JEJA JAMAR LEGATOVA 
ZAKLAD 
ŠOLANJE JANEZA KAIBA 
Namesto uvoda 
Doma sem pri Kajbetu, v stari hiši na Mestnem trgu. 
Kar pomnim, so pri nas pripovedovali o »šacu«, zakladu, ki je zakopan 
nekje v zidovju. 
Ko so prezidovali pred drugo vojno gostilno pri Kroni, je star zidar 
zaupal očetu, da je pri Kajbetu zakopan zaklad pod staro pečjo v kancliji 
poleg trgovine. 
Z bratom Janezom, ki je bil še skoraj otrok, sva šla v kanclijo. Peči ni 
bilo več, kdo ve, kdaj so jo podrli. V kotu pri oknu pa je bila plast ilovnate 
zemlje. 
Dekla Micka je prišla za nama. Lotili smo se kopanja. 
Dolgo smo kopali, velik kup rumenkaste ilovnate prsti se je nakopičil 
sredi stare kanclije. Menjavali smo se pri kopanju. 
Nenadoma pa je Janez zadel z lopato na nekaj trdega. Micka je izgrebla 
z rokami majhno steklenico, zapečateno z rdečim voskom. V njej smo 
zagledali zvit kos pergamenta, nekakšen zemljevid. 
Ko smo odprli steklenico in izvlekli pergament, smo zagledali na prvi 
strani zemljevid Švice, na drugi pa s čitljivo pisavo starega očeta Janeza 
Kaiba napisano latinsko sporočilo prihodnjim rodovom, prihodnjim prebi 
valcem te hiše. 
Sporočilo starega očeta me je pretreslo, čutila sem, da ni prav, da sem 
predčasno izkopala njegovo sporočilo. 
Želela sem odkriti skrivnost njegove žalosti in obupa. 
Tako so iz dokumentov in papirjev, ki sem jih dobila po starem očetu, 
nastali tile zapiski. 
I 
Iz dnevnika Agneze Kaiba 
Loka, 15. aprila 1855 
Prazno in pusto je pri nas. Moj brat Jožef Kaiba in njegova žena 
Frančiška sta odpeljala svojega edinega sina Janeza v ljubljanske šole. Meni 
uhajajo oči čez Plač v prvi štuk Grbčeve hiše, kjer moj nesojeni ljubi Grbčev 
165 
Tone v beli halji pregleduje bolne. Njegova zakonska žena Antonija je prav 
včeraj vodila po Placu krepkega fantinčka Tončka, Tonetovega prvorojenca. 
Z bratom Jožefom sva od jutra do večera v štacuni, Jožefova žena, moja 
svakinja, Franca pa hodi od ene vizite k drugi, pa tudi placarske gospe jo 
obiskujejo že pred južino. V jedilni sobi pijejo kofe in prigrizujejo londonske 
rezine, nove piškote, ki jih Franca peče v ponosnem zidanem ognjišču. 
Največkrat pa s Franco posedava po cerkvah in se veseliva cerkvenih 
praznikov, poslušava pridige na Fari in pri nunah, celo pri duhovnih vajah 
pri nunah sva bili. Pri vseh teh žegnanjih in shajanjih, ki so lepa in 
dopadljiva, pa pogrešam besed o naši slovenski šprahi, o naši Sloveniji. Vsi 
so pozabili na visoke besede in načrte, ki smo jih razglašali pred sedmimi 
leti. Samo Prešeren je ostal zvest svoji misli. Njegove pesmi nosim s seboj 
v štacuno, prebiram jih zvečer ob leščerbi: 
Dokler svoj jezik bo Sloven poznal, 
mu srce tvoja struna bo budila... 
je pisalo v Novicah. 
Pa imamo zdaj v Loki čisto drugačne reči. Častiti gospod Olivieri so 
pripeljali v Loko dve zamurski deklici, dvanajstletno Gorofilo in štirinajst 
letno Hamiro. Nastanili so ju v nunskem kloštru. Častite gospe so ju lepo 
sprejele, pa so vseeno pravili, da sta dekleti vse dni prejokali in celo trgali 
dolgi črni halji. V soboto pa so ju gospe zaklenile v kapelo. Celo noč sta 
premolili pred oltarjem. Zjutraj v nedeljo so ju častite gospe oblekle v dolgi 
beli obleki, v zaručane lase pa so jima vpletli bela mirtna venčka. 
Ko so ju pripeljali v cerkev, sta bili mirni in zbrani. Gospod dekan 
Kramer so jima pripovedovali o veliki milosti, da sta zapustili nesrečno 
domovino in da so ju sprejele k sebi dobrotljive visoko častite gospe uršulinke 
v Loki. Dekleti pa nista razumeli šprahe gospoda dekana, bili sta prestrašeni, 
saj so jima s krstom vzeli njuni stari imeni in sta postali Marija in Helena. 
Gospod dekan so vsaki zamurki trikrat v lice dihnili in zarotili Satana, 
gospodarja zla, naj gre iz njunega telesa in da prostor Sv. Duhu. Čelo, usta 
in ušesa so jima zaznamovali s križem. V procesiji smo ju peljali pred veliki 
oltar in gospod dekan so ju krstili z blagoslovljeno vodo. 
Naš Janez pa je v Ljubljani. Jožef in Franca sta ga pustila pri žlahtnici 
spoštovanega kupca, našega soseda Kocelija. Franca je v Novicah prebrala, 
da šolarje na stanovanje in hrano vzamejo in da se več zve v štacuni, ki z 
glaži kupčuje na Starem trgu No. 23. Nagnala je Jožefa v Ljubljano in 
dogovoril se je s profesorjevo soprogo gospo Marijo Hallada za stanovanje 
in hrano za našega Janeza. Kako se je Jožef oddahnil, ko je v gospodinji 
spoznal Kocelijevo Mici, ki se je iz Loke omožila v Ljubljano. 
Oče in mati sta fanta s kočijo odpeljala v Ljubljano. Hudo mi je bilo, 
ko sem gledala našega fantina, kako naklada na voz leseno skrinjico z 
oblačili in bukvami ter culice s suhim mesom in hlebci domačega kruha. 
Franca ga je oblekla v dolgo suknjico, na glavo pa mu je poveznila šilkasto 
študentovsko kapo. Odpeljali so se, jaz pa sem stala na pragu. Janez se je 
ozrl in pomahal v slovo. 
Nestrpno sem čakala, da sta se Jožef in Franca vrnila iz Ljubljane. Pa 
sta zvečer, ko se je kočija ustavila pred hišo, molčala in mrko gledala. Vsi 
smo čutili, da bo odslej naša hiša prazna in žalostna. 
166 
Sklenili so, da se bo Janez vrnil v Loko šele ob Božiču, ko bo imel 
vakance. 
Pred Božičem Jožef ni mogel od doma, ker je polno kupovalcev v štacuni, 
saj gospodinje kupujejo moko, cuker, ocvebe pa gverce in drože za potice. 
Jožef jim ponuja doma narejen rum in zidane rute in lakaste solne. Franca 
je zato odločila, da se kar medve odpeljeva s poštno kočijo po fanta, pa se 
je prehladila in sama sem se odpeljala s poštnim vozom v Ljubljano. 
Med samimi gospodi, ki so se peljali po opravkih v Ljubljano, sem sedela 
v kotu poštnega voza. Voz je stal ob poštnem poslopju na Placu in morali 
bi se že odpeljati, pa se je furman, Čudetov Nace, nekam obiral. 
- Spet čakamo na kakšno mestno sitnost! se je oglasil Zofkežev Tine. 
Možje so se ozirali skozi okno, pa je dejal Homanov gospodar: 
- A tebe smo čakali, te je spet kakšna sitna baba s svojimi tožbami 
zadržala! 
Novi sopotnik ni odgovoril. Na sedež zraven mene pa se je spustil Grbčev 
Tone. Nemo se je priklonil in se vključil v moški pogovor. Gospodje so 
govorili o novih davkih, ki so jih naprtili obrtnikom pa tudi kupcem. 
Nisem sledila pogovoru. Misli so mi uhajale sedem let nazaj, ko sem se 
po isti poti vozila iz Ljubljane v Loko in sedela prav tako kot danes poleg 
Grbčevega Toneta. Takrat so goreli kresovi na Lubniku in tudi v meni je 
vse žarelo od sreče. 
Možje so pripovedovali smešne zgodbe, jaz pa sem sedela osamljena v 
svojem kotu. Tudi Tone je umolknil. Stiskalo me je v prsih in proti svoji 
volji so se mi prikazovale podobe iz tiste davne noči, ko sem sedela ob Tonetu 
in kljub temu, da sem vedela, da je obljubljen drugi, upala, da se bo zgodilo 
nekaj velikega, da bo vse dobro. 
V Ljubljani smo odšli vsak po svoje. Sama sem tavala po ulicah, a vendar 
brez težav prišla pred hišo v Špitalski gasi No. 5, nasproti Mokarjeve 
gostilnice. V prvem štuku Perlesove domačije so našemu fantinu našli 
študentovski dom. 
Študentov še ni bilo iz šole. Gospa Hallada me je povabila v stanovanje. 
Pokazala mi je študentovsko izbo z oknom na ulice. V njej so stale štiri 
postelje, ob oknu pa dolga rumena miza s štirimi stoli. Na mizi so ležale 
bukve, pa zvezki in risalni listi. 
Nato sva stopili v mračno kuhinjo z glažovnatimi vrati na majhen balkon 
nad prostornim dvoriščem. Sedla sem na stolico brez naslonjala, ki je stala 
ob mizi. 
- Pripravila ti bom nekaj posebnega, kar v Loki ne poznajo. 
Na velikem zidanem ognjišču je segrela kos belega cukra. Nanj je vlila 
čašo sadjevca in pijačo zlila v veliko rdečo čašo. Z gorečo tresko je prižgala 
pijačo v kozarcu. Plamen se je zeleno prelival in se zvijal v migetajoče podobe. 
- Pa le povej gospe Franci, s čim sem ti postregla! Tega še ona ne zna 
pripraviti - pravi krampampoli je! 
Molčala sem in nestrpno pričakovala nečaka. Gospa pa je hitela: 
- Samo domače sem vzela na kvartir. Ni mi treba, pa se mi smilijo. 
Gospoda soproga, ki je profesor na gimnaziji, sem pregovorila, da je privolil. 
Veš, me je gospa kar tikala, čeprav ni bila kaj prida starejša od mene, veš, 
yašega sem vzela pa Kramerjevega Korla pa Klobovsovega Johana pa še 
Šurkovega Makselna, same Ločane. 
- Ja, naš je pisal, da mu je dobro pri vas. Še pozabil bo na Loko. 
167 
Gospa se je zadovoljno nasmehnila. Iz velike torbe sem zložila na mizo 
dva škrniceljna pravega brazilskega kofeta pa kilo ocveb pa še steklenico 
najfinejšega Jamaika ruma. Gospa se je sprenevedala: 
- Saj ni treba! Pa je vseeno hitro prenesla dobrote v shrambo zraven 
kuhinje. Pokazala mi je še temno čumnato z veliko belo kadjo in globoko 
skledo za vodo. Zagledala sem Janezovo brisačo, ki sem ji sama z rdečo nitjo 
izvezla začetnici imena J. K. Stisnilo me je pri srcu. Doma smo tri ženske 
skrbele za fantina, tu pa se mora prebijati sam. Pa še dobro mu je. Revni 
študentje so po kvartirjih pri gospodinjah na Šolski gasi pod Gradom. Po 
deset se jih stiska v mračnih izbah, pod vsako posteljo pa je še po en pograd. 
Učijo se pa kar po posteljah, ker za mizo v izbi ni prostora. Na košto pa 
hodijo revni študentje v frančiškanski klošter ali pa k bogatim familijam po 
mestu. 
Pa smo pred sedmimi leti mladi prisegali, da bomo tudi Slovenci živeli 
kot svobodni ljudje, zdaj pa naši fantini kot berači stojijo pred vrati bogatih 
nemčurskih družin. Kuharice jim dajejo v lončene sklede ostanke, ki so jih 
na krožnikih pustili presiti mestni otročaji. 
Ko so se fantini vrnili iz šole, Janez ni imel obstanka. Poslovila sva se 
od gospe in hitela na poštno postajo. 
Ko sva se vozila proti Šentvidu, je fantin zadeklamiral: 
- Oj, vakance, oj vakance! 
Hajdi čez klance na gibance! 
Obrnil se je k meni: 
- Teta Ajka, najraje bi ostal v Loki! 
Začudeno sem ga pogledala. 
- V Loki se nisem nič učil, pa sem bil med najboljšimi. Tu pa vsi več vedo. 
- Saj res, gospa je nekaj govorila o inštruktorju, ki naj bi ti pomagal, 
pa nisem razumela, kaj hoče. 
Janez se je spačil: 
- Tu v Ljubljani mislijo, da imajo naš gospod oča kupe zlata. 
Obrnila sem se k fantinčku: 
- Potrpi! Saj bo minilo! 
- Saj ni kaj! je nadaljeval, saj ni tako slabo, samo navaditi se moraš. 
Fant se mi je zdel v temni suknjiči in s špičasto čepico tuj in spremenjen. 
Ko smo se peljali mimo Medvod, sem mu pripovedovala o našem 
poslancu iz Medvod in o našem upanju, da bomo Slovenci samostojni in 
svobodni. 
Janez pa se je obrnil k meni: 
- Tudi v razredu ne maramo frakarjev! 
- Frakarjev? sem ga vprašujoče pogledala. 
- Ja, teta, ljubljanska gospoda je glavna v gimnaziji, mi pa, ki nismo 
iz Ljubljane, smo butasti in kmetavzi. V Loki sem se tudi jaz postavljal, da 
sem Placar, in postrani gledal kmetske sošolce. Zdaj sem pa sam med kmeti. 
- Pa se ja ne pretepate? sem dregala v nečaka. 
- Oh, teta, da bi nas videli! Ob četrtkih popoldne nimamo pouka, pa 
norimo po tivolskem parku, po Rožniku in po Gradu. Pretepamo se z 
mestnimi, z realci pa z gassenlumpi, ki ne hodijo v šolo. 
- Pa vam gospa dovoli, da ostajate vse popoldneve od doma? sem 
vprašala. 
168 
- Gospa nas še sama vodi v teater in pod Rožnik na kofe. 
- Kdaj se pa učite? 
Janez se je zasmejal: 
- Teta, vi tega ne razumete! Tu, v Ljubljani je čisto drugače! 
Pa smo kmalu videli, da je v Ljubljani res čisto drugače. Ko so Jožefu 
iz ljubljanske gimnazije poslali sinovo spričevalo, je pisalo, da je fantin sicer 
pazljiv, da pa je vedenje le primerno predpisom; znanje pa je komaj zadostno. 
Mene je posebej prizadelo, ko sem prebrala, da fantin celo slovenske šprahe 
ne zna več kot za dobro. 
Franca je letela h kapucinarjem, k patru Justinu. Gospod so prišli v 
nedeljo popoldne na kofe. 
Z Jožefom sta odločila, da bosta napisala prošnjo, naj Janeza drugo leto 
sprejmejo v Alojzevišče, v posebno šolo, ki jo vodijo sam gospod korar dohtar 
Janez Zlatoust Pogačar. Drugo šolsko leto bodo sprejemali prvič drugošolce. 
V zavodu se bodo učili vseh šolskih reči. Nekaj gojencev bodo sprejeli zastonj, 
drugi pa bodo morali plačati 150 goldinarjev na leto. Jožef je izročil gospodu 
patru 150 goldinarjev za Janezovo šolnino pa še 50 goldinarjev za gospodova 
pota in v dobre namene. 
