84 ,>Z". : Dvojna mera.
Dvojna mera.
Spisala <Z.>
Gospod doktor, prosim, nekdo stoji zunaj in pravi, da želi
govoriti z vami — je naznanil natakar doktorju Baldichu,
ki se je ravno  pripravljal,   da  prične z  lepo  županovo
hčerko kvadriljo.
«Cesa pa hoče?» je vprašal ne baš prijazno doktor in gledal,
kako so polagoma stopali plesalci s plesalkami v vrsto.
«Nekova delavka je baje zbolela.»
«A tako, potem naj počaka, da splešem kvadriljo.»
Natakar je izginil, gospod doktor pa je stopil s hčerko župa-
novo v vrsto.
Aj, saj to je res nezaslišno, da ga kedo moti nocoj, ko je ves
v svojem elementu. Ti godci so v resnici vredni pohvale, tako lahko
se pleše po njih polnih tonih, tako lehno drsi noga po gladkem
parketu in oko v bujnem veselju počiva na teh vrtečih se postavah,
teh izrezanih oblekah, lepih obrazih, okroglih ramah! To lehno šu-
menje kril in ta fini vonj parfemov, kdo bi res zamenil vse to z za-
dubio bolniško sobo ...
Plešimo. aj plešimo !
Mej vrati se je zopet prikazal natakar, takoj za njim pa je ril
širokopleč delavec v priprostem a čednem v^sakdanjem oblačilu. Snel
je klobuk, da mu je svitloba kandelabrov padala naravnost v obraz
in osvetljevala žalostni izraz lica. Obstal je mej vrati in temno meril
vso to razposajeno družbo. Ravno je priplesal dr. Baldich mimo, de-
lavec je z hipnim sklepom stopil predenj ter ga s tem zaustavil v
plesu.
«Gospod doktor, prosim, moja žena umira«, zaprosil je in pro-
seče uprl oko vanj.
Doktor je postal za hip rudeč same jeze a premagal se je ven-
dar, da je samo siknil :
«Prezdrznost !» Nato je pomignil delavcu, da stopita v predsobo.
«Kaj ne morete priti o drugem času», je dejal jezno, ko sta
bila sama.
«Gospod doktor, saj sem bil že predvčeranjem pri vas.»
«Da, da, te dni sem imel toliko opravila  s  pripravljanjem   te
veselice. Sicer sem vam pa dal recept. »
«Ah, gospod, ali nič ji ni bolje, bojim se . . -»
,,Z." : Dvojna  mera. 85
«Niéesar se ni treba bati! Taki ljudje ne umro tako hitro. Če
bom mogel, pridem pozneje, sedaj ne morem».
& Gospod doktor, prav lepo bi vas prosil ...»
«Ah kaj! Ne morem, pa basta! Z Bogom !»
Delavec je odšel s težkim srcem venkaj v noč, dr. Baldich pa
se je vrnil nazaj k družbi.
«Kaj pa je bilo?» je šepetala županova hčerka koketno.
«Ah, nek delavec hoče, da bi šel sedaj ž njim».
«Moj Bog, kakovi so ti ljudje! Ta drznost! Lepo je bilo vendar,
da me niste zapustili*, dejala je pol izzivajoče in se mu ljubko za-
smcjala.
«Ah, gospica, kako bi bilo pač to možno*, vzdihal je in delavec
mu je izginil iz spomina.
Do jutra je plesal dr. Baldich neumorno. Pri tretji črni kavi,
proti peti uri, s katero je dušil duhove šampanjca se je sicer spom-
nil na delavca a potem vendar odšel proti stanovanju, mesto venkaj
proti tvornici.
Malo predpoludnem se je zbudil ter šel h kosilu. Ravno je za-
zvonilo poldne, ko je vstopil v gostilno, kjer ga je že čakalo par
tovarišev.
«No, sili dobro spai?»
«Ali te maček zelo tare?»
« Grozno me glava boli!»
Taki pozdravi so mu leteli nasproti. Sedel je in izpraševal ru-
dečelično natakarico, ima li kaj za njegov oslabeli želodec, potem pa
si je naročil cvička in kisle vode, nalil si polno kupo ter naenkrat
izlil v sé.
«Ah, to je fino!» pohvalil je in vprašal kaj li zvoni tako dolgo.
«0, nekdo je umrl».
«Kdo pa?»
«Delavceva zena».
«Tako?!» dejal je malo zategnjeno, potem pa malomarno za-
mrmral pred se: «E ne bo take škode !» ter mignil natakarici, naj
mu vendar hitro prinese jedi.
Gospod doktor Baldich je obiral kos srne — okusen ostanek
prejšnjega večera ter razkladal prijateljem, kako zelo je lačen vselej
kadar kroka, ko je vstopila glavarjeva hišina in se obrnila k njemu.
»Prosim, naši milostivej je slabo. Gospod so mi ukazali, da vas
pokličem. »
86 : Dvojna mera.   .
«0 takoj, takoj » hitel je, vrgel servieto od sebe, pustil jed in
pijačo ter pograbil klobuk.
«Za Boga, saj ne gori, kosila vendar ne boš pustil», je klical
sodni avskultant za njim, a dr. Baldich ga ni več slišal.
Na trg-u se je zaletel v debelega davčnega  kontrolorja Pipko.
«Gospod doktor, kaj se svet podira, da tako letite.»
«Oh prosim, glavarjeva gospa . . . hiteti moram ...»
«Na zdravje, gospod doktor !» pozdravil ga je malo dalje trgovec
Kegler, ki je bil tudi v pripravljalnem odboru za veselico, «kam
pa kam, tako hitro ?»
«Servus!» Pardon! . . . glavarjeva gospa . . . bolna je . . . ne
utegnem !» in že je bil trgovec sam.
Skoro brez sape je pridirjal zdravnik h glavarju, kateri ga je
že čakal v salonu.
«0, gospod doktor, iako sem vam hv^aležen. Hišina mi je po-
vedala, da ste bili ravno pri kosilu. Dovolil si bom vas potem ne-
koliko oškoditi !» . . .
«0 prosim, gospod okrajni glavar, zdravnikova dolžnost je...»
«Da, da, vem, ali vsak pač ni tako vesten. Naš okraj vam mora
biti res hvaležen !»
«0 prosim, dolžnost . . .»
«Vem, vem, dolžnost vam je sveta, pa vendar! . . .   Toda  pro-
sim, če se hočete potruditi k soprogi ...»
«Storim, kar je v moji moči!»
*
No, milostiva gospa pl. Mendlich, soproga okrajneg-a glavarja,
— šetala se je pod večer po drevoredu ...