Pastirček Orenček
Povest. — Spisal Josip Vandot.
7.
Ikljub močnemu dežju se je splaztl tisto noč Gregorjev hlapec Joz okoli županove hišef ki je stala sredi vasi ob glavni cesti. Premočen je bil že do kože, a vendar se je še splazil na vrt in je splezal na široko in visoko hruško. Obsedel je na veji, pa je gledal pozorno skozi okno v razsvetljeno sobo. Notri jc videl župana, tri tuje ljudi in Zakrajnikovega hlapca Melharja. Pravil je Melhar nekaj, in ostali štirje so ga pozorrto poslušali. »Biriči so,« je zamrmral Joz in je stisnil pest. »Res so biriči. Kaj ni oni dolgi mož birič Kolbelj ? Je, pa je ... Kaj neki delajo? In kaj dela uni potuhnjenec pri njih?! Joz je ugibal, a ni mogel nič ugeniti. Mislii je, da so prišli biriči lovit fantc, da jih vtaknejo v vojaško službo. A Joz je imel v sosedni vasi brata. In za brata se je bal; bal, da ga ne vlove biriči. Zato pa je tudi vohal okrog županove hiše, da bi izvedet nakane biričev. Že tri večere je vohunil okrog voglov, a brcz uspeha.
Nocoj je pa videl Joz natanko biriče v županovi hiši. Govoril je Mclhar, in biriči so ga poslušali. »Kaj dela Melhar pri njih ?« je ugibal Joz. A tedaj je odšel Melhar. Hipoma je ugasnila !uč. Joz je čepel še nekaj časa na hruški. Potem je pa splezal na tla in je krenil mimo hiš-nega vogla. A tcdaj ga zgrabijo hipoma močne rokc in ga podcro na tla. Še preden se Joz zave, je bil že zvezan na rokah in na nogah. Dasi je bil Joz močan kot medved, vendar ni mogel raztrgati močnih vezi. Neznane roke so ga prijele, in dva neznana moža sta ga odnesla v vežo. Pri svitu svetilke je spoznal Joz mestne biriče, ki so sc mu režali v obraz. »A, ti vohuniš tu okrog hiše ?« je dejal dolgi birič, ki se je ime-noval Kolbeij, »Čakaj, čakaj, ptiček! Ti že pokažemo. V ječo te denemo. da se malo posušiš do jutri zjutraj, ker si ves moker.«
Pa so ga prijeli in ga nesli na konec veže, kjer so imeli zapore. Joz je molčal in je le tupatam zaškrtnil z zobmi. Prinesli so ga v ozko izbico in ga položili na tla. Prerezali so mu vezi, Zaprla so se vrata, in Joz je sam ostal v temi. »Da bi jih!« je zaškrtnil in pričel dirjati po izbi gorindol. Zatohlo je bilo v celici, in Joz se je komaj oddihoval. Neprestano je dirjal sempatja. Sam ni vedel, kako pozno jc že. Pač se mu je dozdevalo, da mora biti že proti jutru. Vkljub temu pa, da je bil prcmočcn do kože, mu je vcndar postalo vroče. »Da bi mogcl vsaj okno odpreti,« jc zamrmral. Za hip se je zamislil in je zamrmral: »A kaj! Odpreti, ali ne odpreti — meni je to vse eno.« Stopil je na prste in je dregni! naglo s pestjo v okence. Zazvenelo je glasno, in kosi dcbclega stekla so padli šklcndrajoč na cesto.