Ko so se gospod Justinus spet nasmejani oglasili v štacuni, so naznanili, 
da so našega Janeza sprejeli med gojence Alojzevišča. 
Ob koncu šolskega leta pa se je Franca peljala s posebno kočijo že 
navsezgodaj v Ljubljano. 
Šivilja, ta mutasta Mirni, ki šiva po hišah, ji je sešila gvant iz svetleče 
modrikaste žide, z nabrano kiklo in z belimi špicami. Lase pa si je s segretimi 
posebnimi škarjami navila v drobne kodre. Mislim, da se je kot kakšna 
princeza pripeljala v Špitalsko gaso in odrobnela po temnih štengah h gospe 
Halladovi. Obe prijateljici sta kar k nogam odšli pred gimnazijo. 
Franca je doma pripovedovala, da so se Krenerjevi, Klobovsovi in še 
celo Hafnerjevi iz Gase kar pred gimnazijo pripeljali s svojimi kočijami. 
Gospe so bile v novih zidanih gvantih, gospodje pa že zjutraj dobre volje. 
Franci je bila nad vse všeč nova noša, gospe so se vtaknile v obroče in čeznje 
povlekle zidane gvante. 
- Tako široke so bile, da so se komaj zbasele skozi gimnazijska vrata. 
Zdelo se je, da se po dolgih gimnazijskih hodnikih vale zidane bajte. 
Franca je, hvala Bogu - od same fovšije pozabila na Janezovo spričevalo. 
Po zahvalni maši so se starši z dijaki in profesorji vrnili v gimnazijo. Starše 
so nagnali v veliko sobano. Gospod vodja direktor Nečasek je pozdravil 
oblastnike in starše, ki so prišli k podelitvi spričeval. Povedal je, da so bila 
tri dni očitna izpraševanja, in naštel imena učencev, ki so se posebej izkazali, 
pa našega Janeza ni bilo med njimi, pa tudi nobenega od študentov gospe 
profesorjeve ne. 
Franca se je sama v kočiji pripeljala v Loko. Janez pa je zlezel na 
zapravljivček Šurkovega Maksa iz Gase, da se je izognil materini nejevolji 
in sitnemu zbadanju. 
Jaz pa sem bila fantinčka čez vse vesela, čeprav ga niso vpisali v zlate 
bukve. Nič ga nisem izpraševala. Jožef je nekaj godrnjal o koštengah, ki jih 
je imel s sinovim šolanjem, pa sem videla, da je zadovoljen, ko ima sina spet 
doma. Najraje bi fantina takoj vpregel v štacuno in ga navajal na rajtenge 
in robo. Janez je pa samo govoril o rajžanju. Pravil je, da so gospodje 
profesorji, posebno gospod profesor Globočnik, naročali, da si morajo učenci 
169 
med vakancami ogledati naše kraje, posebno Bohinj in Bled. 
Čez nekaj dni se je oglasil pri nas Janezov sošolec iz Železnikov, Lotričev 
Matevž. Povedal je, da že nekaj dni rajža po bližnjih krajih, cirajo ga pa po 
župniščih. Fantin je skoraj za glavo večji od našega, čeprav mora delati v 
vigenjcah in pomagati staršem pri kovanju žebljev. 
Franca je fanta nahranila, dekla pa mu je oprala vso opravo. Bil je tako 
lepega vedenja, da se je Franci čez vse prikupil. Nagovorila je Jožefa, da je 
dovolil, da se še Janez odpravi po svetu. Jožef se je nekaj obotavljal, končno 
pa je le segel v mošnjo. Tudi jaz sem primaknila dvajset grošev. Franca pa 
je poskrbela, da sta fanta dobila nove čevlje in v torbici, ki sta ju nosila čez 
rame. je nabasala suho meso in klobase. Še tople flancate pa sta fantina kar 
zdrobila v kašo in jih stlačila v vojaško menažko, ki je bila že od nekdaj pri 
hiši. Fantina sta se namenila v Železnike, da Matevžek pozdravi domače, 
nato pa čez Ratitovec v Bohinj. Strah me je bilo, ko sem pomislila na 
nevarnosti, ki groze po hostah na popotne. Naši Franci je bil pobožni 
Matevžek tako všeč, da ga je zadržala pri nas do nedelje. Fantina sta bila 
več v kloštru pri kapucinarjih kot doma. Popoldne sta se hodila kopat na 
Skalce v Selščico. Trepetala sem pred vrtinci in goži, ki plavajo po Selščici. 
V petek se je pa Franca odločila, da se vsi peljemo z našo kočijo do 
Železnikov. Fanta sta v soboto potegnila kočijo iz veže in jo drgnila in čistila 
celo sobotno popoldne. V nedeljo dopoldne sta od Kronbirta pripeljala konja 
Miška. Po južini pa smo se vsi zbasali v kočijo. Jožef in Matevž sta sedela 
na kozlu. Matevž je kočijažil. S Franco sva sedli na mehka sedeža v 
notranjosti kočije, Janez pa nasproti naju. Grdo se je držal in ni mu bilo 
prav, da se je Jožef spravil na kozla, a se ni upal ugovarjati. 
Peljali smo se skozi Faro do Bukovice in Selc. Ozka dolina se tam razširi 
in z dopadenjem smo gledali vas Selca, ki je pred nekaj leti čisto pogorela, 
a so jo pozidali in polepšali. 
Ko smo mimo Cešnjice pridrdrali v Železnike, smo se ustavili ob fužinah 
gospoda Globočnika. Jožef se je prisrčno rokoval z imenitnim gospodom, s 
Franco pa sva se zazrli v Plenšak in v mogočni Ratitovec, ki sta žarela v 
zahajajočem soncu. Gospod Globočnik nas je vabil v svojo mogočno doma 
čijo, pa mu je Jožef povedal, da smo samo spremili dva viatica studiosa -
našega Janeza in Lotričevega Matevža. Gospod Globočnik je potrepljal po 
rami resnega fantina, ki je še kot otroče delal z Lotričevo družino pri njem. 
Matevž in Janez sta zdrvela v kovačnico in tudi jaz sem stopila za njima. 
V nizki temačni kamniti hiši je troje mož kovalo razbeljene žeblje. Metali 
so jih v škafe z vodo. Dve ženski sta ohlajene žeblje polagali na dolge plohe, 
otročaji, najmlajši je bil še v dolgi rjavkasti kikli, pa so cveke polagali v 
lesene zaboje. Ena od žensk je stopila k Matevžu in ga pokrižala. Obrnila 
se je k meni: 
- Že ves teden roma po svetu! Samo da je spet doma! 
Prijela sem ženo za roko: 
- Pri nas, pri Kajbetu v Loki, smo ga zadržali. Pametnega in pridnega 
sina imate! 
Ženska se je hotela vrniti k delu. Matevž pa ji je nekaj dopovedoval. 
Vsi trije smo se odpravili na dvorišče. Gospod Globočnik se je obrnil k 
Lotričevi materi: 
- Kar doma ostanite popoldne in skuhajte fantu kaj boljšega za južino! 
Obrnil se je k Jožefu: 
170 
- Mi gremo pa k nam! 
Janez se je držal Matevža in njegove matere in tudi jaz sem vstopila v 
nizko belo hišo na spodnjem delu Plavža. Lotričeva mati je povedala, da 
hodi vsa njena družina na delo okrog polnoči in se vrača domov šele 
popoldne. Ženske vlačijo s seboj celo dojenčke v zibelkah. V kovačnicah 
skuhajo ali pogrejejo južino. Domov hodijo le na spanje in da poskrbe za 
živino. 
Na poti smo srečevali razcapane kosmate moške. Smrdeli so po žganju 
in umazaniji. Matevž se je obrnil k meni, kot da bi se hotel opravičiti: 
- Hudi časi so! Vse več beračev tava od ene kovačije do druge, mi pa 
jim od svoje revščine dajemo medlo in sok. 
Janez je umolknil. Videla sem, da se je fant zresnil, ko je prvič v življenju 
ugledal resnično revščino, o kakršni ne piše v bukvah. Matevž naju je spremil 
do Racovnika, do Globočnikove domačije. Mogočna podolgovata bela hiša 
v dva štuka se je kopala v zahajajočem soncu. Z osmimi okni gleda domačija 
na Racovnik in naprej na fužine in razkazuje Globočnikovo bogatijo in 
imenitnost. 
V prostorni izbi - hiši - sem za dolgo belo javorjevo mizo zagledala 
Jožefa in Franco. Miza je bila obložena z rezinami belega kruha, z gnatjo, 
suhim želodcem in velikimi kosi orehove potice. V širokih čašah se je 
lesketala rumena rebulica. Gospod Globočnik je pravkar pripovedoval o 
strašni zimi, ki je z ledom vigenjicam prizadela veliko škode. Letos so bila 
kolesa pri fužinah tri mesece zamrznjena in sploh ni bilo vode. Lina se je 
oglasila: 
- Pomislite, tri mesece! Naš oča so bili že vsi iz sebe, če je v Kotrmacu 
grapa zamrznila po tri dni in ni širila več vode. Letos pa tri mesece nismo 
delali! 
Gospoda sta se menila o trgovini, o prodaji žebljev in o velikih stroških. 
Gospod Globočnik je tožil, da je kupčija s Trstom čisto obstala. Gospa Lina 
pa je pravila o gospodu učitelju Levičniku, ki si prizadeva, da bi v Železnikih 
odprli hišo, kjer bi varovali otroke, da jih babe ne bi vlačile s seboj v 
kovačnice. Letošnjo zimo so z malega mostka padli kar trije otročaji v vodo 
in utonili. Gospa je pripovedovala še o rokomavhih in beračih. Gospod 
Globočnik in naš Jožef pa sta si nazdravljala k uspešnemu trgovanju. 
Gospa Lina nas je peljala še v farnov cerkev. Njen mož Jakob je dal 
postaviti nov križev pot. Poljanski malar Štefan Šubic je v cerkvi namestil 
skalnat božji grob. Okrog groba je z živimi barvami namalal prelepe podobe. 
Poslovili smo se od Janeza. Jožef je zlezel na kozla, s Franco pa sva 
sedli v kočijo. Ponosno smo se peljali mimo nizkih belih hišic, mimo vigenjc, 
skozi temno dolino mimo Češnjice in Fare v Loko. 
Ko se je Janez prikazal čez teden dni v Loki in stopil v štacuno, fantina 
skoraj nisem spoznala. Nekam potegnil se je, temni kodri so mu padali na 
čelo in oči so mu žarele. Franca ga je zagledala skozi okno, saj sedi vse 
dopoldneve ob oknu, če ni na vizitah, da ji ne uide nobena gospa, ki drobi 
mimo Kocelija, in nobena kočija, ki drdra čez Plač. Priskakljala je po štengah 
v vežo, fantina objela in že začela vihati nos: 
- Kakšen pa si? Nov gvant, pa čisto zmečkan in zamaščen! 
Janez se je zasmejal: 
- Mami, z Matevžem sva spala v senu, pa tudi po hlevih pa pod 
Ratitovcem v gozdu pod smrekami. 
171 
- Zakaj sem te pustila samega po svetu! Pozabil si, da si Kajbetov! 
Jožef je sinu stisnil roko: 
- Pripoveduj! 
Janez je sedel na klop ob pultu. Spominjal me je na čase, ko so prav na 
tej klopi posedali loški študentje in smo sanjarili o novih cajtih. 
Janez je začel pripovedovati: 
- Z Matevžem sva le eno noč prebila v Železnikih. Od polnoči sem bil 
z Lotričevimi v kovačnici in tudi jaz sem polagal ohlajene cveke v sode. 
Franca je ogorčeno zavila oči. Janez je nadaljeval: 
- Zjutraj sva z Matevžem odromala v Zali Log in se oglasila v župnišču. 
- Saj te je gospod fajmošter Luka vendar spoznal? se je oglasila Franca. 
- Gospod fajmošter Mrovle so bili dve leti v Loki, saj se spominjata, ko je 
hodil k nam na kofe, se je obrnila k Jožefu in meni. 
Janez je povedal: 
- Matevža so gospod župnik priporočili v Ljubljani in mu preskrbeli 
košto pri bogatih družinah. Ko se je Matevž zahvalil gospodu in mu pokazal 
spričevalo, so naju pogostili z masnim vinom in belim kruhom. 
Jožef je zajedljivo dejal: 
- Ti si pa gvišno svoje papirje obdržal v žepu! 
Janez je očeta preslišal: 
- Gospod so nama tako lepo govorili o naši slovenski šprahi in o 
nalogah, ki jih imamo študentje do našega jezika. 
Franca se je spet oglasila: 
- Kaj boš s kranjsko špraho, samo tisti tvoji bajtarji in cvekarji govore 
kranjsko, gospoda pa nemško. 
Janez ni ugovarjal materi, meni pa je bil naš študent čez vse všeč. 
Drugo jutro sta se fanta povzpela v Sorico. Pot je bila slaba, brv brez 
držajev. Janezu pa se je zdela vas najlepši kraj na svetu. Fanta sta lezla čez 
Soriško planino do Rosta. Janez je povedal, da so jima soriški gospod župnik 
Mulej povedali, da so kraj tako poimenovali bavarski naseljenci, ker so tam 
počivali - ausrasten liber den Berg - mi pa ga moramo klicati po naše 
Počivalo. Manj kot v eni uri sta fanta splezala na Ratitovec. Skoraj bi se 
izgubila, zakaj znamenja - kažipote -, ki so jih postavili gospod župnik 
Mulej, so nevihte uničile. 
- Pa se je izplačalo! Kaj vse sva videla s te visoke gore, najlepši je bil 
pa visoki Triglav! je Janez kar žarel od spominov. 
Franca pa je potegnila fanta za dolge zmedene temne lase: 
- Kar v pralno kuhinjo! Tam se očedi, potem pridi pa v jedilno sobo! 
je trezno odločila. 
Komaj sem še vprašala: 
- Kje imaš pa Matevža? 
- Globočnikov gospod so ga odpeljali v kočiji v Železnike. 
Franca je začudeno pogledala sina, Janez pa se je zasmejal: 
- Mami, veš studiosus viaticus je že na pol gospod! 
Šele pri južini, ki jo je Franca posebno skrbno pripravila, smo slišali, 
kaj vse se je fantoma prigodilo na rajži. Rozala je pogrnila mizo v jedilni 
sobi in nanosila nanjo naravne telečje zrezke, pa s česnom, limono in 
peteršiljem naribano svinjsko ribico, pa ledeno solato z vrta, pa peso in kisel 
fižol v stročju. Pa še torto je Franca spekla za fantina. Jožef se je nekam 
172 
kislo držal zaradi košteng, pa sem videla, da je zadovoljen, da ima sina spet 
doma. 
Janez pa je pripovedoval, kako sta se z Ratitovca z Matevžem kar 
spustila po ridah proti Bohinjski Bistrici. Ogledala sta si velikansko Bohinj 
sko jezero pa tudi slap Savice. Matevžek je tam prav pod slapom povedal 
besede iz Prešernovega Krsta: 
Slap drugo jutro mu grmi v ušesa; 
junak premišlja, kak' bolj spodaj lena 
voda razgraja, kak' bregove stresa 
in kak' pred njo se gore ziblje stena, 
kak' skale podkupuje in drevesa, 
kak' do nebes leti nje jeze pena! -
Tak se zažene, se pozneje ustavi 
mladenič, Črtomir pri sebi pravi. 
