GEOGRAFSKI OBZORNIK NOVA ZELANDIJA - AOTEAROA Andrej Cerne UDK 913(9311 NOVA ZELANDIJA - AOTEAROA Andrej Cerne, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana, Slovenija Nova Zelandija - Aotearoa, dve imeni za eno deželo, ki sta povezani s predevropsko in evropsko preteklostjo in pomem- bno vplivata na gospodarski in socialni razvoj države ter nje- no evropsko, maorsko in polinezijsko kulturno pestrost. Ta raz- sežnost predstavlja tudi temelje za razumevanje izjemnega in posebnega pozitivnega odnosa prebivalcev do pokrajin- skih značilnosti, ki so pomemben del svetovne naravne de- diščine. UDC 913(9311 NEW ZEALAND - AOTEAROA Andrej Cerne, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana, Slovenia New Zealand - Aotearoa, two names for one country, both connected with pre-European and European history which has, ven today, very important effect on economic and social devel- opment of the State and its cultural mixture of Europeans, Maoris and Polynesians. Within this context we must under- stand exceptional and specific positive relations of inhabi- tants for the landscape characteristics, as the important part of the world natural heritage. Nova Zelandija je moderna država, ki uživa živ- ljenjski standard, enak razvitim državam, prvi vtis pa vendarle govori v prid racionalnosti, če že ne skrom- nosti življenja, vsaj kar zadeva njegov zunanji, ma- terialni videz. Življenjski utrip je veliko počasnejši od evropskega. Že sama vožnja z osebnim avtomobi- lom, pa čeprav po levi strani, je lahko prijetna. V na- seljih velja omejitev hitrosti 5 0 km/h, izven naselij pa 100 km/h, in tega se vsi vozniki, tudi turisti, brez iz- jeme držijo. Na podeželju pa je vožnja po izredno dobro urejenih in označenih cestah na sploh pravi užitek, saj je promet zelo redek. Država doživlja v zadnjih letih številne radikal- ne spremembe na področju gospodarskega in social- nega razvoja. V zadnjih petnajstih letih so gospo- darske razmere v državi vplivale na množično od- seljevanje prebivalcev v Avstralijo. V posameznih ob- dobjih je celo prišlo do upadanja števila prebival- cev, ki pa se je zaradi sedanjih migracijskih tokov na Novo Zelandijo zaustavilo. Leta 1993 je začelo gospodarstvo kazati nekatere znake oživljanja, ta- ko da danes prebivalci z večjim optimizmom gleda- jo na prihodnost. Nova Zelandija je prešla i z tako imenovane države blagostanja v razmeroma zelo svo- bodno tržno usmerjeno gospodarstvo. Vlada se je umaknila i z gospodarskega sektorja in številna dr- žavna podjetja prepustila privatni pobudi, med dru- gim leta 1993 tudi železnico. Številni ukrepi na po- dročju socialnega razvoja vplivajo na povečano stop- njo privatizacije zdravstvenega in socialnega siste- ma: uvajanje osebnega zdravstvenega zavarovanja, plačevanje zdravstvenih storitev itd., kar je bilo pred nekaj leti nepojmljivo. Vedeti moramo, da so v začetku 19. stoletja na Novo Zelandijo prihajali Slika 1: Kauri (Agathis australisj je iglavec z izredno dolgimi, širokimi in debelimi iglicami. Rase samo na Novi Zelandiji in severozahodu Avstralije. Do 40 m visoka in več kot 3 m debela ter od 1500 do 2000 let stara odrasla drevesa rasejo le še na zahodnem delu Severne regije na Severnem otoku v Waipoua gozdu. Kauri sodi po Jesni masi med najbogatejša drevesa na svetu. (Foto: A. Cerne.) 