek, Matija Rauter, Andrej Zalokar, Luka Krajnc, Jurij Zalokar, Jožef Kladnik, Gregor Finko, Mihael Špan, Gregor Špan, Adam Povodnih, Matija Vranko, Anton Zuželj, Sebald Doberšek, Boštjan Manček, Valentin Pibre, Osvald Zupanc, Marko Rauter, Blaž Dobnig, Boštjan Šume, Marko Terlaj, Jernej Doberšek, Pangrac Bobek, Jožef Manček, Jakob Ulaga, Matija Mahne, Tomaž Zupanc, Martin Šarlah, Štefan Ulaga, Mihael Salobir, Lorene Doberšek, Luka Gabrielek, Jurij Zakušek, Marko Krlej, Boštjan Tržan, Boštjan Vertačnik, Jurij Salobir, Luka Pušnik, Nikolaj Šturbej, Martin Kovač, Matija Fortšič, Janž Jaskerc, Primož. Mežner, Anton Toplak, Tomaž. Šeško, Nikolaj Bobek, Mihael Šmit, Nikolaj Hrušovar, Janž Kladnik, Mihael Pavline, Jakob Krajnc, Jožef Kolman, Anton Bobek, Andrej Šmid, Jurij Vrečko, Anton Jazbinšek, Martin Pertinač, Jurij Jazbinšek, Janž Kladnik, Jurij Zalokar, Martin Ulaga, Adam Kljun, Lorene Leskošek, Mihael Kopriuc, Adam Mahne, Matija Lončar, Kajetan Mahne, Tomaž Hribernik, Gregor Cesar, Jožef Leskošek, Janž Mrak, Tomaž Kladnik, Jožef Cesar, Gašpar Planko, Lorene Šolinc, Primož Kožuh, Jurij Mastnak, Jurij Mesinger, Andrej Slana, Matija Zupan, Gregor Kos, Matija Delak, Primož. Delak, Jurij Pilej, Andrej Sodrij, Primož Topolšek, Andrej Zimšek, Marko Oprešnik, Matija Magdalene, Valentin Sezurn, Jožef Zalokar, Andrej Sukof Gregor Stervucl, Anton Pustovšek, Jožef Rauter, Osvald Jazbinšek, Boštjan Šume, Anton Vouk, Lorene Planinc, Gregor Derstvenšek, Matevž. Gračner, Luka Špan, Matija Petovšek, Primož Hodej, Vid Kladnik, Janž Tovornik, Matija Zibret, Andrej Sevšek, Jožef Romih, Štefan Štorek, Jurij Doberšek, Gregor Novak, Boštjan Senica, Mihael Senica, Tomaž Doberšek, Matija Rauter, Marko Kovačič, Boštjan Pušker, Boštjan Arlič, Matija Mežner, Tomaž Pušnik, Boštjan Kobrenek, Matija Špan, Marija Španovka, Anton Derstvenšek, Tomaž Marčič, Boštjan Verstovšek, Vid Košek, Filip Koprivc, Matija Rauter, Boštjan Fajdiga, Martin Kolenc, Martin Krajnc, Marko Manček in Jakob Kovač.
Večina naštetih imen se je ohranila v trgu in okolici do današnjega dne.
Planinski grad je imel l. 1758. vseh skupaj 273 podložnikov. Med njimi jih je imelo osemnajst vinograde. Sicer pa je takrat vinarstvo okoli Planine že precej pešalo. Pridelalo se je veliko manj
in slabšega vina kakor n.p. dvesto let poprej, v časih gospodarstva Jošta Jožefa Thurna.
Sledeči podložniki so imeli za časa Marije Terezije še vinograde:
Anton Zalokar, Gašpar Planko, Andrej Zimšek, Boštjan Vertačnik, Jurij Zakušek, Jurij Kovač, Jurij Špan, Luka Arlič, Lovrenc Doberšek, Anton Vouk, Anton Kladnik, Primož Gračner, Jurij Gračner, Primož Doberšek, Štefan Kolman.
Takozvana gorska pravica (Bergrecht), to je vinogradski davki, se je merila po štartinah, vedrih in osminah in se je dajala kot vino.
O velikosti teh mer je zapisano na istem mestu sledeče:
"Kakor pravijo vinogradski ceniki, drži eden veder 40 dacarskih mer in ena osmina enako dvajset."
Imenovani posestniki vinogradov so dajali skupno na leto gradu 1 štrtinjek, 15 vedrov in 19 osmin, kar je toliko kakor 4 vedre in 20 mer.
Splošni davki planinskih tržanov so znesli v časih cesarice Marije Terezije 56 goldinarjev v denarju, za 7 goldinarjev mesa in 102 škafa koruzne moke. Razven tega je moral trg napraviti na leto 56 dni tlake brez hrane.
Drugi podložniki, torej tisti, ki so stanovali zunaj trga, kmetje, so morali vsi skupaj dajati v grad:
597 1/2	škafov koruze
30	" ržene moke
59	" rži
118	" ovsene moke
665	" otepanega ovsa
76 1/2	" kmečkega ovsa.
Razven tega so morali kmetje napraviti tlak na leto 36 z dvema konjema brez hrane in še 63 tlak poljskega dela.
115 dni na leto so morali voziti za grad z enim konjem brez hrane.
Enako 264 dni na leto voziti Z dvema konjema, ne da bi dajal grad hrano.
Voziti z enim konjem brez hrane je še bilo treba nadalje 538 dni.
972 dni na leto, torej trije tlačani na dan, je bila tlaka s hrano.
Zraven vsega tega je pa moral biti vsak tlačan, če so grajski želi, vedno pripravljen z.a vožnjo in je moral voziti žito kolikokrat se mu je ukazalo.
Za to delo je bilo 145 podložnikov posebno zapisanih. Sicer so pa tlačani pri teh izvanrednih vožnjah morali imeti hrano od doma.
Iz vsega tega ovidimo, da planinski grad svojim podložnikom ni nalagal posebno lahka bteme-na. Nadalje so imeli vsi podložniki, kakor tudi prosti kmetje, dolžnost, da so šli pri grajskih lovih kot gonjači.
Tudi loj za razsvetljavo treh cerkva (št. Vid, sv. Marjeta, sv. Pangrac v gradu) so morali tizani takrat še dajati kakor v starodavnih časih. Župan je moral vsako leto dati 52 funtov loja in pet
mer repnega semena v ta namen v grad.
Jurklošterski samostan je dajal po svojih podložnikih vsako leto na dan nedolžnih otročičev (28. grudna) 82 škafov ovsa, 56 piščet, ali na mesto teh 3 gold. 20 kr. v planinski grad.
Nadalje so dajali neki jurklošterski podložniki skupaj 23 3/4 škafov ovsa in 23 piščet ali pa mesto tega 5 gold. 11 kr.
Nekateri planinski tržani so morali dajati tuji gospodi iz svojih vrtov in travnikov v času žetve, skupaj 26 kapunov in 52 piščet.
Sevniški grad je moral dajati na Planino za varstvo, ki ga je imel od tam, vsako leto 24 graških mer ovsa, 34 piščet in 8 goldinarjev denarja.
Dohodki planinskega urada (torej ne grada!) so bili prodani grofu Wurmbrandtu na Črni gori.
Vsega skupaj je bilo to 5 kmetij, na katerih je živelo 13 kmetov. To so bili bratje Pangrac, Luka, Jurij in Jakob Planko, Matija Leskošek, Mihael Bobek, Martin Bobek, Peter Leskošek, Miklavž Lončar, Andrej Lončarič, Anton Dvoršek, Martin Dvoršek in Jurij Leskošek.
Vsi ti so bili planinskemu uradu podložni in so morali plačevati odslej svoje davke grofu Wurmbrandtu.
Gozd v Bohorju, ki je bil takrat še pragozd, se je prav malo izkoriščal. Vsaj grad je korist tega svojega gozda zelo nizko ocenil.
Grad je jemal za svojo domačo potrebo vsako leto iz Bohorja 90 sežnjev hrastovih drv in se je seženj cenil na 34 kr. Nadalje je rabil grad na leto 4 sežnje smrekovega lesa po 24 kr.
Grad je imel na južni strani, proti Sevnici, dva kostanjeva gozdiča, ki sta pa nesla tako malo, da ni bilo niti za davek.
Moscon je še posebno pripomnil, da se nahajajo planinski gozdovi večinoma v jarkih in nad pečinami, tako, daje vožnja zelo težavna in večinoma nemogoča. Če bi pa ti gozdovi ne bili tako nedostopni in blizu kakšnega mesta, kjer bi se mogel prodati les, bi dajali dosti dobička.
Naš grad je imel takrat tri žage na vodi, ki so samo takrat rezale, če so imeli potoki dosti vode. Vsi trije žagarji so plačevali na leto skupaj 13 goldinarjev davka.
Ker so pa te tri žage stale na kozjanski zemlji, žagarji niso bili prisiljeni, da bi planinskemu gradu rezali hlode, temveč je bilo to prostovoljno delo, ki seje lahko izvršilo ali odreklo.
Prostih zemljišč, za katere ni bilo treba delati tlake ali dajati desetine, ni bilo na Planini.
* * *
V sledečem se nahaja del zapisnika tudi po zunanji obliki.
A
CELJSKO OKROŽJE. GRAD PLANINA zapisnik vseh grajskih posestev
Pri marofu se nahajajo njive in se meri tamkaj pridelano žito po graških četrtinah.
Marof nima druzega imena in je četrt ure oddaljen od Planine.
Štiri njive, ki leže najbližje marofu imajo desetino dajati župniku.
To desetino pa župnik ni dobil kot žito, temveč jo je prejel v denarju in sicer 34 gold. na leto.
Vse njive pri marofu so bile obdelane, sicer se pa po žetvi tam ni sejala ajda, kakor je bila navada po drugih krajih.
Travniki
Njih imena:
Blizu marofa se nahaja travnik, na kateremu raste sladka krma.
Nadalje so pri marofu trije mali travniki, na katerih raste sladka krma.
Tako je tudi pri župnikovem posestvu blizu grada travnik, na katerem raste sladka krma.
Potem travnik, ki se nahaja četrt ure od gradu oddaljen in se imenuje Bobovec, kjer raste kisla krma.
Skupaj sladke krme 6 travnikov.
Skupaj kisle krme 1 travnik.
Paše in planine
Njih imena:
Na Možnici, to je planina, na katero se goni vsako leto domača živina, krave in teleta in sicer vsega skupaj 16 glav.
Potem se nahaja še pri marofu neka paša, ki je grajska last in se sme zato samo grajska živina tja goniti in sicer vsega skupaj 24 glav.
Vsota sladkega sena, ki se pridela na teh zemljiščih, znaša 23 male voze in kislega sena 10 malih voz.
Gozdovi in les
Njih imena:
Grajski gozd v Bohorju, v katerem rastejo bukve in hoje, deset ur hoda v okrožju. Iz njega se proda vsako leto 100 debel savskim brodarjem in sicer meri ta les 40 sežnjev.
Razven tega se vzame z.a grajsko domačo rabo vsako leto 90 sežnjev bukovih drv iz Bohorja.
* * *
Grajski travniki so se splošno obdelovali s tlačani.
Za vožnjo krme se je rabila grajska živina iz marofa. Radi slabih poti je morala biti močna vprega.
Vozič sena je stal en goldinar.
Na Možnico so gnali vsako leto 16 krav grajske živine, ki pa ni imela dalje kakor primeroma tri tedne paše, ker ni bilo na tem visoko ležečem travniku dosti trave.
Na Dobjem (to je pod Mahno, sedaj v lasti rodbine Kosi-Sešerko) je imel grad štiri njive, od katerih se je dajala župniku desetina.
Zraven marofa je bil vrt za salato in pod gradom se je nahajal enaki vrt za domačo potrebo. Zraven tega hišnega vrta je bilo tudi nekaj gred za salato. To se je nahajalo ob vznožju grajske skale, kjer sedaj stoje smreke.
Na Planini je stala graška četrtina rži 54 kr. in ista mera ovsa 30 kr.
Njive so bile srednje vrste in se je večinoma pridelovalo poletno žito. Ajda ni posebno uspevala in jo zato tudi nihče ni sejal.
Splošno se je pridelovalo okrog Planine več rži nego pšenice.
Na tem mestu je graščak Franc Karol Moscon lastnoročno zabeležil, da je bil marof v starodavnih časih (po mojem mnenju, ko so vladali še planinski vitezi in vsaj deloma še pod vlado celjskih grofov) kmečko posestvo in da je zato, razven dveh novo prideljenih travnikov v Visočah in treh Kolencovih travnikov, zapisan kot tričetrt kmetije.
Nadalje je imel grad še en travnik na Brdem in enega pod goro. Oba s kislo krmo.
Nadalje je bil še takozvani Kolenčev travnik, kjer je tudi rastla kisla trava.
Kolenci so bili kmetje, ki so domovali blizu grajskega marofa in so njihova zemljišča, ko je rodbina izumrla, pripadla gradu. Dandanes je ime Kolenc na Planini popolnoma pozabljeno in nihče ne ve več čigavi so bili nekdaj travniki blizu graščinskega marofa.
Kot paša je služil tudi neki travnik v Bohorju, pri Netopirju (Fledermaus), ki je imel prostora in paše za 200 glav živine.
V gozdu ob Bistrici je bil tudi velik travnik, na katerega se je gnalo 16 glav grajske in 200 glav druge živine.
Živinoreja je bila v planinskem okrožju vsikdar zelo razvita.
Med gozdovi je še imenovana velika grajska šuma v Bobovcu, ki se je širila na šest ur hoda.
Potem je imel planinski grad neki kostanjev gozd, ki se je imenoval Mervič in se je nahajal blizu Sevnice. Zraven tega gozda je bil še eden kostanjev gozd, ravno tako velik kakor prvi.
O štirih zadnje opisanih travnikih je pisal baron sledeče:
"Seno spravljajo tlačani s svojo živino. In čeprav se vpreže včasih več parov živine, vendar ni mogoče več naložiti kakor mali voz, ker ni samo vožnja in živina slaba, temveč so tudi kolovozi v prav žalostnem stanju in razven tega vodi pot večinoma navkreber.
Zato se ne more več naložiti. Voz kisle krme stane tukaj 30 kr., sicer se pa porabi vse, kar se pridela, doma."
Nekateri podložniki Mačerolca so imeli pravico pasti svojo živino na Netopirju (Fledermaus). Zato so morali sušiti in spraviti četrtino sena v Bobovcu.
Planinski podložniki pa so imeli pravico svojo živino kakor tudi svinje brez davka in plače goniti na Netopir (Fledermaus).
Blizu Št. Jurija je bil neki bukov gozd Dobrovica, ki se je širil na dve uri hoda, last planinskega gradu.
Potem je bil veliki gozd proti Košnici, imenovan Kamnat, štiri ure hoda na okoli, tudi grajsko imetje.
Iz vseh grajskih šum, izjemoma Bohorja, se ni moglo prodajati lesa, ker tistim podložnikom, ki so sami imeli gozd, ni bilo treba drv kupovati, oni, ki pa niso imeli svojega gozda, so si pa jemali drve in les, ne da bi veliko vprašali, iz grajske šume.
Tudi svinjska reja v gozdovih ni prinesla gradu dobička. Kajti planinski podložniki niso vpraševali po plači ali davku, če so svoje svinje gonili na rejo in št. Jurski so pa zato, da so pri senožeti v Bobovcu pomagali, itak imeli pravico goniti svoje svinje v planinske gozdove.
Kostanjeva gozda nista dajala nobenega dobička, ker je bil sad večinoma slab.
Ta prvi del zapisnika je zaključil baron takole:
"Da je vse gori napisano po resnici in vestnosti sestavljeno, potrjujem jaz, spodaj podpisani, z lastnoročnim pečatom in sem tudi pripravljen ta zapisnik, če treba, vsakokrat potrditi s prisego. Če bi se pa našlo več kakor izkazuje ta zapisnik in če sem kaj vedoma zamolčal in pridržal, se podvržem vsem v cesarskem patentu za to navedenim kaznim.
Tako izdano v planinskem gradu, dne 8. kimavca 1749.
Franc Karol baron Moscon.
O PLANINSKIH RIBNIKIH IN ŽAGAH
Tja časa Mosconov je bilo blizu Planine nekaj ribnikov, v katerih so se redili karpi.
Največji ribnik, ob katerem je stal grajski takozvani dvorni mlin, se je nahajal pod trgom ob poti k marofu približno na spodnjem delu velikega travnika, ki se vleče za vrtovi tržanov.
Nadalje je bil na velikem travtiiku v Bobovcu velik ribnik za tisoč karpov. Zraven tega se je nahajal še manjši ribnik za 200 karpov.
Ta dva ribnika sta že bila zelo poraščena in od vode izprana. Zato so se tam vse ribe polovile samo vsakih šest let.
Takoj pod gradom se je nahajal mali ribnik zci shrambo rib predno so prišle v grajsko kuhinjo.
Dobiček tega dobička ni bil izdaten, ker so se ribe deloma porabile za grad, deloma pa brezplačno dale tržanom.
Potem najdemo zapisnik o mlinih in žagah, ki so bili last planinskega gradu.
Prvič se imenuje žoga, ob vznožju Bohorja blizu Žibreta. To je sedaj tako zvana Stara žoga , ki se nahaja kakšnih deset minut od parne žage, ki sedaj tudi ne dela več, ob Sevnčni.
V tem potoku ni bilo vedno enako veliko vode in zato tudi ne dosti moči, da bi mogla žaga stalno delati.
Za to žago je dobival grad 4 goldinarje najemnine na leto.
Kar je pa grad plačal za vzdrževanje te žage, je zneslo na leto 9 goldinarjev.
Vsled tega je imel graščak za to žago več stroškov, kakor mu je nesla. Sicer je pa bilo vedno še boljše obdržati to žago, kakor deske, ki jih je rabil grad, voziti od kod drugje, kar bi bilo radi slabih potov in visokih hribov težavno in bi prišlo vrhu tega še dražje.
Od tistih desk, ki so se rezale v stari žagi, se ni nič prodalo, vendar se je z njimi preskrbelo celo grajsko okrožje. Sicer pa je bilo delo te žage precej skromno, kajti poldrugo leto se tam ni več napravilo nego 70 desk.
To priznanje je baron zopet z mnogimi lepimi besedami zaključil takole:
Da je vse po božji, sveti resnici in vestno popisano, potrjujem jaz, spodaj podpisani, z lastnoročnim podpisom in pečatom in sem tudi pripravljen vse to s svojo prisego potrditi in če bi se našlo, da sem kaj zatajil, se podvržem za to primernim kaznim.
Tako zapisano, dne 8. mal. srpana 1749.
Franc Karol baron Moscon.
DENARNI DAVKI PODLOŽNIKOV
Vsi podložniki plačajo skupno na leto 536 gold. 1 kr. Takozvani težki davek se daje v obliki gosposke davščine in je zapisan v ustanovni knjigi. Takozvani mali davek, ki se je plačeval spomladi na dan .sv. Jurija, se je najprej dajal kot en kozlič, ki se je cenil na 14 krajcarjev in so po novem podložniki plačevali teh 14 krajcarjev v gotovini.
Splošno so dajali kmetje na leto žita in sočivja v kaščo:
199 četrtin in 7 1/2 škafov pšenice,
26 četrtin graha in boba,
7 3/8 škafov rži,
462 četrtin in 6 1/2 škafov ovsa in prosa.
Vse to je bilo za grajsko domačo rabo.
Za varstvo je dobival grad na leto
56 četrtin in 3 1/2 škafov ovsa in prosa.
Od Sevnice in Jurkloštra, nad katerimi gradovi je imela Planina varstvo, je dobival grad na leto 285 piščet in 26 kapunov ali mesto tega 14 gold. 43 kr.
Vsega skupaj so morali podložniki 182 dni na leto delati tlako s konjem in 1166 dni tlako na polju. Delalo je torej toliko tlačanov, da je vsega skupaj zneslo gori zabeleženo število dni na leto.
Znesek vinogradskega davka, ki se je dajal kot vino in vinske desetine je bil 6 goldinarjev.
To vino je shranil in točil krčmar Doberšek in je moral denar dati v grad.
Doberšeki so bili stara krčmarska rodbina, ki se imenuje prvič v 17. stoletju, Kakor se vidi, je bila pri Doberšeku najstarejša gostilna na Planini, gotovo pa že v časih Mosconov. Krčma je bila gotovo že preje, torej v najstarejših časih na Planini, sicer nam pa imena krčmarjev pred
Doba šeki niso ohranjena. Kakor navedeno, so bili Doberšeki prvi planinski krčmarji, ki se imenujejo leta 1650. prvič v neki listini grajske sodnije.
Dobersekova hiša, sedaj v lasti Jožefa Lončariča, se nahaja na koncu trga ob Št. Jurski cesti in ima hišno št. 17.
Približno od leta 1880. je bila ta hiša last grajskega nadlogarja Konrada Adamusa, potem njegovega sina Maksa in nazadnje njegovega vnuka Kurta Adamusa, zlatarja v Gradcu, od katerega jo je Lončarič kupil v času svetovne vojne.
Nadalje je jemal grad tudi globe, ki so jih plačevali kaznovani podložniki. Ti dohodki so se zapisali v posebni knjigi in so znesli v treh letih 131 goldinarjev.
Tudi je grad jemal za pisma, ki so jih nosili grajski seli, denar. Ti dohodki so znesli v desetih letih 43 goldinarjev 20 kr. Iz. tega razvidimo, da Planinčani niso preveč pisarili.
Tlaka podložnikov in obdelovanje grajske zemlje je krila stroške z.a drva za grad in krmo za Živino. Vse, kar je od grajskih dohodkov ostalo, je dobila sirotišnica v Laškem in je porabila za svoje potrebe.
Kar se tiče vinoreje, je bila ta že precej slaba. Kajti krčmarji so že takrat začeli, kakor še dandanes, splošno, vino kupovati tako, da vino v gostilnah ni bilo več domače.
Včasih, pa malokdaj, se je na Planini tudi žgalo apno. Pa le za domačo potrebo, to je za grad in podložnike, če se je kaj zidalo, ne pa za prodajo.
V Sevnčni je bilo mnogo postrvi. Pa predno je grad začel ribariti, so že mlinarji in kmetje ob potoku polovili vse ribe, tako da grad na leto ni več dobil kakor po trideset postrvi, ki niso bile velike.
Tako približno je še danes z ribarstvom v Sevnčni.
Denar, ki ga je dobival grad potom nagle sodbe, je znašal tekom šestih let 2 gold. 58 kr.
Potem najdemo natačni popis vseh vinogradov pod planinsko oblastjo z imeni posestnikov in davkov v vinu, soku in sadju. Sadni vrtovi so se imenovali, ker so bili prav za prav z drevjem posajeni travniki, travni vrtovi (Grasgarten), katero ime sem dostikrat slišala od moje babice.
POPIS VINOGRADOV Z IMENI POSESTNIKOV
f\.ndrej Zalokar ima vinograd v Planinski gori, zraven katerega je desetine prosta njiva in mali sadni vrt.
Ta vinograd ima jako neugodno lego, ker je zelo v senci; zato ne rodi dobrega in tudi ne dosti vina.
Tudi njiva je zelo slaba. Letni pridelek se lahko spravi na dveh vozičkih.
Desetina iz tega vinograda se da ljubljanskemu knezoškofu in sicer za poldrugo leto en veder.
Gornica ali gorski davek, ki znaša deset vedrov na leto, je grajski.
Zraven Zalokarjevega vinograda se je nahajal vinograd, ki je bil last Prirrfoža Plankotci. Vinska desetina se je tudi iz tega vinograda dajala ljubljanskemu knezoškofu in je znašala na leto 3/4 vedra. Gornica je znašala pol vedra na leto in se je dajala v planinski grad.
Tudi ta vinograd je imel slabo lego in radi tega ni rodil dobrega in ne mnogo vina.
Sosednji vinograd je last Andreja Zimšeka, zraven je mala njivica, prosta desetine. Vinsko desetino je dobil ljubljanski knezoskof in je znašala za poldrugo leto 21 četrtin.
Gornica, ki je znašala 2 1/2 vedra na leto, se je dajala planinskemu gradu.
Tudi ta vinograd je bil slab in je rodil kislo vino. To velja sicer z.a vse vinograde v Planinski gori.
Boštjan Vertačnik je bil tudi lastnik vinograda v Planinski gori in je dajal vinsko desetino ljubljanskemu knezoškofu. Ta desetina je znašala 24 mer.
Gornica, ki je znašala na leto 3 vedre, se je dajala planinskemu gradu.
Gostilničar Matija Doberšek je imel dva vinograda v Planinski gori in je dajal vinsko desetino, ki je znašala 18 četrtin za poldrugo leto, na škofov dvor v Ljubljani. Planinski grad je od tega dobil 2 1/2 vedra kot davek.
Drugi posestniki, ki so imeli v Planinski gori vinograde, so sledeče imenovani in so bili vsi ti vinogradi slabi ter niso rodili dobrega vina. Od vseh je pa dobival ljubljanski Škofji dvor desetino, dačo pa je prejel planinski grad.
Imena lastnikov teh vinogradov so bila:
Mihael Vertačnik, Mihael Senica, Jurij Robič, Luka Arlič, Andrej Vouk, Andrej Hladin, Primož Gračner, Jurij Gračner, Primož. Topelšek, Matija Kolman, Matevž Stervucl, Boštjan Gračner, Matija Mežner, Miklavž Pušnik, Andrej Maher, Adam Teržan, Matija Lončar, Jakob Kolman, Martin Zapušek, Lorene Salobir, Martin Glodež, Mihael Hladin, Matija Perčič.
Pod gorski davčni urad je spadalo sledeče:
37	vinogradov 13 desetin prostih njiv
4	zelenjadni vrtovi
1	travnik
2	sadna vrta.
Pridelek vseh teh vinogradov je znašal na leto 17 četrtin in 11 vedrov. Vsi ti vinogradi so se cenili skupaj na 745 goldinarjev.
Vinska desetina se je dajala deloma naravnost na škofov dvor v Ljubljani, deloma planinskemu Župniku in je znašala na leto skupno 1 četrtino, 9 vedrov in 6 mer.
Gornica, ki se je dajala planinskemu gradu, je znašala na leto 4 2/3 četrtine vina in 75 krajcarjev v denarju.
Četrtina vina tretje vrste je stala takrat na Planini 8 goldinarjev.
Škaf rži je stal 54 kr. Vozič kisle krme je stal 30 kr. Za vozič sladke krme se je plačal 1 goldinar.
Če se desetina in davek nista o pravem času plačala, se je vinograd vzel lastniku in dal drugemu posestniku.
Ker so bili ti vinogradi tako slabi in tudi niso rodili dobrega vina, so se sčasoma opustili in se nahajajo dandanes na njihovem mestu njive in travniki.
Pod varstvom planinskega gradu so bile sledeče vasi in pokrajine:
Puste Lože	Podmele
Malo Brdo	Derstven
Pungrat	Terniček
Travnik	Vrh
Mrzla Planina	Planinska vas
Prkovnik	Završe.
Nadalje posamezni kmetje Valentin Novak v Slivnici, Jurij Hodej v Malem Brdu, Martin Gračner na Pungrtu in Luka Novak v Pečinah.
Sledeči kmetje so se oprostili polovice davkov: Boštjan Šume Matija Stervucl Pangrac Bobek	Andrej Šmit Andrej Jazbinšek Martin Pertinač
Jakob Jazbec Gregor Dvoršek	Jurij Zalokar Primož Kožuh
Jakob Krajnc Andrej Vouk	Andrej Pilej Primož Vertačnik.
Na dan sv. Jurija so sledeče vasi plačevale svoje davke:
Na križu	Rumen
Vrenko	Mrzla Planina
Sele	Laziče
Meniški vrh	Pristova
Spodnje Brezje Perkovni vrh Farna vas ( Št. Vid )	Gornje Brezje Doropolje Planinska vas
Presično	Ravno
Zalog	Slak
Zaverše	Saklova vas
Slatina	Samišlak
Dol Visoče	Golobinjek Podpeč.
Kot dačo za varstveno oblast je dajal jurklošterski samostan planinskemu gradu vsako leto 105 3/4 mlinskih škafov ovsa, 183 piščet ali 4 goldinarje 31 kr. v denarju.
Nadalje je dajal sevniški grad 62 škafov ovsa in 8 goldinarjev denarja za varstvo na Planino in razven tega 34 kapunov ali 3 gold. 54 kr. v gotovini. Ravno tako 52 piščet ali mesto njih 1 gold. 28 kr.
Sedaj sledi natančen popis vse tlake, ki so jo podložniki delali planinskemu gradu.
Vsaka manjša kmetija je imela dolžnost pošiljati celo leto vsaki teden enega tlačana. Kmetij, ki so na ta način delale tlako, je bilo 115, nadalje je bilo 44 prostih, ki so kljub temu tudi morale delati dva dni tlake na teden. Sicer pa pri gradu ni bilo toliko dela, da bi se ta tlaka popolnoma izrabila. Zato se je poklicalo samo toliko kmetov, kolikor jih je bilo vsakokrat treba.
Tlačani so morali v prvi vrsti vsa drva izsekati, ki jih je grad rabil za kurjavo. To je bilo 90 sežnjev, za katerih sekanje se je rabilo 200 tlak.
Potem so se morala voziti drva iz Bohorja v grad, za kar se je rabilo 90 tlak z vozom.
Travnik v Bobovcu so morali tlačani kositi, travo posušiti in krmo spraviti. Za to delo je bilo treba 160 ročnih tlak in 18 tlak z vozom.
Pri obračanju v Bobovcu je pomagalo tudi nekaj podložnikov St. Jurškega grada, ki so zato smeli na nekaterih zemljiščih planinskega gradu pasti svojo živino.
Ostale tri travnike v Bobovcu so tudi morali obdelati tlačani in je bilo zato treba 120 ročnih in 18 tlak z vozom.
Seno od travnikov pri marofu so tudi kosili in obračali tlačani, spravili so ga pa z grajskimi vozovi.
Za to delo se je rabilo 200 ročnih tlak.
Za žetev je bilo tudi treba vsako leto 200 tlak.
Za oranje grajskih njiv in za vožnjo žita se je rabilo na leto 50 vožnih tlak. Za spravljanje prosa se je rabilo 36 ročnih tlak, razven tega pa še 6 tlak z vozom. Nadalje je bilo treba za okapanje 200 ročnih tlak.
Pri vožnih tlakah je bilo vedno treba namesto enega para živine napreči dva para. Tako tudi pri oranju radi ilovke.
Razven te stalne tlake za poljedelstvo je še bila takozvana posebna tlaka, če se je popravljal grad, grajska pristava (na istem mestu, kjer sedaj stoji graščina s svojimi gospodarskimi poslopji), ali druga grajska poslopja. Ako so se torej rabili pomagači pri zidarskem delu, so poklicali kratkomalo par podložnikov v grad na tlako, ne da bi se kdo zmenil za opravke, ki so jih kmetje imeli doma.
V časih cesarice Marije Terezije so bili v planinskem okraju sledeči gostilničarji:
Luka Robleg (v sedanji gostilni Kukovič),
Jurij Gračner,
Jurij Sluga (št. 29, sedaj Špan, nekdaj Wambrechtsamer),
Blaž Stus (št. 5, sedaj major Kukovič),
Marko Oprešnik.
Ti gostilničarji so morali prevzeti dačno vino, ki so ga dajali kmetje v grad, ga plačati grajskemu oskrbniku ter so ga potem točili na svoj račun.
V sodnem okraju planinskega gradu je prebivalo pet tkalcev, katerih vsak je moral dajati v grad na leto 30 pračev domačega platna.
Tkalci so zaslužili za prač platna 1 1/2 krajcarja. Torej je bil znesek za 150 pračev platna, ki
so ga dajali tkalci v grad, 3 gold. 45 kr.
Čeprav takrat na Planini ni bil nihče več na smrt ali drugače strogo obsojen, je vendar grad moral zdrževati svoje sodnijske uradnike.
Seveda sta bila v teh letih samo dva sodnijska uradnika v gradu in sicer pisar in sodnijski sluga. Sluga je dobil 30 goldinarjev letne plače, hrana in vino sta se cenila na 40 goldinarjev in stanovanje na 5 goldinarjev.
Po stari navadi je poslala planinska sodnija v nedeljo pred velikim šmarnom oskrbnika, pisarja, par branilcev in sodnijsko slugo s 24 možmi v Zagorje, da bi tam pri cerkvi sv. Marije vzdrževali red med romarji, ki so na ta dan prihajali v velikem številu iz Hrvatskega in, kakor pravi istodobna listina, od vseh krajev 12 milj na okoli.
Možje redniki so ostali dva dni v Zagorju in je stala hrana za vse skupaj v tem času 6 goldinarjev.
Deseti fenig od zaslužka podložnikov, takozvani mrliški davek in denar za pisma, ki jih je grad prevzel od podložnikov in naprej pošiljal, je znašal v desetih letih, od 1739. do 1749. za vse skupaj 443 gold. in 20 kr.
Od leta 1743. do 1748. so v Zagorju plačali sejmarji in romarji vsega skupaj 14 gold. 20 kr.
Sedaj sledi zapisnik vseh dohodkov in stroškov planinskega gradu, iz katerega je razvidno, da so bili stroški precej višji kakor dohodki.
VSI DOHODKI PLANINSKEGA GRADU		79 gold. 19 kr. 	- .. " ...21 "
		2 .. " ... 15 "
		38..”....- "
		18..”....- "
		16 .." ....- "
		51 .." ....- "
	....1 .. " ...30 "
	...37 .. " ...20 "
		- .. " ...57 "
	
		248 .. " ...45 "
		148 .. " ... 19 "
		100 .. " ...18 "
		1 .. "	8 "
		6 .. " ...33 "
		5 .. " ...49 "
davek za travnike ..........................................................  26
davčna pšenica ..............................................................299
davčna rž ....................................................................24
davčni oves ...............................................................  231
oves za varstvo ............................................................  28
235 varstvenih piščet.........................................................17
krčmarska dača .............................................................. 10
z.a grajsko vino ..............................................................6
sodnijski dohodki .............................................................8
plača za pisma in mrtvašnica .................................................43
, loj, ki ga župan vsako leto daje v grad .......................................5
mera repnega semena od župana.................................................-
sejmnina.....................................................................,.2
" ...57 " " ...26 " " ...13 " " ...21 " " ...15 " " ...43 "


Vsota dohodkov
1475 gold. 23 kr.
STROŠKI PLANINSKEGA GRADU
Škoda pri podložnikih..........................................
Enako ima gospod od ostalih 210 podložnikov 4 šilinge 28 fenigov, ker mora plačevati iz svojega
za vsakega 2 goldinarja stroškov ..............................
oskrbnikova plača .............................................
oves za njegovega konja .......................................
plača za pisarja ..............................................
Z.a njegovo hrano .............................................
hišna, ki je obenem kuharica, ima plače .......................
za njeno hrano.................................................
plača za dva uradnika .........................................
hrana in vino za oba ..........................................
za pristavnika in pristavnico plača............................
hrana za oba...................................................
hišni hlapec dobi .............................................
njegova hrana stane ...........................................
111 gold. 58 kr.
.421 gold..	.7 kr.
200 .. " ....	. "
..10 .. " ....	. »
..30 .. " ....	. "
..50 .. " ....	. "
..30 .. " ....	. "
..40 .. " ....	. "
..20 .. " ....	„ "
..60 .. " ....	. "
..17 .. " ....	. "
..50 .. " ....	. "
....9 .. " ....	. "
..25 .. " ....	
hlapec za vole dobi ................................................
za njegovo hrano ...................................................
pastirjeva plača ...................................................
za njegovo hrano ...................................................
fant v hlevu dobi...................................................
za njegovo hrano ...................................................
kuhinjska dekla dobi ...............................................
za njeno hrano......................................................
kravja dekla dobi ..................................................
za njeno hrano......................................................
pristaniška dekla dobi .............................................
za njeno hrano......................................................
svinjska dekla dobi ................................................
za njeno hrano......................................................
za tlačane na leto približno kruha in vina za ......................
Nadalje se vzdržuje v Laškem 20 siromakov na grajski račun in rabi se
pšenice za .........................................................
ječmena za .........................................................
prosa za ................*..........................................
mešanice za ........................................................
boba za ............................................................
govedine za ........................................................
vina za ............................................................
soli za.............................................................
pitana krava........................................................
masla za ...........................................................
dve pitani svinji ..................................................
loja za ............................................................
Vsak siromak dobi iz belega domačega sukna dolgo haljo,
ki drži štiri leta in stane 4 gold..................................
vsako leto 20 parov nogavic ........................................
20 parov čevljev ...................................................
Z.a dve leti deset moških klobukov..................................
10	rut za Ženske ..................................................
	9 gold.		...- kr.
...25	"	_ "
	8	"	. "
...25	"	_ "
	9	"	. "
...25	"	. "
	7	»	. "
...25	"	. "
	7	«	. "
...25	"	. "
	7	"	„ "
...25	"	„ "
	7	"	_ "
...25	"	. "
...10	"	_ "
... 31 gold.		30 kr.
...11		24 "
...15	"	. "
...60		30 "
...19		30 "
...23		36 "
...12		19 "
...22		30 "
...10	"	. "
...20	"	. "
...16	"	. "
...11	"	40 "
...20 gold.		...- kr.
...15	"	_ "
...12	"	. "
	3	"	. "
	6	"	„ -
vsako drugo leto 20 odej.............................................
10 moških srajc in 10 ženskih srajc, 10 hlač, 10 ženskih kril
in potrebnega perila .............................................
kurjava z vožnjo do Laškega .........................................
mast za zabelo ......................................................
vikarju za voščene sveče, ki svetijo pri maši v kapeli sirotišnice ..
za popravljanje cerkve vsako leto....................................
plača duhovnika za sirotišnico.......................................
njegova hrana .......................................................
štartin vina.........................................................
plača za kuharico ...................................................
1/2 štartina vina ...................................................
meso ................................................................
za potovanje v Gradec, kamor se nese deželna pobotnica z računi,
se plača vsako leto varovalni komisiji ..............................
popravljanje grada, sirotišnice in grajske pristave se plača vsako leto plača za dimnikarja, ki ometa dimnike v gradu
in sirotišnici s hrano in vinom na leto .............................
stroški za grajsko sodnijo...........................................
za stalnega odvetnika in zastopnika v Gradcu se plača vsako leto.....
poštnina za pisma znese na leto .....................................
pisarniške potrebe ..................................................
za potovanje v Gradec z deželnimi davki dobi sel s hrano ............
.. 5 gold kr.
20 .. " ..- "
64 .. " ...16 "
..6 .. "...-	"
..6 .. " ..-	"
50 .. " ...-	"
12 .. " ...-	"
15 .. " ...-	"
< " "
..15	..	"	...32	"
..45	..	"	 -	"
200	..	"	 -	"
10 .. "
40 .. "
Vsota stroškov.................................................................2387 gold. 58 kr.
Ako se primerja, da znašajo dohodki ...........................................1475 .. " ...23
se vidi, da ima grad vsako leto izgube ........................................912 .. " ...34
To potrjujem s svojim podpisom,
Franc Karol baron Moscon.
grad Planina, dne 8. kimavca 1749.
* * *
Kljub vsem graščakovim potrdilom, da je vse pošteno in po pravici popisano, deželna oblast vendar ni verjela, temveč je Mosconu ukazala, da mora nekatere zapisnike popraviti in še nekaj pristaviti, kajti baron v svojem zcipisnku ni izkazal takih podložnikov, ki so živeli pod planinsko oblastjo, svoje davke pa plačevali drugim gradovom. Nadalje je tudi pozabil vsakovrstna dela in nekaj davkov planinskih tržanov.
Vse to je moral pripomniti z. novo listino.
Ta se glasi sledeče:
50	kmetov v planinskem okraju plača svoje davke tujim gospodom in sicer:
5	kmetov v Rajhenburg, 2 župniku v Rogatcu, 8 podložnikov jurklosterskemu samostanu, 5 gradu Kamen, 7 kozjanskemu gradu, 2 v sevniški grad, eden gradu v Laškem, 3 št. Jurskemu gradu, še dva župniku v Rogatcu eden v Zagorje, eden župniku v Žusmu in 7 planinskemu župniku v Št. Vidu.
O tlaki planinskih tržanov je pisal baron Moscon, dne 14. rožnika 1750. takole:
"Tlaka tukajšnjih tržanov, katerih je 33, se je pozabila zabeležiti v zapisniku. Kar se tiče te tlake je stvar taka-le:
Prvič je dolžen vsak tržan, da nese enkrat v letu pisma 4 ali 5 ur hoda.
Drugič morajo tržani deske, ki se rabijo v gradu, znositi od kovačnice gori do grada, to je približno 120 korakov. (Pot od grajske kovačnice, ki se še dandanes tako imenuje, je peljala mimo turške lipe in kašče, ker takrat še ni bilo ceste od sprednje strani.)
Tretjič imajo tržani obdelati del grajskega travnika, ki se imenuje Gorica (pri Bobovcu).
Četrtič morajo tržani, če se popravlja grad, ali grajsko zidovje, do sedmih zjutraj, kadar pridejo drugi tlačani, zidarjem pomagati, sicer je pa to malokedaj treba.
Petič mora vsak tržan enkrat na leto nesti celjski škaf žita iz grada v mlin, ki je 3/4 ure oddaljen, in nazaj. (Mlin pod trgom pri ribniku takrat že ni več bil in se je moralo žito nositi v dolino do Sevnčne.)
Šestič so tržani dolžni pozimi, če burja nanese snega pod grajsko streho, kjer včasih leži sneg za pol komolca visoko, odstraniti ta sneg iz podstrešja in iz hodnikov v grajskih stolpih."
* * *
Ker je sirotišnica v Laškem planinskega gospodarja mnogo stala in, ker dohodki niso bili primerni, se je baron Moscon dne 1. sušca 1751. pri deželni oblasti v Gradcu pritožil ter zahteval, da bo treba zmanjšati število siromakov ali njih hrano in druge potrebe.
Dne 3. prosinca 1754. je registrator Horbinger v Gradcu zopet zahteval popravljanje nekaj točk katasterskega spisa.
Dne 31. sušca 1755. zopet nekaj radi tlake ni bilo prav. Tako tudi dne 3. mal. srpana istega leta neki zapisnik v enakih zadevah.
5. vel. srpana 1755. je prišlo iz Gradca pismo s pozivom, da se naj zapisnik in urbarij popravita.
* * *
Štirideset let pozneje, torej 1795. je bil grad Črni kamen prideljen planinski grajski oblasti.
To je zadnja vest, ki jo posnamemo iz zapisnika za terezijanski kataster.
Vsi ti zapisniki nam pa dajo zvesto sliko o takratnih gospodarskih razmerah na Planini, ki za ljudstvo niso bile najboljše. Kajti kmetje so bili samo za to, da so služili in se ubijali zanjo in za tržane tudi ni bilo veliko boljše.
Franc Karol Moscon ni s podložniki ravnal dobro in so se kmetje radi tega pritožili pri deželni oblasti.
V istem času se je začel Franc Anton Moscon pogajati za pravice, ki jih je imel do Planine, ker je bil starejši od Franca Karola, katerega so sedaj hoteli pustiti samo kot namestnika novega graščaka Franca Antona.
Ker vse to seveda Francu Karolu ni bilo po volji, se je s Francom Antonom sprl in mu je nato ta odrekel stanovanje v gradu. Franc Karol pa ni hotel iz. gradu, ker je imel na grajskem posestvu vknjiženo veliko svoto denarja.
PLANINA okoli leta 1750.
Dne 14. vel. srpana 1754. je potoval planinski župan po imenu Leopold Zupan v Gradec in je tam zatožil Franca Karola Moscona, oskrbnika planinskega gradu, pri deželni sodniji.
Vzrok temu je bila takozvana pišecka tlaka. Nekateri planinski podložniki so namreč morali opravljati različna dela v Pišecah, kjer je bil rodbinski grad Mosconov. Ker so se pa podložniki pri tej tlaki zelo stiskali in ker so morali delati več časa, kakor je bilo treba, so Planinčani, da bi se tega obranili, zatožili gospoda pri deželni sodniji.
Dobili so tudi kmalu od tam odlok, da lahko gospodu odrečejo zahtevano tlako, oko je je preveč. Sicer jih pa mora baron Moscon primerno odškodovati.
Planinčanom je zrastel pogum in pritožili so se sedaj radi domače tlake, katero jim nalaga novi graščak Franc Anton Moscon. Podložniki so pričakovali, da se bode tudi ta stvar tako ugodno rešila, kakor prejšnja.
Ob tej priliki so pa slabo zadeli. Deželnega glavarja, grofa Turjaškega, takrat ni bilo v Gradcu in njegov namestnik grof Rosenberg, je izdal dne 23. mal. srpana 1755. planinskim podložnikom obvestilo, da so dolžni planinskemu gradu delati v isti meri tlako kakor je v urbarju iz leta 1576. napisano. Če bi se temu ustavljali, se bodo strogo kaznovali. Od takrat so molče nosili svoje težko breme.
Medtem se je iznova začela pravda za dediščino med Francom Antonom in Francem Karolom Mosconom radi planinskega fidejkomisa.
Nazadnje se je pa končal ta prepir z odlokom, da je Franc Anton kot najstarejši potomec Marksa Antona Moscona, po zadnji oporoki Janeza Baptista Valvazorja, z dne 22. mal. srpana
1581.,	pravi dedič in gospodar fidejkomisnega gradu na Planini z vsemi dolžnostmi in pravicami.
Obenem se je Francu Karolu ukazalo, da mora izročiti grad Planino svojemu bratrancu Francu Antonu Mosconu.
Baroni Franc Karol, Janez Jakob in Janez Baptista Moscon so zahajali h kranjskemu deželnemu zboru in so se tam vmešavali v razne zadeve, čeprav vsi trije gospodi niso bili kranjski deželni stanovi, ker so bila njihova posestva na Štajerskem.
Ker pa svojih obiskov tam niso ustavili, jim je kranjski deželni glavar grof Anton Janez Turjaški, s pismom z dne 6. rožnika 1754., prepovedal obiskovati kranjski deželni zbor s pripombo, da niso kranjski stanovi in se zato nimajo vtikati v zadeve te dežele.
Dne 23. mal. srpana 1754. je prišla na Planino deželna komisija, da bi izročila grad Francu Antonu. Franc Karol je bil pripravljen odstopiti s pogojem, da njegov tekmec dokaže, da vodi njegov izvor naravnost nazaj do Marksa Antona. Zato se je preložila izročitev gradu na poznejši čas.
Takrat je bil neki Pišof oskrbnik na Planini, ki pa ni dolgo bival tam, ampak je dobil kmalu naslednika Janeza Jakoba Leutzendorferja.
Francu Karolu Mosconu se ni prav nič mudilo izročiti grad. Zato se je stvar zavlekla.
Dne 5. vinotoka 1754. je zopet prišel iz Celja cesarski uradnik, da bi Francu Antonu izročil grad. Franc Karol pa je izjavil, da noče gradu prej izročiti, dokler mu Franc Anton ne izplača vsega denarja, ki ga ima vknjiženega na grajskem posestvu. Nato je cesarski uradnik, ne da bi bil kaj dosegel, zopet odšel.
Sedaj je vse počivalo celo leto. Začetkom listopada prihodnejga leta je prišel grof Maks Jožef Wildenstein na Planino, da bi izvršil predajo gradu.
Grof Wildenstein je poravnal to stvar na ta način, da je Franc Karol izročil grad Francu Antonu s tem pogojem, da sta se gospoda radi denarja, katerega vsota je od 1731. do 1754. leta narastla na 1202 goldinarjev in 16 krajcarjev, pobotala s posebno pogodbo.
Pri izročitvi je bil Franc Anton Moscon kot novi posestnik osebno navzoč in so mu bili podložniki predstavljeni.
Novi posestnik, ki je bil sedaj z vsemi pravicami umeščen, je dal grad in grajsko posestvo Francu Antonu Protaziju v najem.
Obenem je zapustil oskrbnik Pišof svojo službo na Pla?iini in Janez Jakob Leutzendorfer je nastopil.
Ko se je grad izročil Protasiju, se je napravil nov zapisnik o dači in žitu, iz katerega posnamemo imena vseh večjih posestnikov v planinskem okraju.
