232 Naši sovražniki. Dobrovoljno premišljevanje za gospoda in kmeta. M. — Ako bi po napisu teh vrstic utegnil kdo soditi, da bom zabavljal ali z draženjem sovraštvo med narodi obujal, ga prosim koj v začetku, naj obrne nenavajene oči od teh vrstic, v kterih hoče človek mirne krvi z mirno besedo samo to razložiti, da mi Slovenci nimamo pravih sovražnikov, in da tisti, ki se kot taki vedejo, so nam le močno koristni prijatli, ki zaslužijo posebno zahvalo. Da se pa ne ravnam po šegi mnogovrstnih dopisovavcov, ki o naših zadevah čudovite svoje misli razodevajo v ptujih časnikih, temelja dokazov in resnice jim pa podstav-ljati zabijo, naj se napotim na trnjevo stezo resnice, ktera me prvič pelje v zgodovino. V tej se pa nečem deleč podati, ne celo v tisto staro dobo , ktere plesnjivi perga-menti po besedah nekega levičnika v državnem zbora nimajo nobene veljave več; ampak komaj petdeset let uazaj, v kterih se po načrta neke nove zgodovine krajnske Vojvodine vedno spoznava upljiv prerodivne nemške omike. Komaj petdeset let je od tega, kar se je govorilo in pisarilo, da na naši zemlji slovenski zraven Nemcov, Lahov, Novogrkov, Ilirov, Japodov in Bulgarov prebiva neki narod, kterega jezik je izvrstno ruskemu podoben. Nihče tedaj ni dvomil, da je ta narod slovanskega debla. Akoravno se pa Slovani teh pokrajin že od nekdaj, in ne samo v dobi „no-viški" imenujejo SI o ven oi, so jim vendar ti ptuji preis-kovavci dajali razne imena in jih ločili v mnoge plemena: Vinde, Vende, Krajnce, Dolence, Gorence in Notrajnce, bele in suhe Krajnce, Ciče in Krašovce, Ipavce in Posavce, Rezjane in Ziljane, Gorjance in Poljance; zraven so pa rekli, da ti rodovi mirno med seboj živijo, da so priljudni in bistroumni, trdni delavci, pokorni državljaui in prav hrabri vojaki. Ko so ti preiskovavci v imenovanih rodovih zapazili nekaj dobrega, toda zakopanega dušnega kapitala, so ga jeli oživljati s tisto omiko, s ktero so sami bili dojeni, od ktere izveličavne moči so prepričani bili. Kar so menili, da je edino samo dobro, so jeli tudi nam ponujati, toda takrat še ne s tolikim hrupom in tako — skrbjo. V hipu so se šole ponemčile, slovenski jezik, kot sirov in neomikaven, je bil iz njih izpoden, slovensko govorjenje v šoli celo kaznovano , in skoraj misliti se je moralo , da je tudi sam Bog slovenski pozabil, ker učenci so smeli samo iz nemških bukvic moliti! Da je pa „znanstvo moč" , se je pokazalo tudi pri nas. Kinčali so se sinovi naše domovine s slavo učenosti; mnogi sicer so nehvaležni od matere pobegnili v ptuje tabore; tisti pa, ki so hotli ostati domovini hvaležni, so stopili med narod , in ga budili iz tisučletnega spanja. Predramil, zavedel se je narod in spoznal, da mu bliši nova zarja po tužni noči. Med tem, ko je narod v sebi občutil moč dušnega življenja in misliti jel, da ima od večne resnice postavljeno pravico kot narod živeti, se je mladina v šolah, velikih in malih, nasitovala nemške kulture. Složno, složno se je nemškovalo po vseh naših pokrajinah s pripomočkom, ki je hotel za nas, kot neomikance, posebno primeren biti. Palica, o ti palica leskova, kako globoko si segala v življenje naše mladeži! V vsaki učilnici odkazo-vala se je nad glavo učiteljevo gladka pošast, bolj debela kakor šiba, tanja pa kakor palica. Njeno ime, ktero moramo zavoljo kulturhistorične vednosti vzeti v književni jezik, je „štaberl." Prvi ga je poljubil, drugi na njem klečal, tretji ga je čutil na raztegnjeni dlani. Pri seji zlo potrebni del trupla, na kterega se palica zavoljo njegovega večega obsega posebno „prileže", je bil pa najbolj pripraven spoznan za vcepauje ali vtepanje nemške slovnice. Vsak oddelek slovnice se je s palico dal v zvezo pripraviti, pa tudi spomin na