4 GEOGRAFSKI OBZORNIK večinoma prebivalci i z Velike Britanije, in sicer obu- božani plemiči ter nižji srednji in zgornji delavski sloj, za razliko od Avstralije, ki je bila v resnici kazenska kolonija Velike Britanije. Številni so bežali pred bri- tansko industrijsko revolucijo in so si poskušali ustva- riti bolj pravično »socialno državo«. Že pred koncem prejšnjega stoletja so uvedli med drugim tudi starost- ne pokojnine, minimalne plače, ustanovili arbitraž- na sodišča, otroško zdravstvo; ženske so dobile vo- lilno pravico leta 1893, 25 let pred Britankami in Ame- ričankami in več kot 75 let pred Svicarkami. New Zealand Company je leta 1842 prva na svetu uved- la v naselju Nelson, na Južnem otoku, osem urni de- lovni k. Prva splošna narodna skupščina (National Ge- neral Assembly) Nove Zelandije je zasedala leta 1845 v Aucklandu, ki je bil vse do leta 1865 glav- no mesto, nato pa so sedež prenesli v Wellington. »Kolonialni« status je Novi Zelandiji prenehal leta 1907, ko je uradno postala dominion Commonwealt- ha, popolno avtonomijo pa je dobila leta 1947. Da- nes je samostojna država, kjer prebivalci volijo vsa- ke tri leta enodomni parlament, House of Represen- titatives. Država še vedno ohranja povezave z Veli- ko Britanijo, saj je kraljica Elizabeta II. poglavar dr- žave, ki jo zastopa vrhovni guverner. Na Novi Zelandiji je leta 1991 živelo 3 .435 .000 prebivalcev: 8 7 , 8 % Novozelandcev, 9 , 6 % novoze- landskih Maorov, 3 , 9 % Polinezijcev s Tihomorskih otokov, 1 , 1 % Kitajcev, 0 ,8 % Indijcev in 5 % ostalih. Primerjave z letom 1986 kažejo, da se le število evrop- skih skupin prebivalstva zmanjšuje, število ostalih pa povečuje. Med letoma 1986 in 1991 se je število prebivalcev povečalo za 3 , 7 % . V petih urbanih sre- diščih, Aucklandu ( 8 9 6 . 0 0 0 ) in VVellingtonu (328.200) na Severnem otoku ter Christchurchu (308.200), Hamiltonu (125.000) in škotskem Dune- dinu (1 14.000) na Južnem otoku ž ivi več kot polo- vica prebivalstva. V preostalih urbanih središčih ži- vi še 2 6 % prebivalstva, kar pomeni, da živi 2 4 % prebivalstva po samotnih farmah, ki so raztresene po vsej Novi Zelandiji. S samo 3,5 milijona prebivalcev, kar pomeni približno 12,6 prebivalcev na km2, spa- da Nova Zelandija med manj obljudene države, če- Slika 2: Lonci s hudičevim črnilom ¡Devil's Ink Pots) tvorijo niz vrelih blatnih bazenov (grafit in surova naftaj v termalnem območju Wai-O-Tapu (18km2) v neposredni bližini žveplenega mesta Rotorua. Območje je znanstveni rezervat, kjer so naravna vegetacija, živalski svet in geomorfološke oblike strogo zavarovani. (Foto: A. Cerne.) 5 GEOGRAFSKI OBZORNIK prav je sosednja Avstralija z 2 ,2 prebivalca na km2 še redkeje poslejena. Večina prebivalstva ž ivi v prit- ličnih, največ enonadstropnih lesenih individualnih hišah, kar predvsem pri večjih urbanih naseljih vpli- va na izredno velik prostorski obseg naselij, a hkra- ti tudi omogoča prijetno vrtno zasnovo naselij. Pred- vsem v večja mesta Nove Zelandije je usmerjeno in- tenzivno doseljevanje prebivalstva s številnih Tihomor- skih otokov. To dejstvo v današnjem času vpliva na številne razprave o razmerjih med tihomorskimi pre- bivalci in evropskimi doseljenci (Maori jim pravijo Pa- keha), med otočani in Maori in celo med različnimi skupinami prebivalcev. Pomemben element ¡migra- cije postajajo v zadnjem času Azijci. Na področju ¡migracijske politike je država pred nedavnim uved- la sistem točk za sprejem oziroma zavrnitev prošnje za bivanje na Novi