1 1 1 UDK 634.0.187(--014)(497.12) ZNANSTVENA PRIZADEVANJA ZA IZPOPOLNITEV FITOCENOLOšKEGA SISTEMA V SLOVENIJI dr. Lojze M ari n če k (Ljubljana),* dr. Ivo Pu n cer (Ljubljana)* in dr. Mitja Zu pan č i č (Ljubljana)* Marinče k, L., Puncer, l. in Zupančič, M.: Znanstvena prizadevanja za izpopolnitev fitocenološkega sistema v Sloveniji. Gozdarski vestnik 37, 1979, 2, str. 49-57. V slovenščini s povzetkom v nemščini. Opisana je zgodovina razvoja fitocenološkega sistema v Sloveniji. Ten- denca je, da se pri razvrščanju vegetacije po standardni srednjeevropski metodi, zlasti klimatogene vegetacije, upošteva fitogeografska delitev Slo- venije kot 1udl višinska pasovitost. Raziskave vegetacije morajo temeljiti na znanstvenih principih in jo moramo obravnavati na celotnem prostoru, ne samo v gozdnem. Marinče k. L.. Puncer, l. in Zupančič, M.: Scientific efforts for the improvement and completion of the phytozoenological system in Slovenia. Gozdarski vestnik 37, 1979, 2. pag. 49-57. ln Slovene with sum- mary in German. The history is given of the development of the phytozoenological system in Slovenia. There is a tendency, in classifying vegetation according to the standard Central European method, especially of the climatogeneous vegetation, to consider the phytogeographical division as well as the allitudinal zonal properties. Vegetational research must be based upon scientific principles and treated not only on forest. but on the whole area. Uvod Izkušnje nas uče, da ni noben sistem dokončen in nespremenljiv. Posebno velja to za sisteme, ki urejajo in razvrščajo stvari biološkega značaja. Spremembe se hitro vrste zlasti v mlajših bioloških vedah, kamor štejemo ekologijo, kjer se nenehno pojavljajo nova spoznanja, dogajanja ter uveljavljajo nove metode in pomeni. Hitro spreminjanje oziroma dopolnjevanje ekoloških sistemov je po- sledica bujnega razvoja nekaterih ved, ki dajejo splošno družbeno uporabne rezultate, kot sta to pedologija in fitocenologija. Na voljo je obilica zbranega gradiva, ki še nenehno priteka, kar omogoča nov in kompleksnejši pristop k že poznanim sistemom. čeprav je vsaka sprememba že osvojenih pojmov in terminov nekoliko ·boleča, posebno za ljudi, ki niso strokovnjaki na določenih področjih, so spremembe nujne. Nova spoznanja in kopičenje novih podatkov omogočajo poglobljeno in kvalitetnejše delo, ki vodi v končni fazi k poenostavljanju problema. Vztrajanje na določenih fitocenoloških sistemih, katerih osnovne enote (aso- ciacije) so bile večinoma postavljene ali »ad hoc(( ali »ex catedra«, z nepopolno * Dr. L. M., dipl. inž. gozd., dr. l. P., dipl. inž. gozd. in dr. M. Z., dipl. inž. gozd., biološki inštitut Jovana Hadžija SAZU Ljubljana, 61000 Ljubljana, YU. 49 dokumentacijo ali celo brez nje, je nesmotrna, neznanstveno in v skrajni meri škodljivo. Tak način dela nas lahko pripelje do zgrešenih zaključkov. Seveda je težko vrednotiti posamezne sisteme, kajti v biologiji, ekologiji kot tudi fitoceno- logiji nasploh se pojavi ne dajo absolutno meriti in tehtati. Na teh področjih raziskujemo navadno kompleksne pojave, a tudi merjenje posameznih komponent določenega pojava, ki so iztrgane iz tega kompleksa, nam ne dajo absolutnih podatkov. Sistemi so bolj ali manj umetni in je z njimi pač dana možnost večje ali manjše subjektivnosti. Ta pride še posebno do izraza v okolju, kjer delajo na nekem področju le maloštevilni strokovnjaki. če pa so ti strokovnjaki še brez stalnih medsebojnih kontaktov in ne obstaja znanstveni kolegij, ki bi stvarno presojal o novitetah na tem področju, se lahko zgodi, da ne pride do popolne uveljavitve znanstveno objektivnih in neoporečnih del. Zato vedno obstaja nevar- nost, da se za krajši ali daljši čas uveljavi posameznik ali skupina ljudi, ki vsiljuje površne in pogosto neznanstvene rešitve. Kljub dopustni subjektivnosti v fitocenolog·iji in torej tudi pri posameznih f.itocenoloških sistemih (ta subjektivnost je kot smo že omenili bolj ali manj: prisotna pri vseh bioloških-ekoloških Proučevanjih), je vrednost teh sistemov vsaj posredno določljiva. Fitocenološki sistem ima tem večjo vrednost