362 Kako se nosijo Slavonke. Molčeče viteze bojazni In čut obide nemiru, A vitez Završča-n izprazni Peneči kelih brez strahu. Tema zagrne mu poglede, Mrtvaški vikne zunaj ptič, Drhteč se mu telo sesede, Na tleh ne gane se — mrlič. Raz stolp brni polnočna ura, V dvoranah vlada noč in mir, Sumi pod gradom kalna Mura, Na oknu vika v noč skovir. A. M. Kako se nosijo Slavonke. (Sestavil J. Barle.) nedeljo popoldne je. Dolga slavonska vas se zdi danes še belejša, solnčece sveti danes še prijazneje, kakor sicer, a svet, posebno ženski, je danes razstavil svoje najdragocenejše obleke, nakitil se z zlatom in srebrom. Starejši seljaki so posedli na klopi pred hišo, ali so se raztegnili po zeleni tra-tici v senci košatega oreha, mladež pa se je zbrala pod lipami blizo bele cerkvice in se tam zabavlja po svoje. Glasi se tamburica, čuje se jednolična, ali mila pesem mladih grl in vrti se kolo. Tako jednostaven je ples, in vendar ti je povšeči: tu je vse naravno, neprisiljeno in pristojno. One brhke Slavonke v pisanih, prebogato okrašenih krilih — kot da so pisane cvetke v najlepšem cvetu. Koliko raznovrstnih barv, koliko umetelnih okraskov, koliko rmenega zlata! Ni dolgo od tega, odkar se mnogi živo zanimajo za razne narodne noše. Poprej se niso zavedali, da iz narodnih »Alaj sam se nakitila lipo, Ne možeš mi zabaviti diko.« Narodna pesem. noš najboljše spoznavamo okus, nadarjenost in umetelne nazore dotičnega naroda. Nu, de katerega naroda, tedaj je izvestno noša Hrvatov zanimiva, posebno pa Hrvatov v ravni Slavoniji, ker je med njimi še najbolj ohranjeno narodno življenje. Menim, da ne bode nikomur, najmanje pa mladim čifateljicam presedalo, če jim na kratko opišem žensko narodno nošo iz Slavonije, — moška ni tako zanimiva in dosti manj okusna in dragocena. Marsikaj vem iz svojega potovanja po ravni Slavoniji, za več poročil pa zahvaljujem veleč. gosp. Josipa Lovretiča, znanega hrvaškega pisatelja. Njegov kratki opis v »Viencu« (1886., str. 10) in pa še posebna poročila so mi kaj dobro pomagala za ta spis; preskrbel mi je blagohotno tudi lepi sliki, katere podaje »Dom in Svet« svojim čitateljem. Hvala mu! 3) *) Ob tej priliki zopet najvljudneje prosimo svoje prijatelje in sploh vse rodoljube slovenske, naj nam pošljejo ali preskrbe (če tudi na naše stroške) raznih slik,ki bi kazale naše slovenske „DOM IN SVET!' 1892, štev. 8. 363 Torej kje da začnemo? Najvažnejši del ženske obleke so skuti (krila). Nanje se priveze ob slovesnih prilikah svilen zapreg (zastor, predpasnik), a ob navadnih dnevih je volnena preg Gornje telo pokriva oplečak, kateri je dvovrsten: pravi narodni s širokimi rokavi in dolgimi čipkami in pa švabski, z ozkimi rokavi in malimi čipkami. Na oplečak oblečejo nekatere svilen ali atlasov prsluk (telesnik), katerega si bogato z zlatom našijejo, nekatere so pa brez njega. Okoli vrata si denejo ob slovesnih prilikah svileno, drugače pa navadno volneno, kupljeno maramo (robec); njeni krajci se pri-trde s k a n i c o ali pa svilenim pasom. Svileno maramo si okrase bogato z zlatimi lističi. Nato pride na vrsto najdragocenejša stvar, namreč po prsih (glej sliko str. 353) lepa vrsta žoltih zlatov, velikih in malih, celo po pet in dvajset goldinarjev jeden (suferini se zovejo), tako, da ni nič posebnega, če obesi bogato dekle na prša cekinov v vrednosti do šeststo goldinarjev. Navežejo jih na osmih straneh z zlatim koncem, in naberejo na vrvico, katero pa pokriva — da se ne vidi — bela, čipkasta ogrlica (krongle, ovratnik). Glava je deklicam navadno odkrita, da se vidi drobna p 1 e t e n i c a, katera j e spletena kot iz sto drobnih vrvic, spredaj pa visoko gori počesana, da se vidita kakor dva rogova. Glavo si okrase kaj okusno z raznim cvetjem, kadar se da, z narav- narodne noše, ali tudi jugoslovanske v obče. Narodna noša se je po Slovenskem skoro do cela poizgubila, le še ostanki se vidijo tu pa tam. Za nekoliko časa ne bode po njih niti sledu, ako nam domoljubni prijatelji ne pomo-rejo, da jih ohranimo potomcem vsaj v sliki in v popisih. — Mimogrede opomnim, da lahko ločimo besedi: Noša — način v obče, kako