Pristava:	Adam Povodnik
Doropolje:	Boštjan Manček
Pri fari:	Gregor Sluga
Na lipi:	Gregor in Jožef Dvoršek
Pod pečjo:	Jakob Ulaga, Martin Scharlach Štefan Ulaga, Martin Pertinač
Podvin:	Tomaž Doberšek, Boštjan Teržan
Velko topolo:	Jurij Šturbej
Planinska vas:	Jakob Jazbec, Martin Perčič
Hrastje:	Miklavž Zibret
Na lokah:	Jakob Krajnc, Andrej Šmid, Andrej Jazbinšek
Samišlag:	Andrej Kladnik, Filip Kočvar
Presično:	Osvald Križnik
Slatina:	Tomaž. Zalokar, Lorene Leskošek, Mihael Kopriuc
Pametnik:	Matija Lončar
Gorno Brezje:	Tomaž Kladnik, Gašpar Planko
Vukovje:	Jernej Rauter
Zadno selo:	Marko Šolinger
Zalog:	Primož Kožuh, Marko Mastnak, Jožef Šolinger, Jurij Mesinger
Mrzla Planina:	Štefan Krajnc
Laze:	Gregor Kos
Zaverše:	Jurij in Tomaž Pilej
Slak:	Andrej Pilej
Dobrova:	Gašpar Planko
Rožni dol:	Marko Zimšek
Visoče:	Adam Baumkircher
Žeger:	Valent in Luka Bouha, Filip Pajk
Terstenica:	Luka Pušnik
Hrušovje:	Miklavž Hrušovar
Zaverše:	Mihael Gradič.
* * *
Franc Anton Moscon je samo osem let užival sad tako težko pridobljenega planinskega posestva. Umrl je spomladi l. 1763., kot zadnji planinski graščak iz Mosconove rodbine.
Za ostalo rodbino ni imelo pomena še dalje obdržati zadolženi grad, s katerega dohodki se je moralo vzdrževati sirotišnico v Laškem.
Zato so v kratkem času vse skupaj prodali najemniku Francu Antonu Protasiju.
Najprvo pa je cesarski komisar grof Karol Tomaž Breiner dne 28. vel. travna 1763. v planinskem gradu napravil zapisnik zapuščine pred kratkim umrlega Franc Antona Moscona.
V tem zapisniku najdemo sledeče podatke:
Grad s pristavo in marofom ter vsemi gospodarskimi poslopji se je cenil na 500 gold.
Nadalje se je cenila kašča na 15 gold. Torej so se cenila vsa grajska poslopja na 515 gold. Potem sledi popis vseh grajskih zemljišč:
dve njivi Dobje in Mahna ......................................................36 gold. 39 kr.
njiva pod Gorišekom (sedaj Križmanov vrt pod Juršetovo hišo) ...................5	.." ..-
marofpri Visočah in njiva pod grajsko pristavo (sedaj graščinski vrt) .........10	..	" .-
mali vrt pod grajsko pečino (sedaj smrekov gozdič)..............................7	..	" .-
zelnik pri grajski pristavi .................................................  10	..	" .-
vrtič pri križu pred trgom (sedaj njiva blizu Ocvirka, hišna št. 49, kjer stoji smreka.
Križ se je leta 1916. podrl in na njegovem mestu še doslej ni novega ..........5 gold. - kr.
travnik pod grajsko pristavo ..................................................24	..	" .-
travnik v Bobovcu..............................................................35	..	" .-
smrekov in bukov gozd v Bohorju ............................................300	...-
gozd v Košnici ............................................................... 50	.." ..-
gozd Ježica se ceni na.........................................................20	.." ..-
ribnik v Bobovcah .............................................................35	.. " .-
dva mala ribnika (luže) skupaj ................................................15	.." ..-
Vse tri ribnike je Protazi zopet napolnil z ribami.
Vsa grajska zemljišča in posestva so se cenila skupaj na ...................1081 gold. 30 kr.
Grajski pridelki so znašali na leto 1481 godi. 26 kr., zraven 5 procentne obresti, tako je znašala splošna vrednost planinskega grajskega posestva z dobičkom vred 30.710 gold. 10 kr.
Nasprotno pa stoje stroški, ki so vsled vzdrževanja laške sirotišnice znašali precejšnjo svoto več
kakor dohodki.
Stroški so zapisani sledeči:
deželni davek ..................................
župnik dobi za trikratno blagoslovljenje o Božiču
Cerkvenik dobi .................................
odvetnik........................................
zastopnik ......................................
oskrbnikova plača .............................
za njegovo hrano ..............................
hišna .........................................
za njeno hrano.................................
dvornik .......................................
276 gold. 46 kr.
30 .. "
20 .. " .-	"
20 .. " .-	"
60 .. "..-	"
30 .. " .-	"
40 .. "..-	"
12 .. " .-	"
za njegovo hrano ...............................................................20 gold. - kr.
uradnik......................................................................... 8	"	-	"
za njegovo hrano ...............................................................75	"	.	"
plača za oskrbnikovega hlapca ...................................................8	..	"	 -	"
njegova hrana ..................................................................72	..	"	 -	"
vratarjeva plača ...............................................................<5 .. " .... "
njegova hrana ...................................................................3	"	 -	"
plača za kravjo deklo ...........................................................6	.. " ..-	"
za njeno hrano...................................................................7	.. " ..-	"
plača za pristavnika	in pristavnico...........................................  15	.. " ..-	"
za njihovo hrano................................................................20	..	"	 -	"
pastir ali pastirica ............................................................6	..	"	 -	"
hrana zanj...................................................................... 7	 -	"
sodnijski sluga, plača .........................................................15	..	"	 -	"
njegova hrana ................................................................. 18	..	"	 -	"
dimnikar iz. Celja dobi na leto .................................................6	..	"	 -	"
za obdelovanje njiv vsako leto stroški .........................................25	..	"	 -
Zraven tega je moral planinski grad vzdrževati sirotišnico v Laškem z. dvajsetimi siromaki.
Po grajski uredbi z dne 20. vinotoka 1754., je moral planinski grad poslati v Laško za sirotišnico sledeče:
pšenice v vrednosti ...............................................................34 gold
rži ....
ječmena prosa .... ajde ...
.30
.16
.14
.57
ovsa ............................................................................21
soli ............................................................................30
masla............................................................................26
slanine za ......................................................................10
maše .............................................................................1
vina ..........................................................................  10
mesa ............................................................................27
dve svinjski pleči in 20 klobas ..................................................1
loja ............................................................................13
- kr.
40
36 " 15 " 36 " ..6 "
15 " 21 " 42 " 20 "
dve lojeni sveči ...................................................................- gold. 20 kr.
Za vožnjo vsega tega iz Planine v Laško je bilo treba vsako leto 124 konjskih tlak v vrednosti ..................................................75 g0i(j_ go kr.
Obleke in oprave za postelje je moral grad vsako leto poslati v sirotišnico:
Za 10 ubogih moških, katerih vsak dobi vsako četrto leto novo suknjo, je moral grad preskrbeti domače suknjo.
Od tega je prišlo na eno leto ..................................................10 gold. ...- kr.
vsak par belih suknjenih nogavic .................................................7	..	"	... 30	"
enako vsak par čevljev ...........................................................6	..	"	 -	"
za štiri leta 10 moških klobukov .................................................1	..	"	...30	"
10 ženskih rut ali avb............................................................6	..	"	 -	"
10 moških in deset ženskih srajc, nadalje 10 hlač in 10 kril iz domačega platna .10	..	"	 -	"
za kurjavo .....................................................................50 .." ....- "
10 predpasnikov...................................................................1	..	"	...40	"
za špitalsko kapelo ..............................................................5	..	"	 -	"
Nadalje so stale osebe z.a vzdrževanje in strežbo v sirotišnici:
Duhovnik, ki je bil ob enem tudi špitalski mojster, je dobil 75 gold. letne plače, hrano in nekaj vina. Hrana in vino sta se za celo leto cenila za 6 goldinarjev.
Kuharica v sirotišnici je dobila na leto 15 goldinarjev plače. Za njeno hrano se je računalo na leto 17 goldinarjev.
Za popravljanje poslopij, kuhinjsko opravo in druge potrebne stvari se je rabilo na leto 15 goldinarjev.
Laška sirotišnica, ki jo je, kakor vemo, ustanovil Janez Baptista Valvazor, je bila za dvajset starih revnih ljudi, torej za deset moških in 10 žensk.
Iz vsega tega vidimo, da so bili ti siromaki dobro preskrbljeni in da je moral planinski grad večino svojih dohodkov dati z.a sirotišnico.
Družina v sirotišnici sta bili dve osebi. To je bil duhovnik, ob enem predstojnik, ki je preskrbel dušno pastirstvo, bral sv. mašo v špitalski kapeli in dajal sv. zakramante. Druga osebe je bila kuharica, ki je za duhovnika in siromake kuhala.
Tako je en del te družine skrbel za dušni, drugi pa za telesni blagor.
Rajni Janez Baptista Valvazor, ki je s svojo soprogo počival v kapeli, je dobro preskrbel svojo ustanovo. Saj še dandanes govorijo ljudje o Valvazorjevi ustanovi v Laškem in kraj, kjer je bila nekdaj sirotišnica, se še dandanes imenuje "Na špitali". Sicer si pa ne smemo predstavljati bolnišnice, ampak samo hišo, v kateri so imeli stari ljudje svoj prevžitek.
* * *
Če se je vrednost planinskega gradu primerjala stroškom, je bila ta prav mala, kajti, ako so se odšteli stroški v znesku 1361 goldinarjev 27 kron od dohodkov, je ostala vsota 3480 gold. in 35 kr.
INVENTARIJ O IMETJU ZADNJEGA PLANINSKEGA MOSCONA
F rane Anton Moscon je umrl v Ljubljani. Ko je bil zadnjikrat na Planini, je vse glavne listine v gradu vzel s seboj.
Po njegovi smrti se zato ni našlo zadnje oporoke, sicer so pa uradniki mislili, da se bode ta listina našla v Mosconovem stanovanju v Ljubljani. Tam je menda oporoka tudi bila in na dan prišla. Sicer pa za Planino ni bila pomenljiva, torej za nas tudi ne zanimiva.
V gradu se je napisal inventar o vsej Mosconovi zapuščini. Našle so se sledeče važne listine:
Urbar planinskega gradu, podpisan od umrlega gospoda Franca Antona, kot gospodarja planinskega gradu in laške sirotišnice.
43 starih založnih imenikov od leta 1710 - 1757.
10 zapisnikov dačnega žita od leta 1711 - 1752.
5 zapisnikov o vinakih varstvenih davkov od 1715 - 1747.
Zapisnik o izplačanih podložniških davkih z dne 4. rožnika 1731.
Našla se je tudi pogodba z dne 26. mal. srpana 1695. med Janezom Hervartom Mosconom in gospodom Jeromom Sappel, predstojnikom graškega jezuitskega zavoda, radi prepirov z jurkloš-terskim samostanom. (To je bila končna pogodba v pravdi radi sodnijske pravice planinskega gradu nad jurklošterskimi podložniki.)
Originalna pogodba med grofom Jurijem Turjaškim in dedičem gospoda Moscona, napisana v Ljubljani, dne 29. sušca 1628.
Zakonska pogodba med g. Karolom Mosconom in njegovo soprogo, z dne 18. mal. travna 1618.
Snopič zapisnikov in listin o uporih tržanov in kmetov na Planini.
Snopič pravdnih zapisnikov in listin o prepiru kozjanskega in planinskega gradu radi lovske pravice.
(Vse te listine se tičejo v prejšnjem popisanih pravd in so bile takrat sto in več let stare.)
Snopič listin o neki nasilnosti, ki jo je storil neki jurklošterski podložnik.
Dva snopiča naredb o sodniških zadevah.
Snopič podložniških inventarov.
Zvezek oskrbniške korespondence.
Nadalje so se našle v kaminu spodnje dvorane (pred vstopom v grajsko ječo, ki je sedaj še dostopna, zid z okni proti trgu še stoji) zelo stare pravdne listine, korespondence, oskrbniški računi in poduki. Cesar so se te pisarije tikale, nam ni znano; pozneje so se zgubile ali zažgale.
Med ostalimi listinami se je našlo šest zapisnikov o poslanicah planinskega gradu od 1696 -1736.
23	davskih in žitnih zapisnikov od 1688 - 1756.
Cesarski patent iz leta 1748. radi takratnega davka za hrano in vloge.
Zapisnik iz leta 1752., v katerem sta tudi zabeležena podložnika Blaž Dernač in Andrej Smerčko, ki sta v istemu letu pogorela.
Urbarski spis, s podpisom vdove Ane Eleonore Moscon, rojene Tatenbach, z dne 30. kimavca
1681.,	o tržanih in kmetih, ki so služili celjskemu vicedomu.
Tudi informacijo o gozdnem požaru pri Št. Vidu, ki ga je povzročil župnik Filip Renaločnik s svojimi duhovni dne 17. vel. srpana 1727.
V prejšnjih časih je segel gozd do mesta, kjer stoji dandanes št. vidska šola. Odkar je gozd pogorel, se nahaja tam travnik in na njegovem robu so pozneje sezidali šolo.
Našel se je tudi neki inventar iz tistega časa, ko je bil Karol Sigmund Pilpach sekvester na Planini, napisan v Celju, dne 15. svečana 1712.
Nadalje se je nahajal snopič v italijanskem jeziku iz zadnje oporoke grofa Jožefa Moscona, bivšega arhidiakona na Beneškem.
Zvezek starih cerkvenih računov, ki so se tikali cerkve Sv. Vida, Sv. Miklavža in Sv. Marije v Dobjem, iz časa pred 1717. letom.
Razen tega se je nahajala v gradu vzidana registraturska omara z registraturo za državna, deželna in vicedomska poročila ter za pobotnice in pravdne pisarije.
Zraven te registrature se je nahajala še stara pisarska omara z osemnajstimi predali, v katerih so se našle stare grajske korespondence.
Najemnik Franc Anton Protazi je imel še poleg tega shranjene štiri registre iz. zadnjih let 1758 - 1762.
Našel se je tudi prepis urbarja z dne 31. vinotoka 1576., ki ga je bil podpisal c.k. deželni komisar po imenu Jurij Hauslab.
Kot zadnjo knjigo je shranil Protasi še zapisnik za tlako od 1758 - 1763. leta.
To je cela vsebina inventarja, ki se je napisal meseca vel. travna 1763. na Planini, ko se je bila vsa ostala zapuščina že dne 18. mal. travna zapečatila.
Ker je rajni gospod le parkrat obiskal Planino z.a malo časa, je bilo samo malo njegove obleke in njegovega orožja in par drugih stvari ostalo tam, ki so bile njegova last in jih je zato komisar grof Jožef Plazzi posebno shranil in zaklenil.
Te reči pa celih pet let niso prišle na svetlo, tako da je pet let pozneje Franc Antonov vnuk Franc Anton baron Flednik pisal štajerskemu deželnemu glavarju, da naj ta zapove, da se njemu, ki je bil kot vnuk Mosconov glavni dedič, vendar enkrat dajo dedove stvari.
Nato je deželni glavar ukazal dne 27. vel. travna 1768. odvetniku Voglu, ki je Mosconovo zapuščino shranil, da mora vse skupaj izročiti vnuku in dediču rajnega gospoda.
Pri gori opisanem inventariju, kateri se je napravil dne 28. vel. srpana 1763., je komisar pozabil nekatere stvari našteti in je zato napravil istega dne sledeči sklep:
Ker je grad v najemu in posestnik ni bival tam, ni bilo gotovine.
Namesto tega je bil grad dolžan prejšnjemu oskrbniku Jožefu Pišofu kot plačilo do 1758. leta 503 goldinarje 33 krajcarjev.
Pišofov naslednik Janez Jurij Leutzendorfer je bil nekaj časa pred Protasijem celo najemnik na gradu. Seveda le par mesecev. Kajti ni imenovan niti enkrat v raznih listinah, ki so bile takrat o planinskem gradu napisane.
Tudi srebra in zlatovine ni bilo v gradu. Zato se je začelo takoj z inventarjem grajske kapele.
Tam se imenuje v prvi vrsti zvon, ki ga je izdelal celjski zvonarski mojster Steinmetz-
Nadalje duhovniška oprava iz rudeče svile, potem črna svilena oprava in črna oprava iz natisnjenega žameta. Razven tega sta bili dve albi in velum iz bele svile z rudečimi cvetlicami, cingulum in zelo raztrgano pogrinjalo z belimi čipkami.
Nadalje sta bila v kapeli dva srebrna vrčka za vino in vodo na kositerni plošči, majhen zvonec, belo slabo oltarsko pogrinjalo, svilena burza, tri brisače, svilena oltarska blazina, štiri srebrni darovi, velika podoba "Marijino kronanje" v črnem okvirju, slika "Verniki na poti v Emavz", slika "Jezus, Marija in Ana", slika "Judežev poljub", slika "Ecce homo”, Marijina podoba v črnem okvirju, nadalje pergament v zlatem okvirju, kateri je že bil zelo star, ali kakor se izrazi komisar "starinski", slika .v v. Petra v enakem okvirju, slika .v v. Je roma na bakru slikana, dve manjši sliki s steklom in okvirjem, bakren kotlič za blagoslovljeno vodo, brez kropilnika, velika slika "Oznanjenje Marije", srebrna svetilka in miza iz mehkega lesa, na katero je položil duhovnik svojo opravo.
Kapela je bila, kar se tiče slik, zelo bogata, kajti v tem primeroma malem prostoru je bilo dvanajst podob.
Vojna oprava in orožje
Kar se tiče orožja, ga je bilo v gradu, vsaj v tem času, prav malo in sicer samo ena puška za krogle. Bila je boroveljskega dela in brez. jezička.
Ta puška je prišla stodvajset let pozneje v novo graščino, kjer je postala last logarja Kuttlerja in je prišla iz njegove zapuščine v hišo takratnega župana Sešerkota, kjer se še dandanes nahaja.
Nadalje se je nahajalo v grajski orožarni par okovanih samokresov, potem še dva para pištol, ena z mesingom okovana, druga nemškega dela. Razven tega ednajst možnarjev.
Ti možnarji so bili pravzaprav topiči za obrambo in se niso rabili samo za streljanje pri veselicah.
Perilo in platno
Platna je bilo v gradu, ker niso imeli skrbne gospodinje, prav malo. Bili so trije zelo stari mizni prti in ednajst ravno tako slabih prtičev.
Dve rjuhi iz domačega platna s prevlekami za blazine in štiri hodne rjuhe.
Porcelanasta posoda in m aj o l ik e
Ednajst velikih in manjših loncev, skled in pokrovov in en mizni nastavek.
Skleda za juho s pokrovom, slikana omivalnica in šest čaš za kavo.
Kositer n e posode
Kositerni obok za sveče, pet malih skled in 12 krožnikov. (Eden teh krožnikov, ki ima na spodnji strani vtisnjen grb Mosconove rodbine, se nahaja še dandanes pri Kurtu Adamusu v Gradcu.)
Kositerni namiznik z vsemi pritiklinami, dva kositerna svetilnika, enaki kotlič za blagoslovljeno vodo, enaka plošča in šest parov nožev in vilic z žlicami.
Medenina, baker in železo
Štiri dobro posrebrnjeni svetilniki iz medenine, eden slab, razlomljen svetilnik, dva bakrena kotla za perilo, nerabljen kotel za žganje in ena stara velika vodna žaga. Star rošt, trinoga, ponva za pečenko, vilice za meso, strgalo za kruh in raženj.
Posteljna oprava in preproge
Štiri nove, malo rabljene žimnice z enakimi podglavniki in štiri pernate blazine.
Ena z živinsko dlako napoljnjena žimnica, črna blazina iz domačega platna in enaka dolga blazina.
Stara, raztrgana postelja, slaba perna postelja iz modro barvanega hodnega platna za eno osebo, tri perne postelje iz hodnega platna, ki so zelo slabe.
Sest dolgih pernatih blazin iz domačega platna, nadalje tri enake blazine, ki so s slamo nabasane in še štiri slamnice.
Dobra posteljna oprava je bila ena svilena rudeča odeja, tri turške odeje, pet starih platnenih odej, tri so bile že slabe; neka poškodovana mizna preproga, dve nove posteljne odeje, šest preprog za stole in 13 pračev hodnega platna za vreče.
Vse to je bilo za precejšno število postelj; samo, da niso zgledale menda preveč gosposko.
Grajsko pohištvo
Sedaj kaže inventarni zapisnik vsega grajskega pohištva od sobe do sobe. In sicer je komisar začel v grajski kapeli, ki se je nahajala v prvem nadstropju, katere vsebino smo v prejšnjem že popisali.
Iz kapele je stopil komisar v takozvano kapelno sobo, katera je bila v sredi prvega nadstropja Z okni proti trgu.
V kapelni sobi je stala štirivoglata miza iz mehkega lesa, potem se je tam nahajal klečalnik z blazinami, štiri stari stoli z blazinami, dve mali stari rodbinski sliki v slabih okvirjih, nadalje okrogla barvana slika sv. Janeza Krstnika in štirioglata podoba sv. družine v okroglem, pozlačenem okvirju.
Iz te sobe se je vstopilo v veliko obednico, katere okna so tudi bila proti trgu.
Tam se je nahajala črna omara iz trdega lesa, ki se je deda zakleniti; a bila je že precej trhla. Na tej omari je stala že zelo polomljena mala omarica, ki je bila tudi črno barvana, potem sta bili v tej sobi dve stari postelji iz trdega lesa in trije stari, z blazinami prevlečeni stoli.
Iz velike se je prišlo v medo obednico, ki je imela okna na zadnjo stran gradu proti gozdu. V tej sobi je stala pisalna miza, črna omara za obleko, ki je bila že nekaj trhla. Nadalje je tam visela stara ura in staro ogledalo s pozlačenim jeklenim okvirjem.
Okoli mize je stalo šest z usnjem preprečenih stolov.
Iz te obednice se je prišlo v prostorno, tudi proti gozdu ležečo sobo, v kateri je stanoval rajni Franc Anton Moscon, če je bival na Planini.
Tu je stala postelja iz mehkega lesa s platnenim pogrinjalom in poličico; vse skupaj je bilo že precej staro. Zraven postelje je stal velik star naslonjač, potem je bilo v tej sobi sest starih, prevlečenih stolov, dve mizi iz trdega lesa, ena večja, ena manjša, tri mizice iz mehkega lesa, stara omara s šestimi predali in zaklepom, ki je pa že bila nekaj slaba. Nadalje ogledalo z jeklenim okvirjem, klečalnik iz mehkega lesa in omara za obešanje obleke, tudi iz mehkega lesa.
Četudi za graščaka ne ravno razkošno opravljena, je bila ta soba vsaj napolnjena s primernim pohištvom.
Iz te sobe je peljalo par ozkih stopnic v družinsko sobo ali fišterno.
Tam je stala stara postelja iz mehkega lesa, zraven se je nahajala velika stara omara za mleko. Na steni je viselo rešeto. To je bilo vso pohištvo v družinski sobi.
Pred fišterno, z okni proti trgu, se je nahajala velika dvorana, v kateri ni nihče stanoval in ki se je rabila kot veža.
Ta dvorana je imela tla iz kamnitih plošč in je v nji stalo pet starih omar za obleko in velika skrinja za jedila, ki je bila že zelo trhla. Na steni je visela v črnem okvirju podoba sv. Jožefa. Na drugi strani je bil zemljevid Štajerske.
Iz te dvorane so peljala na sprednji strani vrata v predzidje, ki se vidi na starih grajskih slikah in katerega ostanki se še dandanes vidijo na sprednji strani grajskega zidovja.
Skozi druga vrata je šel komisar v staro oskrbništvo, ki se je nahajalo v velikem stolpu, ki je bil na strani trga glavnemu poslopju prizidan in se je pri potresu o Veliki noči l. 1895. podrl.
V tem starem oskrbništvu, torej kjer je stanoval Pišof in za njim Leutzendorfer, se je nahajala stara postelja iz hruškovega lesa, potem ena nova iz mehkega lesa, štiri stari naslonjači, tri mize iz mehkega lesa, od katerih je ena imela dva predala, druga pa je bila zeleno pobarvana in še ena stara postelja iz mehkega lesa.
V pisarni
(Ta se je nahajala v levem okroglem stolpu pri grajskih vratih in je bil ta stolp z lesenim zakritim hodnikom z gradom v zvezi.)
V tem pisarjevem stanovanju se je nahajala stara slaba postelja, nadalje trije zelo stari in slabi naslonjači s pisalno mizo iz mehkega lesa in še eden naslonjač, ki je bil obenem klečalnik.
V dvor n ikovi sobi,
ki je bila pisarni nasprotno v desnem štirioglatem stolpu, sta bili dve postelji iz mehkega lesa; ena je bila zeleno in druga modro pobarvana. Nadalje štiri stoli iz mehkega lesa, drugi stari stol in z usnjem preprežen slab stol.
Iz dvornikove sobe se je podal komisar skozi hodnik zopet nazaj v glavno poslopje in je tam vstopil skozi vežo, v kateri so stale tri stare skrinje iz. mehkega lesa; dve so kazale grb Mosconove rodbine in so bile zaprte.
Razven tega je v tem prostoru še stala neka stara likalnica.
Iz te veže so vodile stopnice v zgornje nadstropje in od tam v podstrešje, kjer je bila pod streho še mala soba nad kapelo. Okno te sobice z ostankom podboja, se še vidi dandanes v gornjem desnem kotu sprednjega grajskega zida.
V	tej sobici je bilo 46 malih starih slik iz augsburškega papirja, v okvirju; sicer so pa bile te slike deloma raztrgane ali drugače poškodovane.
Nadalje je bilo tam 14 starih rodbinskih slik, najbrž so predstavljale osebe iz Mosconove rodbine, mogoče tudi prejšnje grajske gospodarje ali najemnike.
Podoba grba Jožefa Antona Moscona, ednajst različnih slik, ki so bile tudi že raztrgane. Nadalje so se nahajale tam tri dolge barvane slike; prva je predstavljala ovčarstvo, druga Samsona in tretja neko bitko. Ena je že bila precej raztrgana.
Potem še velika slika v stoječem okvirju, ki je predstavljala nedolžnost (seveda kot alegorijo).
Iz najvišjih prostorov grada je šel komisar črez stopnice nazaj v vežo in od tam v kuhinjo, ki se je nahajala za veliko dvorano, proti gozdu.
V	kuhinji je viselo na stenah 47 rumeno pobarvanih z zelenimi in rudečimi rožami okrašenih stojal za posodo; vsako je bilo 3 prače dolgo in ravno tako visoko. Nadalje 27 drugih, belo pobarvanih, z zelenimi, modrimi cvetlicami okrašenih stojal, ki so bila tudi vsaka 3 prače dolga.
Za ta stojala je bilo 24 okvirov in 4 poličice za zagrinjalo. Razven tega je bila v kuhinji še velika omara s 26 predali.
V	obokani shrambi zraven kuhinje sta bili dve veliki skrinji za moko, nadalje se je nahajala tam omara iz trdega lesa, v kateri se je shranila mizna oprava. Tam sta stali tudi dve mizi s predali.
V	jedilni shrambi je še bila črna mizica, potem kadunja, sedem loncev za maslo, železni drog za obešanje mesa, zlomljen kramp, staro železno kladivo, kavelj za treske, zlomljen železni drog, tri ročni mehovi, pet starih vreč za žito, pepelna lopatica in skrinja za žito iz bukovega lesa.
Kot zadnji ostanek iz časa sulic in kopja sta bili v tej jedilni shrambi dve helebardi. Ena se je do leta 1915. shranila v graščini in je potem v zapuščini logarja Kuttlerja prešla v last njegovega brata, strojevodja, ki je l. 1927. umrl v Gradcu.
Tudi helebarda, ki stoji v planinskem rotovžu, za blagajno, je najbrže iz grada in mogoče ena tistih dveh v inventarju zaznamovanih.
Približno trideset korakov oddaljeno od grada je bila v zemljo vzidana grajska klet. Kot otioci smo včasih skozi luknjo zlezli v notranjščino. Pred kakšnimi šestimi leti je dal planinski gostilničar in lovec Niko Treffner luknjo s kamenjem zadelati.
V	tej grajski kleti so se nahajali trije manjši vinski sodi, vsi skupaj za 90 celjskih vedrov, nadalje je bilo tam 8 železnih obročev, sod s šestimi železnimi obroči, ki se pa ni več rabil za vino. Razen tega je bilo v tej kleti šest praznih vinskih sodov, ki so skupaj držali 100 vedrov.
V	kleti za repo in zelje, ki se je nahajala zraven prve, je stalo šest velikih kadi.
V	grajski pristavi, torej v hlevih in gospodarskih poslopjih, ki so stali na mestu današnje graščine, je bilo sledeče orodje:
dva stara, zelo rabljena voza, različne verige, ena sekira, velik star sveder in eden manjši, žaga za drva, veriga za bika, deset verig za krave, gnojne vile, tri kose in slamoreznica.
Kakor izjavi originalna listina, se mnogo orodja, pohištva, orožja, masti in žita ni omenilo, ket se je vse to že prej izročilo Protasiju in je bil ta inventar samo za tiste stvari, ki so bile last rajnega Moscona.
Napisano je tudi, kaj je imel grad takrat terjati ali kaj so imeli drugi terjati od njega.
Prejšnji grajski administrator Franc Karol Moscon je imel na podlagi pogodbe z rajnim Francom Antonom, z dne 15. vel. srpana 1755., terjati od grada 560 gold. 3 kr.
Nadalje je imenovan mizar Jakob Westermeier, ki je stanoval v sedaj Križmanovi hiši, da je
gradu za les, ki mu ga je prodal oskrbnik Maks Markutti, dne 27. svečana 1755., dolžan 15 goldinarjev.
Župnik Blaž Uršič si je dne 1. vel. travna 1763. izposodil v gradu 200 gold. in jih še ni povrnil. Podložniki so pa bili iz leta 1758. še dolžni davka za 503 gold. 33 kr.
Torej je imel grad za 1278 gold. 34 kr. terjatve.
Komisar je inventar takole zaključil:
'Pravilnost tega glavnega invetarija potrjujem z lastnoročnim podpisom in pečatom.
Jožef grof Plazzi kot komisar."
* * *
Oskrbništvo Mosconovega premoženja je prevzel celjski odvetnik dr. Leopold Vogl.
Mosconi so s Planine odšli in najemnik Franc Anton Protasi, ki je ostal v gradu, se je začel zanimati za nakup grajskega posestva, ker Mosconova rodbina ni hotela več vzdrževati laško sirotišnico in se je hotela gradu s tem bremenom vred iznebiti.
Da bi se Mosconova rodbina pa še posebej naveličala planinskega posestva, je začel Protasi nagajati s tem, da ni plačal najemnine in je čakal tako dolgo, da so mu Mosconi prodali grad in posestvo, kar se je čez par let zgodilo.
Dr. Leopold Vogl je pa Protasija radi neplačane najemnine pri celjski sodniji tožil. Nato je dobil najemnik poziv, da naj pride 20. vel. srpana 1767. k obravnavi v Celje, da bi on, Pišof in Leutzendorfer plačali Mosconom dolgove.
K tej obravnavi je prišel Franc Karol Moscon, kot zastopnik svoje rodbine, v Celje. Ker pa vsi trije obtoženi niso prišli, se je preložila obravnava na 15. sušca 1768.
Ta dan sta prišla Jožef baron Flednik in mlajši Franc Anton Moscon kot dediča rajnega fidejkomisnega gospodarja v Celje.
Tudi Leutzendorfer in Pišof sta bila navzoča; samo Protazi tudi k tej obravnavi ni prišel. Poslal je samo pismo, v katerem je naznanil, da ima sam toliko terjati od gradu, da mu ni mogoče plačati še najemnine.
Nasprotno pa je dr. Vogl pripomnil, da se je nekdaj Protasi sam potegoval za najem planinskega gradu, čeprav je vedel, da je to posestvo zadolženo.
Sicer pa ta obravnava tudi ni imela uspeha in se je razpisala nova za 1. vel. srpana 1768. in sicer v Ptuju.
Medtem je prišlo do novih razprtij radi poškodovanj, o katerih se ni vedelo, če so se zgodila pod zadnjim Mosconom, ali dokler je bil Protasi najemnik. Da bi se dokazalo, se je zopet razpisala obravnava, do katere pa ni več prišlo.
Protasija pa 1. vel. srpana tudi ni bilo v Ptuju, temveč je poslal pismen odgovor. Po vsem temu
je rodbina Moscon uvidela, da s Protasijem ni nič za opraviti in je zato privolila 4. kimavca 1769. da se planinski grad in posestvo proda na dražbi.
Planinski urad
Kar se je povedalo doslej, velja o planinskem gradu. Urad, torej grajska sodnija, se je že pred nekaj leti prodala baronu Francu Jožefu Adelsteinu, ki je živel v gradu pri Št. Juriju. Od njega je kupil planinski urad grof Franc Ignac Wurmbrandt, dne 30. mal. srpana 1763.
Taje planinski urad prodal 1. listopada 1767. v št. jurskem gradu Francu Jamniku, na katerega ime je bil urad dne 17. listopada prihodnjega leta prepisan.
Dne 7. rožnika 1776. je kupil Fratre Anton Protasi planinski urad od Franca Jamnika za svoto 3600 goldinarjev in sta sedaj ostala grajsko posestvo in urad za vedno združena.
ŽUPNIK BLAŽ URŠIČ IN USTANOVITEV PLANINSKEGA BENEFICIJA
J\akor smo že omenili, je bil od 29. mal. travna 1752. Blaž Uršič župnik na Planini, oziroma v Št. Vidu.
To je bil gibčen in inteligenten mož, katerega ime do današnjega dne na Planini še ni pozabljeno.
Iz njegovih zapiskov posnamemo, da je po neki zelo stari ustanovbi dobivala cerkev sv. Vida iz vinograda Jurija Jazbinšeka v Planinski gori vsako leto pol vedra vina za darovanje.
Tudi Uršič je stanoval, kakor vsi njegovi predniki, v št. vidskem župnišču. Tekom stoletij je prišla hiša, ki jo je leta 1452. daroval grof Friderik Celjski planinskemu župniku, na drugega posestnika, tako, da v trgu zopet ni bilo stanovanja za duhovnika.
Zato je zahteval Uršič od planinske občine prostor, na katerem je nekdaj stalo župnišče, nazaj, da bi tam sezidal hišo. Ker pa je na tem prostoru že davno stala druga hiša, ki se seveda ni mogla odstopiti, se je dne 29. mal. srpana 1757. izročil župniku drug prostor z vsemi pravicami, ki jih je imelo staro župnišče.
Na ta način je Uršič sklenil ustanoviti v trgu duhovniški beneficij. Sicer pa župnik sam ni bil za to dovolj premožen. Radi tega se je združil Z duhovnikom Boštjanom Jazbecom in se je posrečilo preskrbeti potrebni'denar.
Ustanovitna listina se je napisala dne 1. prosinca 1768. v latinskem jeziku in se je 1. sušca istega leta potrdila pri knezoškofijskem ordinarijatu v Ljubljani.
Ta ustanovna listina je dobila 20. vel. travna 1771. dostavek, da je planinska tržanka Marija Reberšak darovala beneficiju svoj vinograd pri Virštanju s hišo, kletjo in vsemi pritiklinami pod pogojem, da se vsako leto darujejo štiri .vv. maše v planinski cerkvi za njeno in njenih sorodnikov zveličanje, razven tega pa še vsako leto eno posebno sv. mašo za večni pokoj njenega prvega moža Franca Slugata.
Kot beneficiantsko hišo je kupil Uršič poslopje št. 30, ki je danes last bivšega nadučitelja Franca Rauterja. Ta hiša se nahaja v spodnjem trgu ob sevniški cesti in ima velik sadni vrt. Pred
hišo na strani proti trgu pa stoji košata stara lipa. Na rušnati klopi v njeni senci je pravi prostor za mirno premišljevanje in veselo počivanje po dnevnem trudu.
Blaž Uršič je ustanovil tudi župnijo pri cerkvi sv. Marije v Dobjem.
Dne 30. mal. srpana 1762. se je zgodila v Št. Vidu velika nesreča. Ob tretji uri popoldne je med nevihto udarila strela v cerkveni stolp, blizu katerega je stalo župnišče in je stolp takoj začel goreti. Ogenj je bil tako velik da ni bilo mogoče gasiti, zvonovi so se raztopili, cerkvena in kapelna streha sta pogoreli.
Oder za zvonove in novo cerkveno streho je napravil št. vidski tesarski mojster Blaž, Zelič. Pri obnovljenju cerkve so delali tudi zidar Anton Jazbec, cvekar Anton Šume in krovec Jurij Šturman. Jazbec je zidal novi stolp.
Križa za stolp in kapelo sta stala 1 gold 18. kr.
Nadalje je pisal organist, ki je ob enem tudi imel računanje pri stavbnih delih: "Gašperju Blažu Šneider se je plačalo po odračunanju brona, ki je ostal od starih zvonov, 458 gold. 27 kr.
Voznikom, ki so peljcdi bron za zvonove v Celje in nove zvonove vozili nazaj v Št. Vid, se je plačalo 1 gold. 38 kr., drugim voznikom se je dalo za 10 gold. kruha."
V	št. vidskem cerkvenem zapisniku je omenjen tudi neki travnik, katerega je župnik Franc Koren leta 1709. prodal Tomažu Pušniku za 7 gold. Ta travnik se je nahajal v Planinski gori pod vinogradom Jurija Zakušeka.
Dne 12. svečana 1761. je Marija Pušnik darovala ta travnik zopet cerkvi s v. Vida.
Tri leta pozneje, dne 8. svečana 1764. je Luka Pušnik v Podlogu za 7 gold. kupil travnik nazaj.
Župnik Uršič je bil dne 25. mal. travna 1765. upokojen in se je preselil iz št. vidskega župnišča v beneficijansko hišo na Planini in je živel tam še dvajset let kot čvrst in zadovoljen starček.
Njegov naslednik kot župnik v Št. Vidu je bil Jurij Urbančič, ki je 1. prosinca 1773. umrl. Za njim je prišel župnik Matija Smuk, ki je umrl že 26. grudna 1778., star 54 let. Uršič je torej preživel dva svoja naslednika.
Za Matijem Smukom je nastopil župnik Pavel Mlakar.
Kot beneficijist je hotel Uršič planinski beneficij spremeniti v samostojni kuratni beneficij in je radi tega vložil prošnjo pri ljubljanskem knezoškofu.
Temu pa je ugovarjal št. vidski župnik Matija Smuk dne 27. prosinca 1774. ter poudaril, da bi bilo sicer treba ustanoviti v njegovi obširni župniji samostojno kuracijo, pa ne v trgu, ampak v Dobjem. Nato je knezoškofi ker je menda župniku Smuku, ki je bil v službi, več verjel, kakor upokojenemu Uršiču, njegovo prošnjo odbil. Tako je bil Uršič prvi in zadnji planinski beneficijat; kajti ko je ovidel, da ne bo planinski beneficijat nikdar samostojen, je v zadnji oporoki sporočil, da se naj po njegovi smrti ta beneficij prestavi v Dobje.
Župnik Uršič je dne 26. sušca 1785. v beneficijški hiši um rl in je bil pokopan v planinski cerkvi pod oltarjem sv. Frančiška.
Duhovnik Boštjan Jazbec, soustanovitelj planinskega beneficija, ki je bil po rodu Planinčan, je bil že enaindvajset let prej in sicer 15. vel. travna 1764. umrl in so ga pokopali tudi v planinski cerkvi pod glavnim oltarjem sv. Marjete.
V	planinski cerkvi sta razen duhovnika in Jazbeca pokopani še dve osebi: grajski prefekt
Lorene Huster, ki je umrl 21. kimavca 1737., star 29 let. Pokopali so ga dne 29. kimavca pod novo ustanovljenim oltarjem sv. Marije. Mladi prefekt je bil torej prvi pokopan v planinski cerkvi.
Marijin oltar je ustanovila istega leta planinska županja Marija Elizabeta Roblek (hišna št. 23, danes Vilko Kukovič). Huster je umrl medtem, ko so zidali oltar.
Pod oltarjem sv. Štefana je pokopan Boštjan Senica iz Mrzlega polja, ki je umrl 20. prosinca
1768.,	star 54 let.
Po Uršičevi smrti sta se hlev in skedenj pri beneficijanski hiši cenila in prodala za 9 gold. 30 kr. Za ta denar je kupil neki tržan gospodarska poslopja in jih je pozneje dal podreti.
Beneficijansko hišo je pozneje kupil planinski župan Mihael Gorišek.
PLANINA
POD GOSPODARSTVOM
FRANCA ANTONA PROTASI IN NJEGOVEGA SINA
JOŽEFA KAZIMIRA
SOC#
ne 11. prosinca 1769 so dali dediči Franca Antona Moscona planinski grad prodati na dražbi.
Najemnik Franc Anton Protasi je vse skupaj kupil in je bil od tistega dne pravi posestnik Planine. Ob enem je dobil tudi laško sirotišnico, ki jo je takrat še moral oskrbovati in vzdrževati planinski grad. Radi tega in ker so bila grajska poslopja slaba in povsod potrebna poprava, so Mosconi prodali grad.
Kupnino v znesku 78.000 goldinarjev je Protasi plačal dne 29. prosinca 1770 in je prosil deželno vlado v Gradcu, da bi se sedaj grad prepisal na njegovo ime. Ob enem se je zavezal, da bo odslej vse davke pravilno in pravočasno plačeval.
Nato se je, vsled odloka deželne vlade, dne 10. mal. srpana 1770., prepisal planinski grad s vsemi pravicami in dolžnostmi na ime novega posestnika Franca Antona Protasija.
Kar se tiče sirotišnice v Laškem, Protasi osebno ni imel nobene dolžnosti do nje. Zato je bila ločena od planinskega gradu in Mosconi so jo oskrbovali iz odstotkov, ki so jih dobivali od svote, katero so dobili za planinsko posestvo.
Tako je nehala naša Planina biti fidejkomis Mosconove rodbine in je zadnja listina, ki jo je član te rodbine na Planini zapečatil, neko pismo mladega Janeza Baptista Moscona z dne 3. svečana
1776.,	ko se je kratko časa mudil v nekdanjem gradu svojih prednikov.
* * *
Franc Anton Protasi je bil po najemni pogodbi, napisani v Celju, dne 12. vinotoka 1762., do 11. prosinca 1770. najemnik in je od takrat naprej do svoje smrti posesnik in gospodar planinskega gradu.
Dne 3. vel. srpana 1770. je bil Protasi vsled svojih zaslug povišan v plemiški stan. Odslej se je imenoval državni vitez pl Protasi.
Kar se tiče njegove osebnosti, je bil ta graščak priden lovec in velik prijatelj prirode. Še danes se imenuje neki prostor v Bohorju "Protasijevo stojišče" (Protasi - Stand).
Zelo je ljubil slavčke, ki jih je gojil v velikem številu v gozdu pod gradom ter se veselil njihovega sladkega petja.
Kakor si pripoveduje ljudstvo še dandanes, je prišlo radi tega do resne razprtije med Protasijem in nekim duhovnikom na Planini.
Nadalje mi je pravila birmanska botra, ki je bila hčerka zadnjega planinskega oskrbnika v starem gradu, po imenu Adamus, od neke Protasijeve poti in Protasijevega studenca blizu gradu.
Nekaj let pozneje sem našla jaz slučajno to staro pot, ki pelje nekaj nižje od kolovoza zraven
stare škarpe do zasutega studenca pod nekdanjim grajskim sadnim vrtom, ki je sedaj travnik sredi gozda, na katerem se nahaja dandanes še par divjih jablan in lesnik.
Na poti stoji mnogo mladih smrek in hoj. Tako bode pot, ki jo je nekdaj vsako jutro hodil graščak do svojega studenca, kjer je poslušal petje ptičev, kmalu zarasla in se ne bo dala več določiti.
Graščak Protasi je prepovedal, da ne sme nobeden njegovih podložnikov poročiti nezakonskega dekleta. Če si je hotel kakšen fant po sili dobiti dovoljenje za takšen zakon, je bil strogo kaznovan. Graščak v tej zadevi ni poznal nobene izjeme.
Ta brezprimerna krivica je podložnike hudo pekla in razjarila. Zato Protasija na Planini niso prav marali.
Leta 1775. se je Protasi prepiral s posestnico sevniškega grada; sicer pa sta se kmalu pobotala, ne da bi prišlo do posebne sodnijske obravnave.
Precej zanimivo je, da so se na Planini že leta 1749. rabile davčne knjižice in sicer so bili prvi kmetje, ki so dobili take knjižice, Pamkircher v Visočah, Jazbec v Planinski vasi in Adam Perčič.
Sploh nam je iz tega časa marsikaj znanega iz življenja planinskih podložnikov. Čeprav je nekaj teh podatkov posnetih iz sodnijskih zapiskov in zato ne vedno razveseljivo, nam vendar pojasnijo to in ono iz starega časa.
Tudi od porok in smrti pradedov sedanjih Planinčanov nam pripoveduje popolnoma ohranjen grajski zapisnik, ki se sedaj hrani v deželnim arhivu v Gradcu.
O Protasijevem času je bil neki Jožef Majer gostilničar v Št. Vidu. leta 1769., ko je bil Protasi še najemnik, so se nekateri podložniki uprli radi previsoke tlake. To se je naznanilo državni vladi v Gradcu in ta je dne. 28. mal. travna istega leta ukazala, da se naj kolovodje po imenu Jakob Špan, Jožef Dvoršek, Filip Bobek, Primož Dernač, Martin Haller, Andrej Vouk, Filip in Gregor Rauter, Luka Šturbej, Mihael Pilej, Jurij Jazbinšek in Adam Vertačnik, na tihem, brez vsega hrupa, primejo in odpeljejo v graški rotovž.
Medtem so imeli imenovani več tajnih shodov s svojimi prijatelji ter so se z njimi pogovarjali kako bi bilo mogoče grajskim kljubovati in začeli so pripravljati splošni upor.
Zato je Protasi še enkrat prosil deželno vlado, da bi se celjskemu hetmanu ukazalo poslati na Planino nekaj vojakov, ki bi grajskim hlapcem pomagali upornike prijeti in jih peljati v Gradec.
Grajski si namreč niso upali brez pomoči prijeti samostojnih in pogumnih Planinčanov, še manj si je upal Protasi svoje ljudi poslati z ujetniki v Gradec in tako brez prave posadke ostati v gradu. Zato je prosil za vse te nevarne zadeve vojaške pomoči iz Celja. Tamkajšni poveljnik pa ni hotel nič s silo ter je poslal na Planino nek ukaz okrožnega urada, da bi mogoče to stvar še mirno poravnal.
Planinski podložniki so bili poklicani v trg in na sredi prostora se jim je naznanil ukaz, v katerem se jim je zabičalo, da morajo ubogati viteza Protasija kot novega, edinega in pravega gospoda ter delati tlako in dajati desetine in druge davke, kakor je za vsakega napisano v urbarju in ustanovnih knjigah.
Zraven tega se je Planinčanom žugalo s strogo kaznijo in da bode nepokorneže krotila državna oblast s svojimi vojaki.
Nato so se podložniki mirno razšli in upor je izostal; počakali so boljše priložnosti.
#
IZ KRIMINALNIH LISTIN PLANINSKE SODNIJE
Dne 24. grudna 1771., torej na božični večer, ob sedmih, se je Florjan Krajnc v Tominškovem vinogradu v Žusmu obesil. O tem je napravila planinska sodnija na istem mestu prihodnji dan velik protokol ali zapisnik, ki nam precej zanimivo poroča.
Samomorilec je bil čudak, zamišljen, ni bil s svojo usodo prav zadovoljen in radi tega zelo hude in nagle jeze. Izbruhi jeze so bili celo nevarni.
Ta Florjan Krajnc je živel pri svojem sorodniku bajtarju po imenu Anton Tenišek in je hodil k sosednim kmetom delat kot dninar.
24. grudna predpoldan, ko je Tenišek v hlevu opravljal živino, je sedel Florjan s Tenišekovim očuhom po imenu Blaž Gajšek in s Tenišekovo ženo in njegovima dvema otrokoma v hiši. Ker je bilo precej mračno, so si svetili s tresko, odrasli so se mirno pogovarjali in Florjan je tesal s polena treske. Otroci so se zabavali na ta način, da so s suho bučo, v kateri so bile še košice, Kppotali. (Take posušene buče so rabili kmetje za vino in hruševec.) To ropotanje je Florjana tako razjezilo, da je hotel oba otroka z. bučo vred vreči pred vrata. Bajtarjeva žena Marinka mu je prigovarjala in mirila češ, da naj pusti otroke igrati in se ne da motiti od rožljanja njihove igrače.
To je spravilo fanta v tako jezo, da je začel kakor besen zmerjati in se kregati.
Ko je Tenišek vstopil, je hotel razburjenega pomiriti s tem, da mu je tudi on prigovarjal naj ne dela na sveti večer takšen hrup. Florjan je pa prijel poleno, katero je ravnokar obtesal ter je hotel mahniti po Tenišeku. Ta je pobegnil in Florjan je letel za njim v sadni vrt, kje se je Tenišek od strahu zgrudil na tla. Florijan je skočil do njega, ter ga je s polenom parkrat mahnil po glavi in vpil: "Da me boš za naprej poznal!"