čim bolj podrobneje so bile floristično in ekološko raziskane ter dokumentirana osnovne celice sistema, to je asociacije. Le obilica smotrno nabranega in ustrezno ob~ delanega gradiva nam lahko zagotovi primerno objektivnost dela. Seveda to zahteva dolgotrajno terensko in laboratorijsko delo, zlasti če hočemo določiti mesto osnovne vegetacijske enote v ožjem in širšem prostoru. Fitocenološki sistem, ki je zgrajen na tako zasnovanih asociacijah, se lahko vklaplja v druge sisteme. Zaradi tega je zgradba takega fitocenološkega sistema dolgotrajen proces. Uspešno ga lahko opravlja le znanstvena institucija, ki ima na voljo skupino znanstvenikov in drugih strokovnjakov, zagotovljen znanstveni razvoj, široko zasnovano domače, medrepubliško •in mednarodno sodelovanje ter za- gotovljeno kontinuirano fundamentalno znanstveno delo na področju vegetacij- skega proučevanja. Avtorji fitocenoloških sistemov, ki ne upoštevajo teh principov in hočejo biti originalni za vsako ceno ter niso pripravljeni uskladiti svojega dela z ostalimi raziskovalci na tem področju, nujno zabredejo v avtarktičnost, zaradi česar ti sistemi nimajo vrednosti. Določen fitocenološki sistem ima tem večjo veljavnost, čim širši krog znan- stvenikov ga je priznal in ga uporablja pri svojem delu. Seveda najbolje pre- sodijo kvaliteto nekega fitocenološkega sistema strokovnjaki-fitocenologi, ki stvarno delajo na tej problematiki. Zgodovinski razvoj fitocenološkega sistema gozdne vegetacije v Sloveniji Poleg E. Aichingerja (1933), ki je proučeval vegetacijo v Karavankah in njegova dela posredno zadevajo slovenski alpski svet, so s fitocenološkimi proučevanji pričeli v Sloveniji hrvaški botaniki: l. Pevalek, l. Horvat (1938) in S. Horvatič (1941). S svojimi raziskavami so občasno segali v obmejne slovenske predele. Prvih sistematičnih raziskav, zlasti gozdne vegetacije, se je lotil G. Tomažič (1939), ki je na podlagi svojega dela tudi začrtal prve obrise fitocenološkega sistema klimatogene gozdne vegetacije v Sloveniji. Skladno s takratnim pozna- vanjem vegetacije je G. Tomažič razlikoval predvsem pas hrastovo-gabrovih gozdov ([.Juerco-Carpinetum slovenicum Tomažič 1939 n. nud.), ki jim je priključil večino submontanskih bukovih gozdov. V sklopu klimatogene vegetacije Querco- 50 Carpinetum s. l. omenja specifično fitocenozo Querco-Carpinetum ste/larietosum bulbosae Tomažič 1939 (n. nud.}, ki je že pod vplivom talne vode*. Bukve in jelovo-bukove gozdove v gorskem svetu širom po Sloveniji je G. Tomažič zajel le v eni asociaciji Fagetum praealpinum dinaricum Tomažič 1939 (n. nud.). To pomeni, da je G. Tomažič v tistem času predvidel le dve makroasociaciji za vso klimatogeno gozdno vegetacijo v Sloveniji. Pozneje, leta 1954, je domneval, da v gorski stopnji, ki meji na submediteranska območje, obstoji klimatogena združba Lamium orva/ae-Fagetum Tomažič 1954 (n. nud.}. 2al za vse te omenjene združbe ni na voljo zadovoljive dokumentacije in je vsaka komparacija nemo- goča. Njih objava je bila skromna, brez ustreznih fitocenoloških tabel, in večina ugotovitev temelji na predvidevanjih. Pravo vrednost svojega znanstvenega dela je G. Tomažič pokazal pri opisu paraklimatičnih gozdnih združb. To sta asociaciji Genisto-januensis-Pinetum To- mažič 1940 in Myrtillo-Pinetum austroalpinum Tomažič 1942. S tem je opravil pio- nirsko delo na polju fitocenološke znanosti pri nas. Bil je prvi, ki se je zavedal specifičnosti geografskega področja Slovenije; del klimatogene vegetacije v Slo- veniji je poimenoval z geografskim imenom >>Fagetum praea/pino-dinaricum<<. Po- dobno je razmišljal tudi o asociaciji plemenitih listavcev pri nas (Aceri-Fraxinetum illyricum Tomažič 1939}, ki jo je oddelil od srednjeevropske asociacije, skladno s porajajočo se idejo o avtonomnosti ilirske vegetacije (l. Horvat 1938). Bujni razmah fitocenološke vede v petdesetih letih po drugi svetovni VOJni je omogočil M. Wrabru, da je lahko sestavil prvi obširnejši in verodostojnejši fitocenološki sistem gozdne vegetacije v Sloveniji. V prvi vrsti se je opiral na svoja proučevanja širom po Sloveniji; pri tem je upošteval in se naslanjal na obsežno fitocenološko IHeraturo Srednje Evrope.