nauk, kterega je palica pritrdila, se je teže izbrisal iz pameti. Palica je bila vidna moč, ki je v učilnici obdrže-vala red in mir, ki je obujevala pazljivost in marnost. S strahom se je takrat tudi v šoli vladalo. Neutrudena ubijavka straha je marsikterega dečka že prvi dan uka ostrašila; pa trudil in trudil se je revček, misleč: „terret staberl, aspice praemium." Ko je pa čez nekaj trudapolnih let v domačo Arkadijo priromal, kaj je bilo premium? Andrej-čekje znal slovenski govoriti, toda ne pisati, nemški je znal pisati, pa ne govoriti. Andrejčkov oče je pa klel in se za ušesi praskal, da je fantič toliko potratil, da je šolo na kol obesel, in zdaj ni ne za delavca ne za gospoda. [Dal. prih.) 240 Naši sovražniki. Dobrovoljno premišljevanje za gospoda in kmeta. (Dalje.) Prisodilo se je, da je neki severo-nemšk pesnik za-krožil pesem „Nemška domovina'4, v kteri se tolikanj ponavlja vrstica »nemška domovina mora veča biti." Ta pesem, ktero, ako ti je mar, utegneš tudi v Tržiču slišati, se je hipoma razširila po Nemčii in prepevala na vsek mejah. Nemci pa niso samo glasni pevci, temuč tudi temeljiti premišljevavci. Tolikanj ponavljane besede ^nemški domovina mora veča biti** so jim prizadevale mnogo modrovanja, po kterem se je nenavadno edino sklenilo, da nemške meje se morajo razširiti na vse strani. Namenili so si celo našo staro Avstrijo razdjati, in najlepši kos svojemu novemu ^nemškemu carstvu" prisvojiti. Mi Slovenci bi že posebno zato morali v to zmes vrženi biti, ker smo sosedje in varhi jadranskega morja. Prišlo je leto 1848. Kar so Nemci pred nekaj leti sklenili, so jeli zdaj (nenavadno čudno!) izvrševati. Poklicali so velik zbor v Frankobrod, ki je dekretiral glasovita §. 1 in §. 2. Ze so menili, da so meje razširili, da so Avstrijo pokončali; v veselji nad tem so jeli po stari nemški šegi modrovati in se pričkati, kar se jim v Nemčii nevedoma kolo sreče obrne, Avstrijo pa rešijo hrabri, zvesti Slovani. Kaj pa smo Slovenci tacaš počenjali? Učili smo se, in veliko naučili v teh zmešnjavah. Cvesti je začelo naše slovstvo kakor roža , ki jo po zimskih dnevih prvič zmaje krotka južna sapica pod gorkirn solncom. Tirjatve večne pravice, ki smo jih poprej molče le v srcu čutili, smo Brneli prosto izgovoriti, razjasniti, razglasiti. Narod po to-iko deželah razkropljen se je v edinem slovstvu, v krepkem jutji trdneje zvezal v dušno edinost; v nadepolni slogi se e ponosno zavedel ne boje se ošabnega hrupa, ki je šumel »d Frankobroda. Kot praktičen rod, ki ne stori prve sto-fnjc brez upa , da bo mogel storiti tudi drugo in tretjo, aio zaupno stopili na pot knjižnega napredovanja. Napredovali smo zmerno, pa vedno obširniše, tudi te leta, ko j vse moralo biti tiho in premrto; tudi v tako imenovanih Itih reakcije ali rakovstva se je razvijalo naše slovstvo podovito. Tirjatve naše sicer niso bile uslišane, pa poza-bli jih nismo; v desetletnem mirovanji smo imeli priliko, bij jih utemeljiti v narodovo čutje, bolj se prepričati o nihovi neovržljivi potrebi. Prepričati smo se utegnili, da roremo živeti tudi v neprostih časih brez strahu zatiranja ir pogina. Da se pa naš narod življenja svojega in pravic sojin zave, so spoznali tudi tisti preroki velikega wnem-šcega carstva", tisti skriti spodlezovavci Avstrije, ki so jas menili že mrtvo bresno v svojem žaklji. Z njimi vred o se zoper nas vzdignili tudi taki sinovi našega naroda, (ri se sploh v navajeni nemarnosti in nečimernosti bojijo vsega napredovanja, vsega gibanja svobodnega čutja. Oni, ki so poprej mislili, da nimamo druzih potreb , kakor jesti in piti, ter pobožno pripravljati se za zlate nebesa, spoznali so s srdom in zaničevanjem , da kaj več tirjamo za svoj rod; tedaj so postali