- Pameten fant, tale Matevž, je nenadoma spregovoril Jožef. - Fantin 
dobro ve, da so vse prisege in visoke besede iz mladosti kot pena, pozneje 
pa je glavno delo in skrb za kupčijo. 
- Matevžek je res priden in pobožen fant, saj sem to že takrat videla, 
ko je prišel k nam! je dodala Franca. 
Janez pa je že pripovedoval, da sta fantina drvela še na Koprivnik in 
prespala v farovžu pri gospodu župniku Završniku: 
- Gospod so naju peljali k slapu Završniku, ki so ga lani sami odkrili. 
Nato sta se fantina spustila v blejsko kotlino. Ves dan sta se podila po 
Bledu, kopala sta se v jezeru, tam zadaj za Toplicami, in celo z romarji sta 
se peljala v velikem čolnu na otok. 
Ko sta tako pohajkovala mimo Riklijevih Toplic, kjer so ob jezeru sedeli 
nališpani tuji letoviščarji, ju je prepoznal gospod Globočnik. Pravkar se je 
vrnil z Jelovice in v imenitni Riklijevi oštariji pil pivo. 
- Veš, mami, pa nama je naročil sladoled s smetano pa še dva velika 
kosa torte! 
Franca je pozabila na Janezovo zmečkano obleko, na umazane roke in 
ušesa in planila: 
- Pa vaju je tako umazana in v povaljanih gvantih vzel v kočijo? 
- Še več, je Janez resno odgovarjal, - gospod so govorili z nama v 
slovenski šprahi. Matevžu so obljubili, da mu bodo še naprej pomagali pri 
šolanju. Ko se je Matevž hotel zahvaljevati, so gospod dejali, da bo največja 
zahvala, če bo še naprej tako pridno študiral in bo nekoč dober fajmošter 
v Železnikih. Tudi mene so vprašali, če se bom učil za gospoda, pa sem jim 
povedal, da vam bom, gospod oča, pomagal v štacuni. 
Jožef je prenehal z jedjo in zadovoljno prikimal sinu. Franca pa ni mogla 
držati jezika in je sitno dejala: 
- Nič se še ne ve, kaj pa, če bomo tudi pri Kajbetu imeli novo mašo! 
Vakance so minevale. Janez je pomagal v štacuni in Jožef je bil čez vse 
kontent. Jaz pa sem vedela, da je fantinu Ljubljana segla v glavo in da več 
misli na špacirenge in na igre s sošolci kot pa na kupovalce in na štacuno. 
173 
Loka, 15. novembra 1856 
Ob Vseh svetih so gospod pater Justinus spremili našega Janeza v 
Ljubljano, v novo šolo, v Alojzevišče. Vanjo so letos sprejeli triintrideset 
učencev za drugi in tretji razred. Gospod pater so povedali, da imajo 
internatski gojenci - tako pravijo študentom, ki so v Alojzevišču - veliko 
sobano. Na desni strani so šolske klopi in tabla, na levi pa ima vsak šolar 
svoj pult in leseno skrinjico, ki jo je prinesel od doma. Dopoldne se fantini 
učijo v razredu, na desni strani velike izbe, in gospodje jim razlagajo vse 
tisto, kar se drugi dijaki uče v gimnaziji. Popoldne pa se gojenci presele na 
levo stran k pultom in tam ponavljajo, česar so se učili v razredu. Na 
prostornem dvorišču pa se razgibavajo, igrajo se z žogo in sprehajajo se. 
Enkrat tedensko pa vodijo gojence k nauku v šentklavško cerkev, k maši pa 
hodijo vsako jutro v domsko kapelo. 
Franca je bila čez vse zadovoljna in v mislih je že gledala našega 
fantinčka pred oltarjem. 
Življenje pri nas pa se je čisto spremenilo. Pri južini govorimo le še o 
kupovalcih, o strašni draginji, o robi, ki jo je Jožef naročil v Ljubljani. Jožef 
je pripovedoval, da prekupčevalci kupujejo kar naprej vse žito po vaseh in 
revežem kri izpod nohtov pijejo. 
174 
Pater Justinus 
Franca je zavzdihnila: 
— Reši nas prekupcev, odrtnikov, o Gospod! 
Franca pa se najraje pogovarja o cerkvenih rečeh, o prenovljeni cerkvi 
sv. Jakoba, o tolarjih, ki so jih loške gospe zbrale za obrtnike, pri tem pa 
me pomenljivo pogleduje, ker ji nisem dala še nič. 
Prejšnji teden pa se je oglasil v štacuni Trillerjev gospod, ki je jezični 
dohtar v Ljubljani. Povedal je, da je srečal v licejski knjižnici srbskega 
učenjaka Vuka Karadiča. Skupaj sta pregledovala rokopise našega učenjaka 
Jerneja Kopitarja. Trillerjev Korl se je obrnil k meni: 
— Neža, ne pozabi na lubniške kresove! Skozi temo nam svetijo. 
Po deželi divja huda nadloga -kolera. Zahrbtno napada ljudi in nobena 
reč je ne ustavi. Samo na Kanalskem, Tolminskem in Bovškem je pomorila 
dvesto dvainštirideset ljudi. Kmetje s Selškega so povedali, da se širi od 
Krope proti Sekam. Ženske v Selcih so trikrat orale okoli vasi, da bi pregnale 
hudo bolezen. V Železnikih pa hodijo vsako jutro za procesijo od Železnikov 
do Zalega Loga. 
Hvala Bogu! Loko je kolera izpustila in pri nas se veselimo še kar dobre 
letine in cerkvenih praznikov. Pa je le neki mazač tudi v Loko prinesel 
zdravilo zoper kolero. Kar pred cerkvijo sv. Jakoba je prodajal po tri 
posušene koščke belega kruha. Na vsakem kosu so bili na eni strani trije 
križi, na drugi pa je pisalo KABURA. Kruh je pomakal v mastno župo, ljudje 
so ga pa kupovali. Pa so pravili, da je bil kruh navdan in ljudi ni obvaroval 
pred boleznijo, narobe, zboleli so po njem. 
Zapisati moram, da smo na Placu še vsi zdravi in se veselimo lepega 
vremena, bogatih žegnanj in še celo v Ljubljano smo se odpravili. 
V Ljubljano se je pripeljal 17. listopada 1856 cesar s svojo družino, 
cesarico in malo princezo Zofijo. Že ob sedmih zjutraj so se odpeljali z 
vlakom z Dunaja, zvečer pa smo jih pričakali na ljubljanskem štacijonu. 
Tudi mi trije z Jožefom in Franco smo se s kočijo pripeljali iz Loke, da bi 
videli in pričakali visoko spoštovane vladarje. Jožef je zapeljal našo kočijo 
k Moharju v Špitalskih ulicah na dvorišče gostilnice pri Slonu. Naročil je 
izbo s tremi posteljami v prvem štuku. 
Medtem ko je Jožef poskrbel za konja, sva s Franco stopili na dvorišče. 
Mlad fantin z Gorenjske je za dva krajcarja kazal čudno živinče, podobno 
teletu, glavo pa je imelo kot jelen. Fantin je povedal, da so čudno spako 
pripeljali izpod Zelenice in da je njegova mati krava, oče pa jelen. Zijali 
smo v ubogo živinče, pa še štiri krajcarje sem plačala. 
Franca je nekaj slišala o novih Zalarjevih toplicah. Novi lastnik gostil 
nice pri Slonu, gospod Zalar, je sezidal v mogočni hiši toplice. Franca me 
je zvlekla v veliko pobeljeno izbo. Para se je vlačila po stenah, dišalo je po 
vlagi in milnici. Mogočna ženska v belem predpasniku nama je povedala, 
da si lahko izbereva gorke toplice v kadeh ali pa mrzlice ali pa soparnice, 
ki jim pravijo rusovske kopke. Ženska je pravila, da je voda bistra studen-
čnica izpod Turna. Ko so napeljevali vodo izpod Turna za vojaško pekarnico 
in mestno štirno na Placu, so jo speljali še v gostilnico pri Slonu. Franca bi 
nad vse rada poskusila toplice, pa se ji je zdelo škoda ogromne koštenge, 
saj stane kopka v soparnici deset krajcarjev, tople kopke v lesenih kadeh 
dvajset krajcarjev, v kamnitih pa celih trideset krajcarjev. 
Jožefa sva pričakali v veliki svetli izbi v prvem štuku. Vsi trije smo šli 
čez Plač, mimo Šentklavža proti Janezovi šoli. Vratar nam je pokazal pot v 
175 
refektorij. Za dolgo mizo je sedel kmetski oča s fantinom. Skozi okna smo 
videli na dvorišče. Gojenci so kljub mrzlemu vremenu bili žogo, v kotu ob 
ograji pa so podirali kegle. Janeza sem zagledala, kako špancira z Lotričevim 
Matevžem po dvorišču. 
Vstopil je duhovni gospod prefekt Košmrl. Prijazno je pozdravil kmet-
skega očanca. Gospod je vstal in hotel gospodu poljubiti roko: 
- Kako smo veseli, zdaj je vseh skrbi konec. Še nikoli našemu Jaku ni 
bilo tako dobro: dosti košte, topla izba, pa še srebrne dvajsetice mu dajete, 
ko vam streže v Šentklavžu. 
Gospod pa se je obrnil k Jožefu: 
- Prav je, da ste prišli, boste vsaj videli, kako žive naši fantje. Janez je 
menda kar zadovoljen pri nas. Latinski in nemški jezik mu še delata težave, 
vztrajen je in priden, bo že nekako šlo na javni izkušnji pri profesorjih na 
gimnaziji. 
Jožef se je zresnil, a ga je gospod prefekt potolažil: 
- Pri klavirju je pa vaš Janez najboljši. Gojenci imajo svoj pevski zbor 
in prepevajo v kapelici, Janez jih pa spremlja z orglami. 
Franca je kar zrasla v svojem širokem zidanem gvantu z malo krinolino 
in nabranimi rokavi. Črn klobuček ji je čepel na vrhu gostih rjavih las. 
Pripela si ga je z dolgo srebrno iglo, ki je imela na koncu brušeno glažovnato 
plavo kroglico. 
Gospod prefekt se je prijazno obrnil k meni: 
- Gospodična Agneza, vesel sem, da sem vas srečal. Janez mi je 
pripovedoval o vajinih pogovorih. Fant je med najbolj vnetimi Slovenci v 
razredu. 
Gospod so dovolili, da gre Janez z nami v mesto in ostane do štirih 
popoldne. 
Hodili smo po mestnih ulicah, po trgu med branjevkami in kmeticami 
v širokih krilih s predpasniki in z rutami na glavi. Med njimi so hodile 
mestne gospe v širokih pisanih kiklah, čez obraz pa so si čez široke klobuke 
zavezale temne tančice. Jožef se je obrnil k Franci, ki je z dopadenjem gledala 
mestne gospe: 
- Babe mislijo, da bodo z dragimi tančicami privabile bogatega moža. 
Ne vedo, da se dobri gospodarji boje dragih tančic in pisanih cap, ki so 
nadomestile staro dobro robo. 
Janez je hotel, da gremo na Grad ali vsaj pod Turen, Franca je hotela 
k prijateljici gospe Hallada v Špitalsko ulico, jaz pa bi rada še enkrat videla 
redutno dvorano, kjer smo 1848 tako korajžno govorili o naši svobodi. Jožef 
pa nas je odpeljal v gostilnico gospoda Zalarja. Naročil nam je velike 
porcijone mešanega golaža in vampov, ki so bili res čez vse okusni, pa še 
vsakemu, tudi Janezu, velik vrček belega pira. 
Zadovoljni smo odšli v našo izbo in Franca je Janezu naložila v veliko 
škatlo orehovih štrukljev, pa prekajenih suhih klobas pa še suh želodec iz 
Davče. 
Fant se mi ni videl preveč zadovoljen, kar naprej je spraševal Jožefa za 
uro in videli smo, da komaj čaka, da se bo vrnil med sošolce. Pa sta le šla 
z Jožefom na dvorišče in v hlev, da je Janez pozdravil konja Miška od 
Kronbirta, ki nas je pripeljal iz Loke, pa še našo staro kočijo je z roko 
pobožal. Pa sta v hlevu spoznala fantina, ki je bil le malo starejši od Janeza: 
176 
Jamarjevega Ceneta. Fantin je prišel z gorenjskih Gorjuš in je v gostilnici 
pri Slonu služil za malega hlapca. 
Vsi trije smo spremljali Janeza do Alojzevišča. Hudo nam je bilo, ko 
smo se rokovali, saj smo vedeli, da fantina do božiča ne bomo več videli. 
Zvečer smo stali ob hišah v Špitalskih ulicah. Čakali smo visoke goste. 
Gospa Hallada je s svečami in leščerbami razsvetlila okna v izbah, kjer je 
bil naš študent lani na erpergi. Videla sem jo za šipami, kako leta od okna 
do okna in pripravlja umetno rdečo razsvetljavo. 
Po ulicah se je pripeljalo kar deset razkošnih kočij. V prvi so sedeli 
soldati s sulicami, nato pa je pridrdrala z rožami pomalana kočija z našimi 
gosti - cesarjem, cesarico in malo princezo Zofijo. Gledala sem Zofko v 
dolgem belem gvantu z zaručanimi rjavimi lasmi. Smehljala se je in mahala 
z ročicami. Za cesarsko kočijo so se pripeljale črne kočije z ljubljanskimi 
mestnimi očeti in drugimi imenitniki. Nato pa je prikorakalo dvesto študen 
tov z baklami. Prišli so z gimnazije, realke in dveh latinskih šol. Vsi so bili 
v ozkih temnih hlačah, ozkih jopičih in špičastih kapah. Kako ponosni smo 
bili na našega Janeza! 
Z množico smo se pomikali proti škofijski palači. Mesto je bilo svetlo 
kot podnevi, saj ga je tudi razsvetljevalo dvesto novih gaznih lamp, na oknih 
pa so gorele sveče v vseh barvah in risale zvite sence po ozkih ulicah. 
Cesarska družina je izstopila iz kočije. Visoko častiti gospod knezoškof 
so jih pričakali pred palačo in vodili v škofijske sobane. 
Študentje so se strnili pod okni. Zaslišala sem mogočno pesem gospoda 
Karla Hueberja, ki so jo pred leti prepevali loški študenjte. Iz mladih grl je 
zadonelo: 
Krajna mati 
v svojem zlati 
draga naj živi! 
Zjutraj smo se odpeljali proti Loki. Tiho smo sedeli v kočiji. Jožef je 
kočijažil, nič nismo govorili in tudi jaz nisem premišljevala o starih cajtih. 
Vso pot mimo Vižmarij, Medvod, Sore, Pungrta in Suhe sem gledala napol 
gole veje, ki so letele ob poti, v meni pa je donela mogočna pesem iz mladih 
grl. Začutila sem, da je seme, ki smo ga pred leti trosili med Slovence, 
pognalo drobne klice, čeprav takrat nismo mislili, da se bomo še zmeraj kot 
hlapci klanjali tujim gospodarjem. 
Loka, 8. februarja 1857 
Strašne nadloge so se zgrnile čez nas. Čudna znamenja se prikazujejo. 
Prejšnji teden sem videla prikazen, o kateri ljudje še danes govore in celo 
Novice so pisale o njej. 
