—    5    —
J a s I i c e.
(Spisal Vaclav Kosmak. Preložil Jožef Gruden.)
g/L' JjL ribližal   se  je vsem otrokom priljubljeni  bo-<?r t3E   ^n' čas 'n pravi pravcati otroški praznik. fej^fy           Pri   meščanu  Konradu   so dobili otroci
cgJčj|V-   le mleka in malo kruha. i|P(aN|          ,,Danes je pred svetim dnem in post",
WJmgg*   je rekla mati, ,,zato nimate kave." JTjjBiG          Otroci so molčali, bili so vajeni ubogati.
mjBRM*            P° Jedi je prosil starejši deček, enajst-
zjjt&ami   letni   Karol: ,,Mama, ali smemo iti gledat v ^wS§Er   cerkev jaslice?"
Čg se bodete postili do večera — smete. Karol in mlajši bratec Edvard sta poskočila, po-ljubila materi roko za mleko ter se jela oblačiti.
Ančka, najstarejši otrok, se je pritisnila k materi ter zašepetala: ,,Mama, ali smem iti tudi jaz?"
»Menda vendar ne boš tekala z dečkoma? Tako velika! Pojdem jutri sama s teboj. Danes mi moraš vendar pomagati pri peki — in ribo bomo kuhali.
Ančka je zardela, ker je pozabila na tako važno reč, ter je hitela iz stanice gledat ribo, kako se je pre-metavala v vodi.
Mati je medtcm opravila dečka, ter ju opomnila: ,,Pa lepo se mi vedita v cerkvi! Da ne bom slišala pritožb! Pojdita dol k očetu — (bil je rokavičar) — pa mu povejta, kam gresta."
Dečka sta odšla v največjem veselju, da so bob-nele stopnice pod njima, naznanila v prodajalni očetu, kam gresta, ter obšla potern vse cerkve, kjer so bile postavljene jaslice. Pri vsakih sta bila dolgo, k neka-terim se še nista mogla do dobrega pririniti — toliko je že bilo tam drugih otrok. A vsi so motrili z žare-čimi, blaženimi očmi vse te čudeže in krasote: Jezuščka v jaslicah, Marijo devico s svetim Jožefom, pastirje ter bele ovčice, angela z mavrico v roki, dvigajočega se v zraku; krasno mesto Betlehem na hribčku z mno-gimi cerkvami in vrati;   mlin, pri katerem se je vrtelo
[                                          -    6    -
kolo, in kjer se je zdajpazdaj prikazal mlinar z vrečo • na rami, ter stopil v mlin; dimnikarja, ki je vedno po-i kukaval iz dimnika, zajce, srne, lovce in druge čudežne i reči. Najbolj všeč pa je bil otrokom puščavnik, po-! polnoma zadaj v kotu. Klečal je pred lesenim križem, [ držal v roki vrvico pri zvončku nad svojo kočo ter [        pozvanjal vsake četrt ure.
|                Naenkrat je nekaj zaropotalo za jaslicami in štirje
I        pastirci,   ki   so   stali čisto gori na loki ob Betlehemu, f        so  jeli   igrati   na  piščali s tako sladkimi in prijetnimi r        zvoki,   kakor  bi  zveneli iz daljne daljave — in eden |         izmed njih je dajal takt z nogo. f                 >.JeJ!" so začudeno klicali otroci, in obrazi vseh
',        so bili politi kakor s solncem večne blaženosti. j                 In v vsaki cerkvi sta videla pri jaslicah nekaj no-
[.        vega, krasnega, kar pri drugih ni bilo. I                Tako sta hodila po cerkvah do poldne.
1                 Ko sta se vračala domov, je rekel Edvard: nKarol,
'¦        ko bi mi imeli take jaslice doma!"
Jojmene, to bi bilo prijetno! Ali te bi še ne šle
v našo sobo. — Veš kaj, pojdiva nekoliko na trg, tam
bova videla še dosti takih lepih reči."
Šla sta torej na trg, kjer je bilo videti v lesenih
lopah različnfh darov in mičnosti za majhne in velike
otroke, in — kar je poglavitna stvar, vse naprodaj. Dečka sta hodila od prodajalca do prodajalca, od
lope do lope ter sta domalega vse občudovala. Mlade
oči še niso videle mnogo in zato se jim je zdelo vse
tako krasno.
»Edvard, poglej, tukaj so tudi jaslice!" je zaklical
Karol, kazaje na neko iopo.
Tam je bilo nekaj jaslic — a čisto majhnih, pa-
stirci so bili le naslikani na papir in prilepljeni na ie-
penko, na drugih pa so bile ovčice iz ila ali testa, pa
pobarvane.
»Take bi pa lahko postavili doma", je rekel Karol
ter požefjivo gledal na jaslice.
,,Pojdiva prosit očeta, da jih nama kupi", je sve-
toval Edvard. »Pojdiva!" In stekla sta.
Na  ulicah je bilo  polno  snega.   Ko ju je videl
deček, bežeča preko ceste, je vrgel za njima kepo.
—    7    —
Edvard se je ozrl in jezno zaklical: ,,Ne boš mi-roval? Počaki, ti že pokažem!" In že je segel v sneg.
,,Ne, Edvard, ne lučaj, da ne ubiješ kakšnega okna!" ga je posvaril razumnejši Karol.
Edvard je zalučil kepo v stran, pa zapretil dečku: ,,Ko bi bili na ledini, bi jo že steknil."
»Tam bi mu sam pokazal", je pritegnil Karol. »Idi, pustiva nagajivca." —
,,No, ali sta že doma?" ju je pozdravil oče, ko sta stopila v prodajalno. ,,Ali sta bila ves čas v cerkvi?"
,,Ne, ampak tudi na trgu sva bila", je odgovoril Karol. ,,Oče, iam so lepe jaslice!" je jel prositi Edvard. »Tako majhne in satno iz papirja. Prosim vas, kupite nama jih!" Oče se je zasmejal. Jaslice hočeta? Nare-dita si jih; narejenih vama ne kupim, lenuha."
,,Saj   bi jih naredila sama,  pa nimava podobic."
,,Za te vama že dam, ako se bosta pridno učila celo leto! Tukaj imata dvajset krajcarjev, kupita po-dobic in lepenke in do večera bodo lehko narejene jaslice."
Dečka sta bila v nebesih. Cel popoldan sta strigla, lepila in postavljala, a ko sta bila zvečer vse dovršila, sta imela veselja za tisoč goldinarjev. Pa starši tudi.
Slavili so vsi srečni sveti večer.