SONJA ŽITKO 
KIPAR VALENTIN ZAJEC (1828-1885) 
O kiparju Francu Ksaverju Zajcu je bil v Loških razgledih že objavljen 
monografski oris.1 Tokrat posvečamo pozornost enemu od njegovih štirih bratov, 
Valentinu Zajcu, doslej tako rekoč neznani osebnosti. Rojen je bil 9. februarja 
1828 v Sovodnju, živel in deloval pa je v Benečiji.2 Podatki o njegovem življenju 
so skopi, marsikje nejasni, zato se opiramo na dragocene spomine njegovega 
nečaka, Francovega sina, kiparja Ivana. Tudi Valentinov kiparski opus za zdaj še 
ni niti dovolj raziskan niti ovrednoten. 
Bratje Zajec iz Sovodnja, Martin, Anton, Franc, Valentin in Marko, so bili v 
svojem času nekaj posebnega. Prvič zato, ker so se vsi po vrsti ukvarjali s 
podobarstvom, drugič pa zato, ker se dva od njih, Franc in Valentin, nista 
zadovoljila z znanjem, ki so jima ga lahko dali mojstri naših podobarskih delavnic, 
temveč sta si želela večjo izobrazbo. Nudila jima jo je lahko le akademija, to 
pomeni akademija na Dunaju ali v Miinchnu ali v Benetkah. Franc se je odločil 
za študij kiparstva na Dunaju in nato v Miinchnu, Valentin pa za beneško 
akademijo. Oba sta se po uveljavljeni praksi najprej izučila v podobarski delavnici. 
Izbrala sta tedaj najboljšo delavnico mojstra Mateja Tomca v Šentvidu pri Ljub 
ljani.3 Študij na akademiji v tujem mestu je bil drag in Valentin se je odločil, da 
prosi za gmotno podporo. O tem nam podrobno pripoveduje Ivan, češ da je 
Valentin nekaj časa delal pri njegovem očetu, nato pa je hotel »iti študirat na 
akademijo in je prosil mestno občino v Ljubljani za podporo za študij skulpture, 
pa so mu prav takole dobesedno odgovorili: 'Za tak antverh nimamo denarja!' -
To je strica Valentina tako ujezilo, da je odšel na Reko, kjer je nekaj časa delal 
in si denarja prislužil in tudi moj oče mu je denar pošiljal. Kmalu zatem pa je 
stric Valentin šel v Benetke študirat na akademijo umetnosti.«4 Takšen odnos 
kranjskega deželnega odbora sredi 19. stoletja do umetnosti je bil le odsev ozke 
in utesnjujoče miselnosti provincialnega mesta. Če so umetniki že kdaj dobili 
kakšno podporo, je bila to pomoč cerkvenih krogov ali pa redkih mecenov. Seveda 
tudi Franc ni dobil nobene podpore za študij na dunajski akademiji. Preživljal se 
je s tem, da je pol dneva delal v nekem ateljeju, ostali del dneva pa študiral. Enako 
je bilo tudi med njegovim študijem na munchenski akademiji. 
Valentin je bil star že dvaintrideset let, ko se mu je leta 1860 končno posrečilo 
priti na beneško akademijo.5 Opravil je triletni kurz kiparstva pri profesorju 
Luigiju Ferrariju. Bil je očitno nadarjen, saj je za študijo akta dobil nagrado, za 
svobodno plastično kompozicijo pa bronasto medaljo.6 Po končanem študiju, leta 
1862, je životaril v Benetkah. Kakor se spominja Ivan, pa se je njegovo borno 
življenje zasukalo na bolje: »Neki italijanski aristokrat, ki je postal pozoren na 
stričev izredni kiparski talent, pa se ga je končno usmilil. Naročil mu je, da naj 
okrasi njegov veliki park z različnimi kipci in skupinami ter mu je poveril tudi 
nalogo, da izvrši nadnaravno veliko doprsje Garibaldija.«1 Nahajališče teh plastik 
za sedaj še ni znano. Ivan je vedel povedati, da si je Valentin s temi deli »pridobil 
4:-; 
Slika 1. Schio, pogled v stolnico z Zajčevimi kipi 
(...) dovolj denarja in ugleda, da si je mogel ustanoviti v Cologni blizu Verone 
svoj atelje. Tam je izvršil mnogo kipov za cerkve ter razna druga kiparska dela«8 