Okrog desetih dopoldne sem stopila v svojo izbo, katere okna gledajo 
proti Ljubljani. Nebo je bilo čisto rdeče in obsijano s soncem. Ogromna 
mavrica pa se je vila od Kamniških planin do Šmarne gore. Jožef je zaklenil 
štacuno in vsi trije s Franco smo z oken rdečega salona strmeli v nebo prav 
do poldneva. Popoldne je Zofkeževa Johana pravila v štacuni, da se nam 
približujejo hude reči, da bomo že še videli, kaj vse nas še čaka. 
177 
Pa je res hudo. Cesar zahteva samo od Kranjske 1319 rekrutov, noben 
fantin se ne sme več odkupiti, pa je med ljudmi pravi preplah. Agenti hodijo 
po kmetih in za drage tolarje obljubljajo, da bodo gruntarjem rešili sinove 
pred vojaščino, nato pa pravijo, da fantina nikakor ni mogoče sfrajati. Fantje 
uhajajo v Jelovico, soldatje pa jih love in gonijo v Tolmin. Bojimo se vojske 
z Lahom. Do sedaj smo le poslušali in brali o njej, sedaj se nam pa vse bolj 
bliža. 
Tudi kolera ne pojenja. Gospod prifarski dekan Kramer so v nedeljo z 
leče povedali, da je dobrovoljni svet zoper kolero razglasil, da nas je doletela 
božja kazen, ker zanemarjamo cesarske postave, ker smo se predali požrešno-
sti in groznemu napuhu. Gospod so še povedali, da za kolero ni druge arcnije 
kot božja milost. Kleče smo prosili Vsemogočega, naj se utolaži v svoji jezi 
in nam s to šibo v svoji veliki milosti prizanese. 
Čeprav v Loki ne govore še o bolnih, smo prebrali v Novicah, da je na 
Kranjskem umrlo za to strašno boleznijo že dva tavžent šeststo šestinštiride-
set ljudi, ozdravilo pa jih je štiri tavžent osemsto triintrideset. 
Stari gospod dohtar Grbec so menda dejali, da prave cifre obolelih in 
umrlui ne bomo nikoli izvedeli. Povedali bi jo lahko samo duhovni gospodje, 
ki pokopujejo mrtve. Zadovoljni smo bili, da je naš Janez v Ljubljani, za 
visokimi zidovi Alojzevišča, kamor ta morilska bolezen ne seže. 
Pa je bilo drugače! 
V nedeljo predpoldne so stopili v štacuno duhovni gospod Kemperle, 
prefekt našega Janeza. Gospod me niso niti pogledali, kar mimo pulta so 
hiteli v kanclijo, ki je na koncu štacune. Glasno so nekaj dopovedovali 
Jožefu. Franca je gospoda videla skozi okno in je privihrala po štengah v 
štacuno. Vdrla je v kanclijo: 
- Kje je? Kam ste ga odpeljali? sem zaslišala njen glas. 
Gospod so pripovedovali, da je fantin obležal, pa so poklicali dohtarja 
Bežka, ki se je pravkar preselil iz Kranja v Ljubljano v hišo na ljubljanskem 
Placu zraven magistrata. Gospod dohtar Bežek je fantina zdravil s hudo 
drago arcnijo, pravim alopom iz snežniških zelišč. Sam gospod prefekt so 
arcnijo kupili v novi apoteki v Gradišču pri gospodu Ponikerju za 18 
krajcarjev. Pa vse ni nič pomagalo in gospod dohtar Bežek so fantina sami 
odpeljali s kočijo v bolnišnico. Franca je zavpila: 
- Moj fant, moj revček! 
Hotela sem tolažiti Franco, pa se mi je iztrgala in brez pleta in gologlava 
letela čez Plač h Grbčevim. Čez čas sem zagledala Toneta, pa tudi Franco, 
ki sta stala ob Grbčevem koleslju pred Grbčevo hišo. Grbčev dohtar Tone 
je vstopil v našo štacuno in odločil: 
- S Franco se bova peljala v Ljubljano. Pogovoril sem bom z doktorjem 
Bežkom. Moj sošolec je in kolega, saj je Bežek še nedavno zdravil v Kranju. 
Z Jožefom sva prebila dolgo in moreče popoldne. Jožef je zaklenil 
štacuno in se zaprl v spalno sobo. Sedela sem ob oknu v jedilnici in gledala 
po Placu. Rozala je stopila v izbo in povedala, da po Placu že klepetajo, 
kakšna nesreča nas je doletela. Sosedova Johana pa bi rada nekaj povedala. 
Johana je stopila v izbo. V roki je držala dve drobni poleni. Začudeno 
sem jo pogledala. 
- Neža, polenci sem ti prinesla! Na vrtu zloži dračja, nato pa toliko 
časa drgni polence ob polence, da se vkreše ogenj. Z njim zakuri dračje. Z 
Jožefom morata trikrat preskočiti plamen, da se vsaj vidva ubranita kolere! 
178 
Jožef je zaslišal glasove in vstopil v izbo. Razjezil se je in Johano napodil. 
Zaklenil je vhodna vrata in se vrnil k meni. Sedela sva v jedilnici, pa se 
nobeden ni dotaknil južine, ki sem jo postavila na mizo. Čakala sva in čakala. 
Zaslišala sem drdranje Grbčevega koleslja. Ustavil se je pod našim 
oknom. Z Jožefom sva hitela na Plač. 
V koleslju je sedela Franca, nanjo pa se je naslanjal Janez. Kako bled 
in kako brez moči je bil! 
Stari dohtar Grbec je prihitel na Plač. S Tonetom sta izmenjala nekaj 
besed, nato pa sta dvignila fantina z voza in ga bolj nesla kot vodila v prvi 
štuk, v zakonsko spalnico. Z Jožefom sva stopala za njimi. Odgrnila sem 
posteljo in z vsem srcem molila in prosila Jezusovo srce in Brezmadežno, 
katerih podobi sta nad Jožefovo in Francino posteljo, naj nam ohranita 
edinega dediča in naslednika Kajbetovega imena. 
Franca je sedla k sinu, oblekla ga je v belo platneno srajco, božala mu 
je suho roko in ga klicala. Tone se je obrnil k meni: 
- Neža, pripravi izbo zraven kuhinje! Vanjo ne bo smel nihče, razen 
France in mene, ki bova skrbela za bolnika. 
Franca je še vedno sedela ob sinu, dvignila ga je: 
- Pri Janezu bom noč in dan, vse bom storila, samo ozdravite mi ga! 
Z Jožefom sva v jedilno sobo prenesla Janezovo posteljo in ozek divan 
iz zakonske spalnice. Spet sta dohtarja podpirala Janeza in ga spravila med 
hladne platnene rjuhe. Franca pa je sedla k njegovi postelji. 
Sedem tednov Franca ni zapustila izbe. Cez vse skrbno je stregla 
bolnemu sinu in skoraj ni zatisnila očesa. Ne Jožef ne jaz nisva smela v 
bolniško sobo. Pred južino pa je vsak dan prihajal k bolniku Grbčev Tone. 
Naročal mi je, kako naj pripravljam zdravila za bolnika, kako naj mu kuham 
rajž na vodi in prežganko iz bele moke in brez maščobe s čisto vodo. Jedi 
sem postavljala na stol pred vrata bolniške izbe. Franci pa je Tone nosil 
arcnije: tinkture, pravo živalsko oglje in ricinusovo olje. Pravil je, da je 
zdravniška učenost pri tej bolezni še mlada in omagljiva in da še nimamo 
pravega zdravila zoper kolero. 
Stari gospod dohtar Grbec pa je prihajal popoldne v štacuno: 
- Pa ga bomo rešili! nas je tolažil. - Janez je srečen, da ima tako mater. 
Franca je pitala Janeza, ki je bil po letih odrasel fantin, kot nebogljeno 
otroče. Z žlico mu je nosila v usta prekuhano vodo in ga pitala z neslanim 
in nezabeljenim rajžem. 
S Plača sem gledala v zaprta okna v prvem štuku. Videla sem Franco, 
ki je hodila dolgo v noč po medlo razsvetljeni izbi, posedala je ob Janezovi 
postelji in ga držala za roko., Mislim, da vse te dni ni zatisnila očesa in da 
je njena ljubezen Janezu vrnila zdravje. 
Pomlad je silila skozi okna. Z Jožefom pa sva umirala od skrbi in hudega. 
Velikonočni zvonovi so na velikonočno soboto pritrkavali pri Sv. Jakobu. 
Ljudje so se zbirali na Placu. Dišalo je po kadilu in poticah. Na oknih so 
gorele sveče. Naša okna pa so bila temna in zaprta. 
Na velikonočno nedeljo zjutraj je Franca odprla okna. Z Janezom sta 
stala ob oknu in nas z roko pozdravljala. Srce mi je razbijalo v prsih. Tedaj 
pa je Grbčev Tone odprl vrata bolniške sobe in poklical Jožefa in mene, da 
sva po dolgih tednih stopila vanjo. 
Ko sem zagledala nečaka, so mi silile solze v oči, glas ni hotel iz grla. 
Kako postaven in čeden je bil v dijaškem odelu, ko je stopal s sošolci po 
179 
ljubljanskih ulicah. Sedaj pa sem zagledala na postelji drobno, zgrbljeno 
postavo. Obraz je bil star in gubast, čisto izsušen. 
Prav do jeseni je Janez poležaval. Franca je skrbela zanj, kuho in hišo 
pa je še zmeraj prepuščala meni. Za Janeza sem kuhala tako, kot sta naročala 
gospoda dohtarja Grbca: sesekljane zrezke iz kokošjega mesa, pa postrvi, 
pa prežganko z rajžem. 
Gospod pater Justinus je skoraj vsak dan obiskoval nekdanjega učenca. 
Ponavljala sta latinščino pa nemščino pa zgodovino pa verouk. Na slovensko 
špraho sta pa pozabila. 
Nekega dne pa je Franca pri južini dejala: 
- Nič več ne bo šel v Ljubljano. Preveč se bojim, da bo spet zbolel! 
Z Jožefom sva jo vprašujoče pogledala. 
- Z gospodom patrom Justinom sva se zmenila, da ga pošljemo daleč 
od naših okuženih krajev, prav na švajcersko mejo, v Feldkirch, v klošter 
častitih gospodov jezuitov, ki mu pravijo Stella matutina - Zgodnja Danica. 
Jožef jo je prestrašeno pogledal. Franca pa je položila na mizo majhen 
rožnat mošnjiček in stresla iz njega deset rumenih cekinov: 
- Oča so mi poslali za Janeza, za njihovega edinega vnuka! 
Loka 23. novembra 1860 
Zgodilo se je, česar sva se z Jožefom tako bala. Janeza so novembra 
1857 odpeljali v tuje dežele zaradi strahu pred hudo boleznijo in da se bo 
naučil tujih šprah. Jožef pa je le v štacuni dejal, ko sva bila sama: 
- Česar peklenšček ne zmore, častihlepno babše stori - Franca hoče 
gospoda, pa konec! 
Na dan svetega Frančiška, 4. dan oktobra 1857, prav na Francin god, 
smo se vsi Kajbetovi in pater Ravmond peljali v Kranj. Poštni voz je iz 
Kranja našega fantina in patra Ravmunda odpeljal čez Ljubelj na Koroško 
in še daleč naprej v tuje dežele. S Franco sva vekali, Jožef se je pa grdo 
držal, pa vem, da mu je bilo čez vse hudo. 
Doma je vse prazno, drugače kakor v letih, ko se je fantin šolal v 
Ljubljani, pa smo ga obiskovali, pa tudi on je prihajal za vakance in za 
praznike v Loko. 
Franca kuha, hodi na vizite in skupaj obiskujeva cerkvene veselice. 
Posebno imenitno je bilo, ko sva romali v Crngrob k posvečenju novih treh 
zvonov, ki jih je izdelal gospod Samasa iz Ljubljane. Gospod dekan Kramer 
so poskrbeli za novo udobno pot od Fare do Crngroba. Ko sva skozi hoste 
prispeli do crngrobske cerkve, se je kar trlo ljudi. Pravili so, da jih je 
priromalo iz Loke, Kranja in celo iz Ljubljane ter vseh okoliških vasi najmanj 
štiri tavžent. Gospod dekan so nam iz leče povedali, da tehta najmanjši zvon 
550 funtov, tretji pa skoraj 2000 funtov, četrti, ki je bil vlit že leta 1807, pa 
je težak skoraj 4000 funtov. S Franco sva z drugimi romarji lezli v zvonik, 
ki ima kar dva sežnja debele zidove. Gledali sva vasi in njive, ki se vlečejo 
do Kranja. Franca pa je glasno prebirala napise na zvonovih. Posebno ji je 
bil všeč napis na novem zvonu: 
K časti Marije hočem zmirom pet' 
in vsem vernim glasno razodet' 
de Jezus bo roko iztegnil 
in moje dobrotnike vse požegnal. 
180 
Franca je vstopila v braterno svete Uršule za krščansko in bratsko 
opominjanje k lepemu življenju. Po sili hoče biti ta prva gospa v Loki. 
Gospode kapucinarje vabi na južine. Posedajo v rdečem salonu, Pater 
Justinus pa se spominja našega Janeza - svojega učenca, in pripoveduje o 
vzgojevališču Zgodnja Danica v Feldkirchu. 
Z Jožefom pa garava od jutra do noči v štacuni. Le počasi se navajava 
na dunajske mere in vago, na dunajske sežnje, cente in funte. Hudi časi so 
prišli nad nas. Ljudje imajo vse manj denarja. 
Jožef je doživel veliko čast. Izvolili so ga za občinskega moža. Vsako 
soboto zvečer poseda z občinskimi očeti v novi Guzelitovi gostilnici na koncu 
Plača. Kantonski predstojnik gospod Pajk, ki marljivo skrbe za ceste in za 
zunanjo podobo mesta, so dejali, da bi novo Guzelitovo poslopje lahko stalo 
tudi na Dunaju, tako veliko, pripravno in zalo je. 
Gospod kupec in birt Juri Guzeli morajo biti strašno bogati, saj so 19. 
nedeljo po Binkoštih 1860 pripravili dan veselja za Ločane. Iz svojega 
premoženja so namesto starih kapel in križevega pota novo kalvarijo 
napravili na Hribcu pri podružnici sv. Križa v burgstalski posesti. Blagoslo 
vili so jo prečastiti prednik sinov sv. Frančiška oče Kalist Omejc, vpričo 
silno obilnega pobožnega ljudstva iz loškega mesta in okolice. Gospod Guzeli 
so napravili tudi novo pot k cerkvici sv. Križa, ki stoji na vrhu Hribca. 
V nedeljo pri južini pa je Jožef pripovedoval, da so gospodje pri Guzelitu 
veliko govorili o hudih cajtih. Lahi se med seboj koljejo in dobre ljudi 
preganjajo, Amerikanci se med seboj koljejo, Poljaki in Rusi se začenjajo 
klati, Serbljani pa se menda nameravajo s Turčinom klati, pa tudi Nemci 
se med seboj bodejo. 
Oglasila sem se: 
- Mi, Slovenci smo pa pozabili na velike besede, ki so 1848 odmevale 
iz Ljubljane, in na kresove, ki so naznanjali našo svobodo! 
Franca je vpadla v besedo: 
- Zadovoljna bodi, da imaš streho nad glavo in da njegova milost svetli 
cesar tako skrbe za nas! 
- Posebno za naše f antine, ki jih pobijajo na Laškem! sem nadaljevala. 
