/ ■ _ ÜSiOPravni^izpi Etika in vrednote všoli Naš pOgovoralvan V žarlščufCiovekov Žepni koledar Vzgoja 2015/16 Koledar zajema obdobje od avgusta 2015 do decembra 2016. Primeren je za načrtovanje dejavnosti v šolskem in pastoralnem letu. Tedenske misli in dnevna mašna berila dajejo poseben ton praznikom in drugim obdobjem v letu. Zaradi formata v velikosti knjižice (100 x 190 mm) je zelo priročen. Obsega 180 strani. Cena na uredništvu je 5,50 EUR (+ poštnina). Prvim 20 naročnikom poštnino podarimo. Informacije in naročila: http://www.dkps.si, 01/43 83 987 ali dkps.seminarji@gmail.com. iti? www.mohorjeva.org Celje. Prešernova 23. tel.: 03/490-14-20 Ljubljana, Nazor jeva t, tel.: O t/244-36-50 Prisrčen in humoren zapis, ki vas ho ze med branjem spravil v dobro voljo, »toplo priporočajo izmozgant starši«! Prepiranju v družini n« moremo izogniti: in včasth je iahko precej boleče. Pa vendar so spori pravzaprav pomembni in itorlstni, da se icot družina iaiiko razvijamo. Kako naj se jih torej lotimo, ne da bi drug drugega prizadeli? Stephanie Schneider govori iz izkuienj. S konkretnimi spodbudan^i k razmišljanju in z ukrepi za »prvo pomoč« prinaSa sveže in uporabne namige 2a reševanje {ne)patrebnih družinskih nesoglasij. Podatki o knjigi ■ Naslov: KAKO NAJ SE (NE) PREPIRAMO m PodrMsIov; Vodnik za ujpeäno reševanje družinskih nesoglasij ■ Avtor; Stephanie Schneider ■ Ilustracije: Kai Pannen ■ Pre vod; Tadeja Petrovčič Jertn a HI9 ■ Cena: 151 ■ VeiikDst:i7(immxi55mm l^jHl ■ Ste vi lo stra n i: 4i C ELJ SKA Mo HORJ£ VA DRUŽBA Prva zoln^ mji VZGOJA 66 junij 2015, leto XVII/2 Ustanovitelja in izdajatelja Društvo katoliških pedagogov Slovenije in Družba Jezusova Svet revije mag. Ivan Bresciani dr. Helena Jeriček Klanšček mag. Albert Bačar dr. Viljem Lovše Marjan Peneš dr. Bogdan Polajner dr. Peter Svetina dr. Peter Vencelj Marija Žabjek Odgovorni urednik mag. Silvo Šinkovec Uredniški odbor Erika Ašič dr. Dejan Hozjan dr. Petra Javrh dr. Jana Kalin dr. Vanja Kiswarday dr. Franci M. Kolenec dr. Andrej Perko mag. Magda Burger Naslov uredništva Vzgoja Ulica Janeza Pavla II. 13 1000 Ljubljana 01/43 83 983 revija.vzgoja@gmail.com silvo.sinkovec@rkc.si http://www.revija-vzgoja.si ID za DDV SI64231160 Transakcijski račun SI56 6100 0000 9750 496 odprt pri Delavski hranilnici Prelom Ikona Rozman d.o.o. Tisk Grafis trade d.o.o. Lektoriranje Lucija Petelinšek Barbara Rodošek Revija VZGOJA izhaja štirikrat letno. Cena izvoda v letu 2015 je 4,70 EUR. Naročnina za naročnike v Sloveniji je 18,80 EUR (tujina 33 EUR). DDV in poštnina sta všteta v ceno. Odpoved naročnine sprejemamo samo pisno za naslednje obračunsko obdobje. Navodila za pisanje prispevkov lahko dobite na uredništvu ali na spletni strani. Nenaročenih prispevkov ne honoriramo. Natisnjenih 1700 izvodov. ISSN: 1580-0482 Revijo sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS. Uvodnik Družina je ^ Silvo Šinkovec D W ^ ružina ni nekaj, kar bi lahko revolucionarno vrgli v smetnjak," je rekel Viktor Fran-kl v Cankarjevem domu leta 1995. Ker je družina osnovna celica družbe in zibelka človečnosti, bo vedno zanimiva za vzgojitelje, politike, komercialiste, kulturnike, duhovnike, aktiviste. Ker je vloga družine odločujoča za človeštvo, se v razpravah o njej vedno sprosti veliko energije. Trstenjak je na istem posvetu rekel, da "družino ustanovita mož in žena kot potencialna starša otrok." Podlaga za to je prava ljubezenska vez, kajti "samo ljubezen lahko resnično spozna partnerja, torej človeka