HEDVIKA, 
banditova nevesta. 

Povest iz sedemnajstega stoletja. 

Za prosto ljudstvo po T, Körnorj euern igrokazu predelal 

M. Kramar. 
---,A>, 1 1, natise k . 

Ljubljani, 1903. 
Založil in prodaja Anton Tur k, knjigovez . 


Tiskala Katoliška Tiskarna . 


t2 

.em.0..Nee.A.ves 

Prvo poglavje.


Pred več' sto leti ponašala s e 
je lahko naša mila slovenska zemlja z lepim številom 
večjih ali manjših gradov . 
Skoraj na vsakem prijaznem holmcu, na vsaki strmi 
peeini bodi-si romantidn e 
gorenjske, vinorodne dolenjske ali z naravnimi čud i

k 

in lepotami obdarjene notranjske strani kipel je gra

dič v zračne višine. Dandanes pa leii 
večina teh gradov v prahu in razvalinah, tu in tam se ge komaj pozna kraj , 
kjer so stali, a vendar nam nagi kmetje 
ge vedno vedő kaj povedati o plemenitagih, ki so bivali tukaj . 

Razrušeni so bili ti gradovi deloma 
v krvavih bojih z Ijutimi Turki, ki so 


4 

tako pogostoma napadali našo domo

vino, deloma pa so počasi sami razpali . 
Ko je narnreč vladarjev ukaz omejil prevelike pravice plemenitaške ter kmet a 
bolj in bolj vzel v svoje varstvo, zginila sta iz gradov sijaj in bogastvo . 

Cloveka, ki si ogleduje te razdrtine , 
navdajajo nehote otožne misli in nehote 

primerja današnje čase s preteklimi dnevi . 
Sedanji tukajšnji prebivalci so le pisan i 
gadje, zeleni kuščarji in ponočne sove, 
nekdanji posestniki gradu pa — kdo 
ve, koliko hrabrih junakov in krvoločni h 
nasilnežev je bilo med njimi — sp é 
trdno smrtno spanje. Od vsega bogastva in vse bliščobe ni ostalo nič druzega, kakor kup mrtvega kamenja . Z 
bršljanom poraščeno smrečje in stoletni 
gabri le šepetaje motijo grobno tišino . 
Kadar potegne veter, tužno pripovedujejo človeški domišljiji o nekdanji slav i 
in človeku se dozdeva, da sliši po ušesih 
doneti staro pesem, ki v prepričujočih 
besedah popeva, kako minljivo je vse, 
kar stvari človeška roka, prej ali poznejgotovo razpade . 

Na južno - vzhodni strani Kranjsk e 

leži mesto Kočevje. Le malo milj od 
mesta proti zahodu stoji na podnožji 


5 

malega gorovja končujočem se v nizekgrič polu razdrt grad, čegar trdno zidovje priča, da je bil nekdaj ta gra d 
majhna trdnjava. Trnje in grmovje raste 
sedaj po razvalinah, kjer so nekdaj stanovali srečni ljudje . Za gradom je gorovje do vrha poraščeno s smrekami 
in jelkami, pod gredom pa ovija trta 
svoje šibe po mladih deblih in razpale m 
zidovji. Doli v dolini se razprostira prijazna vas, obdana z rodovitnim sadni m 
drevjem, katero se spomladi vidi kakor 
cvetoči log. 

Drugo poglavje. 

Felzek se imenuje ta grad in je bil 
sprva lastnina milosrčne grofovske rodovine, katera se je po gradu tudi Felze k 
imenovala. Koncem sedemnajstega stoletja prebival je tukaj stari Gerhard s 
svojo soprogo Nežo. Stari gospod je 
bil zvest državljan in se je v svoji mladosti za tridesetletne vojske v marsikaterem hudem boji hrabro boril z a 
domovino . Pozneje se je preselil s svoj o 
ženo na mirni grad Felzek, kjer sta v 


6 

nekaljeni sreči živela drug za druzega. 
Zvesti podložniki so jima bili iz srca 
udani in prijateljska vez s sosednimi 
plemenitaši je množila njih srečo. 

Nepopisljivo je bilo veselje Gerhardovo in Nežino, ko jima Bog podari 
zdravega in krasnega fantiča in to tem 
bolj, ker je bil njun zakon do sedajbrez otrok. Dan, ko je dete prejelo zakrament svetega krsta, ni bil le za 
grofovsko rodovino dan veselja, temveč 
tudi za vse podložnike felzeškega gradu. 
Mladega grofiča skrbno vzgojiti je bila 
očetu in materi najslajša dolžnost. Dete 
se je telesno in duševno krepko razvijalo in iz malega deteta vzrastel j e 
čvrst deček. 

Mladi grofič Julij je dobil kmalu 
tovarišico . Oče njegov je imel gozdarja, 
katerega je pa le bolj zaradi prijateljstva 
in hvaležnosti, kakor pa zaradi službe 
imel na graščini. Hartman, kakor se je 
gozdar imenoval, je namreč Gerharda 
že dvakrat otel iz smrtne nevarnosti. 

časa, ko je Gerhard omenjeni grad 
dobil kot dedščino svojih prednikov v 
last, prišel je tudi Hartman ž njim in 
novi gospodar ga je imenoval nadzornikom graščinskih gozdov. Kmalu potem 


7 

se je gozdar poročil ; a že čez leto 
dni vzame mu nemila smrt drago ženo,
katera mu v spomin zapusti le nekajmesecev staro dete . Grofinja se uboge 
sirote usmili, vzame jo k sebi ter j o 
goji, kakor bi bila njena lastna hči. Dete 

ni leta dopolnilo, ko tudi oče nevarno 
zboli in umrje ; huda kužna boleze n 
storila je konec njegovemu življenju. 
Na smrtni postelji obljubita gozdarju 
grof in grofinja, da hočeta za otroka 
kakor za lastnega skrbeti. tako tolažbo Hartman mirno in na veke zatisne 
trudne oči . 

Karstagrofin grofinja umiraj oä'emu 
gozdarju slovesno obljubila, izpolnjeval a 
sta pozneje natanko. Isto vzgojo, kot 
nju lastni sin, prejemala je tudi gozdarjeva hčerka. Otroka sta se jako ljubila 
in drug ni mogel biti brez druzega . Kajlepojebilogledati čvrstega dečka, krasno 
podobo nežne mladosti, s temnimi kodri 
in velikimi rujavimi očmi, in majhno, 
plavolaso, modrooko deklico, ko sta 
se igrala . In kako je bil grof vesel, 
videč, s kako skrbjo Julij na svojo za 
dve leti mlajšo Hedviko pazi, kako hrabro 
se v bran postavi, ako jej kaka nevarnost 
preti. Nobena pečina ni bila prestrma, 


nobeno trnje prebodeče, da ne bi tj a 
dospel in ne vtrgal redko cvetoče cvetlice, katera se je dopadla Hedviki in 
jej iste v dar podal. S solznimi očmi 
je čestokrat Hedvika prosila očeta, najne kaznuje Julija, čeprav je časih pa č 
zaslužil biti nekoliko okaran . 

Kakor sta se otroka telesno in duševno krepko razvijala, ravno tako j e 
tudi ljubezen v mladostnih srcih nehot é 
jela prve kali poganjati . Deček postan e 
čvrst mladenič, nežna deklica pa se razcvita jednako krasni pomladni roži, katera ima v kratkem ves njen kinč raz 
trositi po samotni, tihi okolici . 

A sreča ni stanovitna. Hipoma, že 
&z noč se ospé in nemila usoda preganja človeka. Tudi v grad, kjer je vedn o 
vladala neskaljena sreč/a, posegla je seda jpogubljiva roka nemile usode ter razdjala blagi, domači mir . Avstriji je pretila velika nevarnost ; na dveh strane h 
pritiskal je sovražnik v deželo in cesar 
Leopold I. je bil v hudih zadregah. Javne 
blagajnice so bile prazne in le z velikim 
trudom se je posrečilo cesarskim voj 
vodom zbrati armado, katera je pa bil a 
po vsem premajhna, da bi odgnala tak o 
močnega sovražnika. Prvi bil je to Lu


9 

dovik XIV., francoski kralj . Leopoldu I . 
škodoval je kakor je vedel in znal ; 

spuščal se je z vojskami nanj, trgal mu 
je najlepše dežele iz njegove krone te r 
podpihoval najmogočneje njegove podloinike proti njemu. A vse to mu je 
bilo še premalo, klel ga je popolne m 
zadušiti in ker je bil za to sam preslab , 
obrnil se je s prošnjo za pomoč celó 
do Turkov, da-si tudi se je imenoval 
sam in so ga imenovali po vsej Evropi 
najbolj krščanskega kralja . — Veő let 
nagovarjal je Turka, obetal mu zlat e 
gradove in vso svojo vojsko za pomoč , 
če plane na ubozega Leopolda I. 

Seveda sta veliki vezir Köpreli Mustafa in njegov cesar to ponudbo vsprejela ter obljubila, da planeta z velik o 
vojsko na 0gersko, kar se je tudi v 
resnici zgodilo. 

Kaj slaba bi se cesarju Leopoldu I . 
godila, da ne bi imel v svoji armadi 
tako izvrstnih mői . Princ Karol lota.
rinški, Ludovik badengki, pred vsemi pa 
blagi princ Evgen so bili možje, katerih 
namen je bil oteti Avstrijo preteče pogube. 

tacih stiskah potrebovala je domovina hrabrih junakov in ialostna vest 


lo 

o bliiajoči se vojski je hudo vznemirjala 
preplaAene okoMane felzeškega gradti ;
kajti od tod pa do turške meje ni bilo 
posebno daleč in bati se je bilo treb a 
nepričakovanih turških napadov. Strah 
pred krvoločnimi Turki bil je na 0gerskem velik. Kmalu prihrumi turška 
druhal v deielo, poiiga mesta in vasi, 
iene, mladeniee in odete pa via& v 
suinost. 
Za vojno četo, katero je imela 
Kranjska v boj poslati, dal je tudi gra d 
Felzek potrebnih junakov. Stari grof 
podal bi se bil tudi sam s deto na d 
sovrainika, de bi ga ne bila nadleina 
bolezen v nogi primorala doma ostati . 
Ko ga pa njegov sin, kateri je sedajizpolnil sedemnajsto leto in je bil telesno 
lepo razvit in močan, prosi dovoljenja, 
naj se sme v boj nad sovrainika podati , 
tedaj mu Gerhard ni hotel goreče Zelj e 
odredi. Akoravno je krvavelo očetovo 
srce, videč, v kako nevarnost se hoč e 
njegov edini sin podati, vendar si j e 
bil v svesti, da je treba domovino otet i 
preteče pogube. Se s tajim srcem pa 
je grofinja dovolila v njegov odhod , 
a tolaiba, da je njen sin v božjih rokah , 
hladila je globoke srene rane . 


11 

Kakor strela iz jasnega neba, tako 
nenadoma in hudo je zadela Žalostna 
vest Hedvikino srce ; niti besedice ni 
odgovorila, ko ji grofinja pove, da odide 
njen prijateij in tovariš iz mladih let v 
vojsko ; le nekaj debelih solz, ki so se 
vlile iz krasnih oči doli po rudečih licih, 
pričalo je o hudih notranjih bolečinah. 
Ze nekaj časa poprej čutila je Hedvika, 
da ljubi julija, a sramožljivost jej ni 
dopustila mu tega naznaniti in skušala 
je po moči, da se ga kolikor mogoče 
ogiblje. A zdaj, ko ga ima morda na 
veke izgubiti, zdaj še-le čuti, kako zeló 
ga ljubi, bolj ljubi kakor se more brat 
ljubiti in kako težka bo ločitev za njo. 

Na večer pred njegovim odhodom 
snideta se Julij in Hedvika sama na 
vrtu. Kako Žalostno je on zrl v njene 
modre oči, tako milo, kakor da bi hotel 
ssamimtem pogledom izraziti vso svojo 
notranjo ből. Sladek poljub na rudeči 

ustni pričal je vročo ljubezen. Hedvika 
položi svojo glavico njegove prsi 
in jame milo jokati. Ceravno je bil 
sam silno žalosten in potrt, vendar j e 

skušal Hedviko tolažiti s tolažilnimi 
besedami. Odkrije jej svojo gorečo 1jubezen ter jej obljubi, da je nikdar ne 


12 

zabi, celó v divjem boji na Ptujem ne 

in ako ga sreča zopet v svojo domo

vino pripelje, da jo popelje pred altan 
Tudi Hedvika mu pove, da ga ljubi in 
da mu hoče na veke zvesta ostati. Tako 
je bila sklenjena sladka věz ljubezni 
dveh mladih src. 

Druzega jutra odhaja Julij iz očetovega doma ; blagoslov starišev ga 
spremlja na poti. Žalostna Hedvika zre 
iz okna za njim s solznimi očmi. 

Ondi, kjer se bela cesta zavije, da jo 
visok hrib zakrije, ondi, kjer se zadnjič 
lahko očetov grad vidi, vstavi Julijsvojega konja, potem pa vpre svojpogled na tihi grad, kjer je preživel 
tako srečno svoja mladostna leta . In 
zdi se mu, da stoji Hedvika pri oknu 
in da mu miga z belim robcem v slovo ; 
tudi on izdere svoj meč ter jej ž njim 
odzdravlja. Nato spodbőde čilega konjiča in v brzem koraku se pomika 
hrabra vojna trumica dalje. 