naši sovražniki, naši zatiravci. Kaj pa so bile naše tirjatve? Neizrečeno ponižne. Zgodovinar bodočega veka bo komaj verjel, da se je moralo še v devetnajstem tako omikanem veku kaj tacega celo prositi! V devetnajstem, tako liberalnem veku ni bilo dovoljeno v šoli izobraževati se v maternem jeziku! Kdo bo verjel, da smo morali prositi, da se nam navadne domače pravde več ne razsojujejo v ptujem nerazumljivem jeziku! In če bo tudi verjel to žalostno resnico, bo li mogel vzrok najti: zakaj so se nam tako dolgo odtegovale tako pravične, tako jasne pravice? Pravijo sicer, da jezik ni še dosti omikan; pa kdo se je na suhem plavati naučil? Pravijo, da bi pri razsodbah v domačem jeziku pravica trpela. Ako bi to tudi resnično bilo , ali so že koga angelji za lase v nebesa vlekli? Vendar nakopale so nam te tako pravične želje mnogo sovražnikov odkritih in pokritih , in tudi zdaj, ko smo dosegli pohlevno mrvico dolgo pričakovanih pravic, tudi zdaj niso omolknili ti navratniki, vedno še hočejo nam kratiti in jemati, kar nam po pravici gre. Blago besedo izgovoril je presvitli cesar, in nehala je zgodovina mutastega trpljenja našega. Zgodovina naših sovražnikov je pa zdaj še le se prav začela. Imeli smo jih sicer že tudi poprej, pa dokler smo mi molčali, si tudi oni niso upali s protivnimi glasovi na dan. Komaj pa smo se predramili iz prisiljenega spanja , nas zopet vgnjati hočejo v temnice. Da nas pa v mladi prostosti komaj luči navajenih ne splaši in od ravne poti ne odžene sovražnikov rjovenje, preglejmo njih ravnanje; da se prepričamo, da nam niso nevarni, ampak koristni. Poglejmo, kdo so ti sovražniki in s čim skazujejo svoje sovražtvo. Sovražniki so domači in p tuj i. Domači sovražniki so krdelo tacih, ki so med narodom dušno zastarali, ki, akoravno sinovi slovenske matere, niso se učili bolje spoznati svojega maternega jezika, narodovega značaja in njegovih potreb. Oni so se poptujili, akoravno so med narodom živeli. Srce jim je ohromelo v neprostem, brezdušnem vedenji, ker takrat, ko je vse življenje le kot skriven ogenj tlelo, niso imeli oči, da bi bili zapazili ga, in duha ne, da bi ga bili zapopadli, ampak v zlatem veku molčanja nizih in neodgovornosti viših so zadovoljno in brezmiselno šteli svoje peneze in dneve. Prišel je pa čas svobodnega gibanja, sveta ideja narodnosti je ganila staro Evropo. Nezmožnih src takih mož, iz kterih je vsakdanja navada pregnala vse blago čutje, ni mogla ogreti ta ideja. — Drugih se je polastilo napredovanje, ti so zaostali; in ker so zaostali, zato toliko sovraštva. Ker jih je nepoznani, malo čislani narod pretekel, so začutili v sebi nekak krč jeze in maščevanja, in stopili so v vrsto naših nasprotnikov, da bi nas nazaj prisilili v tisto srečno dobo tihe pokorščine, v kteri je bedak več smel govoriti, kakor modrijan. „Poturica je huji, kakor Turek." Te naše poturice je sram, biti, kar so; sram jih je celo slovenske imena imeti, tedaj jih pačijo, kolikor morejo, da bi jim vzeli domačo obliko. Kako zaničljivo pačijo besedo jezika po njih mislih neomikanega, neizobrazljivega, samo za neotesane hribovce ustvarjenega! V hudobni slepoti menijo, da je naš jezik najgrji celega sveta, da se ne da v njem govoriti omikano z omikanim. Kar sami ne znajo, menijo, da drugi znati ne morejo. Kako pa ti možje zaničujejo tudi narod, kako so ga psovali posebno takrat, ko ni imel više podpore in pritožbe, posebno pa ubozega kmeta, je mnogim še v žalostnem spominu. — Akoravno pa našemu napredku protijo, kolikor morejo, vendar ne morejo škodovati, ker ljudje jih poznajo po njih delih in lastnostih , in mislijo po domači pameti: „kar oni grajajo in zavračajo, gotovo je dobro." Ker so pa oni povsod raztreseni in s praznim, naučenim