· Kar je že slutil in delno tudi nakazal G. Tomažič, je M. Wraber s svojim poglobljenim študijem docela spoznal. Gre za ekološko homogenost ter floristično in vegetacijsko posebnost posameznih predelov Slovenije. Na tej podlagi je naredil splošno priznano fitogeografsko raz- delitev Slovenije, ki jo je členil na šest območij (submediteranska, dinarsko, preddinarsko, predalpsko, alpsko in subpanonsko območje). Njegovo obsežno gradivo nam odkriva prve poskuse nizanja klimatogene vegetacije po višinskih pasovih. V primerjavi s starejšimi avtorji (l. Horvat, G. Tomažič, idr.) je naredil rvelik korak naprej, in sicer v smislu nadaljnje fitocenološke členitve gozdne vegetacije. Makroasociacije je razdelil na ekološko, floristično in vegetacijsko homogenejše osnovne združbe. Tako je v kolinskem pasu Querco-Carpinetum s. l. ločil pet asociacij klimatogene vegetacije, in to Asperulo-Carpinetum M. Wra- ber 1969, Luzu/o-Carpinetum M. Wraber 1969, Robori-Carpinetum M. Wraber 1969, Querco-Carpinetum submediteraneum M. Wraber (1954} 1960 (n. nud.} in Car- pinetum subpannonicum M. Wraber 1960 (n. nud.}. S to razdelitvijo se je vključil v moderne tokove fitocenologije v Evropi. Nadalje je montanske bukove gozdove uvrstil v široko zajeto asociacija Dentario~Fagetum M. Wraber 1960 {n. nud.} V Alpskem svetu je opisal dve novi smrekovi združbi, ki naj bi imeli klimatogeni značaj, to sta Adenastylo g/abrae- Piceetum M. Wraber (1958, 1960 n. nud.} 1966 (prov.} na karbonatni podlagi in Luzu/o sy/vaticae-Piceetum M. Wraber 1963 na nekarbonatnih kamninah. še bolj kot dela s področja klimatogene vegetacije so poznana njegova dela z novo opisanimi paraklamatičnimi združbami. Njegovi klasični deli s področja "' Avtor je domneval, da je ta subasocijacija samostojna asociacija. 51 mezoklimatsko in edafsko pogojenih jelovih združb sta Bazzanio-Abietetum M. Wraber 1958 in Ga/io rotundifolii-Abietetum M. Wraber 1959. Posebno znani sta njegovi deli s področja termofilne vegetacije, bogati z ilirskimi vrstami, in sicer: Cytisantho-Ostryetum M. Wraber 1961 in Ostryo carpinifo/iae-Fagetum M. Wraber 1966. Na nekarbonatnih kamninah je zajel vse acidofilne bukove gozdove v asociaciji Luzu/o albidae-Fagetum M. Wraber (1955) 1956. Skladno z razvojem fitocenološke vede v svetu, zlasti glede na dela J. Braun- Bianqueta 1951, 1964 in R. Tuxena 1956, je M. Wraber začel proučevati tudi antropo-zoogeno vegetacijo po vseh principih srednjeevropske šole (Deschampsio flexuosae-Piceetum M. Wraber (1953) 1960 (n. nud.), Myrti/lo-Pinetum subpan- nonicum M. Wraber 1969 (mscr.). Pri svojem delu je upošteval izsledke evropskih in jugoslovanskih avtorjev ter glede na svoje raziskave ugotovil, da se v Sloveniji pojavljajo tudi naslednje združbe: Abieti-Fagetum Bartsch 1940 austroa/pinum M. Wraber 1960 (prav), Pinetum austroa/pinum (Aichinger 1933) BR.-BL. et SISG. 1939, Aceri-Fagetum Bartsch 1940, Omo-Ostryetum Aichinger 1933, Querco-Ostrye- tum Aichinger 1933, Querco-Ostryetum carpinifoliae HT. 1938, Lathyro-Quercetum petraeae HT. 1958, Seslerio autumnalis-Ostryetum HT. et H-i6 1950, Seslerio autumnalis-Fagetum HT. 1950, Carpinetum orienta/is H-i6 1939, A/netum incanae Aichinger et Siegrist 1950, Salici-Populetum (R. TX. 1931) M. Dress 1936 in Carici brisoides-Ainetum g/utinosae HT. 1938. Veliko delo pri proučevanju klimatogene gozdne vegetacije je opravil tudi V. Tregubov. Od zelo široko zajete asociacije Fagetum croaticum austra/e HT. 1938 je oddelil jelovo-bukove gozdove dinarskega sveta v Sloveniji in jih opisal kot samostojno asociacija Abieti-Fagetum dinaricum Tregubov 1957. S tem je bila omogočena bogata nadaljnja členitev asociacije. V dinarski svet je vpeljal iz sosednje hrvaške asociacije: Fagetum croaticum subalpinum HT. 1938, Piceetum croaticum subalpinum HT. 1950, Pinetum mughi croaticum HT. 1938 in Ca/ama- grostidi-Abietetum HT. 1950. Poslednjo združbo Ca/amagrostidi- Abietetum je ka- sneje razdelil na dve asociaciji. Abieti-Piceetum M. Wraber 1964 (mscr.) in Necke- ro-Abietetum Tregubov 1962. Intenzivno je proučeval