Književnost.
445
— Te kratkočasnice so večinoma dostojne, sem-tertje res šaljive in dovtipne. Kolikor smo opazili, oziral se je gospod izdajatelj na domače razmere. Za otroke seveda ni vsaka Šaljivka, ker bi je ne umeli. Ker ljubijo Slovenci zdravo šalo, zato vemo, da jim bo ugajal naš  „Saljivi Slovenec".
Pesmi. Zlomil Simon Jenko. Za tisek priredil Anton Funtek. Ilustracije ^vršila J. Kobilica. I. V Ljubljani. Zalomil Oton Fischer. i8q6. Cena v eleg. vez. i gld. — Ker ni tu naš namen, da bi govorili o pesniku Jenku, naznanjamo to minija-turno izdajo njegovih pesmij s kratko izjavo, da je primerna za pesnika in primerna modernim književnim zahtevam. Prireditelj je dodal pesmam sicer dober življenjepis pesnikov, v katerem pa utegne neka opazka na str. XIII. izvabiti pojasnilo in odgovor, kakoršnega je  vredna.
Slovanske knjižnice imamo več novih zvezkov pred seboj. O Pagliaruzzijevih poezijah (44., 45., 48., 49. snop.) bomo govorili pozneje, danes omenjamo snopič 46.: Ikonija. Srbski spisal Ceda Mijatovič. Poslovenil Podravski. Str. 104. Cena 1 8 kr. — Dasi je povest jako romantična, vendar nam dobro slika bedno življenje srbskega naroda pod turško vlado. Mati Ikonija izgubi ob turškem napadu svojega sinčka, a ta postane naposled veliki vezir turški, ki dovoli in pomore materi kri-stijani, da sezida doma krščansko cerkev. Prevod je lahek. — Snopič 47.: Narodne pripovedke v soških planinah. III. Str. 96. Cena 18 kr. — Tu je 19 pripovedek, ki so zanimive — kakor smo rekli že o prejšnjih snopičih — in katerih se bo radoval mnog bralec. — Snopič 50—51: Preko morja. Hrvatski spisal Evgenij Kumičič. Poslovenil A. J. Lovanski. Str. 128. Cena 18 kr. — Povest nam živahno in na drobno opisuje življenje na otoku Čresu. V pošteno in dobro »družino dobe od ribičev prineseno dekletce Anico, katero pozneje vsi domači jako ljubijo, a dobi jo, četudi je visokega rodu, po raznih dogodkih drugi domači sin Tone. Povest je moderne oblike, realistična: prelagalec je marsikaj dobro zadel, vendar ni oblika vseskozi tako opiljena,  kakor bi človek pričakoval.
Zabavna knjižnica za slovensko mladino. Urejuje in izdaje Anton Kosi, učitelj v Središči. V. ^ve^ek. V Ljubljani, i8q6. Samozaložba. Natisnila Katol. Tiskarna. 8°. Str. 47. Cena 15 kr. —- Največji spis v tem zvezku je Freuensfeldov življenjepis. Druga vsebina je take vrste, kakoršna v prejšnjih zvezkih. Ugajal nam je spisek o svinčniku.
Hrvaška književnost.
Balkan i^dao «| sudjelovanje mnogo prija-teljah sjedinjenja cerkavah Dr. Aleks. pl. Bres^-tyensky. Sve^ak I. Zagreb 18g6. — Tako se zove časopis, katerega prvi zvezek, obsegajoč 152
stranij,  je izšel nedavno.  Dobro  bi bilo, da  bi  se tudi mi Slovenci zanj  zanimali,  naj   si   je   v   prvi vrsti  namenjen  Srbom, Bolgarjem in Hrvatom „je-dinstvu i bratskoj  slogi".    Zakaj   v   njem   se   razpravljajo  vprašanja in nauki, ki so  za vse poučni in  zanimivi posebno  za Slovane, kateri se  še tako malo poznamo.  V 1. zv. na prvem   mestu „Zadača Balkana"  govori sam urednik o nalogi omenjenega lista.   In  ta je,  da se spoznajo Hrvati, Srbi in Bol-garji v  cerkvenih rečeh  ter se zbližajo in zjedinijo v pravi cerkvi.    Zato   vse   vabi   urednik na   delo. Nato  od str. 9.— 16. je pastirsko  pismo  nadškofa in   apostolskega   komisarja   dr.  J. Stadlerja,   kateri nam  opisuje svoje   in  Leona XIII. kakor cele  katoliške  cerkve želje in namene.  