Zelandiji. Sistem točk je name- njen vzpodbujanju doseljevanja mladih izobraženih ljudi in dotoku finančnega kapitala. Zaradi tega pri- haja v državo veliko število bogatih Azijcev. Dotok azijskega kapitala že vzpodbujajo številne razpra- ve o možnih gospodarskih, nacionalnih, socialnih in kulturnih razvojnih posledicah. Turizem, storitvene dejavnosti, drobna industrija in kmetijstvo so glavne gospodarske panoge. V zad- njem času sta trgovina in turizem v največji meri pris- pevala k bruto domačemu proizvodu, skoraj tretjino, sledijo pa finančni sektor, nepremičnine, storitve v po- slovnem svetu, industrija, kmetijstvo, promet, hrana, pijače, tobak itd. Kmetijstvo, ki je izredno pomem- bna dejavnost, prispeva k bruto domačemu proizvo- du 1 0 % in zaposluje približno enak delež delovne sile. Kmetijski proizvodi, ovce, govedo, ribe, les so glavno izvozno blago kmetijstva. Glavni trgovski part- nerji so Avstralija, Japonska, ZDA, Azi ja in Velika Bri- tanija. Glavno izvozno blago je meso (govedina in teletina, ki po količini presegata izvoz jagnjetine), les (v prvi vrsti iglavci: žagana hlodovina, debla in žagovina iz gojenih drevesnih vrst, vendar ne avtoh- tonih), sadje in zelenjava (kivi, jabolka in hruške), vol- na, ribe, raki in školjke. Glavno uvozno blago pa so stroji in mehanska oprema, električni aparati in šte- Sliko 3: Narodni park Tongariro (80.000 ha) z vulkanoma Tongariro (1967m), levo in Ngauruhoe (2291 m) je bil leta 1894 formalno proglašen za prvi narodni park na Novi Zelandiji. Območje treh vulkanov v parku je angleški kraljici podaril Te Heuheu Tukino IV., poglavar enega izmed maorskih plemen, z namenom, da ga bo ohranila za prihodnje rodove v neokrnjeni obliki. (Foto: A. Čeme.) 6 GEOGRAFSKI OBZORNIK vilni drugi industrijski proizvodi. Izvoz (9.839 milijo- nov USD, 1992) presega uvoz (9.218 milijonov USD). Nova Zelandija leži v jugozahodnem delu Tihe- ga oceana, nekoliko zahodneje od mednarodne da- tumske meje, približno 1700 km južno od Fidžija, 2 2 5 0 km vzhodno od Avstralije, 10 .000 km od San Francisca oziroma Tokija ter približno 19500 km od Ljubljane. N i odveč podatek, da je antipod Ljublja- ne v Tihem oceanu, približno 2 0 0 0 km vzhodno od mesta Dunedin na Južnem otoku. Novo Zelandijo se- stavljajo trije večji otoki: Severni (North Island), Juž- ni (South Island) in Stewartov otok (Stewart Island) ter številni majhni, večinoma nenaseljeni otoki. Veli- ka večina otokov (630) leži znotraj 5 0 km pasu ob glavnih treh otokih, nadaljnjih 3 0 pa izven tega ob- močja. Severni otok (115 .000 km2) in Južni otok (151 .000 km2) sta glavni kopni masi, tretji, Stewar- tov otok pa je manjši (1 .700 km2). Nova Zelandija obsega 2 6 8 . 0 0 0 km2 in je večja od Velike Britanije (244.800 km2) in manjša od Japonske (377.000km2). V primerjavi s kopno površino je dolžina obalnih li- nij zaradi izredne členovitosti otokov v obliki morskih zalivov in fjordov izredno velika. V Cookovi ožini, ki ločuje Severni in Južni otok, je zaliv Pelorus dolg samo 42 km, a ima kar 3 7 9 km obalne linije. Šele v zadnjih 1300 letih je Novo Zelandijo na- selil tudi človek. Prvotni prebivalci Nove Zelandije so bili Moriori oziroma moa lovci. Moa so bili noju podobni ptiči, visoki tudi 3 metre in več. Ostanke te- ga ptiča in njihovih lovcev so našli v travnatih območ- jih Južnega otoka. Sodobna spoznanja kažejo, da so Polinezijska ljudstva prišla na Novo Zelandijo