Svež, čist zrak sc je usul v zatohlo cclico. Jozu so se dvigala prsa, in z veliko zlastjo je udihaval zrak vase.    »Hvala Bogu, da sem se do-
154
mislil tega,« je dejal polglasno in je stopil tik okna, Dolgo je stal tam in je poslušal, kako šurai in žubori dež zunaj. Okrog njega se je raz-grinjala črna, nepredorna tema, da ni videl niti svojega prsta pred očmi . . . Naenkrat pa je zaslišal šum v veži; zaškripala so vrata, in Joz je slišal natanko, kako je stopil nekdo na cesto. Gledal je pozorno v črno temo, in tedaj se mu je zazdelo, da se premikajo pod oknom tri Črne postave. Začul je polglasno govorjenje in razločil je vsako besedo,
»Vražji dež!« je zagodrnjal nekdo zlovoljno. »Kakor miši bomo mokri, Le verjemita mi, da dež ne poneha ves dan,«
»Ne jezi se,« se je oglasil drugi. »Prav jef da dežuje. Boljšega vre-mena si ne moremo želeti. Ujeli bomo ptička kar igraje. Ej, kje se bo nas nadejal ob takem vreraenu ?«
»A kaj naj storimo s Kosmačevimi?« se je oglasil tretji, in Joz je spoznal po glasu biriča Kolbeljna, »Ali še vesta, kako nedolžno in ne-vedno se je delala Kosmačevka? Kaj storiti? Ej, ujamcmo tega ptička, tcga Jerneja, ki se tako Iepo skriva v brlogu. Kaj ? Ujamemo ga Še danes in ga pripeljemo Kosmačevki pred nos: Hej, teta, ali ga vidite? Kaj ?«
Birič Kolbelj se je posmejal ia je stopil od okna. ^Pojdimo,« je dejal potem resno. In Joz je začul spet nagle korcke, ki so se oddalje-vali vedno bo!j in so kmalu utihnili sredi noči. Spct je zavladala tišina, in čulo se je samo šumljanje in žuborenje dežja.
Joz je sta! še vedno kraj okna. Po glavi so mu šumele biričeve bescde, in ni si jih mogel raztolmačiti. Kaj naj pomenijo? 0 čem so i^ovorili biriči ? O KosmaČevki je govoril Kolbelj in o Jerneju. Lovit gredo nekoga, ki se skriva pod gorami, to je gotovo. A kdo je tisti nesrečni skrivač, ki ga zajamejo danes biriČi ? Po njihovih besedah bi sodil, da je to Kosmačev Jernej, Toda to je ncmogoče. Jernej je pri vojakih, daleč, daleč od doma.
Joz je zmignil z glavo. Vsedel sc je na prično in je premišljeval. Toda kar naenkrat jc skočil na noge; kajti hipoma mu je postalo vse jasno. »Strela gromska!« je izpregovoril v strahu. »Jerneja gredo lovit. Pobegnil je od vojakov, pa se skriva v skalovju. Zalote ga — kakor gotovo je danes srede jutro, zalot^ ga . . .«
Strah je prevzel Jo7a. Domislil se jc Kosmačevega Jcrneja, ki sta si bila prijatelja. Rad je imel Jerneja, in hudo mu je bilo, ko se je po-slovil od njega. Večkrat je mislil nanj in je ugibal, kako se mu kaj godi pri vojakih , . , Zdaj pa je izvedel od biričev, da se skriva v planinah. Nekdo ga je moral izdati. Ubogi Jcrnej, ki tc zasačijo danes in te od-vedejo zvezanega ? — Toda, ali ga morajo ujeti ? Joz ve za njihovo pot in Joz bi lahko obvestil Jerneja. Toda kako? Zaprt je v icmni ječi, in izhoda nikjer. , . In Joz prične hoditi v svojem nemiru po sobi gorindol, Misel za mislijo se mu utrinja . . . Krči pesti in mrmra nerazločne besede. NTaposled pa obstane pred durmi. Zgrabi kljuko in potrese vrata z vso močjo. A vrata se nc ganejo.
155
»Kaj naj storim?» zahrope Joz. »Ujamcjo ga, še preden se zdani. In jaz vem za vse to, pa ga ne morem rešiti . . . Gorje mi, gorje!«
Kakor besen se zapodi Joz po ozki celi. Plane proti oknu in za-grabi za omrežjc. Upre se ob zid, in mišice na rokah so mu napno krče-vito, da misli, da se rau strgajo zdajpazdaj. A vendar ne odneha, ampak se upre še močneje. Joz je imel moč v svojih mišičastih rokah, raoč, da bi sc ne ustrašil medveda. A vendar je čutil, da ne morc izdreti železnega omrežja. Curkom mu že teče znoj z obraza, in na dlanih ga žge, kot bi se mu bila zajedla rja v meso, A vendar nc odneha. Še bolj se upre ob zid in potrese orarcžje. In tedaj se usuje kup zida in prahu nanj. Kakor bi treail, se zvrne Joz na tla, Toda ni zaječal, ampak vzkliknil radostno: v rokah je držal izdrto omrežje. Oddahne se in skoči naglo na noge. VrŽe omrcžje na tla in se splazi urno skozi odprtino. Zunaj na prostem ne pomišlja dolgo, ampak jo ubere po cesti skozi vas. Dcževne kaplje se mu usipajo v obraz; toda on se ne zmeni za to. Bcži naprej in naprcj in se ustavi šele pred Kosmačevo hišo.