besedovanjem napadajo naš napredek, dajejo zagovornikom naroda našega priložnost, s temeljitimi dokazi vgnati jih v kozji rog. Tako se resnica čedalje bolj širi. Ne prepričajo se sicer nikoli te baze nasprotniki, ker niso prepričanja sposobni; pa v kot sedejo k večnemu molčanju, togoteči se nad čvrstim mladim narodom. Kmali bodo vsi omolknili. (Kon. prih.) 241 248 Naši sovražniki. Dobrovoljno premišljevanje za gospoda in kmeta. (Konec.) Nekaj družili domačinov so naši sovražniki iz zgolj nevednosti, da ne rečem neumnosti. Zoper nevednost Bog sam nič ne opravi, tem manj mi. Možje te vrste menijo, da bo koj sodni dan napočil, ako se domači jezik vpelje v učilnice in kancelije. Gnjus jim je vsaka svoboda, ker boje se, da bodo svobodni državljani bolj ne-pokojni in razujzdani, kakor so do zdaj bili, da bodo jeli ubijati, ropati, in se poprijeti vseh hudobij. Želeli bi ti možje, da bi narod stopil nazaj v tisto davno dobo, v kteri so se ljudje v kože oblačili, in jedli želod in lešuike, da bi le manj bili prebrisani, manj znajdljivi in manj pohuj-šani. Takih ljudi ima vsak narod, pa bolj so koristni, bolj ko so bojazljivi, ker drugim priložnost dajejo, smejati se jim. Resnobni časi so zdaj; ko pa tacega strašljivca ugledam, se smeh nehote ust polasti. Smeh je pa zdravju kaj koristen. Še eno vrsto sovražnikov imamo — tiste, ki si ne upajo nas doma napadati, ampak samo na skrivnem in po ovinkih v ptujih časnikih. Vzrok njih vojske ni razjasnjen, oblika napadov je sirov srd, časnikarska pušica pa je kaljena v strupu laži in natolcevanja. Kakor sami pravijo, so ti možje močno omikani, za nas pravi uzori nemške kulture, ktero nam iz ljubezni do nas, do prostosti, do cesarstva po vsi sili ponujajo; štejejo se tudi med wli-beralce". Ako bi pa kdo liberalnost po njihovem vedenji sodil, reči bi moral, da je piškava reč. Sveta liberalnost, ljubezen prostosti, napredka in pravice, kako zlobo, kako gnjusbo moraš pokrivati s svojim imenom! Ali je te naše sovražnike samo sovraštvo tako preslepilo, da sami sebe ne poznajo? Ali morebiti več vesti in spoznanja nimajo? Ti, ki jezika ne poznajo, ga obsojujejo, da ni za višo omiko. Ti, ki naroda ne poznajo, in ga ne morejo poznati, ker ga ne umejo, mu odrekajo njegove potrebe. Kar ves narod čuti in je pravica pred Bogom in svetom, zatajujejo in „mali stranki" pripisujejo. Naj si že izmišljujejo, naj lažejo in tožijo, da bi le govorili v svojem imenu, ne pa v imenu naroda, kteri bi se v nečast štel ž njimi biti v kaki zavezi. Ko se je obrnil narod od njih, naj se obrnejo tudi oni od nas, naj nas sodijo, kakor ptujci! Smešen je njihov trud v izbiranji in razpošiljanji neslanih prežvekov. Tudi nečislana mrvica je pripravna, da se zatrobi v nemški svet; kadar jim pa gradiva zmanjka, potegnejo tudi čez mejo ali iz zraka kaj tacega, kar bi se nam dalo natvesti. Tako, postavimo, v nekem zadnjih Pressičnih" listov nekdo v Slovenii popolnoma neznano staro kojižuro o nemških imenih, ktera je tudi nemški pisana, kot plod slovenskega slovstva tako gladno razkosuje, da je ves podoben lačnemu oroslanu, ki — muhe lovi. Sploh je pisarjenje teh mož podobno luni, ki vedno zemljo spremlja, pa se vsak mesec štirikrat spremeni. Lahko nabereš iz dopisov v sovražnih časnikih šopek dišečih cvetlic. Po številu teh cvetlic moramo soditi, da imamo mnogo sovražnikov, da so močno razkačeni in v strahu pred našim napredkom: važni narod smo tedaj, in zelo premalo smo se do sedaj čislali v prirojeni ponižnosti! Na noge tedaj, Slovenci! Kar so ljubljanski pisači tako vrlo trobili, nas tudi ptujci, ki poprej pečaje se s Turkom in Francozom niso utegnili veliko od nas izvediti, zdaj morajo staviti v vrsto prvih narodov; in menda se ne