Tenišek je pa skočil, ko je Florjan malo odjenjal, urno na noge in je zbežal proti Žusmu, da bi tam divjaka Florjana zatožil, pri gosposki.
Ravno ko je prišel do poti, je slišal iz. koče veliko kričanje, kajti Florjan je Marinko za lase vlekel čez prag in jo ob enem tolkel s palico, s katero je tudi enega plakajočega otroka udaril po glavi. Tenišek ga je poklical in Florjan se je obrnil proti njemu; sicer ga pa ni dobil, kajti hrabri bajtar je zbežal kar so ga noge nesle, žusemskemu uradniku.
Komaj pa je tam povedal svojo tožbo, je že tudi Florjan vstopil. Uradnik je hotel, ker je Florjan vse priznal, da bi se pobotala. O tem pa trmasti divjak ni hotel nič vedeti in je začel iznova razsajati. Kar prime uradnik svojo palico in ga nažene na cesto ter zavpije za njim: ” Ti hudobni človek! Ker si od hudiča obseden, nočem imeti ničesar s teboj opraviti. Po sv. božičnih praznikih bomo to stvar opravili pri zemljiški gosposki.”
Nato je letel Tenišek po bližnjici domov, da bi bil preje tam kakor Florjan. Ta je res prišel kmalu za gospodarjem v hišo, kjer je vpil, da so Teniškovi ljudje psi in sploh njegovi sovražniki . Ko se je dovolj kregal, je šel k sosedu, kmetu Pevecu, kjer so mu dali kosilo.
Proti četrti uri je Florjan zopet prišel domov h Tenišeku, se je ulegel za peč in zaspal. V času, ko se zvoni večna luč, se je zbudil, izvlekel kos kruha iz žepa in zahteval od Tenišeka naj mu prinese takoj mero vina iz kleti, če ne, bo vrata udrl in si sam šel v klet po pijače.
Bajtar je hitel po vino in postavil poln vrč pred svojega neprijetnega gosta. Ta je izpil na dva duška, potem potegnil nož iz. žepa, odprl okno in dvakrat zažvižgal v temno noč.
%
Tenišekova je medtem svojemu možu pripravila in namazala škornje in ta ji je naročil, da naj pride z otroci za njim h sosedu Kozinu, ker se ne ve kaj bo zdivjani Florjan še počel.
Tenišekovi so se kmalu odpravili in pustili Florjana samega pri bolnemu starcu Blažu Gajšeku v koči. To seveda proti staremu, kakor tudi proti Florjanu ni bilo posebno ljubeznivo in obzirno.
Marinko je začelo pri sosedu skrbeti kaj bo s kočo in z bolnim starcem in šla je domov. Bila je mesečina in ko je Marinka šla skozi vrt, je videla zraven v vinogradu, Florjana obešenega na sosedovi hruški.
Bežala je z velikim krikom h Kozinu nazaj in je tam povedala kaj se je zgodilo. Sedaj so hiteli vsi sosedje v vinograd in so tam obstopili hruško, na kateri je visel nesrečni dninar. Pa nobenemu ni prišlo na misel, da bi ga odrezal in pogledal, če je še kaj življenja v njem. Pustili so ga v mrzli zimski noči viseti na hruški in so se kot dobri kristjani odpravili h polnočnicam v Slivnico. Tudi Tenišek je storil tako, čeprav je bil Florjanov bratranec.
O umrlem Florjanu so ljudje pripovedovali, da je včasih začel od jeze divjati in da je bil ob takih prilikah posebno maščevalen in nekrotljiv. Imel je rožni venec in znal moliti vero, očenaš in češenomarijo. Te tri molitve so ga slišali sosedje včasih na glas govoriti, a vsi so vedeli, da je bil v jezi ves besen in divji. Tudi k spovedi in 5v. obhajilu je šel dvakrat na leto in je sprejel te zakramente zadnjič 8. grudna v žusemski župnjiski cerkvi.
Vse to kar so povedali Tenišekovi in sosedje, je potrdil žusemski uradnik Anton Mraz, torej tisti, ki je bil Florjana par ur pred njegovo prostovoljno smrtjo izgnal iz svoje hiše.
Kmet Pevec, pri kateremu je bil Florjan zauž.il svoje zadnje kosilo, je izjavil, da mu je. Florjan povedal o svojem prepiru s Tenišekovim in na njegovo vprašanje, če ga je Tenišek tudi udaril, odgovoril, da njega sploh nihče ne more tepsti, ker mu nobeden ni kos. Pri kosilu je dala Pevecovka Florjanu pogače. Ta ji je podaril roko in rekel: "Ti me ne boš več videla živega in mi ne boš nikdar več dala jesti." Potem je odšel. Kmet ga je klical nazaj, pa Florjan ga ni poslušal; pritisnil si je klobuk na čelo in šel svojo pot. Pevec je skočil za njim, pa ga ni mogel več doiti in se je vrnil, ko se je začelo mračiti, domov.
To nam sporoča zapisnik z dne 25. grudna 1771., ki ga je Franc Anton Protasi lastnoročno podpisal.
Samomorilec ni bil, vsled ukaza gosposke, pokopan v blagoslovljeni zemlji, našel je svoj grob na neki zapuščeni gmajni.
To nam pravijo kriminalni zapiski planinske sodnije o tem dogodku. Kaj je siromaka gnalo do besnosti in nazadnje v smrt, ali ker je bil drugačen kakor drugi ljudje okoli njega, ali se je čutil strašno samega, ali ga je vleklo v neznane, neskončne daljave, o tem ne vedo stari sivi pergamenti ničesar. O tem govoriti ni stvar zgodovinarja, ampak je poklic pesnika in pisatelja. Zgodovinar je zapustil ubogega grešnika pri njegovem grobu pod snegom na pusti gmajni; pesnik ga pa vzame seboj in ga vzbudi k nesmrtnemu življenju.
Nekaj mesecev pozneje, ko se je bila zapuščina Florjana Krajnca za 13 gold. 37 kr. prodala, je pisal žusemski oskrbnik planinskemu graščaku sledeče pismo: +)
Naslov se je glasil takole:
+) To pismo se predstavi beseda za besedo, radi tega, da bode pokazalo kako smešno ponižno so takrat uradniki pisali graščakom.
Njihovi milosti
visoko in blagorodno rojenemu gospodu Francu Antonu plemenitašu Protasiju, gospodu planinskega gradu, njihovi milosti, mojemu milostnemu gospodu na gradu Planina.
Vsebina tega pisma se je glasila:
Vaša milost, visoko in plemenito rojeni državni vitez, milostni gospod, gospod patron. Po Vašem milosti milostljivem ukazu sem zapuščino Florjana Kranjca, ki se je sam usmrtil, po inventarju A št. 2, 1. prosinca 1772., 13 gold. 37 kr. v znesku, ko sem si odtegnil milostljivo privoljene stroške za inventuro in cenivno takso za cenivca, ostale 12 gold. 37 kr. poslal Vaši milosti in prosim pokorno za potrdilo, ter se visoki dobrohotnosti ponižno priporočam, Vaše milosti pokorni
Zusem, dne 12. mal.travna 1772.	Jakob Ajhmamer, oskrbnik.
Dne 8. kimavca 1771, je bil pri planinski sodniji zatožen neki mladi Jurklošterčan, radi nemoralnosti. Izkazalo se pa je, da je bil fant nedolžen in izpustili so ga brez kazni.
Cela stvar je prišla na ta način , da je neki fant drugega fanta tako dolgo dražil, in dolžil omenjenega zločina, da ga je obdolženi zatožil pri gospodu. Komaj pa ja povedal za kaj se gre, so tožilca prijeli, ga zaprli in šele izpustili po dolgem zaslišanju in neskončno dolgi obravnavi.
RAZNE CERKVENE ZADEVE
1 o razpustitvi jezuitskega reda je hotel št.vidski, oziroma planinski župnik Matija Smuk svoji Župniji pridobiti državi pripadlo premoženje jurklošterskega samostana. Posrečilo se mu pa to seveda ni.
Nadalje je Smuk dne 12. prosinca 1774. pisal svoje ordinarijatu, da je bila zemlja okoli podružnice sv. Miklavža last te cerkve, ker je to zemljišče Vid Moscon leta 1563. daroval sv. Miklavžu in njegovemu svetišču. Okoli leta 1772. je Franc Anton Protasi to zemljišče na svojo roko prodal in denar porabil za sobe.
* * *
Župnik Pavel Mlakar je umrl 10. rožnika 1783. Njegov naslednik je bil Janez Barto, ki je ostal pet let, torej do konca meseca vinotoka 1788.
Za njim je prišel g. Valentin Koderman kot provizor in je bil nameščen kot župnik 22. svečana
1789.,	ter je ostal do leta 1799. v Št.Vidu.
V času župnika Kodermana in sicer dne 7. kimavca 1791., je c.k. gubernij ukazal celjskemu okrajnemu uradu, da naj se ta potegne, da prestavijo župnijo iz. Št. Vida v trg. Sicer pa je ostalo samo pri ukazu; kajti prenaredilo se ni nič.
Leta 1799. je bil župan Koderman prestavljen in mu je sledil v službi g. Janez Nepomuk Endres.
* * *
ZAPISNIK ZA JOŽEFOV KATASTER
Leta 1787. je dobil planinski grad ukaz, da naj zopet zapiše svoje dohodke in stroške, ker vlada postavi novi kataster, ki se imenuje, ker je za časa cesarja Jožefa ustanovljen, Jožefov kataster. V ta namen je dobil grad že tiskovine in radi tega s tem katasterjem ni bilo toliko dela kakor petdeset let poprej s terezijanskim.
Zapisnik planinskega gradu sledi v prepisu:
Občina trg Planina
Občinske meje
Imenovana občina, ki ima 37 hiš z vrti, njivami, travniki in pašami meji na eni strani ob zemljišče v občini Visoče ležečega grajskega marofa in na potok, ki loči planinsko občino od Golobinjeka; na drugi strani meji tržna občina ob občino Brdo, od Dvora črez rožendolska zemljišča. Od tretje strani meji planinska občina ob grajski travnik Gorica ob potok Gračnica. Na četrti strani ob gmajno Migore, kjer je pot, ki vodi iz Loke na Planino, meja.
Vsled naredb, po katerih se je delal Jožefov kataster, se je razdelil vsak okraj v gorice. Planinski okraj se je razdelil v gorice Dobje, Artiče in Spodnji trg.
I. gorica Dobje
V to gorico so spadale hiše 1, 5, 6, 7, 28 in 37 z vrti, njivami, travniki in pašami. Ena stran te gorice je mejila ob cesto, ki pelje iz trga v Št. Vid (na ta način, da je hiša št. 28, kije danes last čevljarja Radeja, še spadala v gorico Dobje) na drugi strani ob občino Brdo, ob Dvor in Rožni dol, tretja stran ob grajski travnik Gorico, četrta stran ob potok Gračnico in peta stran ob pešpot, ki je peljala iz Loke na Planino.
Št. 1. grad Planina
Cela vrsta nerodovitnih pečin; ob vznožju teh pečin grajski vrt (sedaj smrekov gozdič).
Kolovoz, ki pelja iz trga na Migore. (Ta kolovoz je bil takrat torej grajska last).
Na tistem mestu, kjer stoji sedaj graščina, je bil takrat grajski sadni vrt, na katerem je stal skedenj s hlevi.
Hiša št. 35. ki je bila last tržana Jožefa Haringa, z vrtom. (Danes je v tej hiši kovač Rudolf Jagodič).
Št. 34. trž.an Zalokar. Zraven hiše je bil hlev in pred njo se je nahajal vrtič. (Sedaj je hiša gostilničarja Nika Trefnerja).
Št. 37. trž.an Marko Zalokar. Zraven je hlev, vrt, klet in vrtec pred okni. (To posestvo je danes last gostilničarja Karola Špana v Semiših ).
Št. 33. trž.an Jakob Stadler. Zraven hiše se je nahajal hlev. (Danes je v tej hiši gostilničar Jožef Kuhn (Pinter).
Št. 31. mesar Jožef Zalokar. Zraven hiše se je nahajal hlev. (Sedaj živi na posestvu sedlar Anton Gradič).
Št. 32, tržan Anton Koželj. Zraven hiše sta bila hlev in skedenj, pred hišo se je nahajal vrtič. (Danes je na istem mestu Pintarjev vrt, od poslopij ni več sledu. Travnik, ki je spadal Koželovem posestvu, je sedaj spodnji del Pintarjevega sadnega vrta.
Št. 30, beneficijanska hiša ali kaplanija s hlevom in vrtom. (Kakor že omenjeno, je ta hiša sedaj last upokojenega nadučitelja Franca Rauterja, ki je sin stare planinske rodbine).
Št. 29, tržan Jožef Sluga. Zraven hiše je stal hlev. Njive in travnike do pečin ob št. jurski cesti so bile tudi Slugatove. (Danes imajo to posestvo dediči Smalije Žumer, roj. Špan iz Dobropolja. Od leta 1894. - 1909. so živeli v tej hiši moji starši Friderik in Marija Wambrechtsamer.)
Št. 3. tržan .Janez. Vouk. Ta je bil praded sedanjega planinskega kovača Ljudovika Vouka. H tej hiši sta spadala hlev in travnik v trgu. (Danes je hiša št. 3, župnišče.)
Št. 28. tržan Jakob Zalokar. Hiša in hlev. (Sedaj je tam posestni čevljar Mihael Radej.) Zraven te hiše je bil ob poti velik travnik, ki je spadal k hiši št. 3 (Janezu Vouka). (Travnik se je imenoval še za časa mojih staršev, ki so ga tudi imeli v lasti, "na Voukovem ”).
Št. 19. tržan Adam Gračner. (Danes je ta hiša tržana Antona Bohorča.)
Št. 35. Jožef Haring. (Sedaj Rudolf Jagodič.) H tej hiši je spadal travnik pod pečinami. (Najbrž sedaj gmajna).
Zraven je bil travnik Antona Kožela od hiše št. 32, ki se je rabil kot paša za vole. (Gornji del gmajne do "Amboza ”).
Št. 2d. tržan Janez Sluga. H tej hiši sta spadala travnik in gozd Mahna. (Hiša je od spomladi 1929. last trgovca Ljudovika Šešerkota mlajšega.)
Jožef Sluga, št. 29. je imel neko pašo in njivo na Dobjem, nadalje zeljnik in kolovoz, ki je peljal h Kojuhu. (Sedaj Uduč.)
Št. 9. tržan Jožef Stus. (Ta hiša je danes last majorja Srečkota Kukoviča, ki je tudi planinčan po rodu.)
Št. 5. tržan Matija Raih. Ta hiša je bila takrat lesena. K njej je spadal neki travnik na Dobjem. (Sedaj je tam posestnik krojač Franc Novak.)
Št. 33. tržan in gostilničar Franc Robleg. Ta je imel neko njivo na Dobjem, mimo katere je peljala pot v Planinsko vas, ki je bila meja med občinama Planino in Brdem. (Danes je ta hiša last Vilkota Kukoviča in je gostilna kakor nekdaj.)
V gorico Dobje je spadala gmajna pri Krampelnu, kamor so imeli vsi tržani pravico gnati svojo živino na pašo.
Ta gmajna je bila polna kamenja in grmovja in zato na nekaterih mestih sploh kot taka nesposobna.
Nadalje je spadal v gorico Dobje grajski travnik Trebež-
Andrej Zalokar, tržan št. 7. je imel njivo in travnik na Gorici. Razven tega neko pašo "Na rebri", ki je bila zelo kamenita in radi tega nerodovitna. Zraven hiše je bil hlev, hišni in sadni vrt. (Sedaj je ta hiša last tržana Jožefa Zalokarja in ima hišno ime "pri Trampajsu".) Tik nje se je nahajal grajski vrt.
Št. 6. tržan Peter Mastnak. Pri hiši sta bila hlev in vrt. (Danes je ta hiša last župana Franca Rauterja.)
Št. 8, tržan Adam Gračner. Zraven hiše sta bila skedenj in hlev. Tik hiše je bil vrt Jožefa Stusa n št. 9. ( Sedaj je Janez Gorišek gospodar hiše št. 8.) Potem je prišel kolovoz, ki je peljal skozi trg in ločil gorico Dobje od goric Artiče in Spodnji trg.
II. Gorica Artiče
V	tej gorici so se nahajale njive in travniki, ki so bili večinoma last planinskih tržanov. Približno tako, kakor je še danes. Samo imena posestnikov so se na različnih parcelah spremenila.
Na eni strani je mejila ta gorica ob cesto, ki je peljala iz trga Št. Vid. Nadalje je delal mejo jarek Šaheln in zemljišča Martina Venkota, ki so se nahajala deloma v občini Brdo. Tudi proti tej gorici je bil nekaj časa potok pri Brdem meja. Na četrti strani je delal potok, imenovan "v lastinah" meja, ki je ločila drugo pokrajino od tretje.
Vse njive te gorice so se obdelovale v štiriletnem redu, ki se je vedno ponavljal. In sicer se je sejala v prvem pšenica, v drugem rž, v tretjem se je sejal oves in v četrtem ajda.
Gostilničar Franc Robleg, hiša št. 23, je imel na gorici Artiče travnik.
Nadalje so imeli na tej gorici zemljišča sledeči tržani: Jakob Zalokar, Matija Kalin, Jožef Šus, Jožef Gorišek, Tomaž Sluga, Adam Sluga, Martin Vertačnik, Franc Bohinc, Martin Vrenko, Mihael Zalokar, Adam Gračner, Andrej Lenartič, Adam Kolman, Jožef Zalokar, Valentin Trefalt, Anton Koželj, Franc Roble, Adam Gračner, Tomaž Sluga, Mihael Gorišek, Franc Gračner, Martin Zalokar, Št.Vidska župnija, Ignac Sluga, Ana Robleg, Anton Zalokar, Uršula Zalokar, Mihael Štus, Janez Vertačnik, Janez Sluga, Franc Anton Protasi, Anton Rajh, trg Planina gmajno pri Kram-pelnu, Janez Mastnak, Jožef Gračner, Blaž Lenartič, Martin Vertačnik, Anton Jazbinšek, Jožef Zalokar, Marija Mastnak, Janez Klinar, Jurij Čepin, cerkev sv. Marjete, rotovž, Franc Sluga, Jakob Koželj, Anton Jazbinšek in zopet Franc Anton Protasi.
III. Gorica Spodnji trg
V	tej gorici so imeli zemljišča sledeči posestniki:
Franc Anton Protasi, Janez Sluga, Martin Stadler, Mihael Gorišek, Ignac Sluga, Jurij Čepin, Anton Jazbinšek.
* * *
Jožefov kataster nam izkazuje v planinski občini sledeča zemljišča:
67 oralov 1070 kvadratnih sežnjev oranih njiv 36 oralov 896 5/6 kvadratnih sežnjev travnikov 3 orale 1479 3/6 kvadratnih sežnjev vrtov 161 oralov 1077 1/6 kvadratnih sežnjev gmajn, grmovja.
Ribnikov, vinogradov in gozdov takrat v planinski občini ni izkazanih.
Torej ribnika z grajskim mlinom o tem času ni bilo več. Ravno tako se mali ribnik pri gradu, ki se v terezijanskem katastru še omeni, v tem zapisniku ne imenuje več.
Kakor smo že omenili, je imel planinski trg leta 1787., ko se je delal Jožefov kataster, 37 hišnih številk in nam je od tistega časa znan posestnik vsake hiše. Radi primere se napišejo posestniki pred 140 leti in danes.
Sedaj ima planinski grad 56 hišnih številk, torej je zrastel v 140 letih za 10 hiš, to je približno ena tretjina. Na zidanje zadnjih treh hiš se pisateljica tega še spominja. Nastale so od leta 1902 - 1919.
Planinske hiše in njih posestniki
Leta 1787.	in
Št. 1 Grad, Franc Anton Protasi
Št. 2 Martin Vertačnik Št. 3 Janez Vouk Št. 4 Valentin Trefalt št. 5 Matija Rajh Št. 6 Peter Mastnak Št. 7 Andrej Zalokar Št. 8 Adam Gračner Št. 9 Jožef Štus Št. 10 Andrej Lenartič Št. 11 Matija Kolar Št. 12 Jakob Vestermajer Št. 13 Adam Kolman Št. 14 Martin Vrenko Št. 15 Franc Gračner Št. 16 Jožef Gorišek št. 17 Jakob Leskošek Št. 18 Mihael Gorišek Št. 19 Adam Gračner Št. 20 Adam Sluga Št. 21 manjka Št. 22 Franc Bohinc št. 23 Franc Robleg Št. 24 Janez Sluga Št. 25 Tomaž Sluga
Št. 26 Mihael Zalokar Št. 27 Florijan Vertačnik
1929.
Št. 1 Razvalina
Št. 2 Bogomir Senica
Št. 3 Župnišče
Št. 4 Anton Pajk
Št. 5 Franc Novak
Št. 6 Franc Rauter, župan
Št. 7 Jožef Zalokar (Trampajs)
Št. 8 Janez Gorišek (Ledrerca)
Št. 9 Srečko Kukovič, major Št. 10 cerkveniški hlev Št. 11 cerkvena hiša ■Št. 12 Emil Križman Št. 13 Adolf Kolman Št. 14 pogorišče v Mastnakovem vrtu Št. 15 Franc Gorišek Št. 16 Ivan Planko Št. 17 Jožef Lončarič (Doberšek)
Št. 18 Alfonz Jurše, žand.narednik Št. 19 Anton Bohorč Št. 20 Franc Kotnik Št. 21 Šola
Št. 22 Jožef Špan (Bohinc)
Št. 23 Vilko Kukovič Št. 24 Ljudovik Šešerko mlajši Št. 25 Jožef Žveglič, katerega žena je bila rojena Sluga Št. 26 Albert Rauter Št. 27 pogorelo 1797. last Ljudovika Šešerkota
Št. 28 Jožef Zalokar Št. 29 Jožef Sluga St. 30 Beneficij Planina Št. 31 Jožef Zalokar Št. 32 Anton Koželj Št. 33 Jakob Stadler št. 34 Jakob Zalokar Št. 35 Jožef Haring Št. 36 Marko Zalokar Št. 37 stavbena parcela, imenovana Župnikov travnik
Št. 28 Mihael Radej
Št. 29 Amalija Žumer roj. Špan dediči
Št. 30 Franc Rauter, nadučitelj
Št. 31 Anton Gradič
Št. 32 nekdaj "Štapnik” sedaj te hiše ni več Št. 33 Jožef Kubi (Pinter)
Št. 34 Niko Treffner Št. 35 Rudolf Jagodič Št. 36 Janko Tiselj (Kote)
Št. 37 Karol Špan, Semiše
Št. 38 Rotovž
Št. 39 Franc Presker
Št. 40 Ignac Mastnak
Št. 41 Jožef Zalokar (Kodrič)
Št. 42 Graščinska kovačnica Št. 43 Katarina Guček Št. 44 Jožef Uduč Št. 45 Graščina Št. 46 Kragl
Št. 47 Franc Sluga (Foštej)
Št. 48 Mihael Zalokar
Št. 49 Anton Ocvirk (Polakna)
Št. 50 Jožef Koželj
Št. 51 Marija Pungeršek (Tepka)
Št. 52 Marija Vouk (Vokela)
Št. 53 Šešerkova hiša na Ribnici Št. 54 Kotovska koča, Janko Tiselj Št. 55 Šešerkova druga hiša Št. 56 Jožef Pleminitaš
* * *
Za časa cesarja Jožefa II. Planina še ni imela šole in je zato le malo tržanov znalo pisati. Celo vsi občinski odborniki niso znali čitati in pisati.
Na zemljiškem zapisniku iz leta 1820., najdemo pa podpisov planinskih tržanov. Lastnoročno so se podpisali:
Mihael Gorišek, župan odborniki:
Janez Zalokar Janez Vrtačnik Mihael Vouk
Mihael Zalokar, posestnik Ignac Sluga, posestnik Miha Štus.
UPOR PLANINSKIH KMETOV
Ignac Orožen je bil sin nekega trgovca v Laškem in pozneje kanonik v Mariboru, nam sporoča v svoji knjigi "Lavantinska škofija” o nekem razburljivem dogodku iz zadnjih let graščaka Franca Antona Protasija.
Zadnji kmetski upor na Spodnjem Štajerskem se je razbil pred planinskim gradom.
O tem dogodku je pisal bivši planinski župnik Janez Barbo, ki je bil v tistem času v Podsredi, škofovemu ordinato rij atu v Ljubljani sledeče:
"Upor je začel v Lokah pri Zidanem mostu.
Podložniki v Lokah so se spuntali 30. rožnika 1790. zjutraj, so obstopili grad in zahtevali govoriti s graščakom Apfalterjem. Ko je prišel iz gradu, je moral stopiti na oder, ki so ga kmetje v naglici postavili in zahtevali, da jim ustmeno in pismeno potrdi, da gradu ni treba več delati tlake. Nato so pustili barona pri miru, prijeli pa so grajsko hišno, katero so slekli in jo potem s pestmi in šibami pretepali.
Ko sta župnik in grajski oskrbnik slišala ta hrup, sta pobegnila v Celje.
Ko je baron podpisal kar so zahtevali in ko je bila hišna dovolj tepena, se uporniki niso več mudili dolgo v Lokah, temveč so se napotili z velikim krikom in vikom ob Savi proti Sevnici.
Vse kmetije in vasi ob poti so poiskali in vsem kmetom, ki niso hoteli prostovoljno z njimi, so Žugali, da jim zažgejo hiše. Zato ni nobeden ostal doma in tropa je med potjo bolj naraščala, spremljana od klicanja in kričanja žena in otrok, ki so ostali pri hišah. Poslali so nekaj naglih selov na Planino, ki so tamkajšnje podložnike povabili, da naj se tudi udeležijo upora.
Večina planinskih kmetov je nato hitela po bližnici v Sevnico, kjer je tekom popoldneva kmečka četa narastla na približno 3000 mož. Najprej se je godilo najemniku sevniškega gradu ravno tako kakor zjutraj Apfaterju v Loki. Tudi on je moral pred gradom stopiti na oder ter vse podpisati in priznati kar so zahtevali grozeči in razsajajoči kmetje. Prisilili so ga tudi, da je dal v trgu preklicati z bobnarjem, da je vsa tlaka in desetina, razven deželnih davkov in kaplanske berje, odpravljena.
Medtem, ko se je vse to godilo v trgu, so šli nekateri domači kmetje nad grajskega pisarja, ki je sedel v svoji sobi obdan z urbarjem in tlačanskih zapisnikov. Prijeli so ga ter mu izpulili vse lase, da se je nazadnje gol kakor starec s krvavečo glavo v hudih bolečinah zgrudil pod mizo.
Nazadnje so uporniki spraznili grajsko vinsko klet in so se nato odpravili še po noči proti Planini.
Prihodnje jutro, dne 1. mal.travna, ob osmih so prihajali spuntani kmetje v trg. Prvi so takoj leteli v cerkev ter začeli z vsemi zvonovi zvoniti, da bi oznanili vsem kmetom daleč na okoli upor.
Enako se je zgodilo pri Sv. Križu, Št. Vidu in v Zagorju.
Protasi, ki je že prejšnji dan zvedel o uporu in nevarnosti, si je izprosil od celjskega poveljnika 15 vojakov, ki so bili, ko so prišli kmetje s št. Vidskim kaplanom Apatom, že v gradu.
Uporniki so s velikim hrupom in kričanjem obstopili grad in zahtevali, da se jim izroči graščak. To se jim je seveda odreklo. Sicer se je pa stari Protasi s svojim sinom Jožefom Kazmirom pokazal pri oknu in je kmete posvaril, da naj odnehajo in se mirno razidejo vsak na svoj dom.
Namesto tega so pa kmetje vedno hujše razsajali, preklinjali in divjali pod grajskimi pečinami. Ker torej prijazno govorjenje ni nič pomagalo, se je kmetom žugalo s streljanjem in ko so še bolj besneli in kričali, so vojaki najprvo ustrelili samo s smodnikom brez krogel, da bi upornike prestrašili.
Tako je šlo streljanje in prigovarjanje od ene in žuganje in kričanje od druge strani naprej do šestih zvečer. Kar je ustrelil vojak s kroglo med kmete in neki planinski podložnik se je zgrudil težko ranjen na tla.
Takoj so se vsi uporniki zbrali okoli njega in nihče ni več pazil na grad in grajska vrata. Ta trenutek so vojaki porabili in planili streljaje iz grajskih vrat. To je kmete tako preplašilo, da so bežali na vse strani. Deset upornikov je ranjenih obležalo, vsi drugi so pobegnili in se niso več zbrali.
Tako je bilo zopet vse pomirjeno. To pripoveduje župnik Barbo. Zadnji spodnještajerski kmečki upor se je torej končal pred starim planinskim gradom. To je bil tudi zadnji sovražni naskok na njega.
Prvi povod za ta upor je prišel baje z. Dolenjskega, kjer so se kmetje spuntali in šli pred Turjak, kjer je bil njih načelnik Andrej Dimitrovič s trinajstimi drugimi kmeti ustreljen. Dimitrovič je svojim vrstnikom umirajoč rekel sledeče besede:” Desetino morate dajati, ker je od Boga postavljena, ampak za tlako in pšenično dačo umrite z menoj!”+)
PLANINSKA KAPLANI JA
1 ri župnijski obnovi za časa cesarja Jožefa II. se je izkazala potreba ustanoviti v trgu, ki je imel svojega dušnega pastirja v Št. Vidu, takozvano lokalno kaplanijo.
Po predlogu planinskega gradu so se tej podružnici pridružile razen trga s 145 dušami, sledeče vasi:
Blatni vrh, Podpeč, Mrzlo polje, Marijina vas, Praprotno, Visoče, Brdo in Golobinjek.
Vse skupaj 1046 duš.
Pa tudi pri tej lokalni kaplaniji so se zopet pokazale stare neprilikosti, ki so jih planinčani vedno imeli s svojimi dušnimi pastirji.
Franc Anton Protasi je predlagal za to mesto ordinarijatu v Ljubljani nekega duhovna Lorenca Tomaževiča po imenu in je bil ta dne 20. mal. travna 1787. imenovan kot kaplan z.a Planino in je dne 17. vel. travna 1787. nastopil svojo službo. Njegova letna plača je znašala 300 gold.
A ni mu bilo usojeno, da bi svoje mesto užival v miru in spravi. Čeprav je graščak sam +) Glej Ivan Lah, "Uporniki”.
predlagal tega kaplana, se vendar nista razumela. Prišlo je do marsikakšnih neprijetnosti, katerih glavni vzrok je bil, kakor si ljudstvo pripoveduje baje ta, da je bil Tomaževič ptičji lovec in je kot tak polovil slavčke, ki jih je graščak gojil v logu pod gradom za svoje veselje. Čeprav je Protasi kaplana večkrat opozoril, ta vendar ni pustil svojega lovskega veselja. To je graščaka končno tako razjezilo, da se je začel truditi, da bi spravil kaplana s Planine. On sam je zatožil Tomaževiča pri cesarski guberniji v Gradcu. Kajti od tam se je oznanilo ordinarijatu, da je baje Tomaževič podložnike izpodbujal z.a upor in sicer v cerkev Sv. Križa, kjer so vsak teden molitve in sumljive pridige. Posledica tega je bila, da se je kaplan Tomaževič dne 25. vel. srpana 1790. prestavil k Sv. Juriju ob Taboru.
Sedaj je bil nekdanji kapucin Božidar Pures imenovan za kaplana na Planini in imel bi se preseliti iz Svetine v naš trg. Ta duhovnik se pa ni ravno zanimal za svojo novo službeno mesto, ker je bival začetkom l. 1791. še vedno v Svetini ter je ostal dokler se ni vrnil v kapucinski samostan v Celje.
Nato je deželni urad ukazal, da se kaplanija na Planini opusti, namesto nje se pa, če je mogoče, župnija prestavi v trg. Temu pa ni bilo mogoče ugoditi, ker je v trgu manjkalo župnišče. Na ta način so Planinčani prišli ob svoj beneficij in tudi ob lokalno kaplanijo. Morali so, kakor Že tristo let, tudi naprej ostati brez. svojega, v trgu stanujočega, duhovnika.
Nekaj časa se je darovala sv.maša v cerkvi sv. Marjete sigurno vsako nedeljo in vsak petek. Ker so se pa glede tega pripetile marsikatere ne rednosti, se je število teh maš zmanjšalo na 12 v letu. Torej se je koncem osemnajstega stoletja na Planini maševalo samo enkrat na mesec.
Grad Planina leta 1790.
IZ LJUDSKIH ZAPISKOV PLANINSKEGA GRADU
a tem mestu sledi precejšnje število zapiskov o osebnih zadevah planinskih podložnikov; to so ženitve, smrt, dedščinske zadeve i.t.d.
V dedščinskem zapisniku našega gradu se imenujejo sledeči tržani:
Dne 18. vel. srpana 1790. je umrl mizar Jakob Vestermajer, hišna št. 12. Njegovo premoženje so cenili dne 24. vel. srpana, tržani Jožef Štus, Franc Roblek in Jožef Sluga.
Po njem je podedovala njegova hčerka Ana Marija, poročena Koželj. Pokojni mizar je kupil svojo hišo z vrtom in zemljo dne 12. vinotoka 1744.
Leta 1790. je bil Florjan Vertačnik župan na Planini. Kot Cerkvenik je služil Anton Leskošek.
Dne 13. med. srpana 1793. je umrl gostilničar Franc Robleg, hišna št. 23. Njegovo premoženje so cenili sosedje Mihael Gorišek, Janez Vouk in Tomaž Sluga.
Franc Robleg je svoje posestvo na Planini kupil dne 29. mal. travna 1762., torej še za časa zadnjega Moscona. Takrat sta živela na Planini tržana Adam Sluga in Lorene Senica.
Meseca kimavca 1793. sta Florijan Vertačnik in Jakob Zalokar cenila zapuščino umrlega krojaškega pomočnika Mihaela Reberšaka.
Graščak Franc Anton pl. Protasi je umrl 77 let star, dne 26. mal. travna 1794. Pokopali so ga na pokopališču pri domači cerkvi v trgu. Sicer se nam njegov nagrobni spomenik ni ohranil, kakor dandanes nihče več ne ve na katerem mestu pod zeleno trato okoli cerkve počiva ta ali oni praded; mogoče pa je, da se nahaja Protasijev spomenik kot kamnita plošča na tleh naše cerkve pod klopmi.
Dedič starega gospoda je postal njegov edini sin po imenu Jožef Kazimir pl. Protasi, novi gospodar planinskega gradu in sodnije. Kot takšen je dne 27. sušca 1795. pri deželni knjigi v Gradcu vložil prošnjo za združenje planinskega gradu in urada, ki je oba podedoval po svojem očetu.
Čevljar in posestnik Jožef H ar ing, hišna št. 36, je umrl dne 13. med.srpana 1795. in je cenil Adam Kolman njegovo zapuščino. Obe Haringovi hčerki sta bili poročeni z Zalokarji.
Pokojni čevljar je kupil svoje posestvo dne 2. sušca 1736. in je bil pri tej kupčiji Gašper Rciuter iz Planinske vasi navzoč kot priča.
Dne 4. svečana 1796. je izročil stari Adam Gračner svoje posestvo št. 8, svojemu sinu Blažu. Oče starega Gračnerja je to posestvo kupil 17. sušca 1694. in je 20. rožnika 1727. pridobil njivo Migore.
Na izročilni listini Adama Gračnerja njegovemu sinu Blažu so podpisale sledeče priče: Župan Jožef Sluga in tržani Jožef Štus, Adam Zapušek in Jurij Leskošek.
Jakob Stadler, ki je kupil svoje posestvo št. 33, dne 13. mal. srpana 1720., je umrl dne 11. sušca 1796. in je zapustil pet otrok, katerih varuh je postal sosed Janez Sluga. Oče rajnega Stadlerja, Luka Stadler, je umrl 25. mal. srpana 1764. Njegova hčerka, torej sestra Jakoba Stadlerja, je leta 1749. poročila tržana Kolmana hišna št. 13.
Dne 8. grudna 1796. je umrl Janez Vouk, hišna št. 3, njegovo zapuščino je cenil Adam Romih.
Stari Vouk je zapustil dva sina, Mihaela in Janeza. Njegova hčerka je poročila Tomažu Senicata v Kozjem. Umrli Vouk je svoje posestvo kupil dne 26. mal. travna 1762.-v)
Mlademu Janezu je bil njegov stric Jakob Vouk imenovan za varuha.
Ko so bili tekom par let vsi ti tržani umrli, dalj časa smrtna kosa v trgu ni pokosila nobenega.
+) Pripomni se, da so bili vsi ti posestniki, raz ve n Vestcrmajerja, iz starih planinskih rodbin; torej se mož ni šele naselil v trgu, ko je posestvo kupil. Daje kupil, pomeni, daje trza n svoje posestvo, ki gaje že podedoval od svojih očetov skozi stoletje, odkupil od grada v svojo last in seje spremenil grajski fevd v prosto imetje tržana.
Prihodnje strani grajskega dediščinskega zapisnika nam imenuje samo kmete iz. vasi v okolici.
Prvi izmed njih je Mihael Dernač v Gornjem Brezju, ki je umrl l. 1794. Cenilca sta bila Jurij Jazbinšek in Janez Kladnik. Kmetijo, ki jo je rajnikov oče prevzel 9. mal. travna 1758. od grada, je podedoval najstarejši sin Jernej in je moral ta oddati takozvano mrtvaško dačo.
Jožef Koprivc iz Samišlaka si je kupil 14. kimavca 1754. posestvo v Bobovcu.
Boštjan Ulaga na Presičnem, ki je bil župniku Uršiču dolžan nekaj denarja, je umrl 21. kimavca 1764.
Kmet Adam Kladnik je imel vinograd na Bizeljskem. Njegovo premoženje je cenil grajski uradnik Jurij Jazbinšek.
Martin Kovač je imel vinograd v Planinski gori, katerega je kupil 15. kimavca 1747.
Bogat kmet je bil Blaž Nuič v Planinski vasi. Dajal je denar na posodo in je bil eden njegovih dolžnikov tudi Jurij Hodej na Planini.
Janž Senica na Vrhu je umrl 1765.
Dne 18. sušca 1764. je umrl Adam Pajk vulgo Milij v Dolu. Ta rodbina je ena najstarejših v planinski okolici in je živela v Dolu do leta 1918.
Adam Pajk je bil svak Gučekov in Zapušekov. Njegovo premoženje so cenili Mihael Stritar, Marko Brilej in Matija Pušiček. Dom je prevzel poročeni sin Jožef Pajk.
Jera Pajk, vdova rajnega Adama, je imela sledeči preužitek:
Za vse življenje dobro domačo hrano. Tudi se je morala primerno spoštovati. Nadalje je bilo vse kar je nekdaj prinesla za doto, njeno. Dobila je tudi eno kravo.
* * *
V osebnem zapisku kozjanskega gradu iz leta 1764. so se našli sledeči zapiski, ki se tičejo planinskih podložnikov:
Mihael Dernač v Pristavi, umrl 5. kimavca 1764. po katerem je podedoval njegov sin Primož. Dediščinski zapisnik je napravil Tomaž Krajnc dne 6. vinotoka 1764. Listino je Franc Anton Protasi lastnoročno podpisal. "Cenitev in popis po smrti Matija Cvirna, podložnika planinskega gradu, ki je radi svoje starosti in bolehnosti nekaj let bil pri Andreju Španu na stanovanju, kjer je umrl dne 27. grudna 1765".
Kot priča so bili na cenitvi navzoči Adam Gračner, Marko Brilij in Štefan Zalokar kot planinski podložniki. Zraven je bil tam tudi grajski uradnik Jurij Jazbinšek.
Na tem mestu najdemo tudi sledečo zakonsko pogodbo, napisano iz leta 1766.:
”Poročna pogodba
častivrednega Lukeža Špana, planinskega podložnika in vdovca v Derstvenu in častite Marine, vdove po umrlem Tomažu Krajncu v Bukovju, v navzočnosti dobrih prič in sicer na ženinovi strani Jurij Krajnc in Valent Jazbec, za nevesto pa Gašper Rauter in Janko Vestermajer, mizar in tržan na Planini.
Prvič plača ženin 25 goldinarjev.
Drugič, da tudi nevesta, njemu enako, 25 goldinarjev.
Tretjič, v slučaju, da bi eden ali drugi umrl, brez zakonskih otrok, je drugi zakonski član dedič umrlega.
Pisano dne 19. vinotoka 1766.
Protasi
* * *
Dne 12. listopada 1766. je uradnik Jurij Jazbinšek v graščakovi navzočnosti napisal inventarij o imetju umrlega Gregorja Špana v Selah, katerega sin Jakob je podedoval dom. Cenivca sta bila Mihael Stritar in Marko Brilij.
Prav zanimiv je inventarij o zapuščini Filipa Paulinca v Kladjem. Celo zadnja oporoka se je našla. Napisal jo je bil takratni grajski oskrbnik Janez Matija Gašper, dne 21. vel. srpana 1744. in je tudi kot priča lastnoročno podpisani.
Kakor je še ohranjena kupčijska pogodba pričala, je Filip Pauline dne 2. grudna 1744. odkupil baronu Francu Karolu Mosconu svojo posest.
Oče tega Filipa Paulinca je bil Mihael Pauline, katerega je graščak Janez Baptista Moscon hudo preganjal. Dolgotrajna pravda med graščakom in tem podložnikom je v prejšnjem natančno popisana. Stari Mihael Pauline je zapustil nekdaj svojemu sinu Filipu, po katerem se je sedaj delal inventarij, nek mlin pri Verstoškemu potoku.
Dne 10. vinotoka 1766. se je cenilo zapuščeno premoženje Magdalene Gračnarjeve, rojene Lokošek, iz Jurkloštra, ki ga je bila rejnica podedovala po svojem očetu pod planinsko oblastjo, pod katero je spadal tudi Gračnerjev vinograd v Planinski gori, ki so ga nekdaj kupili od Boštjana Gračnerja.
Jožef Špan je prodal dne 19. prosinca 1767. svoje prosto kmetijo za 62 goldinarjev graščaku Francu Antonu Protasiju.
Na Planini je bila od nekdaj navada, da je novoizvoljeni župan o priliki svojega nastopa, povabil h obedu v grad. Od te dolžnosti se je pa odkupil graščak Franc Anton Protasi dne 22. rožnika 1767. s 6 goldinarji enkrat za vselej. Tako je graščak tujec odpravil to staro, častitljivo navado, ki se je, tudi kmalu pozabila.
Sedaj sledita zopet dve zakonski pogodbi med člani različnih rodbin, katerih potomci še dandanes žive na Planini ali blizu nje.
Prvič je poročil Jakob Bobek, zakonski sin Filipa Bobeka in njegove žene Jere, na Lipi, Heleno, zakonsko hčerko Matija Korošca, župniškega podložnika in njegove žene Uršule in se je v gradu napisala zakonska pogodba. Priča za ženina sta bila njegov oče Filip Bobek in kozjanski podložnik Jožef Gorjup; za nevesto sta pa pričala Primož Vrnig in Valent Jazbec, oba planinska podložnika v Planinski vasi. Zakonska pogodba se je sklenila in podpisala v planinskem gradu dne 21. svečana 1767.
Neki prednik sedanjega veleposestnika Alojza Šmida na marofu pri Jurklošterskemu slapu, se je tudi leta 1767. poročil in se glasi zakonska pogodba takole:
”Poročna pogodba
med Andrejem Šmidom, (vulgo Preušek) mladim samskim fantom, sina Primoža Šmida, podložnika jurklošterskega samostana v Prevorjah in njegove žene Jere, ki se je za vedno odkupil jurklošterski oblasti in postal planinski podložnik, in čednostno Marico, ki je bila hčerka Primoža Kočevarja, planinskega podložnika pri fari (v Št. Vidu) in njegove žene Helene.”
Iz tega izvemo, da se je ženin Andrej Šmid odkupil svojih podložniških dolžnosti v Jurkloštru in da je nato prostovoljno stopil pod planinsko oblast.
* * *
V	Gornjem Derstvenu je imel Luka Špan prosto kmetijo, katero je tako zanemarjal, da se je končno, dne 6. mal. travna 1767., izklicala na prodaj in je bila radi njene dobre lege, izdražena od planinskega gradu.
Nadalje najdemo zakonsko pogodbo med Primožem Baumkircherjem sinom Adama Baumkirch-erja, planinskega podložnika v Visočah, in njegove rajne žene Marije ter čednostne Uršule, ki je zakonska hčerka Matija Perčiča v Planinski vasi in njegove žene Elizabete. Kot priča za ženina sta bila navzoča njegov oče Adam Baumkircher in Jožef Šmid, vulgo Preušek, jurklošterski podložnik v Prevorjah; za nevesto sta pričala njen brat Adam Perčič in sosed Jožef Manček.
Dne 4. kimavca 1767. se je napisal inventarij o zapuščini Jakoba Toplak, planinskega podložnika v Hrastju, vpričo grajskega uradnika Mihela Stritarja. Cenila sta Primož Kočevar in Luka Stritar.
Istega dne se je napisal tudi inventarij po rajnemu Jakobu Jazbecu v Planinski vasi. Podedoval ga je njegov sin Valent.
Kmalu potem je umrl Martin Pertinač v Št. Vidu in se je inventarij napisal dne 29. vinotoka
1767.,	podedoval je sin Andrej.
V	predpustnem času, dne 24. prosinca 1768., se je napisala zakonska pogodba Lukeža Šmida vulgo Stritarja, sina Mihaela Stritarja in njegove žene, z. Marinčo Ulaga iz Presičnega. Priče sta bila za ženina njegov oče grajski uradnik Jurij Jazbinšek in za nevesto njen brat Anton Ulaga in Martin Gorišek, oba podložnika župnika v Žusmu.
Dne 14. svečana 1768. se je napisala zakonska pogodba Andreja Žibreta v Planinski vasi in čednostne Jere, vdove Jožefa Rauterja, grajskega podložnika na Lipi. Za ženina sta bili priči Jožef Manček in Vid Romih, za nevesto Matija Krajnc in Gregor Novak.
Dne 3. svečana istega leta se je napisala zakonska pogodba Matija Krajnca in Neže Žager.
Sedaj sledi prevod listine radi neke dediščinske zadeve, ki se takole glasi: ”27. sušca 1768. Jaz Jurij Kovač, podložnik planinskega gradu in Neža Kovačovka, sedaj poročena z Adamom Leskoše-kom, št. jurskim podložnikom, potrjujeva za naju in za vse najine potomce, da sva po najini ljubi materi Elizabeti, ki je bila rojena Pintariča na Suhem, vso njeno očetovsko in materinsko dediščino od Janža Pinterja na Suhim, podložnika jurklošterskega samostana, prejela in da nimava nič več zahtevati. Ker oba ne znava pisati, sva prosila graščaka Antona Protasija (brez vsake škode za njega), da bi on napisal to pobotnico, katero sva v redu podčrtala.
Grad Planina, dne 27. sušca 1768.
Franc Anton Protasi, graščak.”
* * *
Dne 5. rožnika 1768. je kupil tržan Martin Vertačnik, st. 2, (dandanes Bogomir Senica) neko njivo v Kotah. Ta je mejila ob eni strani ob Vertačnikovo posestvo, na drugi strani ob zemljišče Jožefa Vrenkota, na tretji strani je bila soseda Terezija Bohinc in četrti strani zopet Vertačnikovo posestvo.
Jakob Vouk na Meniškem vrhu je umrl dne 28. rožnika 1768. Njegovo premoženje so cenili Matija Delak, Gašper Sluga in Mihael Brilij. Najstarejši sin Martin je prevzel posestvo.
Ta Martin Vouk je dne 24. sušca 1753. vzel od Franca Antona Moscona grajsko pašo blizu marofa in njivo na Možnici v najem.
Leta 1768. je živel nek kmet po imenu Haller Pod logom blizu sedanje parne žage. Njegov potomec, zadnji tega imena v planinskem okraju, je bil proti koncu devetnajstega stoletja strojni mojster v grajski parni žagi.
Meseca vinotoka 1768. je umrl Hallerjev sosed Mihael Kovač Pod logom. V istem letu sta tudi umrla Dernač v Visočah in Mikolič Pod pečjo.
Dne 7. mal. travna 1769. je kupila Marija Stervucl od Adama Zapušeka za 48 goldinarjev nek vinograd v Planinski gori. Istega dne je kupil Gašper Rauter od Mihaela Kolmana vinograd v Planinski gori za 40 goldinarjev.
Planinski tržan Gregor Hodej je umrl meseca mal. travna 1769. in so zapisali inventarij o njegovem premoženju cenilci Matija Delak, Primož Hodej in Mihael Drobne v navzočnosti grajskega urednika Marka Brilij a dne 27. mal. travna. Sin Tomaž je bil dedič posestva.