Tretje poglavje . 

Sest let je minulo, šest pač dolgih 
in hudih let za dežele Leopolda I. ; toda 


13 

orožje hrabrih junakov je bilo zmagovito ter je napuh mohamedancev popolnem ukrotilo . Pri Salankemih je princ 
Ludovik badenški, cesarski vojskovodja , 
velikega vezirja Köpreli Mustafo v veliki bitki popolnem premagal ; več tisoč 
Turkov je palo, med njimi Köpreli paša 
sam. Novi veliki vezir pa je bil po 
vsem nezmožen mož in ni mogel kristjanom veliko hudega prizadeti . Koneőno prikaže se sultan Mustafa II. sam 
na bojišči ter spodbuja in navdušuj e 
jezdece in janičarje k vedemu naporu 
in vstrajnosti ; pa vse ni dosti koristilo. 
Ko se sultan Mustafa ob desnem bregu 
reke Tise dalje pomika, ukaže pri mest u 
Senti most čez reko postaviti in že s 
precejšnjo vojsko na drugo stran dos'* 
tedaj zajame sloveči Evgen glavnovojsko 
ob desnem bregu ter jo popolnem uniči . 
Potrtega srca, zraven pa z velikim srdom,
moral je sultan Mustafa z nasprotnega 
brega gledati zgubo boja. Ko je pa premagana vojska, kolikor je je še ostalo, 
s strahom čez most bežala, zasledovana 
od cesarskih jezdecev, spustil se j e 
sultan sam v beg in bežal v Temešvar, 
kjer je dobil le za malo časa varno 


14 

zavetje, kajti kmalu se je morala tudi 
ta trdnjava cesarskim udati. 

V takem položaji bi bil sultan kaj 
rad odjenjal ; sklenil se je za nekaj časa 
premir, kateri je bil za Avstrijo jak o 
ugoden. 

Sedaj je lahko cesar nekaj vojakov 
odpustil, da se povrnejo vsak v svoj o 
domovino. Vsaj so se tako hrabno borili in njih vojskovodje pridobili s o 
lavorjevih vencev za sijajno zmago: njih 
ime Živi še dandanes v časti in spoštovanji med ljudstvom 

Tudi mladi grof felzeški je bil me d 

onimi, kateri so si v boji častno im e 
pridobili. V vsaki bitki se je hrabro 
boril; z neustrašenim pogomum zakadi l 
se je s svojimi jezdeci med sovražno 
trumo. Po bitki pri Senti ga je prin c 
Evgen javno vpričo celega polka pohvalil, ter mu znamenje hrabrosti na prs i 
pripel zlati križec za zasluge, ter ga 
imenoval hrabrega vojaka. Kot konjiški 
stotnik v dragonskem polku Strahlenburg dobi po sklenjenem premiru od 
pust, da se po dolgi ločitvi zopet povrne v svojo drago domovino, na grad 
svojih očetov, da vidi svoje starige, in 
česar še bolj Želi, da vidi lepo Hedviko, 


15 

katere rajska podoba se mu je tako zeló 
v srce vkoreninila. 
V divjem življenju v taboru, kjer 

marsikateri drugače dober mož zabi na 
dom in na vse, kar mu je bilo nekdaj 
najdražje, ni mladi grof zabil svoje neveste in prisege, katero je zadnji večer 
pred odhodom v domačem vrtu slovesno storil. Slabi izgledi tovarišev ga 
niso izpridili ; njih zasmehovanje je zaničeval. Marsikatero lepo deklico je 
videl, katera je bila pač z vsemi telesnimi lepotami bogato obdarjena in katera ga je z zapeljivimi pogledi opazovala ; a podoba drage Hedvike bila mu 
je vedno pred očmi, bila je skrivni lek, 
ki ga je varoval pogube in nevredne 
prisege, in ga krepil v ljubezni in zvestobi. 

Četrto poglavje. 

Na gradu se za časa vojske ni 
mnogo spremenilo. Bližnjih krajev ni 
napadal kruti sovrainik. Stari grof in 
njegova soproga sta se bila močno po


16 

starala, kar je povzročila bolj skrb za 
jedinega sina, kakor pa breme let. Hedvika je bila postala lepa devica, tanke 
pa vendar čvrste postave. Bujni, zlatokodri Lasi vsipavali so se po krasnem 
životu, iz modrih oči] pa je gledala de 
viška nedolžnost. Tanki vrat, majhni 
roki in nogi, vse to je tako lepo pri-
stojalo zali deklici, da se je slehernemu 
morala pri prvem pogledu dopasti. 

Grofinja je hčer umrlega gozdarj a 
od tedaj, od kar je bil njen sin zapustil varno streho očetovega gradu, veliko bolj ljubila, nego jo je poprej . 
Dobro je vedela, da blago in nedolžno 
srce potrebuje materne ljubezni. Hedvika je pa grofinji to ljubezen vedela 
vračati s tem, da jo je tudi iz srca ljubila ter ji vsako željo natanko in hitro 
izpolnila. Večkrat ste pri pletenji vkupsedele in se pogovarjale o Juliju, ki biva 
sedaj tako daleč proč od njiju, tako 
daleč doli na Ogrskem. Globoki vzdihi 
prihajali so tedaj iz rahlo čutečih prs in 
marsikatera vroča molitev za srečno 
vrnitev našla je pot pred prestol Vsega 
mogočnega. 

0 času, ko se naša povest vrši, ni 
bilo še dobrih in varnih cest ; naravno 


17 

je tedaj, da marsikatero poročilo ni 
dospelo do zaželjenega kraja. Tudi grof 
Felzek je redkokedaj prejel kako poro 
čilo o svojem sinu. Dvakrat so mu pač 
naznanili, da je njegov sin ranjen, da pa 
nevarnost ni velika, kar je zmirom Hedviko in grofinjo močno vznemirjalo. 
Ko se je pa slednjič glas o sklenjenem 
premirju tudi po tihi grajski okolici razlegal, je vse kar veselja poskakovalo 
in slehernemu, ki je imel kacega izmed 
svojih ali pa znanca na bojišči, bilo je 
veselo pri srci. V gradu je bilo veselje 
napopisljivo ; vsaj so vsi vedeli, da jeJulij Živ in da se prav kmalu vrne 
v naročje svojih dragih . 

Grofinja in Hedvika ste sedaj dan 
za dnevom sedeli pri oknu ondi na severni strani gradu, kjer se vidi na cesto, 
ki pelje proti Ljubljani in po kateri ima 
julij priti Stari Bernard, grofov sluga, 
hodil je po večkrat na dan, akopra m 
težko, na stražni stolp gledat, ali uže 
prihaja mladi junak po cesti ; in jako 
bi ga bilo veselilo, ako bi on zamogel 
prvi to veselo vest svoj emu gospodu 
naznaniti. Vsi prebivalci gradu in podložniki grofovi so kaj težko pričakovali prihoda mladega grofa, razun jed -

Hedvika. 2/, 


18 

nega ; ta je bil gozdar Rudolfo, katerega 
je e-les pred malo časom stari gospod 
v službo vzel. Dolga koščena in žilasta 
postava je pričala precejšnjo telesno 
moč ; temna koža in tuje doneči jezik 
sta pa razodevala, da mož ni rodom 
Nemec, temveč Italijan. Njegovne ravno 
zoprn obraz znal je na čudni način spremeniti; tedaj pa je hudo gledal in oči 
so se mu iskrile, da je bilo vsakega 
groza in vsak je skušal izpred oči mu 
priti. Pri vsem tem pa mu vendar nihče 
ni mogel v hudo šteti, ako je bil hladnokrven in se ni veselil, ko so mu drugi 
pripovedovali o prihodu mladega grofa . 
Vsaj ga nikdar ni bil videl in ga 
tedaj tudi ni poznal . 

Težko so pričakovali julija, a slednjič je vendar le prišel; Hedvikino bistro oko ga je prvo zasledilo. "Ze 
pride!" vzkliknila je radostno, pri tem 
pa močno zarudela. Grofinja se je morala velike iznenajenosti kar za mizo prijeti, da se ni zgrudila. Potem pa je hi-
tela s Hedviko navzdol po stopnicah v 
grajski dvor, kamor je tudi že grof s 
svojimi služabniki prišel, da pozdravi 
mladega junaka. Vzdigljivi most počasi 
pade, v tem trenotku pa prijezdi mladi 


19 

konjiški stotnik v svitli vojaški opravi 
v dvor. Hipoma se vrže raz konja, 
potem pa plane k svojemu očetu ter 
ga strastno objame . Pač ganljiv prizor,
ki mora vsakega ganiti ; staremu Bernardu so kar solzé prišle v oči, videč 
nepopisljivo veselje srečnih starišev . 

Hedvika je stala za grofinjo ; vsaj 
ni imela pravice se bolj približati al i 

celó prva ga objeti. Akoravno je bil 
julij njen prijatelj iz otročjih let, ko 
sta se skupaj igrala, akoravno jej je 
pred odhodom ondi na samotnem vrtu 
prisegel večno ljubezen in zvestobo,
kar je še do danes vse tako dobro pomnila, kakor da bi se bilo včeraj zgodilo, vendar se ni mogla drzniti in mladostno srce jej ni dopustilo, da bi. se 
mu približala in ga strastno objela. Sest 
let je preteklo, kako neizmerno dolgi 
čas za mlada ljubimca . In vendar, kak o 
se hoče sedaj drzniti mladega grofa 
objeti? On je plemenite rodovine in si 
lahko izbere Ženo iz take rodovine, a 
ona, kaj je ona — uboga sirota, ki se 
ima edino le blagim Julij evim starišem 
zahvaliti, da živi in sedaj naj bi mislila 
na ienitev! O nespamet! In Bog vi, 
kolikrat se je Julij uže kesal, da jej je 


24 

prisegel ljubezen? Take misli so navda

jale v trenotku Hedvikino vročo glavo. 
Vrh tega bi bilo še nespametno in nehvaležno do dobrih ljudi, ki so jO tako 
ljubili, kakor edinega -otroka, da bi še 
dalje kaj tacega mislila. Sklene torajvsako nespametno misel opustiti, ljubezen pa, ki je v mladem srci tako živ o 
tlela, zatreti . 

Sedaj obrne mladi mož proti Hedviki svoj zagorel obraz ter jej nekaj 

trenotkov zre v jasne oči. Nju pogledi 
se vjamejo, Hedvika obrne svoj pogle d 
sramežljivo k tlom, pa kmalu se ojač i 
ter mu v kratkih besedah izrazi veliko 
veselje, da se je " gospod grof" po tolikem času zopet zdrav in z zmag o 
venčan vrnil na svoj rojstni dom . 

Mladega stotnika je tako pikri pozdrav ljubice jako osupnil. Ko jo je 

sedaj po preteku toliko časa zopet videl , 
zdela se mu je še veliko lepša in krasnejša kakor tedaj, ko jo je zapustiti 
moral. Najraje bi bil on Hedviko veselja ne srce pritisnil, ako bi se ne bal 
starišev in sramoval grajskih strežajev ; 
in tako brezčuten njen pozdrav, misli l 
si je, izvira le od tod, ker se Hedvika 
njegovih starišev boji. Kakor bi se bil 


21 

on najsrečnejega pod solncem čutil, če 
bi ga bila Hedvika z ljubkim nasmehom pozdravila, isto tako zeló ga pa 
nasprotno užali brezčuten ta pozdrav. 
Morda ni boljšega v svoji nesprijeni 
ljubezni in zvestobi zaslužil? Ali pa se 
ni drznila v pričo starišev in služabnikov svoja čutila objaviti? Toda sedajni bil čas za takova premišljevanja . 
Skušal je notranjo vznemirjenost kolikor mogoče zakriti ter je na njen 
pozdrav tudi primerno odzdravil. To-: 
laiil se je s tem, da mu bode, ko j o 
samo dobi in ogovori, pač z drugimi 
čutili odgovarjala, kajti da ga vedno 
Ljubi, o tem ni dvomil. A treba je potrpeti za nekaj časa, ker oče in mati 
ga v enomer priganjata, naj jima ven 
dar kaj pove, kako se mu je na Ptujem 
godilo . 

et. 

Peto poglavje . 

Felzeški stotnik ni znal kake skrivnosti prikriti, vsaj se tudi nikdar ni 
vadil v tem, kajti kaj tacega, da bi 
moral komu kaj prikriti, ni pač nikdar 


22 

storil, njegovo srce bilo je vedno in 
za slehernega odprto. Ni se treba tedaj 

čuditi, ako so grajski sluiabniki njego v 
pomenljiv pogled na Hedviko takoj opazili. Ali je kuharica ali pa hiš/ina to opazila, ne moremo trditi ; vendar o jednem 
pa smemo za gotovo reči, da je hitr o 
vse opazil. Ta natančni opazovalec je 
bil gozdar Rudolfa . 

Moi je k poprej sam malo pogledoval za Hedviko in oko tekmeca 
je ostro. Na obrazu mladega junaka j e 
gozdar takoj vsa notranja á'uvstva bral . 
Njegove o& so se iskrile pri tem opazovanji, prebledel je, roki pa ste se m u 

krčevito stiskali v pest . 