Tukaj moramo Ivana popraviti, kajti Valentin se je verjetno okoli leta 1864 
nastanil v kraju Chiampo blizu Vicenze.9 Za cerkve okoliških krajev je izdeloval 
svetniške kipe. Bil je dovolj znan, da so mu zaupali skoraj celotno kiparsko opremo 
stolnice sv. Petra v mestu Schio (si. 1). V letih 1864 do 1882 je napravil štiri 
evangeliste za zunanjščino cerkve, osem apostolov iz kamna za notranjost, dvain-
trideset reliefov iz štuka za stene glavne ladje, dva kipa iz marmorja za glavni 
oltar ter dva svetnika iz polihromiranega lesa.10 V stolničnem arhivu najdemo tudi 
nekaj podatkov o Valentinu. Omenjen je kot Valentino Saitz (enako je vpisan na 
akademiji), »illirico«. O njem so menili, da je sicer nadarjen, a ima premalo 
izobrazbe, ter da mu gre bolj od rok oblikovanje moških figur kot pa ženskih.11 
Tako na primer z njegovima kipoma na glavnem oltarju, ki predstavljata Vero in 
Upanje, niso bili zadovoljni.12 Pri figurah evangelistov in apostolov se Valentin ni 
odmaknil od nauka, ki mu ga je na akademiji posredoval učitelj Ferrari. Zaznamuje 
jih prehod iz neoklasicizma v tako imenovani romantični historizem. Njegov S v. 
Pavel je akademsko korektno delo, ki se s povečanim realizmom oddaljuje od 
otrplih in togih neoklasicističnih plastik (si. 2). Nima več za njih značilnega 
discipliniranega izraza, temveč je po zapovedih romantike zaverovan v branje in 
se predaja poglobljenemu razmišljanju. Tudi njegovo oblačilo ni več s telesom 
spojeno v celoto, saj je oblikovano bolj razgibano in slikovito. V opusu brata 
Franca najdemo podobne svetniške figure in ne moremo se znebiti misli, da mu 
je shemo zanje posredoval Valentin verjetno prek najmlajšega brata Marka, ki ga 
je obiskoval in mu celo pomagal pri delu. Marko je tako prinesel domov tudi 
44 
kakšno novico ali opisal dogodek iz življenja svojega brata. Enega takšnih si je 
zapomnil Ivan: »Ko je nekoč imel v delu velik kip sv. Mihaela v nadnaravni 
velikosti, pride k njemu neki grof in kritizira, zakaj je svetnik tako togoten in 
srdit v izrazu; moj stric Valentin pa grofu odgovori, da zato, ker se pretepa s 
hudičem. ..«13 
Ni jasno koliko časa je Valentin živel v Chiampu; prav tako ne, kdaj je začel 
delovati v Veroni.14 Njegovo zadnje delo so kipi za stolnico v mestecu Cologna 
Veneta pri Veroni. Verjetno od tod Ivanove izjave, da je imel atelje v Cologni. Za 
stolnico so mu naročili kamnite kipe dvanajstih apostolov in štirih evangelistov. 
Z delom je pričel leta 1884. Napravil je šest kipov apostolov in pripravil osnutke 
še za dve figuri, tedaj pa ga je prehitela smrt.13 Z njegovim delom niso bih 
zadovoljni, tako da je moral kipe popravljati kipar Carlo Spazzi (1854-1936) iz 
Verone, ki je bil veliko mlajši od Valentina. Poleg tega je Spazzi naredil še ostale 
manjkajoče kipe.16 Med njunimi kipi so razlike, predvsem so Spazzijevi nekoliko 
boljši. Sv. M a t e j je nedvomno Valentinov, čeprav je v primerjavi s plastikami 
v Schiu slabše delo (si. 3). Zlasti nas preseneti togo shematično gubanje draperije, 
ki se oklepa telesa. V osemdesetih letih so namreč kiparji, že po načelih neobaroka, 
razporejali draperijo v majhne gube, koder se je nato lahko lovila svetloba. O teh 
novih tendencah govori le nekoliko večja razgibanost apostola in njegov bolj 
sproščeni zasuk glave navzgor. Kljub vsemu pa Valentin očitno ni več sledil novim 
tokovom v sakralni umetnosti poznega 19. stoletja. Njegova umetniška moč se je 
uletela. 