Dne 21. mal. travna 1769. je umrl Matija Pilij na Vrhu in njegova edina hčerka Eva je podedovala dom in posestvo.
Tudi iz Planine je moral marsikdo služiti kot vojak štirinajst in več let. Eden izmed njih je bil sin Jožefa Rauterja po imenu Andrej. Služil je kot vojak v pešpolku generala Wddischa pod hetmanom Pollarto.
Ta Andrej Rauter se je vrnil dne 10. vel. travna 1768. v svojo domovino, kjer je prejel dediščino po svojih starših Jožefu in Jeri Rauter in po svoji babici Jeri, ki je bila drugič poročena z Andrejem Zibretom in je ob enem potrdil svoto in podpisal, da je svojo dediščino v redu prejel in da nima v tem oziru ničesa več terjati.
Da bi vse to izvšil, je šel Andrej Rauter v grad in je prosil graščaka Protasija, ker sam ni znal pisati, da bi mu napisal to potrebno potrdilo, kar je graščak tudi storil.
Planinski podložnik Mihael Drobne je kupil 2. vel. travna 1769. neko posestvo v Lažišah pod sevniškim gradom.
Dne 7. rožnika 1769. je umrl Jožef Doberšek vulgo Zager v Doropolju, ki ni bil poročen in so se oglasili kot dediči njegovi bratje Marko in Jakob in njegove sestre Marinca, Uršula, Neža in Jera.
En dan pozneje je umrl posestnik Adam Baumkircher v Visočah in so napravili grajski uradniki zapisnik o njegovem imetju.
Dne 22. rožnika 1769. je kupil Jurij Salobir od Jurija Zakušeka neki travnik Pod logom.
Jakob Vertačnik v Lazih je prodal 3. kimavca 1769. neko zemljišče za 4 goldinarje, enako Jurij Stervucl.
Dne 22. vel. srpana istega leta se je napravil zapisnik o zapuščini Lukeža Arliča v Planinski vasi. Njegov sin Valent se je s svojo dediščino odkupil od planinskega gradu ter se preselil v celjski okraj pod gospodarstvo tamkajšnjega minoritskega samostana.
Pri tej priliki je zapisal Protasi sledeče:
"Odkupninsko pismo:
Jaz, Franc Anton Protasi, posestnik planinskega gradu, potrjujem in priznavam sebe in vse svoje potomce, da je Valent Arlič, moj podložnik, ponižno pri meni prosil, da bi se iznebil svoje podložnosti in stopil pod konvent celjskih minoritov kot podložnik. Tej njegovi prošnji sem, ko je položil neko svoto denarja, ugodil in izpustil Arliča na podlagi tega pisma za vedno iz svoje oblasti, tako da ga ne morem ne jaz in ne moji nasledniki zahtevati nazaj ali kot podložnika prijeti.
Dne 13. grudna 1769.
Franc Anton Protasi, graščak.”
* * *
Tržan Jožef Trefalt mlajši (danes Kukovičev kozolec nad Tiseljem, kot hiša pogorelo leta 1902.) je poročil v predpustu l. 1770. hčerko Marijo, Primoža Pustovšeka in se je napisala zakonska pogodba dne 6. prosinca.
Dne 10. rožnika 1770. se je sklenila zakonska pogodba med Jakobom Kladnikom, prostim kmetom v Bobovcu in Heleno, hčerko Mihaela Pertinača v Velikem Brdu.
Dne 1. vinotoka istega leta je umrl Vid Kožuh na Prkovnem vrhu.
Župan Vestermajer, tržan Gašper Sluga in uradnik Marko Brilij so napisali inventar o njegovem imetju. Sicer je sin Jakob prevzel dom in posestvo.
Dne 2. vinotoka 1770. sta umrla v Bobovcu posestnika Miklavž. Pušnik in Matija Kladnik.
Dva meseca pozneje je umrl na Presičnem Jožef Šmid. Ta je bil meseca svečana kupil nek vinograd. Starega je podedoval njegov sin Mihael Šmid.
Dne 11. vinotoka 1770. se je zapuščina Monike, vdove Martina Dernača v Visočah napisala in od Tomažu Gračnerja in Marka Brilija cenila.
Andrej Pertinač in Helena Dvoršek na Lipi sta sklenila 21. prosinca zakonsko pogodbo in sta za to plačala uradniku 1 gold. 33 kr.
Dne 27. prosinca istega leta je poročil Anton Šeško na Brdem Marinčo, hčerko Gregorja Vounika v Doropolju. Dva dni pozneje je poročil grajski oskrbnik Gregor Seušek hčerko tržana Gregorja Slugata, Heleno.
Ko je samski Matija Zalokar pri Primožu Krajncu na Mrzli Planini za goro umrl, se je njegovo imetje razdelilo med različne dediče. Po pogrebu pa ni ostalo več kakor obleka rajnega in to je dobil njegov brat Gregor.
Dne 14. svečana 1771. je kupil Adam Perčič v Planinski vasi nek vinograd v Planinski gori od Adama Špana v Selah za 52 goldinarjev in se je moralo plačati planinskemu uradu za prepis 8 gold.4 kr.
Kmalu potem je umrl v Planinski gori prost kmet Matija Mežner.
Takrat je kupil Jurij Salobir od Boštjana Gračnerja vinograd na Planinski gori z.a 34
goldinarjev.
Dne 30. mal. travna 1771. je kupil Martin Hodej od Antona Plankota neko zemljišče v Dobravi za 1 goldinar.
Enako je kupil Jurij Pungeršek dne. 5. vel. travna 1771. kmetijo v Planinski vasi za 40 goldinarjev.
Istega leta, dne 2. rožnika, se je odrekel Andrej Šmid v Prevorjah, svoji dediščini, ker je, kar mu je šlo po očetu Juriju Šmidu že prejel.
Dne 13. rožnika 1771. se je vršila poroka Janeza Vouka v Lokah in Helene Rebernakove.
Tri dni pozneje je posodil sevniški podložnik Matija Roštohar planinskemu podložniku Andreju Zuželjnu v Doropolju 48 goldinarjev.
V Podvinu se je dne 9. listopada 1771. cenilo in popisalo premoženje rajnega Mihaela Salobirja.
Istega leta je služil Jurij Vouk kot grajski uradnik na Planini. Cenil je premoženje umrlega Jožefa Stervucla na Metnem vrhu, med zapuščino tega kmeta se je našlo tudi kupno pismo o njegovi prostosti iz leta 1752. z lastnoročnim podpisom Franca Karola Moscona.
Leta 1772. se najde v planinskih zapiskih prvič ime Kotnik.
Andrej Krajnc v Podvinah je umrl meseca mal. travna 1772. in zapustil tri sinove. Najstarejši, Blaž je bil 45 let star, oženjen in je gospodaril na očetovem domu; drugi, Matija, je bil potrjen za vojaka in tretji sin Mihael je služil kot vojak.
Tukaj se konča dediščinski zapisnik in sledi še nekaj spiskov iz osebnih listin tržanov in kmetov.
CESARSKE LISTINE
RADI DVEH NOVIH SEJMOV NA PLANINI
V železni blagajni na rotožu sta shranjeni dve cesarski listini od Franca L iz leta 1832. o ustanovi dveh novih živinskih sejmov na Planini.
Listini sta pisani na pergamentu in vsaka ima obešen velik češarki pečat v leseni skrinjici.
L. 1862., ko je bil na Planini strašen požar, kateri je gornji trg razen treh hiš, uničil, je zgorel tudi stari rotovž. Ko je občinska hiša že stala vsa v plamenu, in se je pergament starejše listine Že začel zvijati od vročine, je nek pogumen tržan rešil obe listini iz. goreče občinske hiše. Pri tem je prišel s prsti v vroči pečatni vosek, katerega skrinjica je bila od vročine razpokana.
Zato nosi napol uničeni pečat še dandanes vtisk prstov rešitelja teh važnih listin.
Pergament z dne 2. vel. travna 1793. se tiče dovoljenja novega sejma na Planini. Trg je imel do takrat samo tri sejme na leto; četrti se je sedaj upeljal za 3. gruden vsakega leta. Obenem se je preložil sejem z dneva sv. Mihaela na 12. vel. traven.
Za nov sejem so Planinčani sami prosili in se jim je ta prošnja izpolnila.
Sejmnina je znašala za vsako glavo živine 2 krajcarja.
Druga listina je z dne 29. vel. travna 1832. in je cesar z njo dovolil zopet dva nova sejma in
sicer enega 1. sušca in drugega 15. vinotoka vsakega leta.
Vsled tega ima planinska občina pravice za šest sejmov na leto.
Če je eden teh sejmov padel na nedeljo ali praznik, je bil potem prihodnji ponedeljek ali delovni dan.
Različne javne zadeve našega trga koncem osemnajstega stoletja
V zadnjih letih osemnajstega stoletja je bil Mihael Gorišek zopet izvoljen kot planinski župan.
Člani občinskega zbora so bili:
Janez. Sluga Anton Jazbinšek Jurij Repar Martin Stadler Jožef Trefalt Janez Kukovič Ignac Sluga.
Jožef Kazimir Protasi se je bavil posebno z živinorejo in sicer na svojem marofu v Golobinjeku. Sicer se mu pa denarno ni godilo posebno dobro in njegove premoženjske razmere so se od leta do leta slabšale. Za časa njegovega gospodarstva je odkupilo obilo število kmetov svoja posestva od gradu, da so postali odslej posestniki zemlje, ki so jo obdelovali.
Planinski, oziroma št. vidski provizor Janez Nepomuk Endres, nekdanji frančiškan, je dne 30. grudna 1799. na tihem zapustil Št. Vid, ker ni imel živeža in ni mogel nikogar dobiti , ki bi mu sekal drva, tako da je moral to delo opravljati sam.
Za njim je prišel leta 1800. provizor Janez Novak.
ŽENITVE IN DRUGI OSEBNI DOGODKI KONCEM 18. STOLETJA
M-Jne 4. vel. travna 1798. sta sklenila Lorene Haller, planinski podložnik in Marjeta Jazbec iz Sevniškega okraja poročno pogodbo.
Brata Jurij in Jakob Zakušek sta se 16. rožnika 1798. pismeno pobotala radi dediščine po svojem očetu Lukežu Zakušeku.
Jožef Plahuta v Doropolju je poročil 1798. vdovo Heleno Gračnerco. Priče sta bila Martin Manček in Matija Žibret.
Dne 15. vinotoka se je pobotala Marija Bobek na Lipi s svojim sinom Jakobom Bobekom radi dediščine. Andrej Žibret in Anton Bobek sta bila navzoča kot priči.
Dne 16. listopada istega leta je sklenil vdovec Jožef Špan v Št. Vidu zakonsko pogodbo z vdovo Heleno Šumej tudi v Št. Vidu: kot priče so bili navzoči Andrej Špan, Martin Manček, Janez Sluga in Janez Senica.
V	jeseni leta 1798., dne 23. vinotoka, je prodal Jožef Kazimir Protasi c. k. vitez in posestnik planinskega gradu, Juriju Robiču na Lipi, ki je bil podložnik žusemskega župnika, neko grmovje v Kožuhovi dolini ob brdovski občinski meji, ki se je rabila za plot proti zverini okoli grajskih travnikov v Bobocah.
V	istem času je podpisan na neki pobotnici kmet po imenu Zalokar kot podložnik v Dvoru.
Dne 4. prosinca 1799. se je poročil Jurij Ranter na Lipi z Marjeto Zalokar. Priči sta bili Anton Rajh, Valent Trefalt, Franc Špan in Primož Senica.
Dne 28. prosinca 1899. je bila na Planini velika gostija. Poročil je namreč mladi tržan Ignac Sluga (hišna št. 29) hčerko iz nasprotne hiše (št. 27) Marjeto Vertačnik.
Slugatova in Vertačnikova obitelj sta bili bogati in spoštovani v trgu med svojimi vrstniki, kakor tudi v gradu. To nam dokazuje resnica, da je ta zakonska pogodba zelo skrbno in čedno pisana in stilizirana in se tudi po svoji natančnosti razlikuje od drugih nam ohranjenih listov te vrste.
Po tej pogodbi je dobila nevesta od doma 50 goldinarjev v gotovini za doto in ženin ji je daroval z dovoljenjem svojega očeta tudi 50 gold. kot jutranji dar. Nadalje je prepisal nevesti vsa tista zemljišča, ki jih je imel podedovati po smrti svojega očeta za slučaj, da jima bode Bog dal otroke. Zena bi imela v slučaju njegove smrti, vso premoženjsko pravico do polnoletnosti otrok.
V	neki listini z dne 9. svečana 1799. se imenujeta Franc Gračner in Marija Romih kot tržan in tržanka na Planini.
Dne 29. sušca je poročil Martin Pušnik, prosti kmet na Vertačnici, Jero Pungerškovo. Kot priča sta bila navzoča Jožef Centrih in Matija Zemlak.
Po pobotnici planinskega grajskega urada z dne 29. sušca 1799. je bil Martin Špan, posestnik v Golobinjeku in je ravno takrat prevzel dom in zemljišče od svojega očeta Jožefa.
Mlajši sin Jožefa Sluga, torej prej omenjenega Ignaca brat, se je priženil pri hčerki Lorenca Senica na marofu pri Jurkloštru. Ta Senica je bil prednik posestnikov istega imena (Korečin) v Marijini vasi.
Po listini z dne 7. rožnika 1799. je dal stari Jožef Sluga svojemu sinu Janezu neko posestvo v trgu (št.25, danes Zveglič) za 500 gold. v last.
V	gostilni št. 23, ki je sedaj Kukovičeva, je gospodaril koncem 18. stoletja in v začetku 19. Matija Drobne, zet rajnega Franca Roblega.
Dne 10. prosinca 1800. je poročil Ignac Godicl vdovo Marijo Zimšek v Podlogu.
Dne 17. prosinca 1800 se imenuje prvič v Dvoru posestnik po imenu Matija Tovornik. Ta rodbina še živi dandanes v Dvoru pod Sv. Križem.
Mladi planinski tržan Mihael Vouk (št. 3 sedaj župnišče) je poročil dne 24. prosinca 1800. Jero Jazbinšek. Priče sta bila očeta ženina in neveste Jakob Vouk in Primož. Jazbinšek.
Dne L svečana 1800 je poročil Jožef Senica v Mangi vdovo Marjeto Doberšek iz Doropolja. Priče sta bili Jurij Žibret, Jakob Zalokar in Andrej Doberšek, ki je bil nevestin varuh.
Takrat je bil vodja in predstojnik planinskega grajskega urada oskrbnik Janez. Mihael Rieger.
Tržan Matija Raijh je izročil dne 29. listopada 1801. hišo in posestvo svojemu sinu Antonu. Priče so bili župan Mihael Gorišek, Adam Kolman in Jožef Rauter.
Mladi tržan Mihael Štus, je poročil 17. prosinca 1801. Marijo Koderman iz. Kranja. Kot priči so imenovani župan Mihael Gorišek, tržana Matija Drobne in Valent Trefalt ter nevestin oče Matija Koderman.
Vdovec Primož Kožuh iz Zaverha se je podal 22. prosinca 1801. s svojo nevesto Marijo Krajnc iz Lazov, v spremstvu Blaža Vouka, Jakoba Kožuha in Antona Kranjca, kijih je naprosil za priče, v grad in je tam dal napraviti poročno pogodbo. Par dni pozneje se je pa izvedelo, da se je ženin na tihem držal neke Marjete Kred; zato ga je nevesta par dni pred poroko odslovila. Nato je šel ženin Kožuh dne 5. svečana z Marjeto Kral ter s pričami Jurijem Paulincem in Jožefom Koprivcem še enkrat v grad, kjer se mu je napisala nova pogodba s to nevesto, s katero je bil tudi v najkrajšem času poročen.
Jakob Gračner vulgo Pungeršek na Pungarti je izročil dne 6. rožnika 1801. dom svojemu sinu Boštjanu. Temu je bil priča Marko Gračner iz Brdega.
Istega leta se imenuje neki Jožef Pregelj kot kmet v Polani.
Dne 18. vel. srpana 1801. je izročila vdova Katerimi Zalokar svojo hišo št. 28 v trgu sinu Jožefu Zalokarju, kar sta kot priča potrdila Mihael Gračner in Adam Kolman.
Ob enem se imenuje večkrat neki Gregor Pinter na Suhem kot jurklošterski podložnik.
Jožef Zalokar je poročil začetkom leta 1802. Jero Vouk iz. Loke.
Kmalu za njim je poročil vdovec Jakob Gračner v Dolu Jero Kladnik in sta bila priči Jožef Drobne in Jakob Vouk.
Pod logom so živeli leta 1802. kot posestniki Florjan in Jera Doberšek in Gašpar Haller.
V Vejcah sta gospodarila Jurij in Štefan Kovač.
Leta 1801. se je kupil, za cerkev Sv. Križa tretji zvon, ki je tehtal 770 funtov. Ta zvon je izdelal zvonarski mojster Janez Steinmetz. v Celju. Zvon je nosil napis: "Me fudit Joannes Steinmetz Cillieae anno 1801."
Ta zvon se je z dvema manjšima (prvega je izdelal Me rt Edelmann v Ljubljani in drugega Miklavž Bozet 1655. v Celju) vzel v vojnem letu 1916. od državne oblasti.
Leta 1801. so se združili doropoljski kmetje, da bi zidali križev pot h cerkvi Sv. Križa.
Vsak posestnik je prevzel stavbo ene kapele. Križje so se postavili blizu cerkve pod milim nebom. Ta Golgota se je prestavila približno petdeset let pozneje v novo zidano kapelo pod cerkvijo, kjer se nahcij še dandanes. Doropoljski kmetje pa skrbe do današnjega dne vsak za svojo kapelo.
Dne 9. grudna je podpisal Marko Dernač v Selah neko dediščinsko listino. Zadnji potomec tega kmeta je bil na Planini Cerkvenik Tonček Dernač, ki je leta 1917. umrl.
Meseca mal. srpana 1804. so imenovani v grajskih listinah: Blaž Gračner v Lokah, Martin Hodej v Dobrovi, Primož. Jazbinšek v Jazbinah, Andrej Žibret v Dvoru, Jožef Špan na Praprotnem in Jakob Špan v Visočah. Nadalje so imenovani Jurij Vrečko v Vejcah, Marija in Lucij Zuželj in Jurij Zakušek na Vrhu in Marjeta Senica v Doropolju.
Leta 1802. je sledil za župnijskim provizorjem Janezom Novakom bivši frančiškan Dominik
Hrastnik kot župnik.
Jožef Pušnik, prosti kmet v Bobovcu, je poročil Marijo Lipošek. Istotako Jožef Doberšek iz Doropolja Uršulo Romih iz Vrha.
Dne 23. sušca 1805. je prodal Franc Haller v Št. Vidu svoje posestvo tamkajšnemu podložniku Martinu Kolšeku. Ob enem je kupil Tomaž Senica v Derstveniku kmetijo Martina Lokošeka v St. Vidu in sta bila Tomaž Žibret in Martin Manček priči pri kupčijski pogodbi.
Dne 16. prosinca 1806. je poročil planinski tržan Mihael Koželj Nežo Tovornik iz Dvora. Priči sta bili Anton Žibret iz Dvora in tržan Mihael Zalokar.
mmmm
Planinski grad leta 1805.
Dne 29. vinotoka 1806. je poročil tržan Franc Bohinc št. 22, sedaj Jožef Špan vulgo Bohinc, Jero, hčerko Adama Gračnerja, hišna št. 8, danes Janez Gorišek, kot priči sta bila tržana Ignac in Janez Sluga.
Zakonsko pogodbo je napisal grajski pisar Janez Jurij Zavišnik in se je intabulirala pogodba dne 30. sušca 1808. v grajski zemljiški knjigi.
Franc Bohinc je imel nekaj pravd pri planinski sodniji. Bil je gostilničar in pekar v hiši zraven cerkvenega obzidja, ki se še dandanes imenuje ”pri Bohincu Stara hiša, v kateri je Franc Bohinc živel, je bila leta 1917. prezidana in z opeko krita.
Dne 5. prosinca 1807. je poročil Jožef Žibret Lucijo Vertačnik in sta bila priči Jožef Zalokar in Matija Drobne.
BOHINČEVA PRAVDA RADI KRUHA
J-^eta 1807. je bil neki Srečko Gadner pisar v gradu.
Taje bil dne 14. rožnika 1807. poslan v trg, da bi pregledal težo kruha in druge mere v trgu. Najprvo je prišel v pekarno Franca Bohinca in je tam našel dvanajst hlebov hruha po 12 krajcerjev, ki so tehtali namesto 2 funta, samo 1 1/2 funta.
Pisar je vzel tiste hlebe in jih je izročil uradnemu služabniku Francu Mastnaku, ki je bil nekaj pijan in je spravil konfiscirani kruh v svoj koš.
Ravno v tem trenutku je vstopil Bohinc. Ko je videl kaj se godi, se je začel na ves glas kregati in zmerjati Gadnerja koliko se je dalo. Ob enem je vrgel grajsko tehtnico, katero je Mastnak nosil za pisarjem, za vrata in Gadnerju povedal, da s to tehnico ne sme tehtati kruha, ker nima cementa.
Nato mu je grajski pokazal cement in mu razjasnil, da je to tržna tehtnica ter mu očital kaj neki misli, da jo vrže za vrata.
Bohinc je odgovoril, da se pisarja ne boji, ker je ta le hlapec, on pa je gospodar in tržan; zato se mu ni treba bati hlapca.
Gadner je Bohincu ukazal, da naj molči. Ta si pa ni dal dopovedati in se je kregal naprej.
Mastnaku se je pridružil tržan Adam Romih in ljudje so letali skupaj, ker so bili radovedni zakaj Bohinc tako kriči.
Ker je bilo vsled tega dosti prič navzočih, je zatožil pisar Bohinca pri grajski sodniji, da bi ga kaznovali. Predložil je čedno pisano tožbo in Protasi je takoj poslal po Bohinca.
Obravnava se je takoj razklicala in je bil tožitelj Gadner sam kot aktuar, uradnik Janez. Mihael Rieger je bil kot okrajni komisar, tržani: Tomaž Zalokar, Martin Vertačnik in Mihael Gračner so bili prisedniki in sodil je graščak Jožef Kazimir Protasi sam.
O Bohincu in njegovih razmerah nam pripoveduje originalni zapisnik planinske sodnije sledeče:
Franc Bohinc je bil takrat star 42 let, poročen z. Jero, rojeno Gračner in brez. otrok.
Naredba, da mora hleb kruha, ki stane 12 krajcarjev, tehtati 2 funta, je bila popolnoma nova in jo je naznanil tržni hlapec Franc Mastnak Bohincu šele pred par dnevi.
Bohinc pa ni mogel prodati 2 funta kruha za 12 krajcarjev, ker je pšenico zelo drago kupil od nekega Hrvata. Zato je ostal pri stari teži hleba, to je bilo 1 1/2 funta.
Bohinc je ravno prišel od lova in je stopil s puško na rami v svojo hišo, ko je bil kruh že tehtan, konfisciran in izročen Mastnaku, ki ga je ravno deval v svoj koš.
Nekaj vinjeni tržni hlapec se je začel prepirati z otroci, ki so stali pred Bohinčevo hišo in gospodar je stopil med nje, da bi jih pomiril. Potem je stopil v gostilniško sobo in prosil pisarja, da mu pusti kruh. Nato ga je Gadner vprašal, ker je bil šele malo časa pri gradu, kdo da je.
Nato mu je Bohinc odgovoril:” Jaz sem hišni gospodar, vi ste hlapec !” Sedaj sta se začela tržan in grajski pisar prepirati; medtem jo je Mastnak s kruhom odkuril proti gradu.
Med obravnavo se je izkazalo, da je bil Bohinc že pred sedmimi leti kaznovan radi prodajanja
prelahkega kruha. Globa, ki jo je moral takrat plačati, je znašala 1 gold. 30 kr.
Sodnik mu je ostro očital njegovo neprimerno vedenje proti grajskemu pisarju.
Kljub temu je Bohinc ravnodušno priznal, da je trz.no tehnico ker ni bila prav cementirana, vrgel na tla; sicer je pa ni poškodoval.
Toda vedno bolj se je kazalo, da je res nemiren človek in razgrajač. Sicer pa je dokazal, da je bil prelahki kruh pečen predno mu je Mastnak naznanil novo grajsko naredbo radi teže kruha.
Obravnava se je končala ob 1/2 10 predpoldan in Franc Bohinc se je podal domov.
Iz leta 1796. se je nahajala v gradu o Bohincu neka listina sledeče vsebine:
”Župan in vsi planinski tržani dokazujejo tem potem, da Franc Bohinc, tržanov sin na Planini, od svoje mladosti naprej ni storil nič dobrega, temveč da je prepirljiv in vedno hujska sosede in jih obrekuje in obira kadar je le mogoče, tako, da sosedje nimajo miru in celo gospodo ne pusti pri miru.
To potrjujejo z. lastnoročnim podpisom:
Jožef Sluga, župan, kot pisatelj tega.
Florjan Vertačnik in Jožef Štus, občinska odbornika, Adam Kolman in Martin Vertačnik, potrjena tržana.”
To mnenje se je napisalo radi tega, ker je bil Bohinc od tržana Mihaela Gorišeka, ki je bil večkrat izvoljen za župana, zavoljo obrekovanja, pri grajski sodniji tožen in zaprt.
Dne 15. mal. srpana 1795. je Terezija Bohinc tožila svojega sina Franca, ker jo je ta kregal in preklel, da so baje tistim, ki so ta prepir slišali, lasje vstajali po konci.
Pred grajsko sodnijo Bohinc vsega tega ni tajil. Samo zagovarjal se je, da ga je mati najprvo zmerjala, ker je rekel, da bo šel prihodnji dan z deklo v svoj vinograd v Ternoucu, mati pa naj ostane doma pri gostilni in živini.
Dva dni pozneje je bil Bohinc od Planinske sodnije obsojen takole:
"Franc Bohinc mora biti zaprt 24 ur pri kruhu in vodi in se mora ključ od ječe shraniti pri sodniku. Nato mora Bohinc svojo mater, v navzočnosti treh tržanov, prositi odpuščanja. Mati se naj opozori, da sina ni treba dražiti in da ravna z njim po materinsko. Ta obsodba se je imela izvršiti takoj, ko se Bohinc vrne od svojih poslov domov".
PRAVDA MED GORIŠEKOM IN BOHINCEM
Leta 1796. je Mihael Gorišek, postal potrjeni občinski odbornik in posestnik edine prodaje tobaka v trgu. Bil je takrat približno 40 let star in je stanoval v hiši št. 18, ki je dandanes last orožniškega narednika Alfonza Juršeta.
Ta Gorišek in Franc Bohinc nista bila prijatelja. Baje sta se začela prepirati zato, ker je Gorišek Bohincu enkrat očital njegovo znanje s hišno deklo predno je bil oženjen.
Zato je čakal Bohinc priložnost, da bi tudi on Gorišeku eno zagodel.
Kar se tiče godbe v našem trgu, so bili takrat na Planini trije godci in sicer tržani Valent Trefalt, Jožef Štus in njegov sosed Rajh. Ti trije godci so bili pri vsaki gostiji daleč na okrog in
so imeli pravico zaigrati tudi v gostilnah v trgu. Posebno pri Drobnetu vulgo Robleg in pri njegovem sosedu Bohincu so radi zaigrali.
V	jurklošterskem marofu (danes Šmid, vulgo Preušek) je živela takrat vdova Ana Senica, s katero je bil Gorišek sprijaznjen.
Gorišek in Senicetovka sta imela vsak svoj vinograd Podpečjo in sta bila tam soseda. Tako se je včasih zgodilo, da sta eden drugega tam obiskala ali se mudila istočasno v teh vinogradih.
Seveda so to ljudje pravili Gorišekovi ženi in hlapec Ane Senice je celo trdil, da sta si njegova gospodinja in Gorišek dobra.
Nato je postala mati županja nekaj ljubusunma in je prišlo doma radi tega večkrat do prepira.
V	predpustu se je ženil Luka Šmid vulgo Preušek in bila je velika gostija, h kateri je prišel med drugimi gosti tudi Gorišek brez svoje žene, ki je bila v drugem stanju in je zato ostala doma. Seveda je bila povabljena tudi ženinova soseda Ana Senica in vsi so bili veseli in so se prav dobro zabavali.
Par dni pozneje je pa pravil Bohinc vsakemu, ki je prišel k njemu v gostilno ali kupiti kruha, da je baje nekdo videl kako sta se Gorišek in Senicetovka ponoči, ko so vsi gostje spcdi, za. hišo nespodobno obnašala.
Pozneje pri sodniji je rekel Bohinc, da samo zato vse ni naravnost povedal Gorišekovi ženi, ker se mu je smilila v njenem sedanjem stanju.
Gorišek je imel v svoji hiši št. 18, prodajo tobaka in malo trgovino, in je zato zahajalo k njemu mnogo ljudi.
Kmalu po Smidovi gostiji je poslal Janez Sluga iz hiše št. 24 svojega fanta h Gorišeku po tobak. Ko je fant prišel mimo Bohinca, je ta stal pri vratih in je zaklical Slugatovemu, da naj vpraša pri Gorišeku, če sme tisti berač, ki se je ravno mudil v Slugatovi hiši, Senicetovko vzeti za ženo.
Par dni pozneje je jezdil Gorišek v Podvrh, kjer je imel opravke. Takoj je pripovedoval Bohinc, da se je tam pri nekem kmetu sestal z Ano Senica, čeprav jo tisti dan nihče ni videl Podvrhom.
Sedaj so se začeli ljudje za to stvar zanimati in v trgu kakor v okolici se je toliko govorilo o tem, da je župan Ignac Sluga, ki je bil pri zadnji volitvi izvoljen, Gorišeka resno opomnil, da naj se za to govorjenje pobriga in ljudem zaveže jezike.
In Gorišek je tožil Bohinca pri grajski sodniji radi obrekovanja.
Že prihodnji dan se je sklicala sodnija m sicer je bila na Planini zato od starodavnih časov tale navada:
Priče, ki so stanovale izven trga, so bile povabljene po tržanih, ki so šli k njim in jih obvestili, kateri dan ob koliki uri in v-1 kateri zadevi imajo priti v grad. Zato so dobili tržani v gradu kruha in vina.
Takrat je moral poštni sel Anton Zalokar vulgo Hrvatiček obvestiti nekaj prič in iti po jetničarja v Podsredo.
Kakor po navadi se je pri obravnavi v sodnijski sobi v gradu najprej napravil zapisnik o osebi in razmerah obtoženca.
Zato~vemo iz. ohranjenega zapisnika, da je bil Franc Bohinc velike postave, da je imel rjave lase, modre oči, bled, podolgast obraz, malo privihan nos, črno brado in enake obrvi. Nosil je
rjavo svileno vratno ruto, črez katero je ležal ovratnik srajce, rudeč telovnik z belimi gumbi, nogavice iz modre volne, dolge hlače iz črnega usnja z belimi gumbi, škornje do kolen, suknjič iz modrega blaga, tudi z belimi gumbi, s katerimi so bili okrašeni še rokavi.
Bohinc je bil visok pet čevljev in devet palcev, je govoril vedno slovensko, a znal tudi precej dobro nemško in je znal v tem jeziku popolnoma pisati.
Razen gori popisane obleke je nosil Bohinc tudi neki star moder plašč s dvema ovratnikoma.
Kot prva priča je bil zaslišan Anton Koželj kot obtožencev sosed. Potem so povprašali petindvajsetletnega, v Prihovi rojenega gostilničarja Drobneta iz sedaj Kukovičeve hiše. Za njim sta bila poklicana občinska odbornika Florijan Vertačnik in Mihael Zalokar. Nazadnje je bil zaslišan Jožef Zalokar iz sedaj Radijeve hiše, katerega so imenovali "vitez Andrejc’’ (Ritter Andreuc).
Bohinčevo premoženje je bilo posestvo v planinskem trgu, to je bila hiša št. 22 s hlevom in kletjo. Nadalje vinograd v Trnoucu, ki je spadal pod oblast sevniškega gradu; razen tega je imel precej veliko zemlje okoli Planine in kar se tiče živine, rujavega konja, dve kravi, dve telici in dve svinji. Vso njegovo posestvo je bilo brez dolgov.
Pri obravnavi se Bohincu ni posrečilo dokazati česar je Gorišeka dolžil, ker sta bili obe priči, ki sta baje Gorišeka in Senicetovko zasačili, medtem umrli.
Konec vsega tega je bil ta, da so dne 8. vel. srpana 1796. Bohinca obsodili na tri mesece zapora in na plačo sodnih stroškov v znesku 34 gold. 24 kr.
Vdova Ana Senica je pred kratkim poročila nekega posestnika po imenu Češek, ki se je tudi še obrnil proti Bohincu.
Ta sodba se je Bohincu naznanila v gradu 23. vel. srpana 1796. ob deveti uri v navzočnosti Župana Ignaca Sluga in štirih občinskih odbornikov.
Dva dni pozneje, 25. vel.srpana ob dveh popoldan je moral nastopiti kazen.
Med tem ko je bil Bohinc zaprt, je pregledal neki sodnijski uradnik iz Podsrede ječo v planinskem gradu.
Sicer pa naš Bohinc takrat ni bil edini prebivalec teh temnih prostorov pod grajsko kapelo. Za časa francoske vojske je bilo mnogo beguncev in kontrebantarjev tobaka in soli ob hrvatski meji ujetih in postavljenih pred planinsko sodnijo.
Celo županov bratranec Tomaž Sluga, ki je imel svoj dom sedaj v Zvegličevi hiši, je bil kaznovan radi tihotapstva s soljo z denarno globo.
O NOŠI PLANINČANOV KONCEM 18. IN ZAČETKOM 19. STOLETJA
L V oša starih planinčanov spominja precej na gorenjsko nošo, kakršno vidimo v deželnem muzeju v Ljubljani.
Moški so nosili črne ali drugače temne usnjene hlače, visoke škornje za podvihati, večinoma bele srajce s pisanimi vratnimi rutami, ki so bile pri bogatejših tržanih in kmetih iz. svile, pri manj premožnih pa iz platna. Nadalje rudeče, modre, zelene ali rujave telovnike z belimi koščenimi ali
srebrnimi gumbi, kratke kamižole iz suknja in široke klobuke. Obleko je izpopolnil dolg, širok plašč, ki so ga nosili v različnih barvah, navadno modrega, rujavega, sivega ali črnega.
Ženske so nosile v delavnikih glavne rute iz domačega platna in bele avbe, platneno srajco, krilo in predpasnik in pas z zapono iz medenine.
V nedeljo so še nosile žametaste modrčke, pozimi žametno, z gumbi obšito jopo z dolgimi rokavi.
Bogate tržanke in kmetice so nosile predpasnike iz črne svile. Na ta način je bila planinska ženska noša dokaj skromnejša, kakor noša Kranjic.
RAZNI DOGODKI
F rane Bohinc je pa, čeprav že enkrat kaznovan, vendar še rad nagajal. Tako je naznanil meseca prosinca 1799. pri okrožnem uradu v Celju, da je v planinskem okraju zavladala huda Živinska bolezen.
Nato se je takoj podal celjski okrajni zdravnik na Planino, kjer se je izkazalo, da niti ena glava Živine ni bolana. Bohinc je pa moral plačati stroške tega preiskovanja.
Gašpar Haller, posestnik Pod logom, je prodal 16. prosinca 1807. Alojzu Klincu neko strmino na Bukoravnem, katero je doslej rabil za pašo. Alojz Klinc in Tadej Sam sta bila posestnika fužine v Zagorju iti strmina v Bukoravnem je bila kupljena zato, da bi se tam začel rudokop.
Dne 24. rožnika 1808. je poročila tržanka Marjeta Stadler (sedaj gostilna Pinter - Kuhn) Miklavža Nuiča iz. Planinske vasi.
Tržan Anton Rajh, kateremu je prva žena umrla, je poročil 18. prosinca 1809. Apolonijo Dvoršek. Pri poroki so bili Lorene Pertinač in Matija Šeško iz Brdega in planinska tržana Adam Kolman in Mihael Štus.
Začetkom leta 1809. je umrl tržan Jožef Štus, sicer godec in je prevzel njegov sin Miha Štus domačijo. Ta je 10. sušca istega leta svoji sestri Marjeti Šmid izplačal očetovo dediščino v znesku 153 gold. 34 1/2 krajcerja.
V neki pogodbi z dne 28. mal. travna 1809. se imenuje Jakob Gračner v Dolu, Jakob Šmid v Prevorju, Jakob Pajk v Dolu in Jakob Senica na Mrzlem polju (Korečin).
O FUŽINI PRI ZAGORJU
V istem času sta cvetela pod gospodoma Klinc in Sam rudokop in fužina pri Zagorju, ki sta bila začetkom dvajsetega stoletja opuščena.
Pisateljica tega je še poznala vdovo in otroke zadnjega oskrbnika v fužini po imenu Leopolda Kuttler in se spominja iz. svojih otroških let še na plavž in druga poslopja, ki pa razven gosposke hiše in gostilne, ne stojijo več.
Pri tej fužini je bil dolgo časa tudi udeležen planinski graščak Jožef Kazinih' Protasi.
* * *
Rudokop: V Koprivniku se je nahajala rudarska hiša z dvema sohama in kuhinjo. Nadalje orodje za šest rudarjev in rudarska kovačnica.
Nadalje so bili rudniki v Spomladnem grabnu in pri Sv. Rupertu. Tam se je nahajala rudarska hiša z eno sobo in kuhinjo ter rudarsko kovačnico in z orodjem za 13 rudarjev. Potem bukov gozd pri Sv. Rupertu, katerega je kupila fužina od nekega Kapla.
* * *
Kladvo: Poslopje, v katerem se nahaja veliko kladvo, stanovanje s tremi sobami in kuhinjo ter Z dvema kletema in vso h kladvu spadajoče orodje.
Torej je spadalo tja travnik Pod logom, katerega je fužina kupila od Miklavža Halle rja, nadalje skladišče rude v Sv. Rupertu, Koprivniku, v Spomladnem grabnu, v Zagorju in v Toplicah.
Fužina z vsemi zemljišči in skladišči se je cenila leta 1812. na 412.804 goldinarja.
KAKO JE FUŽINA KUPOVALA KMETIJE IN ZEMLJIŠČA
J\met Lorene Bobek Pod logom (blizu sedanje parne žage) je bil tako nesrečen, daje postal dolžnik "slavne rudokopne kompanije", katere člani so bili gospodje Protasi, Klinc in Sam.
Ker radi slabih časov, kajti takrat je bila francoska vojna, ni bil zmožen plačati visokih obresti, je moral leta 1808. zapustiti svojo domačijo.
Dne 10. prosinca 1810. je gospodoma Klincu in Samu prepisal svoje imetje, kar mu je gospod Protasi "milostno" dovolil. Tako je spravila "slavna rudokopna kompanija" ubogega kmeta ob dom in imetje.
Dne 1. mal. travna 1810. je pooblastil Miklavž Haller v Topolu svojega sina Jurija za prodajo svoje kmetije blizu sedanje parne žage rudarski zadrugi na Fužini, ker so gospodje na Hallarjevem posestvu začeli nov rudokop.
Iz vsega tega razvidimo, da je bila Fužina takrat premožna in da je deleda z obilnim dobičkom, čeprav se je včasih množilo njeno posestvo drugim v škodo in nesrečo.
RAZNI DOGODKI V ZAČETKU 19. STOLETJA
Leta 1810. je vzel Protasi novega oskrbnika po imenu Breg v svojo službo.
Takrat so prišli v planinskem okraju v promet bankovci. Tako je potrdila dne 14. rožnika 1811. Marjeta Nuič, da je dobila svojo dediščino, 151 goldinarjev v bankovcih izplačano.
Ko je bila Planina last državnega kneza, (1457.- 1593.) se je nahajal tam, kjer je sedaj kozolec majorja Kukoviča, nasproti hiše št. 8, grajski domači vrt za zelišča. Pozneje se je tam sezidala grajska kovačnica, ki je pa bila začetkom 18. stoletja podrena. Dne 2. sušca 1736. je kupil Gregor Gračner hišo št. 8 z grajskim vrtom katera je sedaj last Janeza Gorišeka, za neko vsoto denarja in je moral od tega posestva dajati vsako leto dve piščeti v grad.
Z dne 8. svečana 1799. se nam je ohranilo sledeče dolžno pismo, katero je dal varuh napisati v grajski pisarni:
"Jaz„ Jožef Rauter, kot varuh in mati Neža Španova v imenu svojega sina Jakoba Špana potrjujem, da smo mladoletnim otrokom Juriju, Heleni, Mariji in Uršuli vsakemu njegovo dediščino po očetu Valentu Španu v znesku 106 gold. 6kr. 1 vinar in dediščino po dedu Jerneju Španu v znesku 47 gold. 5 kr., skupaj 155 gold. 11 kr. po 5 procentov obresti v zemljiški knjigi intabulirali.
V dokaz tega uradni podpis.
Grad Planina, dne 8. svečana 1799.	Jožef Rauter, varuh."
* * *
Dne 14. mal. srpana 1808. je izročil Jožef Pajk v Dolu dom in posestvo svojemu sinu Jakobu. Pajkovo posestvo je bilo približno 400 let, do 1916., v lasti te rodbine.
Leta 1811. je Jožef Kazimir Protasi dal popraviti grad in obnoviti pohištvo. Delali so dedje časa mizarski pomočniki, ki so prišli na potovanje v naš trg.
Takrat je nastavil graščak nekega uradnika za občo varnost po imenu Ignaca Sorre, ki je bil Ledi po rodu. Začel je enkrat v gostilni prepir z Bohincem in ta se je zaletel v njega.
Radi tega je bila 16. prosinca 1812. obravnava pri grajski sodniji.
Bohinc se je že dedje časa jezil na Sorreta in ga zmerjal in se z njim kreged kadar je le mogel. Če ga je kje videl ali srečal, ga je takoj začel zmerjati.
V	nedeljo 17. kimavca 1811. ob deveti uri zvečer je prišel Bohinc oborožen s puško in lovskim nožem v grad; bil je že nekoliko vinjen in je nagovoril Sorreta, da naj gre z. njim in mu naj pomaga proti italijanskim delavcem iz Fužine, ki so pri njemu pili in sedaj nočejo plačati in se zato prepirajo na vse pretege.
Sorre se je napotil s sodnijsko slugo takoj v trg, da bi o priliki navadne ponočne patrule, pomiril delavce in pripomogel Bohincu do njegovega denarja. Ko so prišli vsi trije v Bohinčevo gostilno, ni bilo tam nobenega delavca več.
Zato je Sorre šel v sosednjo gostilno k Drobnetu in Bohinc je prišel kmalu za njim. Sicer pa tam tudi ni bilo niti enega italijanskega delavca.
To se je zdelo Sorretu nekam čudno in vprašal je Bohinca kje da so tisti ljudje, radi katerih ga je klical. Sedaj se je začel Bohinc nad njim kregati in ga zmerjati ter je kričal:" V žepu nimam nobenega!" Nazadnje je celo nameril puško na Sorreta, kakor da bi ga hotel ustreliti. V tem hipu vstopi grajski uradnik in ukaže, da se Bohinc pelje v ječo.
Pri obravnavi dne 12. prosinca 1812. se je reklo, da je slaba vzgoja kriva Bohinčevega vedenja.
Kljub temu je bil obsojen na 15 udarcev s palico in en mesec strogega zapora v železju. Predsednika pri tej obravnavi sta bila Jožef Sluga in Mihael Štus.
Po kazni je moral Bohinc Sorreta odškodovati.
V	Št. Vidu se je nahajalo od starodavnih časov sem, na severni strani cerkve ob pokopališkem zidu malo poslopje z zidano kletjo in lesenim stanovanjskim delom za kaplana in je do leta 1844. vedno tam stanoval kaplan.
PLANINSKA LJUDSKA ŠOLA
L od graščakom Jožefom Kazimirjem Protasijem je bila ustanovljena v trgu ljudska šola.
Pouk se je začel 4. listopada 1817, leta. Ker pa v trgu še ni bilo šolskega poslopja, se je poučevalo v starem rotovžu, ki je stal na mestu sedanje planinske ljudske šole. Prvi učitelj se je imenoval Jožef Kovač.
Šola je imela 60 učencev iz občin Planina, Št. Vid, Jurklošter, Dobje, Prevorje in Zagorje.
Učitelj je dobil začetkoma kot plačo 60 mernikov pšenice in 66 mernikov ajde, kar pa so po prošnji župnije, plačali v denarju. Tako je dobil učitelj 130 goldinarjev na leto za sebe in 120 goldinarjev na leto za vzdrževanje dveh cerkvenih hlapcev, katerih je eden služil pri Št. Vidu, drugi pa pri planinski cerkvi kot Cerkvenik.
Leta 1821. je postal pilštanjski učitelj Anton Kramberger župnijski učitelj planinske šole.
Za planinsko cerkev je napravil leta 1821. Vaclav Maetel v Celju orgle, ki so stale 730 goldinarjev.
Prihodnje leto 1822. so začeli zidati novo šolsko poslopje. V ta namen je grad dal gradivo, cerkveni patronat v gornjem gradu je dal delavce in župljani so delali tlako. Na ta način je bila šola še isto leto dozidana.
Leta 1824. je darovala Št.Vidska župnija za učiteljevo rabo takozvano šolsko njivo, ki se je pozneje spremenila v šolski vrt.
SPREMEMBE V ŠT. VIDSKI ŽUPNIJI FRANCOV KATASTER
Župnijskem predstojništvu v Št. Vidu so bile medtem zopet nekatere spremembe.
Župnik Dominik Hrastnik je bil l. 1818. upokojen in je prišel na njegovo mesto provizor Janez Pražnikar, ki je bil dne 1. mal. travna 1819. prestavljen v Olimje. Nato je prišel dne 25. mal. travna kot novi župnik g. Matija Legat.
L. 1823. je izdelal zvonar Jurij Steinmetz v Celju dva nova zvonova za cerkev Sv. Miklavža.
L. 1824. je dobila občina poziv izmeriti vsa zemljišča in jih popisati po posestnikih. Na podlagi teh zapiskov in istočasno risanega zemljevida planinske občine, se je izdelal nov zemljiški kataster, ki se je po cesarju Francu imenoval.
Kot posestniki v planinski občini so se takrat imenovali: Grad Planina, Jožef Zalokar, Janez Mastnak, Miheal Gorišek, Marija Mastnak, Martin Kolman, Šola, Janez Kotnik, Jožef Štus, Anton Rajh, Jožef Trefalt, Mihael Zalokar, Franc Koželj, Jakob Koželj, Mihael Vouk, Franc Vertačnik, Občina Planina, Franc Zalokar, Janez Zalokar, Martin Stadler, Franc Gorišek, Anton Zalokar, Marija Gračner, Janez Sluga, Martin Zalokar, Ignac Cesar, Marko Kovačič, Valentin Zimšek, Janez Vertačnik, Janez Klinar, Ana Robleg, Bohinčevi dediči, Primož Plahuta, Jurij Cepotar.
Tako je bilo meseca kimavca 1834. Takrat so bile skoro vse hiše v trgu lesene. Spodnji del hiše je bil zidan in leseni zgornji del je bil s slamo ali deščicami krit. Zato so bili večkrat požari, ki
so bili radi pomanjkanja vode naravnost katastrofalni.
Okoli leta 1830. je umrl Franc Bohinc. Njegova vdova je poročila nekega Špana, katerega potomci še dandanes gospodarijo v hiši št. 22, ki se po domače še vedno imenuje "pri Bohincu".
Hišo št. 38, ki je dandanes rotovž, je zidal leta 1830. Franc Zalokar.
Zemljepis planinske občine za Francov kataster nam kaže sledeča imena občinskih očetov, leta 1825.:
Mihael Gorišek, župan
Janez Sluga	Jurij Čepar
Anton Jazbinšek	Martin Stadler
Jožef Trefalt
Janez Kukovič	Ignac Sluga
občinski prisednik	občinski prisednik
Peter Tomšič, uradnik.
* * *
Dne 2. mal. travna 1826. se je izdelal v Celju sledeči zapisnik o izrabljanju zemlje v planinski
občini:
Vrtovi za zelišča ..............................................1 jarem 116 komolcev
sadni vrtovi ................................................................ 659	komolcev
vinogradi.................................................................... 318	komolcev
travniki ........................................................67	jarmov,	1257	komolcev
travni vrtovi ....................................................3	jarme,	1101	komolcev
pašniki.........................................................28	jarmov,	1005	komolcev
njive ..........................................................105 jarmov, 101 komolcev
gozdovi.........................................................105	jarmov,	101	komolcev
puščave ......................................................................239	komolcev
potoki .......................................................................556	komolcev
pota .............................................................4	jarmi,	1528	komolcev
stavbne parcele ................................................1 jarem, 1484 komolcev
Cela občina meri ................................................ 284 jarmov, 1132 komolcev.