v njegovi enkratnosti in edinstvenosti," doda Frankl. Papež Frančišek je aprila letos na redni splošni avdienci z zanosom in čudenjem dejal, da se "zemlja napolni z ubranostjo in zaupanjem, kadar zaveza med moškim in žensko živi dobro." Frančišek daje poslanstvu moža in žene veličasten pomen. Ta odnos omogoča tudi spoznavanje sebe zato, "da bi se človek bolje spoznal in se skladno razvijal, potrebuje vzajemnost med moškim in žensko. Brez vzajemne obogatitve v njunem odnosu - v razmišljanju, delovanju, v čustvih, delu, veri - zakonca niti ne moreta do dna razumeti, kaj pomeni biti moški in ženska". Gabi Čačinovič Vo-grinčič je v Cankarjevem domu leta 1995 slikovito povedala, kaj za otroka pomeni vzajemen odnos med očetom in mamo: "Očetova prisotnost ni samo prisotnost v delitvi dela, ampak dragocena prisotnost v tem, da za svoj odmev dobiš še drugi vtis, da nisi soočen le z enim človekom, da si soočen z odnosom med očetom in mamo. Prisotnost očeta je, da se naredi še prostor, da se lahko bolje sprehodiš od sebe k njemu, pa ne samo k njemu, tudi k njej nazaj, ker vidiš, kako se on z njo sprehaja." Papež Frančišek razmišlja teološko in trdi, da je spolna razlika v vseh vrstah živih bitij, toda samo pri človeku ima Božjo podobo. Svetopisemski odlomek (1 Mz 1,26-27) v dveh vrsticah kar trikrat ponovi, da sta mo- ški in ženska podobi Boga. To pomeni, da sta moški in ženska kot par podoba Boga. Zato "razlika med moškim in žensko ni namenjena nasprotju ali podrejenosti, ampak občestvu in rojevanju, vedno po Božji podobi." (Frančišek) Naš čas odpira nove poglobitve razumevanja razlike med moškim in žensko, hkrati pa vnaša dvome. Papež se sprašuje, "ali ni teorija spola, ki hoče izbrisati spolno razliko, ker se z njo ne zna več soočiti, izraz frustracije in poraza." To je korak nazaj, odstranitev spolne razlike ustvarja problem in ne daje rešitve. Rešitev problemov je v tem, da se moški in ženska več poslušata, se bolje spoznavata, se spoštujeta, se imata rada in prijateljsko sodelujeta, ne pa da bežita drug pred drugim v svoj svet. V tem kontekstu razumem filozofa Ošlaja, ki je pred nekaj tedni rekel: "Pravico istospolnih parov do posvojitve otrok je možno uzakoniti le na račun zanemarjanja in teptanja pravic otrok. Navidezna ljubezen do otrok se namreč tu usodno meša z njihovim razvrednotenjem in instrumentalizacijo." Žarišče prinaša več razmišljanj na to temo. Musek je, tudi v Cankarjevem domu, o pojavu različnih vrst družin trdil, da so "sprejemljive oblike družinskega življenja tiste, ki zadovoljujejo osnovno funkcijo družine: reprodukcijo, generacije in oblikovanje posameznikove osebnosti," to sta jedrna in razširjena družina. Bi Musek, Čačinovičeva, Trstenjak, Frankl, Ošlaj danes ponovili iste stavke? Verjamem, da bi, kajti družina ni nekaj, kar bi lahko revolucionarno vrgli v smetnjak. Prihodnost družine in družbe je v rokah vsake generacije. Zakonska zveza in družinska skupnost sta resna stvar, zato se razmišljujoči ljudje ne izogibajo tej temi, saj je ta osnovnega pomena v prizadevanju za "svobodnejšo in pravičnejšo družbo". Klinarjeva je v letu družine pozvala, da bi se "v prizadevanju za boljše družinsko sožitje zavzeli skupaj, vsak s svojim izvirnim prispevkom" in sprožili speče imunske sile k delu za družine ter iskali "dobro v ljudeh, kajti veliko več je dobrega kakor slabega." ■ 3 21 32 34 36 Marijana Kolenko: Človekove - otrokove pravice v luči ZZZDR _ Verjamem, da si odrasli želijo otrok - tudi istospolni partnerji, ki