List 37.
Politični oddelek.
Razpust poslanske zbornice.
Vest, ki je že več tednov krožila po vsem časopisju, da se namreč razpusti poslanska zbornica, se je minolo sobote končno vender-le uresničila. Ta dan je uradni list „Wiener Zeitung" priobčil cesarski patent, ki se glasi tako-le:
„ Cesarski patent od 7. septembra 1. 1900., zadevajoč razpust državnega zbora in razpis novih volitev.
Mi Franc Jožef Prvi, po božji milosti cesar avstrijski, kralj ogerski in češki itd. itd. dajemo na znanje:
Člen I. Poslanska zbornica državnega zbora je raz-puščena.
Člen II. Splošne nove volitve za državni zbor je takoj razpisati in jih izvršiti.
Dano v Našem glavnem in prestolnem mestu dne 7. septembra 1. 1900., v 52. letu vladanja.
Franc Jožef 1. r. Korber, Wittek, Spens, Rezek, Giovanelli, Welsersheimb,
Bohm, Hartel, Call, Pietak".
S tem cesarskim patentom se je končala skoro teden dni trajajoča kriza, ki je nastala vsled tega, ker so razne stranke se ustavljale Korberjevim načrtom. Kolikor se je moglo izvedeti, je Korber doznavši, da Čehi ne mislijo odnehati od obstrukcije, hotel najprej oktro-irati nov volilni red, jezikovni zakon za Češko in Moravsko in nov opravilnik. Temu so se uprle skoro vse obstoječe stranke, zlasti oktroiranju novega volilnega reda, vsled česar je bil ta del načrta pokopan skoro v tistem trenotku, kakor se je porodil. Oktroiranju novega oprdvilnika in jezikovnega zakona se je uprl minister Rezek, razpuBtu pa je nasprotoval minister Pi§tak. Bili so trenotki, ko je bilo Korberjevo ministrstvo v največji nevarnosti, zakaj Poljaki, nemški liberalci, diplomacija in vojaški krogi  so  silili na to, da naj se vlada   poveri
drugim rokam, ki bo s persekucijami ukrotila cehe. Tudi to ni obveljalo, in tako so se naposled Poljaki morali udati, in je bil sklenjen razpust poslanske zbornice.
Vlada je vzroke razpustu razložila v daljši izjavi, ki jo je priobčUa 8Wiener Zeitung" v neuradnem delu. V tem komentarju razpustnemu patentu je rečeno:
»Že tri leta nedostaje državni upravi konstituci-onelne utrdbe in kontrole, ostalo je nerešenih največ vladnih predlog in posebno še obsežni gospodarski program, ki je bil predložen državnemu zboru. Vsaka, še tako nujna reforma je obtičala.
Vse želje prebivalstva, ki se tičejo pospeševanja splošnega blagostanja ter njegove lastne davčne moči, in katere kaže izpolniti toliko bolj, kolikor se višajo potrebščine države kakor dežel in občin. morajo zaostajati za jedinim, nikakor na cele države zadevajočim vprašanjem o ureditvi uradnega jezika* v posameznih pokrajinah države.
Veliki uspehi svetovne industrije in svetovne trgovine so pripadli drugim državam. Avstrija in njeni narodi so mogli doseči le oni malenkostni delež, kateri sta si pridobila podjetnost in hvalevredni pogum posameznikov, katerim pa so morale priti prav še posebne ugodne okoliščine. Drugače pa so ohromele vse moči, ker zakonodajstvo ne more skrbeti zanje in uprava ne more dati na razpolaganje potrebnih sredstev.
Gospodarsko slabejši stanovi, kmetovalec, rokodelec in delavec trpe največ pod tem neopravičljivim zane-marjenjem.
To ni vzdržljiv položaj. Pri tem morajo videti država in njeni prebivalci svoje interese, katerih zapostavljanje so občutili že doslej dosti težko, takorekoč popolnoma vsemu razpostavljene.
Odkritosrčno prizadevanje vlade, da bi storila z dobrohotnim uslišavanjem na vseh poljih pozabiti žalostne razmere zadnjega časa, je ostalo brezuspešno, njena dosledno izkazana politiška nepristranost ter narodnostna   nezavzetnost,   vsa   njena   trajna   truditev   ni
mogla doseči tega, da bi se prišlo zopet do legislativ-nsga dela, odkazanega ljudskemu zastopstvu po državnem temeljnem zakonu. Razpust državnega zbora je postal velevna zshteva.
Vlada polaga volilcem na srce, uvidevati pri novih volitvah, ki se imajo takoj izvršiti, odločno svoje gospodarske interese. S tem bodo pospeševali utrditev države in povišali njeno sposobnost, podpirati prebivalstvo na potu vsestranskega razvitka z obilnim uspehom.
Vlada je zadostila z razpustom drž. zbora, ki ni storil nobenega pozitivnega dela, enemu konsticijonalnih temeljev.
Kolikor resnejše so se razvile razmere, toliko bolj sili volilce dolžnost, imeti pred očmi pomembnost svojega glasu v trenotku, v katerem dobi ljudstvo zastopstvo, ki se ima na novo voliti, za svojo bodočo delavnost odločilno obliko. Volilci bodo imeli odločevati, ali ima neprecenljivo dobro, ki tiči v neprestanosti konstitucijonalnih naprav, priti ob vso svojo veljavo na ta način, da te odpovedo vedno z nova vsako praktično delovanje".
Tako govori vladna izjava. Suhoparna je, a vender pove dosti. Vlada poživlja volilce, naj pošljejo v državni zbor take poslance, ki ji ne bodo delali obstrukcije. Da bi se ta vladna želja izpolnila pač ni misliti. Čehi ne bodo dali svojim poslancem nezaupnice, nego jih pošljejo zopet na Dunaj, in bržčas se še pomnoži število tistih, ki bodo delali obstrukcijo. Vladni apel na volilce ne bo imel uspeha, in če Čehi ne bodo sami opustili obstrukcije, tudi novi državni zbor ne bo mogel funkcionirati.
In kaj potem? Dokazano bo, tako pravijo Nemci, da parlamentarizem v Avstriji nima tal, in da se mora umakniti absolutizmu ki bo seveda nemški in absolu-tični. Tudi vlada stoji na tem stališču, kakor kažejo zadnji odstavki njenega komentarja cesarskemu patentu. Ali pri tem ni pozabiti, da je odprta še tretja pot, namreč prememba ustave v smislu avtonomije kraljestev in dežel, in ker je absolutistično vladanje za dlje časa nemogoče, centralistični parlament pa bo ubit, ne bo naposled nič drugega preostalo, kakor da se merodajni krogi odločijo za revizijo ustave.
Stran 354.