Slika 2. Sv. Pavel, kamen, 1867, Schio, Slika 3. Sv. Matej, kamen, 1884, Cologna 
stolnica Veneta, stolnica 
45 
Umrl je 14. maja 1885 v Cologni Veneti, prijaznem, a odmaknjenem mestecu 
v Benečiji. Njegov brat Franc je od Marka šele leto pozneje zvedel za Valentinovo 
smrt. Za njim ni ostalo ničesar, ker so vso zapuščino pobrali »prijatelji« v 
Cologni.17 Prisluhnimo še enkrat Ivanu, ki je trpko zaključil, da se je stric Valentin 
»polagoma (...) popolnoma poitalijančil ter je pozabil svojo domovino, ki je ni 
videl nikdar več. Umrl je kot Italijan ter leži v italijanski zemlji.. .«18 
Opombe 
1 Sonja Žitko, Kipar Franc Ksaver Zajec (1821-1888), Loški razgledi 34, 1987, str. 35-67. 
2 Prim. Žitko, Zajec Valentin, Slovenski biografski leksikon, 1986, 14. zv., str. 750. 
3 Viktor Steska, Podobar Matej Tomec (1814-1885), Ljubitelj krščanske umetnosti I, 
1914, str. 16. 
4 Ivan Zajec, Moji spomini, Umetnost IX, 1944-45, str. 58. 
5 Matrike šolskih let 1860-1862, Arhiv Accademia di Belle Arti v Benetkah. Ko je 
Valentin leta 1858 prišel k bratu Francu v Ljubljano, so zapisali, da je že na akademiji. To 
ne drži, očitno pa je tedaj že živel v Benetkah. - Prim.: Malavašič (Franc Malavašič), Umetniki 
slovenski: Franc Zajic, podobar v Ljubljani, Novice XVI, 1858, str. 310. 
6 Prav tam. 
7 Ivan Zajec, Iz svojega življenja, Slovan III, 1904, str. 307. 
8 Prav tam. 
9 Luisa Alessandri, La scultura del Duomo di San Pietro, v: Schio: Duomo di San Pietro: 
Breve guida. Schio 1986, str. 52. 
10 Prav tam, str. 52-57. 
" Prav tam, str. 52, 56, op. 2. 
12 Prav tam, str. 56. 
13 Ivan Zajec, Moji spomini, op. cit., str. 58. 
14 Podatki iz Mestnega arhiva Cologna Veneta. 
10 Prav tam. 
16 Mario Visentin: 11 Duomo di Cologna Veneta, Cologna Veneta 1977, str. 19. 
17 Ivan Zajec, Iz svojega življenja, op. cit., str. 307. 
18 Prav tam. 
Zusammenfassung 
DER BILDHAUER VALENTIN ZAJEC (1828-1885) 
Der Bildhauer Valentin Zajec war bisher eine sozusagen unbekannte Personlichkeit. Auch 
der vorliegende Artikel ist lediglich eine bescheidene Vorstellung seines nicht geniigend 
erforschten und bewerteten bildhauerischen Opus. Er wurde im Jahr 1828 in der Familie der 
Briider Zajec aus Sovodenj im Poljane-Tal, die sich alle mit der Bildnerei abgaben, geboren, 
und lebte und wirkte in Venetien. Die Angaben iiber sein Leben sind karg, manchenorts 
unklar, deshalb stiitzen wir uns auf die wertvollen Erinnerungen seines Neffen Ivan, auch 
eines Bildhauers. Valentin erlernte die Bildnerei in der Werkstatt des Matej Tomec in Šentvid 
bei Ljubljana. Zunachst ging er nach Rijeka, dann fuhrte ihn sein Wunsch nach Wissen an 
die Akademie in Venedig. Bei Prof. L. Ferrari besuchte er einen dreijahrigen Bildhauereikurs 
(1860-62). Dann lieB er sich im Ort Chiampo in der Nahe von Vicenza nieder. Fiir die Kirchen 
der umliegenden Ortschaften schuf er Heiligenstatuen. Sein Hauptvverk ist die bildhauerische 
Ausstattung des Domes in Schio. Seine Steinplastiken stehen stilistich am Ubergang aus dem 
Neoklassizismus zum romantischen Historismus. Es ist nicht erwiesen, wann er nach Verona, 
wo er wirkte, iibersiedelte. Sein letztes Werk sind die Apostelfiguren fiir den Dom in Cologna 
Veneta, er vollendete sie jedoch nicht, weil ihn zuvor im Jahr 1885, der Tod ereilte. 
46