Prišel je pred nedavnim časom v 
nage kraje, videl krasno Hedviko; njena 
podoba se mu je globoko v srce vce 
pila in prav zaradi tega je prevzel po 
zneje sluibo gozdarja na gradu Felzek . 
Trden sklep je storil, deklica mora bit i 
njegova in naj se tudi cel svet zruši . 
Bil je pa tudi moi-beseda ; kar je jedenkrat sklenil, moralo se je zgoditi in če 
bi bilo še toliko truda in neprijetnosti. 

Gozdarjeva preteklost ni bila ravno 
sijajna, akoravno je štel še-1e trideset 
let. 0 njegovi preteklosti se sicer ni 


23 

kaj gotovega vedelo, kajti z gospodovimi služabniki se ni kar nič pečal, 
ogibal se jih je. Naravno je tedaj, da 
ni nihče od njega kaj poizvedel, le njegovo čudno vedenje, njegov olikan go 
vor je pričal, da mora biti mož iz kake 
boljše rodovine. Le kadar je bil sam 
kje, tedaj je strmel divje pred ter 
mrmral hude kletve v tujem jeziku. 
Vaščanom se je njegovo vedenje zdelo 
sumljivo ; nekateri so menili, da mora 
imeti kak umor na vesti, zopet drugi 
pa, da mu do novega umora ni posebno delo. 

Tudi stari Bernard v gradu je go

zdarja čestokrat opazoval in tudi o njegovem čudem vedenji Že gospodu mar 
sikaj povedal ; toda grof, ki je bil z 
gozdarjem popolnoma zadovoljen, j e 
vsakokrat starega Bernarda posvaril, 
naj ne dela ljudem krivice, katere bi 
morebiti izpričati ne mogel 

Ko je bil gozdar naklonjenosti mladega grofa do Hedvike popolnem prepri

čan, sklene svoj namen ne več odlašati. 
Sicer se ni bal, da bi Julij, mogočennaslednik grofa Felzeškega, Hedviko 
kedaj snubil in za Ženo vzel. Ne, tega 
si niti domišljal ni ; ker pa sam Ni bil 


24 

veliko prida, si tudi o drugih ni mogel 
dobrega misliti in je tudi miadega grofa 
štel zapeljivcem, kateri bode deklico le 
toliko časa rad imel, dokler se je ne 
naveliča in zapelje. Zato skuša, kakor 
najhitreje mogoče, da si pridobi deklico 
in jo vzame v zakon, le po tej poti 
mu je potem moči slehernega zapeljivca 
odvrniti. 

•«i/á--r• 

Sesto poglavje. 

V grofinji sobi sedi Hedvika sama ; 

druščina v vrtu jej ni ugajala, zatorajjo je zapustila in se podala v grad. Le 
v tihi samoti jej je mogoče prenašati 
hudo ből nesrečne ljubezni. Z Julijom 
do sedaj nista bila sama vkup ; kje 
na samem njo ni mogel govoriti, ker 
se mu je Hedvika zmiraj vedela odtegovati. Njegov doneči glas, ko jo j e 
pozdravljal, je tako sladko donel v njenih prsih in kako rada bi mu bila srčne 
čute razodela, čute, katere bi bila najraj še sama sebi prikrila . 

Vroče čelo na nežno ročico vprto , 
sedi nekoliko časa mirno . Potem glo


25 

boko vzdihne. „Hedvika, opustitemisli”, 

zakliče, "ti sidekla,aonjetvoj gospod! 
Zabi, kar je bilo." 

Nakrat se prestaši; brni koraki se 
zaslišijo. Hitro vstane ter hoče iz sobe, 
a na pragu prestriže je grof. Rudečica 
jo zalije, urno pozdravi grofa ter hoče 
oditi ; a grof ujame nje ročico in jo 
krepko drži. 

Tako, Hedvika — sem mar to 

zasluZil?" reče on z užaljenim glasom. 
„Si mar s tem pikrim, spoštovanja polnim pozdravom mene, tvojega Julij a 
ménila? — Morda nisem več tvoj? Ali 
tvoj prijatelj, s katerim si se nekoč 
igrala, ne zasluži boljšega sprejema ?” 

Gospod grof!" — šepeta osupnena deklica. 

»Kako?" odvrne stotnik — „gospod grof? — Hedvika, to je preveč; 
kaj tacega pač nisem zaslužil. ,Gospod! ' 

— tako me imenuje moja Hedvika?” 
Gospod grof", reče Hedvika tiho, 
oči k tlom obrnivši, "vi sodite moj e 
besede krivo . Vsaj ste mi bili zmirajdobri in mi niste nikdar zapovedovali." 

„Kaj pač pomenijo te besede ?” 
odvrne Julij. „Kje so pač oni glasovi, 
one nežne, rahločutne besede, katere 


26 

so k najini sveti zvezi pripomogle? Kaj 
se tije pač zgodilo, Hedvika? Govori ! " 

„Prosim vas”, reče deklica že nekoliko mirneje, toda s krepkim glasom , 
»pozabite na one srečne dneve, ko sva 
se kot otroka vkup igrala, ko nisva 
sveta in njega zapeljivosti poznala. 
Ta čas je minul. Sedaj se nama pač 
vsaka reč drugače vidi. Zveza, katero 
sva v mladostnih letih sklenila, je razdrta; vi ste visoko čislan gospod in 
jaz vaša dekla. " 

Pri teh besedah skuša se deklica 
mlademu junaku iztrgati, toda zamán ; 
še krepkeje jo prime za belo ročico in 
reče : "Ne, kar tako mi ne utečeš. Preje 
moram vedeti, kdo se je prizadeval 
najino zvezo razdreti . — Ko sem te 
pred šestimi leti zapustil in se v vojsko 
podal, tedaj sem ti prisegel in ti si mi 
tudi prisegla večno ljubezen in zvestobo . 

o Hedvika, ali pomniš onega večera ? 
Lep je bil; brezštevila zvezd je migljalo 
na nebu in svitla luna se je tako milo 
ozirala na raji, kakor da bi hotela pričati storjeni prisegi. In pri Bogu, jaz 
prisege nisem prelomil! Sladko tvoje 
ime varovalo me je vseh skušnjav. 
Huda vojska podivjala je ljudstvo ter 

27 

povzročila slabe nravnosti. Marsikatera 
res krasna deklica me je takő zvedavo 
pogledovala in vojni tovariši so mi 
moje plemenito srce zasmehovali ; toda 
jaz sem mislil le na té, le na najino 
ljubezen in nobena sila ni zamogla zvestobe razrušiti. Ko je domovina potrebovala hrabrih sinov, nisem bil zadnji 
zgrabil za orožje in v najhujem boji 
boril sem se nečloveško, kajti tvoja 
podoba dajala mi je vstrajni pogum. 
In ko mi vojskovodja pripne svitli križec 
na prsi ter me v pričo vsega polka 
javno pohvali in ime Felzek glasn o 
med junake prišteje, tedaj sem mislil 
na-te. Kako se bode ona veselila! Kako 
ponosna bode pač na té! To misel sem 

gojil tako živo v sebi.---" 

Mladi grof prestane nekoliko . Hotel 
je videti, kakšen utis so napravile njegove besede . Hedvika pa zre v tla ; toda 
burno gibanje prsi, tresoči roki in lahna 
rdečica na obrazu, vse to je bilo dovolj, in takoj je zvedel, da so njegove 
besede močno uplivale na njeno srce. 
julij nadaljuje : "Komaj sem zvedel o 
sklenjenem premirju, že sem prosil odpusta in se napotil proti domu ; hrepenenje ljubezni me je tako močno gnalo 


28 

na dom, da še celó ponoči nisem počival. Vtrujen in slab kakor po najhujši 
bitki dospel sem na svoj dom — 1ju.
beznivi tvoj pogled me je okrepčal, pa 

ta pogled oj, bil je samo jeden, 
samo jeden, ki je uplival tako blagodejno na mé, kakor upliva gorek solnčni 
žarek spomladi na onemoglo naravo. 
Potem pa si se proč obrnila---." 

Mladeničeva tožba ubogo deklico 
tako močno gane, da položi prosto 
roko na prsi. 

» Za Boga, rotim vas, nehajte! " 
vzklikne z bolestnim glasom. „Grof, vi 
ste neusmiljeni! ” 

„Sprva sem menil”, nadaljuje Julij , 

da so temu krivi le moji stariši, ker 

o najini zvezi še ničesar ne vedó. Menil 
sem, da se radi njih tako mrzlo vedeš 
proti meni. A sedaj, ko sva sama in 
naju nihče ne opazuje se moja Hedvika vedno tako čudno obnaša! " 
Deklica je bila vsled grofovih besedi globoko ginjena . 

" Ne, tega ne more več prenašati 
slabo žensko srce", vzdihuje poluglasno ; 
„o ne sodite slabo o meni, gospod grof, 
ako vase besede v meni skeleča čuvstva vzbujajo, spominjaje se preteklih 


29 

časov! Rotim vas, nehajte o tem 
govoriti in pustite me! " 

Vsaj sva sama", reče mladi moi 
s tihim, rahloá'utnim glasom . »Kako se 
more vendar Hedvika tako obnašati 
zdaj, ko sva sama ? 

Bri objame zalo deklico ter j o 
strastno n.a prsi pritisne . 

»Usmiljenje, grof! — Ne umorite 
mi srca, iz katerega sta itak ie ljubeze n 
in bolest blagi mir pregnali!" zakril& 
naposled jokaje, izvije se mu iz rok ter 
zbeii. 

Mladi grof zr. nekaj trenotkov z a 
njo, potem pa se vsede k oknu ter s e 
globoko zamisli. Preteklost in bodo& 
nost sta mu pred oőmi. "Ne konä"ajmladega srca, iz katerega sta ljubezen in 
bolest ie tako blagi mir pregnali", j e 
solze& prosila. Kaj naj pomenijo te 
besede, kdo naj mi jih raztolmači, a to 
je istina: ogiblje se me in se tako 
kratkobesedno obnaša zato, ker si t o 
v dol:Most šteje. Tako obnašanje proti 
meni pa jo hudo boli ; tega ne more 
prikriti, kajti izdajajo jo nje lastni pogledi. Okó pa je zrcalo duše, oa to 
pripovedujejo, kar si ubogo srce n e 
upa, uverjen sem, da me ge ljubi. Morda 


g o 

se boji mojih starišev ; in da ne bi jih 
užalila, se me rajši izogiblje. Jaz tega 

strahu pač nimam. Z isto ljubeznij o 
bila je gozdarjeva sirota vzgojena, kakor jedini sin bogatega grofa . In akoravno oče in mati mislita: mladi grof 
bode snubil plemenito deklico ali kako 
kneginjo, vendar vem, da pripustita, ako 
ljubim Hedviko, od katere je odvisna 
prihodnja moja sreča. Brez nje ne morem biti srečen, dobiti jo moram. 

Sedmo poglavje. 

Kaj težavni so bili naslednji dnevi 
za naša mlada znanca. Hedvika se je 
vedno grofa izogibala, kjer se ga je 
le mogla, akoravno so jo njegovi žalostni pogledi hudo v srce boleli. Vsaj 
je bilo v teh pogledih toliko vroče ljubezni. Sedaj je pač ä'utila, da jej ni 
moč več teh bolečin prenašati. Rada 
bi bila mlademu malt' razodela vse 
srčne čute, razodela onemu, katerem u 
je pred šestimi leti prisegla večno zvestobo ; pa kaj porekó blagi starigi? Jim 


al 

hoče mesto hvaležnosti, da so jo s 
tako skrbnostjo vzredili, sedaj z jezo 
povrniti blago skrb ter jim edinega sina 
odvzeti? — Tako nehvaležna pač noč e 
biti; rajše zapusti bogati grad in ubeži 
v borno kmečko hišo, katera ji po 
vsem bolje pristoja, nego krasne grofovske dvorane. 

Proč od tod! To je nje misel, katera jej srčne bridkosti lajša . 

Proč hoče iti, proč mora, to jejje jasno ; a kam naj se obrne? Odkar 
se zavé, bila je v gradu in ves drugi 
svet ji je tuj . Nikjer, nikjer ni duše,
da bi jej svojo nesrečo potožila, v nobeni koči ni srcá, ki bi žalost ž njo 
delilo. Oče in mati sta bila v tem kraji 
cisto tuja ; če v dalnji deželi starišev 
sorodniki morda še živé, kje hoče li 
zvedeti? Vsled tega pa ima Hedvika 
vendar le pribežališče, kamor lahko ide. 
Razumela je dobro pomenljive poglede, 
s katerimi jo je gozdar Rudolfo tolikrat 
opazoval, in kaj bi jih ne ; toda ti pogledi so jo mrzili. Tega človeka pač 
ne more ljubiti, vrh tega pa še ljudje 
kaj slabo o njem govoré, mar naj svoj e 
bolno srce naveže na tujega, čudnega 
moia? 