gozdno vegetacijo slovenskega alpskega sveta in postavil novo klimatogeno asociacija Anemone trifoliae-Fagetum Tregubov 1957, v katero je zajel vse bukove gozdove tega območja. Po njegovem mnenju segajo nekatere združbe Centralnih Alp na naše alpsko ozemlje; te je prilagodil našim razmeram. Gre predvsem za asociacije: Rhodothamno-Rhododenretum hirsuti (Aichinger 1933) BR. - BL. et SISS. 1939, Carici remotae-Fraxinetum (W. Koch 1926) R. TX. 1937 in Piceetum subalpinum BR. BL. 1938. Krajši čas je v Sloveniji raziskoval poleg traviščne tudi alpsko gozdno vege- tacijo, posebno smrekove gozdove l. Persoglio. Prevzel je združbo Bazzanio- Piceeium (Schmidt et Gaisb. 1936) BR. - BL. et SISS. 1939 in jo dopolnil za naše razmere. Naslednji avtor, ki je doprinesel k izpopolnitvi fitocenološkega sistema gozdne vegetacije, je bil :L. Košir. V največji meri je svoja proučevanja usmeril v slovenski preddinarski svet, v manjši meri jo je raziskoval v alpskem območju. Svoja spozna- nja je zlasti gradil na sadovih lastnega dela ter bolj ali manj zanemaril dela svojih prephodnikov. Pri poimenovanju klimatogene gozdne vegetacije ni upošte- val fitogeografskega principa starejših avtorjev, naših predhodnikov, in se pred- 52 vsem opiral na višinsko porazdelitev klimatogene vegetacije. Strogo se je držal florističnega principa. Njegova največja zasluga je, da je osamosvojil predgorske bukove gozdove širom po Sloveniji s tem, da jih je uvrstil v asociacija Hacquetio- Fagetum Košir 1962 s. l. Gorske bukove gozdove je razčlenil v dve ki imatogeni asooiaciji, in sicer: Enneaphyl/o-Fagetum Košir 1962 s. l. in Savensi-Fagetum Košir 1962 s. l. V zahodnem delu dinarskega sveta omenja tudi asociacija Adeno- stylo g/abrae-Fagetum Tregubov 1960 (n. nud.) kot del gorskih bukovih gozdov. »V preddinarskem svetu Slovenije je opisal še naslednje paraklimatične gozdne združbe (po Koširju), ki so bolj ali manj edafsko pogojene: Arunco-Fagetum Košir 1962, Querco-Fagetum Košir 1962 in /sopyro-Fagetum Košir 1962. Pri svojem delu v alpskem svetu je opisal novo združbo Tilio-Aceretum Košir 1953 in prevzet na- slednjo asociacija tujih avtorjev, ki sega na naše ozemlje, Asp/enio-Piceetum (BR.-BL. et VLIEG. 1939) M. Moor 1953.« Iz prikaza razvoja fitocenološkega sistema je videti, da je ta znanost pri nas v petnajstih letih dela zelo napredovala. Opisanih je bilo veliko novih asociacij, mnoge pa so bile nakazane in so ostale znanstveno neobdelane. Zato jih nismo in ne moremo upoštevati. Opozoriti je potrebno, da večina asociacij tujih avtorjev niso znanstveno kritično sprejete in proučene, tako da pri nas nimajo prave teže. šele nadaljnja raziskovanja bodo pokazala, katere prevzete asociacije in v kakšni meri se vključujejo v naše ekološke razmere in naš fitogeografski prostor, katere moramo adaptirati in katere ne pridejo v poštev. Nadalje lahko ugotovimo, da je bila po znanstvenih kriterijih obdelana in publicirana le dobra petina asociacij za naše ozemlje. Znanstveno pomanjkljivo obdelanemu fitocenološkemu materialu je manjkala komparacija s podobnimi in sorodnimi asociacijami doma ter v Evropi. Tem na- pakam je nujno sledila neobjektivnost dela in so se močno izrazili svojstveni po- gledi posameznikov. Kljub spoštovanju svobode znanstvene misli, morajo razisko- valci delati po veljavnih in splošno priznanih strogo znanstvenih kriterijih, ker le ti vodijo k željenemu pozitivnemu cilju. Zahteve operative so silile bolj k opera- tivnemu delu in je samo znanstveno delo zaradi tega trpelo. Veliko fitocenologov, ki so v začetku kazali nagnjenost k znanstvenemu delu, se je utopilo v vsak- danjem delu. Namesto da bi na podlagi intenzivnih znanstvenih raziskav gradili aplikacijo, smo ubrali prav nasprotno, absurdno pot. Te napake so se posebno izrazile pri velikih fitocenoloških projektih republiškega, zveznega in internacional- nega značaja, ker je usklajevanje heterogenega materiala težavno. Fitocenološim raziskovalcem je ta dediščina brez dvoma težavna naloga. Edina pravilna pot vodi k poglobljenemu znanstvenemu delu. V novejšem času, v šest· desetih letih se je formirala skupina