* * *
KONEC P ROT AS IJ E V E G A GOSPODARSTVA IN NJEGOVA PRVA NASLEDNIKA
V začetku drugega desetletja minulega stoletja je šlo graščakovo premoženje rakovo pot. Razmere so se tako poslabšale, da je Jožef Kazimir vitez Protasi prišel leta 1823. v konkurs.
Grad je bil torej naprodaj. Radi njegovih slabih gospodarskih razmer, se pa ni našel noben kupec. Zato se je planinsko posestvo stavilo leta 1823. v veliki zemljiški loteriji. Srečka je stala 10 goldinarjev. Ena teh srečk se je ohranila in se nahaja pri zlatarju Adamusu v Gradcu.
***?' m
, ©role toferte
tmb m 2fmtcS gjtontpriia, inStcpcrnuuf imSiHiettirc
#entffletn unb ©omp.
yn»JWi)ttž)tectttitt »0#®et[4n8£rmy6.5£ermm e,*
t • . J v • , ‘ "	--------------
..
8,000 fl. 2B.5B.
©eorejen, unb Ewc s,000p. 9B.9B.
ncl)fr lm
'	-	^	'	VHUlt' O/UUUfl.
Sf Stnflhitcn ten	f«mmt.3ugt$6r	gonj f^ultfnfrcp ub„g,l.-„ imta
in3Znlit.il«. unb 23,000 jt. 9B.5B. in banmn, b.fnbcn firf, „v,1: tv '^%L 4'000/'^^000fI-' 10'000'fl ' 8000 n„ -000 fl, 500011, 5n.il, MB "B ro<9B''	eon 243,000 jt.9B.aB., mili::,. flkfrmnKi
I frri>imw er fui) liiugftcnO bič t. September 9?cd>te auf biefcS 2cs, 250,000 ©uibcii
, ,,-nifftein tmb. 6omp. $u besiepen.
IMiMfilMel jO ft. 20.28.
Srečka loterije leta 1823., na katero je bil stavljen planinski grad z vsem svojim posestvom.
Zadela je srečka, ki jo je imel neki služabnik na Ogrskem po imenu Emanuela Mačeka. Ta je prevzel grad in njegov nesrečni prednik Jožef Kazimir Protasi se je po izročitvi preselil v Celje, kjer je umrl dne 25. tnal. srpana 1836., star 75 let.
Soproga novega graščaka, gospa Elizabeta Maček, je umrla pri Sv. Juriju dne 23. grudna 1823. Truplo so pripeljali na Planino in ga pokopali pri glavnih vratih cerkve Sv. Marjete na starem mirodvoru.
Zraven nje so tudi njeno hčerko položili v grob, ki je umrla kmalu po materi, dne 8. sušca 1824.
Štiri leta pozneje, torej 1828., je prevzel Jurij Maček, sin Emanuela Mačka, planinski grad.
Novi graščak je bil dober s hčerko župana Mihaela Go riše ka, po imenu Jožefa. Iz te zveze je vzrasel deček, ki so ga krstili na ime Karol. Pisal se je po materi Gorišek. Kmalu po njegovem rojstvu je graščak poročil Jožefo Gorišek in je tako postala županova hčerka graščakinja.
Sicer pa graščak Maček svojemu nezakonskemu sinu Karolu ni dal lastnega rodbinskega imena, temveč se je ta vedno pisal Gorišek. Ko so se starši preselili iz Planine, je deček ostal pri dedu županu, in ko je dorastel, je postal graščinski lovec.
Karolov stric Jožef Gorišek, županov starejši sin, je medtem končal visoko šolo na Dunaju in ja zapusti vseučilišče kot zdravnik.
Poročil se je na Dunaju z neko bogato vdovo po imenu Johane Kaufinann in je postal kot njen mož lastnik tiskarne ob pasjem stolpu (Hundsturm) na Dunaju.
PLANINA
KOT LAST DR. JOŽEFA GORIŠEKA 1830. - 1850.
£003
m eta 1830. je kupil dr. Jožef Gorišek grad od svojega svaka Jurija Mačeka. Tako je postal
JL^Jsin domačega tržana graščak v svoji domovini.
Pod njegovim gospodarstvom je grad napredoval in zopet širil svojo oblast in pomenljivost.
V	prvih letih je bil grad prezidan in obnovljen, okna so se povečala in napravila nova parketirana tla. Popravila in ozaljšala se je tudi grajska kapela, kjer se je odslej redno maševalo.
Nadalje je dr Gorišek začel na marofu obširno ovčarstvo. Zidal je najprvo dva velika hleva, ki še stojita dandanes. V ta poslopja je prišlo 2000 španskih ovc.
V	okolici gradu je dal novi graščak saditi nekaj drevoredov, napraviti nova pota itd. Tudi "marelco" je on dal postaviti.
Leta 1832. je prišel Jošef Praunzajs kot učitelj na Planino. Njegov prednik Anton Kramberger si je nastavil leta 1828. pomagača po imenu Jožefa Potočnika in prihodnje leto pomagača Antona Kregarja.
V	štirih letih, torej 1836., je menjal Jožef Praunzajs svoje mesto na Planini s svojim bratom Francom. V istem letu sta hodila v planinsko šolo poznejši celjski opat Anton Vrečko in Franc Brilij, ki je pozneje postal major in bil povišan v plemiški stan s priimkom "iz Savinjske doline" (Edler von Sannthal).
Dr. Gorišek je namestil l. 1837. Rajmunda Neumerja kot oskrbnika in Ignaca Jocherla kot grajskega davkarja.
Istega leta je bilo tudi opuščeno staro pokopališče okoli cerkve v trgu in se je začel novi mirodvor na nekem zemljišču pred trgom, ki se je kupilo od posestnika Tovornika v Dvoru. Novo pokopališče je posvetil kozjanski dekan Franc Vindič.
Pozimi leta 1838. je padlo toliko snega, da je bila šola tri tedne zaprta, ker učenci niso mogli dospeti do nje.
Gospod in gospa Gorišek sta storila šoli in učencem obilo dobrega. Tako je bil konec šolskega leta jako slovesen. V grajski kapeli se je darovala sv. maša, pri kateri so bili navzoči graščak in graščakinja, učitelj s šolsko mladino in cela grajska družina. To sv. mašo je opravljal vedno začasni katehet.
Po maši se je podala gospoda z. otroci in grajskimi uradniki med godbo in streljanjem v šolo, kjer se je začela skušnja.
Ko je bila ta končana, je razdelila gospa Gorišekova približno 120 knjig med pridne učence, ki so se posebno dobro učili. Vsaka deklica, ki je dobro napredovala v ročnem delu, je dobila od gospe dva goldinarja.
Potem sta vzela gospod in gospa dvajset najpridnejših učencev s seboj v grad, kjer so bili povabljeni h obedu, pri katerem sta jim graščak in graščakinja sama stregla.
Po obedu so bili otroci še bogato obdarovani in so se po v srce segajočem poduku vrnili domov.
O takratnih navadah in razmerah na Planini nam pripovedujejo marsikateri spisi grajskega pisarja, ki so bili izdelani na poziv deželne vlade za gradeškega profesorja Jurija Gotha, ki je takrat pisal topografijo štajerske dežele.
Leta 1842. so bile popisane meje planinskega okraja, ki se precej razlikujejo od starih mej v
15.	stoletju.
Planinski okraj je mejil na severu ob št. jurski in žusemski okraj, na vzhodni strani na žusemsko in kozjansko zemljo, na južni strani ob Sevnico in Rajhenburg in na zahodni strani ob Jurklošter.
Voglajna je bila meja na severni strani proti Št. Juriju in Žusmu. Južna meja je bil gozd v Bohorju, ki je meril 4000 jarmov in 500 komolcev. Bohor je zadnji konec karniških alp in se zniža proti ravnmi pri Pišecah.
Planina leži najmanj 100 čevljev višje, kakor vsi sosedni okraji.
V	planinski gori izvira šest potokov, ki tečejo na vse strani.
In sicer proti severu Voglajna, proti vzhodu Bistrica in fužinski potok, proti jugu Sevnčna in Blanca in proti zahodu Gračnica.
Izredno vroče je bilo v letih 1802., 1811., 1822., 1827., 1834. in 1842.
V	Košnici in v Bohorju so bili večkrat udori, ravno tako je vsako leto parkrat močno deževalo.
Z logarstvom se je bavil v prvi vrsti grad, ki je vzdrževal izobražene in dobro plačane logarje.
Nasprotno so pa tržcini in kmetje v svojih gozdovih delali po svoji volji in se niso brigali za logarske postave.
V	Bohorju so se nasajale po ukazu dr. Gorišeka iz leta 1832. mlade smreke, za katere se je kupovalo seme iz Tirolske, Gornje Štajerske in Češke. To je bilo prvo negovanje gozda v planinskem okraju.
Iz Bohorja se je prodalo vsako leto več sto smrek brodarjem na Savi. Te smreke so se vozile z grajskimi vozovi do Rajhenburga, kjer so se tesale barke.
Vsako leto je prišlo tudi več Kočevcev na Planino, ki so kupovali les za svojo domačo obrt. Enako se je prodalo tudi mnogo tesarskega lesa. V grajskih žagah se je pridelovalo veliko število raznovrstnih desk.
Da bi se gozd ne poškodoval, je graščak dovolil sekanje drevja samo v jeseni, ker se je v tem času gozd lažje nadzoroval od logarjev.
V	planinskem okraju so rastle sledeče vrste drevja: hoje, smreke, bori, gabri, bukve, javorji, hrastje, orehi, črešnje, hruške, jablane in slive. Zelo redke so jelše, mecesni in tise.
Leta 1825. se je razdelil neki gozd v Lokah med tržane po velikosti njihovega posestva.
Nekateri kmetje so imeli toliko gozda, da so ves les, ki so ga rabili za dom, lahko vzeli iz njega.
Navadno je imel lastnik cele kmetije 6 jarmov in kmet s polovico kmetije 3 jarme gozda.
V	starodavnih časih, ko se je začela planinska zemlja obdelovati, je dobil vsak podložnik 21 do 31 jarmov zemlje za svojo rabo. Vsled tega je v vseh časih veljala beseda: "Gozdovi kmetov in tržanov so prepuščeni skrbi lastnikov."
V	planinskem okraju se je našel slab premog, katerega se ni izplačalo kopati.
Od žita se je pridelalo največ pšenice in ovsa. Pšenica je bila posebno težka in lepa.
Izjemno grajskih gornih senožet, se travniki niso gnojili, pač pa v suhih letih močili.
V	občinah Planinska vas, Presično, Žeger in Košnica se je nahajalo v sredini 18. stoletja precejšnje število vinogradov. Radi visoke lege se je pa šele koncem meseca vinotoka začelo brati. Vino je bilo le srednje kakovosti in se je shranilo večinoma v polštartinskih sodih. Meseca sušca, preden so začele trte gnati, se je vino pretočilo v druge posode.
Vinska letina je bila v dobrih letih od vsakega jarma primeroma 2 četrtinji in 5 vedrov, v srednjih letih 12 vedrov in v slabih letih 5 vedrov. Listje se je tako dolgo pustilo na trtah, dokler ni v jeseni samo odpadlo. Spomladi se je listje porabilo v vinogradu za gnoj.
Vinski kamen se je porabil za kis in sicer na sledeči način: vinski kamen se je zdrobil in z vodo polil, potem pa porabil kot kis.
Nekaj vinskega kamna se je prodalo trgovcem, ki so ga tržili naprej dunajskim suknarjem.
V	splošnem pa je bilo na Planini premrzlo za vinograde. Podnebje je preostro. Vino se je prodalo domačim gostilničarjem, ki so ga točili gostom. Mnogo vina se je porabilo za domačo pijačo, posebno pri težkem delu.
Edini umetno obdelani vrt v planinskem okraju je bil za časa dr. Gorišeka, grajski. Ta se je nahajal pri često omenjenih gospodarskih poslopjih, primeroma, na mestu sedanje graščine in graščinskega vrta. V grajskem vrtu so bili nekateri rastlinjaki, v katerih so se gojila kraljeva jabolka in drugo izvanredno sadje.
Tudi domače sadje se je skrbno gojilo. Dr. Gorišek je celo dal nasaditi blizu gradu mlada drevesca, da so si mogli tudi drugi pomagati.
Posebno dobro so rodile hruške, jablane, črešnje in slive. Kmetje so se pridno bavili s pevcan-jem sadnega drevja, kar je razumel vsak hišni gospodar.
Jako napredovala in razvijala se je živinoreja. Na grajskem marofu se je redila švicarska Živina, katero je dal upeljati dr. Gorišek.
Konjska reja ni bila posebno razvita; zato so se rabili pri obdelovanju polja, za oranje itd. voli.
Nekaj časa je tudi ovčarstvo na marofu dobro napredovalo. A črez par let je zavladala med ovcami neka kuga, katera je uničila celo čredo.
Pri vsaki hiši se je redilo precejšnje število svinj in se je prodalo vsako spomlad mnogo prascev na Kranjsko.
V prejšnjih stoletjih je cvetelo na Planini tudi čebelarstvo; sicer se je pa čebeloreja koncem osemnajstega stoletja vedno bolj manjšala.
Dr. Gorišek je dal postaviti pri marofu vrt za faz.ane. Vsako leto je dobil 400 - 500 fazanovih jajc, ki jih je zapisal iz Dunaja; te so podložili puram, ki so zvalile mlade fazane.
Mladiči so se vzgojili in v pozni jeseni večinoma prodali. Ostali ptiči so se črez žitno redili z. zrnjem.
Takrat je bil popravljen en ribnik pod trgom in drugi v Bobovcih. Vsako jesen so se ribe polovile in porabile za grajsko kuhinjo.
Kar se tiče poslov, je bila takrat na Planini sledeča navada:
Vsak hlapec je dobil na leto 16 goldinarjev plače, celo hrano in eno popolno obleko.
Dekla je dobila od svoje gospodinje 10 goldinarjev plače, hrano, dva para čevljev in obleko iz domačega platna.
Pastirju je plačal gospodar na leto 6 goldinarjev, mu dal hrano, par škornjev in eno obleko.
Pozimi so kmetje delali kose, vile, grablje, toporišča za kose in motike ter treske za razsvetljavo. Razven tega so pridno sekali drva.
Dekle so pozimi tudi predle.
Planinska zemljiška knjiga se je nahajala pred l. 1848. deloma v gradu in deloma v št. vidskem župnišču. Razven gradu in župnišča ni bilo v celem okraju kakšne gospode in oblasti.
Fužina pri Zagorju je bila takrat last nekega Jožefa Steinauerja. Vodil jo je pa posebni oskrbnik ali upravnik.
V trgu je živel v istem času okrajni zdravnik Jožef Vančina, ženskam je pa pomagala babica Marija Gračner. To so bile pred enim stoletjem sanitetne naredbe na naši Planini.
Zdravnik in babica sta dobila svojo plačo, ki ni bila prevelika, iz okrajne blagajne. Lekarne in Živinskega zdravnika v celem okraju ni bilo. Ljudje in živina so se zdravili z domačimi sredstvi.
Kolera ni bila nikdar na Planini; najbrž radi visoke lege, ampak večina ljudi je umrla na pljučnih boleznih, ki so jih dobili po prehlajenju. Glavno zdravilo za vse bolezni je bilo vino.
Po celem okraju je vodila samo ena cesta in sicer od St. Jurija črez Jezerce na Planino in črez Št. Vid in Fužino v Kozje. To cesto so popravljali tlačani.
Že takrat se je pa govorilo o zidanju nove ceste iz Planine v Sevnico.
L. 1840. se je ustanovila pri Fužini tovarna za sladkor, ki pa je črez par let nehala delati.
Vsako leto je bilo v trgu šest sejmov in sicer 1. sušca, 12. vel. travna, 15. rožnika, 12. mal. srpana, 15. vinotoka in L grudna.
Kot vinska mera se je rabil celjski veder, ki je držal 20 mer.
Župnijska cerkev v Št. Vidu, podružnica .vv. Marjete v trgu, cerkev sv. Križa, cerkev sv. Miklavža, župnijska cerkev ,s’v. Marije v Dobjem in planinska ljudska šola so stale pod varstvom gornjegradskega gradu.
NAVADE PRI KRSTIH, POROKAH IN POGREBIH
i ri krstu je podaril boter krščencu takozvani križovjek, to je kos platna, ki je meril 2 - 3 metre. Boter je ta kos platna izročil duhovniku in ta ga je položil pred krstom otroku na prša. Tudi mati je dobila od botra kos platna, dva hleba pšeničnega kruha, 50 jajc in tri funte masla. Če pa boter tega ni mogel dati, je položil v denarju 2 ali 3 goldinarje.
Pri ženitvi je bila navada, da je ženin povabil šest moških, med katerimi sta bili priči, k sebi. Na nevestin dom je pa prišlo šest žensk.
Ženin se je podal s svojini moškim spremstvom na nevestin dom, kjer so ženske, ko so videle,
da se moški bližajo, zaklenile vrata.
Eden izmed moških je potrkal trikrat na vrata in ženske so vprašale kaj da hoče. Odgovoril je, da sedaj pridejo po nevesto in so se nato vrata odprla.
Ko je ženin s svojimi spremljevalci stopil v nevestino sobo, so ga vprašale nevestina mati in device, če je vse preskrbel pri župniku in posvetni oblasti. To je ženin dokazal z listinami cerkvene in posvetne oblasti in je potem sprejel nevesto.
Obhod se je uredil in se napotil v cerkev, kjer se je vršila poroka.
Po poroki se je podala cela družba na nevestin dom in je tam obedovala. Gostija je trajala pri bogatih kmetih navadno tri dni, pri manj premožnih najmanj štiriindvajset ur.
Pri pogrebih je pa bilo precej skromno. Sosedje so molili pri mrliču in štiri možje so nesli rakev na pokopališče. Malokedaj so prišli bližnji sorodniki k skupnemu obedu.
Na sedmi večer se je še enkrat zvonilo in sorodniki in sosedje so se zbrali v hiši umrlega k molitvi. Do tega večera se ni smelo v sobi, kjer je rajni umrl, ničesar premakniti, vse je moralo ostati kakor je on zapustil. Kajti ljudje so mislili, da se duša na večno užali, če ta večer ne najde vsega po starem.
Zmolili so par rožnih vencev, pili so vino in žganje, jedli potice in meso in so postali včasih prav dobre volje.
To je bila sedmina, ki se v isti obliki obhaja še dandanes.
Pri patrociniju so bile samo procesije skozi trg, katerih so se udeležili domačini in prebivalci bližnje in daljne okolice.
Posebnih ljudskih veselic ni bilo na Planini. Edina kmetska veselica je bil takozvani furož. Če se pozimi zakolje pri kakšni hiši svinja, je povabil gospodar svoje sosede, ki so pomagali pri kolini in zato dobili dobro večerjo, pri kateri se je pojedlo precej mesa in klobas. Furoži so še danes v navadi.
* * *
L. 1809. je prišel na Planino oddelek francoske armade, za katerim je morala občina poslati 100 centov krme in par škafov ovsa v Kozje, Podčetrtek in Podsredo.
Ker se od domačinov nikdar ni nihče ponudil za službo konjederca, je opravljal ta posel vedno eden iz Celja.
V planinskem okraju je bilo
61 celih kmetij 53 tričertnih kmetij 69 polovičnih kmetij 97 čertinskih kmetij 295 bajtarjev.
Pod planinsko grajsko sodnijo so spadali sledeči kraji:
Repnadol, Doropolje, Golobinjek, Hrušovje, Jelce, Toke, Planina, Planinska vas, Podlog, Podpeč, Podvine, Presično, Ravno, Žeger, Skalica, Suho, Tajhte, Št. Vid, Vrh, Brdo, Visoče in Brezje.
Pod laško sodnijo so spadali sledeči kraji planinske oblasti:
Kravji dol, Velko Brdo, Št. Jakob, Jazbinje, Kalobje, Kostrajnica, Osovje, Planinc, Podlesje, Sotnica, Ternouc, Turška gora, Vodruš in Vesogaj.
To poročilo je podpisal dne 17. rožnika 1844. grajski uradnik Križan.
* * *
K občini Golobinjek so spadali kraji: Doropolje, Golobinjek, Visoče. V Doropolju je bilo 16 hiš, v Golobinjeku sa bili dve hiši in v Visočah je bilo 7 hiš.
Ob Sevnčni sta bili dve grajski žagi in štiri občinski mlini.
Črez Bohor je peljala pešpot v Rajhenburg.
Takrat se Možnica v Bohorju ni več rabila za pašo, temveč se je živina gnala na gmajno.
Radi pomanjkanja vode so se na Planini jako bali požarov, ki so se kljub temu vendar večkrat ponavljali.
Zato se je v vsaki hiši posebno pazilo na ogenj. Vsako noč je postavila ena hiša čuvaja. Na nekaterih mestih v trgu so bile postavljene velike kadi z vodo, ki so morale vedno biti napolnjene in iz katerih se je smela voda jemati samo pri požaru. V trgu sta bili takrat samo dve hiši zavarovani.
Občina Planina je obsegala samo trg, ki je imel 34 hiš. Tri posestva so ležala izven trga. Grad je bil sedež okrajne oblasti in 3 milje oddaljen od poštne postaje.
V	sredi trga so se križale, kakor še dandanes, ceste, ki so peljale v Kozje, Jurklošter in Št. Jur.
Dne 1. vel. srpana 1843. je dobila planinska oblast ukaz napisati vse podložnike po njihovi obrti, kar je uradnik Križan tudi storil.
Vsega skupaj je bilo v planinskem okraju 2680 oseb, ki so plačevale davke. Od teh je bilo 2637 kmetov, 33 obrtnikov, 5 uradnikov, 5 duhovnikov. Trgovca ni bilo nobenega.
Glavni zaslužek sta dala živinoreja in poljedelstvo, Zraven tega so bili nekateri tržani tudi rokodelci.
Stari red za gasitev ognja se je glasil takole:
• "Kadi z vodo na različnih mestih in druga orodja za obrambo požara v shrambi, morajo biti vedno pripravljena. Vsak hišni posestnik se mora ako izbruhne požar, kar se naznani z. zvonom, takoj podati k orodju, katero mu ta red predpisuje in takoj začeti delo za obrambo. Tudi mora eden izmed tržanov vsako noč stražiti radi ognja."
Kar se tiče božje službe, mašuje vsako nedeljo in vsak praznik št. vidski duhovnik v cerkvi sv. Marjete, večernice so pa popoldne v Št. Vidu. Podružnica sv. Miklavža je spadala pod varstvo planinskega gradu.
V	Bohorju je bil takrat še pragozd. Črez Kamni vrh je peljala pešpot v Rajhenburg.
Št. vidska občina je žgala v svojih gozdovih primeroma 150 sodov oglja, katerega je prodala na Fužino.
Pod št. vidsko župnijo so spadali kraji: Planinska vas, Presično, Golobinjek, Planina, Marijna vas in Mrzlo polje.
Zraven cerkve v Št. Vidu se je nahajalo zidano pokopališče brez mrtvašnice. V vasi ni bilo nobenih sredstev za obrambo ognja.
Visokost svojih gora so si Planinčani v prejšnjem stoletju predstavljali kot prav grozovito. Tako je pisal grajski pisar, da se od Ostrovca in Koprivnika ob jasnih dneh vidi do vojaške meje in Slavonije.
Resnica je, da se od Skalice vidi precej daleč v hrvatsko deželo. Na Skalici se je nahajal od leta 1900 do 1914 signalni stolp ljubljanskih vojakov, pri kateremu je stalno stražil en vojak. Leta 1914. je udarila strela v ta leseni stolp, ki je deloma pogorel. Ostanki so padli v grmovje pod vrhom in so tam strohneli in razpadli; dandanes od tega stolpa ni niti enega žeblja.
Grad Planina leta 1790.
en žagar en lončar en žebljar dva usnjarja štirideset krčmarjev.
V planinskem okraju so bile okoli leta 1840. sledeče obrti:
ena trgovina z mešanim blagom petnajst mlinarjev dva mizarja ena klobučar šest čevljarjev dva mesarja
dva mesarja za malo živino
Dne 31. vel. srpana 1843. je imel naš trg 194 prebivalcev. O teh je bilo 100 moškega in 94 ženskega spola. *
Splošno število prebivalcev planinskega okraja je bilo 4754. Od teh je bilo 2335 moškega in 2424 ženskega spola.
Lastnik Fužine je bil Jožef Neumann.
Podložniki planinskega gradu so stanovali v planinskem, jurklošterskem, sevniškem in kozjanskem okraju. Ti okraji so spadali pod dušno pastirstvo sledečih župnij: Št. Vid, Št. Lenart. Dobje, Kalobje, Sevnica, Rajhenburg in Slivnica. Ta cela pokrajina se je razdelila pod tri urade, namreč Planino, Za goro in Repna dol.
Tlaka se ni dala odkupiti z. denarjem, temveč se je opravljala z delom.
Grad je imel pod dr. Gorišekom sledeča poslopja in zemljišča: grad in kapelo
poslopje sladkorne tovarne pri Fužini
opekarno v Podlogu
dve žagi v Mangi, občina Golobinjek
80 jarmov njiv, 220 jarmov travnikov, 10 jarmov vrta,
500 jarmov paše in 4400 jarmov gozda.
Ta zemljišča so se obdelovala od treh pristav in sicer:
1)	Grajska pristava, na mestu, kjer stoji sedaj graščina.
2)	Gornja pristava (Bobovec), kjer se je nahajala sirarija.
3)	Spodnja pristava (Marof) v Golobinjeku, kjer je bila ovčarija.
Nadalje je imel grad nekaj malih vinogradov v Artičah, vsega skupaj 6 jarmov z eno vinogradsko hišo in kletjo in en vinograd v Sremcah, ki je meril 11 jarmov, s hišo in kletjo.
Na imenovanih posestvih se je redilo osem parov volov, osem konjev, tri bike, 31 krav, 50 glav mlade živine, 800 španskih ovc in 64 svinj.
Za izdelovanje sladkorja se je nasadilo vsako leto 8 jarmov zemlje z belo burgundo.
V	vseh šumah planinskega okraja, razven neke male gošče, ki je spadala pod jurkloštersko logarstvo, je imel grad lovsko pravico.
Tudi je imel grad edini pravico ribarenja v vseh vodah svojega okraja, v katerih so bile postrvi, karpi in posebno veliki raki.
Pod planinsko sodnijo je spadal trg z 59 vasmi, vsega skupaj 7711 hiš in 9976 prebivalcev.
V	gradu sta bila dva zapora zci preiskovanje in dve ječi.
Leta 1844. so bila poslopja v trgu splošno v slabem stanju. Hiše so bile iz lesa in s slamo krite ter zelo stare. Samo tri so bile novejše stavbe in z opeko krite. Trg je še vedno štel, kakor sto let pop rej e, 37 hiš.
V	gradu so bili trije uradi in sicer oskrbništvo, sodnija in okrajno komisarstvo.
Vse tri urade je opravljal uradnik Križan, ki je bil obenem še uradni kontrolor in sodnijski sluga ali birič.
V	trgu se je nahajala tudi takrat finančna ekspozitura z enim vodjem, ki je imel šest mož.
Vsaki torek in petek je šel poštni sel v Celje.
V	hiši št. 24 (sedaj Šešerko) je bila že takrat prodajalna.
Uradnik Križan, ki je vse to napisal, je nazadnje še pripomnil, da se na Planini ne zgodi prav nič zanimivega.
Temu pa pristavlja pisateljica, da je seveda povsodi na svetu nezanimivo in dolgočasno, oko človek nima takih oči, ki naj opazijo in si zberejo kaj zanimivega tudi v vsakdanjem življenju.
Grad so morali štiri ali petkrat opomniti preden je gospod uradnik Križan napravil zapisnik.
Najbrž se dr. Gorišek ni brigal za celo stvar, ker listin več mesecev ni podpisal.
Sporočilo bi se moralo meseca mal. srpana 1843. poslati v Gradec, pa se je predložilo šele rožnika prihodnjega leta.
Planina leta 1830. za časa DR. Jožefa Gorišeka
ZADNJA LETA GORIŠEKOVEGA GOSPODARSTVA
Leta 1849. je dal bogati tržan Ignac Sluga razstreljati eno svojih pečin ob št. jurski cesti nad "Ambozom " in iz tega kamenja postaviti na mestu svoje stare hiše novo prostorno in z opeko krito poslopje (št. 29).
V	istem letu, po velikem političnem prevratu l. 1848., je bil prestavljen okrajni urad iz planinskega gradu pod državno upravo v Kozje.
Župnik Matija Legat je bil leta 1849. prestavljen iz Št. Vida h sv. Mihaelu pri Šoštanju in je vodil župnijske zadeve privizor Martin Sevnik od 23. mal. travna do 9. kimavca 1849., katerega dne je nastopil novi župnik Anton Dvoršek svojo službo.
Takrat se je zidala na vzhodni strani št. vidske cerkve kaplanijci in so bili obenem odstranjeni ostanki stare kaplanske hiše, ki se je štiri leta poprej podrla.
Leta 1850. je dal brat Ignaca Slugata razstreljati pečino sredi trga in je postavil na mestu stare lesene hiše novo zidano in z opeko krito, ki je sedaj last trgovca mlajšega Ljudevita Sešerkota.
V	istem letu je zadela graščaka dr. Gorišeka velika nesreča. Njegov edini sin je kot abiturijent obiskal na Dunaju neki ples, se tam prehladil in umrl črez par dni za težko vročinsko boleznijo.
Kmalu potem je sklenil dr. Gorišek z. ravnateljstvom južne železnice, ki se je takrat zidala iz Dunaja v Trst, neko neugodno trgovsko pogodbo radi hlodov, vsled katere je moral dati planinski grad naprodaj. Med kupci, ki so se za posestvo zanimali, se je takoj odločil neki bavarski baron po imenu Uso Kinsperg in je položil kupnino v znesku 150.000 goldinarjev.
PLANINA
V ČASU USA BARONA KINSPERGA IN NJEGOVEGA NASLEDNIKA JOŽEFA HOLANDA
1850. - 1863.
soc#
MS insperg je že dalje časa nameraval kupiti kakšen grad na Štajerskem. Nekdaj je namreč
M M. sanjal, da se mu je prikazala Mati božja in mu velevala, da naj kupi grad, v katerega kapeli visi črna Marijina slika.
V grajski kapeli sv. Pankraca se je nahajala temna slika Matere božje v črnem okvirju, ki se je ohranila iz časa Mosconov.
Ta slika v zvezi s sanjami je pripavila barona, da je takoj kupil planinski grad in celo posestvo. Pobotal se je z dr. Gorišekom in je postal grad l. 1851. po vsej pravici njegova last.
Sedem let pozneje, torej 1858., sta umrla hitro zaporedoma na Dunaju dr. Jožef in njegova soproga Johana Gorišek. Ker nista imela po smrti svojega sina nobenega otroka, je podedoval celo premoženje stričnik nekdanjega graščaka, planinski logarski pomočnik Karol Gorišek.
Ta je bil, kakor smo že omenili, nezakonski sin prejšnjega graščaka Jurija Mačeka in njegove poznejše soproge Jožefe Gorišek. Na ta način je postal Karol Gorišek črez noč bogatin, ki je štel tudi tiskarno na Dunaju med svojo posestvo in katera še dandanes obstoji pod imenom "Karola Gorišeka vdova" (Karl Gorisceks Witwe).
Razven te tiskarne in velikega premoženja v gotovini je podedoval Karol Gorišek tudi nekaj posestev na Planini in na Fužini. Nekdanja beneficijanska hiša, katero je imel njegov ded Mihael Gorišek, je bila njegova in pridobil je še sosedno posestvo št. 33, nekdaj Stadlerjevo, po hišnem imenu "pri Štapniku". Staro hišo je dal podreti in postavil je tik št. jurske ceste visoko, lepo in obširno poslopje, ki je, razven graščine, še dandanes največja hiša v trgu. (Pinter - Kuhn).
Gospod Gorišek je poročil hčerko Terezijo učitelja Praunzajsa in njegove žene Terezije, rojene Križmanič.
Slovesna poroka se je vršila dne 23. mal. travna 1860. v grajski kapeli sv. Pankraca. Priči sta bila Jožef vitez Lasser, c.k. sekcijonski predstojnik v ministerstvu za notranje zadeve na Dunaju in Jernej Tratnik, okrajni predstojnik v Kozjem.
Ta poroka je bilo zadnje cerkveno dejanje, katero se je vršilo v grajski kapeli .v v. Pankraca na Planini.
Kmalu po svoji poroki je kupil Gorišek domače posestvo svoje tašče, Vučje selo na Hrvaškem, nedaleč od Slatine in se je preselil s svojo mlado soprogo na Dunaj.
Eno leto poprej, torej 1859., ko je Gorišek tako nenadoma nastopil svojo bogato dediščino, je dobila cerkev sv. Marjete v našem trgu tri nove zvonove in sicer sta se stara dva zvonova v ta namen prelila. Izdelal pa je vse tri zvonarski mojster Anton Samassa v Ljubljani.
Mali zvon je daroval Janez Sluga, posestnik hiše št. 29, sin Ignaca Slugata. Srednji in veliki zvon pa je daroval Karol Gorišek. Ta dva zvonova sta imela v nemščini napis "Dar gospoda Karola Gorišeka" (Opfer des Herrn Karl Gorischek). Vsi trije zvonovi so bili jako lepo, skoro
umetno izdelani in so imeli harmoničen mehek glas.
Gorišekova zvonova sta veljala 1267 goldinarjev in Janez Sluga je plačal za svojega 500 goldinarjev. Eden Gorišekovih zvonov, takozvani srednji, je še v zvoniku cerkve sv. Marjete na Planini. Preživel je kot edini svoja brata, Gorišekovega velikega in Slugatovega malega, ki sta bila leta 1916. med svetovno vojno vzeta kot vojni material.
Od Karola Gorišeka pravijo stari ljudje, ki so ga še poznali, da je bil jako vljuden in dober človek. Da je hipoma obogatil ga ni zmotilo in ni se odtujil svojim domačinom.
Karol Gorišek
Ko je bila nova hiša št. 33 dozidana, je napravil na svoje stroške ljudsko veselico. Na sredi trga je bil postavljen velik sod vina in vsak je lahko pil kolikor je hotel.
Njegova soproga pa ni bila takšna. Ni ji bilo po volji, da so jo imenovale nekdanje sošolke po domače "ti Treza". Radi tega je bila nekako užaljena in ni je bilo več na Planino. Živi še dandanes kot stara gospa na Dunaju, a domačini so jo že zdavnaj pozabili, medtem ko njen soprog še vedno živi v spominih planinčanov.
Zalibog Karolu Gorišeku ni bilo usojeno dolgo življenje. Umrl je dne 11. mal. travna 1871., 43 let star na Dunaju.
Leta 1856. je bil nastavljen poleg šolskega upravitelja Franca Praunzajsa še podučitelj Anton Cvirn.
Istega leta se je pripetil v gradu prav razburljiv dogodek, o katerem še dandanes pravijo starejši ljudje.
Približno triletna hčerka barona Kinsperga se je na oknu stoje igrala s šipami, ki so se bliskale v sončnih žarkih. Kar odpre veter težko okno in otrok je padel iz okna, kjer je na strani trga skala, visoka 35 metrov. K sreči se je obesilo krilce na nek grm, ki je rastel iz. skale in posrečilo se je rešiti deklico gotove smrti. Ko je otrok visel na tankih vejah, je mati storila obljubo, da hoče, ako
se deklica reši, bogato obdarovati cerkev .vv. Marije v Zagorju.
Deklici se ni zgodilo nič in je prišla popolnoma nepoškodovana nazaj v grad. Baronica je izpolnila obljubo in s svojim soprogom obdarovala zagorsko cerkev.
Pod baronom Kinspergom je premoženje v gradu zopet šlo rakovo pot, tako, da je nazadnje graščak denarno popolnoma opešal in zabredel v velike dolgove.
Zato je zamenjal leta 1858. Planino za neko manjšo posestvo Jožefa Holanda pl. Griindenfels, ki je prišel iz Galicije.
Kljub temu je bil Kinsperg tako zadolžen, da je moral ponoči pobegniti pred svojimi upniki in da mu baje ni ostalo drugega od svojega imetja na Planini, kakor par malenkosti, katere je v culi odnesel. Neki stari planinčcin je nekdaj pravil moji materi, da je on takrat pomagal nesrečnemu graščaku naskrivaj pobegniti.
Novi graščak Jožef Holand je bil baje pravzaprav klativitez brez denarja in s slabim kreditom. Temu je bilo tudi gospodarjenje v gradu primerno. Holand je bil preje pisar v neki tovarni v Galiciji.
Leta 1858. je prevzela gospa Terezija Praunzajs, soproga šolskega upravitelja, brezplačno pouk za ročna dela. Edina plača, ki jo je dobila, za svoj trud, je bil en stari tolar, ki ji ga je dal nekoč knezoškof ko je birmal na Planini.
Po prizadevanju knezoškofa Antona Martina Slomšeka, se je leta 1860. ustanovila zasebna ljudska šola v St. Vidu.
VELIKI POŽAR L. 1862.
KONEC HOLANDOVEGA GOSPODARSTVA
1V ekega poletnega dne leta 1862. so se igrali pri hiši št. 10 (sedaj hlev pri župnišču) nekateri otroci. Zažgali so si mali ogenj in neka pojata je začela goreti. Ogenj se je naglo širil in celi gornji trg do šole je pogorel razven treh hiš in sicer št. 2, 8 in 13, do tal. To se je zgodilo neko soboto meseca vel. srpana. Prihodnji dan, torej v nedeljo, je začelo goreti tudi v Semišah, pa so pravočasno pogasili.
Hiše so bile iznova zidane. Nekatere zraven pogorišča, tako, da se vidi zidovje starih hiš še dandanes na nekaterih mestih gornjega trga. Na primer, nad Križmanovo hišo, v Mastnakovem vrtu in pod cvekarjevo (Preskerjevo) hišo.
Medtem se je dovršila usoda slavnega graščaka iz. Galicije, ki ni mogel svojih dolgov plačati in tudi on jo je potegnil prav tiho in brez vsega kruha iz Planine.
Grad in posestvo pa sta prišla zopet na prodaj.
In še enkrat je našel stari grad gospodarja, ki ga je vodil do novega cveta in kratke slavnosti ter ga potem iz lakomnosti prepustil propadu in ga pogreznil v pogubo.
Dražba se je razpisala z.a 21. sušca 1863. in je ta dan kupil gospodarski svetovalec Schmolzer grad z vsemi pritiklinami za grofa Gustava Bloma ter izplačal kupnino v zensku 165.000 goldinarjev. Tudi grof Blome je bil tujec, doma iz. dežele Schlesvvig - Holstein v Nemčiji.
PLANINA
l. 1822. z novozidanim šolskim poslopjem.

GRAD PLANINA
POD GOSPODARSTVOM GROFA GUSTAVA BLOMEJA
1863. - 1903.
soc#
m 1 rajsko gospodarstvo je prišlo sedaj v nove, gibčne roke. Zraven nadlogarja Sovana je grof najel nekega logarskega uradnika po imenu Konrada Adamusa, da bi Sovami pomagal izmeriti in popisati vse grajske gozdove.
S tem delom se je začelo dne 6. rožnika 1863. in dne 13. vel. srpana istega leta je bilo končano.
Medtem je nekdo govoril Adamusu v prid pri grofu in ta ga je nastavil stalno dne 7. kimavca 1863. Nato je dne 25. kimavca pripeljal novi nadlogar svojo ženo Rozo roj. Stuller iz Mozirja in svoje otroke Rozo, Hugota, Gusti in Maksa na Planino.
Novi gospodar, grof Blome, se je takoj bavil z načrtom za novo cesto iz Planine v Sevnico, ki se je kmalu začela zidati.
Tako se je dne 6. in 7. vinotoka 1863. izmerila cestna proga skozi Sevnčno dolino do Šmarja pri Sevnici. Nova cesta bi se imela odcepiti od stare kozjanske ceste nad planinskim pokopališčem in voditi mimo parne žage skozi Sevnčno dolino v Sevnico. Po tem načrtu se je tudi zares zidala v nekaterih letih nova cesta, za katero je grof veliko prispeval.
Takrat se je prodala stara grajskcf žaga Pod vasjo in sicer jo je gospod Debevc iz Fužine kupil dne 16. vinotoka.
Tri dni pozneje se je začel v planinskem okraju odkup servitutnih posesti.
Dne 6. kimavca 1863. je dal grad popraviti pot iz Št. Vida do stare žage.
Grof Gustav Blome
V	jeseni se je izdelal načrt za sevniško cesto, ki je bil 4. grudna istega leta gotov. Ob enem se je že pričela delati cestna proga. Tako je bil že 7. grudna zgotovljen prvi most za prevažanje stavbnih sredstev in strojev v Zelenečih.
Par mescev poprej je odpovedal grof oskrbniku Francu Boheimu službo in je ta izročil dne 16. grudna 1863. grad in ves inventarij nadlogarju Adamusu, ki je bil odslej oskrbnik in nadlogar obenem in je, ker grof ni stalno bival na Planini, vodil vse grajske zadeve in delal jako po svoje. Franc Boheim je po izročitvi odpotoval.
Koncem leta se je narisal zemljepis Bohorja.
Iz posestva Jožefa Holandci je še bilo nekaj na Planini, tudi nekaj grajskih zemljišč je še bilo v zemljiški knjigi vpisano na njegovo ime. Kot sekvestra vseh teh vrednosti je okrožna sodnija v Celju postavila dne 27. svečana graščinskega nadlogarja. Da bi pa temu nagajal, je dal Holand, ki se je kratko časa mudil na Planini, postaviti grajsko živino iz hleva, ki je še bil na njegovo ime vpisan, na cesto.
V	prvih mescih so Adamusovi stanovali v trgu. Ko se je pa nadlogarju posrečilo svojega prednika, oskrbnika Boheima, izpodriniti, je dobil njegovo stanovanje v gradu.
Načrt za parno žago se je tudi takrat zgotovil in se je začela žaga v spomladi leta 1864. zidati. Ko je sneg skopnel, se je prostor nasproti mlina Marka Žibreta izmeril.
Za zidanje parne žage se je postavila meseca mal. travna nad staro žago apnena peč.
Laze v Bohorju, kjer sta bila zadnja dva posestnika grdo delala z. lesom, je ded nadlogar zopet nasaditi z. mladim drevjem. Dne 13. vel. travna so se sadile na Možnici smreke in bori.
Za časa grofa Blomeja so se izdelale vse poti in ceste v Bohorju. Prej v Bohorju ni bilo mogoče voziti.
Dne 3. vinotoka 1864. je začela parna žaga delati. Par dni pozneje se je izmerila nova cesta od žage skozi Doropolje do Klinarja (danes Ludvig Vouk), kjer se je združila s staro cesto iz trga črez St. Vid in Fužino v Kozje.
Tudi zadeve prejšnjega graščaka Holanda so se bile tako daleč poravnale, da so se dne 12. vinotoka prodali na dražbi zadnji ostanki njegovega planinskega posestva.
Dne 17. vinotoka je ogledovala rudarska komisija iz Hrastnika fužino pri Zagorju in rudokop v Bohorju.
Stavbo nove ceste je prevzel inženir Payei; ki je dne 3. listopada 1864. cestno progo skoz.i grabna do Zalokarja določil in prihodnji dan obhodil progo do Šmarja pri Sevnici.
Od starodavnih časov je peljala cesta na grad skozi gornji trg mimo Hodeja in pod turško lipo do kašče. Naravnost iz. trga je peljala le pešpot, ki se je strinjala zraven kašče z ozkim grajskim dvoriščem.
Sedaj je grof privolil v zidanje nove ceste naravnost iz. trga v grad. V tej zadevi se je vršil komisijski ogled planinskega občinskega zbora dne 14. prosinca 1865. Istega dne je prevzel izdelovanje te ceste zidarski mojster Štipančič za 3180 goldinarjev.
Takrat je grof Blome še nameraval grad povečati in olepšati. Radi tega je poklical iz Dunaja arhitekta Hansena, da bi grad pregledal in izračunal stroške za popravke.
Hansen pa je, bog ve od česa zmoten, iznajdel, da je grajska skala, ki je nosila grad skozi toliko stoletij, preslaba, da bi mogla nadalje držati to ogromno breme.
Les za novo podstrešje in druge stavbene potrebe je ležal pripravljen v Semišah, kjer sedaj storji pekarna Sluga. Grof se ustraši arhitektovega mnenja. Razven tega bi bila obnova gradu zvezana z velikimi stroški in povrh je še bilo mnogo davkov neplačanih iz Rolandovega časa.
Vsled tega in ker ga je menda Adamus pregovarjal, je grof, lakomen in skop, popustil svoj načrt radi popravljanja gradu.
Da je bil grof zelo željen denarja, se razvidi iz tega, da je bilo vsikdar, če je prišel na Planino, prvo vprašanje, ki ga je stavil oskrbniku: "Koliko mi imate dati?" Sicer je bil oskrbnik sam tudi iste vrste.
Baje so se v gradu vršili čudni dogodki, katere je družina nosila okoli, češ, da tam gori straši. O tem klepetanju je nazadnje zvedel tudi grof in ker je bil jako praznoveren in svetohlinski, gaje to še bolj ustrašilo.
Najbolj so ljudje govorili o neki beli ženi, ki se ponoči prikazuje v sobah in na hodnikih in o skrivnostnem padanju jabolk, ki so se brez vsakega nagiba, ne da bi kdo videl odkod letajo, kotale po podstrešju in stopnicah v klet.
O beli ženi, ki se je baje včasih prikazala v gradu, je vedela Čukova Katra marsikaj povedati. Katra je stanovala kot zelo stara žena na koncu trga pri Tepki, kjer se razcepijo poti, katerih ena pelje na desno v Jurklošter, druga pa proti graščinskemu marofu. Tam je sedela starka večkrat ob vznožju križa ob poti in se grela na soncu. Umrla je, ko je bila pisateljica tega stara približno osem let. V svoji mladosti je pa bila ta Katra pestunja v gradu pri baronu Kinspergu.
Takrat je baje v vsaki sedmi noči videla prikazen bele žene in slišala, kako je trkala in ropotala po sobah.
V ljudski pravljici je ta bela žena brezpokojna duša neke tekmice celjske Barbare, ki je bila
hčerka grofa Hermana II. in soproge nemškega cesarja Sigismunda, ki je bila vsled Barbarinega hujskanja v planinskem gradu umorjena.
Tu in tam se govori od neke device, ki je bila živa v gradu vzidana in je zato večkrat tam strašilo.
Vse te pravljice so pa brez. vsake zgodovinske podlage. Mogoče se strinja pravljica s pripovedjo o umorjeni tekmici celjske grofice, z resnico umora Veronike Deseniške, ki je bila zares tekmica prve soproge grofa Friderika II. in je pokopana v bližnjem Jurkloštru.
Povest o jabolkah mi je pravila nekoč hčerka nadlogarja Adamusa, g. Avgusta Kratochvile iz Dunaja, ko sva se sprehajali pri razvalinah starega gradu.
V grajskem sadnem vrtu pod turško lipo, ki je sedaj travnik sredi gošče, je bilo v jeseni izvan-redno velikih in lepih jabolk, katera so bila shranjena v veliki dvorani s kamenitim tlakom. Pri tem delu je nadlogarica strogo pazila, da niso prišla divja jabolka zraven in zares niti ena te vrste ni bila v gradu.
Teden pred praznikom vernih duš se je mudila v gradu logarska komisija iz Kozjega. Ko se je začelo mračiti, je prišlo iz. napol odprtih vrat same podstrešne sobe, v kateri že 150 let popreje, za časa Mosconov, ni nihče več stanoval, zeleno divje jabolko in se je kotalilo počasi od stopnice do stopnice navzdol. Za njo je priletelo drugo in tako naprej, dokler ni ležalo sedem jabolk ob vznožju stopnic. Podstrešna sobica se je z. lučjo preiskala, a našlo se ni nič sumljivega in nihče si ni mogel pojasniti od kod so prišla jabolka.
Prihodnji dan, eno uro pozneje, se je zgodilo ravno tako, samo s to razliko, da je bilo samo šest jabolk. To je prebivalce v gradu zelo prestrašilo in razburilo in nadlogar je postavil stražo pred grajska vrata, da nihče ni mogel neopaženo stopiti v obširno poslopje ali iz njega oditi.
Tretji dan je postavil nadlogar v mraku pet lovcev s puškami pred vrata podstrešne sobe.
Kljub temu je priletelo zopet uro pozneje pet jabolk kakor prvi in drugi dan črez stopnice, ne da bi bil mogel kdo določiti kaj je temu vzrok.
Tako se je zgodilo vsak dan, vedno eno uro pozneje, eno jabolko manj, dokler se ni na dan vernih duš o polnoči prikotalilo eno jabolko samo po stopnicah in je spodaj obležalo.