motim, če trdim, da nekteri dunajski časnikarji, kterih znanost zemljovida av-strijanskega proti jugu ne seže čez Gradec, bodo po tolikem hrupu mislili, da nas je vsaj dvakrat toliko kakor Rusinov, od kterih 3 milijonov se po časnikih skoraj nič ne govori. Ali niso potem naši sovražni pisači prav prijazni dobrotniki. Že s tem se nam morejo prikupiti, bolj pa s tem, ker so odkritosrčni. Odkritosrčni? uprašaš začuden. Ti možje, ki so toliko lagali? Res je, bravec. Kjer so menili kolikaj graje vrednega med nami zaslediti, precej so zatrobili v rog. Odkritosrčen sovražnik pa je bolji prijatel kakor je priliznjenec. Pravi dušni sovražnik molči k slabostim svojega nasprotnika , da jih ne popravi, da v njih pogine. Naši časnikarski pisači nam pa vse slabo, vse napačno, kakor hitro zvejo, odkrijejo, da imamo še pravi čas izpokoriti se: oni so naši skriti prijatli, ki se le iz prave, očetovske ljubezni nočejo kot take razodeti. MoraK se bodo tudi vselej prepričati , da njihove svarila niso bob v steno, da vse popravljamo, kar spoznamo graje in poprave vrednega. Zahvaljujemo se jim , da nam pri spoznanji napak tako neutrudeno pomagajo; toda zahvala naša je zdaj še majhna. Kar oni grajajo, mi slepi Slovenci večidel hvalimo ; kar nam slabega očitajo, od tega dobrote smo večidel prepričani mi slaboglavci. Nekteri teh naših skritih prijatlov so nekadaj drugače pisali iu govorili. Ne ravno, da bi v tem kaj slabega, postavimo, brezznačajnost, sumili, vendar jih prosimo: ne zavoljo sebe samih, ampak zavoljo našega poduka naj bi nam razjasnili tudi to malenkost; saj vemo, da jim to ne bo truda prizadevalo. Med tem pa bodite prepričani, ljubi sovražniki, da samo te malenkosti, ki ste jih vi v blagem navdušenji prezrli, ktere smo pa mi Slovenci , ki počasi mislimo in se ne vzdigujemo čez postave navadnega mišljenja, s časom zapazili, so nas branile, vam že poprej izgovoriti zasluženo hvalo. Pa pozabil sem, da ne smem za druge govoriti, in da pišem Slovencom, ne pa sovražnikom. Ne bojimo se! Vsaka blaga reč, vsak napredek je imel in bo imel sovražnike. To je naravna postava, in dobra je. Po sovražnikih moremo soditi svoj napredek. Oni čujejo nad nami, oni odkrijejo, kar pri nas napačnega vejo , in nam na vse grlo tako v pamet ubijajo, da nič ne moremo pozabiti. — Vrabci in Šinkovci nam dokaj žita pozoblejo, pokončajo pa tudi veliko mrčesov, in s tem nam bolj koristijo kakor z unim škodujejo. — Učimo se tudi pri sovražnikih , naj nas ne ostraši neprijazna, umazana unajuost njihovih naukov ; zrno, ako tudi majčkino, je vendar nekaj vredno! V dušni brambi zoper nje si bomo um vedrili, in svet prepričali pravičnosti naših želja! Naše orožje zoper nje bodi sveto, spodobno, ker že po pripomočkih se spozna, ktera reč je časti in zmage vredna. Veselimo se, kadar čujemo rezanje in krohot nasprotnikov , ker to nam je zuamenje, da živimo in ra-stemo; to naj nas spodbuja, razumneje, trdneje stopati k namenu od večne pravice našemu rodu odločenemu. „Udje smo Avstrije slavne", ktera novoprerojena bo postala oziralo proste države in sreče zadovoljnih narodov. Tudi mi, krepak, nepopačen rod, smo med stebri, na kterih bo stalo svetišče ustavne prostosti, cvetečega blagostanja, neuklonjene moči in vzajemne ljubezni med državljani in vlado. Spomnimo se tedaj slavnega poklica, krepko sto-pajmo naprej v vrsti svobodnih narodov pomlajene Avstrije; naj nas ne strašijo zavratne pušice od strani leteče. Dosegli bomo svoj namen, ker ga doseči hočemo. Lepa bo naša bodočnost, ker bo postavljena na podlago lastnega dela. Lep, ponosen bo našim unukom spomin na sedanjost; hvaležnih src bodo romali na grob mnogega domorodca, pa tudi imena izdaja v cov naših ne bodo izbrisane iz spomina. 249