Jožef je pritegnil Franci: 
Za ranjene in bolne vojake so odprli v Ljubljani dve novi bolnišnici. -
Spet sem jezikala: 
- Na Jelovici mrgoli vojaških begunov. Žandarji in graničarji pa rešetajo 
Jelovico in ujete fantine gonijo v Tolmin. V štacuni so pravili, da naši fantini 
181 
Študent Janez Kaiba (iz medaljona) 
nočejo med regrute. Rdečo čebulo si polagajo na glavo, da dobe veliko in 
spačeno bučo, in ne morejo nanjo povezniti vojaškega klobuka. V desno oko 
si pa vtirajo mleček od regrata, da se jim oko zagnoji in jih ne potrdijo za 
soldate. 
Spet se je oglasila Franca: 
- Ali nisi slišala, da so gospod župnik v nedeljo pozvali fantine, naj 
gredo branit pravice svetega Očeta, ki ga hočejo prekucuhi napasti in 
poropati cerkvena posestva. Papeževi vojščaki se bodo zanj potegnili. 
Gospod župnik so prosili tudi nas ženske, naj pripravimo za ranjence cofanje 
in obvezila. 
Čeprav vem, da ima Franca čez vse rada sina, našega Janeza, sem 
hudobno dejala: 
- Franca, zakaj pa nisi Janeza, pa še tvojega Jožefa nagnala na Laško? 
Franca se je dvignila in odfurjala iz sobe, tudi Jožef je odšel v štacuno. 
Mene pa je bilo sram in stisnilo me je pri srcu. 
Jožef nas je naročil na list Zgodnja Danica. Gospod urednik Luka Jeran 
je že trikrat natisnil spise našega Janeza. Fantin pisari o lepotah Feldkircha 
in o veselicah, ki jim jih pripravljajo gospodje in očetje jezuiti. Fantinu je 
čez vse dobro in vživel se je v novi dom. Mislim, da nas je kar pozabil. 
Zapiski Janeza Kaiba 
Feldkirch, julij 1860 
Že tretje šolsko leto sem na tujem, pri visoko častitih patrih jezuitih v 
vzgojevališču Stella Matutina - Zgodnja Danica - Jezusove družbe v Feldkir-
chu na Predarlskem. 
Za vse koštenge, in te so bile čez vse visoke, samo stari oča gospod 
Schwarz so plačali za šolanje 350 goldinarjev, sta poskrbela moja mati in 
moj stari oča, ki je glažutar v Zagorju. Vpisali pa so me gospod pater Justinus 
iz loškega kapucinarskega kloštra. V tujino pa so me spremljali gospod pater 
Ravmund iz švajcarsega kapucinarskega kloštra sv. Urbana. Gospod pater 
Ravmund so se v loškem kloštru učili slovenskega jezika, da bi pridigali 
našim izseljencem v njihovi domači šprahi. Gospoda patra Ravmunda sem 
dobro poznal, saj nas je loške fantine učil francoskega jezika in nam vtepal 
v glavo njihove nepravilne glagole in nemogočo izgovorjavo. 
Mati in teta sta me opremili z novimi oblačili, napletli sta deset parov 
belih nogavic iz prave domače pavole, teta Ajka mi je sešila dvanajst srajc 
iz mehkega belega sifona. Na nogavice in na srajce je uvezla na rob moj 
monogram J K. Po nov gvant pa sva se z očom peljala v Ljubljano v štacuno 
h gospodu Albertu Tricherju. Oča so mi kupili storjen gvant z volnato vestjo 
in zidano obvratnico, pa še črno pavoljno omrelo. Gospod oča so mi posodili 
svoj veliki okovani kofer iz svinjskega usnja. Teta Ajka in Rozala sta ga 
pomili in namazali s posebno mastjo za usnje. 
Do Kranja smo se odpeljali z našo prostorno kočijo. Kofer smo naložili 
zadaj, gospod pater Ravmund so priložili svojo torbo in veliko škatlo s 
slovenskimi bukvami. Loške ženske pa so jim prinesle še polno punkeljčkov 
s poticami, kolači in mesnino. 
182 
Iz Wiener Secretar, Wien 1829 
Oča so sedli na kozla, mati in pater Raymund pa sta se spustila na 
mehka sedeža v notranjosti kočije. Teta Ajka je sedla na ozki sedež naproti 
matere. 
Jaz pa sem splezal na kozla zraven očeta. 
Slovo v Kranju je bilo kratko, mati so me stisnili v objem, teta Ajka me 
je poljubila na lice in dejala: 
- Bodi srečen in ne pozabi na dom, na naš jezik. 
Mati so jokali, oča pa so mi stisnili roko in vedel sem, da žele le eno, 
da se vrnem k njim v štacuno. 
Vožnja s poštnimi kočijami je bila dolga in naporna. Ko sem z Ljubelja 
še zadnjič gledal v zahajajočem soncu našo kranjsko deželo, sem se počutil 
samega in zapuščenega. Dvakrat smo prenočevali v tujih deželah. Menjavali 
183 
so konje, mimo nas so hitele prelepe vasi, gozdovi v čudovitih barvah, modra 
čista jezera. Gospod pater Ravmund so kar oživeli, saj so se bližali svoji 
domovini, mene pa se je vse bolj lotevala žalost po domačih in po naši Loki. 
Vožnja je trajala tri dni. Oddahnil sem se, ko smo zavili v ozko dolino 
in zagledali mesto, nad katerim kraljuje velikanski stolp gradu Schattenburg. 
Na poštni postaji naju je sprejel gospod v jezuitarski opravi. Povedal 
je, da je prefekt v vzgojevališču in da mu je ime pater Paulus. Zlezli smo 
na širok voz in se odpeljali po ozkih mestnih gasah, mimo graščin in cerkva 
proti vzgojevališču. Mesto obdajajo visoki hribi in zdelo se mi je, da leži na 
dnu globoke globeli. Pater Paulus je pripovedoval o vzgojevališču Stella 
Matutina, ki je lani začelo z delom. Že prvo leto so vpisali devetdeset 
gojencev, pa se je število že drugo leto podvojilo, zato so sezidali še eno 
stavbo za gojence in tudi novo kapelo. Bal sem se, kako se bom znašel med 
množico razvajenih fantinov iz najbolj bogatih in plemenitih družin iz vseh 
mogočih evropskih mest. 
Pater Paulus se je obrnil k meni, kot da bi bral moje misli: 
- Z veseljem te pričakujemo. Gospod šolski oglednik Jožef Kohler 
študirajo slovanske jezike, pa komaj čakajo, da se pomenijo s teboj o 
slovenskem jeziku. 
Pater Paulus je še pripomnil, da je penzionat Zgodnja Danica najlepši 
v celi provinci, ki obsega Miinster, Gorheim, Aachen in Paderborn. 
Pred nami se je nenadoma odprla dolina in sredi zelenih travnikov sem 
zagledal dve ogromni graščini v tri štuke s stolpiči na koncu stavb. Stavbi 
povezuje ogromna cerkev z dvema zvonikoma. Sonce se je odbijalo od velikih 
oken, pred mogočnimi stavbami sem zagledal veliko polkrožno ozko zgradbo 
na zrezljanih podstavkih iz belega marmorja, pred njo pa veliko belo kapelo 
prav tako iz marmorja. 
Toliko je bilo vtisov, pa sem vendar ves čas mislil na Loko in na strašno 
daljino, ki me loči od nje. 
Gospod rektor doktor Klemens Faller so naju s patrom Ravmundom 
sprejeli v svoji pisarni. Oba gospoda sta se pozdravila v francoski šprahi, 
meni pa so gospod rektor podali roko in mi zaželeli prijetno in bogu-dopad-
ljivo življenje v odgojevališču. 
Gospod Ravmund so se poslovili in odhiteli na poštno postajo, mene pa 
je odpeljal pater Paulus v veliko sobano, ki je bila s plahtami razdeljena v 
dvanajst kamric s posteljo, umivalnikom, mizo in stolom ter obešalnikom 
za dnevna oblačila. Kofer sem pustil v oblačilnici, kjer so mi gospod pater 
oddelili dve polici v eni izmed širokih omar. 
Nato so me gospod prefekt peljali na dvorišče in me predstavili skupini 
fantinov, ki so se podili za debelo pisano žogo. Gojenci so se ustavili pri igri 
in se nejevoljno ozrli v prefekta, ki jih je zmotil pri igri. 
Gospod so dejali po latinsko: 
- Hic vobis condiscipulus Joanes Kaiba ex Carniolia. - Kar po slovensko 
pomeni: Tole je vaš novi sošolec, naš gojenec Joanes Kajba iz Kranjske. 
V učilnici so mi odkazali general prefekt častiti gospod oče Leiter ozko 
klop v prvi vrsti. 
Fantini so zijali vame in nekaj šepetali med seboj. Gojenec, ki je sedel 
poleg mene v prvi klopi, pozneje sem izvedel, da je fantin baron Herzenberg 
s Prusije, se je naduto obrnil k razredu in po francosko zasikal: 
- Un puant rustre! - Po naše: Smrdljivi kmetavz! 
184 
Brez besede sem pograbil zvezek, ki sem ga položil na klop, in se umaknil 
v ozadje dvorane, kjer so stale prazne klopi. 
Sam sem sedel med štiridesetimi nališpani fantini, ki me niso sprejeli 
medse. 
Drugi dan dopoldne so pri izbirni skušnji, ki smo se ji morali vsi gojenci 
podrediti iz verouka, latinščine, grščine, zgodovine, matematike in glasbe, 
gospodje profesorji, častiti očetje jezuiti, presodili, da sem med 163 učenci 
sedmi po znanju. Uvrstili so me v tretji letnik njihove šolske ustanove. 
Preoblekel sem se v internatsko uniformo in postal eden izmed gojencev 
odgojevališča Stella Matutina. Ne razlikujem se več od grofov, baronov in 
bogatih meščanskih sinov. Vsi imamo enake obleke: ozke sivkaste kamižole 
z zlatimi knofi in ozke dolge hlače iz prav takega sukna. Rokave in ovratnik 
so nam obrobili s črnim žametom. Na zunaj ni več razlik med nami, 
razlikujemo se le po znanju in po spretnostih, ki jih kažemo pri igrah na 
dvorišču, pri ekserciranju in pri proslavah, ki se vrste čez vse leto ob 
cerkvenih praznikih. 
Veliko sem se naučil v teh letih in veliko lepega sem doživel. Častiti 
očetje jezuiti ne skrbe samo za dušni blagor svojih gojencev, temveč prirejajo 
tudi lepe veselice in gojencem utrjujejo telesa in voljo. Gospodje profesorji 
— častiti očetje jezuiti — nas poučujejo vse predmete vsak dan v tednu v 
drugem jeziku, ob ponedeljkih v latinščini, ob torkih v grščini, ob sredah v 
nemščini, ob četrtkih imamo prosto, ob petkih je pouk v francoščini; ob 
sobotah v italijanščini. Ob nedeljah pa poteka življenje v nemški šprahi. 
Nekaj pa mi je napravilo življenje v Feldkirchu posebno prijetno in 
dopadljivo. Že v Ljubljani sem se rad učil klavirja, tu pa sem se že pri 
sprejemni izkušnji izkazal. Gospod general prefekt so me posebej priporočili 
učitelju glasbe, častitemu gospodu očetu Jakobu. Gospod profesor so mi 
razkazali posebno glasbeno dvorano in velik prostor za skupne vaje. 
Za vsak klavir in za vsak harmonij imamo s steklenimi vrati ločen 
kabinet. Zavod ima sedem glasovirjev in dva harmonija s pedali. Vsak 
gojenec ima zase dve uri za orgle ali za klavir in še štiri ure za prosto vajo. 
Vsak mesec prirede častiti gospodje patri koncert. Najbolj izurjeni gojenci 
izvajajo večje skladbe na klavirju ali orglah. 
Gospodje profesorji store vse, da se učenci čimbolj izobrazijo v glasbi, 
kolikor je največ mogoče pri mnogoterih predmetih. 
Za sv. Alojzija, 21. junija, letos so dokončno dozidali internatsko kapelo, 
ki je 16 sežnjev dolga in 5 sežnjev široka. Pri otvoritvi je bila posebna 
pobožnost in jaz sem spremljal na veličastnih Cottage orglah latinsko 
hvalnico Sanctissima Regina Coeli, ki je donela iz skoraj sto deških grl. Nove 
orgle, tu jim pravijo fisharmonike, so gospodje jezuiti naročili v Stuttgartu. 
Imajo osem zapiral in pedale. Plačali so zanje kar 600 goldinarjev. 
Gospodje očeti jezuiti pa niso pozabili na utrjevanje naših telesnih 
sposobnosti. 
Vsak drugi dan od štirih do petih popoldne imamo oroževanje -
ekserciranje. Od pomladi dalje nimamo ob četrtkih pouka. Vsaka dva tedna 
pa napravimo velik sprehod od jutra do večera. 
Na sprehodih imamo s seboj godbo, marširamo med piskanjem kakor 
vojaki in zraven prepevamo. Grof Frančišek Ksaver Kersenbrock je za 
generala. Na pohodu skozi vasi razpnemo bandero vzgojevališča. 
Letos pa smo konec šolskega leta proslavili čez vse imenitno. Častiti 
185 
gospod rektor Klemens Faller so svoj god sv. Klementina, ki je 23. novembra, 
prestavili na 24. junij in tako združili dve veselici - konec šolskega leta in 
svoj osebni praznik. 
Na predvečer smo imeli svečano večerjo v novi obednici. Gospod rektor 
so sedeli na posebnem dvignjenem sedežu, okoli njega pa častiti gospodje 
očeti jezuiti. Muzika s trobelnim orodjem je zaigrala gospodu rektorju za 
god. Grof Strachovitz je gospodu rektorju v imenu gojencev voščil za god. 
Nato so gojenci zapeli godovno pesem in penzionatsko pesem pa še pesem 
od cesarja. Jaz pa sem jih spremljal na klavirju. 
Odšli smo na dvorišče. Zastavnik z banderom, ki je tako veliko kot 
gimnazijsko bandero v Ljubljani, samo da ni trioglato temveč kvadrataste 
oblike, se je postavil na sredo dvorišča. Okrog njega pa se je strnilo dvakrat 
po dvanajst gojencev. Dvanajst jih je nosilo glažovnate tulpe, v katerih so 
gorele sveče, dvanajst pa jih je imelo palice s tarčami iz papirja. Na eni 
strani je bil namalan cesarsko kraljevi orel, na drugi pa bilo z zlatimi črkami 
napisano Stella Matutina. 
Ob sklepu te lepe veselice so z majhnim kanonom trikrat ustrelili, gojenci 
pa smo vpili: 
- Vivat Stella Matutina! Vivat pater Rector! 
Drugo jutro smo gojenci vstali že ob tretji uri zjutraj. V vrsti smo 
korakali z muziko in razpetim praporom do vasi Ruthe onkraj Rajna, nato 
smo se z vozovlakom peljali do mesta Borschach ob Bodenskem jezeru. 
Osemnajst ozaljšanih bark nas je prepeljalo na polotok v vas Horn. 
Posebno čast, da v prvem Čolnu prepeljeta častitega gospoda rektorja, 
sta imela grof Strohvvitz in baron Humbracht. Gojenci pa smo se nagnetli 
v čolne in se spoprijeli z veslanjem. Kako sem bil vesel, da sem se še kot 
otročaj naučil v starem čolnu na Selščici veslanja! 
Pred kosilom, ki smo ga imeli v gostišču Toplice, so nam dovolili 
gospodje očetje, da si sami ogledamo obalo Bodenskega jezera. Z bratoma 
Parr iz Londona, z Jeanom Humelaurjem in Pariza in Jakobom Schwegh'o-
ferjem iz Monakovega smo odšli v kopališče Toplice. Norčevali smo se iz 
sošolcev s plavo krvjo, ki so s tankimi sprehajalnimi palicami promenirali 
po obali, nekateri pa so naduto sedeli v pletenih stolih v kavarnici. 