Od tega dneva se pa v podstrešni sobi in na stopnicah ponoči ni prikazalo ničesar več. Dogodek je ostal nerazjasnjen do današnjega dne.
Seveda se je o tej stvari mnogo govorilo in naravno je, da je vse skupaj tudi grof izvedel. Najbrž, mu tudi to ni prav ugajalo.
Istina je, da se je Blome odločil prepustiti stari grad nemili usodi propada in zgraditi na mestu starih grajskih hlevov novo graščino.
Načrt za to poslopje je napravil preje imenovani dunajski arhitekt Hansen, tisti, ki je spravil na svetlo, da je grajska skala že preslaba, da bi mogla nositi še naprej popravljeni in olepšani grad. (Sicer je pa ta skala sedaj že kakšnih šestdeset let obložena z razvalinami in se še vedno ni podrla.)
Gospod Hansen se je z novim delom zelo potrudil in dne 18. prosinca 1865. sta bila načrt in proračun za stavbo graščine na Planini gotova.
Obenem se je pridno gojil gozd v Bohorju in grad je kupil za ta namen dne 21. prosinca 1864. smrekove sadike od grajskega logarstva v Podsredi.
Dne 25. prosinca je prišlo od vlade dovoljenje za zidanje nove grajske ceste.
11. svečana se je v Bohorju zaznamovala nova pot od Debelhriberja do Grašče.
V	Repni dolini se je 14. mal. travna na mestu stare logarske hiše napravila greda za smrekove sadike.
Štiri dni pozneje, ob,9. uri zvečer se je v Postatih vnel gozd. A logarji in gozdni delavci so kmalu zadušili ogenj.
Dne 26. vel. travna 1864. se je zgotovil najtežavnejši del pota na Ostrovec.
Gospod Karol Gorišek, ki je takrat bival na Dunaju, je kupil 12. vinotoka 1865. takozvano Hallerjevo posestvo pri Fužini, ki je bilo doslej last Fužine, za 3550 goldinarjev.
Dne 30. vinotoka se je napravil kolovoz, na Kamnem vrhu.
Pri fužinah se je našla nova žila rude in se je vršila dne 8. listopada komisija radi brezplačilne sledbe rude.
Začetkom leta 1865. je začela parna žaga delati s štirimi mrežami.
V	vojnem letu 1866., dne 13. prosinca, je določil inženir Payer novo grajsko cesto. Isti dan je bila zgotovljena cesta od stare do parne žage.
Dne 25. prosinca 1866 se je vozil stavbeni les, ki se je odložil v Semišah na mestu sedanje Slugatove pekarne. O tem lesu ni nihče prav vedel, je li za popravljanje starega gradu ali za Zgradbo nove graščine.
V	tem letu je stanoval učiteljski pomočnik Jožef Šeligo, ki je bil leta 1864. prestavljen na Planino, v hiši št. 8.
Meseca vel. travna se je gojil gozd od Protasijeve nastaje na vrh Okruka. Obenem se je določila pot od Možnice skozi Lojbce do takozvane Fledermaustanne.
Dne 6. rožnika je bila zaznamovana cestna proga od parne žage proti Planini in obravnavalo se je z. Jožefom Španom iz. Doropolja radi prodaje zemlje za novo cesto.
9. rožnika se je zaznamovala pot od Možnice v Bukoravno in 17. rožnika je bila določena pot od Možnice po drugi strani proti Okruku.
Leto popreje je prodal grof marof v Golobinjeku nekemu gospodu po imenu Braun z.a 16200 goldinarjev. V Bohorju so se postavili za konje, ki so vozili grajski les, posebni hlevi. Eden teh hlevov je stal na Javorniku in drugi v Repni dolini.
Da bi Jožefa Špana pripravil za dovoljenje, da se sme zidati cesta črez njegovo zemljo, mu je posodil grad dne 14. vel. srpana 1865. 400 goldinarjev.
Dne 29. vel. srpana je bila v Vejcah komisija radi Protasijeve žage. Potem se je zgotovila dne 26. kimavca pot od Mlake črez veliki Kamni vrh v Kale. Ta pot je bila 55 komolcev dolga.
11. vinotoka 1865. je bila planirana sredina planinskega trga, to je prostor med Šešerkovo in Pintarjev hišo. Takrat sta se mudila grof Blome in njegov oče v gradu na obisku.
Dne 14. rožnika 1866. je bila določena pot od Fledermausa skozi Lojbce proti Javorniku. Potem se je zgotovila pot zn gradom do Protasijevega studenca. Takrat so se začele obravnave z okrajnim zastopom radi sevniške ceste.
Izdelovanje te ceste je prevzel inženir Ellinger, ki je dne 25. rožnika 1866. prišel na Planino.
Prihodnji dan je inženir z drugimi gospodi obhodil cestno progo do Sevnice.
Dne 29. rožnika J866. se je vršilo potrjenje nove ceste na grad. Tri dni pozneje se je obravnavalo v Kozjem radi koncesije za zidanje ceste v Sevnico.
Planinski grad.
Risba z dne 3. mal. srpana 1866.
(Original se nahaja v deželnem arhivu v Gradcu.)
Dne 2. kimavca 1866. se je stavba nove ceste končno razpisala. Pozneje je ukazala deželna vlada, da se mora proga nove ceste naprej izmeriti, kar je storil inženir Wqgner.
Sicer se pa ni nihče prav oglasil, da bi prevzel gradbo ceste. Zato se je stavbena pravica dne 24. kimavca prodala po dražbi. Prihodnji dan sta prišla na Planino grof in grofica Blome.
Sedaj se je začelo z vso močjo delati pri stavbi nove ceste. Dne 2. vinotoka je prišel stavbeni mojster Schmid, ki je na dražbi kupil stavbeno pravico. Drugi dan se je v navzočnosti grofa obhodila cestna proga ob Sevnčni skozi Vejce in Zelence. V Bobovcih se je takrat postavil nov kozolec in so se drevesa v Bohorju sekala za to stavbo dne 5. vinotoka.
Dne 13. vinotoka se je začel pri Protasijevem studencu kopati vodnjak. Tudi stara Protasijeva pot se je popravila in razširila.
22. vinotoka 1866. je zapisalo planinsko logarstvo precejšnje število mladih smrek iz Podsrede, katere so se nasadile ob vznožju grajske skale, nasproti graščini, kjer je bil nekdaj grajski vrt zci solato in druga zelišča. Drevje je dobro rastlo in črez. par let je bil gozdič že prav lep in visok.
Oddelek Jurček za služni les se je izročil dne 30. vinotoka 1866. planinski občini.
Da bi bil grad, v katerem se je grof včasih mudil, bolj udoben in prijeten, je dal Blome pripeljati iz svoje vile v Gornji Italiji pohištvo in preproge. Te reči so prišle, spravljene v 48 zabojev, dne 5. listopada 1866. na železniško postajo Št. Jurij.
Dne 12. listopada 1866. se je plačalo inženirju Ellingerju 1000 goldinarjev kot prvo odplačilo za gradbo ceste.
Isto leto je bila na Planini kanoniška cerkvena vizitacija. Pri tej priliki so se prosili tržani in prebivalci okolice, da bi se jim nastavil stalni duhovnik h cerkvi .vv. Marjete. Hoteli so mu priskrbeti prosto stanovanje in 500 goldinarjev letne plače.
Vsak posamezni posestnik se je zavezal, da plača v ta namen neko gotovo svoto na leto. Gospod Karol Gorišek se je tudi o tej priliki pokazal kot zvest planinčan in je poslal takoj 500 goldinarjev v ta namen. Grof Blome je obljubil za vzdrževanje duhovnika v trgu 200 goldinarjev na leto. Celo cesar Ferdinand je poslal 400 goldinarjev za umečenje duhovnika v planinskem trgu. Pa domačin Gorišek je vendar več poslal kakor bivši cesar sam.
Dne 28. prosinca je kupil planinski grad hišo št. 3 od nadporočnika Vouka za bodoče župnišče. Hiša je stala 2050 goldinarjev. Tako je dobila Planina 450 let po požaru starega župnišča zopet svojo lastno hišo z.a domačega duhovnika.
Po premestitvi sedeža lavantinske škofije v Maribor, Planina ni več spadala pod ljubljansko, ampak lavantinsko škofijo s škof jim sedežem v Mariboru. Prvi lavantinski škof je bil pisatelj in pesnik Anton Martin Slomšek in njegov ordinarijat je ustanovil župnijsko ekspozituro v planinskem trgu in je bil kot njen predstojnik imenovan dne 1. grudna 1866. provizor Janez Novak.
Novo župnišče se je za nadstropje vzdignilo in z opeko krilo. Do zgotovljenja tega dela je provizor stanoval v Klinarjevi hiši v spodnjem trgu (št. 26).
Kljub temu, da je sedaj imel trg svojega duhovnika, so stale župnijske knjige v Št. Vidu.
Pod novo župnijsko ekspozituro je spadal trg z. gradom, nadalje nekaj hiš in vasi v bližnji okolici.
Planina leta 1870.
Medtem, ko se je že pridno delala sevniška cesta, se je začela stavba graščine.
Dne 13. svečana 1867. je prišel ukaz, da se naj pripravi za to potrebni les. Mesec pozneje je prišel inženir ogledovat gradbo ceste, ki se je meseca mal. travna zopet komisijonirala.
19. mal. travna je grajsko oskrbništvo napravilo vlogo radi ustanovitve žandarmarijske postaje na Planini.
Tri dni pozneje je prišel dunajski arhitekt Hansen, da je določil prostor za nova gospodarska poslopja. Pri tej priliki je, podpiran od Adamusa, grofu končno odsvetoval popravljanje in vzdrževanje starega gradu.
Dne 14. vel. travna je bila neka konferenca s celjskim stavbenim mojstrom Schmidom radi zidanja graščine in gospodarskih poslopij.
Nato se je že 6. rožnika živina gnala iz spodnjega hleva in postavila v spodnji del kašče. Tam se še vidita dandanes korito in jasli, v poslopju, katerega gornji del se je l. 1925. na pepelnično sredo podrl. Dne 2. rožnika se je postavila pojata za grajske vozove.
Dne 16. rožnika je vložil stavbeni mojster Schmid pri planinski občini prošnjo za dovoljenje zidanja graščine. Prihodnji dan so dospeli njegovi delavci. Med njimi se je nahajal bivši gimanzijst Kajetan Seiko iz. Ljubljane, ki je odslej ostal na Planini. Pozneje je služil mojemu očetu kot zvest in delaven hlapec in je umrl v spomladi l. 1904. v moji rojstni hiši.
Medtem, ko so se v trgu vršile te obširne priprave, so se tudi pridno delala pota v Bohorju. 21. rožnika je bil n.pr. določen in deloma izsekan kolovoz v Bukoravnem.
V teh dneh je izbruhnil izvanredno močen vihar, vsled katerega je Sevnčna hipoma izstopila in poškodovala v Zelencih cesto, ki se je gradila. Škoda se je pregledala in cenila dne 26. rožnika.
Velika nesreča je zadela grad par tednov pozneje in sicer je pogorela dne 16. mal. srpana ob treh popoldne parna žaga. Ogenj je uničil zraven poslopij 7000 desk in 70 sežnjev drugega lesa.
11. vel. srpana 1867. se je mudil stari baron Uso Kinsperg zadnjikrat na Planini.
Medtem ko so stavili ob vznožju grajske skale graščino in gospodarska poslopja ter ob Sevnčni zidalo novo cesto, je potrkala kruta usoda propada na grajska vrata in se je jela počasi širiti po prostoru častitljivega poslopja.
Kakor tolikokrat v življenju, se je tudi na tem mestu začelo razdejanje v svetišču.
Dne 9. kimavca 1867. je kozjanski dekan vzel svetinje iz oltarja sv. Pankraca v grajski kapeli.
Izpust pred grajskim zidom proti trgu je bil že tako slab, da nihče ni smel stopiti vanj. Tudi grajski nadlogar je to svojim otrokom prepovedal. Zato sta deklici Rožu in Gusta radi sedeli na klopi pod lipo, tik grajskega zidovja, kjer sedaj gnezdijo divji golobi v košatem vrhu. Pa tudi od klopi je poklicala mati deklici v grad. Kajti komaj dva čevlja pred klopjo je padla grajska skala navpik 35 metrov v globočino.
Tako mi je nekdaj pravila gospodična Roza Adamus, ko sva sedeli pri razvalinah ali pod turško lipo.
Takrat je bil globok vodnjak zu grajskim zidovjem popolnoma prazen in suh. Zato se je morala voda nositi od vodnjaka tik smrekovega gozdiča ob vznožju grajske skale. (Dandanes je ta vodnjak ob poti, ki pelje k stopnicam, z. deskami zabit.)
Po vodo je hodil nek mlad grajski hlapec po imenu Franc Gračner. Pri tem delu sta ga podpirala dva osla; eden bele, drugi sive barve. S tem osličkoma, ki sta nosila vsak dva sodiča vode, je hodil Franček vsak dan nekolikokrat po grajski stezi in v poznejših dneh po novi grajski cesti k vodnjaku pod drevoredom, ki gaje petdeset let poprej sadil domačin graščak dr. Jožef Gorišek.
Tega Frančeka so ljudje, bogve zakaj, imenovali "Ban" in to ime je nosil do svoje smrti. Ali pravzaprav gaje to ime preživelo.
Pri volitvi dne 19. vinotoka 1867. je bil tržan Kolman iz hiše št. 13 izvoljen za župana.
Dne 10. grudna 1867. so bile stare urbarske pravice planinskih tržanov, ki so jih imeli nekdaj kot grajski podložniki, izbrisane iz deželne table. Kajti od leta 1848. naprej so bili tudi planinci prosti državljani in niso rabili več skromnih pravic svojih pradedov.
V	jeseni 1867. se je pridno delalo pri stavbi nove parne žage, ki je začela dne 21. grudna istega leta zopet delati.
Meseca prosinca 1868. je pridobil grad svoj nekdanji marof od gospoda Brauna na Dunaju, ki ga je bil pred par leti kupil, zopet nazaj za svoto 11.000 goldinarjev in je ostal marof v Golo-binjeku odsedaj last gradu, oziroma graščine.
Stavbeni les za graščino se je pripravljal in stesal pri zeljniku v Semišah.
Grofica Blome je pri družbi sv. Severina na Dunaju prosila, da bi družba darovala križev pot za planinsko cerkev. Dne 11. mal. travna 1868. so bile podobe na Planini in so se obesile v cerkvi.
Vsled deževja je bila sevniška cesta zopet poškodovana. Za popravo se je sprejelo krdelo hrvaških delavcev.
Meseca vel. travna 1868. so dosedanji inženirji odstopili od gradbe nove ceste in je prevzel novi inženir po imenu Gedeke stavbo dne 25. vel. travna.
V	Bohorju se je takrat napravila nova pot od Škofovega travnika v Globoko.
Poleti 1868. je bila graščina dozidana. Oblastni ogled se je vršil dne 5. kimavca. Še tisti dan se je preselil oskrbnik in nadlogar s svojo družino iz. starega gradu v graščino.
Od tega dneva naprej v starem gradu ni več stanoval ne posestnik ne njegovi uradniki in graščina je bila odslej istega pomena kakor nekdaj grad.
Država je zahtevala plačo vseh zaostalih davkov iz.z.a časov Kinsperga in Holanda z vsemi obrestmi. Vsi davki so pa tekli naprej, dokler je stal grad pod streho.
To je bila smrtna obsodba za staro poslopje. *Sicer ga grof še ni dal razkriti, ampak za vzdrževanje gradu se ni storilo nič več.
Novo ustanovljena žandarmerijska postaja je prišla začasno v grad. Vodja postaje je tam stanoval z dvema žandarjema.
Tudi iz tega časa si pripovedujejo ljudje, da je baje strašilo v gradu. V neki sobi gornjega nadstropja sta stanovala dva žandarja. Eden izmed njih je zapazil, da se mu vedno ponoči če spi, izmakne odeja. Kolikokrat se je pokril, vsikdar, če se je zbudil, je ležala odeja na tleh. Mislil je, da mu tovariš nagaja in ga je zato nagovoril. On je pa povedal, da se mu ravno tako godi.
Nato sta ponoči v temi oba pazila, kaj bo prišlo in ko sta odeji zopet zdrknili, sta zažgala luč. A nič nenavadnega ni bilo videti in prepričala sta se, da razven njiju ni bilo živega bitja v sobi.
Prihodnjo noč sta odeji z. žeblji pribila k postelji. Kljub temu sta pa drugo jutro obe ležali na tleh. To je žandarja ustrašilo in postaja se je kmalu potem preselila v trg.
Nato ni nikdo več stanoval v gradu, ki je bil polagoma izpraznjen vsega pohištva. Večkrat so šli šolski dečki v grad in so tam letali po praznih sobah in po lesenem hodniku, dokler se niso naveličali samote ali pa dokler neprijazni in nagajivi nadlogar ni poslal iz graščine slugo Matijo gori, ki je šolarje nagnal domov.
V	jeseni leta 1868. je bila nova cesta v Sevnico zgotovljena in izročena prometu. O zgradbi in
njenih težavah govori plošča v Zelencih ozidana v skalo, z latinskim napisom.
Enaka plošča, ki se tiče zgradbe grajske ceste, se nahaja na grajski skali nad trgom.
Za zgradbo sevniške ceste je položil grof Gustav Blome iz svojega ogromno svoto 68.000 goldinarjev.
POSPRAVLJANJE IZ GRAJSKE KAPELE, PREZIDAN JE CERKVE SV. MARJETE
l V ekega dne so se vzele klopi iz grajske kapele .vv. Pankraca in so se prodale cerkvi ,s'v. Helene v Kozjem. Zvon je prišel v stolp planinske cerkve, kjer je ostal kot mrtvaški zvon za otroke do leta
1916.,	ko so bili zvonovi vzeti za vojno.
Oltar iz grajske kapele se je prestavil v cerkev sv. Marjete, kjer je bil posvečen sv. Jožefu. Tako stoji prastari oltar iz grajske kapele še dandanes v planinski cerkvi. Med letom 1865. in 1870. so bili stranski oltarji .vv. Frančiška, sv. Jožefa in Matere božje v planinski cerkv.i na novo pozlačeni. Leta 1871. se je popravila cela cerkev in se je ob tej priliki prezidal kostenjak, ki je stal na mestu sedanjega kora in cerkev je dobila vhod od zadnje strani. Pri teh delih so se tudi spomeniki starega pokopališča vzidali in porabili kot plošče za tla. Zid, ki je ločil kostenjak od cerkve, se je popolnoma odstranil.
V Orožnovi knjigi 'Lavantinska škofija" se nahaja o št. vidskem pokopališču sledeči zapisek:
"Pokopališče v Št. Vidu je bilo preje župnijski mirodvor in obdan z visokim zidom. To pokopališče se je leta 1854. popustilo, ko se je ustanovil in blagoslovil novi mirodvor. Razven tega se nahaja v planinski občini od starodavnih časov pokopališče.
RAZLIČNI OSEBNI DOGODKI IZ DRUGE POLOVICE PRETEKLEGA STOLETJA
Dne 14. vinotoka 1868. je bil ob Protasijevi poti pod gradom proti gozdom postavljen zid, katerega ostanki se še dandanes vidijo.
Istega leta je prodala graščina izvanredno veliko število železniških pragov. Zato se je skoro vsak dan drvarilo v Bohorju.
Pri spravljanju lesa je dne 25. listopada v riži na Postatih hlod ubil sina posestnika Krajnca.
Tudi tekom leta 1869. so se v različnih krajih Bohorja izdelovali pragovi za železnico.
22. prosinca in 19. sušca se je mudil grof v zadevali nove sevniške ceste pri deželnem odboru in deželni vladi v Gradcu. Poleti se je pot v Bukoravnem nadaljevala in skoro zgotovila.
Meseca vel. travna je prišel grof Blome ogledovati novo cesto, katera je bila 15. rožnika komisij onirana. V jeseni je bil za graščinske konje postavljen hlev v Vejcah.
Iz tega časa pripovedujejo ljudje različne več ali manj zanimive in vesele
dogodke.
V	pečinah okoli Planine je prebivalo veliko število gadov in modrazev. Te kače je lovil neki norec, ki se je potepal po trgu. Temu možu je rekel nekoč provizor Novak, da bi si rad enkrat ugledal kakšno strupeno kačo.
Nekega dne je provizor sedel v svoji sobi in je sestavljal pridigo z.a nedeljo.
Naenkrat so se odprla vrata in vstopil je kačji lovec, ki je držal v roki cel šop modrazov, ki so bili s trakom zvezani okoli trebuha. Te kače so se zvijale in sikale na vse pretege. Norec pa je hotel ta šop na vsak način provizorju dati v roke.
Provizor je letel okoli mize, kačji lovec za njim in kače so se v vezi zaganjale na vse strani. Nazadnje se je provizorju posrečilo dospeti do vrat, skozi katera se je odtegnil svojemu ljubeznivemu gostu.
Takrat se je bavil na Planini še neki človek z. lovom kač. Po sončnem zatonu, kadar so se kače plazile v svoje luknje, je prežal pri pečinah. Kakor hitro je bil modras do polovice zlezel v skalo, ga je lovec potegnil za rep nazaj, mu stisnil tilnik ter ga dal v pripravljeni precep.
A nekega dne se mu je iz. špranje potegnjeni modras izmuznil ter ga pičil v roko. Lovec si je takoj pomagal z domačimi zdravili in je zares ušel smrti ih kmalu okreval.
Črez nekaj časa se je pa začela roka sušiti in mu je usahnila do rame. Potem se je lotila ta čudna bolezen celega života, ki se je popolnoma izsušilo, tako, da je kačji lovec poldrugo leto pozneje umrl.
Ko je bil stari grad izpraznjen in nihče ni več gori stanoval, tudi ni bilo več treba nositi vode. Zato je Franček Gračner vulgo Ban, popustil ta posel in je postal Cerkvenik in grobar. Kot takšen je, kakor mi je sam pravil, dvakrat prekopal planinsko pokopališče. Kot Cerkvenik je pa izvrstno trijančil in ga v tej umetnosti ni nihče prekosil, dokler ga ni v visoki starosti pokosila smrt.
Meseca prosinca -1870. se je na Planini popisovalo ljudstvo.
Dne 21. svečana je bil uradnik Falta nastavljen v graščini. Ta uradnik je pozneje poročil sestro trgovca in župana Šešerkota, o katerem bomo še slišali.
Grof Blome je potoval dne 6. rožnika 1870. v Rim, kamor ga je spremljal planinski provizor Novak.
Nova graščina se ni izkazala kot dobro in vestno zidano poslopje. Radi tega se je vršilo dne 17. grudna 1870. komisijsko posvetovanje proti stavbnemu mojstru Schmidu.
Takrat se je našlo na graščinski zemlji nekaj prav zanimivega. Na Strmih njivah so nekateri graščinski hlapci lomili kamenje. Naenkrat so našli pod neko staro lipo, zraven katere je stal križ. iz davnih časov, železen lonec, napolnjen z novci, ki so se izkazali kot denarji iz. trinajstega stoletja. Zalibog se nam ni ohranil niti eden teh novcev; kakor sta tudi lipa in križ. izginila tekom zadnjih desetletij.
Tudi pod Skalico, na posestvu kmeta Žvegliča, so se takrat našli novci in sicer bronasti iz časov rimskih cesarjev Antonija Pija in Marka Avrelija (138. - 180. po Kr.).
Dne 17. svečana 1871. je plačala graščina sevniškemu okraju 1800 goldinarjev zci zemljišča, preko katerih je sedaj vodila cesta.
Začetkom pomladi so se nasadile smreke in macesni okoli graščine.
V	graščinskem zapisniku najdemo v teh dneh sledeči stavek: "Dne 15. mal. travna 1871. je
umrl na Dunaju gospod Karol Gorišek."
Dne 18. mal travna je določil grajski uradnik v zvezi s tržani meje graščinskega gozda za starim gradom.
Pod graščino, na strani dvorišča, se je odtrgal precejšnji kos zemlje. Zato se je 24. rožnika vse podprlo in zavarovalo.
Meseca vinotoka 1871. je bil upokojen tast gospoda Karola Gorišeka, stari učitelj Frans Praunzajs.
t
Učitelj Franc Praunzajs
4
Iz tega časa so nam znane tudi nekatere cerkvene ustanove.
Tako je ustanovil tržan Franc Zalokar (št. 28) večno .vv. mašo, ki se je imela opraviti vsako leto 26. grudna.
Nadalje je ustanovil Franc Gorišek, voditelj tiskarne svojega pokojnega sorodnika na Dunaju, za svoje stariše, brate in druge sorodnike, kakor tudi za svojo dušo, štiri sv. maše.
Meseca rožnika 1872. se je našla ruda v pečini v Repni dolini.
11. mal. srpana so postavili most pri izviru Sevnčne, ki še dandanes stoji.
Meseca mal. srpana 1872. je graščina začela prodajati maline iz velikih lazov v Bohorju.
Pri volitvi dne 29. vinotoka 1872. je bil Konrad Adamus izvoljen z.a planinskega župana. To je bil prvi tujec, ki je dosegel to častno mesto v našem trgu; po katerih sredstvih se mu je to posrečilo, nam ni znano.
Meseca vel. travna je bila sevniška cesta še enkrat komi sij oni rana in se je morala na nekaterih mestih vedno popravljati.
Za grofovo vilo v Gornji Italiji je poslala planinska graščina dne 15. svečana 1874. leta 1000 mladih smrek.
Istega leta je država začasno razpustila žandarmerijsko postajo na Planini.
Dne 6. vel. travna so se razstreljevale skale ob poti h Fledermausu in nekaj dni pozneje je bil zgotovljen veliki most v Vražjem grabnu.
Radi novega rudokopa v Repni dolini je prišel 2. kimavca državni geolog Pozetny, ki je pa našel rudpo žilo premalo izdatno.
V	nenaseljeni stari grad so 28. kimavca udrli tatovi, za katere se je kmalu zvedelo. Graščinski uradniki so jih naznanili pri okrožnem sodišču v Celju.
Sedaj, ko so imeli na Planini provizorja in lepo župnišče, so zopet poskusili dobiti župnijo v trg. Radi tega se je dosti obravnavalo in govorilo. Končno sta se pa samo občina Planina in Marijna vas odločili za župnijo v trgu. Vsled tega je ostala župnija še naprej v Št. Vidu.
Začetkom l. 1875. je močna burja prevrgla kozolec na graščinskem marofu v Golobinjeku.
Dne 16. mal. srpana 1875. je začela parna žaga delati z vso močjo. Včasih se je rezalo celo ponoči. Sploh je takrat trgovina z lesom pri graščini izvrstno napredovala.
Da bi se dobila zopet žandarska postaja, je vložila občina posebno prošnjo pri državi, vsled katere je prišla dne 29. vinotoka 1875. komisija.
14. grudna je prišel grof na zimski obisk.
Kakor smo že omenili, je stopil stari šolski upravitelj Franc Praunzajs leta 1871. v pokoj. Vložil je 21. mal. srpana in 26. kimavca prošnjo pri planinski občini, da bi mu ta izplačala pokojnino.
Tej prošnji je občina odvrnila takole:
"Gospodu Francu Praunzaisu. bivšemu učitelju na Planini.
V	odgovor Vaši prošnji, z. dne 21.mal. srpana 1871. in 26. kimavca istega leta, Vam naznani šolski zbor, da mu ni mogoče gospodu prositelju plačevati pokojnine.
<►
Šolski zbor na Planini, dne 5distopada 1871.
Jožef Sluga, Franc Sluga, Anton Rauter, Jožef Šeško, Franc Pušnik, Franc Gračner, Franc Kolman in Janez Novak."
Nato je vložil stari učitelj prošnjo pri štajerski hranilnici v Gradcu, katera mu je privolila 120 goldinarjev letne podpore.
Par dni pred svojo smrtjo se je Praunzajs izrazil, da ga ni tako bolelo odvrnjenje njegove prošnje zastran nekdanjih učencev Kolmana, Pušnika in Šeškota, kakor da so odrekli sorodnik Sluga, provizor Novak ter učitelj Lesjak, katerih zadnja dva bi sama lahko enkrat prišla v enak položaj. Stari Praunzajs, ki je bil znan kot dober in pravičen mož, je živel odslej od podpore svoje hčerke gospe Terezije Gorišekove na Dunaju in je stanoval nekaj časa v njeni hiši št. 30, potem pa do svoje smrti v veliki Gorišekovi hiši št. 33, sedanji gostilni Pintar.
Dne 23. rožnika 1877. je povozil eden graščinskih hlapcev starega Čuka, ki je vsled tega umrl.
Leta 1878. med okupacijo Bosne in Hercegovine, se na Planini ni zgodilo dosti zanimivega. V tistemu letu je kupil trgovec Silvester Šalk iz Sevnice, pozneje večletni gospodar mojega očeta,
neki travnik na Gorici v Bohorju.
Okupacije so se udeležili nekateri mladi planinčani kot vojaki.
Tako je bil sin Ludvig prve žene gostilničarja Ivana Kukoviča iz hiše št. 23 eden izmed tistih, ki se niso več vrnili. Kakor je pravil njegov tovariš Skoberne iz Celja, je Ludvig izginil v neki soteski hercegovskih gora in ga nihče več ni videl. Pogrešan je do današnjega dne in že davno pozabljen.
Srečnejši je bil drugi mladi planinčan. Takrat mlad poročnik, je vsled svoje hrabrosti in spretnosti dosegel jako visoko mesto v vojaškem stanu. To je bil sedanji generalmajor Jožef pl. Leskošek.
Njegovi stariši, usnjar Marko Leskošek in njegova žena Marija, rojena Gorišek, sta živela v hiši št. 41 ob potoku, ki teče ob vnožju Krampeljna in se pri mostu združi Z Gračnico.
Mladi Jožef Leskošek je bil po materi stričnik nekdanjega graščaka doktorja Jožefa Gorišeka.
Prišel je v kadetnico v Trst, katero je L 1877. zapustil kot poročnik 47. pešpolka v Mariboru. Leta 1878. se je udeležil s svojim pešpolkom bosenske okupacije.
V tej vojni je bil poročnik Leskošek posebno odlikovan.
Po bitki pri Maglaju, meseca vel. srpana 1878., je bilo treba prenesti neko sporočilo vojnemu oddelku, katerega so Turki odtrgali od glavne moči. Pot do onega oddelka pa je peljala skozi razpostavljene turške straže in patrulje in je bilo prenašanje ukaza skoro gotova smrt. Zato je stotnik stopil pred svojo četo ter vprašal kdo hoče prostovoljno prevzeti to težko nalogo. Oglasil se je samo proročnik Leskošek, kateremu se je posrečilo do odtrganega oddelka in po izročitvi ukaza zopet nazaj do svojega polka. Posledica tega je bila bitka, v kateri so bili Turki premagani in avstrijski vojaki so odrinili naprej v Žepče.
Generalmajor Jožef pl. Leskošek.
Poročnik Leskošek je bil za svojo hrabrost odlikovan z zaslužnim križem z vojno oprembo. Nadalje se je poročnik Leskošek udeležil bitke pri Žepčih in Han Belovacu ter osvojitvi Sarajeva.
V poznejših letih je dobil ta hrabri in svoji dolžnosti zvest planinčan kot kapetan za izvanredno dobro vodstvo svoje kompanije signulaudis in potlej kot poveljnik načelništva operirajoče armade, red železne krone tretjega razreda.
Leta 1910. je bil polkovnik Jožef Leskošek povišan v plemiški stan.
Začetkom vojne 1914 - 1918 je bil Leskošek povišan v plemiški stan. Postal je vojaški postajni poveljnik v Jožefovem na Češkem in pregledovalni general vzhodnega vojaškega oddelka v Litomericu.
Dandanes živi Leskošek kot čvrst starček v Gradcu in mi je izročil sam vse te podatke o svojemu življenju, ob kateri priliki sem občudovala njegovo skromnost glede svojega poguma in odlikovanja v Bosni, o čemu sem bila že prej obveščena. Opomniti še hočem, da tudi ta naš rojak ljubi svoj rojstni kraj in se vsako leto že mesece prej veseli na poletno potovanje na Planino.
ZOPET OBNAVLJANJE V BOHORJU SLUŽBENI LES IZ JARČEKA
]\//Ieseca svečana 1879. je dala graščina napraviti na Okruku v Bohorju novo pot.
Dne 7. mal. srpana istega leta se je cenila fidejkom is na graščina v Podsredi in 24. mal. srpana so zaznamovali pot od Jarčeka v Bukoravno.
Zima se je zgodaj začela in sicer je zapadel že 22. vinotoka visoki sneg, ki je hudo poškodoval sadna drevesa in gozdove.
V jeseni je prodala graščina izvanredno veliko krme v gornjo Italijo in se je poslal 29. grudna prvi železniški voz s senom v Milano.
Kar se tiče večkrat omenjenega službenega ali servitutnega lesa, ki ga je graščina razdelila med posestnike, je izvirala ta navada iz sledečega vzroka:
Ko so bili planinčani še podložniki svojega gradu, torej pred letom 1848., so dobivali od starodavnih časov od svoje gospode gotovo mero stavbnega lesa in drv.
Ta pravica posestnikov je ostala tudi potem, ko je grad zgubil svoje gospodarske oblasti nad njimi in je deželna vlada v Gradcu kot katasterska komisija, odločila 1. vinotoka 1864., št. 539, da mora grad 86 jarmov gozda triintridesetim posestnikom privoliti in sicer na ta način, da se jim dodeli vsako leto gotova mera lesa. Ta gozd se je nahajal na Jarčeku v Bohorju, iz katerega se je vsako leto nekaterim posestnikom odkazalo nekaj lesa.
Na ta način so planinčani dobivali od graščine vsako leto nekaj lesa do leta 1922.
Dve leti poprej so vložili prošnjo, da se jim naj ta gozd razdeli in vsakemu, kar mu spada, izroči za prosto rabo, komisiji za agrarne operacije v Mariboru. Ta prošnja se je z odlokom št. 187/23/20 z dne 10. travna 1920. ugodno rešila.
Nato sta državni inženir Boleslav Črnogoj in geometer Ličar iz. Ljubljane izmerila in razdelila gozd v Jarčeku, od katerega so tržani prevzeli vsak svoj del neko nedeljo popoldan meseca kimavca 1922. v svojo prosto imetje.
/
SPREMEMBE MED TRŽANI IN RAZDEJANJE STAREGA GRADU
Leta 1880. se je prodala hiša in posestvo trgovca Franca Sluge (št. 24) na dražbi. Kupil je grajski nadlogar Adamus, ki si je bil na Planini pridobil nekaj premoženja.
Približno v istem času je umrl neporočeni tržan Jožef Sluga, gostilničar in mesar v hiši št. 29 in je to posestvo kupil trgovec Franc Knific iz. Kranjskega.
Nekaj let pozneje je poročila hčerka Roza tretjega tržana Slugata iz hiše št. 25 Jožefa Žvegliča izpod Skalice, ki je prevzel njeno rojstno hišo in je na ta način ena najstarejših planinskih rodbin Zgubila pomen in veljavo.
Namesto tega je nastopil leta 1880. v hiši št. 24, v kateri je preje živel Franc Sluga, novi tržan, katerega delo in prizadevanje v korist našega trga se je desetletje pozneje pokazalo.
Ta mož, po imenu Ludovik Šešerko, je bil rojen kot sin celjskega meščana, je služil pri pijonirjih ter se udeležil okupacije Bosne in Hercegovine, kjer je bil večkrat poh valjen in odlikovan.
Po končani okupaciji se je mudil Šešerko nekaj časa pri svojem bratu, ki je bil trgovec v Št. Juriju in se je tam seznanil s trgovsko obrtjo.
Po posredovanju dokaj imenovanega nadlogar ja, ki je iskal najemnika za hišo št. 24, je prišel Šešerko na Planino ter začel kot najemnik in pozneje kot posestnik, trgovino v nekdaj Slugatovi hiši. Poročil je meseca vinotoka 1882. premožno mlado tržanko iz Gornjega grada, ki mu je prinesla za doto pristavo v ravnini Grcičnice ob vznožju grajske gore. Iz. tega zakona sta vzrastla novemu trž.anu dva sina po imenu Ludovik in Adolf.
Dne 20. listopada 1880. se je vložila trška diploma zn mladega grofa Blomeci.
V parno žago so bile vzidane stope in so se kupili mlinski kamni dne 3. grudna 1881.
Takrat so hoteli očetje trapisti iz. Rajhenburga kupiti nekaj gozda v Bohorju. Ta kupčija se je pa razbila.
Meseca rožnika so napravili v Bohorju novo pot od malega Javornika v Kapsel. Med. srpana so delali cesto skozi spomladni graben do Fužine.
Meseca vel. srpana je vladcda velika vročina in suša in je bilo v sled tega hudo pomanjkanje vode, radi česar je morala Planina od nekdaj dosti trpeti.
Sicer se je nahajalo v trgu precejšnje število vodnjakov, od katerih je bil eden sredi trga pred Šešerkotovo hišo zelo globok. A ti vodnjaki so se poleti večji del izsušili in bilo je treba voziti vodo od oddaljenih studencev. Za zadnjo skaljeno vodo v vodnjaku so se dekle teple in vsakega so mučile skrbi radi ognja. Kajti ob takem pomanjkanju vode bi bil vsak ogenj neizogibna nesreča.
Vse to je v Šešerkotu vzbudilo misel ustanoviti za trg vodovod in prostovoljno požarno brambo.
Ta čas je stari grad bolj in bolj propadal. Streha se je deloma udrla in deževalo je v podstrešje. Zato so meseca vel. srpana 1881. krili del strehe z deščicami.
Potoki v planinskem okraju so bili polni rakov. V drugi polovici preteklega stoletja se je lotila rakov neka kužna bolezen, ki jih je popolnoma iztrebila. Od tistega časa v planinskih potokih ni več teh živali.
Dne 14■ svečana 1881. je v graščinskem gozdu v Postatih izbruhnil požar, katerega so gasili graščinski delavci in kmetje. A prihodnji dan je požar iznova izbruhnil in uničil gozd do vrha Skalice.
Par tednov pozneje so napravili pot na vrh Skalice, blizu katere je sušca zopet začel goreti gozd. Par dni pozneje je pri posestniku Gretterju izbruhnil ogenj.
Meseca rožnika 1881. so obnovili kolovoz, ki pelje od sevniške ceste v Golobinjek.
Leta 1881. je prineslo graščini razven omenjenih gozdnih požarjev, še druge neprilike in dosti škode. Tako je dne 31. mal. srpana močen vihar prevrgel mnogo kozolcev, ki so bili deloma last graščine, deloma pa posest tržanov in kmetov.
Sest tednov pozneje je strela udarila v graščinski kozolec na marofu v Golobinjeku, ki je pogorel do tal z vso krmo in tremi vozovi.
V istih dneh se je grof Blome končno odločil za razdejanje starega gradu. Ne da bi pomislil kakšen zgodovinski pomen vzame trgu, je tujec, brez srca za znamenitost gradu na slovenski zemlji, dne 21. vel. srpana 1882. ukazal začetek razdejanja. Najprvo so bile odstranjene stene iz močnih brunov v zgornjem nadstopju.
Stari ljudje, ki so ta dan še videli, so mi pravili, da je razdejanje gradu planinčane jako zabolelo in razburilo. Sicer se bi pa tudi ne bili mogli z uspehom ustavljati posestnikovi zapovedi.
Kar se tiče osebnosti grofa Blomea, je bil jako nevljuden, hinavski in lažniv človek. Kot takega imajo tega "dobrotnika" našega kraja dandanes še celo tuji, nemški zgodovinarji v zasluženi časti.
Pogled iz Gračnice na grad. (1878.)
Mogoče, da bi mi sedaj kdo ugovarjal, češ, da je vendar nova cesta v Sevnico našemu trgu bolj koristna nego stari grad na svoji strmi skali. Temu nasproti pa stoji resnica, da je bil stari grad spomenik iz starodavnega časa in kot takšen zgodovinskega in idejnega pomena; kar se pa tiče sevniške ceste, se grof ni poganjal za njo v prid in korist Planine, temveč samo zato, da se je les iz Bohorja lažje in predvsem cenejše vozil do železniške postaje.
Grof Blome je daroval in jemal Planini edinole svojemu žepu v prid in sicer grad je razkril in podrl, da mu ni bilo treba plačevati davka zanj in cesto je dal zidati zato, da je več zaslužil z lesom.
Drugi dan leta 1883. je bil izvanredno topel in spomladen. Ljudje so gnali tega 2. prosinca Živino na pašo ter orali svoje njive.
Zato je pritisnil 23. sušca hud mraz in zapadel visoki sneg.
Novi skedenj na marofu je bil 14. rožnika zgotovljen.
Dne 3. vel. srpana so nadaljevali podiranje gradu. To "hvalevredno" delo se torej ni zgotovilo naenkrat, ampak lepo polagoma, kadar so graščinski delavci ravno imeli čas.
Dne 10. vel. srpana se je začela stavba logarske koče na Gorici pri Bobovcu.
Leta 1883., dne 10. vel. travna so odkrili drugi del gradu. Prihodnji dan je kljub pomladanskemu cvetju, v Bohorju zapadel visok sneg.
Teden pozneje je bila na Planini birma in je knezoškof Stepišnik o tej priliki obiskal graščino.
Meseca mal. srpana so bili obnovljeni leseni okraski pri graščini. +) Na velikem travniku pri graščinskem marofu bliz.u Visoč se je 22. mal. srpana 1883 odtrgal plaz.
Planinski grad za časa njegovega razdejanja.
Grofica Blome je darovala dne 24. kimavca 1883. planinski cerkvi rudečo duhovniško opravo. Kot nadomestek za ta dar se je 26. vinotoka podrl štirioglati stolp na starem gradu (na levi strani grajskih vrat).
+) Te okraske so leta 1924. sploh popolnoma odstranili.
Mašna obleka - in še par darov trgu in cerkvi - zato si je grofova rodbina kupila pravico pogubiti častitljiv stari grad.
Kmalu potem, dne 12. grudna se je podrl zadnji štirivoglati stolp na gradu.
Proti Božiču je pritisnila zima z vso silo in o praznikih je ležal izvanredno visok sneg.
Dne 12. prosinca 1885. ob drugi uri zjutraj se je začutil precej močan potres. Tri dni pozneje je morala parna žaga radi visokega snega prenehati z delom.
Razvaline po razpadu velikega stolpa; na desni strani spodaj graščina.
V isti zimi se je prikazoval okoli Planine volk, kateremu lovci niso mogli prav do živega. Kajti ropar se je, če so ga zalezovali, vsakič potegnil iz. zadrege ter pobegnil. Tudi je okoli trga vedno menjal svoje bivališče, tako, da ga je bilo jako težko zalezovati.
Dne 23. prosinca se je določilo, da se nahaja volk blizu Pristave.
Planinčani so kraj obstopili in popoldan, ko se je zimsko sonce nagnilo proti zapadnim goram, so volka zasačili v gozdiču pod Pristavo, skozi katerega pelje pot v Jurklošter. Tam je bil volk kot zadnji, ki se je prikazal v planinskem okraju, ustreljen.
Svečana 1885. je ležal visok sneg. Začetkom spomladi so kupili bratje trapisti iz. Rajhenburga v Bohorju stavbeni les, katerega so 20. travna prevzeli.
ROPAR GUZEJ
Začetkom osmega desetletja devetnajstega stoletja je vznemiril planinsko pokrajino in okolico do kranjske in hrvatske meje ropar Guzej.
Bil je sin nekega kmeta v Košnici in pobegnil od vojakov ter se skrival v gozdih v Jezercih, preko katerih je peljala cesta iz Planine v Št. Jurij in Celje. Iz tega skrivališča je delal svoje roparske napade daleč na okoli.
Obiskoval je velike kmetije, župnije in sploh ljudi, ki so veljali kol bogati ali vsaj premožni.
\
Primeroma petindvajsetletni fant je jemal bogatinom in dajal siromakom. Vsled tega si je pridobil veliko število skrivnih prijateljev, ki ga niso izdali in vedno preprečili načrte lovečih ga orožnikov.
Vse orožniške postaje Spodnje Štajerske so dobile pomočnike in so ga noč in dan iskali, kjerkoli se je prikazni.
Guzej je vsled svoje predrznosti še dandanes prav znana osebnost med ljudstvom okoli Planine in Celja. Kaj je vse storil in kako so ga brezuspešno zalezovali, še dandanes radi pripovedujejo stari ljudje.
Nekoč sta pila dva orožnika bliz.u Št. Jurija z. nekim tujcem, ki je pridno plačeval vino. Nazadnje sta bila orožnika na njegove stroške precej vinjena in sta zaspala pri mizi. Kmalu potem je odšel tujec, ki je na mizi zapustil list, ki je naznanil, da je tujec bil Guzej in da ga le naj orožniki pridno iščejo.
Na vrhu Jezerc ob Št. Jurski cesti je imel Guzej neko kmetico kot ljubico. Razjarjeni mož je neko jutro, ko je šel ropar od nje, letel za njim, da bi ga prijel. Guzej se je obrnil in ga svaril, da naj ga pusti pri miru. Ker pa kmet kljub temu ni odnehal ter kriče hitel proti njemu, je Guzej ustrelil kmeta sredi ceste.
To mi je povedal nekdanji grajski hlapec Lorene, ki je bil kot mlad fant priča tega dogodka, ko sva se nekega jasnega jesenskega jutra vozila mimo hiše na vrhu Jezerc.
Ko je potem Guzej obiskal vdovo, so nekega večera orožniki obstopili hišo, tako da ni mogel pobegniti. Neustrašeni ropar je zlezel pod veliko krilo kmetice in je ostal na ta način skrit, dokler niso orožniki, po brezuspešnem iskanju, odšli.
Ropar Guzej in njegova ljuba.
Nekoč se je vozil celjski zdravnik k nekemu bolniku na Planino. Na cesti se mu je pridružil neki mož, ki ga je vprašal, če se sme z njim peljati. Zdravnik ga je povabil in začela sta govoriti. Doktor je spoznal, da ni njegov gost nihče drug kakor ropar Guzej.
Ko sta se vozila proti Planini, je ta ravnodušno povedal, kedo da je in rekel je zdravniku, da se kot pomočnik siromakov, njega nima bati. Potem je skočil Guzej iz voza in zginil v gozdu.
K moji babici, soprogi davčnega predstojnika Rožanca v Laškem, je prišla nekoč beračica, ki je hotela v hišo.
Babica si je ogledovala žensko skozi priprta vrata in zapazila, da ni obrita, torej da je moški. Zato je babica zaprla vrata in obrnila ključ. Ženska je letela okrog hiše, da bi se vsilila pri zadnjih vratih. A babica jo je prehitela in tudi zadaj zaklenila, predno je mogel kot ženska preoblečeni ropar vstopiti.
Nadalje je od Guzeja znana povest s kovaškimi žeblji.
Guzej je srečal blizu Št. Jurja neko staro babnico, s katero je začel pogovor, tekom katerega jo je vprašal, kaj misli o znanem roparju. Starka, ki ni vedela kedo je njen spremljevalec, se je začela kregati ter zmerjati in psovati roparja.
On je popolnoma mirno poslušal. Crez nekaj časa je potegnil par krajcarjev iz žepa in je poslal Žensko v trg Št. Jurij po kovaške žeblje. Babnica je zares kmalu prinesla zaželjeno. Guzej je postavil žeblje z glavo v tla in postavil boso žensko na kviško moleče osti ter ji povedal, da je on sam ropar Guzej.
Tudi na Planino je Guzej večkrat prišel, deloma preoblečen, deloma v svoji moški obleki, a ne da bi tam storil kaj hudega.
Tako se je nahajalo neko nedeljo predpoldne v planinski cerkvi osem žensk z enakimi rutami, ki so tu in tam sedele v cerkvenih klopeh.
Po maši se je izkazalo, da so bile te ženske Guzej in njegovi tovariši, ki so hoteli pokazati, da se upajo med trumo ljudi v cerkev, ne da bi bili prijeti.
Ko so orožniki po maši začeli iskati tiste tuje ženske, nobene niso mogli več dobiti, ker so jo ropar in njegovi pajdaši že pravočasno odkurili.
Roparja ujeti je bilo tudi zato tako težko, ker so se ga ljudje jako bali in se ga nihče ni upal izdati. Celo oblastne osebe so se ga raje ogibale in se napravile slepe in gluhe, ker nobeden ni hotel biti tisti," ki ga je spravil v ječo.