se ljudje nosijo, in nošnja — obleka posameznega človeka, glede na kako posebnost. Uredn. nim, po zimi pa z umetelnim. Uhani so jim raznovrstni, večkrat nosijo tudi mal cekin na uhu. Cižmice so tudi večkrat bogato nakrašene z zlatom. Posamezne nošnje so kaj različne; kolikor vasij, toliko posebnostij. V prijazni Sijačiji nosijo se bolj preprosto, narod je ondi siromašen, v Krajini proti Brodu že bogateje, najbogateje in naj -okusneje pa tam od Djakova proti Vin-kovcem, vendar so tudi ondi v Krajini mnogo lepše nošnje, kakor pa v tako zvani »paoriji«, kjer ni bilo Krajine. Otok, Privlaka, Babinagreda slove daleč po svojih nošnjah, ali tudi svet je ondi lep, kakor bi si ga bili izbrali, zato poje pesem: Otočanke visoke divojke Sve su tanke kano varošanke, Svoje kose po gospodski noše. Dalje proti plodnemu Sremu pa zopet peša narodna noša in premaguje tuja. Naši sliki sta iz Otoka in Privlake. Vendar ne samo po kraju, ampak tudi po letni dobi, po raznih prilikah se menjajo nošnje. Oglejmo si jih ob raznih dobah. Advent je tudi Slavonkam nekako čas žalosti, zato je noša preprosta. Skuti so beli, okrašeni le z »razplitom« ali »pri-plitom«, obrobljeni so s črno svilo. Glavo si okrase samo z zelenim listjem, ali pa z rmenim smiljem (neveni, immortelle). Na Božič se oblačijo s prav tanko belino (čenar), a še-le na Stefanje se okrase s težko, bogato z zlatom izvezeno svilo in pa s kupljenim cvetjem: tako hodijo ob vseh nedeljah do pusta. Štiridesetdnevni post je zopet žalosten čas, zato se nosijo ondaj tako, kot da za kom žalujejo. Obleka jim je izvezena le z rdečo ali modro volno, prepasujejo pa se s suknjeno, temno pregačo. Glava jim je brez cvetja, prsi brez zlatega lišpa. Težko dočakajo veselega vstajenja, 364 Kako se nosijo Slavonke. ko se oblečejo v tanko, dragoceno starinsko obleko svojih mater in babic, v katero se oblačijo ob vseh praznikih do sv. Marka. Ta obleka je najbolj zanimiva, zato, ker nam predstavlja narodno obleko nekoliko desetletij nazaj, vrhu tega je pravo narodno delo, brez tuje primesi. Od Markovega do adventa pa traje ona doba, ko se ženski svet oblači najbolj dragoceno in preširno; ne veš, ali bi se čudil tančici platna, ali skladnosti barv, ali obilnemu zlatu ali krasoti mladih obrazkov: lepa noša se tu strinja z lepim svetom in naravnim ali samo-svestnim vedenjem. Tujec se čudi tej krasoti in skladnosti, vendar obžaluje ono potrato, ker tu »košati se vse v zlatu in svili«. Nekdanji časi narodnega blagostanja so minuli, a za svilo in za razna druga lepotičja se izda mnogo dragega denarja. Vendar bi pa želel, da se vedno vzdrži lepi narodni obrt, da se ohranijo dragi proizvodi domače marljivosti, razno prirejeno, pretkano snežno-belo platno, okrašeno z razno-bojnimi volnenimi okraski, dokaz narodne nadarjenosti in ponos ženskih rok! Tako, kakor sem sedaj opisal, nosijo se deklice v cvetu mladosti. V trinajstem letu počne iz deteta postajati deklica, takrat si odkrije najpreje glavo in se začne česati po dekliško, samo ne okrasi si je še s cvetjem, obleka ji je tako jedno-stavna, kakor dekliška v postu; tudi ne nosi pregače, ampak črn zapreg. Drugo leto ob cerkvenem shodu se obleče tako, kakor dekleta v adventu, potem nosi polagoma tudi bolj slabo ali zastarelo svilo, a tretjega leta ob cerkvenem shodu evo prave »divojke« v zlatu in svili! Kaj zanimivo je to, kako žalujejo deklice za svojimi stariši, brati in sestrami. Debela, konopljena obleka pokriva taki revici telo, opaše se s prosto suknjeno pregačo, čez rame si dene črno maramo, lepe lase zaveže si povsem, da ne vidiš niti nitke, a na glavo si dene beli la-neni robec, katerega pa ne zveze pod brado, nego kraji vise po prsih. Noge ima bose, tudi ob nedeljah in praznikih. Tako je pet mesecev, takrat zavežejo kraje robca pod brado, a oblačijo se še pet mesecev tako žalostno. Se-le deseti mesec po smrti dragega pokojnika oblečejo že nekoliko pri robu okrašeno obleko in obujejo volnene čarape ali natikače. Sčasoma oblečejo tudi laneno s temno volno okrašeno obleko in opašejo črni zapreg. Laneni robec je pa še vedno na glavi, še-le čez