Mi pa smo za dva krajcarja kupili vstopnice za kopališče in dobili še 
kopalna oblačila. Zapodili smo se v jezero, se potapljali, škropili drug 
drugega in tekmovali v plavanju. Spet sem bil srečen, da sem doma v Loki, 
ki jo objemata dve reki, Poljanščica in Selščica, in kjer se vsak otročaj nauči 
plavanja prej kakor pokončne hoje. 
Domači švajcarski fantini so skakali s tri metre visoke lesene naprave, 
ki je stala ob bregu. Nališpani letoviški gostje, posebno gospe, ki so se 
sprehajale z otroki po senčni poti ob bregu, so fantinom metali bakrene 
švajcarske novce v vodo. Fantini so se potapljali in prinašali novce iz vode. 
Veselo so mahali z rokami in pozdravljali tuje goste. 
Ne vem, kaj mi je bilo, mislim pa, da je bil napuh, kar me je potisnilo 
na stopnice naprave in na odskočno desko. Stal sem visoko nad modro vodo, 
ki je valovila v drobnih valčkih pod menoi Sošolci v kavarnici in na 
promenadni poti so začudeno gledali v višino. Cisto natančno sem med njimi 
prepoznal pruskega barona Herzenberga. Odrinil sem se od deske in se na 
glavo pognal v modro globoko vodo. Sošolci na bregu so zaploskali. 
V gostišču Toplice so nam pripravili dobro kosilo s prato, krompirjem 
186 
in solato. Gospod rektor pa so naročili za vsako mizo Štefan belega 
švajcarskega vina. Gojenec grof Abrahwitz je v nemškem jeziku slavil našo 
šolo, odgojevališče Stella Matutina, in se zahvalil očetom za trud, ki so ga 
imeli z nami. Grof Herzenberg je v westfalskem narečju čestital častitemu 
gospodu rektorju za god. 
Govorili so še baron Giovanelli v laškem, baron Haza v poljskem, baron 
Tschudv s švajcarskem, plemeniti Franc Hummelauer v francoskem, brata 
Kari in Georg Parr v angleškem, jaz sem pa v slovenskem jeziku besedoval. 
Zahvalil sem se častitemu gospodu rektorju in častitim gospodom očetom 
za lepe ure, ki jih preživljamo z njimi v odgojevališču in na izletih, za znanje, 
ki so nam ga dali, in za vse lepote, ki so nam jih razkazali. Jaz osebno pa 
sem jim čez vse hvaležen, da smem govoriti v svojem domačem jeziku, v 
slovenščini, ki je jezik majhnega, a kulturnega in poštenega naroda na jugu 
avstrijske dežele. 
Poleg gospoda rektorja je bilo z nami še šestintrideset patrov, doma jih 
je ostalo le šest. Pridružila sta se nam tudi šolski oglednik gospod Kohler 
in okrajni glavar iz Feldkircha. 
Po kosilu so me poklicali gospod okrajni šolski nadzornik gospod 
Kohler. Pohvalili so moj skromni nagovor v slovenski šprahi. Dejali so: 
- Slovenska beseda je gladka, čista ne le po izreku, ampak tudi po 
pomenu nepokvarjena. 
Kako dobro mi je dela pohvala tako pametnega in izobraženega moža, 
kajti gospod šolski svetnik so vešči vseh slovanskih jezikov, zunaj rusovskega, 
pa tudi nekaj jutrovskih jezikov in še angleškega, španskega, francoskega, 
grškega in latinskega. 
Gospod rektor so najeli poseben vlak - ekstrazug - za nas. Kako velike 
koštenge so imeli samo za vožnjo! 
V Borschachu smo splezali v vozove vozovlaka in se peljali tričert ure 
do Rutiške vasi. Spet smo se prepeljali čez Rajno. Nekateri smo pešačili in 
prišli domov ob desetih, nekateri so najeli vozove in se pripeljali v Feldkirch 
ob pol enajstih ponoči. 
Spet odhajajo sošolci domov na vakance v svoje domove, jaz pa bom 
spet ostal v tujini, zakaj rajža do moje domovine je dolga in koštenge 
prevelike. Hudo mi je, čeprav mi bo lepo na pristavi v vili, ki so jo gospod 
rektor najeli v mestecu Hohenem na bregu Rajna, blizu Bodenskega jezera, 
za gojence, ki morajo čez vakance ostati v odgojevališču. Gospod rektor so 
naš počitniški dom opremili s telovadnimi orodji, ki krepe naše telo. Ob 
sončnih dneh smo na bregovih velikega jezera, veslamo in plavamo. Za našo 
dušno blaginjo pa skrbe častiti gospodje očeti, ki so z nami na pristavi. Dan 
začenjamo s sveto mašo v vaški cerkvi, popoldne pa v bližnji kapelici, ki je 
na vrtu naše pristave, molimo litanije in prepevamo. 
Pravilo reda je namreč: Omnia ad maiores Dei gloriam, Beataerque 
Virginis Mariae. To je: Vse v veči čast Božjo in Device Marije. 
Od doma mi veliko pisarijo. 
Najdaljša in najbolj ljubezniva so materina pisma. Kako natančno 
prebira moja pisma in deskripcije naših veselic. Ponosna je name in rada 
bi, da bi se vrnil v Loko v duhovniškem oblačilu. 
Očetova pisma so resna, pisari o štacuni, o hudih časih in o skrbeh, ki 
jih ima s kupčijo. Želi le eno, da se vrnem domov in nadaljujem delo v revni 
podeželski kramariji. 
187 
Prva stran seznama gojencev penzionata Zgodnja Danica v Feldkirchnu v šolskem letu 1858/59 
188 
Druga stran seznama gojencev penzionata Zgodnja Danica v Feldkirchnu v šolskem letu 1858/59 
(Johann Kaiba) 
189 
Teta Ajka pa je še vedno vneta za zedinjeno Slovenijo, za ideje iz leta 
1848! Napisala je: 
- Vem, da ob vseh veselicah in svečanostih nisi pozabil na nas in na 
svojo domovino, ki tako potrebuje učenih in predvsem narodno zavednih 
mož! 
Pater Justinus pa je napisal: 
- Očetje kapucini smo veseli tvojih uspehov! Ne pozabi pa, da so zrasli 
na krvavih žuljih tvojega očeta. Vrni se čimprej domov in plačaj z umskim 
delom svoj dolg domovini in svojim domačim! 
Pa sem se vendar odločil, da ostanem še eno leto v odgojevališču in 
dokončam šest razredov gimnazije. 
Gorheim, 5. novembra 1862 
Že pet let sem od doma. 
Vse v meni si želi, da bi ostal na tem prelepem koščku sveta, sredi 
prijaznih, olikanih ljudi, sredi učenosti in prelepih pobožnosti, čeprav me 
vleče tudi domov, med svoje ljudi, k očetu, teti, materi. 
Septembra je prišel v naše odgojevališče gospod šolski nadzornik Jožef 
Kohler in me poklical v refektorij. Pogovarjala sva se o moji domovini, 
gospod so mi pripovedovali o nalogah, ki jih imam do svojega jezika, do 
svoje daljne kranjske domovine. Povedal sem mu, da so gospod urednik 
slovenskega časnika Zgodnja Danica v svojem listu objavili že pet mojih 
spisov v slovenski šprahi. Pisal sem o praznikih in veselicah, ki smo jih imeli 
v našem kloštru. Dejal sem mu: 
- Rad bi ostal pri vas! Tako se bojim povratka domov! 
Gospod so me vprašujoče pogledali. Jaz pa sem nadaljeval: 
- Nočem v štacuno, nočem vse življenje prodajati moko in cuker! 
Gospod so se zazrli vame: 
- Poskušali bomo, da boš sprejet v naš noviciat Gorheim v francoski 
Švici. Tudi za štipendium bomo poskrbeli, samo gospod oča ti morajo poslati 
dovoljenje, da se smeš učiti za duhovnika, ker nisi polnoleten. 
Gospod Kohler so se res povezali s častitimi gospodi jezuiti v Gorheimu 
in oču sem poslal v francoski šprahi napisano potrdilo, da mi dovolijo vstop 
v jezuitski red. 
Napisal sem; 
Je, soussigne, Joseph Kaiba, domicele a Lack, Haute Carniole, declare 
consentir par la presente a ce que mon fils Jean Kaiba, ne le 3. Juin 1842, 
Etudiant, s'engage dans les ordres. 
Fait a Lack, le Juillet 1862 Joseph Kaiba 
Kar po naše pomeni: Podpisani Jožef Kaiba iz Loke, Zgornja Kranjska, 
izjavljam, da s tem dovoljujem, da moj sin Janez Kaiba, rojen 3. junija 1842, 
dijak, vstopi v red. 
Napisano v Loki, julija 1862, Jožef Kaiba. 
Očetov podpis naj bi potrdila loški župan in glavarstvo v Kranju. 
Oča niso odpisali, pa tudi goldinarjev za šolanje niso več poslali. Pa sem 
le odšel v Gorheim, v klošter za novince v francosko Švajcerko v Domus 
Probationis. 
190 
Upal sem in nestrpno pričakoval očetovo dovoljenje. 
Mati so mi poslali nekaj goldinarjev in obljubo, da bodo molili zame. 
Teta Ajka pa je pisala, da so oča čez vse žalostni pa tudi razjarjeni. Svetovala 
je, naj se vrnem domov in se sam pogovorim z očetom. 
Vživel sem se v semeniško življenje. Kako rad v veliki biblioteki 
prebiram v belo usnje vezane stare svete knjige in se v svetli kapeli 
udeležujem cerkvenih obredov. 
Včeraj pa so me poklicali gospod rektor in odredili, da se moram vrniti 
domov in prinesti očetovo dovoljenje. 
Iz dnevnika Agneze Kaiba 
Loka 12. novembra 1862 
Kar je Janez na tujem, je pri nas pusto in prazno. Fantin le malo piše, 
pa še to o samih veselicah in proslavah. Gospodje profesorji trikrat na leto 
poročajo, da se fant pridno uči, da se je izkazal pri igranju na orgle in na 
klavir in da je zdrav. 
Bojim se, da se je fantin prevzel med gospodo in pozabil na dom. 
Jožef z mujo spravlja skupaj goldinarje za šolanje. 
V teh hudih časih so glažute gospoda Schwarza v Zagorju ugasnile. 
Gospod »švigerfater«, kot ga mora Jožef klicati, komaj preživlja sebe in ženo 
in ne more več skrbeti za vnukovo šolanje. 
Zvedela sem, da je gospod Andrej Potočnik posodil Jožefu 412 goldinar 
jev. Hudo me je prizadelo, ko je Jožef prodal gozd pri Sveti Barbari. 
Fantinu nismo pisali o tem, Franca ne pusti, hoče, da sin konča šolo. Z 
Jožefom pa komaj čakava, da bo Janez spet doma in da bo svoje znanje v 
tujih šprahah in v računstvu ponucal pri kupčiji. 
V zadnjem pismu je Janez sporočil, da je skušnje dobro prestal in da so 
mu gospod rektor obljubili, da ga bodo poslali v francosko Švajcarsko v 
klošter v Gorheimu. Jožef naj bi podpisal nekakšen papir v francoski šprahi. 
V soboto se je Jožef zgodaj vrnil od Guzelita. Zaloputnil je vhodna vrata 
in stopil naravnost v spalnico. 
Takega vpitja še ni bilo pod našo streho. Jožef je klical hudiča, Franca 
pa je vreščala. Potem je vse utihnilo. 
Vso noč sem se premetavala v špampetu in prosila Vsemogočnega, naj 
ubrani našo hišo pred grehom in nesrečo. 
Zjutraj me je Jožef poklical v kanclijo. 
- Nesrečna nadloga! Hoče v lemenat! - je izdavil. - Vstopiti hoče med 
jezuite! 
Franca pa je srečna. Vsa se je predala veselju, da bomo dobili novo 
prifarsko cerkev. Zdi se mi, da v mislih že gleda Janeza, kako se vrti kot 
prvomašnik v novi cerkvi. 
Staro cerkev bodo razdrli. Napravili so licitacijo za novo cerkev. Pa so 
hoteli mojstri iz Ljubljane skoraj trinajst tavžent za delo. Prifarci pa so se 
uprli in sklenili, da bodo sami sezidali cerkev za deset tavžent goldinarjev. 
Najbolj premožni in najbolj odlični gospodarji od Fare do Loke, med njimi 
tudi gospod župan Mohar, so šli za poroke. Franca je pridrvela v štacuno 
in se zadrla na Jožefa: 
- Te ni sram! Pa se ja ne boš potuhnil? 
191 
Jožef jo je začudeno pogledal. 
- Veliko gruntarjev in skoraj vsi gospodje kupci iz Loke so šli za poroke 
za novo prifarsko cerkev. Prifarci in tudi Ločani kar tekmujejo z ofrom. Mi 
pa nič!— 
- Saj veš, da sami komaj dihamo, - je Jožef mirno odgovoril. 
Franca je hitela k vhodnim vratom in kar sama pribila nanje velik list 
papirja. Prebrala sem: 
Ko lepa cerkev nam se bo zidala, 
dobrotnikom tud' v raj bo pomagala, 
kjer angel vse darove v venček vije. 
Obrnila se je k meni: 
- Da boš vse zapisala, kar bodo kupovalci darovali za cerkev! 
Mene pa bolj kot nova cerkev skrbi, kaj bo z našim jezikom, kaj bo z 
našo Slovenijo. 
Na Placu se šopiri nemška gospoda. Zbirajo se v gostilnici pri Črnem 
orlu, kjer so si uredili Kazino. 
Že poleti je vstopila v našo štacuno Homanova Ivanka in kupila stožec 
cukra. Sklonila se je k meni: 
- Nemški teater mislijo imeti. Maverjev Maksi bo Romeo, - je pripove 
dovala. 
Začudeno sem jo pogledala. Ivanka pa je nadaljevala: 
- Svetnikova Maridl bo pa Julija. 
Vsi, celo Jožef, smo se zasmejali. 
Pa so loški nemčurji res za cesarjev rojstni dan, na 20. dan avgusta, v 
svojem Kazinu igrali nemško ljubezensko igro Romeo in Julija. Gostilniško 
sobo so napolnili z nemškimi uradniki iz sodnije in z gosti, ki letujejo v 
Vincarjih. Zbrali so celih enajst goldinarjev in jih odnesli na občino za 
reveže. Maksi in Maridl sta se še dvakrat šopirila na odru v Kazini. 
V našo štacuno pa so spet pričeli prihajati gospodje, ki so bili vsa leta 
zavedni Slovenci, pa tudi špecerist in lesni agent iz Trsta gospod Rudolf 
Naglic, ki je kupil Strugarjevo Kanclijo na Placu in odprl špecerijo, se je 
oglasil pri nas. Gospodje se menijo o Čitalnici, ki so jo narodno misleči 
gospodje ustanovili v Ljubljani. Pripovedujejo o lepih veselicah in igrah, ki 
jih domorodci prirejajo v ljubljanski Čitalnici. 
Oktobra so se zbrali v gostilnici pri Kroni gospodje graščak Detela, 
katehet Ignac Eržen, Kržajušev Matija, ki ima hišo na klancu pri Sv. Jakobu, 
in učitelj Lovro Sadar. Dogovorili so se, da bomo tudi v Loki dobili Čitalnico. 