Dokaz temu je sledeči dogodek: V gostilni mojega strica župana Hartnerja v Poljčanah je nekoč sedel velik fant, katerega je natakarica spoznala za Guzeja. Šla je takoj h gospodarju županu v drugo sobo in povedala, kdo se nahaja pod njegovo streho. Pričakovala je seveda, da bo Hartner dal roparja takoj z.apreti. A ta je po kratkem premisleku odločil takole: "Le pusti Guzeja lepo pri miru. Naj spije in plača, potem bo že odšel. Ko bi ga jaz dal prijeti, bi gotovo ušel iz. ječe in mi potem zažgal dom. Le naj ga drugi zaprejo." Natakarica je storila po gospodovih besedah in Guzej je šel iz županove hiše, prost kakor je vstopil.
Končno je razpisala vlada 1000 goldinarjev tistemu, ki Guzeja ujame živega, 500 goldinarjev tistemu, ki ga dobi mrtvega. To je orožnike izredno vspodbudilo in kmalu je začela predrznemu roparju prav tanka presti. Seveda je bil Guzej ljudem tudi strašilo, čeprav ga par ur daleč ni bilo videti in planinski čevljarski mojster Mihec Radej mi je celo pravil, da je Guzej bil pravzaprav
vzrok njegovemu poklicu.
In to se je zgodilo popolnoma naravno in mirno.
Takrat se pošta še ni vozila iz Sevnice na Planino, ampak dvakrat na teden je šel stari Pevcar s košem črez Jezerce v Št. Jurij po pisma.
Nekega dne, ko je bilo zopet treba pošto nositi, je nekdo pripovedoval, da Guzej na Jezercih preži na potnike in da ni varno hoditi v Št. Jurij.
Pevcar je ugibal sem in tja kako bi boljše napravil, da bi sebe in poštni koš obvaroval pred Guzejem. Nazadnje je naprosil krojača Jožefa Radeja, da ga je ta spremil s svojo puško.
Sicer sta pa prišla pismonoša in njegov spremljevalec, ne da bi Guzeja videla, ali slišala, črez nevarne Jezerce v Št. Jurij. Tam sta se junaka podala v gostilno, kjer je sedelo več št. jurskih tržanov. Med temi je bil tudi tamkajšnji čevljar, ki je hotel sprejeti novega učenca.
Radej se je spomnil svojega sina Miheca in po kratkem razgovoru je imel št. jurski čevljar novega učenca v osebi mladega planinčana Mihaela Radeja.
Ko je videl Guzej, da ga bojo nazadnje le ujeli, je vložil prošnjo na cesarja in obljubil, da hoče odslej biti pošten in priden, če ga cesar pomilosti.
Ta prošnja ni dobila odgovora in Guzej je ostal ropar. Toda kmalu se je izpolnila njegova usoda.
Ko je Guzej uvidel, da mu ni več rešitve, se je ogradil v neki vinogradski hiši v Košnici, kjer ga je truma orožnikov oblegala skoraj dva tedna.
Ko ni več imel streliva in živeža, je stopil eden izmed orožnikov h koči in ustrelil Guzeja skozi okno.
Ustreljeni Guzej.
Roparjev oče je v poznejših letih oslepel in na kapucinskem mostu v Celju prosil miloščine.
Po Guzejevi smrti so bile ceste in poti proste vse nevarnosti in ljudstvo se je oddahnilo, rešeno vsega strahu za življenje in imetje.
Sicer pa Guzej še dandanes živi v spominih ljudstva našega domačega in sosednjih okrajev. Skoro čudno pa je, da ljudje o njemu govore prijazno, ne da bi ga zaničevali kot hudodelca.
RAZLIČNI TRŠKI IN GRAŠČINSKI DOGODKI
V	grajskih gozdovih so se nahajali slej ko prej divji lovci. Tako je bil dne 2. vel. travna 1885. logar Viktor Kubes od njih obstreljen.
Dne 11. rožnika je bila graščinska živina v Kozjem premirana.
Meseca vel. srpana je vladala zopet huda suša. Vodnjaki v trgu so se posušili in voda se je morala voziti iz. Doropolja.
Jeseni sta dež in veter skrbela za daljni razpad starega gradu. Dne 2. listopada se je zopet udrl velik del zunanjega zida.
Meseca vel. travna 1886. so naredili pri žagi kopališče, ki ga pa sedaj ni več. Tekom rožnika se je izsekala nova pot skozi Bukoravno.
Dne 14. rožnika je parna žaga zopet pogorela. To je bila jako velika škoda, ker je dosti lesa pogorelo. Zavarovalna svota je znesla 8893 gold. 42. rk.
V	tem letu je imenovala planinska občina grofa Arnolda Blome kot častnega tržana.
f	\y ^
Trgovec Šešerko je medtem predložil oblasti načrt za vodovod in je bila radi tega dne 22. rožnika 1886. komisija pri studencu v Rožnem dolu.
Obenem so zidali novo parno žago in spravili poslopje že 4. kimavca pod streho.
Dne 25. vinotoka so napravili tz. vodnjaka v drevoredu mali vodovod v graščino. Ta vodovod je Že pred desetletji izginil in ne ve nihče več o njem.
Dne 7. prosinca 1887. je umrl na graščinskem marofu v Golobinjeku pristavnik Franc Jazbinšek. Njegova vdova Lucija, ali kakor so jo imenovali, Lucika, se je preselila v staro grajsko kovačnico in je pozneje delala kot dninarica v moji rojstni hiši. Umrla je kot slepa starka l. 1916. pri Zibretu na žagi.
Istega dne, ko je umrl Jazbinšek, se je preselil logar Stratij v dosedanje stanovanje uradnika Falta v graščino.
Dne 17. svečana je bil visok sneg in so meteži zadelali vse ceste. Mesec pozneje je zopet zametlo in par dni ni bilo mogoče voziti se iz Planine.
Dne 23. mal. travna se je na malem Kamen vrhu ponesrečil posestnik Franc Perčič.
Dne 9. vel. travna so delali novo cesto iz Repne doline v Kožuh. Tekom istega mesca so se uzidali novi kotli in stroji v parno žago. Jesen je bila jako deževna. 11. vinotoka sla bila huda burja in povodenj. Leto 1888. se je začelo z ostro zimo. 1. prosinca je ležalo črez meter snega in izvanredno hud mraz je pritisnil.
Meseca svečana je bil mraz tako oster, da je v Bohorju zmrznilo nekaj srn. Lov se je moral ustaviti. Samo lisice so lovci zastrupili. Na ta način je poginilo 30 lisic in 10 kun.
Zima je ostala do konca sušca; celo začetkom mal. travna je še zapadel sneg.
Takrat so graščinski začeli na Mrzlem polju žgati opeko.
Meseca sušca je zbolel graščinski sluga Matija Vrečko, katerega so peljali v bolnico v Brežicah.
Dne 1. mal. travna so prezidali grajsko kovačnico kot postajo za novo orožniško postajo. Dva dni pozneje se je moralo radi snega to delo nehati.	'•
Dne 18. rožnika je prišel novi provizor Pernat na Planino.
Konec kimavca je zopet vladala huda suša in 6. vinotoka je pogorela logarska hiša v Repni dolini. Meseca listopada je bilo zopet pomanjkanje vode, tako da je morala parna žaga ustaviti delo.
Pozimi je v planinskem okraju živina zbolela in se radi kuge ni smel vršiti sejem 3. grudna. O Božiču so bili v navzočnosti grofa Ivana Blome veliki lovi.
Leta 1887. je postal Adamus šolski oče in trgovec Šešerko njegov namestnik.
Dne 5. prosinca 1889. je radi splošnega pomanjkanja vode parna žaga nehala delati. Za trg so vozili vodo od studenca pod kapelo v Doropolju.
Par tednov pozneje, dne 22. prosinca 1889, je v Št. Vidu umrl župnik Dvoršek, ki je deloval v imenovani župniji od l. 1849,. torej 40 let.
Kot provizor je stopil kaplan Franc Korošec začasno na njegovo mesto in sicer od L mal. travna istega leta, ko je nastopil novi župnik Anton Ribar.
L rožnika 1889. se je nehala nositi pošta, kakor v starih časih, s košem iz. Št. Jurija na Planino, kajti ta dan se je pripeljal prvi poštni voz poštarja in voznega podjetnika Silvestra Salka v naš trg.
Proti koncu meseca rožnika je par ljudi zbolelo na črnih kozah.
Dne 13. rožnika se je zopet obravnavalo radi ustanovitve župnije v trgu; sicer je pa bilo vso govorjenje neuspešno.
Začetkom vel. travna je Sevnčna izstopila in jako poškodovala sevniško cesto. Most pri parni žagi je voda popolnima odtrgala. Vsa škoda je znašala približno 1000 goldinarjev.
Meseca kimavca so popravili šolsko poslopje; napravil se je popolnoma nov strop itd.
Dne 6. grudna 1889. je zadnji sluga iz. starega gradu, Matija Vrečko v bolnišnici v Brežicah umrl.
V sled visokega snega dne 7., 8. in 9. grudna je izostala pošta.
Od 23. grudna do konca leta je bival mladi grof Blome na lovu v graščini.
Tekom zime se je v Bohorju napravilo 70 zaznamovalnih tablic za različne kraje v Bohorju, 69 daljnih tablic so obesili lovci meseca mal. travna.
Dne 5. vel. travna je začelo podjetje Lindheim iz Dunaja v Bohorju kopati cin.
Dva tedna pozneje so izsekali novo pot na Skalico. In kmalu potem so se sadile ob robu ceste
k staremu gradu smreke, katere še sedaj stoje.
Meseca rožnika je bila zopet birma na Planini in sicer je delil zakrament lavantinski knezoškof dr. Mihael Napotnik.
Dne 8. rožnika se je končno določila meja med planinsko in kozjansko graščino.
Leta 1890. je bil izvoljen namesto dosedanjega župana Ivana Kukoviča njegov tekmec nadlogar Adamus. Ljudje so takrat govorili, da je nadlogar tržana Kukoviča iz tega častnega mesta izpodrinil.
Dne 29. kimavca 1890. je umrl stari upravitelj planinske šole, često omenjeni Franc Praunzajs, v starosti 86 let. Podučeval je v naši šoli od meseca vinotoka 1827. do vinotoka 1871.
Stari Praunzajs je bil, kakor smo že omenili, tast Karola Gorišeka na Dunaju, ki je bil stričnik nekdanjega graščaka dr. Jožefa Gorišeka.
Od velike noči leta 1888. je deloval na planinski šoli nadučitelj Alojz Zaplata, ki je v šolski kroniki pisal sledeče o pogrebu starega učitelja Praunzajsa:
"Mrliča so prepeljali dne 1. vinotoka 1890. v Hiitteldorf pri Dunaju, kjer so ga pokopali v zidanem grobu Gorišekove rodbine.
V planinski cerkvi je bilo navzočih 14 učiteljev, 6 duhovnikov, planinski šolski zbor, občinski odborniki Planine, Golobinjeka, Št. Vida, Jurkloštra in velika množina domačih in št. vidskih učencev."
Dne 1. kimavca 1890. je zadel trgovca Šešerkota hud udarec. Umrla mu je žena za vročinsko boleznijo.
16.	vinotoka se je začela z velikim snegom izvanredno huda zima, tekom katere so se vršili veliki lovi.
Tako do 26. sušca 1891. parna žaga ni mogla delati radi močnega mraza in je tekom mal. travna še večkrat zapadel sneg.
Dne 20. vel. srpana se je od Jarčeka odtrgal velik plaz, ki je precejšnji del sevniške ceste popolnoma zasul in udrl. Bilo je treba več tednov delati, da se je škoda zopet popravila.
Prihodnje leto se je dne 29. sušca zopet odtrgal plaz, ki je poškodoval cesto. Od 1. vel. travna naprej je prodajala graščina krmo za konje mestne železnice v Gradcu. Leta 1892. je napravila toča obilo škode.
Dne 11. vinotoka istega leta je poročil trgovec Ludovik Šešerko v Velikovcu Julijo Janežič. Iz tega zakona so bili trije otroci Otmar, Mici in Berta. Deček je, 8 let star umrl, deklici pa sta vzrastli.
Dne 5. kimavca je nadučitelj Zaplata popustil svojo službo na Planini in je stopil kot menih v samostan v Schvvanbergu na zapadnem Štajerskem. Njegov naslednik je postal dne 31. sušca 1893. Franc Rauter, sin planinskega tržana in gostilničarja Antona Rauterja, potomca stare planinske rodbine.
16. rožnika 1893. je v parni žagi izbruhnil ogenj, katerega so pa ugasili predno je napravil večjo škodo.
Dne 4. mal. srpana istega leta je novi provizor Martin Škerbe nastopil svojo mesto na Planini, kjer je, kakor dva njegova prednika, stanoval v novem župnišču št. 3.
Medtem se je trgovcu Ludoviku Šešerkotu posrečilo uresničiti svoje načrt glede ustanovitve požarne hrambe na Planini. Vršila se je dne 16. mol. srpana 1893. in ustanovitelj Šešerko je bil njen prvi načelnik.
Njegovi spretnosti in žrtvovalnosti se je posrečilo nakupiti vsa sredstva za požarno brambo in ji pridobiti v trgu in v okolici precejšnje število članov.
Odslej ni bilo več treba kadi z vodo v trgu, kajti nova brizgalnica je stala vselej pripravljena v svoji koči pri šoli. Vsako nedeljo popoldne so bile na travniku med Senicatovo hišo in šolo vaje požarne hrambe, katere je vodil načelnik Šešerko.
Ustanovni člani planinske požarne obrambe.
1. Ludovik Šešerko, 2. Martin Špan (starejši), 3. Jožef Perčič, 4. Jožef Gorišek, 5. Franc Koželj, 6. Jožef neureiter (starejši), 7. Franc Pušnik (Fižek), 8. Franc Klinar, 9. Marko Lončarič, 10. Bogomir Senica, 11. Franc Rauter, 12. Žan Vertačnik, 13. Mihael Radej, 14. Jožef Uduč, 15. Ignac Šešerko, 16. Jožef Koželj, 17. Martin Ocvirk, 18. Jožef Neureiter (mlajši), 19. Jožef Žveglič, 20. Martin Špan (mlajši), 21. Jakob Weber, 22. Franc Kotnik.
Dne 24. mal. srpana 1893. je dala graščina maline v Bohorju graškemu trgovcu Martinu Glablovic v najem. To podjetje je jemalo maline iz Bohorja do l. 1919.
Meseca mal. srpana istega leta je udarila strela v kozolec trgovca Franja Knifica, oziroma njegove vdove, na hiši št. 29, leseni kozolec je zgorel do tal.
Dne 1. kimavca 1893. je prišla nova poštarica Marija Rožanc iz Sevnice, kjer je delovala pet let pri poštarju Šalku, na Planino.
Pošta je bila takrat v Praunzajsovi hiši št. 33, sedanji gostilni Pinter, v prvem nadstopju.
Dne 1. listopada 1893. je grof Blome upokojil nadlogarja Adamusa, ki se je preselil iz graščine v svojo hišo pod kašto (sedaj vila Srečka Kukovič). Na njegovo mesto je stopil nadlogar Jožef Schwaller iz Češke.
DOGODKI
OD LETA 1894. DO PREVRATA LETA 1918.
SOC#
/% Ja veliko soboto 1894., ko so nosili fantje v žarečih gobah blagoslovljeni ogenj, je sin
X T Knijicovega najemnika Grosarja neprevidno vrgel žareč košček gobe v neki zaboj s slamo, ki je bil prislonjen ob leseno gospodarsko poslopje.
Namesto, da bi deček premaknil zaboj in domačine klical na pomoč, je letel na sredi trga pred Sešerkotovo hišo ter kričal skozi odprto okno: "Dajte požarni brambi zatrobiti! Pri nas bo skoro gorelo."
Res je stalo par minut pozneje Knificevo gospodarsko poslopje v plamenu. Sedaj je seveda zatrobil trobentar požarne brambe, brambovci so prileteli z brizgalnico in posrečilo se jim je odvrniti ogenj od hiš, medtem ko sta leseni hlev in gospodarsko poslopje pogorela.
Tudi sosed Mihec Radej se je udeležil brambovskega dela. Medtem pa, ko je na Knificevem posestvu storil svojo dolžnost kot član požarne brambe, ga je doletela kruta usoda na lastnem domu, Kajti plamen se je lotil lesene sosedove hiše in jo uničil do tal. To je bil konec stare, nekdaj Zalokarjeve hiše št. 28.
Po tej nesreči je iskala vdova Knific, ki je takrat že stanovala v Ljubljani, kupca za svojo posestvo na Planini. Ta se je kmalu našel v osebi trgovca Friderika Wambrechtsamerja, rojenega Celjana, ki je bil takrat voditelj trgovine Šalk v Sevnici in zaročen z novo planinsko poštarico Marijo Rožančevo.
Friderik Wambrechtsamer, trgovec
na Planini, 1894. - 1909.
Marija Wambrechtsamer, poštarica
Ta dva sta kupila meseca vel. travna 1894. skupno hišo št. 29, katera je bila nekdaj v posestvi Slugatove rodbine. Poroka se je vršila dne 18. rožnika 1894. v župnijski cerkvi v Št. Vidu in sicer ju je poročil takratni kaplan Stoklas. Priči sta bila za ženina njegov svak major Karol Van den Castel iz Celovca in z.a nevesto njen brat dr. Adolf Rožanc, sodnik v Mokronogu.
Radi dobrega napredovanja trgovine in poznejšega nakupa zemlje, je bil novi trgovec kmalu •	premožen in radi svoje osebnosti, spoštovan in priljubljen. Ko mu je sinček Reinhold, komaj pet
tednov star, 26. vinotoka 1895. umrl, sem bila rojena jaz, kot drugi in sedaj edini otrok Friderika in Marije Wambrechtsamer, dne 4. mal. srpana 1897. v hiši Planina št. 29.
O veliki noči 1895. je bil veliki potres v Ljubljani, katerega so čutili tudi na Planini.
V noči od velike sobote na veliko nedeljo so začeli v cerkvenem stolpu zvonovi sami po sebi zvoniti, zadnji stolp starega gradu se je udrl, pri hiši št. 33 se je podrl zid, od strehe moje rojstne hiše sta padla oba dimnika in razbila vso opeko. K sreči na Planini ni bil nihče poškodovan ali ubit. Kliše so se pa kmalu zopet popravile.
Tudi čevljarski mojster Mihec Radej si je v tem letu zidal novo hišo na mestu pogorele stare in njegov sosed, moj oče, je postavil nov zidan, z opeko krit hlev ter je dal hišo zavarovati s strelovodom.
Leta 1895. so izvolili Ludvika Šešerkota za župana. Ta se je skoro ves čas svojega županovanja trudil za ustanovitev vodovoda, ki bi za vedno končal pomanjkanje vode na naši Planini. V svoji sobici zraven prodajalne je lastnoročno izdelal načrt z.a to ogromno delo.
Tudi za novo cesto čez Kalobje, da bi se ne bilo treba več voziti črez Jezerce, ampak po ravnini, je Šešerko sam izdelal načrt. Sicer mu pa ni bilo usojeno doživeti uresničenja te njegove želje.
Posrečilo se mu pa je dobiti zdravnika na Planino. Prvi je bil dr. Anton Wineroither in ko je ta odšel v Sevnico, mu je sledil v našem trgu dr. Feber. Nasledniki so bili dr. Schort; dr. Jožef Goričar, dr. Bogomir Skaza. Po vojni je prišel neki dr. Griinwald, ki je bil tudi zobozdravnik. Zadnji zdravnik na Planini do sedaj je bil dr. Anton Levec, ki je l. 1928 odšel na Kranjsko.
L. 1890. je prišel v županovo hišo hlapec Jurij Kukove iz Mrzle Planine, ki je zvesto služil svojemu gospodarju in še dandanes živi v hiši Ludovika Šešerkota mlajšega. Znan je vsakemu planinčanu pod imenom Jurka ter bodi tukaj kot stari original našega trga imenovan.
Meseca kimavca 1897. je pogorela hiša št. 27, last tržana Vertačnika, ki ni bila več iznova zidana. Stari Vertačnik je kmalu po požaru umrl in sin Franček se je z materjo izselil. Tako je tudi ta stara rodbina izginila iz,- vrste planinskih tržanov. Samo stričnik starega Vrtačnika, imenovan Polakov Žan še danes živi kot bajtar v svoji kolibi blizu nekdanjega morišča in je vsem domačinom znan. Bil je prvi trobentač požarne hrambe.
Omenjeno bodi tudi, da se je zadnji vinograd v trgu nahajal na posestvu starega Vertačnika vulgo Polaka, na južni strani takozvane Gorice.
To Gorico s pogoriščem in vodnjakom je kupil št. vidski župnik Anton Ribar, ki je nekdanji vinograd spremenil v veliko pšenično njivo.
Pri seji šolskega zbora dne 27. kimavca 1899. so zvolili mojega očeta Friderika Wambrecht-samerja za šolskega očeta, kateri posel je on sani odložil, ko ga je 1.1903. zadela kap, 22. svečana 1904.
L. 1890. je kupil domačin Jožef Perčič Klinarjevo hišo št. 26. Perčič je v svojih mladih letih
sluzil kot vojak pod Radeckijem in se udeležil /. 1849., 1859. in 1866. Potem je služil kot vratar v tovarni za svetilke Ditmar na Dunaju in je tam poročil hišno svoje gospode Ano, ki je bila prava dunajčanka.
Ko sta na Dunaju dovršila svojo službo, sta se vrnila v moževo domovino, ter tam ostala do svoje smrti.
Leta 1900. je Franc Sluga, sin nekdanjega trgovca in posestnika hiše št. 24 zidal v Semišah na zemljišču kovača Franc Perca pekarno. Od tega časa ima naš trg svojega peka. Kajti prej so morali v vsaki hiši peči kruh za domačo rabo sami. Izjemoma so včasih krčmarji prodajali kruh kakor pred enim stoletjem Franc Bohinc.
Sicer so njegovi nasledniki Špani še do najnovejšega časa prodajali kruh. Tako je Bohinka, mati sedanjega posestnika, do svoje smrti l. 1909. pekla jako dober kruh, katerega so posebno poleti, če so imeli povsod dosti delavcev, v senožeti, za mlatenje itd., od vsake hiše radi kupovali. V predpustu je Bohinka preskrbela celi trg z velikimi krapi, katere je pekla na velikem starinskem ognjišču.
Kamenje za stavbo pekarne v Semišah se je vzelo od pogorišča hiše št. 27, ki je bila nekdaj Vertačnikov a. Takrat je dal moj oče postaviti na našem dvorišču pojato in se je kamenje za podzidje tudi vzelo od pogorišča, ležečega nasproti naši hiši.
L. 1901. je zidal župan Šešerko na svojem dvorišču novo poslopje, ki stoji v zvezi s staro hišo in sta v spodnjem delu hlev in shramba za železo.
V istem času se je popustila Fužina pri Zagorju, ker delo, radi dolgega pota do železnice, ni bilo več izdatno. Zadnji fužinski oskrbnik Leopold Kuttler je bil upokojen ter se je preselil v Maribor. Njegov sin Ernest je pa prišel kot logarski adjunkt v graščino. Ta se je tržanom, kakor tudi svojim podložnikom jako prikupil. Žal, da mu ni bilo usojeno dolgo življenje.
Leta 1901. je prišel na Planino nov učitelj Emil Križman, ki je bil doma iz Sevnice. Par let pozneje je poročil hčerko Hedviko tržana in gostilničarja Ivana Kukoviča iz hiše št. 23 ter se nastanil v našem trgu.
Do l. 1901. je imela planinska ljudska šola samo dva razreda. Od takrat naprej pa je postala trirazredna in sicer je bil pouk razdeljen takole:
I.	razred, prvo šolsko leto	Leopoldina Rauter
II.	razred, drugo in tretje šolsko leto Emil Križman
III.	razred, četrto do osmo šolsko leto Franc Rauter, nadučitelj.
Meseca maja 1902. je umrl nadlogar Konrad Adamus, kateremu je njegova obitelj dala napraviti sredi mirodvora zidan grob, ki ga je izdelal domači zidar Jožef Koželj. Par dni po pogrebu je strela udarila v grobni spomenik, od katere se na kamnu še sedaj pozna proga od viška do tal.
IZ NAJNOVEJŠEGA ČASA DO KONCA SVETOVNE VOJNE
Cjraščina tekom let tudi za trg ni imela več tistega pomena kakor poprej. Nadlogar Schwaller se ni več dosti brigal za gospodarstvo: pač pa se radi svoje strogosti in nepriljudnosti nikomur ni prikupil. Tudi njegov naslednik Anton Czapek ni mogel več odpraviti različnih neprilik.
Od grofove rodbine pa sploh ni nihče več prišel na Planino.
V	jeseni l. 1902. je bil upokojen provizor Martin Škerbec, ki se je priselil v Teharje pri Celju.
Tega gospoda ljudje niso prav marali in ko se je odpeljal, se je na sredi trga vozu pridružil godec s harmoniko ter veselo igral zraven popotnikov po št. jurski cesti.
Ta slovesna šala je pa imela slabe posledice, kajti dolgo ni hotel noben duhovnik za provizorja na Planino, pa tudi škof ni poslal dušnega pastirja.
Tako je prišel vsako nedeljo eden št. vidskih gospodov maševati na Planino in vsak torek in petek je tamkajšnji kaplan v naši šoli podučeval veronauk. Tako je ostalo štiri leta.
L. 1903. je umrl gospodar in posestnik planinske graščine grof Gustav Blome. Njegovi dediči so še v istem letu prodali graščino. Kupili so jo štiri gospodje in sicer veletrgovca Jožef in Jakob Mankoč iz Trsta in lesna trgovca Dominik in Ivan Lušin iz Ljubljane. Ti so kupili graščino radi njenega lesnega bogastva.
Začeli so v Bohorju ogljariti, najeli veliko število delavcev in parna žaga je iznova začela delati.
V	istem letu je kupil nadučitelj Franc Rauter od Gorišekovih, oziroma Praunzajsovih dedičev hišo št. 30, nekdanji beneficij, pred katero stoji velika košata lipa.
Spomladi je prišel novi narednik orožniške postaje Alfonz Jurše. Radi svoje pravičnosti in odkritosrčnosti se je ta uradnik vsem tržanom prikupil. Poročil se je s Terezijo Končanovo iz Žalca. Pozneje je kupil hišo št. 18, kjer sta rojeni tudi njegovi hčerki. Starejša Ela je učiteljica na Planini in me je podpirala prijazno in marljivo pri prevajanju te knjige.
Povedati se mora tudi, da je g. Jurše spreten fotograf in da je zadnjih desetletij na Planini malo slik, ki ne bi bile njegovega dela. Marsikatera slika naše kronike je tudi iz. njegovih rok.
Na dan Kristusovega vnebohoda l. 1903. je zadela mojega očeta kap na desni strani. Od tega ni nikdar več popolnoma okreval. Čeprav je hodil, vendar ni mogel več rabiti desne roke. Od takrat se je pripravljalo to, kar še dandanes imenujem največjo nesrečo mojega življenja, namreč, prodaja rojstnega doma na Planini.
Dne 3. listopada 1903. sem bila upisana v prvi razred planinske ljudske šole in moja prva učiteljica je bila soproga nadučitelja, gospa Leopoldina Rauter.
V	jeseni istega leta je prišla tudi gospodična Roza Adamus, hčerka bivšega nadlogarja, iz Dunaja za vedno na Planino. Bila je blaga in dobrosrčna in jako izobražena ženska, ki je storila planinskim otrokom, starim ljudem in bolnikom obilo dobrega.
Zbolela je v zadnjih dneh politične prekucije in umrla 23. listopada 1918. Tudi ona je pokopana v zidanem grobu svoje rodbine sredi planinskega mirodvora pod cipresami.
A živo stoji ta dobrotnica mojih otroških let in prijateljica moje mladosti v mojem spominu.
Tako upam, da jo tudi moji rojaki ne bodo pozabili.
L. 1904. je dal moj oče našo trgovino Mihaelu Jazbinšeku v najem. Takrat je umrl tudi naš zvesti hlapec Kajetan Seiko, katerega je moj oče nekdaj s posestvom vred prevzel.
Leto pozneje je kupil tržan in gostilničar Anton Rauter hišo št. 26 od Jožefa Perčiča. Ta se je s svojo ženo preselil v stanovanje, katero se mu je pripravilo v gospodarskem poslopju in Rauter je v hiši začel krčmariti.
V	hišo zraven rotovža, kjer je odslej stanoval Rauter, je pa prišel posestnik in gostilničar Nikolaj Trejfner, katerega žena je bila rojena Šeško iz Berda.
L. 1906. so gospodje Mankoč in Lušin prodali graščino neki italijanski družbi, ki se je imenovala Societa anonima.
Dosedanji graščinski uradniki, oskrbnik Knaus, nadlogar Czapek in logarski adjunkt Kuttler so bili odstranjeni iz službe in na njihovo mesto so prišli Italijani, ki vsi skupaj niso bili zmožni ne slovenskega, ne nemškega jezika.
V	pozni jeseni so prišli na Planino. Novi oskrbnik, ali kakor se je rad imenoval, ravnatelj Augusto nobile de Coletti, sploh ni znal slovensko in je jako slabo lomil nemščino. Bil je Benečan po rodu in kapetan v italijanski armadi. Njegova soproga Helena je znala popolnoma nemško; bila je rojena grofica Moncenigo.
Dva otroka po imenu Olga in Alvise, sta prišla s stariši, sin Maks pa je ostal v Benetkah, kjer je hodil v gimnazijo.
Ta rodbina se je naselila z velikim hrupom v prvem nadstropju graščine.
V pritličju je bila pisarna in zraven sta stanovala gospodarska uradnika Comelli in Comenacini, ki nista znala ne slovensko, ne nemško ter nista preveč razumela od gospodarjenja.
Ti Italijani so se planinčanom precej prikupili in so se posebno zanimali za bližnjo in daljno okolico. Zato so se pridno vozili v graščinski kočiji na vse kraje ter delali geometrične risbe, da so si lažje zapomnili holme ali hribe in kar je druzega treba vedeti za vojaške načrte. Medtem so gospodarili na graščinski zemlji nekateri pristavniki in lovci. Sploh je takrat pri graščini vsak delal kakor je hotel, v Bohorju so drvarili, parna žaga je tudi nekaj časa rezala in tako je šlo ravno ali narobe, kakor je pač prišlo. Marsikaj se je ljudem zdelo nekam čudno.
Zastopniki Societe anonima na Planini:
1. ravnatelj Avgusto Coletti, 2 prof. Sassoli, 3 uradnik Comenacini, 4 Elena Coletti, Moncenigo, 5 uradnik Comelli, 6 vzgojiteljica Pischl, 7 Olga, 8 Maks in 9 Alvise Coletti.
r
Dne 4. listopada 1906. je prišel na Planino novi župnijski provizor g. Franc Gartner. Bil je jako slovesno sprejet in upeljan v župnišče. Od tega dneva ima naš trg zopet lastnega stalnega dušnega pastirja.
Začetkom leta 1907. je bil pri graščini iznova nastavljen in sicer kot nadlogar Ernest Kuttler, ki je odslej do svoje smrti na bojnem polju ostal v tej službi.
Poleti je prišel Colettijev sin Maks s svojim vzgojiteljem po imenu Sassoli na Planino in kmalu za njima se je pripeljal brat Collettijeve žene, admiral grof Moncenigo iz Benetk. Tudi ta dva gospoda ste se često vozila po okolici ter pridno risala vsaskovrstne zanimive gore, ceste in pota.
Dne 28. mal. srpana 1907. je umrla moja babica Berta Rožanc, ki je živela v naši hiši, po dolgi mučni bolezni. Dva dni pozneje smo jo na domačem pokopališču položili v grob mojega bratca tik vhoda v mrtvašnico. Ob vzglavju bratovega groba je bil nekaj let poprej naš hlapec Kajetan posadil mlade smreke, ki so se ohranile in sedaj stojijo kot velika drevesa ob grobu Berte Rožancove in Rainholda Wambrechtsamerja. Bršljan za grobom ob obzidju pokopališča, ki sedaj pokriva ves z.id, je zasadila primeroma deset let popreje moja mati od naših pečin ob št. jurski cesti, kjer se je bršlan pa tisto leto posušil, ko so moji stariši posestvo prodali. Še dandanes visijo osahnjene korenine na beli skali.
Tudi leta 1907. je Šešerko vložil prošnjo na cesarja, da naj bi nekaj daroval za zidanje vodovoda. Prošnja se je pa neugodno rešila. Cesarju je bilo torej vseeno, če dobijo planinčani vodovod ali ne.
A župan se radi tega ni ustrašil, temveč je s vso močjo na svojo roko začel nabirati in skrbeti za denar in vse drugo potrebno za to veliko in z.a naš trg tako važno podjetje. Občina je privolila, vse se je zanimalo in dve leti pozneje so začeli zidati vodovod.
Dne 11. mal. srpana 1908. se je vršila na Planini posebno slovesna birma; zakrament je delil lavantinski knezoškof dr. Mihael Napotnik. Tudi jaz sem tisti dan sprejela sv. birmo in botra mi je bila gospodična Roza Adamusova.
V	jeseni tistega leta sem prišla jaz v meščansko šolo v Celje. Tam so se končala moja srečna otroška leta.
Dne 1. svečana 1909. je bil dosedanji provizor Franc Gartner župnik umeščen in tako je imela Planina po 500 letih zopet svojega župnika v domači župniji.
Meseca svečana istega leta je prodal moj oče trgovino in posestvo dosedanjemu najemniku Mihaelu Jazbinšeku. Tako sem zgubila rojstni dom in lastno streho v ljubem domačem kraju že v rosni mladosti.
Koncem mal. travna 1909. so se moji stariši preselili v Studence pri Mariboru. Jaz sem se vrnila vsako leto v Adamusovo in pozneje v Šešerkovo hišo na obisk domovine, kjer mi še dandanes cvete neskaljeni raj otroških let in prve mladosti.
V	poletju leta 1909. je dala gospa Julija Kukovič podreti svojo staro, nekdaj Roblekovo hišo, in postaviti namesto s slamo krite hiše,- novo, zidano in z opeko krito poslopje št. 23, ki je dandanes last njenega sina Vilkota, krčmarja in mesarja.
Ko je leta 1910. spomladi sneg skopnel in mraz ponehal, so začeli zidati vodovod od studenca na Lipi v trg.
Pri studencu so zidali shrambo za vodo, od katere so vodo napeljali v glavno shrambo za vodo v Rožnem dolu in od tam na Planino.
Glavna vodna shramba v Rožnem dolu med stavbo. (1 stavbeni mojster Puhlin, 2 župan Šešerko.)
Stavba se je vršila po Šešerkotovih načrtih, delavce je vodil in nadzoroval stavbeni mojster Puhlin.
V sredi trga nad velikom vodnjakom so uredili vodomet.
Meseca mal. srpana so otvorili vodovod. Do tistega časa je v celi Spodnji Štajerski edinole mesto Celje imelo vodovod, ki je bil upeljan samo dve leti preje kakor na Planini. Tako so na primer v Brežicah pozneje dobili vodovod kakor pri nas.
Ko se je zidal vodovod, je dal župnik Gartner našo cerkev znotraj in zunaj popraviti in olepšati. Glavni oltar, oltar .tv. Jožefa (nekdaj v grajski kapeli) in kapela pri glavnem oltarju do ladije cerkve so bili novoslikani in pobarvani, vsi kipi so se novo pozlatili. Ob tej priliki je dal župnik zazidati stari tabernakelj na levi strani glavnega oltarja, vratca so se prebarvala in dandanes je ta stara shramba za Najsvetejše pozabljena.
Od poletja 1910. se je pomanjkanje vode na Planini za vselej nehalo. To je velika zasluga Župana Šešerkota.
Tisto ali poprejšnje leto so napravili nekateri tujci, katerih je bilo vsako poletje v Adamusovi hiši, na ravnini pred gradom, oziroma pred vhodom v razvaline, prostor za tenis. Nekaj časa so se tudi nekateri domačini zabavali s to igro. Med svetovno vojno se ni nihče več brigal za vse skupaj in prostor je zopet s travo poraščen, kakršen je popreje bil.
Naša slika nam kaže nekaj domačih igralcev, med njimi tudi preje omenjenega fotografa, ki nam je s svojimi slikami toliko prizorov ohranil, g. narednika Alfonza Juršeta.
Tekom leta 1910. je Societa anonima prodala planinsko graščino nekemu drugemu Italijanu po imenu Antonio Torres.
Colettijevi in italijanski uradniki so prišli v Sevnico, od tam črez par let v Trst in od tam so, ko je izbruhnila svetovna vojna, pobegnili v Benetke. Sedaj se je zvedelo, da so bili ti Italijani ogleduhi, kateri so narisali in popisali našo pokrajino za vojno ministrstvo v Rimu.
V parni žagi se je nehalo rezati, les se od tega časa vozi na novo graščinsko žago v Sevnici, kjer se šele režejo deske in hlodi. Tako je, glede žage in lesa, ostalo do današnega dne.
Novi posestnik Antonio Torres tudi ni stalno bival na Planini in je imenoval logarja Kuttlerja,
ki je stanoval v graščini, za svojega namestnika.
L. 1912. je prevzel hišo, trgovino in posestvo št. 29 posestnik Jožef Špan iz Doropolja. Njegova hčerka Amalija Žumer je dobila trgovino in posestvo in je tam gospodarila do njene smrti 1927.
L. 1914. je Antonio Torres graščino prodal in sicer nekemu Hugo Manchartu, ki se je preje pisal Mandelbaum. Ta je celo hotel stari grad iznova zidati. Seveda do tega ni nikdar prišlo; kajti gospod Manchart ni dolgo gospodaril na Planini, temveč je moral graščino kmalu prodati.
Shramba za vodo na Lipi.
Dne 28. mal. srpana 1914., ko je izbruhnila svetovna vojna, so odšli vsi vojaško potrjeni fantje in možje iz trga in okolice k svojim polkom.
Eden izmed prvih je bil logar Ernest Kuttler, potem sinovi tržanov po imenu Adolf Žveglič, Albert Špan (Bohinc) in Alojz Rauter. Karol Špan, gostilničar v Semišah, je tudi kot narednik pri topničarjih odšel v Galicijo.
Jožef Kuhn, mladi gostilničar, je odrinil h jezdecem v Minko na Bavarskem. Župan Šešerko je z ostalimi starejšimi možmi in fantom Albertom Rauterjem uredil ponočno stražo na Planini.
Tekom vojne so šli h vojakom še sledeči fantje in tržani: Franc Rauter, sedanji župan in njegov drugi sin Jožef, Janez Japelj, Janez Gorišek, imenovan Lederčen Johan, Herman Mastnak, Anton in Franc Presker, Franc Kolman z gornjega trga, starejši Franc Kolman, imenovan Kotoski, učitelj Emil Križman, sinova nadučitelja Otmar in Franc Rauter, Franc Špan (Bohinc), Viljem Kukovič, njegov brat Srečko je služil kot kapetan, Ludvik Šešerko mlajši, pek Franc Sluga in Franc Kolman iz Šešerkotove koče na Ribnici.
Na igralnem prostoru pred razvalinami.
1 gospodična Adamusova, 2 gospod Šešerko, 3 gospod narednik Jurše, 4 uradnik Comelli, 5 logar Ernest Kuttler, 6 nadučitelj Franc Rauter.
Proti koncu l. 1914. je umrl na Planini stari Radeckijev vojak Jožef Perčič.
Pomladi l. 1915. je padel Adolf Žveglič iz. hiše št. 25 v Galiciji. Kmalu potem je padel Alojz Rauter iz hiše št. 6 in je bil po smrti odlikovan.
Dne 21. med. srpana 1915. je umrl v Št. Vidu stari župnik Anton Ribar. Prihodnji dan je nastopil kot provizor domači kaplan Franc Strmšek.
Meseca vel. srpana 1915. je bil graščinski logar, oskrbnik Ernest Kuttler, na Podgori pri Gorici od italijanske granate raztrgan.
Žalostno vest sem kot prva zvedela jaz v Celju in sem jo tisti večer še prinesla na Planino. Prihodnje jutro, ko sem se zbudila, so zapeli zvonovi mrtvaško pesem za padlega Ernesta Kuttlerja.
Nekaj dni pozneje se je vršila v planinski cerkvi mrtvaška božja služba, katere so se udeležili vsi Kuttlerjevi znanci in graščinski lovci.
Spomini na Kuttlerja pa žive naprej v srcih vseh planinčanov in se bodo pri vseh, ki so ga poznali, ohranili.
Poleti 1915. je občina zidala veliko tehtnico na trgu pred Pinterjevo hišo.
Dne 1. prosinca 1916. je kupil baron Rudolf Hoscheck - Miihlhaimb planinsko graščino od Mancharta ter postavil svojega sina Arturja kot nadzornika črez svojo posestvo v Sevnici, kjer baron Artur stalno biva iii na Planini.
Po Kuttlerjevi smrti je kot oskrbnik pri graščini tržem Jožef Lončarič. Nekaj let je logarstvo nadzoroval stari upokojeni inženir Donner iz Celja, ki je prišel vsak teden dvakrat na Planino.
Posestnik graščine, baron Rudolf Hoscheck, živi stalno v svoji palači v Gradcu. Ta je dal pred par leti popraviti in deloma obnoviti graščino.
Dne 1. sušca 1916. je bil župnik Jurij Vurkelc iz. Dobjega prestavljen v Št. Vid, namesto rajnega g. Ribarja, na katerem mestu še dandanes deluje.
V istem letu je v hiši št. 33 umrl gostilničar Jožef Pintar in je njegov sin Jožef Kuhn prevzel dom in gostilno.

Ernest Kuttler v vojaški stanici na Podgori.
Proti jeseni je dal Špan - Bohinc podreti svojo staro hišo in je na njenem mestu zidal novo, z opeko krito poslopje.
Koncem kimavca so bili v Št. Vidu, pri Sv. Križu, pri Sv. Miklavžu in nazadnje tudi na Planini odvzeti zvonovi za vojne potrebe.
Veliki zvon, ki ga je bil daroval g. Karol Gorišek, mali zvon, katerega je nekdaj kupil Jožef Sluga in stari zvon iz. grajske kapele, izdelan v Celju 1738, so vojaki vrgli iz stolpa in jih odpeljali na vozu, katerega so domačinke preje okinčale. Planinska dekleta so dala z.adnje cvetlice tistega poletja milim domačim zvonovom na zadnjo pot.
Samo srednji zvon, ki je bil tudi dar g. Karola Gorišeka, in katerega so preje samega le zvonili pri požarih ali nevihtah, je ostal na stolpu in je osem let sam naznanjal vesele in bridke dogodke s svojim žalostnim glasom.
* * *
O petindvajstletnici svojega obstoja, leta 1918. je imela pozorna hramba sledeče člane:
Petindvajsetletnica planinske požarne hrambe.
Stoječi: Jožef Uduč, Franc Sluga, Viljem Kukovič, Bogomir Senica, Franc Kolman, Franc Kotnik, Martin Ocvirk, Rudolf Jagodič.
Sedeči: Jožef Zveglič, Mihael Radej, Ludvig Šešerko, Adolf Kolman, Franc Gorišek.
Iz svetovne vojne se niso več vrnili sledeči fantje iz trga: Adolf Žveglič, Albert Špan (Bohinc), Alojz Rauter, št. 6 in Franc Kolman, št. 13.
Vsi drugi fantje in možje tržani so se srečno vrnili v preljubljeno, mirno planinsko zatišje.
Leta 1918. je poročil gostilničar Jožef Kuhn sosedovo hčerko Pepco Kukovič. Njen brat Viljem je prevzel domačijo ter poročil Julijo Rauterjevo iz hiše št. 26.
Viljemov brat kapetan Srečko Kukovič se je vrnil iz italijanskega ujetništva ter kmalu potem nastopil kot major v armadi kraljestva Srhov, Hrvatov in Slovencev.
OD ZAČETKA KRALJESTVA JUGOSLOVANOV DO DANAŠNJEGA DNE
J\//Ieseca listopada 1918. se je končala svetovna vojna in Planina je, kakor cela Spodnja Štajerska gori do nemških pokrajin, pripadla po razpadu Avstro - Ogrske monarhije, kraljestvu združenih Jugoslovanov.
Stari župan Ludovik Šešerko je meseca listopada 1918. od svojega mesta odstopil in deluje od takrat do današnjega dne na Planini kot župan po prevratu izvoljeni gerent, čvrsti tržan Franc Rauter iz hiše št. 6.
Franc Rauter,
prvi planinski župan v državi S. H. S.
Tudi kot načelnik požarne hrambe je Ludovik Šešerko odstopil in na njegovo mesto je prišel dosedanji podnačelnik Mihael Radej.
Kar se tiče javnih in političnih zadev, je s staro monarhijo padla tudi moč in veljava domačinov nemške narodnosti in tistih, ki so stali na njihovi strani.
* * *
Leta 1919. je prišla na Planino finančna ekspozitura, katera se je najprvo nastanila v graščini.
Stari Ludovik Šešerko je o tem času začel bolehati. Opravljal je sicer svojo trgovino, a zdravje se mu ni več povrnilo.
Spomladi l. 1921. je poročila njegova hčerka Berta trgovca Stanka Kosija v Št. Lovrencu na Dravskem polju ter popustila svojo službo kot učiteljica.
Meseca vel. srpana istega leta so prodali dediči Roze Adamusove hiši št. 5 in 9 z vsem zemljiščem majorju Srečku Kukoviču v Zagrebu. V hišo, ki je združena z vilo, se je kmalu potem preselila g. Julija Kukovič.
Tekom vinotoka 1921. je Ludovika Šešerka pri njegovem čebeljaku na Gračnici zadela kap, ki mu je popolnoma razrušila itak že slabo zdravje.
Začetkom prihodnjega leta je otvoril Ludovik Šešerko mlajši v hiši Nikolaja Treffnerja novo trgovino. Poročil je dne 2. svečana 1922. poštarico Berto Gross.
Par mesecev pozneje, 22. rožnika, je umrl njegov oče trgovec in bivši župan Ludovik Šešerko.
Dva dni pozneje je bil v slovesnem konduktu pokopan v lastnem grobu na planinskem pokopališču. Nosila ga je požarna hramba in pogreba so se udeležili zraven sorodnikov vsi planinčani ter prijatelji iz cele Slovenije tustran Save.
Župnik Franc Gartner, ki mu je prijatelj, je govoril ob njegovem grobu.
Vdova, gospa Julija Šešerko, je prevzela hišo in trgovino in sinova Ludovik in Adolf iz prvega zakona sta nastopila dediščino na Gračnici.
Življenjsko delo starega župana, planinski vodovod, deli vsako uro svoj blagoslov. Tako si je ta mož. v trgu s svojim koristnim delovanjem ustanovil večen spomenik.
* * *
Isto leto, 1922., je začel župnik Gartner pobirati denar za nov zvon.
V jeseni se je razdelil, kakor že preje omenjeno, gozd Jarček v Bohorju.
Leta 1923. je župnik naročil novi zvon pri zvonarju Buhi v Mariboru. Meseca vel. travna 1924. so pripeljali novi zvon na Planino. Dekan iz. Kozjega ga je blagoslovil in nekega solnčnega jutra so ga potegnili kvišku na mogočne stebre prastarega cerkvenega stolpa.
Novi z.von se potegne v stolp. Meseca vel. travna 1924.
Novi zvon tehta 560 kg in nosi 20 cm visoko podobo Zveličarja, spodaj letnico 1924, in napis "Mir vam bodi!"
Koncem šolskega leta 1924. je stopil nadučitelj Franc Rauter v pokoj. Preselil se je s svojo rodbino v lastno hišo pri lipi v spodnjem trgu (št. 30, nekdanji beneficij).
Namesto njega je bil imenovan učitelj Emil Križman kot upravitelj planinske osnovne šole.
Z novim šolskim letom je bila kot učiteljica na domači šoli nastavljena g. Ela Juršetova, hčerka tržana in orožniškega narednika Alfonza Jurše, in delujejo sedaj na planinski šoli upravitelj Emil Križman in učiteljici Zora Skalovnik in Ela Jurše.
Planinsko učiteljstvo l. 1924.
1 nadučitelj Franc Rauter, 2 upravitelj Emil Križman, 3 Franc Gartner, prvi planinski župnik,
4	učiteljica Zora Skalovnik, 5 učiteljica Ela Jurše.
Na pepelnično sredo l. 1925. se je pri stari grajski kašči udrla streha. Graščinski oskrbnik inženir Bratuž je dal podstrešje odstraniti in stoji sedaj samo še zidovje.
Nekaj dni pozneje se je ponesrečil planinski orožnik Janez Gašperžič na nekem službenem potu blizu Trnovca in je umrl na vozu med potjo v Sevnico.
Kmalu potem je izročila g. Julija Šešerko trgovino svojemu zetu Stanku Kosiju, ki se je s svojo Ženo Berto in hčerko Olivo preselil na Planino.
Ludovik Šešerko mlajši je prestavil svojo trgovino v hišo Amalije Žumer, št. 29.