mesec dnij se pokrije deklica s črno rutico. Ko se je završilo leto od dneva pokopa, okrasi se s črno svilo, a čez štirinajst dnij prvikrat odkrije glavo in pokaže zopet svojo lepo pletenico, vendar brez cvetja. Prihodnjo nedeljo evo je v bolj svetli svili z zelenim listjem na glavi, a čez teden dnij je oblečena kakor vsaka druga. Naj se tudi po zunanjem pozna, kako mil je komu dragi pokojnik! Hitro potečejo lepa, vesela dekliška leta, in iz brezskrbne deklice je mlada žena. Najprej razpoznaš ženo po lepi, bogati, z zlatom izvezeni sami j i iz črnega atlasa, katera pokriva glavo, ali tako, da se las prav nič ne vidi, kakor samo malo pri ušesih, kar zovejo biku 1 j e. Ona, katera je še le začela nositi težko zakonsko breme, obleče na skute še svileno suknjo (navadno krilo), vendar jo visoko spodreca, da se izpod nje vidijo skuti, bogato okrašeni s čipkami. Kaj lepo si pripaše pred zapre-gom lep, okrašen otarak (peškir, ruč-nik, otirača), kar znači, da mora mlada žena družini streči in da je tudi pripravna za vsako postrežbo. Ta otarak nosijo povsodi, pa tudi v cerkev, od-lože ga še le čez pet ali šest mesecev. „DOM IN SVET!' 1892, štev. 8. 365 Zanimivo je, da že izprošena (zaročena) deklica ne žaluje za svojimi stariši, nego se že drugo nedeljo obleče v pisano svilo; mlada žena pa mora biti tudi na pogrebu okrašena s smiljkom, ker za njo so dnevi veselja, dnevi mladega zakona, katerih ne vznemiri niti največja nesreča. Drugače se mlade žene (snaše) ne razlikujejo mnogo od deklic, le ša-mijo nosijo in pa nekaterikrat lične škornjice. Otročnice oblačijo bolj temno obleko, katero spuščajo dostojno do tal tako dolgo, dokler se zopet ne uvedejo v cerkev. One žene, katere niso več niti snaše, niti stare žene — zovejo jih sre-dovječne žene (v sredi svojega veka) — ne nosijo se več tako preširno, kakor mlajši svet, a oblačijo se bolj v belo obleko. Glave pokrivajo si ne samo s šamijo, ampak zavezujejo vrhu nje še maramo. Kadar je pa iz cvetoče deklice postala nagubana starka, takrat, več ne misli mnogo na obleko in oblači se preprosto v debelejše platno, v šamijah si izbira črne, brez našiva, istotako tudi zapreg ali pregačo, krilo ji je povsem belo, samo doli je malo belo izvezeno. Cekinov ne nosijo, obočice ali mind-juše (uhane) redko, a hodijo največ v opankah. Po zimi nosijo črno suknjo iz kupljenega sukna, katera je pri mlajših jako lepo nakičena. Tako ima vsaka doba svojo nošo; a svojo poprejšnjo drago obleko, katera spominja na preteklo cvetno mladost in njena veselja, zapusti starka svoji mladi brhki vnučici, katera jo bode hranila dolgo kot lep spomin svoje babice, dokler je tudi ona ne podari morda še svoji vnučici. Tako je tako dolgo, dokler se naposled tudi obleka ne postara, saj vsaka stvar traja le malo časa. Tako bi bil kratko opisal lepo narodno nošo ponosnih Slavonk. Res ni malo zanimivo pregledavati one najbolj različne našive in občudovati, kako se strinjajo razne barve v lepo celoto. Kdor je bil na razstavi v Zagrebu, ogledal si je res marsikatero izmed teh oblek, vendar še vse premalo. Vsaka večja vas bi ti dala tega blaga za malo razstavo, treba je le, da pokukaš v prijazni kiljer (kucar, ajat, štalica — posebna hišica ali sobica, katero ima vsak par v zadrugi, kjer hrani svoj lastni imetek) bogate mlade žene ali deklice, pa si videl dosti. Nu, še vse drugače se poda lepa obleka lepemu obrazku in brhki postavi, pa stopi zato, prijazni čitatelj, kadar ti pripusti čas in pa mošnja, doli v ravno Slavonijo. Ogledaš si nošo, kakšna je — najbolji opis je nedostaten in slab —¦ vidiš lepe narodne običaje, čuješ pravo narodno pesem in sto drugih zanimi-vostij. Ni tako pusta zemlja Slavonija, kakor si mislite, ne! Ribič. Obetal je ribič, lep ko dan, " Vršo je metal, rekel solzan: »Sam sem na širni zemlji, sam, Kaj je veselje, nič ne znam — Plavajte, plavajte, ribice, v vršo! Lajšajte meni osodo najtršo! Danes še rad bi ribic nalovil. Danes bo krsto tesar izgotovil. Dal bom tesarju petico srebrno, Mater položil bom v krsto črno — Potlej pa šel bom proč odtod, Morda pozabim bridkih nezgod.« A. C. Slavin.