Težko sopec stopi pod okno in potrka na steklo. Posluša — in tedaj zasliši razločno, kako je zašumelo nalahko v izbi. Naglo sc odpre okno, in prikrit ženski glas ga vpraša razburjeno :   »AH si ti,   Jernej ?<
»Ni Jernej — jaz sem, Joz,« odgoyori fant in se težko oddihne. »Veste, teta! Hitite! Jerneja so šli biriči lovit . . . Hitit-e, teta!«
»Svcta Mati božja!« zakliče žena prestrašena. Primc se za glavo. »Kaj govoriš, Joz? Kaj si rekel?«
»Ne muditc se, teta,« sope Joz. »RešiVc Jerneja! Pred pol urc so ga šli Iovit ... V ječi sem slišal vse, Ravno pod oknom so govoriti. Nekdo je izdal Jerneja, pa so ga šli lovit . . . Hitite, teta! Drugače bo prepozno . . .«
»Sveta Mati božja, usmili se!« zatarna ženica. Obupno se obrnc v izbo, pa zakliče: »Miha, Andrej! Kje sta pa, oh, kjc sta ? — Jerneja bodo ulovili . . . Bog pomagaj! Uklenejo ga in ustrele.« — Žena je be-gala po vsej izbi in v kolenih so se ji šibile noge. S tresočimi rokami je grabila obleko in se je hotela napraviti. Toda v svojem strahu je obrnila vse narobe. »Jernej, beži, bcži, Jernej! Biriči gredo . - . Beži, Jernej, beži!«
Hipoma se odpro stranska vrata, in na pragu se prikažeta oče in sin. »Kaj je ? Kaj jc?« izprasujeta v skrbeh, »Jerneja so Sli lovit,« od-govori mati vsa zraedena. In solze se ji ulijejo po obrazu. »0, hitita! Ne pustita, da ga ustrele . . ,«
A očc in sin še ne razumeta. Tedaj pa zakliče skozi okno Joz: »Ne mudita se ! Pred pol ure so šli biriči v gore. Po vašega Jerneja so šli. Nekdo ga je izdal . , . Hitita, kolikor moreta!«
Oče in sin sedaj razumeta vse. Naglo se obrneta in izgineta v čumnato. Čez nekaj trcnutkov pa se vrneta popolnoma napravljena. Niti besedice ne izpregovorita. Naglo zbežita vun v noč. Ozreta se pod okno, da vidita  Joza.    A ni ga bilo več. Potem pa odhitita molče skozi vas.
156
Kosmačevki se je medtetn posrečilo, da jc obtekla jopič. Na noge si je nateknila coklje. Naglo je odprla vrata, pa je pohitela iz hiše za možem in sinom . . .
Bleda svetloba je šinila na zagorski svet. Še vcdno je deževalo ; toda ne vcč tako gosto kakor ponoči. Tistc čroikaste, zamazane mcgle, ki so objeraale gore do podnožja, so se dvignile. Prav razločno so se že videlc bcle skalc in srebrni sneg gori med razdrtimi grebcni snež-nikov. Tuintam se je še vzpenjala kaka meglica, bela in čista kot ovčica, in je brzcla od skale do skale, da se dvigne do neba, Vstajalo je jutro, in vse je kazalo, da poneha dež. Kajti vel je rarzel veter od severa — stcpla sta sc bila ponoči jug in krivcc, in krivec je zmagal.
Kosmač in njegov sin sta spela urno po potu kraj belega proda. Do kože sta bila premočena, in obleka je kar opletala okrog njiju. A nista se menila dosti za to, ampak sta spela naglo naprej. Zavila sta preko brvi čez hrumeči, vsled deževja narasli gorski potok. Dospela sta do širne senožeti in sta krenila po ozki stezi ob robu senožeti.
»Bog vef če so biriči že daleč pred nama ?« se je oglasil Andrej. Oče je pogledal na mokra tla, pa je odvrnil: »Sledovi so še popolnoma sveži, Veš, do gozda še greva. Potem kreneva na desno in jih prehUiva.«
Izpregovorila sta tako in sta umolknila spet. Naglo sta hitela oh senožeti naprej in sta se vedno bolj bližala gozdu in hlevu, ki je staV na parobu. Že sta mislila kreniti mimo hleva, vstric njcga sta bila že — tedaj pa se vržejo hipoma trije možje na nju.