v šte- vilnih migracijskih valovih. Čeprav velja prepričanje, da so Moriori izumrli, ko je leta 1933 umrl njihov zadnji predstavnik (Tommy Solomon), pa je ugledni zgodovinar Michael King prepričan, da je na Novi Zelandiji vendarle še nekaj potomcev tega ljudstva. Danes se ime Moriori nanaša na prebivalce Chata- movih otokov. Klasično polinezijsko kulturo na Novi Zelandiji predstavljajo Maori, ki so po legendi prišli pred 1 3 0 0 leti z Vzhodne Polinezije. Maori so bili v več- Slika 4: Vulkanska pokrajina v jugozahodnem delu Severnega otoka v porečju najdaljše plovne reke Whanganui ¡novozelandski Ren), ki izvira na pobočju Tongarira in se izliva v Tasmanovo morje v mestu Wanganui ¡42.000 prebivalcev). Reka je imela^velik pomen v zgodovini poselitve Nove Zelandije. ¡Foto: A. Cerne.) 7 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 5: Milford Sound je 16 km dolg fjord v narodnem parku Fiordland na zahodni obali Južnega otoka in predstavlja del svetovne naravne dediščine. V ozadju so ostanki ledenika Pembroke Glacier, ki je oblikoval Milford Sound. (Foto: A. Cerne.) ji meri navezani na zemljo, posebno na pridelavo sladkega krompirja (kumera). V primerjavi z moa lov- ci pa so bili bolj bojevito usmerjeni, tako da so med- sebojni spopadi med plemeni del njihove zgodovi- ne in življenja. Maori imajo zelo bogato mitologijo, ki ni nič manj slikovita od grške in rimske in govori o bogovih ter razlaga vse vrste naravnih pojavov, vključno z ustvaritvijo zemlje, neba in Nove Zelan- dije. Že v 10. stoletju naj bi iz Hawaikija, Polinezij- ske domovine Maorov, odpluli prvi prebivalci proti »južnemu otoku velikega dolgega oblaka« Aotearoi. Za Novo Zelandijo Maori še danes uporabljajo ime Aotearoa. Obstaja domneva, da so prebivalci iz Ha- waikija pripluli tudi do Havajev in jim dali ime. Dru- gi trde, da je Hawaiki v resnici otok Raitea v otočju Marquesas, v današnji Francoski Polineziji. Številna Polinezijska ljudstva navajajo kot svojo pradomovi- no ravno Hawaiki. Stoletja kasneje, približno le- ta 1 350 , je po maorski legendi odplulo iz Hawaiki- ja 10 velikih kanujev proti Novi Zelandiji. Legende o potovanjih, imena kanujev in njihovih posadk, živ- ljenjske usode ljudi, kakor tudi kraji njihovega pristan- ka, so ohranjeni vse do danes. Evropsko odkritje Nove Zelandije sega v le- to 1624, ko je nizozemski raziskovalec Abel Janzoon Tasman pristal na severnem delu Južnega otoka. Ta- sman je dal deželi ime Staten Landt, naslednje leto pa so ga spremenili v Nieuw Zeeland, po nizozem- ski provinci Zeeland. Tasman je jadral samo ob za- hodni obali Nove Zelandije, zato je bil prepričan, da je prišel do obale »velikega južnega kontinenta«. Kapitan James Cook je z ladijo Endeavour pristal na Novi Zelandiji skoraj stoletje in pol po Tasmanu, le- ta 1769. Cook je za razliko od Tasmana vzpostavil prijateljske stike z Maori. Zanimivo je, da so se lah- ko Cookovi tolmači iz Tahitija razmeroma zelo do- bro sporazumevali z Maori. Svoja spoznanja je Cook objavil leta 1777 in tako seznanil Evropejce s to dalj- no deželo. Drugi Evropejec, ki je istočasno kot Cook jadral okoli Nove Zelandije, je bil Francoz Ju- les Sebastian Cesar Dumount D'Urville, vendar nista vedela drug za drugega, pa tudi srečala se nista. Pri- 8 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 6: Moeraki Boulders so 60 milijonov let staro čudo narave na vzhodni peščeni obali regije Canterbury