Razpravlja tu vprašanje o  zjedinjenju   naših   bratov  Srbov   in   pravi, da to  vprašanje ni  politično,  temveč  versko,  zato je ničev strah,  da bi   kaj  srbska narodnost ob tem trpela.  Naj  ne iščejo jedni kakor drugi — Srbi in Hrvati,  kar naj   mimogrede omenim, sta samo politični imeni,  inače pa isti  narod  —  kaj  jih loči, ampak  kaj   jih druži.    Zato  treba napolniti  um  z znanjem, srce pa  z  ljubeznijo,  pa si  podamo  roke k zjedinjenju.  Dostikrat se čita o neki mržnji rimske cerkve do vshodnih obredov.    Da  temu  ni  tako, pouči se  sleherni lahko  iz   razprave:    »Iztočni obredi  i  sveta  stolica" od 1 7. — 32. strani. Od Časa razkola do dandanes   je   bilo   veliko  papežev,  kateri so  naravnost zabranjevali  preminjati obrede, ter so se trudili le ohraniti „iztočne obrede", tako papež   Leo  IX.,   Inocencij   XII.,   Honorij  III. in  IV., Inocencij   IV.,   Aleksander  IV.,   Nikola  III., Leo X., Klement XI.,   Pij   IV.,  Gregor XIII.,    Klemen  VIII.,   Pavel  V.,   kakor   jih   spominja   Benedikt XIV.   Iz novejšega časa je  pa to dovolj znano. Papeži so  prepovedovali duhovnikom, ki so šli od zapada na vshod, dopuščati  vernikom, da bi prehajali iz  vshodnih obredov  na latinske.  Prav ljubeznivo in poučno je pisana dr. Bonaventure razprava : „Leo pa pa XIII. i An ti m,   patrijarh   ca-rigradski."    Najprej   podaje pisatelj  v  iznimku okrožnico   papeževo   od   1. 1895. raznim   verskim ločinkam in  Slovanom,  nato  v  prestavi okrožnico carigrajskega patrijarha od  str. 33.— 53.;   od strani 33.—109. pa so opombe,  v  katerih je kratko pa jasno in   v   krščanski   ljubezni   povedal   pisatelj   o splošnih  napadih na papeže in  odgovor na te napade.  Cela razprava  je jasno  pisana, da jo  lahko ume tudi   manj  učeni   posvetnjak.   Z   zanimanjem sem čital še ne dovršene razgovore :  „Putna črtica" od   1 1 o.-—119. str. Avguština   Arndta,   profesorja kanoničnega prava v  Krakovu z Vasiljem, škofom ruske cerkve iz  Georgijeva.    Pripoveduje   se   tu  o jedinstvu starih liturgij, o  njih početku in razvitku. Kakšna je  bila liturgij a pred  četrtim   stoletjem  in zakaj  in  kako  se je premenila,   pride   v   nadaljevanju.    Od   str. 131.—143. piše   dr. Bonaventura: „Us.t rojstvo   crkve    Isusove    za   prva
446
Književnost.
dva veka". Tu pravi, da rad dela za sporaz-umljenje, in pa da so politiške novine nesposobne za to stvar, ker več škodujejo nego koristijo. Nato pripoveduje, kako se je cerkev širila in kako je morala biti obča (univerzalna), po svoji ideji pa vendar jedina. Jezusova cerkev je hijerarhična, mo-narhična ter tako ustrojena, da more, najsi je povsod razširjena, biti jedina. Poučen je za vsakega na str. 144.—147.: „Prijegled istočne c r k v e u A u s t r o - u g a r s k o j monarhiji." Vshodnih kristijanov vseh skupaj je razven Bošnjakov in Hercegovcev (500 000) v Avstro-ogerski okoli 7,000.000 ; od teh je več nego 4,000.000 katoličanov, drugi so pa še nezjedinjeni. Nato Še sledita dva kratka sestavka : „C r k v e n i obredi i krščanski običaji" in „ A u t o n o m i j a s r p s k o - p r a v o s 1 a v n e c r k v e u Hrvatsko) i U g a r s k o j." Iz tega vsakdo razvidi, kako obilna je vsebina in kako potrebno je za Slovane, da se pouče o vprašanjih, ki bodo kmalu na dnevnem redu. Knjiga ima lep tisek in papir in stane samo 60 kr. in se dobiva v Zagrebu pri Scholzu Marg. ul. br. 6.   Poštarine  naj  se  doda   10   kr.
Fr. S. Lekše.
Maloruska književnost.
(Tise Podravski).