Franca je prva izvedela, da bodo v Loki še pred Vsemi sveti odprli 
Čitalnico. Homanovi Ivanki pa je povedal učitelj Sadar, da bodo v Loko 
prišli k otvoritvi najbolj imenitni gospodje, menda celo spoštovani gospod 
doktor Bleiweis. 
- Pa plesali bomo. - je hitela pripovedovati. Gospa mama so mi že pri 
Višnjerjevi Tončki naročili belo etaminasto obleko z volančki. 
Celo Grbčev Tone je z učiteljem Sadarjem prišel v našo štacuno. Jožefu 
je pripovedoval, da so že izvolili odbor. Za predsednika Čitalnice so izvolili 
gospoda graščaka Otona Detela, za podpredsednika gospoda kateheta Ignaca 
Eržena, za denarničarja posestnika gospoda Matija Kalana-Kržajuša, za 
tajnika trgovca Rudolfa Naglica in za namestnika tajnika učitelja gospoda 
Lovra Sadarja. 
192 
Tone je še povedal, da je deželna vlada končno le dovolila, da odpremo 
v Loki narodno Čitalnico, čeprav so se loški nemškutarji protivili. 
Jožef je pripomnil: 
- Menda so bili za Čitalnico celo gospod okrajni predstojnik Lavoslav 
vitez Hoffern. 
Homanova Ivanka je pogledala skozi vrata: 
- Pa bomo le Ločani prvi za Ljubljano dobili Čitalnico! - je brez 
pozdrava povedala. 
Gospod učitelj Sadar se je dvignil in Ivanki pokazal prostor na klopi: 
- Prva slovesna beseda bo že 23. dan novembra. Gospice boste morale 
poskrbeti za našo zastavo.-
Tone se je vendar obrnil k meni: 
- Neža, ti si že leta 1848 pripravljala naše zastave, kokarde za nas, ki 
smo takrat s takim ognjem šli novim cajtom naproti. 
Sadar je vpadel: 
- Gospe bodo naštikale na slovensko zastavo napis, ki sem ga namalal na 
papir. 
Z Ivanko sva se sklonili nad veliko polo papirja. Lovro je z velikimi 
črkami namalal nanjo: Vse za vero, vladarja in domovino! 
Tone je nejevoljno zamrmral: 
- Čudno, da nisi zapisal za estrajharsko domovino! 
Sadar je pomirjevalno pokimal Tonetu: 
- Veseli bodimo, da so nam dovolili ustanoviti Čitalnico !-
Ko sem zvečer sedela ob oknu svoje izbe in gledala valovite strehe na 
Lontrgu, sem pozabila na minula leta, pozabila sem, da nisem več mlado 
dekle, temveč zarjavela Kajbetova frajla. Toplo mi je bilo pri srcu in zdelo 
se mi je, da je tako, kot je bilo nekoč. 
S kakšnim veseljem smo z zlato nitjo vezle črke na našo slovensko 
zastavo. Franca je s posebnimi vbodi risala posamezne črke. Smoletova 
Viktora pa je ob robu napisa naštikala majhne rdeče nagelje in zelene 
roženkravtove vejice. Moram povedati, da nam je vezenje res uspelo in 
mislim, da smo loške ženske naštikale najlepše črke na zastavo čitalniškega 
društva. 
Sredi priprav na otvoritev Čitalnice pa je prispelo Janezovo pismo. Jožef 
nam je naznanil, da se je fant odpravil na rajžo in da bo čez nekaj dni v Loki. 
Loka, novembra 1862 
Janez je doma. 
Franca ga je pričakala v Kranju na poštni postaji, jaz sem pripravljala 
južino v veliki temni kuhinji. Nestrpno sem poslušala udarce ure pri Sv. 
Jakobu. Vsaj trikrat sem letela k Jožefu v štacuno, ki je sam prodajal 
špecerijo placarskim gospodinjam. Rada bi se pogovarjala o Janezu, Jožef 
pa je bil zaskrbljen in molčeč. 
Zaslišala sva poštni voz, ki se je ustavljal pred poštnim poslopjem na 
drugi strani Plača. Jožef je zaklenil štacuno in hitela sva čez Plač. 
Kako postaven in lep se mi je videl naš Janez, ko je stopil iz poštnega 
voza! 
Franca ga je držala za roko in mu nekaj dopovedovala. Midva z Jožefom 
pa sva stala sredi Plača in zdelo se mi je, da naju fantin še opazil ni. Tedaj 
193 
pa je izpustil materino roko in hitel k nama. Z obema rokama naju je objel 
oba hkrati in obraz mu je žarel od sreče. Jožef je sinu stisnil roko in vsi 
štirje smo hiteli čez Plač v našo ponosno hišo. 
Okna na obeh straneh Plača so se odpirala in Janez je z roko pozdravljal 
sosede. 
Franca je namestila Janezovo posteljo v rdeči salon, fant pa se je naselil 
v svoji študentovski kamri. 
Pri južini, ki sem jo čez vse skrbno pripravila, smo govorili le malo. 
Jožef je nalil zlati rizling v široke čase in dejal: 
- Na srečno vrnitev in na našo štacuno! 
Franca je vzkliknila: 
- Pa na Janezovo novo mašo! 
- Na Slovenijo in na našo Čitalnico! sem vpadla. 
Nihče se ni zmenil zame. 
Jožef je povabil Janeza v kanclijo in do večera ni bilo nobenega na 
spregled. 
Ze skoraj ob desetih ponoči sem potrkala na Janezove duri. Vsedla sem 
se na njegovo posteljo. Imel je rdeče oči in zdel se mi je prepadel in 
vznemirjen. Vprašujoče sem ga pogledala. 
- Doma bom ostal, dokler se oča ne premislijo! je tiho dejal. 
Pripovedovala sem mu o hudih časih, pa tudi o žrtvah, ki jih je pretrpel 
njegov oča, moj brat, zaradi njegovega šolanja. Čeprav me fantin ni kaj prida 
poslušal, sem mu pravila o našem boju za slovenske pravice, o nasilnosti 
nemške gospode in o ustanovitvi Čitalnice. 
Drugo jutro je Janez odšel na vse zgodaj v Zagrad, mi pa smo se lotili 
vsakdanjih opravkov. 
Včeraj popoldne pa je prišel v štacuno graščak gospod Detela in se 
pogovarjal z Janezom. Skupaj sta odšla v gostilnico pri Kroni. Tam so 
gospodje odborniki nagovorili našega fanta, da bo pomagal pri pripravah 
na svečano otvoritev Čitalnice. 
Loka, 24. novembra 1862 
Včeraj, v nedeljo 23. novembra 1862 smo v Loki odprli Čitalnico. 
Kar stopetdeset domorodcev in domorodkinj se je pripeljalo v Loko. 
Cerkev sv. Jakoba je bila nabito polna, ko so se domačini in gostje namestili 
v klopi in se tudi stoje drenjali v obeh cerkvenih ladjah. Kako lepo je prepeval 
četverospev ljubljanskih pevcev! 
Po sveti maši je bilo svečano kosilo v gostilnici pri Guzelitu. 
Vse popoldne so prihajali gostje iz Ljubljane, Kranja, Tržiča in iz še 
bolj oddaljenih krajev. 
Ob šestih popoldne smo se povzpeli v prvi štuk gostilnice pri Kroni, kjer 
ima naša Čitalnica svoje prostore. 
Nad vrati sem zagledala napis: Dobrodošli! 
Tudi avstrijska in naša slovenska zastava sta bili pri vhodu in zlate črke 
napisa Vse za vero, vladarja in domovino! so bile čez vse čedne. 
Jožef, Janez, Franca in jaz smo sedli v drugo vrsto. 
Jožef se je pozdravljal s tujimi gospodi, tudi z doktorjem Bleiweisom. 
Gospod predsednik Detela je govoril s starejšim gospodom, z Miroslavom 
194 
Vilharjem, znanim kraškim rodoljubom. Videla sem, da je k njima pristopil 
Grbčev dohtar Tone. Gospod Vilhar je vneto pripovedoval o novem časniku, 
ki ga namerava poslati med Slovence. 
- To bo prebudilo naše ljudi. List bomo imenovali Naprej. Levstik ga 
bo urejal, sem prisluškovala Vilharjevim besedam. 
Tone je odgovoril: 
- Kako smo potrebni odkrite besede v teh temnih časih! Vsi nekdanji 
glasni rodoljubi so umolknili. Pritrjujejo le še besedam z leče in se gnetejo 
po procesijah in božjih poteh! 
Na oder je stopil gospod predsednik Detela in pozdravil občinstvo: 
- Dragi gospodje duhovniki, uradniki, učitelji, mestjani in posestniki! 
Grbčev Tone se je umaknil k steni in polglasno dejal: 
- Sama purgarija! Kje so pa navadni ljudje, dninarji in kajžarji! 
Gospod Detela je nadaljeval: 
- Častiti gospodje, ljubeznive gospe! Namen naše Čitalnice je omika 
domačega jezika, napredovanje narodne zavednosti in društveno razveselje-
vanje. 
Poslušalci so zaploskali. 
- Spoštovani gospodje, prijatelji Čitalnice! Člani smo kakor ena družina 
in naše geslo je sloga in mir. Zato tudi ne nasprotujemo tujim Kazinam. 
Vsak po svoje naj dela v blagor naroda pa brez sovraštva. 
Zaslišala sem žvižge, nekdo je zacepetal z nogami. Negodovanje so 
prekinili pevci, ki so zapeli Vilharjevo pesem Ne vdajmo se! 
Gospod vodja glavne loške šole Ignacij Eržen je prebral pozdrave 
mariborske in celjske Čitalnice. Gospod doktor Valentin Zarnik pa je s 
Hrvatske prinesel najboljše želje tamkajšnjih Slovencev. 
Spet so zapeli loški pevci, ki so se jim pridružili tudi ljubljanski. 
Zadonele so Jenkove besede: 
Naprej zastava slave 
na boj junaška kri! ... 
Dvorana je pritegnila. Vsi so peli: 
Z orožjem in desnico 
nesimo vragu grom, 
zapisat v kri pravico, 
ki terja jo naš dom. 
Besede so odmevale v tesni sobi, ljudje pa so vstajali in se nasmihali 
drug drugemu in si podajali roke. 
Tudi Janez, ki je ves večer nemo sedel poleg očeta, je vstal. Stopil je na 
ozke lesene stopnice, ki so vodile na oder. Vsedel se je za klavir, ki je stal 
na odru. 
Iz ozadja je stopila Smoletova Viktora. Črne lase si je spela v visoko 
pričesko, oblečena je bila v ozko belo obleko iz krepdešina. Izpod dolgega 
krila so se pokazali beli solni z visokimi petami. Črne oči so ji žarele. Bila 
je čez vse zala. 
Janez se je zazrl vanjo, nato pa zaigral pesem, ki jo je prav za to 
slovesnost sestavil in tudi zložil napev zanjo gospod učitelj Sadar: 
195 
Pa v Loki vesela 
se vigred rodi, 
ki nam oživela 
je rož'co te dni. 
Clo bela Ljubljana 
nas dons počasti, 
zatorej naj zbrana 
ji slava doni! 
Da z duše ognjene 
naj vzdigne se grom. 
Bog živi Slovence, 
Bog živi naš dom! 
Strmeli smo v Viktoro, ki je tako lepo, jasno in nežno zapela godovno 
pesem naše Čitalnice. Ko je izzvenela zadnja beseda, smo molče čakali, nato 
pa je zadonelo ploskanje in vzklikanje. 
Na oder se je povzpela Moharjeva Marijca, priklonila se je pred Viktoro 
in Janezom in Viktori izročila umetno spleteno košarico s prvim telohom. 
Viktora se je zahvalila dekletcu, se priklonila občinstvu in stopila za oder. 
K Janezu pa so pristopili loški in ljubljanski pevci in veselo zapeli: 
Glažke nalimo si! 
Tra-la-la-
Vun ga popimo vsi! 
Tra-la-la-
En glažek al' pa dva, 
to nam korajžo da! 
Tra-la-la-
Preselili smo se v sosedni prostor in posedli za dolge mize. Janez je 
prinesel od sanka Štefan zlate rebule, Franca pa je postavila na sredo mize 
velik papirnat pladenj z bobi. Dobila jih je na Homanovi stojnici. Gospa 
Homanova in Ivanka sta napekli grmado flancatov in bobov in jih darovali 
Čitalnici. Sami sta prinašali na dolge mize sladko pecivo. Gospodje so metali 
goldinarje v veliko pločevinasto škatlo z napisom Za Čitalnico! Doktor 
Bleiweis, ki je sedel s predsednikom Detelo pri sosedni mizi, je nazdravil 
najprej njihovemu veličanstvu cesarju, nato pa vsem možem, ki se jih narod 
slovenski rad spominja. 
Učitelj Sadar je s kozarcem v roki hodil od mize do mize in nazdravljal 
Čitalnici in naši lepi Loki, ki je med najbolj naprednimi kraji na Kranjskem. 
Zaslišala sem glas, ki je bil močnejši od vseh in ki bi ga spoznala med 
stoterimi glasovi. Tone Grbec je stal sredi izbe in govoril: 
- Nazdravljam spominu največjega Slovenca, našega vidca in preroka, 
Franceta Prešerna. Na današnji slavnostni dan nam sporoča: 
V sovražnike z oblakov 
rodu naj naš'ga trešči grom! 
Prost, ko je bil očakov, 
naprej naj bo Slovencev dom! 
196 
Loška meščanka (leta 1862) 
Zaploskali smo, gospodje so s polnimi čašami stopali k Tonetu in trkali 
z njim. 
Iz prve, sosedne sobe, so znosili stole. Godci so se namestili na odru. 
Gospod graščak Detela in gospa Moharjeva, žena loškega župana, sta 
otvorila ples. 
Godba je utihnila in na sredo dvorane se je postavil gospod Karel Link, 
učitelj plesa iz Ljubljane. Gospodje čitalniški odborniki so ga najeli za 
svečano otvoritev Čitalnice. Mlade Ločane je že ves teden v čitabiiških 
prostorih učil plesnih korakov. 
Gospod Link je naznanil, da bodo zaplesali češki salonski ples besedo. 
Poprosil je plesalke, naj povabijo gospode na ples. 
Dekleta v dolgih pisanih oblačilih so se priklanjala pred fantini v 
svečanih črnih salonskih suknjah. 
Tedaj pa se je med stoli približala naši mizi Smoletova Viktora. 
Začudeno sem gledala lepega dekleta, ki je odločno stopila k Janezu in ga 
povabila na ples. 
Zbala sem se! Fantin se v kloštru gotovo ni učil plesnih korakov. 
Janez pa je vstal, se nizko priklonil vsiljivi deklini in jo pospremil v 
sosedno sobo. 
Gospod Link pa je plesalcem v francoski šprahi naročal: 
- Tour de main. 
197 
Dekleta in fantini so si podali roke in dvajset parov se je v dveh krogih 
vrtelo po dvorani. 
Gospo Link je spet ukazal: 
- Balance! 
Pari so se zavrteli v polki po dvorani. 
Gledala sem samo Janeza in Viktoro. Dekle si je pripelo na obleko šopek 
belih telohov in lica so ji žarela od sreče. Zavrtela se je okoli Janeza in nato 
podala roko učitelju Sadarju, ki je plesal nasproti s Homanovo Ivanko. 