na Južnem otoku. Dvanajst do 3 m premera velikih in popolnoma okroglih »balvanov« naj bi oblikovala selektivna erozija. (Foto: A. Čeme.) hod prvih lovcev na kite in tjulne v poznih devetde- setih letih 1 8. stoletja ter prvih misionarjev predstav- lja začetek evropske poselitve Nove Zelandije. Leta 1 8 1 4 je prišel na Novo Zelandijo prvi misionar, Sa- muel Marsden, ki je prinesel krščansko vero, kmalu za njim pa so prišli še drugi misionarji, ki so v maor- ski jezik prevedli Biblijo, kar je pomenilo prvo pisno obliko maorskega jezika, saj pred prihodom Evro- pejcev Maori niso poznali pisave. Na Novo Zelandijo so začeli prihajati prvi nase- ljenci leta 1825. Že zgodnji doseljenci so začeli na ve- liko izkoriščati gozdove, ki so takrat pokrivali približ- no 7 0 % površine. Ocenjujejo, da je danes na Novi Zelandiji le še od 1 0 - 1 5 % površin s prvotno vegeta- cijo, ki je ohranjena več ali manj le še v naravnih par- kih. Iz kauri dreves so pridobivali rdeče-rjavo smolo, ki so jo uporabljali za izdelavo visoko kvalitetnih smol za premaze lesa. Prvo smolo so izvozili v Sidney že le- ta 1818, leta 1 885 pa je smola postala glavno izvoz- no blago Nove Zelandije in je prinašalo več dohod- ka kot izvoz zlata. Kauri smolarska industrija je po letu 1925 zaradi pojava umetnih smol več ali manj zamrla, čeprav se je nabiranje smole ohranilo vse tja do šestdesetih let. Zlata mrzlica pa je v 19. stoletju privabila številne nove doseljence in vzpodbudila npr. nadaljni razvoj Aucklanda in celo privabila nekaj več doseljencev na razmeroma odmaknjen Stewartov otok. Stik Maorov z Evropejci je imel usodne posledi- ce za Maore, katerih število se je do leta 1830 drastič- no zmanjšalo zaradi evropskih bolezni: koz, noric, mumpsa, gripe, sifi l isa in gonoreje. Na Novi Zelan- diji je živelo v času Cookovega prihoda še približ- no 2 0 0 . 0 0 0 Maorov. Do srede 19. stoletja je bil ve- lik vpliv evropskih bolezni več ali manj nadzorovan in omejen, kanibalizem pa odpravljen. Danes živi naj- več Maorov na Severnem otoku, tretjina na območju Rotorua, kjer so Maori v naselju Wakarewarewa usta- novili novozelandski inštitut za ohranjanje in razvi- janje izredno bogate maorske kulture (New Zealand Maori Arts and Craft Institute). Čeprav je uradni je- z ik na Novi Zelandiji angleščina, pa potekajo števil- ne informativne oddaje tudi v maorskem jeziku. 9 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 7: Prevladujočo podobo regije Canterbury na vzhodnem delu Južnega otoka daje obsežna ravnina (Canterbury Plains), ki je v prvi vrsti namenjena živinoreji. Na pašnikih, ki obsegajo 53 % celotne površine Nove Zelandije, gojijo približno 8 milijonov govedi in 70 milijonov ovc. Merino in rodney ovce dajejo enkrat na leto do 4,5 kg volne. (Foto: A. Cerne.) V štiridesetih letih 19. stoletja je prišlo v organi- zaciji New Zealand Company do organiziranega, »načrtnega« naseljevanja in gradnje prvih naselij. Stalna nasprotja, do katerih je prihajalo zaradi zahtev po zemljiščih za evropske doseljence (Mao- ri jih imenujejo Pakeha), so povzročila številne krva- ve spopade med Maori in prišleki. Britanci sprva ni- so bili preveč navdušeni nad kolonizacijo Nove Ze- landije, saj so imeli veliko težav v Ameriki in Avstra- l i j i , bojevali pa so se tudi v Kanadi. Leta 1840 so poslali na Novo Zelandijo kapetana Wil l iama Hob- sona, ki naj bi prepričal poglavarje Maorov, da se