»Biriči!« vzklikne Kosraač in obstane osupel. Sam ni vedel, kaj se je zgodilo z njim. Hipoma je ležal na tleh, zvezan na nogah in rokah. >Beži, Andrej!« je še hropel,   »Biriči so me povezali . , - Beži, Andrej!«
Kakor blazcn se je pa branil Andrej. Nanj sta se vrgla dva biriča. A Andreju je bilo samo do tega, da ubeži. Uren in priročen, kakor je bil, je stinil bliskoma prvega biriča v prsa s tako močjo, da je omahnil in telebil na tla. A kakor klop se ga je oklenil drugi birič. Bil je Kol-belj. Zaman je otepai Andrej okrog scbe ; Kolbelj ga ni izpustil. Pa se je pobral tudi padli birič s tal. Šinil je k Andreju in mu je izpodnesel noge. Fant se je zgrudil na t!a in je potegnil za sabo tudi Kolbeljna. In ni preteklo desct sekund, ko je bil zvezan tudi Andrej, Zaman se je opiral, da strga vezi.
Doli na nasprotnem koncu senožcti je pa stala tedaj stara ženica in je gledala na ves ta prizor. Hotela ]e zavpiti; toda gias ji ni šel iz grla. Samo z rokami je krilila in je iskala sape. Razločno je videla, kako so povezali biriči njenega moža in sina. Tudi smeh je slišala in besede, ki jih je govoril Kolbelj: »Hej, kaj vaju imarao, ptička ?« Se je krohotal birič, »Hotela sta do Jerneja, kaj? Da bi ga svarila? No, no — le svarita ga le, saj zasluži!«
Pograbili so biriči Kosmača in ga zavlekli v prazen hlev in ravno tako tudi Andreja. Scdli so potcm pred vrata. Iz math so potegnili ču-tare in so priccli piti.
'    157
»Bog se ju usmili! Ujeli so ju,« je izpregovorila ženica doli na senožeti, drgetajc na vsem životu. »Ujeli so ju, in Jernej je izgubljen. , . Kaj naj storim? Moj Bog, kaj naj storim? — 0, da bi vedela vsaj za Jernejovo skrivališčc J«
In Kosmačevka je sklepala roke in jih je vila v obupu. Vse pri-hodnje boli je že videla pred sabo, in groza jo je tresla. Videla je, kako uklepajo biriči njenega moža in oba sina ter jih ženo daleč, daleč, Sama bo pa ostala doma z obupom, bolestjo v duši . . . »Jezus Nazarcnski, usmili se me I« so ponavljale njene brczbarvne, drgetajoče ustnice. oUsmili se rac in ne daj, da omagam . . .«
Glasno so se pogovarjali biriči gori pri hlevu. Tuintam se je začul vescl in zadovoljen smeh, ki je vznemiril Kosmačevko še bolj. Kaj naj stori ? AH naj hiti naprej iskat Jernejevo skrivalisče ? Oj, saj ga ne najde sredi skalne divjine, nikoli ga ne najde! Zaman bo ves njen trud, zaman ves napor, Jernej jc izgubljen, in nikoli več ga ne bo videla . . . In ženica je zastrmela nemo na tla. Po obrazu, prepadlem in udrtem, so se ji ulile solze. Kaj naj stori ? Kaj naj ukrene ? — Pa se je zgeniia kar naenkrat. Ozrla se je gor nad gozd, za katerim se je dvigal gol, rogljat vrh, in oči so se ji zasvetile.
»Orenček!« se ji je izvilo iz trpečih prs. Naglo se je obrnila, pa je hitela preko trave proti gozdu. Čutila ni več, da je stara. Navdajalo jo je upanje, in to upanje ji jc lilo v utrujene ude novih moči. Dospela jc do ozke steze, ki sc jc vila med mokrim grmovjcm strmo navkreber.
»OrenčekU je zaklicala še enkrat. Potem pa je spela težko sopeč navkreber. Z drevja in grmovja so padale nanjo težke kaplje. Curljalo ji je še od obleke, in skozinskozi premočena ruta se je držala tesno njene glave. A ženica sc ni zmenila za to. Hitrejc, vedno hitrcjc je stopala kvišku in je sopla težko , . .                                                       (Datje.)