32 

takem poloiaji je bila Hedvika, 
ko je gozdar skugal deklico zase pridobiti, imel je hudega zaveznika stisko,
in v poloiaju, v katerem se je deklica 

Nekoe sta stari grof in njegov 

nahajala, se marsikaj nerodnega lahk o 
stori. . 

odjahala na sprehod, grofinji pa ni bilo 

niő kaj dobro, zavoljo tega se je po

dala v svojo spalnico ; tako je bila Hedvika eisto sama na v zeleni utici 
in je pridno pletkala. Zalostno je zrla 
v pletkanje, na katero je vá"asih pala 

vroőa solza. Nakrat stoji pred njo Ru

dolfo. — "Kaj sanjate paä', 1epa Hed

vika?" vpraga z globokim, ginjenim 
glasom. "Vage oko je solzno? So to 
solze veselja ali ialosti? Vi ste hudo 
vznemirjeni, o ne prikrivajte mi tega ! 
In ako so te solze veselja, vedite, da 
bije tu zavas srce, katero zvami 

deliti veselje in ialost. Kaj me paá" 

tako osupno pogledujete? Se őudite


mojim rahlautnim besedam? Tak res 
ni navaden govor lové'ev. — Naj vas 
ta govorica ne moti, kajti jaz nisem 
neolikan vsakdanji človek, kateri se v 
gozdu rodi, tu Zivi in ne pride vse 
iivljenje med svet. Da tako govorim, 


33 

pripušča mi edino le sladak čut, kateri 
me sili k vam." 

Poslugamvas radain z veseljem", 
odvrne Hedvika ter zvezdavo pogleda 
gozdarja. "Z veseljem, sem dejala", nadaljuje zaupljivo, "kajti rada bi našla 
človeka, s katerim bi delila svoje gorj6, 
kateri bi umel moje bolečine. In če 
prav se je skoraj tak človek našel, 
vendar se ga bojim ; njegov osoren 
glas bi mi ne donel prijetno ; jaz sem 
vajena milejših in ne osornih besedi . 
vi, gospod gozdar, ste mi prava uganjka. 
Ze toliko tednov sva vkup pod jedno 
streho, a nikdar nisem opazila in 
slišala iz vaših ust tacih lepih besedi ; 
sploh pa sem menila, naš gozdar je 
osoren, brezčuten mož." 

Da vam resnico povem", reč e 
Rudolfo, "nisem hotel, da vedó drugi 
ljudje, kaj moje srce čuti. Nemila usoda 
dala je moj emu Življenju drugi tek. 

Rodil se nisem za hlapca, da v 
temnem gozdu svoj težavni kruh služim. 
V mladosti se mi je pač sreča smeh-
Ijala in ko sem vanjo zaupal, prevarala 
me je. — Naj drugo zamolčim ; verjeli 
mi ne boste in lažnik nočem biti . Marsikaj grenkega sem moral doživeti in 


34 

ker so ljudje z mano grdo postopali , 
jel sem jih sovražiti ter storil mnogokrat, kar ni bilo prav. Brez doma klatil 
sem se po svetu ; naposled pridem v 
ta kraj, na grad, videl sem — oprostite, 
da tako govorim vas in ostal tu. 

— 0 ne obračajte pogleda v stran ! 
Vedite, da ste me rešili pustega življenja. Vse blage čute, katere sem nekoč 
gojil, sem skušal zatreti, pa našel sem 
vas in vsi so se zopet probudili v mojem 
srci, oni blagi čuti, ki so toliko časa 
mirovali. " 
Hedvika je bila vsled gozdarjevih 

besedi precej presenečena. "Kaj pomenijo pač te besede?" vpraša nevoljno . 

„Prosim vas, poslušajte, da končam”, nadaljuje Lovec ; "poslugajte še, 
predno me zavriete. Videl sem vas in 
tu ostal . V vaši bližini živeti ponudi l 
sem se bil grofu v službo in zamenjal 
tako v prvič zlato svobodo s težavnimi 
okovi osebne sužnosti. Le zaradi tebe 
sem to storil. — Mar me je zapeljiva 
sreča tudi sedaj prevarala? Hedvika, 
glej, tu pred teboj stoji človek, ki je 
tako blizu obupa, reši ga, bodi mu 
angelj varuh. Vsaj ne zahtevam ljubezni 

le gorko sočutje bi rad. Mar ni to 


35 

sveto, nebeško delo nesrečneža tolažiti, 
ž njim jednako čutiti? — Molčiš? — 
Premisli, Hedvika, kaj bi s tem odvrnila! Tvoje besede naj sodijo moj o 
dušo !" Rudolfo je pri zadnjih besedah 
padel na koleni pred Hedviko ter vprašaje zrl v krasen, zarudel obraz . 

Vstanite!" reče naglo . "Pustite me 
z vašo snubitvijo, le sedaj ne — sedajne!" On vstane ter odvrne : "Ponujam 
ti sicer le priprosto, toda brezskrbn o 
prihodnjost ondi v leseni hišici, kje r 
si nekoč zagledala beli dan in kjer st a 
tvoj oče in tvoja mati prerano umrla . 
Prepričan sem; da ti ne ugaja vedn o 
veselje in obilica vsega, kar le poželiš . 
Ugaja t!, marveč mirno, priprosto življenje. Ceravno te v gradu ljubijo, kakor 
da bi bila grajska hči, vendar se moraš 
po stanu nositi, svojega rojstva ne za 
biti. — Moja Hedvika!" nadaljuje gozdar, 
prijemAi jo za belo roko, "ko bi vedela , 
kako zeló potrebujem te roke, voditeljice, gotovo bi se tako dolgo ne pomigljevala. " 

Morda bi se bilo vendar le slednji č 
gozdarju posrečilo, ugoden odgovo rdobiti, pa nepričakovan prihod omeji l 
je govorico . 

3 e, 


36 

Grofov sluga, stari Bernard, ki j e 

precej časa gozdarja povsod iskal, 
našel ga je sedaj na veliko čudo v živem 
razgovoru s Hedviko ; naznani mu, da 
se je grof vrnil in želi gozdarja k sebi. 

Z veliko nevoljo sledil je gozdar 
grofovemu ukazu, na tihem Želeč, najvrag grofa in starega strežaja pobere . 

Po gozdarjevem odhodu vprl j e 
starec svoje mrkle oči v lepo, Žalostno 
deklico . 

„Kaj pomenja to, Hedvika ?” reč e 
naposled, "ta oduren človek sme te za 
roko tako zaupljivo driati? Kaj pa zahteva od tebe ?" 

„Nič, dobri starec”, odvrne Hedvika Žalostna. "Prosil me je le--." 

" Ne poslušaj njegovih prošenj" , 
svari jo stari Bernard. „Ogibaj se ga ; 
kajti dirja okolo, kakor bi ga slaba 
vest preganjala. Kjer se srečava, obide 
me zmiraj neka posebna groza . Ali nisi 
opazila, kako so se mu oči iskrile, ko 
sem v sobo vstopil ?” 

Preved skrbni ste", seže Hedvika 
v besedo . "On ni hudoben človek, podivjan pač, pa ima trdno in dobro 
voljo." 


37 

Stari Bernard kima z glavo . "Tega 

človeka pač nihče bolje ne pozna, nego 
jaz. Grofov ljubljenec je res, tega sem 
prepričan ; pa pride čas, ko se bode 
grof bridko kesal, da ga je kedaj v 
svojo službo vzel. " 

Ne bodite vendar tako natančni" , 
reče nekoliko vznemirjena ; "vsaj ste 
sicer dobri! Hočete mar Žolč edino le 
na tega človeka izliti? — Ne — bodite 
usmiljeni! " 

„Usmiljen sem in ravno iz tega 
vzroka sovražim gozdarja,” seže Bernard 
v besedo. "Nek notranji glas vzbuja 
mi gnjus do njega. Zdi se mi jednak 

strupeni kači med rožami, prežeči na 
svojo žrtev. Bodi uverjena, da me notranji glas ne vara. " 

je-1i to stari Bernard? so to njegove besede? — Vsaj tega človeka 
komaj poznate in Že tako hudo o njem 
sodite. Se še spominjate minulega večera, ko je skočil v deročo vodo ondi 
pri vaškem mlinu, da reši v vodo palo 
dete? In nekaj dni poprej pobil je steklega psa. Slehern občuduje njegov o 
srčnost . " 

Srőnosti mu ne oporekam", odvrne 
starec. " Toda ta srčnost ni prava ; on 


38 

je ne vporablja zategadel, da bi bližnjemu koristil, kakor Bog zapoveduje, 
ampak podaja se v nevarnost iz uzroka , 
da bi se malovrednega življenja iznebil . 
Veruj mi, njegovo početje sem že večkrat opazoval. Hedvika, Hedvika! ohrani 
si prejšnji mir v srcu! " 

Zvesti strežaj pogledal je še jedenkrat sočutno svojo ljubljenko, kater o 
je tolikrat, ko je bila majhna, pestoval, potem pa je počasi odšel iz 
sobe. Toda njegove svarilne besed e 
niso našle pri deklici rodovitnih tal ; 
ni zamogel pripravnih besed najti, da 
bi jo do dobra prepričal o zlobnosti 
gozdarja. Gozdarjeve besede so že storile prevelik upliv na njeno dušo, da 
bi zamogla hudo o njem misliti. Da je 
starec resnico govoril, o tem hočemo 
prijaznega atatelja v naslednjem poglavji prepričati . 

Osmo poglavje. 

0 času naše povesti ni bilo še 
dosti deželnih orožnikov in ceste so 
bile popotnikom mnogokrat nevarne . 
Gozdnato gorovje v okolici felzeškega 


39 

gradú bilo je večkrat varno zavetje 
roparskim druhalam. Kakor srno uže 
omenili, ni bilo od felzeškega gradú 
pa do turške meje posebno daleč ; lahko 
je ometi, da ni bilo ravno lahko delo 
roparske druhali zasledovati, kajti prav 
lahko je ubežala na Turško ali pa na 
Beneško . Vrh tega pa je še vojska potrebovala zmožnih mői, kateri so morali popustiti deželo, da se bojujej o 
proti sovražniku ; pri domu jih je torajle malo ostalo. Ropanje in požiganj e 
ni bilo v tistem času nič nenavadnega . 
Grof Felzek je zavoljo tega število 
hlapcev povečal, njih poveljnikom pa 
gozdarja imenoval, pač ne sluteč, da 
hrani pri domu strupeno kačo . 

Ne dala od grajskega zidovja v 
temnem gozdu nahaja se velika jama, 
kakoršnih se v tej okolici mnogo dobi. 
Malo komu je bila ta jama znana, kajti 
porašena j e bila z gostim trnjevim grmom, 
a kdor je zänjo vedel, ta se ji je ogibal. 
V tej jami prebivala je roparska druhal , 

obstoječa iz zanikarnih postopačev , 
večjidel laških banditov, kateri so bili 
od Benečanov čez njihovo mejo na 
Avstrijsko zapodeni. Načelnik tem banditom imenoval se je Canareto, na ka


40 

terega glavo je bila po bližnjih deželnih sodnijah lepa svota razpisana . 

Nekega popoludn sedi ta roparski načelnik pred vhodom vjamo. Pred 
sabo v naročji ima puško, katero skrbn o 
ogleduje. Pri tem pa se pazljivo na vse 
strani ozira, da bi ga kdo ne iznenadil 
z nepričakovanim obiskom. Cuden glas 
piščalke se v gozdu začuje. Ropar mu 
takoj odgovarja in malo trenotkov zatem 
prileze skozi gosto grmovje drug ropar. 

„Kakošnih novic mi prineseš, Lorenko ?” vpraša načelnik prišleca. Predno 
mu ta na vprašanje odgovori, vsede se 
na nizko skalo načelniku nasproti, potem pa prične : „Najboljših novic sem 
ti prinesel. Plen bo izvrsten. Felzek nam 
ne bode veliko preglavice delal . Kajmeniš, katerega sem tam v gradu videl? ” 

"No ?" odgovori Canareto ter vprašaje zre v nasprotnika. 

„Nikogar drugega nego Rudolfa” , 
nadaljuje prišlec . " 0n služi za gozdarj a 
pri grofu. " 

Načelnik zre osupneno govorniku 
v obraz. ' „Rudolfo ? Je-li mogoče! ” 
vsklikne z radostnim glasom. — "Ta izskušen morilec se sedaj po svetu 

klati! Ne, ti se motig !" 


41 

Da bi se motil!" smeji se Lorenco. 
"Predobro poznam Rudolfa, tako dobro, 
kakor sem poznal svojo revno mater, 
katero so doli na Laškem obesili. " 

„Tega ne morem verjeti!” reče 
načelnik. „Rudolfo naj bi se upal tu 
okoli tako očitno hoditi, ko je na njegovi glavi tisoč cekinov in visi v Reki 
pri vislicah njegova podoba . ” 

"Jaz menim", deje Lorenco, „Rudolfo je uže večkrat pokazal, kaj da zna. 
Se še spominjate, kako je nekega grofa 
v Benetkah skrivaj usmrtil? To delo je 
tako izvrstno izpeljal, da je potem med 
našo družbo lahko vstopil. Mar še veš 
povedati ono zgodbo ?” 

„Gotovo”, odvrne Canareto . "0n 
je imel velik račun z grofom. Rudolto 
je bil zadnji bogate hiše; pri zibeli se 
mu ni pela pesem, da bode on nekdajbandit ter si z nožem iskal vsakdanj ega 
kruha. Njegov oče je premogel več 
krasnih gradov in posestev po deželi 
in če bi vse po pravici šlo, moral 

Rudolfo sedaj biti med prvimi beneškimi plemenitaši. Ze zgodaj je postal 
sirota ; omenjeni grof je postal njegov 
varuh. Tega sleparja gnalo je poželenje 
do bogastva in krasnih posestev. Med 


42 

tem, ko je Rudolfo obiskoval visok e 
šole v Padovi in Bolonji, zmislil si je 
stari slepar hudo laž ter raztrosil, da 
je Rudolfo ud neke zarotbe, katera se 
je zoper deželo zarotila. Celó dokaze 
je dajal grof; bila so to pisma, kater a 
je starec sam pisal. Prošnje in opra

vičevanja Rudolfova, da je v resnici 
popolnem nedolžen, niso imela nikakoršnega vspeha. Sodnija je verjela grofovim prisegam, Rudolfo je bil iz dežele 
izgnan in oropan svoje časti. Grof, 
kakor rešitelj dežele, postal je lastnik 
Rudolfovih posestev." 

