706
Rdstislav :  Čarovnik.
V  globine bode mojega srca,
A nezvestost,   hinavstvo  naj neba Na glas tvoj  pokori mogočna sila! Glej,  čarovnik, pred tabo sem trpin, Ti oslobodi vseh me bolečin!«
In starec zgane se,  z roko po bradi Molče" nekoliko si hipov gladi,
V  odgovor možu potlej  to  veh': »Da  čarovnik sem, ljudstvo govori? Oh, ne! Kot ti sem solzne zemlje sin. Cuj, človek misli, govori in vzdiše,
A žabi,  da nad  njim Bog sodbo  piše! Pomagam naj  ti,  praviš. Glej,  pomlad Na  polje siplje cvet,  na drevje sad, Na zimo potlej cvetni čas premahne, In hipoma prirodi  čar usahne. Ti kliči,  prosi, čaraj  —  mrtvi  cvet
V  lepoto se ti ne  razvije spet.
Tako s teboj: Kar je  v življenji bilo, To na povelje se ne bo  vrnilo. Stvarem je božjim isti  pot odprt, In isti konec vsakemu je — smrt! . . Če zlih dejanj sred ti ne očita, Naj  dnij  te mladih zloba ne boli, Nekoč  radosti večnost ti zasvita, A grešniku  brezdanja noč preti. Vse bede,  žalosti,  skrbi in teže Največkrat  človek si ustvarja sam In ko napdsled  v smrtno   spanje leže, Minulega življenja ga je sram. Oh,  vem zdravilo  ti:  Sred varuj, Strasti ne tebi,  ti jim gospoduj!«
Posluša mladec v misli zatopljen, Jasni se mu  življenja težki sen, Umolkne starec in z roko  po bradi Molče" in zadovoljno spet si gladi . . .
Rastislav.
Balada  o  cipresi.
a grob mogotci te sade",  drevd, Na grob, kjer  drago jim sred počiva; Sladkd pod senco  tvojo se počiva, Ko žalostno kipiš nad grob  v nebd.
Pred mano  vrtec grajski se  prostira , . .
Tja v kot nekdaj mogočni gospodar
Ciprese žalne  vsadil je mladiko,
Ki  v senci hrastovih dreves umira,
Saj  tu zaliva cvetkam le vihar . . .
Imel prej  vrtec je  drugačno sliko
In štel cvetic je nekatero diko;
Po njem je  šetala nožica drobna,
In zdaj  — žaluje tam tišina grobna  —
Na grob mogotci te sade",  drevo !
J-S.