bi želeli imeti otroka oziroma ga posvojiti, je pa velika dilema, ali imajo tudi to pravico; da lahko otroka posvojijo in ga vzgajajo v duhu drugačnosti. Otroci se sami ne morejo odločati o tem, kje in v kakšni skupnosti bodo živeli, temveč so odvisni od odraslih, ki se odločajo v njihovem imenu. ^ Peter Lah: Človekove pravice _ Ne obstaja 'človekova pravica' do državno priznane poroke med dvema osebama istega spola. Obstaja pravica do enakosti pred zakonom, na katero se sklicujejo zagovorniki izenačitve istospolnih skupnosti. Na tem mestu je treba poudariti dve stvari. Prvič, ločiti je treba med zakonom kot pogodbenim odnosom med dvema odraslima osebama in družino. ... Janez Poljanšek: Ton ... "Dragi, danes boš pa tipomilposodo, kajne?" reče žena možu po kosilu. Ker njen dragi ni najbolj navdušen pomivalec posode, je zelo pomembno, s kakšnim tonom se žena obrne nanj. Je to nežno, proseče, spoštljivo? Ali pa ukazovalno, ironično, ponižujoče? Na kateri besedi je poudarek, kakšen je zven njenega glasu? Ton, s katerim je nekaj izrečeno, je lahko odločilen. ^ Viljem Ščuka: Otroci in mladostniki z motnjo pozornosti: prepoznavanje dogajanja ... Sklepamo, da so poleg genetskih vzrokov čedalje pogosteje prisotni tudi pogoji okolja, ki motijo zdrav življenjski slog. Sodobno družino še posebej ogroža popustljiva (permisivna) vzgoja otrok, potrošniški življenjski slog, neravnovesje bioloških in življenjskih ritmov, raba strupenih kemikalij v hrani, poljščinah, čistilih, insekticidih, energetskih virih in drugod. ^ Simona Levc: Koraki do samostojnosti _ Starši morajo pred otroka postavljati različne zahteve, ki so primerne njegovi starosti. Zahteva ni samo pričakovanje, ne samo prošnja. Zahteva je poziv k določeni aktivnosti, k delu. Seveda morajo biti starši pri postavljanju zahtev realni. Problem lahko nastane, če so zahteve staršev previsoke, prenizke ali pa jih sploh ni. ^ 1 Uvodnik Silvo Šinkovec: Družina je ... V žarišču: Človekove pravice in družina 3 Marijana Kolenko: Človekove - otrokove pravice v luči ZZZDR 5 Peter Rožič: Deklaracija človekovih pravic: moč, argument, soglasje? 7 Bojan Žalec: Pravica do prave družine: neodtujljiva pravica vsakega otroka 10 Borut Holcman: Na rob novemu ZZZDR 13 Erika Ašič: Znanstveniki o teoriji spola 15 Roman Vodeb: Ustava, psihoanaliza, človekove/otrokove pravice 19 France Cukjati: Človekove pravice in njihova zloraba 21 Peter Lah: Človekove pravice 23 Sonja Pungertnik: Pravice so zapisane v stvarstvu in v ljubezni Naš pogovor 24 Erika Ašič: Ivan Esenko: Otroci so radi v naravi Etika v šoli 25 Stanko Gerjolj, Franz Feiner, Mojca Resnik: Etika in vrednote v šoli: 6-8 let Biti vzgojitelj 31 Marko Pavliha: Alojz Cindrič o doktorandih profesorja Franceta Vebra Duhovna izkušnja 32 Janez Poljanšek: Ton Razredništvo in vzgojni načrt 34 Viljem Ščuka: Otroci in mladostniki z motnjo pozornosti: prepoznavanje dogajanja Starši 36 Simona Levc: Koraki do samostojnosti 38 Janja Dermastja: Popravni izpit 40 Bojan Kovačič: Pomen igranja inštrumenta in vaje Vzgojna področja 42 Milček Komelj: Desetnica kot Maleševa barvita osebna izpoved Prostovoljno delo 44 Bogomir Novak: Ukrepi zoper trgovino z ljudmi Izkušnje 46 Slavka Janša: Blagoslov šolskih torbic 47 Peter Končan: Preventivna vzgojna ponudba 47 48 48 51 53 53 Nova spoznanja Prebrali smo Iz življenja DKPS Napovedni koledar Summary Avtorji Človekove - otrokove pravice v luči ZZZDR ^ Marijana Kolenko Tema, ki se nanaša na človekove pravice in se v velikem