»Prokleto!" dejal je jezno Lorenco , 
kije ves čas pazno poslušal načelnikov e 
besede. "Grof je bil v resnici mojster 
vsem hudobijam ; on osramoti vse bandite. — No, vražji slepar pač ni dolgo 
užival krivičnega bogastva. Rudolfov 
oster nož končal je njega in vso rodovino. Ha! ha! res je smešno, ako se 
pomisli, kako ga je sodnija zaman zasIedovala . " 

Prav imaš", prigovarja načelnik . 

Vest o tej hudobiji se je tudi v teh 

krajih razširila in čuditi se moram veli

kanskemu pogumu, ki ga ima Rudolfo . 

Praviš, da stanuje v gradu ?" 


43 

„Ne; on stanuje v gozdarski koči ; 
toda včasih prenoči tudi v gradu. Precejdolgo sem ga čakal in rad bi mu bil 
kako znamenje dal, a bal sem se, da 
se ne izdam. Bilo je ravno nekaj tujcev 
v gradu, kateri se, kar sem s težavo 
slišati zamogel, pripravljajo za velik lov 
na divjačino . Se bomo morali pač skriti , 
sicer bi nas lahko izvohali . ” 

"Vse naše upanje bi splavalo po 
vodi", reče načelnik, „ako bi komu iz 
med nas do živega prišli. Felzekovo 
bogastvo nam itak ne uide, ker je Rudolfo v gradu. Pojdiva v jamo ; zdi se 
mi, da slišim lovski rog . ” 

Lorenco se počasi vzdigne ter pazn o 
posluša. "Prav imaš, istina je, Canareto , 
dobro uho imaš." Na to urno izgineta 
v goAčavi . 

Veselo se razlega lovski rog, odmevaje na daleč po gozdu; vmes pa se 
čuje glasen strel in lajanje psov, ki preganjajo divjačino. Takrat je bilo v teh 
gozdih še veliko jelenov in srn, celó 
divjih prešičev ni manjkalo in lov na 
take živali stal je lovcem mnogo truda . 

Stari grof felzeški je imel danes 
posebno veselje do lova. Pri lovu pa 


44 

bi bil kmalu nesrečen. Psi so zasledovali hudega mrjasca, kateri je ravno 
proti staremu grofu bežal. Grof izproži ; 
kroglja pa ne zadene živali, le nekoliko 
kože ji opraska. Zival v hudih bolečinah plane srdito proti grofu. Gotovo 
bi bilo po njem, ako bi ne bil v tem 
trenotku prihitel Rudolfo ter zabode l 
divji živali nož v srce. 

Nekaj lovcev je bilo pri kratkem 
dvoboji navzočih in ti so sedaj na 
glas zatrobili v rog, v znamenje, da je 
lov končan . 

" Postal sem tvoj dolžnik, Rudolfo" , 
ogovori stari grof gozdarja. "Mrtev ali 
pa hudo ranjen ležal bi sedaj tu, ko bi 
me tvoja pogumna roka ne bila otela. " 

To je bila moja dolžnost", odgovori Rudolf() ; "to je moj posel, za katerega dobivam plačo . In prav veseli me, 
da mi je bilo moč to storiti. " 

Pravico imaš, da si voliš za hrabro 

delo sam plačilo", nadaljuje grof. „Terjaj 
ga, in ako je v moji moči, izpolnim ti 
željo. ” 

„Gospod grof” , odvrne Rudolfo , 

Iahko me osrečite . — Dali ste mi službo, 
od katere se živim. Imam lastno streho 
in za delo nisem sIab ; le osebe še po


45 

grešim', ki bi bila pridna in razumna 
gospodinja, katera bi mi iivlj enj e sladila . " 
» Naj bode", mdni grof, » poišči si 
Zene, in da vama v gospodinjstvu ne 

bode primanjkovalo, hočem jaz skrbeti , 
vsaj s ,m. tvoj dolinik. " 

',Zene mi ni treba iskati, ker se m 
jo k našel, le dovoljenja vas prosim, 
gospod. " 

Mladi grof, ki je bil pri razgovoru 
navzoč in pazno poslušal, prebledel j e 
sedaj, kajti slutil je, kam Rudolfo namerava. 

»Za dovoljenje me prosiš?" odvrne 

čudeč se stari grof. "Katera ti pa je 
tako na srce prirastla? " 
Hedvika", reče naglo gozdar . 

» Hedvika, moja rejenka? — Si li 
mar i njo govoril, in kaj ti je odgovorila? " 

» Govoril sem i njo. Molčala je in 
svitla solza zdrknila ji je iz krasnega 

očesa doli po lici, tolmačil sem si t o 
kot dobro znamenje. " 

Stari grof stal je mirno pred gozdarjem, kakor da bi nekaj premišljeval. 
"Hm!" reče slednjič počasi, "priden si, 
sluibo opravljaš skrbno in zvesto, p o 
tvojih besedah pa se lahko sodi, da ima§ 


46 

tudi precej olike. Rešil si iivljenje ; 

če te tudi dekle ljubi, potem rad — . " 

Stojte o 'á'e!" zakriči mladi grof silno 
vznemirjen. "Ne prenaglite se! Li hočete s tujo srečo plačati, česar tudi 
borno zlato nemore? Ako sta vam moja 
sreča in mir draga, opustite nadaljnjo 
razsodbo. več o tem mi sedaj ni mogoče govoriti; doma pa vam hočem 
srčno skrivnost odkriti, katero sem do 
sedaj sam za-s hranil. " 

Stari gospodje začudeno pogledoval svoj ega sina, katerega notranji nemir in hude bolečine so bite videti na 
bledem obrazu ; ni si znalbesedi svojega 
sina raztolmačiti . 

Vrnimo se v grad!" ukaže stari 

grof navzočim in obrnivši se k gozdarju, 
reče prijazno : „Rudolfo, tvoj dolžni k 
ostanem, pa kmalu hočem dolg poravnati ; kar se pa tvoje prošnje tiče, pusti 
mi nekoliko odloga, da do dobra premislim. ” 

Lovčev obraz se je pri teh besedah 
krčevito stezal, oči so se mu iskrile ; 
hudo je pogledal Julija, kakor da bi mu 
hotel s samim tem pogledom srce prebosti. Ko bi bila Hedvika v tem trenutku videla gozdarja, gotovo bi pre


47 

plašena zbeiala, kajti ta obraz kazal je 

ves peklenski srd, kateri je v lovčevi h 
prsih divjal. Rudolfo pa je le za malo 
trenutkov svoj obraz tako spremenil . 
mirno, kakor bi se ne bilo ničesa pripetilo, podal se je zatem z lovci proti 
gradu. 

Deveto poglavje . 

Po ve&rji se je podal julij s svo

jim očetom v spalno sobo ter mu tukajv mraku razodel vročo ljubezen do 
Hedvike. Slikal mu je natanko vse čute,
katere je Že zdavno gojil v mladem srcu , 
slikal tudi čut ljubezni, katerega goj i 
Hedvika zanj . Opisal mu je natanko oni 
Žalostni trenutek, v katerem sta slov o 
jemala, ko se je on odločil iti nad sovražnika. Omeniti pa tudi ni pozabil 
zveste prisege, katero sta oba slovesno 
storila istega večera pred odhodo m 
tamkaj v vrtu, prisego namreč, da s e 
ho četa vedno ljubiti, da jo julij vzame 
za svojo ljubljeno kleno. 

Dragi oče", reče Julij naposled, 
',brez nje nima svet zame veselja in 


48 

brez nje ne morem nikdar miren in 

srečen postati." 

Stari grof je do konca pazno poslu§al sinove besede, katere je ta tako 
navdušno in goreče govoril. 

Tacih besedi nisem od tebe pričakoval", reče grof precej glasno, a ne 
osorno. "Pravo, gorečo ljubezen tudi 
jaz spoštujem, vendar slušaj, kako misl i 

o celi zadevi tvoj izkušeni oče . 
Hedvika je v resnici lepa in kar je še 
lepše, ona je dobrega in blagega srca. 
Ne manjka ji druzega nego plemstvo . 
Moj sin, v ljubezni stori človek pač 
mnogokrat prehiter in premalo pre

mišljen korak, ki ga pozneje bridk 

o Glej, kako
veselo je, če se lahko 
človek na svoje pradede spominja in 
pride nazaj do onega, kateri si je za 
kako hrabro delo prvi pridobil v rodovini plemstvo. Ako bi bila Hedvika 
plemenita in tvoj ega stanů, lahko pri 
Bogu prisežem, da bi mi bila najljubša. 

Toda ne misli, da to iz zgolj hrepenenja do plemičeve časti govorim in 
da bi ne hotel dovoliti v tvojo zvezo . 
Ti je že mar svojo ljubezen razkrila?" 

Tega ji pač njeno blago in 
nežnočutno srce ne dopušča", odvrne 


49 

julij . "Saj še umakne se mi, kadar bi 
jo o kaki priložnosti imel srečati . Ona 
misli, da bi se vi in mati grozili nad 
tem, če bi vedeli o najini ljubezni ; ko 
sem ji prvič povedal, kako iskreno jo 
ljubim, je molčala; a solze v očeh so 
jasno pričale, kaj je čutila . " 

" Da, znano mi je, kako blago in 
dobro srce ima Hedvika. Izprašaj svoje 
sred jedenkrat prav natančno, dragi 
sinko veruj mi, da govorim le iz skušnje, 
kajti nejednaki stanovi se v obče ne 
strinjajo dobro . Da, izprašaj svoje srce, 
izprašaj pa tudi Hedvikino ; vsak je sam 
svoje sreče kovač, — 0 tej zadevi hočem z materjo nekaj besedi izpregovoriti. Dobro spi, sinko moj, ter pre 
misli, kar sem ti govoril. " 

oče in sin se ljubeznivo objameta ,
voščita si drug druzemu lahko noč, potem pa Julij zapusti očetovo sobo ter 
stopa po stopnicah navzdol in gre v 
vrt, tu se hoče oddahniti in si pomiriti 
burno srce. Da bode oče v zvezo s 
Hedviko dovolil, to ga osrečuje; da mu 
mati goreče želje ne odreče, tega je 
gotov. Jedina skrb mu je še, Hedviko 
popolnem za -sé pridobiti, prodno j e 
gozdar ne ulovi v svoje mreže . 


Lepo jutro je. Sonce se tako milo 
ozira po naravi ter pošilja svoje topl e 
žarke po prebujeni okolici. Srebrna 
rosa po zeleni travi in pisanih cvetkah 
na grajskem vrtu se spreminja v tisočerih barvah, kakor bi bil vrt s tiso č 
in tisoč dragimi kameni posut . Umetni 
vodomet sredi vrta se tako krasn o 
blišči, padajoče kapljice pa se ljubk o 
igrajo v sedmerih mavričinih barvah . 
Prijazni studenček ondi koncem vrta 
žubori tako veselo po gladkem kamenji , 
kakor da bi se mu mudilo napajat zelenje grajskih travnikov in duhtečih 
livad. 

Lepo žgolé krilati pevci po zelenih 

vejah in veseli škorjanček se dviga 
visoko pod sinje nebo ter prinaša Stvar 
niku svojo jutranjo pesem v dar. 

Vse je tako živo, tako veselo, le 
Hedvika ondi v vrtni utici sedi tako 
žalostna ; vidi se ji, kako bojuje hud 

srčni boj. Za njo pač nima krasno jutro 
nikakoršnega veselja. Zalostno dekle 
niti ne e

őuje ubranega petja krilatih 
pevcev, niti ne občuduje krasno-barvanih duhtečih cvetk. Solzne oči vprte 
so na delo, katero drži v bledih rokah . 
Pa delo jej ne gre izpod rok, kajti nje 


51 

misli so Bog vd kje drugej . Kaj se krog 

nje godi, ničesa ne duti, celó bližajočih 
se korakov ne čuje. Se-le ko zazre senco 
prihajajoče osebe na belem predpasniku, 
pogleda nehoté nazaj , 

" O, Hedvika, hvala Bogu, da t e 
samo tu najdem!" spregovori milodoneč 
glas prišleca, pri čegar prihodu Hedvik a 
močno zarudi. "Hedvika, draga mi de 
klica", nadaljuje julij, kajti on je bil t a 
prišlec, »povej mi odkritosrčno, kaj z 
mano nameravaš, kajti ni mi moč v tejnegotovosti dalje živeti. " 

zabite, gospod grof", reče Hedvika na pol tiho, "česa sem vas prosila 
in če ima ta prošnja pri vas kaj veljave, zapustite me! " 

',Gozdar te snubi . Povej mi, prosim 
te, ali si mu že dala besedo ?" 
„Nima je ge, pa odrekla mu je ne 
bodem. ” 

" Oj, Hedvika", zakliče mladeni č 
zdihujoč, " si mar že pozabila onih besed, 
v katerih si mi obljubila, da bodeš moj a 
žena? Ne pustim te! Moj oče že vse vé. " 

Boga, kaj si storil ?" vsklikne 
preplašena Hedvika . 
',Izpolnil sem le svojo dolžnost, 

izpolnil le to, kar ljubezen in čast za

4e 


s2 

htevata. Dobro vem, kaj prikrivaš; ti 
me vedno ljubiš. Ne taji mi tega ; 
vidiš, ta solza v očeh priča o hudem 
srčnem boji. Ne Žali dobrih starišev . 
Pomisli le, da bi s tem teptala lastno 
in pa mojo srečo. " 

Menila sem, da ste bolj usmiljeni, 

gospod grof", reče Hedvika strastno. 