fitocenologov na Biološkem inštitutu Jovana Hadžija pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, ki ima možnosti, ustrezno kvalifikacijo in ambicijo ter je vseskozi gojila in razvijala vegetacijsko proučeva­ nje in kartiranje slovenskega ozemlja kot fundamentalno znanstveno delo. Hkrati je razvijala in iskala možnosti za aplikacijo teh izsledkov, ker je dalo do danes že mnogo konkretnih in uporabnih rezultatov. Uspela je združiti vse raziskovalce v Sloveniji, ki intenzivno in kontinuirano proučujejo vegetacijo po srednjeevropski metodi. Nadaljnje intenzivne fitocenološke raziskave, zlasti pri nalogi Vegetacija Slo- venije, katere nosilec je Biološki inštitut Jovana Hadžija SAZU, so potrdile, da so fitogeografska območja po M. Wrabru (1969) po eni strani ekološko zelo homo- gena, po drugi strani pa tudi ekološko specifična in so zato zelo dobra osnova 53 za proučevanje in poimenovanje klimatogene gozdne vegetacije v Sloveniji. Po- trebne bodo nekatere korekture mej fitogeografskih območij, posebno med alp- skim, predalpskim in preddinarskim svetom ter nadaljnja podrobnejša delitev v okviru fitogeografskih teritorijev, kar je že nakazal M. Wraber. V primerjavi s fito- cenološkimi sistemi, ki so se uveljavili drugje po Evropi in v Jugoslaviji na enakih ali podobnih osnovah, moramo upoštevati specifične geografske, reliefne, geo- loško-litološke, zgodovinsko razvojne in vegetacijske razmere v Sloveniji. Zaradi zelo bogatih orografskih in reliefnih razmer ter prevladujoče karbonatne podlage so vegetacijski pasovi, v poprečnih ekoloških razmerah, pri nas jasno izraženi. Kljub delno geografskemu poimenovanju združb je osnova floristični princip, saj je vsaka asociacija opredeljena z značilnicami in razlikovalnicami ter sintakso- nomskimi skupinami. Ta sistem nam omogoča poljubno nadaljnjo členitev aso- ciacij na nižje enote. Vključuje v krog klimatogene vegetacije, v najširšem smislu, združbe na nekarbonatni podlagi (silikatni različki klimatogenih združb na karbo- natni podlagi). Omogoča nam komparacijo in vključevanje v fitocenološke sisteme sosednjih pokrajin v ožjem in širšem smislu. ln ne nazadnje je ta sistem enosta- ven, kar je velikega pomena pri uporabni fitocenologiji. Logičnost, konciznost in pronicljivost tega sistema se zrcali v splošnem priznanju največjih strokov- njakov fitocenologov pri nas in zunaj naših meja, saj je tak fitocenološki sistem osnova slovenske M = 1 : 100.000 - vegetacijska karta Slovenije (Jugoslavije) in M 1 :400.000 - karta potencialne vegetacije Slovenije za geografski atlas). jugoslovanske (M = 1 : 200.000 in M = 1 : 1,000.000 - potencialne vegetacije} in evropske vegetacijske karte (M = 1 : 1 ,000.000). Na tem sistemu so zasnovane še druge biocenološke raziskave v Sloveniji in uporabljamo ga v gozdarski operativi. Osnovanje fitocenološkega sistema na znanstveni podlagi je kot rečeno zelo dolgotrajno delo, zahteva ogromno terenskega in laboratorijskega dela. Glede na to se je geobotanična skupina z zunanjimi sodelavci odločila sicer za daljšo, toda pravilnejšo, konstruktivnejše znanstveno pot, ki daje rezultate trajnejše vrednosti. Na osnovi temeljitih proučevanj smo v zadnjem času opisali v preddinarskem svetu Kočevske klimatogeno asociacije Fagetum submontanum praedinaricum var. geogr. Epinedium a/pinum Marinček et Zupančič 1978. Hkrati je s tem delom dana osnova celovite združbe bukovih gozdov podgorskega pasu Slovenije z njenimi značilnimi vrstami. V gričevnatem svetu Dolenjske je opisana klimatogena združba belega gabra, Carpinetum praedinaricum Marinček 1977 in njena acidofilna va- rianta Myrtil/o-Carpinetum praedinaricum Marinček 1977. Na podlagi obsežnih ekoloških in florističnih raziskav je bila emendirana klimatogena asociacija Abieti- Fagetum dinaricum Tregubov 1957 emend. Puncer 1977. Več dela je bilo posvečenega paraklimatičnim, to je adafsko oziroma mikro- klimatsko pogojenim združbam: 8/echno-Fagetum (HT. 1950) Marinček 1970 z raz- vojnimi stadiji, Epimedio-Galio-Abietetum Marinček 1977, Epimedio-Luzu/o-Fage- tum Marinček 1977, Aceri-Fagetum dinaricum (M. Wraber 1960 n. nud.) Zupančič 