Med ljudstva, ki se čutijo nesrečna po usodi, spadajo v prvi vrsti gotovo Malorusi, ali Rusini, ali Ukrajinci, kakor se imenujejo. Dasi njih zgodovinarji in narodopisci trde, da presega število Malorusov celo 20 milijonov (izmed katerih živi 1 7 mil. v Rusiji, nad tri milijone duš pa v Avstriji), vendar književno delovanje Malorusov ne doseza niti delovanja našega, maloštevilnih Slovencev. Vzroki za to so različni; najvažnejši je bržkone ta, da še velika večina prostega naroda maloruskega ne zna niti citati ter sploh tiči v takih gmotnih razmerah, da si ne more nabaviti knjig in tudi ne čuti njih potrebe. Drugi, nič manjši, vzrok pa je ta, da stanuje med Malorusi vse polno zidov, ki izkoriščajo ta slovanski rod ob vsaki priliki v svoje sebične namene ter se trudijo pred vsem za razširjanje pogubne „ vodke" (žganjice), ki pa je, kakor znano, velika nasprotnica omiki in izobrazbi. Velika zapreka razvoju maloruske književnosti je tudi ta, da je v Rusiji zabranjeno, mimo leposlovnih, izdajati spise v maloruskem jeziku, češ, da Malo-rusom lahko zadoščuje v vsem slovstvo velikorusko, katero je tudi vsem pristopno, ker se maloruski jezik itak ne razlikuje mnogo od velikoruskega. Toda naj je temu, kakor hoče, žalostna resnica vendar je, da je malorusko slovstvo v razmeri s številom prebivalstva doslej še jako skromno in drugim slovanskim   narodom  še skoro povsem nepoznano.
Prvi spominiki književnega delovanja nad Dne-prom pohajajo iz X. in XI. stoletja,  ko je sprejel
krščanstvo knez Vladimir in vse prebivalstvo ki-jevske zemlje. Nekateri izmed teh spominikov so splošno znani, kakor n. pr. Letopisec Nestor, Paterik pečerski, ali veleumetna pesem Slovo o polku Igorjevem.
V drugi polovici XVII. in v početku XVIII. stoletja je omika in slovstvo malorusko stalo že na dokaj visoki stopinji, toda jezik, ki se je rabil v knjigi, razlikoval se je takrat popolnoma od jezika narodovega. Pisatelji maloruski so rabili v svojih spisih neko mešanico iz jezikov cerkveno-slovenskega, rusinskega in poljskega. Dramatični pisatelji Teofan Prokopovič, Jurij Koniski, Dov-galevski in drugi, so sicer jeli uvajati v slovstvo živi narodni jezik, ki bi bil umetnega gotovo kmalu izpodrinil, toda zgodilo se je drugače; malorusko slovstvo je  zaspalo  za dolgo  časa.
Ko sta cvetla omika in slovstvo na južnem Ruskem, t. j. v Malorusiji, bila je v ozemlju veli-koruskem, čegar središče je bila Moskva, omika še na kaj nizki stopinji. Polagoma se je širila od juga proti severu, učenjaki so se hote ali nehote preselili na sever; in zato so oslabele učne moči na jugu. Kijevska akademija, glavno ognjišče vede in slovstva maloruskega, izgubljala je svoj pomen in   se   premenila naposled  v  preprosto  semenišče.
Ob času, ko je bilo skromno malorusko slovstvo še skoro popolnoma zakopano, vzbujali so se različni narodje slovanski, kar ni bilo brez upliva na Maloruse. Oče novega maloruskega slovstva je Ivan K otljarevski, rojen v Poltavi 1769. 1. in umrl ravno tam 1838. 1. Bil je sin ubožnih sta-rišev; učil se je v duhovskem semenišču in, do-končavši učenje, postal učitelj pri neki bogati rodbini. Žive na deželi je videl vsak dan od blizu uboštvo, tlačanstvo in nevednost tlačenega naroda ter čutil neobhodno potrebo, razsvetliti vsaj z nekaterimi žarki*to črno temo. Toda kako? Odgojen v semenišču, je poznal slovstvena dela svojih prednikov; pa bržkone tudi on ni bil prost predsodkov, da se sme narodni jezik rabiti v knjigi samo tedaj, kadar se predstavljajo čitatelju smešne strani pro-stakov. Sklenil pa je prevesti Virgilijevo „Eneido" na maloruski jezik, naČrtavši v njej slike žalostnega položaja ukrajinskega. Ne hoteč dražiti gospode, marveč hoteč obrniti pozornost na bedo kmečkega prebivalstva, izbral je humoristično obliko; vendar pa opažamo tudi skozi smeh solze in bolest zaradi usode  njegovega naroda.
„Eneide" prve tri knjige so bile natisnjene prvikrat 1798. L, toda ta natisek je bil kmalu razprodan, zakaj že 1808. 1. je izšel novi natisek, pomnožen s prevodom treh naslednjih knjig. Od onega časa do danes je bila „Eneida" z drugimi spisi Kotljarevskega natisnjena že 22 krat. Poleg „Eneide" je Kotljarevski napisal še dramatično igro „Natalka-Poltavka" in vodevil „Moskal Ca-rivnik"