Slaba Ženska stvar vas je prosila, da 
je ne vznemirjate s takimi besedami in 
vi klubujete tem prošnjam . Kar za vas 
čutim v srcu, to moram tudi zatreti, 
kajti vsak naj se po svojem stanu nosi . 
čez mejo svoj ega stanű stopiti pa j e 
predrznost. " 

julij kima z glavo. „Cesarju se 
imam zahvaliti za plemstvo, tebi je pa 
Bog plemenito srce podelil in nobena 

moč te zemlje ti ga ne odvzame. 

Ne, Hedvika, ti si moja ; ne pustim te. 
Pridi na moje zvesto srce : pridi, Hedvika! ” 

"julij, bodi usmiljen!" prosi deklic a 
jako razburjena. 

„Usmiljen naj bodem?” odvrne on 
bridko. " Preveč me mučiš ; tako mirno 
tu sediš in me pustiš, da se moram z 
obupom boriti . Sem to zasluzl, trdosrenica? — 0, vsak Ženski čut ije laž, 


53 

vsaka solza, ki pride z očesa, vsak 
zdihljej iz globočine srca, vsaka pri 
sega, katero usta govoré. Ne, zvestobe 
pač ne pozna žensko srce! " 

Globoko ginena vsled grofovih besedi, vrže se Hedvika na njegove prsi 
ter ga krepko objame . „Neusmiljeni 
človek” , zdihuje ona, "ti hočeš končati 
zvesto srce." Julij objame zalo postavo 
dekličino in jo pritisne na srce. Sladek 
poljub je nadomestil besede, katerih 
Julij v trenotku ni bil v stanu govoriti . 

»0 Bog, kaj sem storila!" vsklikn e 

boječe deklica ter se mu izvije iz rok . 

„Hedvika, krasna Hedvika”, reče 
bolestno mladenič, "ne iztrgaj se mi iz 
rok ; ti si moja nevesta pred Bogom. 
Naj nama bade svet tako sovražen, 
da si le moja, vse gorje rad nosim. " 

„Nehajte, grof”, odvrne Hedvika, ki 
se je bila sedaj zopet nekoliko ojačila , 
„to je pregrešno. Akoravno je te besede 
preobilno srce govorilo, vendar rotim 
vas, zabite . — Očetova ljubezen vam 
vaših prošenj morda ne bode odreči 
zamogla ; toda jaz sem čestokrat molila, 
da bi zamogla pač vso skrb in ljubezen 
vašim dobrim starišem povrniti . Bog 
me je uslišal, darujem jim tedaj krva


54 

veče srce, ne da bi me kaka solza polila. 
To so najine zadnje besede . " 

Obrnivši se proč, hoče urno oditi, 
pa Julij jo prime krepko za roki ter 
pade pred njo na koleni : "Ne, Hedvika, nebeška deklica, ne izpustim te ! 
Sedaj e-les poznam tvoje blago srce. 
Na kolenih pred tabo ho čem — " 

Kdo vé, če bi se mu ne bilo slednjič še deklico od trdnega 
sklepa odvrniti! A nemila usoda posegl a 
je sedaj z nevoščljivo roko med ljubimc a 
in pretrgala njih nadalnji razgovor. Pred 
njima stal je gozdar. Grof, ugledavši 
tega krutega človeka, hitro skoči na 
noge. 

Komaj deklica gozdarja opazi, že 
plane k njemu, prime ga za roko ter 
vsklikne : "Rudolf, jaz sem tvoja žena! " 
nato pa urno zbeži. 

Nasprotnika se srpo pogledujeta. 

Gospod grof", povzame gozdar besedo, 
„oprostiti mi morate, da spregovorim 
nekaj besedi. ” 

„Moram ?” odvrne Julij in njegovo 
okó se jezno iskri. " Ta govor je nedostojen. " 

Ker se je Hedvika sama izrazila, 
da je moja nevesta", odvrne gozdar z 


55 

zlobnim posmehom, "imam pač pravico vas vprašati in razjasnjenja prositi, 
kaj se je pač tu malo poprej godilo ? 
Ona je moja žena ; in vas sem našel 
pred njo na kolenih?" 

„Hedvika ni tvoja Žena”, reče Julijkrepko ; "beseda, katero ti je v naglici 
dala, nima nobene veljave. — Ti si 
zanikaren človek! " 

"In če sem tudi", cM gozdar srdito, 
"je pač nespametno od vas, da me na to 
opozarjate. Vaš oče je res moj gospodar in jaz njegov sluga ; vendar mu nisem 
svoje časti zastavil ; to mislim si sam 
hraniti. Hedvika je moja nevesta in jaz 
jo hočem neomadeževano videti . Zategadel vprašam : kaj se je malo poprej tu 
godilo, gospod grof?" 

„Rudolfo, ko bi ne bili rešitelj mo

jega očeta, bodite uverjeni, vase besede 
bi vas mnogo stale. A dolžen sem vam 
hvale. Pa tudi hvaležnost ima svoje 
meje, zategadel ä'ujte : Hedvika ne bode 
nikdar vaša žena ; pot do altarja peljala 
bi jo mimo mrtvega mojega trupla! ” 
Izgovorivši te besede, odšel je mlad i 
mož urnih korakov. 

Gozdarjev obraz se je čudno nakremžil. „Ha, ha”, smeje se z vražjo 


56 

zlobnostjo. "No, se po drugačni poti 
ne pride do Hedvike, gospod grof, majhen umor mi potem pač ne bade delal 
preglavice. Dobro bi bilo, da se me odslej varujete." Hudobne misli navdajale 
so njegovo dušo. Akoravno je imel 
dosti viharnega in pregrešnega življenj a 
za sabo, vendar je še iskrica dobre 
vesti tlela v njem, katere glas je skušal 
ubogati. Da bi bil le prepričan, ako g a 
deklica ljubi; ali pa bode svoje srce 
navezala na mladega grofa ? Smrt potem 
njemu!" sikal je jezno z zobmi, potem 
pa odšel iz vrta. 

Deseto poglavje. 

V istem času, ko je Hedvika Juliju 
tako ganljivo slovó dajala, da se naveže 
v svoji obupnosti na nevrednega človeka, posvetoval se je grof s svojo 
soprogo o bodoól usodi dragih otrok. 
Tudi je grof grofinji vse tajnosti povedal, katere je Julij svoj emu očetu zaupal . 
„Sedaj veš vse”, konča pogovor. 
premišljujva na dolgo, kajti težko 
čakata dve srci najinega sklepa. julij 


57 

pač vé, da mu je prosta volitev; a preveč čisla in jubi svoje stariše, da bi 
ne slušal njih besed in opominovanj . " 

" In kaj si ti sklenil?" vpraša grofinja. 

Jaz ravno iz tvojih ust pričaku

jem razsodbe", odvrne rahlo grof. "Ve 
ženske znate v takih zadevah stvar bolj e 
presoditi, kakor mi. " 

Grofinja zre nekaj trenutkov pre-. 
mišl.jaje pred sé, potem pa pridne : " Slu-
Aaj, ljubi . Felzek, kaj ti odkritosrčno 
povem ; že zdavno sem gojila v sebi 
željo — kajti Hedvika mi je jako ljuba 

da se nju srci sklenete za vedno. 
Mar nisva samá vcepila prve kali 1jubezni v mladi srci? Mar hočeva sedaj 
te káli zatreti? Vkupaj sta vzrastla, videla sem, kako livno in krepko sta se 
telesno in duševno razvijala ; še vedela 
nista o tem. — Prava ljubezen mora 
tudi po dolgi ločitvi zvesta ostati, dä, 
še bolj vroča . To sem uvidela pri Hedviki in juliju ; čisto ljubezen sta si ohranila, kakor ostane zlato v ognju čisto, 
pravo zlato. Na tihem sta upala vboljšo 
prihodnjost in jaz mislim, da bi boljše 
in zvestejše hčere ne mogla dobiti, kakor je Hedvika." 


58 

„őe si že zdavno to željo v sebi 
nosila”, vpraša grof, " zakaj pa nisi Hedviki drugačne vzgoje dala? Sedaj pogreša marsikaj, kar bi kakor bodoča 
grofinja neobhodno potrebovala ." 

Grofinja odgovori : „Mi živimo tu 
v gradu sami za-sé, prav ločeni od sveta; 
le redko kedaj pride kak gost v te 
hribe ; kakor nas to veseli, tako veseli 
tudi otroka. Onadva sta vzrastla v gradu. 
Šeg in navad popačenega ljudstva p o 
svetu ne poznata, ker razkošnostij ne 
potrebuje tiha sreča. Vrh tega pase je 
Hedvika pač toliko gospodinjstva 
priučila, da bode obeh prihodnjost jasna 
in srečna. 

Kako lepo ubira glasne strune, pa 
tudi pesni domačih pesnikov jej niso 
tuje. Akoravno ne premore tiste olike , 
katero svet kot največo in najpotrebnejšo čisla — tujih jezikov govorit i 

vendar ménim, bode lahko zadovoljno 
živela. Veš, dragi moj, s tujim jezikom 
pride tudi tuj duh v človeka . Marsikateri se potem svoj ega dragega maternega jezika sramuje ter se s tujim bahá. 
Tuj jezik mu je potem čez vse, svojega maternega pa zaničuje in grdi . 
Hedvikino srce je čisto, neomadeževano, 


59 

zategadel mi je ljubša, nego razvajene , 

ošabne hčere grofovskega rodú. " 

Kako me pač veseli, draga ženka" , 
reče grof, kateri je ves ta govor pazno 
zasledoval, "kako me veseli, da sva tudi 
sedaj v tej reči istega mišljenja, kakor 
svabilavedno. Naznanivatoveliko srečo 
takoj Hedviki in Juliju. " 

Julij je ravno prav stopil v sobo, 
da čuje veselo novico in prejme blagoslov svojih starišev. Srce mu je kar 
nepričakovanega veselja poskakovalo. 
Pa kmalu ga mine to nebeško veselje , 
ko se domisli onega žalostnega trenotk a 
s Hedviko v vrtu, ko mu je slovó dajala za vedno . Stvar odkrije tudi starikm, in pové, kako mu je Hedvika s 
prva na prsih slonela, zatem se mu 
krepko iz rok izvila in prihajajočemu 
gozdarju obljubila, biti njegova žena. 

Ginena vsled sinovih besedi otrě si 
grofinja solzo iz očesa. "Opazila sem 
že poprej hud boj v Hedvikinem srcu" , 
reče, "in tudi deklico dobro poznam. 
Prepustita jo meni, da ji povem, kako 
je najina sreča od njih sreče odvisna. 
Pustita me ž njo samo. Baron Vernek 
vaju je povabil na svečanost ; obljubila 
sta mu, da prideta, jezdita tedaj tja. 


60 

Medtem pa hočem Hedvikino srce utolažiti in mir dušnemu boju storiti. " 

julij ni bil kaj zadovoljen tako 
dolgo čakati, da objame svojo nevesto . 
A stariševe predstave, da prehudo veselje zmore škodovati, potolažile so 
ga do dobra. Grof in sin odločila sta 
se tedaj takoj odriniti iz grada ter se 

do polunoči vrniti . 

Grofinja opozori grofa še na baronovo prošnjo, pri odhodu tudi nekaj 
svojih služabnikov s sabo vzeti, ker bi 
jih sicer za postrežbo pri svečanosti 
primanjkovalo . Grof ukaže tedaj nekaterim služabnikom, da osedlajo konje 
in pojezdijo njim, kar je zveste sluge 
močno razveselilo. Samo jeden poprosi 
grofa pri domu ga pustiti in ta je bil 
stari Bernard. 

„Gospod grof, pustite me doma! ” 
prosi zvesti strežaj . " Kaj naj počnem 
na Verneku? Moje srce mi ne miruj e 
in ne dopušča, milostivo gospo samo 
v gradu pustiti. " 

Vsaj ostane Rudolfo tudi tu", odvrne grof. 
„Ravno zato me je groza”, reče 
Bernard "ne zaupam mu veliko. Pustite 


61 

me v gradu! Vrh tega pa mi tudi škoduje ježa. " 

Kaj bledeš, stara pokveka!" reč e 
nevoljno grof Felzek. „Kakošna mora 
te pa tlači, da tako neumno sanjariš ? 
Preveč zaupam v Rudolfa, kako da bi 
zamogel o njem napačno — misliti ; 
njegovemu pogumu imam svoje življenje zahvaliti . Poznam tvojo zvestobo, 
Bernard, zatoraj ti odpuščam te bedarije ; toda o Rudolfu mi ne zini besedice več. — Ako te ni volja z mano 
iti, lahko ostaneš doma . ” 

Gospod grof", reče ponižno starec, "kako lahko mi je pri srcu. Bogdaj, da bi se nikdar moje sanjarije ne 
uresničile. " 

služabniki so urno povelje izpolnjevali in kmalu je stalo na dvorišču 
za ježo potrebnih konj, težko pričakovaje brabrih jezdecev. 