1968, Aceri-Fagetum austroalpinum Zupančič 1969, Aceri-Fagetum pohoricum Zu- pančič 1969, Piceetum subalpinum dinaricum (M. Wraber 1960, 1969 n. nud.) Zu- pančič 1976, Piceetum montanum dinaricum Zupančič 1976 ·in Luzu/o albidae- Piceetum Zupančič 1976, Pseudostellario-Carpinetum Accetto 1974 in Pseudostel- /ario-Quercetum Accetto 1974. Napisano je bilo več del, ki obravnavajo členitev že priznanih združb oziroma njihove razvojne težnje in njihovo ekologijo {Accetto, Marinček, Puncer, Robič, Zupančič}. Od tujih avtorjev sta l. Puncer in M. Zupančič vpeljala pri nas klimatogeno asociacija na eocenskem flišu Seslerio autumnalis- Quercetum petraeae Poldini 1964. 54 Zaključek V glavnih obrisih smo želeli prikazati sedanje stanje fitocenološkega sistema v Sloveniji, grajenega na znanstvenih osnovah. Naš pristop je bil kritičen; po- kazal naj bi dobre in slabe strani oziroma pomanjkljivosti našega dosedanjega raziskovalnega dela na področju fitocenologije. Razvoj te znanosti kaže kontinui- rano težnjo v zastavljeni smeri, z manjšimi ali večjimi odstopi, kjer sledimo med- narodnim tokovom na tem področju. Rezultati še niso dovolj obsežni in na takšni znanstveni višini, kot bi želeli. Temu je vzrok pomanjkanje finančnih sredstev za fundamentalne raziskave in premalo ustreznih kadrov. Izhodišča in nadaljnje delo so smotrne znanstvene raziskave, ki naj bi v pri- hodnjem desetletju omogočile kompleksen prikaz gozdne vegetacije v Sloveniji. če želimo pravilno sistematsko in ekološko ovrednotiti gozdno vegetacijo, je treba raziskati ne le gozdno vegetacijo, temveč vso vegetacijo in njeno dinamiko, kar so že poudarjali in še poudarjajo klasični fitocenologi. Celovite raziskave vse vegetacije nam kažejo vzročne povezanosti in njene medsebojne odnose, kar je v času, ko je fitocenologija vse bolj pomemben dejavnik pri uravnoteženju živ- ljenjskih potreb okolja, zaželeno in potrebno. Literatura 1. Aacetto, M., 1972. Gozd smreke in zelenega sršja (Asplenio·Piceetum Kuoch ~953) v Podsteniški ter Rožeški koliševki in njegova ekološka problematika. - Gozd. vestnik, 30 (9-10): 273-283, Ljubljana. 2. Accetto, M., 1974: Združbi gabra in evropske gomoljčice ter doba in evropske gomoljčice v Kra· kovskem gozdu. - Gozd. vestnik, S2 (10): 357-436, Ljubljana, 3. Aichinger, E., 1933: Vegetationskunde der Karawanken. Jena. 4. Braun· Blanquet, J., 1951: Pflanzensoziologie. - Wien. 5. Breun ·Blanquet, J., 1964: Ptlanzensoziologie. - Wien. 6. Gi/s, van H., E. Keysers, W. Lavnspach, 1975: Saumgesellschaften im Klimazonalen Bereich des Ostryo-Carpinion orienta/is. - Vegetatlo, 31 (1) ; 47-64, Haag. 7. Horvat, 1., 1938: Biljnosociološka istraživanja šuma u Hrvatskoj. Glasnik za šumske pokuse 6: 125-279, Zagreb. 8. Košir, Z., 1962: Obersicht der Buchenwalder im Obergangsgebiet zwischen Alpen und Dinariden. - Mittl. Ostalp.·din. Pflanzensoz. Arbeitsgem .• 2: 54-66, Padova. 9. Košir, Z., 1969: Die Erfassung der vom Menschen beeinflusten Pflanzengesellschaflen und ihre Wirtschaftliche Auswertung.- Mittl. Oslalp.~din Pflanzensoz. Arbeilsgem., 9: 213-220, Camerino. 10. Košir, Z., 1970: Beitrag zur Erforschung der Urwaldstruktur reiner Buchenwalder. - Ber. Int. Symp. Stolzenau, Weser, Int Ver. Vegkd.: 306-314, Haag. 11. Košir, Z., 1972: Ekološke, fitocenološke in gozdnogospodarske lastnosti Gorjancev v Sloveniji. - Disertacija (in liU.), Ljubljana. 12. Marinček, L., 1970: Bukov gozd z rebrenjačo. - Zbornik biotehniške fakultete v Ljubljani, 8: 93-130, Ljubljana. 13. Marinček, L., 1973: Razvojne smeri bukovega gozda z rebrenjačo (Biechno-Fagetum). - Zbornik za gozdarstvo in lesarstvo, 11 (1): 77-108, Ljubljana. 14. Marinček, L., 1974: Vegetacijski profil gozdnih združb Male Pišnice. - Vodič po ekskurzijah 14. med. simp. vzhalp.·din. društva za proučevanje veg.: 73-78, Ljubljana {Izšlo tudi v srbščini in nemščini). 15. Marinček, L., 1975: Gozdna vegetacija Moravške doline na miocenskih kamninah. - Razprave IV. razr. SAZU, 18 (1): 1-28, Ljubljana. 16. Marinček, L., 1975: Gozdna vegetacija Skofjeloškega pogorja. - Skofjeloški razgledi, 20: 208-225, Skofja Loka. 17. Marinček, L., 1977: Gozdne združbe na klasičnih sedimentih jugovzhodne Slovenije. - Disertacija {in litt.), Ljubljana. 