706
Rdstislav : arovnik.
V globine bode mojega srca,
A nezvestost, hinavstvo naj neba Na glas tvoj pokori mogona sila! Glej, arovnik, pred tabo sem trpin, Ti oslobodi vseh me bolein!
In starec zgane se, z roko po bradi Mole" nekoliko si hipov gladi,
V odgovor mou potlej to veh': Da arovnik sem, ljudstvo govori? Oh, ne! Kot ti sem solzne zemlje sin. Cuj, lovek misli, govori in vzdie,
A abi, da nad njim Bog sodbo pie! Pomagam naj ti, pravi. Glej, pomlad Na polje siplje cvet, na drevje sad, Na zimo potlej cvetni as premahne, In hipoma prirodi ar usahne. Ti klii, prosi, araj mrtvi cvet
V lepoto se ti ne razvije spet.
Tako s teboj: Kar je v ivljenji bilo, To na povelje se ne bo vrnilo. Stvarem je bojim isti pot odprt, In isti konec vsakemu je smrt! . . e zlih dejanj sred ti ne oita, Naj dnij te mladih zloba ne boli, Neko radosti venost ti zasvita, A greniku brezdanja no preti. Vse bede, alosti, skrbi in tee Najvekrat lovek si ustvarja sam In ko napdsled v smrtno spanje lee, Minulega ivljenja ga je sram. Oh, vem zdravilo ti: Sred varuj, Strasti ne tebi, ti jim gospoduj!
Poslua mladec v misli zatopljen, Jasni se mu ivljenja teki sen, Umolkne starec in z roko po bradi Mole" in zadovoljno spet si gladi . . .
Rastislav.
Balada o cipresi.
a grob mogotci te sade", drevd, Na grob, kjer drago jim sred poiva; Sladkd pod senco tvojo se poiva, Ko alostno kipi nad grob v nebd.
Pred mano vrtec grajski se prostira , . .
Tja v kot nekdaj mogoni gospodar
Ciprese alne vsadil je mladiko,
Ki v senci hrastovih dreves umira,
Saj tu zaliva cvetkam le vihar . . .
Imel prej vrtec je drugano sliko
In tel cvetic je nekatero diko;
Po njem je etala noica drobna,
In zdaj aluje tam tiina grobna
Na grob mogotci te sade", drevo !
J-S.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si