Ze je hotel stari grof konja zasesti , 
ko stopi Rudolfo k njemu ter ga prosi 

določnega odgovora zaradi Hedvike . 

Izbij si dekle iz glave, Rudolfo" , 

reče grof, „ta cvetka ni za té. Vsaj je 
dosti deklet ; zberi si drugo ter bodi o 
moji hvaleinosti popolnem prepričan . 
Dam ti lepo svoto, da bodeš zamogel 


62 

brez skrbi in pošteno živeti, kjer kol i 

hočeš; Hedvike pa pozabi." Nató zasede čilega konjiča. 

Kakor strela iz jasnega neba, tak o 
hudo so zadele gozdarja grofove besede ; 
kajti nikdar si ni domišljeval, da bode 
grof dovolil v zvezo svojega sina s 
Hedviko, katera je tako nizkega stanú . 
je mar njegovo upanje tudi sedaj splavalo po vodi? Gorjé onim, ki so mu 

uničili zemeljsko sredo! Srd v njegovem srcu se oživi. Mračno gleda nekdanji bandit za grajskimi jezdeci, potem 
se pa urno podá po stopnjicah navzgor, 
naravnost k Hedviki, katera naj m u 
prihodnjost določi. 

•4iVr'e% 
Ednajsto poglavje. 

Hedvika ni vedela, kam so urni 
jezdeci namenjeni. Zvedela pa je kmalu 
za tem od gozdarja, ki je ravno vstopil. Povedal je, da obhajajo neko sve

čanost na gradu Verneku, kamor st a 
tudi Felzek in njegov sin povabljena . 
kaj naju to briga", nadaljuje love c 
ter opazuje deklico z mračnim pogle


gom. "Marveč povej mi, kaj se je danes 
v jutro na vrtu v utici godilo, ker sem 
vaju tako nepričakovano iznenadil? Kajje bilo povod, da si mi tako urno odkrila ljubezen? Govőri! Jaz hočem to 
vedeti. " 

Rudolfo", odvrne resno Hedvika, 
"jaz ljubim resnico ter nočem tvojega 
zaupanja do mene z lažmi skruniti. Slušaj me mirno. — Mladi grof me ljub i 
in to v resnici ; mir njegovih starišev 
mi je preveč svet, kakor da bi ga jim 
zamogla kaliti ; zategadel ne uslišim nikdar njegove prošnje, kajti taka nehvaležnost do svojih dobrotnikov bila bi 
gotovo velika pregreha. Mene v srcé 
boli, da moram tako govoriti, pa vedi, 
tudi jaz ljubim julija . " 

»Ljubig ga! — Grom in strela! " 

renči gozdar na pol nerazumljivo. 

»Da, ljubim ga", ponavlja Hedvika. 
„Uže od prve mladosti sem se ga navadila takó zeló, da bi bila brez njega 
isto tako težko, kakor brez zrak a 
umrla bi, ko bi to ljubezen morala 
opustiti : — Vendar pa ti hočem biti 
zvesta žena, vse dolžnosti natančno iz 
poInjevati, dokler ne stori smrt konec 
bolečinam zatrte ljubezni .” 


64 

„Ha, tacega mišljenja si tedaj za 
vpije gozdar ter se zlobno nasmeje . 
„In jaz sem mislil, da me ljubiš ! Nespametnik, kako sem pač mogel sanjati 

o sreči, da me kako človeško bitje še 
ljubi ? — Izgini, zadnje upanje do človeštva ! Sedaj je vsa moja sreča spla
vala po vodi!” Njegov glas je donel 

neizrečeno grozovito in prsi so se mu 
burno vzdigovale . Nakrat se prime za 
čelo, kakor bi imel v njem hude bolečine, zatem pa urno zdirja iz sobe. 

Rudolfo! kam hočeš? Boga, 
rotim te!” vpije Hedvika na smrt preplašena. Toda mož ne alje več njenih 
besedi. Kakor bi ga ves pekel preganjal, dirja po stopnicah navzdol, čez 
dvorišče in pri vratih ven. Se-le ko ga 
temota gozda sprejme v svoje naročje, 
vstavi dirjanje ter začne bolj polagoma 
stopati . 

Bivši bandit Rudolfo je nosil še 
vedno pičico dobrega v sebi. Pogled v 
lepo, nedolžno devico oživil mu je zadnjo iskrico ljubezni , da je močno 
vsplamtela. Upanje v boljšo prihodnost 
in v odpuščenje njegovih pregreh svetilo je kakor zvezda v temni noči . Ta 
zvezda je sedaj ugasnila- vse upanje je 


65 

uničeno; ničesa mu ni ostalo več. Obupse je polastil sedaj zopet zlobne duše . 
Kaj naj pač še počne na svetu, ko mu 
je takó zadnji žar sladkega upanja ugasnil ? 
Bi li ne bilo najbolje, nesrečnemu življenju konec storiti ? 

Tamisel mujeugajala. Sname puško 

ter jo pazno ogleduje, slednjič napne 
petelina, nastavi konec cevi na srce in 
hoče sprožiti, ko mu nepričakovano tuja 
roka puškino cev zagrabi in proč porine. 

Gozdar se jezno obrne, da vidi 
predrzneža, ki ga v izpeljavi storjenega 
sklepa moti. Ko pa moža ugleda, stopi 
za korak nazaj . „Canareto!” zakliče ves 
iznenadjen. 

Me-li vendar še poznaš, Rudolfo ? " 
se smeje ropar. 
„Kaj hoeete?” vpraša gozdar . 

Našega starega tovariša hočemo" , 
meni Canareto. "Vendar povej mi, kako 
je mogoče, da si hoče bandit sam svoje 
življenje vzeti ?" 

Med tem pogovorom pristopilo j e 
še nekaj drugih banditov iz goščave. 
„Kaj pomaga, vam uzrok navedem?” 
odvrne Rudolfo . 

„Vi bi stvari ne umeli. Ne, ne, 

pač ne veste, kaj je obup. Smejete se 

5 


66 

mi! Uzrok temu je le neka deklica ondi 
na gradu Felzeku, ki me je v tak položaj pripeljala. " 

m", godrnja Canareto, „pač ménim, da je med nami marsikaj tacih, 
katerim so se Že jednake stvari pripetile. — Gotovo si bil prevarjen ? ” 

„Za vraga! bil sem”, reče jezno 
Rudolfo . " Mislil sem, da me v resniciljubi blago Žensko bitje, a sedaj razvidim, da sem se varal, da sem bil le 
zaničevan. " 

„Zaradi dekline, ki je svojemu lju

bemu nezvesta postala, hoče hrabri mož ,
stari bandit obupati ?” odvrne načelnik, 
"ne, to bi bilo odveč ; nezvestoba terj a 
makeevanje, a ne obupa. priložnosti, da 
se maščuješ, ti ne manjka . Culi srno o 
velikih zakladih, ki se nahajajo tu gori 
v gradu Felzeku; prišli smo sem, da 
prejmemo tudi mi delež. Grad se mora 
nam še danes udati, poprej, kakor se 
grof s spremstvom vrne . Ako nam pa 
hočeš pri težavnem delu svojo pomo č 
obljubiti in nam odpreš velika vrata , 
bodi ti tretjina ropa v dar ; deklico 
lahko izpelješ in potem imaš vsega ,
kar ti le srce poželi." 


67 

„Prisegel sem pač, deklica mora 
biti moja”, reče Rudolfo počasno, kako r 
bi se bal predlog roparja vsprej eti . 

„Bandit je mož - beseda”, pristavi 
Lorenco urno "Se hočeš mar še kajpremisliti ? " 

„Naj bode, odvrne Rudolfo . „Ma

ščujte me, jaz vam bodem vodnik . 
Odprl vam bodem velika vrata, pa ne 
pridite prepozno, kajti grof je pri odhodu rekel, da se za časa vrne . Ko odzvoni večerni zvon doli v vasi in delavci iz gradú odidejo, tedaj prihitite. 
Podaj mi roko, Canareto, in prisezi . ” 

„Prisezam! da pridemo gotovo in 

o določenem času”, reče načelnik te r 
krepko stisne Rudolfu roko. Nato se 
razide vrla roparska družbica . Gozdar 
jo ubere proti domu, roparji pa s e 
začnó pripravljati na odhod, kajti potem, ko oropajo grad, jim ni več bit i 
v tej okolici. 
Dvanajsto poglavje . 

Blagi ljudje v gradu pač ne slut é 
velike nevarnosti, katera jim preti . 
grofinji sobi sedi Hedvika ; v naročj i 

54, 


68 

jej leži pletkanje, katero je ravnokar 
odložila, ker se je že mračiti pričelo. 
Dobra gospa, ki je s toliko ljubeznij o 
vzredila Hedviko, stoji pri oknu in zre 
ven v krasno, večerno naravo . "Kako 
krasen je pač poleten večer !" pričn e 
grofinja. „Vse je tako tiho in mirno ,
luna razliva tako čarobno po samotni 
okolici svojo svetlobo in doli v go-
ščavi prepeva večerni slavček svoj o 
ljubezen. Stoletne lipe šepetajo skrivnostno v večernem hladu in visokih 
hribov sveteči se vrhovi medlo odsevajo skozi vejevje taninih jelk in smrek. 
Ako tako-le pri oknu zamišljena stojim , 
vzbuja v meni prekrasna narava toliko 
lepih spominov pretekle mIadosti . Ti 
spomini se čestokrat vračajo in zopet 
izbeid . ” 

Samő sladki spomini?" vpraša Hedvika in lahen izdihljaj prikipi jej iz prsi. 

" Da, le sladki spomini, drago dete" , 
odvrne milo grofinja. "Paő sem okusila 
marsikako grenkost, a bolečine in težave se pozabijo ; te minejo, spomi n 
na srečne dni pa nas spremlja do zadnje ure." 

In če bi v človeškem življenji 
veselja ne bilo ?" pristavi Hedvika. " 0j, 


	

69 

grofinja! mnogo cvetlic usahne, predn o 
jih povijemo v venec." 

nežnim pogledom ozre se grofinj a 
na Hedviko, potem pa nadaljuje : „Zivljenja pomlad urno mine ; čas mladosti 
je treba pozabiti. ” 

"Pa nam vendar mladost ne prinaša zmiraj veselih ur. Pride trenotek, 
v katerem je človeku cel svet sovražen , 
da, sovražen je človek sam sebi! " 

„Razumem te, dobro dete, kaj ho 
češ s temi besedami. Srce te je ovadilo, 
priča pa so svitle solzice v očeh . ” 

Globoko ginjena vsled grofinj e 
milobe in ljubezni do nje objame Hed 
vika strastno blago dobrotnico ter 
vsklikne : " Oj, dobra mati! " 

„To sem ti pač”, reče grofinja i n 
pritisne Hedviko na prsi . „S to besedo 
izrazila si vse, kar bi ti bila jaz rada 
polagoma povedala. — Da, Hedvika, 
moja ljuba Merka! ” 

Preveá' dobri ste, milostiva grofinja, 
jaz ne zaslužim tolike ljubezni! " 

"Da te ljubim, to ljubezen pač zaslužiš. Hrabro si se borila s srcem, da 
nas nisi žalila. Sedaj vem vse. Prejmi 
očetov blagoslov, prejmi mojega ; in 


70 

julij bode še danes objel in poljubil 
svojo nevesto . " 

» Boga, mati jaz nevrednica! " 
vpije Hedvika vsa osupnjena . "Ni mi 
več mogoče prenašati tolike blaženosti . 
Ne, — to so sanje! " 

„Niso sanje, resnica je”, zagotavlja 
grofinja . "Take sreče pač nobena druga 
ne zasluži kakor Hedvika. Zapustim te. 
Moli večerno molitev in Bog bode poslal mir tvojemu srcu. Lahko noő! " 
Ljubko se ozre grofinja na Hedviko, 
dá jej še jeden poljubek, potem pa tiho 
zapusti sobo . 

Hedvika pade na koleni pred sveto 
razpelo in moli večerno molitev ; konőavgi jo, vstane urno, položi roko na srce , 
kakor da bi iskala v notranjem besedi, 
katerih nje usta ne morejo govoriti 
Slednjič globoko vzdihne, iz prsi pa jejprikipd besede : " Kako sem srečna! " 

„Saj pa jaz nisem srečen, dobro te 
razumem”, spregovori pri vratih hripa v 
glas. 

Hedvika ni opazila, da bi bil kedo 
vstopil, tako zamišljena je bila. Preplašena se ozre na prišleca. — "Vi ste 

tukaj, Rudolfo?" reče z boječim glasom ;
„in tako hudó me pogledujete?” 


71 

Si se prestrašila nepričakovanega gosta?" smeji se divje gozdar. 
„Povej mi vendar, kako je to, da si 
naenkrat tako srečna? Mar zató, ker me 
goreče ljubiš ? vraga, ako bi bila to 
resnica — naj okamnim — prosil bi 
Boga odpuščanja.” 