18. Marinček, L., M. Zupanoič, 1977: Preddinarski submontanski bukov gozd v ribniško-kočevski dolini. - Biol. vesin., 2S (2): 95-106, Ljubljana. 19. Marinček, L., M. Zupančič, 1978: Das Mosaik der Pllanzengesellschaften im Bereich einer Verlas- senen Kulturlandschaft.- Ber. Int. Symp., Int. Vegkd.: 213-221, Vaduz. 20. Petkovšek, V., 1966: Prispevek k poznavanju vegetacije rečnih obrežij v Sloveniji. - Biol. vestnik, 14: 37-44, Ljubljana. 55 21. Po/dini, L., 1964: Die Wald· und Wiesenvegetation auf Flyschboden am Triester Golf. - Mittl. Ostalp.·din. Pflanzsoz. Arbeitsgem., 4: 95-98, Zagreb. 22. Puncer, 1., M. Zupančič, 1970: Prašuma Rajhenavski Rog na Kočevskem. - Posebna izdanja akade- mije nauka i umjetnosU Bosne i Hercegovine. Odelenje prirodnih i matematičkih nauka, 4: 103-109, Sarajevo. 23. Puncer, l., T. Wojterski, M. Zupančič, 1974: Der Urwald Kočevski Rog in Slowenien (Jugoslawien). - Fragmenta floristica et geobotanica, 20: 41--87, Krakow. 24. Puncer, /., 1974: Gozdna vegetacija in pragozdni ostanki na Kočevskem. - Vodič po ekskurzijah 14. med. simp. vzhodalp.-dln. društva za proučevanje veg.: 26-32, Ljubljana (Izšlo tudi v srbščini in nemščini). 25. Puncer, l., M. Zupančič, 1974: Nekaj razvojnih sukcesij vegetacije na opuščenih kulturnih po· vršinah Kočevske. - Vodič po ekskurzijah 14. med. simp. vzhodalp.-din. društva za proučevanje veg.: 42-45, Ljubljana (Izšlo tudi v srbščini in nemščini). 26. Puncer, 1., M. Zupančič, 1975: Osamelec bukovo-jelovega gozda v Pivški kotlini. - Varstvo narave, 8: 39-46, Ljubljana. 27. Puncer, 1., 1977: Dinarski jelovo-bukovi gozdovi na Kočevskem. - Disertacija (in litt.), Ljubljana. 28. Robič, D., 1972: Razširjenost, ekologija in gospodarski pomen jesenovih rastišč v severovzhodnem delu Balkanskega polotoka. - Magisterij (in litt.), Ljubljana. 29. Tomažič, G., 1939: Splošen pregled gozdne vegetacije iz razreda Querceto·Fagetales v Sloveniji. - Zbornik prirodoslovnega društva 1, Ljubljana. 30. TomAžič, G., 1940: Les associations des pineraies en Slovenie. - Prirodoslovne razprave AZU 4: 113-120, Ljubljana. 31. Tomažič, G., 1940: Bazifilni borovi gozdovi. Razprave mat-prir. razr. AZU, 1; 77-120, Ljubljana. 32. Tomažič, G., 1942: Acidofilni borovi gozdovi. Razprave AZU, razr. prir. med. vede, 1: 161-240, Ljubljana. 33. Tregubov, V. et col/,, 1957: Prebiralni gozdovi na Snežniku. - Strok. znanst. dela lnšt. gozd. lesno gospod. Slov., 4, Ljubljana. 34. Tregubov, V. et co/l., 1957: Elaborat za osnovo gojitvenega in melioracijskega načrta gozdov, gozdnih zemljišč in pašnikov za področje Zgornje Savske doline, Kranj. 35. Tregubov, V., 1962: Associations du group Abieti·Piceetum de la Region Karstique Occidentale des Alpes Dinariques. - Mittl. Ostalp.-din. Pllanzensoz. Arbeitsgem., 2: 39--46, Padova. 36. TiJxen, R., 1956: Di heutige potentielle natOrliche Vegetation als Gegenstand der Vegetations- kartierung. - Angew. Pflanzensoz. 13, Stolzenau/Weser. 37. Wraber, M., 1958: Predalpski jelov gozd v Sloveniji. - Biološki vestnik, 6: 36-45, Ljubljana. 38. Wraber, M., 1958: Biljnosociološki prikaz kestenovih šuma Bosne i Hercegovine. - Godišnjak Biol. inšt., 11 (1-2): 139-182, Sarajevo. 39. Wraber, M., 1959: Gozdna združba jelke in okroglolistne lakote v Sloveniji (Galieto rotundilo/ii- Abietetum Wraber 1955). - Prirodoslovno društvo. v Ljubljani, Posebna izdaja, 1: 1-20, Ljubljana. 40. Wraber, M., 1960: Fitocenološka razčlenitev gozdne vegetacije v Sloveniji. - Ad annum horti botanici Labacensis selemnem: 49-96, Ljubljana. 41. Wraber, M., 1961: Termofilna združba gabrovca in omelike v Bohinju. - Razprave IV. razr. SAZU. 6: 5-50, Ljubljana. 42. Wraber, M., 1963: Gozdna združba smreke in gozdne bekice v Slovenskih vzhodnih Alpah. - Raz- prave IV. razr. SAZU, 7: 75-175, Ljubljana. 43. Wraber, M., 1963: Allgemeine Orientierungskarte der potentillen natOrlichen Vegetation Slowe- nischen Kustenland (NW Jugoslawien) als Grundlage fi.ir die Wiederbewaldung der degradierten Karst- und Flyschgebiete. - Ser. Int. Symp. Vegetationskart.: 369-384, Stolzenau/Weser. 