Dekleti sta s plesnimi koraki stopali na drugo stran vrste, gospoda pa 
korakoma za njima. Spet se je Viktora privila k Janezu in zaplesala sta v 
malem krogu dvojpolko na mestu. Godci so igrali. Janez in Viktora pa sta 
se vrtela kot bi plavala na oblakih. Kako lepa sta bila, kako usklajeno sta 
se vrtela v ritmu polke, se priklanjala drug drugemu, se vrtela vsak zase in 
se spet združila v neločljiv par. 
Janez se je vrnil k mizi. Franca je jezno vstala in molče smo odšli domov. 
IV 
Iz zapiskov Janeza Kaiba 
Loka, 25. novembra 1862 
Po petih letih sem spet doma. 
Kako nerad sem se odpeljal iz Švajcarske, iz prelepega doma patrov 
jezuitov v Gorheimu. 
Pater Serafinus me je spremljal do poštnega voza. Za spomin mi je dal 
podobico Matere božje, ki stoji ob Sinovem križu. Vem, da je dojel, kako 
hudo mi je, kako nerad odhajam. 
Čudno, ko pa sem se približeval našim hribom, ko sem na Ljubelju 
zagledal naše travnike in naše gozdove, ko smo se peljali ob Savi proti 
Kranju in ko smo se obrnili proti Loki, je vse v meni pelo od čudne sreče. 
Mati me je pričakala v Kranju. Ko sva se peljala mimo Labor, Žabnice, 
Bitenj, Sv. Duha, Virmaš proti Loki, proti mojemu mestu, sem jo prijel za 
roko in ji povedal, da tako lepih krajev ni nikjer na svetu. 
Na Placu pa sta me pričakala gospod oča in teta Ajka. 
Pozabil sem na besede, ki sem si jih med vožnjo in že v domu Probationis 
izmišljal, da bom z njimi prepričal očeta. Bil sem srečen, da sem med svojimi, 
da me imajo radi in da so veseli, ker sem med njimi. 
Ko pa so me po južini oča povabili v kanclijo zadaj za štacuno, me je 
zaskrbelo. Stiskalo me je pri srcu, ko sem gledal očetove posivele lase in 
njegovo nekam utrujeno in manjšo postavo. 
Moral bi govoriti, moral bi zavpiti, da sem se odločil, da bom živel v 
drugem, lepšem svetu, da nočem biti vse življenje zaprt med špecerijo in 
sode octa in petroleja. Pa sva oba molčala. Brez besed sva razumela drug 
drugega. 
Povzpel sem se v Zagrad, do Starega gradu in proti Kobili. Gledal sem 
Loko pod sabo, Kamnitnik, prifarsko pokopališče, majhne lesene bajte, ki 
198 
se stiskajo okrog prifarske cerkve, Lubnik, ki s svojo mogočno gmoto varuje 
Loko pred točo in neurji. Naše mestece pod gradom pa bi najraje objel. 
Zdelo se mi je, da gledam v posamezne hiše, da se pogovarjam s sosedi, s 
prijatelji iz mladosti s Plača in Lontrga. 
Rad imam naše kraje, rad imam naše ljudi, vendar pa me vleče v svet, 
k poklicu, ki sem si ga izbral. 
Zvečer sem se zaprl v kamro, v kateri sem prebival kot otrok in 
ljubljanski študent. Na majhni mizi so še moji notezi, svinčniki, črnilnik. 
Ob oknu je še majhna šolska klop, ki jo je stesal mojster Kržajuš, ko so me 
vpisali v prvi razred. 
Pozno ponoči so se tiho odprle duri. Teta Ajka je vstopila v izbo. Vsedla 
se je na mojo posteljo. 
- Hudo mi je zate. - je mirno dejala. - Vsi moramo naložiti nase svoj 
del trpljenja in stopati dalje. 
- Nazaj hočem, nazaj moram, šel bom po poti, ki sem si jo izbral. 
- Ne pozabi, Janez, da smo vsi garali za tvoje šolanje, da so oča prodali 
3200 klafter bukovega gozda pri Sveti Barbari, da so se zadolžili in da se 
bojimo, da ne bo treba prodati naše lepe ponosne hiše. 
Prepadeno sem gledal teto. 
- Ali niso stari oča iz Zagorja plačevali za moje šolanje? 
- Saj ne veš, kako je pri nas! Vse se podira, vse propada. Vojske z Lahi 
in s Prusi so nas spravile na beraško palico. Glažute v Zagorju so ugasnile, 
naša štacuna komaj diha, kmetje stradajo, fužine v Železnikih ne delajo. 
Nenadoma sem se zavedel, da so naši garali in si pritegovali od ust, ko 
sem se jaz šopiril po tujih bogatih krajih, ko sem španciral ob Bodenskem 
jezeru, se postavljal v lepi uniformi, igral klavir pri šolskih proslavah in 
veselicah in niti malo nisem pomislil, da ne spadam med sošolce, med grofe 
in barone in bogate purgarje. Nekaj se je prelomilo v meni. Prijel sem teto 
za roko in jo samo pogledal. 
S teto sva se že, ko sem bil otrok, razumela brez besed. 
Teta se je sklonila k meni in zašepetala: 
- Vedela sem! Vse bo dobro! 
Ostal sem! 
Kot bolnik se vlačim po hiši. Pregledujem očetove knjige o rajtengah in 
vsako popoldne hodim h kapucinarjem. 
Pogrešil sem starega častitega patra gvardijana Gregorja, ki je lani umrl. 
Pater Justinus me je predstavil novemu častitemu očetu gvardijanu očetu 
Ambroziju. Gospod gvardijan me je povabil, naj z novim siciljanskim 
načinom orglanja seznanim brate v kloštru in naj spremljam njihov zbor na 
koru. 
Oča so se vidno popravili. Spet delajo načrte za štacuno, spet se vozijo 
v Ljubljano po blago. Od veselja, da sem ostal doma, so kupili od gospoda 
učenika Podobnika stare fortepiani, ki so jih pred več desetletji naredili na 
Dunaju. Velikanski klavir smo namestili v rdeči salon zraven moje kamre. 
Mami kuha špiže, ki sem jih imel rad, ko sem bil še otrok. Pri južini 
pripoveduje o cerkvenih slavnostih in o braterni svete Uršule. 
Teta Ajka pa še zmeraj sanja o novih cajtih, o Čitalnici, ki so jo odprli 
v Loki, o Sokolcih, ki se zbirajo v Ljubljani, in o vojaščini, ki so jo poslali 
v Loko. 
199 
Oča bi se radi pogovarjali o štacuni in o kupčiji, pa vidijo, kako daleč 
sem še od teh posvetnih reči. 
Prejšnji teden pa je prišel v štacuno gospod graščak Detela. Povabil me 
je, naj sodelujem pri proslavi ob otvoritvi loške Čitalnice. Res so me gospodje 
odborniki povabili v gostilnico pri Kroni. Pomagal sem jim pri sestavi 
programa za slavnostno otvoritev. Z učiteljem Sadarjem sva izbrala pesmi 
za pevski zbor. 
Na otvoritvi, na katero je prišlo več slovenskih političnih veljakov, sem 
tudi jaz nastopil in spremljal pevce in gospico Viktoro Smoletovo s klavirjem. 
Gospica je prepevala Sadarjevo hvalnico loški Čitalnici. Gospodična Viktora 
me je celo zvlekla v plesno dvorano in kar zadovoljen sem bil, da so nas v 
odgojevališču v Feldkirchu naučili tudi olikanega vedenja in nekaj dostojnih 
plesnih figur. 
Ko primerjam naše veličastne proslave v Feldkirchu z loško otvoritvijo 
Čitalnice, se mi zdi prizadevanje rojakov revno in skromno. Ko pa poslušam 
gospoda graščaka Detelo, pa soseda Kalana, pa učitelja Sadarja, pa našo 
Ajko, vidim, da imajo moji prijatelji nekaj, kar je več kot vsa mogočnost 
umetnih ognjev in vojaških parad z muziko: Radi imajo čez vse našo zemljo 
in naš slovenski jezik. 
Loka, 16. oktobra 1864 
Čeprav sem v mislih še zmeraj več v Feldkirchnu in na Švajcarskem kot 
v Loki, je vendar življenje v domačem kraju napravilo svoje. 
Oča, ki so ugleden loški meščan in občinski svetovalec, me vabijo s seboj 
v družbo loških gospodov. Posedamo v gostilnici pri Guzelitu ali pa v 
Čitalnici. Modrujemo o politiki, posebej o vojski z Lahi. Jezimo se na loške 
nemčurje, ki se podstavljajo v Kazini z nemškim teatrom. Največ pa 
govorimo o zidavi nove prifarske cerkve. 
Lani spomladi so staro cerkev podrli, pustili so samo zvonik, da so lahko 
pritrkovali. Ko pa se je še zvonik sam od sebe zaradi starosti podrl, so možje 
sklenili, da sezidajo novo cerkev z dvema zvonikoma. V nedeljo, 20. dan 
junija 1863, smo imeli v stari cerkvi zadnje cerkveno opravilo. 
Mati kar žare od speče, ker me gospodje kapucini vabijo v klošter in v 
prifarsko župnišče. 
Zadnje cerkveno opravilo so imeli v stari prifarski cerkvi častiti gospod 
korar doktor Janez Zlatoust Pogačar. Gospoda poznam še iz časov, ko sem 
se šolal v Alojzevišču v Ljubljani. 
Tako sem tudi jaz spremljal očete kapucine in posvetno gospodo, ko 
smo prenesli svete zakramente iz starološke cerkve v kapelico Matere božje. 
Sam gospod škof Jernej so blagoslovili okladni kamen za novo cerkev. V 
župnišču nam je gospod dekan Kramer pokazal veliko glažovnato posodo. 
Vanjo je položil zadnjo številko lista Zgodnja Danica, nekaj malo denarja, 
napis, da bodo cerkev zidali pod vodstvom gospoda Gindla, stavbenika iz 
Ljubljane, in velik pergament s podpisi vseh, ki so pomagali z ofrom in 
obljubili pomoč pri zidanju nove mogočne cerkve. Med darovalci je tudi 
njihovo visočanstvo cesar Ferdinand, ki so ofrali 500 goldinarjev za novo 
cerkev. 
Posodo so zakopali na mesto, kjer bo oltar nove cerkve. 
200 
- Da bodo čez sto in sto let vedeli Prifarci in tudi Ločani, kako je bilo, 
ko smo jim zidali novo cerkev! - se je oglasil gospod župan Mohar. 
Danes, 16. dan vinotoka 1864, so novo cerkev blagoslovili. 
Sedel sem na koru za novimi orglami, ki jih je nad vse umetno napravil 
mojster Goršič. 
Gospoda, ki je sedela v prvih klopeh nabito polne cerkve, je z dopadenjem 
strmela v novi veliki oltar s podobo svetega Jurija, prifarskega patrona. 
Upodobil jo je malar Volf iz Šentvida nad Ljubljano. 
Ob meni na koru so stali pevci iz kapucinarskega pevskega zbora. Vsi 
so nadarjeni in izšolani. Štiri pevke, kojih ena se je izučila v nunski šoli, so 
lepo pele. 
Mogočno je po cerkvi zadonel Hladnikov Te Deum. 
Ko pa se je oglasila gospica Viktora Smoletova in zapela Tutta pulchra 
es Maria, se mi je zdelo, da nobene orgle še niso tako dinamično in milo igrale. 
Mimo mlajev in slavolokov ter barvnih vencev, ki so jih Prifarci obesili 
na leseno ograjo okrog pokopališča, smo se pomikali proti župnišču. 
Na vzvišenem odru na levi zunaj cerkve so spregovorili gospod doktor 
Janez Zlatoust Pogačar. Čestitali so Prifarcem in vsem faranom, da so s 
pridnostjo in darovi zgradili tako lep božji hram. 
Po slovesni južini, ki so nam jo nad vse imenitno postregli v župnišču, 
so gospodje ob pol dveh popoldne prenesli svetinje iz Marijine kapelice v 
cerkev. 
Skozi barvasta okna, ki so jih farani naročili v Monakovem, so se odbijali 
sončni žarki. 
Pridružil sem se domačim, ki so se vračali v mesto. 
Mati so žareli od sreče, oča skoraj niso govorili, teta Ajka pa je dejala: 
- Najlepše je bilo pa petje pa igranje na orgle! Tako sta se ujela z 
Viktoro, da smo vsi čutili, da se imata rada! 
Zardel sem. Mati so jezno pogledali teto in skoraj zavpili: 
- Janez je Kajbetov. Dobro ve, da bo prej Lubnik prestopil prag naše 
hiše kot pa takale deklina! 
Oča so pospešili korak. Pridružil sem se mu in za prifarskim Kamnitni-
kom sva odšla v mesto. 
Nesrečen sem. Ne vem ne kod, ne kam. Nikomur ne morem povedati, 
kako izgubljen sem, kako mi je hudo. 
Ponoči sem vstal in se spustil po stopnicah v vežo. Vstopil sem z dvorišča 
v štacuno. V kancliji sem prižgal petrolejsko lampo. Vsedel sem se za očetovo 
pisalno mizo. 
Ob oknu je bil kup sveže izkopane zemlje. Pečar Homan je včeraj 
pripravil temelje za zidano peč, ki bo stala v kotu ob oknu. 
S police nad pisalno mizo sem vzel Svdnejev atlas. Poiskal sem zemljevid 
Švajcarske. List sem iztrgal. Zagledal sem se v podobo nesojene zemlje. V 
duhu sem gledal naš penzionat, pristavo ob Bodenskem jezeru, polotok, 
obrežje. Vse je zaživelo pred menoj. Na hrbtno stran lista sem zapisal: 
S. P. Lecturo, 
qui cumque sis, qui hoc lexeris, memento infelicissimi hominis unquam 
hic in terris degentis, nempe JOANNIS KAIBA, nati in hoc domu die 4. Junii 
1842, uniči filii Josephi Kaiba a Windisch Landsperg in Styria, hoc tempore 
et quidem ab anno 1836 possesoris huius domus. 
Locopoli die 16. octobre 1864 
201 
Po naše: Spoštovanemu bralcu! Kdorkoli si, ki boš to bral, spomni se 
najbolj nesrečnega moža, ki je nekoč živel v tem kraju, Janeza Kaiba, 
rojenega v tem domu 4. junija 1842, edinega sina Jožefa Kaiba iz Podčetrtka 
na Štajerskem, od leta 1836 posestnika tega doma. Loka, 16. oktobra 1864. 
Vzel sem majhno steklenico in vložil vanjo svoje sporočilo neznanemu 
prihodnjemu prebivalcu tega doma. Z rdečim pečatnim voskom sem stekle 
nico zapečatil. Na mestu, določenim za novo peč, sem izgrebel še pol metra 
globoko jamo in položil vanjo svoje sporočilo. Pa tudi vse svoje sanje in 
upanja sem zagrebel pod zemljo v naši štacuni. 
Literatura 
Kmetijske in rokodelske Novice, Ljubljana 1854-1864; 
Zgodnja Danica, katoliški cerkveni list, 1854-1864; 
Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda, Celje, 1928; 
France Štukl, Knjige hiš v Škofji Loki, I, II, Škofja Loka, 1981, 1984; 
Rokopisni zapiski Janeza Kaiba o življenju v Feldkirchu; 
Članki Janeza Kaiba v Zgodnji Danici o življenju v Feldkirchu; 
Viktor Griessniaier, Oesterreich, Wien, 1959; 
Ernst Trost, Franz Joseph L, Wien 1980. 
Zahvaljujem se g. dr. Kristini Brenkovi za spodbudo, pregled in nasvete. 
202