Strahotno zré Hedvika v lovčev 
divji obraz . „Za Boga, Rudolfo, kaj pač 
nameravate ?” zakriči bolestno . " Kako 
pa izgledate : cel Život se vam trese in 
oči se tako hudó iskrd? " 

"Ha, ha! ljubica, te je mar groza? 
Cuj, ura bije! Skoraj se prične Zenitovanje, gostje Že prihajajo in razsvetljave 
nam tudi ne bode primanjkovalo. 
malo trenutkov stal bade ves grad v 
plamenu ; kar je Živega, mora umreti. 
Banditje bodo skrbeli, da jim nikdo 
ne uide. jaz sem njih načelnik in ti si 
banditova nevesta. " 

"0, Bog!" ječi onemogla deklica . 
»To -ni mogoče! Takó zlobnega srca 
ne moreimeti človek. — Nesrečnež, 
hraniš le še kak dober Čut v sebi, poboljšaj se! Prosi angelja varha, da se 
zopet povrne ; sedaj je še Čas, sedaj , 
dokler ne nosiš krvne krivde." 


72 

"Nespametnica!" odvrne bandit, 
"tvoja opominjevanja so prazne besede ; 
tvoj jok in zdihovanje ne omeči več 
srca starega bandita. Nekoč sem se pač 
povrnil iz grešne poti na pravo. Odpovedal sem se vsemu hudemu, posluša l 
sem svojo vest, v to mi je pomogla 
tvoja podoba ; ti si mi bila vse na svetu, 
bila si jasna zvezda, ki si me vodila, 
kakor mornarja vodi svitla zvezda na 
širnem morji, da ne zaide v obup . 
ta zvezda ni sijala meni, drugemu pač : 

1-n je utonila in obup polastil se je 
moje duše. Ako je to sedaj hudobni duh 

postal, pred katerim trepečeš: vedi, da 
je jedino le tvoja krivda . " 

Neizrečen strah polasti se Hedvike, katera jokaje pade pred bandita. 
„Glej me tu pred tabo na kolenih, 
Rudolfo”, prosi deklica. ,,Ako bi te bila 
nekoč rešila pogube s tem, da bi postala tvoja žena! Goreče bodem molila 
in prosila Boga, da ti zopet pripelj e 
blagega angelja, ki te je zapustil ; Bog 
bode mojo molitev uslišal in ti odpustil. 
Iylirno in srečno bode najino Življenje . 
Ziva duša ne o tvoji preteklosti ; 
jaz pa bodem molčala, kakor grob. Zapovej, naj se roparji odstranijo iz dežele 


73 

in jaz hočem srečno Zivljenje pokopat i 
ter prokletstvo, katero teii tvojo dušo , 
s tabo deliti, dokler Bog najinih prošenjne usliši in nama ne odpusti . " 

Besede nedoline deklice na gle so 

nekak odmev v srcu nesrečnega bandita ; skoro je bil zopet nekoliko ginjen , 
kar se začuje glasno piskanje piAőali . 
Bandit se strese . "Prepozno je!" reče 
odločno. "Ne morem veá' pomagati, őe 
bi prav hotel. Glas piščali me opominja 
na grozno prisego, katero sem stori l 

peklu." 
Hedvika objame banditovi koleni, 

a on jo porine proč. Ropot se začuje. 
Stari Bernard prihiti ves bled v sob o 
in naznani, da so roparji ulomili vrtna 
vrata ter prosi Rudolfa, naj pokaie neustragljiv pogum in hiti doli v vrt, d a 
se bojuje z roparji ; a on ide v stolpin zvoni zvon sile, da prihité ljudje v 
pomoč. 

' ,Pot ti prihranim", odvrne Rudolfo 
z zlobnim posmehom ter porine starcu 
ojster noi v prsi . "Morilci, morilci ! 
Bog, kaj sem slutil", zavpije blagi starec 
izdihnivgi svojo dušo. Hedvika pa se 
zgrudi nezavestna na stol. 


74 

"Ha, zdaj se bode pričelo, delo 
bode šlo izvrstno izpod rok", vpij e 
hudoba v človeški podobi. "Zopet sem 
stari grešnik ; ta žrtev storila me j e 
prejšnjega morilca. — Banditova nevesta, slišiš, pripravi se, svatje pridejo ,
njih vrišč se čuje po gradu. — So 
že tu!" 

In res, v sobo prideró Canareto , 
Lorenco in nekaj drugih roparjev. 
Dva izmed njih privlečeta onemoglo 
grofinjo v sobo. "Ha, ha! našega rokodelstva vendar nisi pozabil", jam e 
se Canareto divje smijati, ugledavši 
mrtvega Bernarda na tleh . "Ta ne bode 
več trave tlačil, vrzite ga iz sobe. Ali 
je še kaka duša v gradu, katero bi bilo 
dobro tudi seznaniti z noiem?` 

„Se jedna ženska je”, odvrne Rudolfo. "S to bode kratek račun", reče 
Lorenco ter prime za nož, da bi ga porinil Hedviki v prsi, a krepek udarec 
z nogo pritisne Lorenca, da nekaj korakov v stran odleti. 

"Mar hočeš, da ti jaz nož v tvoje 
pregrešno telo zarinem?" zavpije nekdanji gozdar z jeznim glasom : "vraiji 
človek, to je moja nevesta!" 


75 

"Ne bodi tako nagle jeze", miri ga 
Lorenco. Sem-li vedel, da je to tvoj a 
nevesta?" 

„Ce ni ta, je pa una tamkaj v kotu” , 
reče Canareto in potegne nož, da ga 
zabode nezavestni grofinji v srce. A v 
temtrenotku, popadeHedvikamorilčevo 
roko. "Vrag, bodi usmiljen", upijebleda 
kakor zid, "končaj mene mesto grofinje! " 
Nato krepko objame grofinjo, katera 
jo 1jubó stisne k sebi . "Oj, draga hči, 
Bog nama bodi milostljiv!" zdihuje siln o 
preplašena. 

"Lahko jo rešiš", reče Rudolfo ,
„ako se mi prostovoljno vdaš in postaneš moja nevesta, potem naj se ji 
nič hudega ne zgodi . ” 

"Le hitro me umorite", odvrne pogumno grofinja, " s to, pogodbo nisem 
zadovoljna. " 

Hedvika se za nekaj trenotkov ne 
more odločiti. Roparska nevesta biti, 
to je strašno, a vendar gre tu za življenje blage grofinje. 

"Kaj őakag ?" zakriči Rudolfo jezno. 

— "Porini nož, Lorenco! " 
"Stojte! za Boga svetega, stojte! " 
zavpije Hedvika. "Mati, vi morate iiveti ! 
Bandit, jaz sem tvoja iena!" 


76 

„Nikdar ne smeš, draga Hedvika” , 
brani grofinja. 
"Dovolite mi, mati, jaz moram" , 
vpije Hedvika, "sicer obupam ." 

„Stőri urno, kar misliš!” ukaže Rudolfo z osornim glasom. "Nas ni volj a 
tako dolgo čakati. Ti moraš z nami, 
da pokažeš zaklade!" 

Se enkrat se objameta jokaje Hedvika in grofinja, potem se pa urno loči 
deklica od grofinje ter hiti z gorečo 
bakljo v roki izpolnjevat željo banditov . 

Grof Felzek je hranil svoje zaklade 
in dragocenosti v močni kleti ; to je 
gozdar vedel. 

Hedvika se brez ovire podá z banditi v klet. Ko dospejo do kleti, odpró 
težke ključavnice in roparji z bakljami 
v rokah hité ropa željni v podzemeljsko klet. Le Rudolfo in Lorenco ostaneta zgoraj ; Hedvika, sloneča na vratih, 
ima oči proti nebu obrnjene in moli 
k Bogu za pomoč. 

"Le pojdi, Lorenco, za njimi", reč e 
Rudolfo, "da nam nič ne uide; jaz hočem pa naglo vrtna vrata zapreti." Brž 
hiti tja do vrtnih vrat, katera so pustili 
roparji odprta in jih zaklene, da bi jih v 
tem poslu nikdo nepričakovano ne motil. 


77 

Hedviki, tresoči se od skrbi in 
strahu, pride hipoma srečna misel v 
glavo. Skoči po konci, zaloputne težka, 
železna vrata ter jih zaklene, ključ pa 
potegne iz vrat. Nato urno beži v bližnj i 
skedenj in vžge z bakljo slamo, katera 
prične takoj z velikim plamenom goreti . 
Zopet se podá na dvorišče, a tu jo zapusté vsede se na kamnito klopico 
ter s solznimi oči Boga prosi, naj hrani 
vsaj tako dolgo roparje v kleti, da ljudj e 
doli v vasi vidijo ogenj in prihité na 
pomo,ä ! 

Ze gori skedenj ; plamen se dviga 
visoko v nebo. Roparji so med tem 

nabrali dragocenosti in hočejo nazaj , 
a vrata so zaklenjena — krepki udarci 
po železnih vratih se čujejo, med njimi 
pa grozne kletve. V tem trenotku se 
povrne Rudolfo iz vrta. Vidi plapoleči 
ogenj, pa tudi močno trkanje v kleti 
zaprtih tovarišev. Hudó začne kleti ter 
se ozira na vse strani. Takoj opazi 
Hedviko, katera je v velikem strahu pozabila ključ proč vreči . "Ha, ti si", vpije 
razjarjen. "lzdala si nas. V ogenj, katerega si sama zanetila, vrgli bodemo 
grofinjo, tebe pa hočem brez milosti 


78 

izročiti roparjem, naj storé s tabo, kar 
jim je drago. " 

Po teh besedah iztrga ji ključ iz 
rok, vrže puško od sebe in hoče ključavnico odpreti. Se jedenkrat zbere 
Hedvika vse svoje moči, zgrabi na tleh 
ležečo puško ter vdari ž njo bandita 
tako krepko po glavi, da se takoj mrtev 
zgrudi na tla. 

Grofinja si je bila med tem dogodkom nekoliko opomogla . Da bi še 
jedenkrat videla svojo rešiteljico, hiti 
k oknu in vidi, kako pogumno je Hedvika storila konec Rudolfovemu početji . 

"Za Boga, Hedvika, kaj si storila!" 
zavpije grofinja z okna. Hedvika pa 
trepeče samega strahu in gleda mrtvega 
bandita. 

Roparji še vedno in neprestano razbijajo po vratih, plamen divje plapola 
v zrak in zvon se tužno glasi in kliče 
ljudi na pomoč. Ali od nikjer ni pomoči . 

Nakrat se v skrajni sili doli pri 

vrtnih vratih zasliši močen hrup, kakor 

bi nekdo po vratih sekal, in res se za 
malo časa že ä'ujejo glasovi, med katerimi se grofov in julijev glas kaj dobro 
razločujeta. Oba in tudi mnogo kmetov 
iz vasi prihiteli so na pomoč. 


79 

Hedvika se je bila kmalu po svojem 

junaškem činu zgrudila nezavestna na tla. 

Grofinja, zagledavši svojega soproga 

in sina, leti jima nasproti ter reče : 
„Felzek, zopet te vidim, hvala Bogu! ” 
Več jej ni mogoče govoriti. 

"Kaj se je zgodilo; kaka nevarnost 
ti pa pretí? Govőri!" reče urno, a bo 
ječe grof. 

"Truma roparjev je v kleti", odvrne boječa grofinja . "Gotovo bi bila 
že mrtva, če bi blaga Hedvika ne vgonobila in pobila grozovitega Rudolfa " 

"Za Boga! kaj vidim?" zakliče Julij , 
vgledavši nezavestno Hedviko . "Ti še 
živiš in gozdar leži pred tabo mrtev!" 
Nato hiti Julij k Hedviki in jo strastn o 
objame ; ona odpre za malo časa oči in 
zre hvaležno v Julija, potem pa zope t 
oči zapré in pade Juliju v naročje . 

"Moj Bog, umira, pomagajte!" kliče 
Julij v hudih bolečinah. 

Grofinja se pripogne doli k Hedviki in jej gleda v bled obrazek . "Pustite 

jo nekaj časa, da se odpočije", reče 
grofinja milo. " Hud boj je bojevala. 
Kmalu se zopet zavé in ko se prebudi , 
naj se prebudi kakor tvoja nevesta . 
Bog naj blagoslovi vajino ljubezen ." 


8o 

Da, prebudila se je Hedvika zopet, 
a ne kakor nevesta banditova, temveč 
kakor srečna naročnica Julija, grofa 
Felzeš'kega, ter koralo po tem strašnem 
dogodku postane srečna soproga grofa 
julija. 

Bila je srečna ; v neskaljeni ljubezni 
drug do druzega tekli so jima dnevi 
na mirnem gradu Felzek . 

Roparji pa, kateri so takó nepri

čakovano v past zašli, prejeli so zasluženo kazen. 

Stari grof je doživel po tem 

strašnem dogodku srečne in vesele dni, 
dokler mu nemila smrt ni pretrgala niti 
Življenja in kmalu potem se je tudi grofinja preselila v večnost ; oba obžalovana 
in bridko objokovana od Julija in Hedvike in vseh bližnjih vaščanov. 

Julij se je pozneje še večkrat čudi l 
veliki hrabrosti svoje soproge in rad j e 
pripovedoval o njenem pogumnem podetju. Pozabil pa o taki priložnosti 
nikdar ni onega, ki biva nad nami, in 
vsikdar je Boga hvalil, da je poslal pomoč o pravem času.