odrečejo suverenosti nad Novo Zelandijo v korist bri- tanske krone in hkrati uredil odnose med Maori in Evropejci glede lastništva zemljišč. Britanci so sestavi- li predlog sporazuma, ki je opredeljeval položaj, pra- vice in dolžnosti ter skupni dogovor o načinu proda- je zemljišč. S podpisom pogodbe v Waitangi (Treaty of Waitangi) 6 .2 .1 8 4 0 je bila vzpostavljena Britan- ska suverenost. Nova Zelandija ima na ta dan držav- ni praznik. Severni in Južni otok sta nastala zaradi dveh raz- ličnih geoloških procesov, čeprav sta oba povezana z zahodnim premikanjem tihomorske tektonske ploš- če. Nova Zelandija je sestavni del tako imenovane- ga tihomorskega oboda, »ognjenega obroča«, vul- kanskega in potresnega pasu, ki obkroža Tihi ocean in sega vse od Japonske do Čila. Nova Zelandija se je ločila od starega super kontinenta Gondvane pred približno 100 milijoni let, veliko prej, predno sta se ločili Avstralija in Afrika. Ta izoliran položaj je omo- gočil razvoj in obstoj razmeroma enkratnih rastlin- skih in živalskih vrst. Vse do prihoda človeka na No- vi Zelandiji ni bilo sesalcev, z izjemo neke vrste ne- topirjev. Izjemno intenzivno zeleno barvo novozeland- skih grmovnic povezujejo z dejstvom, da v tistem ča- su še ni bilo razvitih čebel in metuljev, ki bi lahko pris- pevali svoj delež k razvoju živobarvnih cvetov. Med živalskimi in rastlinskimi vrstami imajo poseben po- ložaj tri vrste kivija in na stotine drevesnih vrst pra- proti. Tako kivi kot praprot sta simbola Nove Zelan- dije. Severni otok leži na južnem obrobju stika dveh tektonskih plošč, kjer tihomorska plošča drsi pod kon- tinentalno ploščo. Posledica tega procesa so števil- ne vulkanske dejavnosti, vulkani, vulkanske depresi- je in termalna območja. Na Novi Zelandiji je v pov- prečju enkrat na leto potres 6 stopnje po Richterjevi lestvici. Vulkanski pas, ki ga tvorijo številni še aktiv- ni vulkani, se vleče prek osrednjega dela Severne- ga otoka proti jugu vse do zaliva Port Nicholson, po- topljenega kraterja nekdanjega vulkana, kjer leži glav- no mesto Nove Zelandije Wellington (330 .000 pre- bivalcev). Nova Zelandija pripada tako imenovani tihomorski magmatski provinci, kjer prevladujejo al- kalno-kalcijeve magmatske kamnine. Med najbolj sli- kovita in zanimiva vulkanska in termalna območja v tem pasu sodita okolici jezera Rotorua in Taupo ter Narodni park Tongariro. Ob jezeru Rotorua leži »žvepleno mesto« enake- ga imena (65 .000 prebivalcev). Velja pregovor, da je to edino mesto na svetu, ki ga prej zavohaš, pred- no ga vidiš, saj je smrad po »gnilih jajcih« res ne- prijeten, a se ga človek hitro privadi. Ko je leta 1934 G. B. Shaw obiskal to območje, je dejal, da je zelo zadovoljen, da je bil tako blizu Hada, še bolj pa je bil vesel, ker se je lahko iz tega območja tudi vrnil. Območje je dobesedno prekrito z udornimi krater- ji, hladnimi in vrelimi blatnimi bazeni, vodnimi vrel- ci, gejzir i in fumarolami. Sprehod po mestu daje ne- navadno sliko, saj se vsepovsod dviga para, skoraj vsaka hiša pa ima svoj topli izvir. Evropejci, ki so se začeli intenzivneje doseljevati v to območje ob kon- cu 19. stoletja, so kmalu spoznali zdravilno moč vro- čih vrelcev, kar je pomenilo začetek razvoja turistič- ne industrije, ki se je razvila v izredno pomembno dejavnost v celotni državi. Urejenost in organizira- nost ter ponudba številnih pisnih in ustnih informacij v obliki celovite turistične in rekreativne ponudbe je na Novi Zelandiji verjetno dosegla optimalno raven. 