Poleti 1925. se je vrnil Franjo Rauter, mlajši sin upokojenega nadučitelja, kot inženir z dunajske šumarske visoke šole. Njegov starejši brat Otmar, pasjoniran lovec, je l. 1926. zapustil ljubljansko vseučilišče kot geometer in je bil nastavljen v Šabacu. Sestra obeh, po imenu Slava,
je bila od l. 1922. do 1926. kot učiteljica v Kozjem.
Začetkom leta 1927. je bil prestavljen župnik Franc Gartner, po dvajsetletnem delovanju na Planini, v gornjo Polskavo.
Dne 4. mal. travna istega leta mu je sledil v službi novi župnik, nekdajni vojni kurat, ki je dolgo bival v jetništvu na Ruskem, ljubljančan gospod Vladimir Cepuder.
Sprejema ni bilo, ker je novi dušni pastir prišel nenapovedan iz Kozjega. Ko je od vrha nad Voukom prvič zagledal Planino, se je začudil izvanredni lepoti našega kraja.
Anika Wambrechtsamer s prvimi začetki kronike pred vhodom v razvaline leta 1925.
Tekom leta 1926. je popustil inženir Bratuž svojo službo v planinski graščini in je stopil v državno službo. Sedaj sta graščinska oskrbnika podpolkovnik Alojz. Fischer in inženir Schopl.
Na dan su Jurija 1927. je umrla posestnica moje rojstne hiše, gospa Amalija Žumer. Hiša je, ker rajnica ni zapustila otrok, prešla nazaj v posestvo njenih starišev v Doropolju.
Tisto leto je kupil Ludovik Šešerko pogorišče Vrtačnikove hiše št. 27 kot stavbeni prostor.
Koncem vinotoka l. 1927. je umrla, kmalu potem, ko so jo prestavili iz Gornje hiše k njeni hčerki Pepci h Pinterju, stara tržanka gospa Julija Kukovič. Štiri njenih otrok so posestniki v trgu in je sedaj rodbina Kukovič tam tiste veljave kakor v prejšnjih stoletjih Slugatova.
L. 1926. je prodal major Srečko Kukovič svojo spodnjo hišo, št, 5 krojaču Francu Novaku.
Na Božični večer 1927. je na Strmih njivah zmrnil stari hlapec iz Šmidove hiše v Jurkloštru.
Dne 24. vinotoka 1927. se je vršila v cerkvi sv. Marjete slovesna poroka Slave Rauterjeve z davčnim uradnikom Viljemom Voukom, katere so se udeležili vsi domači prijatelji neveste, hčerke bivšega nadučitelja.
Začetkom mal. travna 1928. je umrla v hiši št. 26 tržanka in gostilničarka Jožefa Rauter, vdova
nekdanjega župana Antona Rauterja. Njena hčerka Julija je žena Viljema Kukoviča, starejši sin Jožef je žandarmerijski narednik v stari Srbiji in mlajši Berti je doma na gostilni.
Zanimivo je menda še, da so mnogi sinovi planinskih tržanov orožniki in financarji v državni službi.
Meseca vel. travna 1929. je kupil trgovec Ludovik Šešerko svojo rojstno hišo in trgovino od svojega svaka Stanka Kosi nazaj in se je s svojo rodbino tja preselil. Gospa Julija Šešerko se je preselila k svoji hčerki Mici Verderber v Gradec, Stanko in Berta Kosi pa v Št. Lenart v Slovenskih Goricah.
Končno še sledi zapisnik vseh hiš in njenih posestnikov v planinskem trgu sredi leta 1929.:
St. .1..............................................Razvaline
-.2...............................................Bogomir Senica
11	O	• v v
.. 3..............................................Zupmsce
■■4...............................................Anton	Pajk, pogorišče
■	■5..............................................Franc	Novak, krojač
■	6...............................................Franc	Ranter, župan
■	■ 7. ...........................................Franc	Zalokar, vulgo	Trampajs
♦
• ■ 8..............................................Janez Gorišek (Ledrerca)
■ ■9...............................................major Srečko Kukovič
10	...............................................župnijski hlev
11	...............................................cerkvena hiša
12	...............................................Emil Križman, šolski upravitelj
13	...............................................Adolf Kolman
Id-................................................Ignac Mastnak, pogorišče
15	.............................................. Franc Gorišek (Boš tele)
16	..............................................Ivan Planko
tf 7 /-7	TV/’)'	v • v
1 /................................................Jožef Lončarič
18	...........l...................................Alfonz Jurše, orožniški narednik
19	...............................................Anton Bohorč, preje Klinar
20	..............................................Franc Kotnik, Cerkvenik
" 21.................................................Šola
22	...............................................Jožef Špan (Bohinc)
23	...............................................Viljem Kukovič
24	...............................................Ludovik Šešerko
25	..............................................Jože Žveglič
26	..............................................Jožefe Rauter dediči
27. ...............................................Ludovik Šešerko, pogor. Vrtačnik
28	..............................................Mihael Radej, čevljar
29	..............................................Amalija Žumer dediči
30	..............................................nadučitelj Franc Rauter (beneficij)
31	..............................................Anton Gradič
32	..............................................Gorišekovi dediči (demolirano)
33	..............................................Jožef Kahn, Pinter
34	..............................................Niko Trejfner, gostilna
35	..............................................Rudolf Jagodič, kovač
36	..............................................Janko Tiselj (Kote)
37. ...............................................Karl Špan, Semiše
38	..............................................rotovž
39	..............................................Franc Presker
40	..............................................Ignac Mastnak, vulgo Šklaf
41	..............................................Jožef Zalokar
42	.............................................kovačnica
43	.............................................Katarina Guček
44	.............................................Jožef Uduč
45	.............................................graščina
46	.............................................Franc Kragl
47. .............................................Franc Sluga, pekarna
48	.............................................Mihael	Zalokar
49	.............................................Martin	Ocvirk
50	.............................................Jožefa Koželja dediči
51	.............................................Marija	Pungeršek	(Tepka)
52	.............................................Marija	Vouk (Vokela)
53	.............................................Šešerko, na Ribnici
54	.............................................Kotovska koča, Janko Tiselj
55	.............................................Šešerko, hiša na dvorišču
56	.............................................Jožef Plemenitaš.
Moja Planina pa naj med svojimi zelenimi gorami nadalje cvete in sanja in mladi naj iz te kronike razvidijo kdo so bili njihovi očetje in kako se je naša domovina razvijala.
BOG JO ČUVAJ!
V Gradcu, dne 7. vel. srpana 1929.
PRILOGA
£003
RO D O S LOV N O DREVO PLANINSKIH VITEZOV
+)
Ortolf 1190 - 1250 por. Gerbirg	Ulrik I. por Adelheid Ptujsko + 1248
Heradis por Henrik Ostrovrhar
Henrik. Oton por Herbirg, Volk 1288. Ulrik, škof v Chimseeu, Gerhard. Bertold.
1	Janez. Eberhard.
1
Henrik por Agata, prvi zakon, Alheit por. Andreja iz Ausseea, Ulrik +1340 Elizabeta pl. Pfannberg,	por. Katarina
drugi zakon	Devinsko
Brata Henrik in Ulrik sta bila zadnja svojega rodu in sta umrla brez. otrok.
Šest planinskih vitezov je zaporedoma gospodarilo v gradu.
+) (Imena rojenih, torej ne priženjenih članov te rodbine so podčrtana.)
RO D O S LOV N O DREVO CELJSKIH GROFOV
Friderik Sovneški 1331 - 1360. por. z Diemuto.
Ulrik I. por. Adelheid, Herman /., Katarina por. Alberht Goriški +1368.	+1391.	+1340	+1368.
Viljem por. Adelheid, Herman II. por. Ana, grofica Schaumburg +1372.	+1391.	+1432.
Ana por. Ladislav I. kralj Poljski, Friderik II. por. Elizabeta Frankopanka, grofica +1466.	+1454.	Modrus, prvi zakon.
Veronika Deseniška, drugi zakon
Ulrik II. por. 'Katarina Brankovič, Friderik III., Ivan, Marjeta +1456.
Herman +1452., Jurij +1443., Elizabeta +1455.
Ravno tako kakor na Planini šet vitezov, je gospodarilo v Celju šest grofov.
POSESTNIKI PLANINSKEGA GRADU
Grof Eng e Ib e rt Pilštanjski, ustanovitelj, med letom.....................950 - 980
Grofica Hema z Brez ........................................................ 980 - 1042
Nunski samostan v Krki .....................................................1042 - 1072
Od l. 1072. naprej Krška škofija kot fevdni gospodar planinskih vitezov
Ortolf Planinski .......................................................... 1190	-	1250
Ulrik Planinski ............................................................1190	-	1248
Henrik Ostrovrhar ......................................................... 1251	-	1285
Henrik Planinski - Ostrovrhar ..............................................1285	-	1297
Oton Planinski ...........................................................  1297	-	1322
Otonova vdova Gerbirg...................................................... 1322	-	1325
Henrik Planinski........................................................... 1325	-	1363
Ulrik Planinski ............................................................1330	-	1340
Celjski grofje:
Herman 1................................................................... 1363	-	1385
Herman II...................................................................1385	-	1435
Friderik II. ...............................................................1435	-	1454
Ulrik II. ..................................................................1454	-	1456
Deželni gospodarji. 1457 - 1593.
Oskrbniki, najemniki in zastavniki:
Reinprecht Rajhenburški ................................................... 1457	-	1478
Jurij pl. Katendorf (Katzendorfer) ........................................ 1478	-	1490
Gregor Lamberger............................................................1490	-	1492
Siegmund Lamberger..........................................................1492	-	1546
Ivan Lamberger ............................................................ 1546	-	1576
Gospa Lambergerjeva ....................................................... 1576	-	1578
Urban Ainkhurn..............................................................1579
Stefan Moloprau ............................................................1599
Stefan Siebeneicher ........................................................1590
Jerom Urbanič...............................................................1590
Jošt Jožef pl. Thurn .......................................................1593
Člani rodbine baronov Moscon kot fidejkomisni gospodarji:
Marks Anton pl. Moscon .......................................................1593
Vid in Jurij .................................................................1650
Jurij Karol ..................................................................1656
Ivan Jakob ...................................................................1661
Franc Bernhard ...............................................................1664
Janez Hervart ................................................................1683
Ivan Adam ....................................................................1692
Janez Baptista..............................................................  1732
Jožef Anton ................................................................  1726
Janez Jakob.................................................................  1734
Franc Karol .................................................................1753
Franc Anton .................................................................1755
Franc Antonovi dediči .......................................................1763
Nasledniki Mosconove rodbine:
Franc Anton Protasi ........................................................1769
Jožef Kazimir vitez Protasi .................................................1794
Emanuel Maček ...............................................................1823
Jurij Maček..................................................................1828
Dr. Jožef Gorišek ...........................................................1830
Baron Uso Kinsperg ..........................................................1851
Jožef Holand pl. Griindenfees................................................1857
Grof Gustav Blome............................................................1863
Jožef in Jakob Manček, Dominik in Ivan Lušin ................................1903
Societa anonima .............................................................1906
Antonio Tor res .............................................................1910
Hugo Manchart (Mandelbaum) ..................................................1914
Baron Rudolf Hoscheck - Miihlhaimb ...........................od 1. prosinca 1916.
Planinski grad je torej imel do 1929. leta 52 posestnikov.
1763
1769
1794
1823
1828
1830
1851
1857
1863
1903
1906
1910
1914
1916
NAJSTAREJŠE RODBINE NAŠEGA TRGA
L rva pismeno imenovana planinska tržana sta bila neki Meinhard in Perchlin in sicer v nekem pergamentu z. dne 6. svečana 1285.
L. 1329. imenuje neka listina tesarja Petra ("Perre der Zimmermann") v Kotah. L. 1493. se imenujeta v ustanovni listini grofa Friderika I tržan Andrej Šuester in zraven njega kovač Jagenski.
L. 1575. so bili v trgu naseljeni sledeči tržcini, katerih potomci deloma še dandanes tam žive: Jakob Rauter, Jakob Pajk, Filip Rauter, Boldežar Nuič, Tomaž Romih, Andrej Polak, Mihael Šuester, katerega rodbina je takrat bila že 150 let v trgu nastanjena in Jernej Gorišek.
L. 1567. sta imenovana Janž Špan in Gašpcir Bobek kot planinska tržana.
L. 1668. je imenovan Urh Sluga kot občinski svetovalec (Ratsherr) našega trga. Ob enem najdemo tudi krčmarja Doberšeka na hiši št. 17 (sedaj Jožef Lončarič).
Leta 1758. nam kaže sledeče tržane, katerih potomci še dandanes žive kot obrtniki in posestniki na Planini: Anton Sluga, Anton Zalokar, Filip Gorišek, Martin Koželj, Filip Lončarič in Jožef Špan.
L. 1787. so bivali sledeči pradedje današnjih tržanov na Planini: Janez Vouk, Peter Mastnak, Andrej Zalokar, Adam Kolman, Jožef Gorišek, Adam Sluga in Franc Bohinc.
NAJSTAREJŠA KMEČKA IMENA V PLANINSKEM OKRAJU
V	urbarju +) iz l. 1496. se imenujejo Pajki v Dolu prvič kot kmetje pod planinsko oblastjo. Enako Jazbinšeki v Jazbinah in Lokah.
I. 1567. je živel v Slavisli vasi Ahac Radej. V Zalogu je kmetoval Gregor Šuester, sorodnik tržana istega imena.
Pod Skalico nahajamo tudi že takrat kmeta Mihaela Vertačnika, v Pristavi Jurija Mastnaka. Pri Studencu Pavla Nuiča in Bolderžana Šmida. Pod Kamnom najdemo kmete Martina Polaka, Mihaela Salobirja in Matija Jazbinšeka. V Planinski vasi sta živela Marko in Tomaž Jazbinšek. Na Križu pa je gospodaril Andrej Križnik.
V	Stritah je domoval Erazem Hrušovar, v Samišlagu Gregor Lončarič in v Podvinah Filip Jazbinšek.
V	urbariju iz leta 1593. najdemo Urbana Pajka v Visočah, enako v isti vasi Jurija Kolmana. V Mangi je živel Jurij Kladnik, na Lipi Jakob Frece, v Planinski vasi Jakob Pungeršek in v Trstenici Boldežar Teržan.
V	Lokah sta gospodarila Andrej Stervucl in Matija Povše in na Ravnem Gašpar Cesar.
Okoli l. 1650. je živel v Kladjem kmet Mihael Pavline.
L. 1724. najdemo v Golobinjeku nekega Martina Špana. Nadalje so bivali istega leta sledeči kmetje, še danes ohranjenih imen, okoli Planine: Jurij Krajnc v Podvinah, Osvald Doberšek v
+) Urbar - zapisnik podložnikov, njihovih zemljišč, tlake, desetine, grajskih dohodkov itd.
Doropolju, Martin Ulaga Pod pečjo, Matija Rauter v Dolu, Primož Derstvenšek v Pristavi, Blaž Dernač v Zabukovju, Blaž Planko v Spodnjem Brezju, Andrej Kukovič na Polani in Janž Vouk na Pustih njivah.
L. 1683. je bil Mihael Pertinač kmet v Velikem Brdu. Nadalje najdemo isto leto rodbinska imena Polšak, Manček in Sevšek.
L. 1730. najdemo imena Bobek in Gračner, nadalje Šeško, Hodej, Cimperšek, Tovornik, Zibret, Senica, Arlič, Kovač, Pušnik in Kopriuc.
KAJ NAM LJUDSTVO PRIPOVEDUJE
so CZ
PRAVLJICA O ZIDANJU PLANINSKEGA GRADU
IV as grad, kakor cerkvico sv. Kriza, so zidali velikanski ajdi, ki so pred mnogimo stoletji prebivali v razširjenih gozdovih Bohorja.
Dva ajda sta stavila poslopja: prvi na visoki, beli skali, na kateri je posadil grad kakor krono, katere robovi, grajski stolpi in streha, so se v solncu lesketali kakor sami biseri.
Drugi je postavil svojo belo cerkvico onstran doline na široki, zeleni hrbet gore, ki ima znotraj prostorne votline s kapniki, iz katerih votlin izvira nebroj čistih studencev.
Bratoma so služila kot pomočnice črvsta ajdovska dekleta, ki so jim v velikih usnjatih predpasnikih nosila kamenje za stavbo.
Mogočne pesti so tu zlagale kamenje med rebrami grajske skale in so jih zvezali do zidovja, ki je bilo tako močno in gladko, kakor pečina, v kateri je ležalo njih podzidje. Tam onstran doline * je pa postavil drugi brat belo cerkvico na mehko trato zelenega vrha.
Edino orodje, katerega sta se ajda pri tem delu posluževala, je bilo velikansko kladivo.
Ako zidar na gradu ni več rabil kladiva, ga je vrgel črez dolino na goro Sv. Križa in je meril tako dobro, da je orodje vsikdar padlo tik brata na tla in da je tam obležalo. Enako je napravil ajd pri Sv. Križu in tako se je zgodilo, da sta planinski grad in cerkvica Sv. Križa zidana z istim kladivom.
Ko sta bili obe stavbi končani, so hotela tudi ajdovska dekleta svojemu trudu postaviti spomenik.
Daleč na okoli je ležalo še precej kamenja, ki se ni rabilo pri stavbi. Kar vzame najmočnejše dekle velik kamen v obliki nakovala v predpasnik ter ga nese med smehom in vriskom sester in bratov, katera sta počivala vsak zraven svojega dozidanega poslopja, neki široki skali na nos, kjer se je konec nakovala tako zabodel, da ga do današnjega dne ne burja, ne ploha ali potres ni mogel odstraniti.
To nakovalo ("Ambus" na gmanji) naj bi bodočim rodovom pričal, kako mogočni so bili ustanovitelji gradu in njih pomagalke.
Cerkvica Sv. Križa stoji še danes, daleč na okrog vidna, na zeleni gori v mili slovenski deželi.
Planinski grad je sedaj že več kakor petdeset let razvalina in štrli z golimi stenami med divjim zelenjem proti nebu.
Doli na gmajni pa stoji nakovalo slej ko prej na vrhu široke sive skale.
Vsi trije pa so vsakemu planinčanu nepozabna znamenja preljubljene domovine.
GLINJA JAMA
Neverno od Sv. Križa, pod vrhom, ki nosi cerkvico 5v. Miklavža, se nahaja naravni podzemeljski hodnik, ki sega daleč v notranjost gore in se nekolikokrat siri do večih votlin, v katerih se nahajajo kapniki. Hodnik in votline so deloma visoke do sedem in več metrov. A dostopna je ta jama samo po tesnem, nizkem rovu, skozi katerega mora le ena oseba naenkrat lezti. Ta skriti podzemeljski prostor se imenuje Glin ja jama.
Za časa turških napadov, ki so se v naših krajih pogosto ponavljali l. 1476. - 1494., so se preplašeni kmetje skrivali v tej jami, ki jim je bila, ker tujcem neznana in težko dostopna, varno zavetje. Ti begunci so tudi, baje, podaljšali podzemeljski hodnik na primeroma dva kilometra.
Ta Glinja jama je nastala v prazgodovinskih časih, izprana od vode. To nam dokazuje tudi resnica, da se je v jami našlo l. 1906. okostje prazgodovinskega medveda, katerega je neki dr. Kiinelt odpeljal v deželni muzej v Joaneu v Gradcu.
Pisateljica tega je bila poleti 1925. s geometrom Otmarjem Rauterjem in inženirjem Franjem Rauterjem v jami, v kateri smo prišli primeroma 500 metrov daleč do nekega prepada, radi . katerega smo se morali vrniti. Sicer pa smo prinesli domov par manjših kapnikov in nekaj podzemeljskih hroščev.
Stara kmečka hiša z mlinom blizu Glinje jame.
TURŠKA LIPA
lizu planinskega gradu se nahaja prastara lipa in o tej ljudstvo pripoveduje sledeče:
Ko so nekdaj Turki oblegali planinski grad, je stal turški poveljnik s svojimi vezirji nedaleč od gradu in se je ž njimi posvetoval, na kakšen način bi bilo mogoče dobiti malo a močno trdnjavo v pest.
Naenkrat je vrgla topova krogla iz gradu poveljnika na tla. Vezirji so zbežali na vse strani in so se šele po noči vrnili ter pokopali svojega načelnika na istem mestu, kjer je bil padel.
Ko se je delal dan, so posadili Turki mlado lipo na nov grob in potem na tihem odrinili.
Lipa je pa tekom stoletij vzrastla v mogočno drevo in se še dandanes imenuje "Turška lipa".
PRAVLJICA O SV. KRIŽU
a gori Sv. Križa so si napravili prebivalci leseno trdnjavo kot zavetišče pred turškimi napadi. Sredi te trdnjave je stala mala kapela.
Ko so nekoč zopet pridrveli divji Turki, je našlo nekaj ljudstva zavetje v gradu, drugi pa so pobegnili v svojo leseno trdnjavo pri Sv. Križu. Žene in otroci so šli v cerkvico, moški pa so se za močno ograjo hrabro ustavljali sovražniku.
Dva naskoka so kmetje odbili. Pri tretjem se je Turkom posrečilo premagati kristjane ter si pridobiti njih zavetišče. Moške so pobili, žene in otroke pa odpeljali v sužnost.
Tisti, ki so zbežali v grad, so bili rešeni, ker je mogočno zidovje na strmi skali kljubovalo vsakemu naskoku.
Po odhodu Turkov so oteti Planinčani postavili na gori krvavega boja svojim nesrečnim bratom velik križ v spomin.
Pozneje so kmetje zidali na mestu, kjer je nekdaj stala kapelica, novo cerkev, v katero so postavili spominski križ kot oltarno podobo.
Zato se imenujeta še dandanes cerkvica in hrib Sv. Križ.
Ljudstvo pripoveduje, da je hrib Sv. Križ znotraj votel in da se nahaja v njem veliko jezero, ki služi silnemu zmaju kot prebivališče. Če bo ta nekdaj planil na svetlo, bo uničil svet.
O GAVGAH (VISLICE)
JO lizu sedanje parne žage, v občini Doropolje, se nahaja proti zapadu grič, imenovan Gavg’e. Tam je bilo nekdaj morišče planinske sodnijske gospode.
Zadnja je umrla na tem mestu mlada deklica, radi detomora in sicer proti koncu 18. stoletja.
Ko je molila zadnji očenaš, je trajalo rabeljnu že predolgo, mahnil je z mečem in odbil deklici glavo, ravno ko je v Češeni Mariji prišla do imena Jezus.
Daljne besede dokonča molitve je govorila odbita glava in šele po molitvi so usta utihnila za vedno.
Zidani spodnji del vislic je pred kakšnimi štiridestimi leti kupil kmet Bouha, ki je s kamenjem podzidal svoj hlev. A pri tem ni bilo prave sreče, kajti ta hlev je kmalu pogorel.
POGREZNJENO MESTO
IV ad Št. Vidom proti Podvinam se nahaja ravnina, na kateri je nekdaj stalo utrjeno mesto.
Radi pregrešnega življenja prebivalcev je bilo mesto pogreznjeno globoko v zemljo in kjer je nekdaj stala bogata naselbina, je sedaj nerodovitna gmajna.
Pred par stoletji so hoteli pastirji na tej gmajni kopati vodnjak.
Ko so bili že precej globoko, so začuli v zemlji glas zvonov.
Prestrašeni kmetje so pobegnili ter so prepustili vodnjak propadu. Od tistega časa pa nikdo ni poskusil več na gmajni pri Št. Vidu kopati vodnjak.
ZAKLAD PRI SV. KRIŽU
JCriži na vrhu Sv. Križa nad križem potom niso od nekdaj stali v zato pripravljeni kapelici, temveč so se nahajali pod milim nebom na travniku pod cekrvijo. Kapela je bila šele zidana l. 1840.
Pripetilo se je, da je neki jetnik v Gornjem gradu neki ženski pravil, da je pri cerkvi Sv. Križa blizu Planine pod srednjim križem zakopan sodček z denarjem.
Takrat so bili križi pa že prestavljeni v kapelo in na mestu, kjer so nekdaj stali, se je nahajala krompirjeva njiva.
Ko je nekoč oče sedajnega Cerkvenika Jožefa Gučeka prišel zvonit poldan, je videl, kako je tuja Ženska razkopavala na njegovi njivi.
Ko jo je Cerkvenik vprašal kaj da tukaj dela, mu je žena povedala, kaj ji je jetnik v Gornjem gradu pravil o zakladu pri Sv. Križu.
Nato je Guček pustil žensko naprej kopati in se je vrnil domov. Ko je zvečer zopet prišel zvonit, je ni bilo več videti.
Drugi dan je on sam iskal kjer je žena kopala, a našel ni ničesar.
O STRAHU NA URBASOVI KOVAČNICI
JC.o je bil stari kovač Urbas umrl, se je slišalo v podstrešju kovačnice vsako noč ropotanje in rožljanje, katerega vzrok si domači niso znali razjasniti.
Podnevi so preiskali podstrešje, kjer so našli med različnimi ropotijami star meč z imenom grofa Ulrika II. Celjana. V sledečih nočeh se je ropotanje ponovilo še hujše, tako da si kovačevi niso znali več pomagati. Naenkrat je prišla stara Čukova Katra ter svetovala, ko je zvedela kako in kaj, da naj Urbasovi prodajo star meč in z denarjem plačajo s v. mašo. Kmalu potem je meč baje kupil nadučitelj Franc Rauter za 60 krajcarjev in ta denar je nesla kovačica provizorju, ki je res črez par dni daroval sv. mašo kakor jo je Urbasovka zahtevala in Katra nasvetovala.
Od tistega dneva je na podstrešju kovačnice zavladal mir in, kakor trdi sedajni kovač, Urbasov vnuk, ne straši več.
t
PLANINA s Sv. Križem
leta 1926.
ft«?
NIKO KURET
BESEDA O AVTORJU
/I/l alo je beročih Slovencev, ki bi jim bilo ime Ane Wambrechtsamerjeve neznano.
E v JL Slovenski prevod njenega velikega zgodovinskega romana "Danes grofje Celjski in nikdar več" je izšel v petih izdajah (1940, 1962, 1963 in dve z letnico 1977), pet izdaj je doživel ' tudi nemški izvirnik (od 1933 dalje). Preostali njen pripovedni opus ostaja v nemškem izvirniku, čeprav njegova tematika - vse povesti in novele se godijo na Slovenskem Štajerskem - in literarna cena kličeta po prevodu.
Ana Wambrechtsamerjeva (1897-1933) je bila hči slovenske matere (Marije roj. Rožanc) v slovenskem okolju akulturiranega trgovca Friderika Wambrechtsamerja na Planini pri Sevnici. Tam je obiskovala ljudsko šolo. Oče je imel na Planini trgovino in posestvo, mati je bila poštarica. Ko je oče delno ohromel, je L 1909 prodal posestvo in opustil trgovino. Družina se je preselila v Studence pri Mariboru, kjer je mati prevzela novo odprto pošto. Ano so po končani ljudski šoli dali v Celje na meščansko šolo, kjer pa je končala samo prvi razred. Uk je morala nadaljevati na meščanski šoli v Mariboru. Nato se je vpisala na učiteljišče, kjer je obiskovala le dva letnika. Zavoljo bolezni je morala l. 1913 uk prekiniti. Dve leti je ostala doma in se sama izobraževala v literaturi, zgodovini in glasbi. Bila je dobra violinistka. Opustila je misel na nadaljnje šolanje in se l. 1915 vpisala na poštarski tečaj.
Pesmi in črtice je začela že Zgodaj objavljati v celjskem nemškem tedniku. Na poti nemške pisateljice, ki jo je ubrala, ji je bil mentor celjski urednik Franz Schauer. Njeno pisateljevanje sega že v l. 1917, ko je objavila svojo prvo črtico ("Das letzte Triantschen - Zadnje trijančenje", v: Die Deutsche Wacht, Celje 3.2.1917). Z njo je krenila v domačijsko literaturo, ki jo je pred prvo svetovno vojno v Avstriji uveljavil zlasti Peter Rosegger, iz katere je potem našla pot v Zgodovinsko pripovedništvo. Reminiscence iz domačega kraja in vztrajen študij arhivalnih virov so ji bili neusahljiv vir literarnega ustvarjanja. Imela je zanesljiv zgodovinski čut. Dogodek, ki je zanj izvedela ob svojih obiskih na Planini, je znala mojstrsko transponirati v zgodovino. Pri tem si je osvojila nekoliko arhaični slog, ki je posebno značilen npr. v njenem romanu o celjskih grofih. Med njenimi najboljšimi deli velja navesti poleg omenjenega romana črtice in novele "Der Gusei" (1925), "Paul Hamerfjold" (1926), "Der Hof am Eicheck" (1927), "Der Spann vomSpann-hof' (1930), "Ein Soldatengrab" (1930), Der "Prdfekt" (1931), "Ein altes Lied" (1931), 'Das Glockenspiel" (1931), "Vom roten Malefiz" (1932), "Das Gliicksspiel des Grafen Tattenbach" (1932), "Montpareis" (1933). Objavljala jih je v glavnem v celjskem nemškem tedniku, tudi v graškem "Heimgarten" in v graški "Tagespost".
V teh letih je nastajal njen veliki roman o celjskih grofih ("Heut’ Grafen von Cilly und nimmermehr"), ki je izšel leta 1933 pri Leykamu v Gradcu. Nekaj mesecev po izidu knjige je avtorica podlegla bolezni na srcu. Po njeni smrti je izšla l. 1935 v knjižni obliki zbirka njenih Zgodovinskih povesti ("Das Gliicksspiel des Grafen Tattenbach und andere historische Erzdhlungen 'j.
Dobršen del njenih spisov se je rojeval iz njenega študija arhivalnih virov za njeno obširno kroniko Planine ("Die Chronik des Marktes und der Herrschaft Montpreis", 1926), ki jo v
vezanem tipkopisu hrani graški Deželni arhiv, v njenem slovenskem prevodu pa Zgodovinsko društvo v Mariboru (1932).
Okoliščine so bile krive, da se Wambrechtsamerjeva že kot začetnica ni usmerila v slovenski kulturni prostor. Nemška meščanska šola, učiteljišče, nemškutarsko okolje in morda ne nazadnje njen nemški literarni mentor so bili pri tem odločilnega pomena. Seveda je bila nasprotna utež njena prav izredna, romantična, zanesenjaška navezanost na rojstni kraj, kjer je preživljala počitnice in dopuste vsako leto vse do svoje smrti. Ljubezen do Planine in njene okolice je z leti vse bolj dramila njeno narodno zavest. Ko je pod konec svojega kratkega življenja dosegla vrh svojega nemškega pisateljskega dela, se ji je z vso silo porodila želja, da bi mogla pisati slovensko in bi mogla biti slovenska pisateljica.
To dostikrat pretresljivo razodeva korespondenca z njeno prijateljico, tedaj učiteljico na Planini, Elo Jurše-Milavčevo. Zahvaljujem se ji na tem mestu, da mi je dala koresponcenco (62 pisem od 1926-1933) na vpogled.
Wambrechtsamerjevci je govorila planinsko narečje, znanje knjižnega jezika ji je dala ljudska šola. "Knjižna" slovenščina v njenih pismih ni brez trdot, a je v glavnem pravilna, včasih kar gladko tekoča. Saj so jo v Gradcu spremljale slovenske knjige. Rada navaja Prešerna in Zupančiča.
Ko omenja svoje literarno delo, piše v pismu 12.3.1927: "...Žal samo, da ne znam pisariti v milem materinem jeziku..."
V pismu 8.4.1926 nakaže - a samo nakaže - ozadje svoje tragike: "Mene je norčevalo krivo prijateljstvo več nego polovico mojega sedanjega življenja. Vleklo me je iz vrst mojih slovenskih rojakov in iz naročja domovine. Prepozno sem spoznala to zmoto. Prepozno zato, ker v uri spoznanja ni bilo več popolne vrnitve, ker sem si bila sama poprej pot nazaj zabranila..." Pisateljici je bilo tedaj 29 let. Katero je bilo tisto "krivo prijateljstvo" - utegnilo je segati v njena mariborska leta - ne izvemo in tudi danes ne vemo. Dejstvo je pač, da se je že zgodaj zavedala svoje izkoreninjenosti. Ta zavest je bila z. leti vse močnejša. A prvotni resignaciji je sledil odločen preobrat. Cim bolj se je uveljavljala kot nemška pisateljica, tem huje ji je bilo in tem trdnejša je postajala njena volja, da začne pisati slovensko. Zavedala se je sicer, da ji manjka jezikovnega znanja. Začela se je vztrajno truditi, da bi zamujeno popravila.
Škoda samo, da ni znala poiskati slovenskega mentorja, da ni znala ali ni mogla navezati živih stikov s tedanjim slovenskim kulturnim življenje. Njen prijateljski krog je bil za to prešibak.
L. 1930 se je že očitno odločila, da bo začela pisati slovensko (19.12.1929): "...Po zgotovljenem prevodu v nemščino (Novačanovega "Hermana") pride neko delo na vrsto. Slovencem namenjeno in seveda v domačem jeziku. Sicer me pa vsa oblika in vsebina ne veže preveč na moderno in popolnoma nad narečjem stoječo slovenščino..." Določneje o svoji nameri ne piše. Ali je mislila pri tem na slovensko zgodovinsko igro "Za staro pravdo", ostaja samo domneva.
Sicer pa so jo celjski grofje tako pritegnili, da se jih je lotila najprej. V naslednjih letih (1931-1932) je nastalo obširno besedilo blizu 800 strani rokopisa.
Ni pa odnehala v svoji narodni zavednosti. Že 27.10.1928 je napisala v pismu: "Sicer pa pripomnim, da v vseh položajih pridržujem vedno pravilna slovenska imena in rabim nemška samo tam, kjer so zgodovinsko dokazana, ker hočem nemškemu bralcu pokazati pravilno sliko v Spodnji Štajerski, namreč slovensko ljudstvo, Nemce pa kot priseljene meščane in tržane..."
Značilno se mi zdi, kar je zapisala ob obisku svoje znanke F. v Gradcu (9.3.1932): "Danes ima F. god. Mislim, da je prav rada tukaj. Samo z njeno nemščino ni kaj posebnega. Zmenoj sploh ne govori v tem jeziku. Siliti je pa ne moram in nočem, ker sem samo vesela, če lahko govorim v domačem jeziku."
Trudila se je na vse načine, da bi svoje slovensko jezikovno znanje izpopolnila. "Sedaj čitam drugi zvezek Jurčičevih spisov", piše v pismu 22.12.1928, "čeprav ga novejši slovenski pisatelji prekašajo, vendar imam njegove spiske jako rada, ker mi je, kakor da bi se v njih pogovarjala s preprostimi kmeti preljubljene domovine, kakor da bi hodila tam od hiše do hiše vasovat..." Slovensko branje je zvesto nadaljevala V pismu 19.12.1930 razpreda svojo misel: "...Seveda je Jurčič... prestarinski za današnji čas in sedanje stanje slovenske literature..."
Nato nadaljuje: "Da sem začela svoje študije pri Jurčiču, ima svoj povod v istini, da se mora od kraja začeti in tudi študij slovenske literature in jezika ne sme biti izjema. Jurčiča sem dokončala, sedaj prideta Cankar in Vladimir Levstik na vrsto, katerih novele in druge spise občudovati sem že imela priliko. Da, jezik obvladati kakor Ivan Cankar - klasik, to je ideal mojega truda. Kratkomalo, da boš vedela in lahko pravila slučajno, da bi kdo vprašal, - ne pečam se z drugimi knjigami kakor s slovenskimi in delam si, kadar naletim na besedo, ki jo sicer razumem, a (je) nisem bila doslej vajena rabiti, jo napišem takoj v zvezek nemško in slovensko; na ta način si napravim ročni slovarček. Na vsak način pa ostanem pri svojem programu..."
Za poskus je prevedla v slovenščino dve svoji novelici, "Gospod prefekt" in "Gospodič Jurij" (obe sta shranjeni v prepisu njene matere). V pismu 19.12.1930 piše: "Ta moj prevod "Prefekta" je bil poskus, v katerem nisem ravno pričakovala uspeha. Sicer pa nikakor ne mislim popustiti študij slovenskega jezika, kakor i ne odjenjam na enkrat pokazani in kot dobre spoznani poti. Samo uspeh bode šele kakšno leto pozneje pričakovati... Na vsak način pa ostanem pri svojem programu. Novačanov "Herman Celjski" je prestavljen do četrtega dejanja in upam, da ta prevod še letos dokončam. Sicer hočem dr. Novačanu stvar predložiti za avtorizacijo; kajti ta izvrstna ž.aloigra je vredna, da postane znana med vsemi izobraženimi narodi. Rada bi pa še... postavila to dramo na nemški oder, češ: "Evo, to zna sin slovenskega naroda!" "Leta 1924 je že prevedla v nemščino Zupančičevo "Veroniko Deseniško", ki je obležala v rokopisu. "Herman" pa je izšel v tisku l. 1977 pri dr. Rudolfu Trofeniku v Miinchnu (Hermann von Cilley. Drama in fiinf Akten von Anton Novačan).
Wambrechtsamerjeva se je omožila l. 1922 z mnogo starejšim uradnikom Sigmundtom. Zakon ni obstal. Pozneje se je seznanila s trgovcem Hansom Buchenauerjem, ki je bil slovaškega rodu in znan lirski pesnik (psevdonim: Hans Lehrback). Ker je bil prostestant, se ni mogla poročiti z njim, dokler ni prestopila v protestantsko vero. Ta njen korak jo je sprva odtujih njenim planinskim prijateljem. To jo je močno prizadelo. Dne 8.4.1926 piše: "Kaj je rekla Cerkev, mi ni zadostovalo; kaj pravijo fdozofi, tudi ni prava resnica. Torej iščem naprej. Vem, Slovenci so verno ljudstvo in so srečni v tej vernosti. Tudi moji pradedje so bili takšni. Ako bi bila jaz postala slovenska gospodinja na domači zemlji, bi bila tudi postala verna žena in mati... Slovenec (je) tudi lahko danes protestant in s tem ne škodi prav nič svojemu prepričanju kot Slovenec in svoji zvestobi do domovine..."
O njeni poznejši krizi (1930), po kateri se je vrnila h katoliški veri, in o okoliščinah, ki so jo spremljale, v ohranjenih pismih žal, izvemo komaj kaj (pismo 19.12.1930). Morda jih nekaj manjka.
Zakon s trgovcem ji je prinesel hude obremenitve. Zdi se, da je skrb za trgovino z uslužbenci
r
zlasti v letih svetovne gospodarske krize padla v veliki meri nanjo. Pogosto je morala namesto moža na poslovna potovanja. V pismu 29.5.1932 potoži: "Vsako jutro ob petih že delam za trgovino in neprenehoma do poznega večera. Komaj da jem opoldne. Če bi tako neslo, kakor me Žene, bi bilo prav. Pa ob sedanjih razmerah je dosti skrbi, preveč dela in premalo zaslužka. Zraven še pa naj zagotovimo rokopis romana do 10. julija za založnika. Bog ve, kako bo to mogoče...”
Z možem sta z gotovino, ki sta jo imela, in ob materini pomoči kupila na graškem grajskem hribu vrt s poletno hišico. Vanjo se je Wambrechtsamerjeva zatekala v prostih urah, pisarila in vrtnarila. "Povrh še pa v vrtu salato plejem in krompir okapam", piše v istem pismu 29.5.1932, "rože zalivam pa paradajs in buče sadim. Zdaj si pa menda lahko predstavljaš, kako sem zaposlena..."
Kaže, da so mnogotere okoliščine pripomogle, da ji je 4. avgusta 1933 odpovedalo srce. Žara Z njenim pepelom počiva na planinskem pokopališču. Ob petletnici smrti so na njeni rojstni hiši vzidali spominsko ploščo.
Wambrechtsamerjeva je dosegla svoj vrh v nemški literaturi, hkrati se je odpravljala na pot slovenske pisateljice. Kljub njeni močni volji in silnemu trudu bi bila ta pot - po mojem - zanjo veliko tveganje. Smrt ji je ustavila korak.
Mislim, da ostajamo slovenski rojaki njeni veliki dolžniki.
Niko KURET
(Ob 50-letnici smrti Ane Wambrechtsamerjeve, avtorice romana o celjskih grofih. "DELO", štev. 196, 25.8.1983, Književni listi str. 8-9.)
KAZALO
Beseda na pot prvi razširjeni izdaji.....................................................
Predgovor................................................................................
UVOD.................................................................................... 7
Prvi domači gospodarji planinske zemlje..................................................1
Začetki trga Planine.....................................................................2
Prvi nasledniki grofa Engelberta Pilštanjskega...........................................2
Planinski vitezi.......................................................................  2
Propad bogastva in mogočnosti............................................................7
Planinska župnija.......................................................................10
Zadnji vitezi planinski.................................................................10
PLANINA KOT POSESTVO CELJSKIH GROFOV....................................................18
Janez Pirhajmer.......................................................................  18
Grad Planina zopet zastavljen.........................................................  18
Vpliv Celjanov v cerkvenih zadevah, razvoj trga.........................................19
Janez Suliulamp, planinsko župnišče v Št. Vidu......................................... 27
Marijin beneficij v cerkvi Sv. Vida.....................................................27
Trž.an Peter s Planine................................................................. 22
PLANINA KOT FEVD DEŽELNIH KNEZOV (Habsburžanov).........................................24
Župnik Khyzeleker.......................................................................24
Reinprecht Rajhenburški in Jurij Katzendorfer.........................................  25
Urbar iz leta 1496....................................................................  25
Iz turških časov........................................................................37
Kašča...................................................................................37
Župnik Krištof Škofič...................................................................39
Nadvojvoda Karol zastavi Planino Joštu Jožefu Thurnu....................................39
' Najemnik Jurij Ainkhiirn............................................................  39
Tožba med Škofičem in Urbanom Ainkhiirnom...............................................41
Meje planinskega okraja v 16. stoletju..................................................42
Grajski mlin pod trgom....................................................................43
Zapisnik planinskih tržanov iz leta 1575................................................. 44
Leta 1567. imenovani planinski tržani...................................................  45
Zapisnik Planini podložnih vaščanov.......................................................45
Skofičeva prošnja radi prostega posestva v trgu...........................................46
Grajska kapela za časa najemnikov.........................................................47
Loj za cerkvene sveče.....................................................................48
Kužna bolezen.............................................................................48
Kmečki upor, Ilija Gregorič, planinski načelnik Ravbar....................................49
Bitka pri Lesičnem........................................................................49
Pismo oskrbnika Siebeneicherja o uporu....................................................50
Zadnja leta župnika Škojiča, Marks Anton Moscon...........................................50
PLANINA KOT F IDE J KOMIS RODBINE MOSCON..................................................52
Oporoka Janezu Baptista Valvazorja........................................................52
Rodbina Pajk v Dolu...............................................................   .....52
Urbarij planinskega gradu iz leta 1593................................................... 53
Zapisnik tržanov, vasi in vaščanov, vinogradski davki....................................104
Polhove jame.............................................................................106
Pristava................................................................................ 107
Grajski mlin ............................................................................108
Ribja lovišča............................................................................108
Gozdovi .................................................................................108
Sramotni steber in vislice...............................................................108
Stare navade planinskega trga............................................................109
Red za cestnino in trž.nino..............................................................109
Pravice tržanov v grajskih šumah..........................................................HO
Drvarski in davki na svinjsko rejo.......................................................110
Ptičji lov in lov na divjo zverino.......................................................110
Kupne pravice............................................................................110
Žitne mere...............................................................................110
Vinogradske mere.........................................................................111
Tlaka tržanov..........................................................................  111
Tlaka bajtarjev, ki žive okoli trga......................................................111
Sodarska tlaka............................................................................Ul
Tlaka ribičev............................................................................112
Tlaka za vožnjo rant in kolov...........................................................112
Prvi Mosconovi oskrbniki, Škofičev prepir s Planinčani..................................112
Župniška tlaka..........................................................................114
Rodbinska imena in kmetije v časih Mosconov.............................................115
Kako je vikar Piscator pobegnil...........................................................H5
Nasledniki Škofiča in Siebeneicherja.....................................................116
Nasledniki Marksa Antona Moscona, Razne pravde..........................................117
Ime "Pri fari" za Št. Vid...............................................................118
Novi kmetski upor, kuga in različne pravde................................................H8
Različne cerkvene zadeve.................................................................120
Nove pravde graščakov....................................................................121
Zapisnik in inventura dediščine Ivana Jakoba Moscona.....................................122
Pravda med Ivanom Joštom in Ivanom Jakobom Mosconom.....................................126
Prvi planinski nadlogar..................................................................126
Prepir Janeza Herberta Moscona z jezuiti.................................................126
Razsodba v tem prepiru...................................................................153
Upori radi desetine, Mihael Pavline in njegov prepir z graščakom........................136
Zaslišanje podložnikov o tlaki in desetini...............................................139
Globa za nepokorne kmete.................................................................142
Zapisnik o zapuščini grofa Jožefa Moscona................................................144
Divje koze v našem okraju............................................................... 145
Pravda z baronom Wintershoffen...........................................................148
Zapisnik vseh hiš pod planinsko oblastjo.................................................150
Izvleček iz krstne knjige................................................................159
Terezijanski kataster....................................................................160
Smrt zadnjega planinskega Moscona........................................................179
Inventarij o imetju zadnjega planinskega Moscona.........................................183
Planinski urad...........................................................................190
Župnik Blaž Uršič in ustanovitev planinskega beneficija..................................190
* * *
PLANINA POD GOSPODARSTVOM FRANCA ANTONA PROTASIJA
IN NJEGOVEGA SINA JOŽEFA KAZIMIRA................................................193
Iz kriminalnih listin planinske sodnije..........................................195
Razne cerkvene zadeve............................................................197
Zapisnik za Jožefov kataster.....................................................198
Planinske hiše in njih posestniki................................................201
Upor planinskih kmetov.........................................................  203
Planinska kaplanija..............................................................204
Iz ljudskih zapisnikov planinskega gradu.........................................205
Cesarske listine radi dveh novih sejmov..........................................212
Različne javne zadeve našega trga koncem 18. stoletja...........................213
Ženitve in drugi osebni dogodki koncem 18. stoletja.............................213
Bohinčeva pravda radi kruha......................................................217
Pravda med Gorišekom in Bohincem.................................................218
O noši planinčanov koncem 18. in začetkom 19. stoletja..........................220
Razni dogodki....................................................................221
O fužini pri Zagorju.............................................................221
Kako je fužina kupovala kmetije in zemljišča....................................222
Razni dogodki v začetku 19. stoletja.............................................222
Planinska ljudska šola...........................................................224
Spremembe v št. vidski župniji, Francov kataster................................224
Konec Protasijevega gospodarstva in njegova prva naslednika.....................226
PLANINA KOT LAST DOKTORJA JOŽEFA GORIŠEKA 1830. - 1850..........................227
Navade pri krstih, porokah in pogrebih...........................................230
Zadnja leta Gorišekovega gospodarstva............................................235
PLANINA V ČASU USA BARONA KINSPERGA
IN NJEGOVEGA NASLEDNIKA JOŽEFA HOLANDA 1850. - 1863.............................236
Veliki požar leta 1862., Konec Holandovega gospodarstva..........................238
GRAD PLANINA POD GOSPODARSTVOM GROFA GUSTAVA BLOMEJA 1863. - 1903...............240
Pospravljanje iz. grajske kapele, Prezidanje cerkve Sv. Marjete.................249
Različni osebni dogodki iz druge polovice preteklega stoletja...................249
Zakopan stari denar..................................................................250
Zopet obnavljanje v Bohorju, Službeni les iz Jarčeka.................................254
Spremembe med tržani in razdejanje starega gradu.....................................255
Ropar Guzej..........................................................................258
Različni trški in graščinski dogodki.................................................262
DOGODKI OD LETA 1894. DO PREVRATA LETA 1918..........................................266
Iz najnovejšega časa do konca svetovne vojne........................................ 269
Zidanje vodovoda.....................................................................272
Odvzema zvonov v svetovni vojni......................................................276
Od začetka kraljestva Jugoslovanov do današnjega dne.................................277
Nov zvon...........................................................................  279
PRILOGA..............................................................................285
Rodoslovno drevo planinskih vitezov..................................................287
Rodoslovno drevo celjskih grofov.....................................................288
Posestniki planinskega gradu........................................................ 289
Najstarejše rodbine našega trga......................................................291
Najstarejša kmetska imena v planinskem okraju........................................291
KAJ NAM LJUDSTVO PRIPOVEDUJE.........................................................293
Pravljica o zidanju planinskega gradu................................................293
Glinja jama..........................................................................294
Turška lipa..........................................................................294
Pravljica o Sv. Križu................................................................295
O "Gavgah" (vislice).................................................................295
Zaklad pri Sv. Križu.................................................................296
O strahu na Urbasovi kovačnici.......................................................296
Niko Kuret - Beseda o avtorju
1995-155