44. Wraber, M., 1964: Vegetacija slovenskega bukovega gozda v luči ekologije in palinologije. - Bio- loški vestnik, 12: 77-93, Ljubljana. 45. Wraber, M., 1964: Elne neue Fichtenwaldgesellschaft am Obergang der Ostalpen in das Dinarische Gebirge. - Acta bot. Croatica, Vol. extraord.: 125-132, Zagreb. 46. Wraber, M., 1966: Dber eine thermophile Buchegesellschaft (Ostryo-FagetumJ in Slowenien. - Angewandte Pflanzensoziologie, 18/19: 279-288, Wien. 47. Wraber, M., 1966: Das Adenostylo glabrae-Piceetum eine neue Fichtenwaldgesellschaft in den Slowenischen Alpen. - Angewandte Pflanzensoziologie, 18119: 93-98, Wien. 48. Wrsber, M., 1967: Dkologische und Pflanzensoziologische Charakteristik der Vegetation der Slowe- nischen Kustenlandischen Karstgebietes. - Mittl. Ostalp.-din. Pllanzensoz. Arbeitsgem .• 7: 3-32, Trieste. 49. Wraber, M., 1969: Ober die Verbreitung, Okologie und systematische Gliederung der Eichen- HainbuchenwaJder in Slowenien. - Feddes Repertorium 79 (6): 373-389, Berlin. 50. Wraber, M., 1969: Subalpinski smrekov gozd na Kočevskem in njegova horološko·ekološka proble- matika. - Varstvo narave, 6: 91-104, Ljubljana. 51. Wraber, M., 1969: Die Sodensauren RotUihrenwalder des Slowenischen Pannonischen Randgebites.- Acta botanica Croatica, 28: 401-409, Zagreb. 56 52. Wraber, M., 1971: O flori in vegetaciji botaničnega rezervata na Notranjskem Snežniku. Mladinski raziskovalni tabori: 93-110, Ljubljana. 53. Zupančič, M., 1967: Der dinarlsche Bergahorn-Buchenwald (Aoeri-Fagetum dinaricum) im Slowe- nischen Hochkarstgebiet. - Mittl. Ostalp.-din. Pflanzensoz. Arbeitsgemein., 7: 89-95, Trieste. 54. Zupančič, M., 1969: Vergleich der Bergahorn-Buchengesellschaften (Aceri-Fagetum) im Alpinen und Dinarischen Raume. - Mittl. Ostalp.-din. Pflanzensoz. Arbeitsgem., 9: 119-131, Camerino. 55. Zupančič, M., 1969: Vegetacijska podoba okolice Cerkniškega jezera. - 2ivljenje in delo ljudske tehnike Slovenije, 3. mednarodni mladinski raziskovalni tabor: 93-107, Ljubljana. 56. Zupančič, M., 1971: Vegetacijski profil Snežniškega pogorja. Mladinski raziskovalni tabori 1970: 66-91, Ljubljana. 57. Zupančič, M., 1974: Vegetacija mrazišča v Smrečju - Trnovski gozd. - Vodič po ekskurzijah 14. med. simp. vzhodalp.-din. drustva za proučevanje veg.: s~s. Ljubljana. (Izšlo tudi v srbohrvaščini in nemščini.) 58. Zupančič, M., 1976: Smrekovi gozdovi v mraziščih dinarskega sveta Slovenije. - Disertacija (in litt.), Ljubljana. WJSSENSCHAFTLICHE BEMOHUNGEN FOR ElNE VERVOLLSTXNDIGUNG DES PFLANZENSOZIOLOGISCHEN SYSTEMS IN SLOWENIEN Zusammenfassu ng Der relative Wert der biologischen und okologischen Systeme ist allgemein be- kannt. Obwohl die Systeme mehr oder weniger kunstlich sind und somit die Moglichkeit fi.ir eine Subjektivitat vorlianden ist, kann ihr Wert dennoch indirekt bestimmbar sein. Ein solches System hat jedoch seine wirkliche Bedeutung, wenn seine Grundeinheiten, z. B. die Pflanzenassoziationen, in pflanzensoziologischer und okologischer Hinsicht wis- senschaftlich einwandfrei dokumentiert sind. Im vorliegenden Beitrag ist ferner die historische Entwicklung des Waldvegetations- systems von Slowenien dargestellt, das auf Grund der Methoden der Schule von Braun- Blanquet durch die folgenden Autoren ausgebaut worden ist: G. Tomažič, M. Wraber, V. Tregubov, 2. Košir, N. Persoglio, M. Zupančič, L. Marinček, l. Puncer, M. Accetto und D. Robič. Die Entwicklung dieses Systems geht in die Richtung der Zergliederung der entspreM chenden Makroassoziationen in kleinere, okologisch und floristisch einheitliche Gesell- schaften. ln den vergangenen zehn Jahren hat sich in Slowenien das pflanzensoziologische System in Bezug auf die pflanzengeographischen Gebiete und Vegetationsstufen durch- gesetzt. Die okologischen Untersuchungen der Pflanzengesellschaften treten immer starker in den Vordergrund. Der Ausgangspunkt fi.ir die kunftige Arbeit sind die weiteren systematischen Unter- suchungen der Pflanzendecke, die im nachsten Jahrzehnt eine komplexe Darstellung der gesamten Vegetation von Slowenien ergeben soli. 57