10 GEOGRAFSKI OBZORNIK Sem obvezno sodi izredno prijaznost, odprtost in go- stoljubnost novozelandskega prebivalstva na sploh. Na Novo Zelandijo pride vsako leto več kot milijon turistov, kar pomeni več kot 2 0 milijonov nočitev. Med turisti je največ Avstralcev in Japoncev, med evrop- skimi turisti pa Angležev, Škotov in Ircev ter Nemcev. V neposredni bližini Rotorue je 17 km dolga vulkan- ska dolina kraterjev Waimangu, ki je nastala leta 1 8 8 6 ob velikem potresu in izbruhu vulkana Tarawe- ra. Vulkan je po izbruhu v slabih šestih urah prekril z lavo, blatom in pepelom 8 0 0 0 km2 površine. Izred- no skrbno urejena in označena pot po dolini krater- jev vodi mimo številnih svetovnih naravnih zanimivo- sti. Na dnu kraterja Echo, ki je nastal leta 1917, le- ž i največji topli vrelec na svetu: jezero v obliki pon- ve (Frying pan Lake) s povprečno temperaturo vode 5 0 °C ter obilico antimona, molibdena, arzenika in tungsteno. Drugi biser doline Waimangu je krater Pe- kel (Inferno Cráter), na dnu katerega je 30 m globo- ko in 80 °C vroče jezero. Največje jezero na Novi Zelandiji Taupo (626 km2) je nastalo ob ogromni vul- kanski eksploziji. Ocenjeno je, da je bila erupcija leta 1 86 približno šestkrat večja od erupcije Kraka- taua leta 1883. Južno od jezera Taupo so v Narodnem Parku Ton- gariro trije največji vulkani na Severnem otoku, Ton- gariro (1967 m), Ngauruhoe (2291 m) in Ruapehu (2797m) ter manjši Pihanga. Najstarejši je Tonga- riro, ki je bruhal nazadnje leta 1926. Ngauruhoe je mnogo mlajši, saj naj bi nastal v zadnjih 2 5 0 0 le- tih, zato je njegova oblika še vedno zelo simetrična. Vulkanska dejavnost Ruapeha sega v današnji čas, v leto 1953, ko je zaradi izl iva vode iz maara iz- gubilo življenje 153 ljudi, ter v leta 1969, 1975 in 1988. Nazadnje je Ruapehu bruhal blato in pepel septembra leta 1995. Do vrha vseh treh vulkanov vo- dijo poleti in pozimi izredno slikovite poti, ki pa so namenjene predvsem izurjenim planincem. Turistič- no je najbolj obljuden Ruapehu, svetovno znano smu- čarsko središče s smučarskimi progami na višini med 1650 in 2 3 2 0 m. Navdušeni smučarji morajo pač vzeti v zakup navodila in opozorilo, da morajo v pri- meru predvulkanskih aktivnosti zapustiti smučišča v sla- bih 15 minutah. Tudi sobe v turistični vasi Wakapa- Slika 8: Lyttelton je pristanišče Christchurcha, največjega mesta na Južnem otoku (302.000 prebivalcev] in središča regije Canterbury. Pristanišče je nastalo na zahodnem pobočju vulkanskega polotoka Banks (Banks Peninsula), v potopljenem vulkanskem kraterju, ki ga je zalila morska voda. (Foto: A. Cerne.) 11 GEOGRAFSKI OBZORNIK pa pod Ruapehom so opremljene z natančnimi na- vodili za evakuacijo. Na Južnem otoku so geološke razmere in proce- si drugačni. Tukaj dve tektonski plošči pritiskata druga v drugo in ustvarjata gorotvorne procese, ki so vplivali na nastanek Južnih Alp (Southern Alps), ki se vlečejo skoraj v celoti po zahodnem delu Juž- nega otoka. Meritve kažejo, da se površje Južnih Alp še vedno dviguje, in sicer tudi do 10 mm na leto. Naj- mogočnejši del Alp je samo osrčje Alp: Narodni park MtCook (700 km2) z najvišjim vrhom Nove Zelandi- je in Avstralazije MtCookom (3.755 m), ki je del sve- tovne naravne dediščine. Na Novi Zelandiji je kar 12 narodnih parkov, ki pokrivajo približno 20 % ce- lotne površine treh