141
Solarske pesmi.
Šolske postave velevajo sedanji čas, da se tudi šolska mladina peti uči, in to je prav, zakaj lepo petje je dober kos omike.
Naš narod rad poje in sliši se sem ter tje tudi prav dobro peti, čeravno otroci posebnega poduka v petji niso dobili in se po sekiricah (notah) peti niso učili.
Tudi dozdaj ni bilo ravno obilo pripravnih pesmic za mladost. Posvetne pesmi otrokom serce kale; cerkvene pesmi pa tudi nikjer serca tako ne presunejo in proti nebesom ne povzdignejo kakor ravno v cerkvi, kjer človeka spod-bada sveti kraj in božja beseda.
Podati mladini pripravnih popevk in učiteljem na pomoč priti, je zložil gospod J. Fleišman venec mnogoverstnih pesem, ki so prišle ravno zdaj pri J. G i on ti ni -tu v Ljubljani  pod naslovom „Solarske pesmi"  na svitlo.
Pesmice (;,mo!itev", 55vesela šola", 5?mladosti", ?5zlati čas", „starišev ljubezen", „pojmo radi", ;,pomlad", »metuljček", „solnce", ??poletni večer", ^domovina", „bela Ljubljana", „zibka Save", ??na V. Vodnika", „slovo šolarjev", 55božji dan") so, kakor častiti bravci vidijo, dobro izbrane, za mladost po svojem zapopadku ravno pripravne, pa tudi napevi skozi in skozi zmožnosti mladih gerl primerni. Prav bi bilo, da bi gosp. učitelji vseh slovenskih ljudskih šol segli po tej zbirki, ktero je gosp. izdatelj že s tem posebno zanimivo naredil, da je s kratkimi besedami pridjal nauk, kako naj se vadijo šolarji na posluh  peti,  kterega tako-le razlaga:
Učitelj naj razloži šolarjem poglavitne reči o muziki sploh, čemu so sekirice (note), kaj je oddih ali prenehljej (pauza), takt ali udarec, kaj mera časa (tempo) itd. Naj jim dalje kaže, kako usta odperati, da preveč ne zijajo, pa tudi zob skup ne tišijo; pri petji naj imajo usta to podobo o; obraz mora biti prijazen. Da jim pravi sluh obudi, naj učitelj stopnje ali skalo s čistim glasom -a— zapoje, % roko   pa   takt daje.    Na  to  naj   poskušajo  šolarji —a—
prav po taktu zapeti. Nekteri ga bodo kmalo zadeli. Od začetka naj jih vadi sam ton —c—, kadar tega zadenejo, pa c—cl—e, pozneje c—d — e — f—g in tako naprej; pa le toliko kar gerlo zamore, nikoli s silo. Pervič naj pojo le nekteri šolarji, po tem pa cela šola skalo.
Ce jo dobro znajo, se jim razlaga drugi glas ali se-kond. Šolar naj zapoje prim, učitelj pa zraven sekond, ene-krat pa tudi skalo. Potem naj poskusita dva šolarja, eden prim, drugi sekond, skalo gori in doli; v tem se mora ver-stiti po 4, 6 ali več šolarjev, dokler se čisto in gladko ne poje,  brez naveličanja.
Ako dva glasa večji del dobro šolarjev poje, naj zopet učitelj sam tretji glas, kakor v akord pride c—g;—e^ zraven zapoje, in to naj ponavlja velikrat. Potem naj šolar, ki ima dober sluh, začne tretji glas poslušati; kmalo tudi ga  bo zadel. To naj  se  dolgo ponavlja.
Zadnjič pride četerti glas na versto, kterega učitelj zopet sam zapoje, potem ga šolarji poskušajo, in zdaj je celi akord c—g—e —c skupaj. Ce čisto doni, vzamejo v roke ;5Solarske pesmi"; učitelj jim zapoje v pervi pesmi „Molitev" zopet od konca pervi glas; če ga vsi šolarji dobro znajo, začne druzega, tretjega in četertega; se ve da počasi gre — pa vendar le gre, in če gre perva pesem tudi z trudom, se učijo prihodnje že lahko in hitreje. Skala se mora pred vsakim ukom ponavljati. Da se šolarji preveč ne žeuejo, preveč ne derejo, naj se pazi, da pojo nektere verste tiho, (p. piano) prav tiho (p.p. pianissimo), druge pa močno (f. forte), prav močno (ff. fortissimo), kakor je zaznamovano v pesmih. Da petje šolarje še bolj mika, se poje včasi šolo ali samopev, duett ali dvopev, tercett ali tripev, quartett ali čvetverospev, kor ali zbor vseh; posebno veselje je za šolarje, da se verstijo in glase skušajo.
Marsiktero gerlo se v kratkem času »cisti in okrepča, da mu glas gladko teče in tako jasno doni, da ni prejšnjemu podoben. Pa skerbno naj se pazi in od vseh šolarjev tirja, da vsako čerko, kakor tudi vsako besedo razločno in gladko izgovarjajo, da na migljej začno, in ravne tako jenjajo, da prav za prav po taktu dihajo.
To je jedro nauka za prepevanje na posluh. Posebnosti omikanega  petja vsak učitelj sam ve.   —
Tako razklada gosp. Fleišman nauk, kako na posluh peti.
Pri ti priliki moremo povedati, da obšimiši uk zastran petja v šoli, za petje v cerkvi in za petje ljudstva po postavah pedagogike in estetike spisuje gosp. izdatelj „šolar-skih pesem** in te bukve utegnejo kmali na svitlo priti. Želeti je res za napredek našega ljudskega petja, da bi imeli kakošuo vodilo za tako podučevanje, ki bi se po učiteljih, rabilo povsod.