otokov. Štirje med njimi, MtCook National Park, Fiordland National Park, Aspring Na- tional Park (z Mt. Aspringom, Matterhornom Nove Zelandije) in Westland National Park, vsi na Južnem otoku, so uvrščeni v svetovno naravno dediščino. Po- leg tega ohranja država naravne značilnosti in pr- vobitnost narave še v 21 gozdnih parkih in treh mor- skih parkih. Več kot tretjina parka MtCook je pod stal- nim snegom in ledom. Vlažne zračne mase, ki piha- jo s Tasmanovega morja, prinašajo velike količine pa- davin, več kot 6 0 0 0 mm na leto, zadevajo ob viso- kogorsko pregrado Južnih Alp in se tu tudi izdatno izlijejo. Zaradi tega je celotno vzhodno območje ob Južnih Alpah eno izmed najsušnejših območij na No- vi Zelandiji. Letna količina padavin v Cantebury re- giji, na vzhodnem delu Južnega otoka, ne presega 750 mm padavin. Velike količine padavin na alpski pregradi so poleg obsežnega gorskega območja, kjer se akumulira velika ledena masa, tudi eden izmed vzrokov za nastajanje ogromnih ledenikov Franzjo- sef in Fox. Oba ledenika obsegata večji del narod- nega parka Westland. Prvega je raziskoval Avstri- jec J. Haast in ga poimenoval po avstrijskem cesar- ju. Nikjer drugje na svetu v teh geografskih širinah ledeniki niso tako blizu morja kot ravno v Južnih Al- pah. Ledenika Franz Josef in Fox se po letu 1985 po- novno pomikata navzdol po dolinah, in sicer prib- ližno za 30cm na dan. V neposredni povezavi z ledeniki je še bolj pro- ti juguzahodu Južnega otoka pomaknjen narodni park Fiordland, ki obsega med drugim tudi štirinajst pre- čudovitih fjordov, ki so ujeti med mogočne, stalno za- snežene vrhove Južnih Alp. V ledeni dobi je območ- je preoblikoval tudi do 1200 m debel ledeni pokrov, ki je hranil številne ledenike. Na zahodni strani oto- ka so nastali fjordi potem, ko so se ledeniki umakni- li iz dolin in je doline zalila morska voda. V notra- njosti Južnega otoka pa so ledeniki v celotnem osrč- ju Južnih Alp oblikovali številna ledeniška alpska je- zera. S 7 .607 km2 površine sodi Fiordland park med največje narodne parke na svetu. Nekateri deli par- ka še nikoli niso bili raziskani. V pravem pomenu be- sede gre za območje nedotaknjene divjine, v vsej nje- ni enkratnosti in lepoti. Razmeroma surova, prvobit- na in neokrnjena narava je na splošno ena izmed najbolj privlačnih značilnosti države. Samo do prve- ga fjorda Milford (Milford Sound) vodi 1 19 km dol- ga izredno slikovita cesta (Milford Road) iz Te Ana- ua, ki leži ob ledeniškem jezeru z enakim imenom, drugemu največjemu jezeru na Novi Zelandiji. Do- stop do ostalih fjordov je možen le z ladijo. Južni otok številni obiskovalci in popotniki primerjajo z dvemi evropskimi državami: Švico, zaradi ledenikov in Alp in Norveško zaradi fjordov ter Škotsko zaradi pokra- jine in gojenja ovc, ki pa sta značilnost vzhodnega nižinskega dela Južnega otoka. 7. Cobbs, L., Duncan, J. 1980: New Zealand's Na- tional Parks. Hamlyn, Wellington. 2. Kirssten, E. 1995: New Zealand. Insider's Guide, Moorland Publishing Co Ltd. Ashbourne, England. 3. Nicholson, S. 1989: Colourful New Zealand. Kowhai, Christchurch. 4. Sinclair, K. 1988: Hystory of New Zealand. Pen- guin. London. 5. Tongariro National Park, Parkmap, Infomap, De- partment of Survey and Land Information, Te Puna Korero Whenua. Wellington. 6. Wheeler, T., Keller, N., Williams, J. 1994: New Zealand. Lonely Planet Publications. Hawthorn, Au- stralia. 12