deležu dotika otrokovih pravic, je zelo pomembna, zato je prav, da jo večkrat osvetlimo. Sprememba zakonodaje - Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki bi naj izenačila pravice vseh ljudi, je razburila slovensko javnost, predvsem pa jo razdelila tudi na tem področju. To je žal slaba popotnica pozitivnim spremembam, ki bi jih naj s tem vnesli v življenje ljudi in izenačili pravice vseh ljudi, med drugim tudi istospolnim partnerjem. Žal so vsem tem razpravam - mnogokrat tudi zelo nestrpnim, neobjektivnim in na trenutke žaljivim - priča tudi otroci v družinah in posredno tudi v šolah, kamor otroci prinašajo razmišljanja in pogovore svojih staršev in se odražajo v nestrinjanjih, nestrpnosti, lahko pa tudi v neprimernem vedenju. Zelo težko je v vzgojno izobraževalnih ustanovah narediti vse potrebno, da bi mladi dobili realno sliko o dogajanju med odraslimi, saj na njihove poglede vplivajo starši, strokovni delavci šole in širše okolje. Ti pogledi pa so zelo različni in pogosto subjektivni. Težko je mlade nagovoriti, da kritično razumejo posvojitev otrok istospolnih partnerjev, da razumejo, da se nekateri odrasli ne bodo nikoli strinjali s temi spremembami in bodo na glas obsojali drugačne. Menim, da zakon prinaša nekaj zelo pozitivnih sprememb glede izenačitve pravic, izenačeni pravici do posvojitve otroka v družinah istospolnih partnerjev pa nisem naklonjena. Menim tudi, da smo določene usmeritve v zakon vgradili na hitro in se o njih nismo uspeli dogovoriti s konsenzom večine ttsUtt ljudi v državi. Namen spremembe zakonodaje je zagotovo pozitiven z vidika, da bi Slovenija bila pravna in socialna država, kot zapoveduje 2. člen Ustave. Le-ta omogoča zagotavljanje enakovrednega dostopa do pravic ne glede na osebne okoliščine, saj prevladuje mnenje, da se le s tem lahko zagotovi družbena in socialna vključenost ter udejanji dejanska enakopravnost vseh. V nadaljevanju je zapisano, da pravno priznana razmerja v zunajzakonski in zakonski skupnosti ter družini niso pomembna le za uveljavljanje pravic in dolžnosti na področju družinskega prava, ampak vplivajo tudi na številne pravice in dolžnosti posameznikov na drugih področjih pravnega življenja, od dednega, odškodninskega in kazenskega do delovnega in davčnega ter prava socialne varnosti. Menim, da je ta sklop pravic pozitiven in prinaša večjo varnost posameznikom in tudi različnim oblikam družin ter večjo varnost otrokom. Pri pripravi sprememb zakona se je ponovno pokazalo, da smo ljudi premalo ozavestili, kaj vse predlagane spremembe prinašajo, predvsem pa smo ljudje premalo ozaveščeni v strpnosti do drugačnih. Premalo poznamo 'sodobne' oblike družin, ki niso nujno več klasične starševske - oče, mati in otrok, kot je dolgoletni stereotip, ki ga poznamo vsi in se zelo težko sprijaznimo z drugačnimi oblikami kot enostarševske družine, istospolne skupnosti. V tem okviru se pojavi tudi pravica do otrok in na tem področju so mnenja zelo različna. Verjamem, da si odrasli želijo otrok - tudi istospol-ni partnerji, ki bi želeli imeti otroka oziroma ga posvojiti, je pa velika dilema, ali imajo tudi to pravico; da lahko otroka posvojijo in ga vzgajajo v duhu drugačnosti. Otroci se sami ne morejo odločati o tem, kje in v kakšni skupnosti bodo živeli, temveč so odvisni od odraslih, ki se odločajo v njihovem imenu. Zame osebno je bolj zdravo, da otroci odraščajo v mešani skupnosti in imajo možnost oblikovanja osebnosti iz moškega in ženskega pogleda, saj je za odraščanje ta izkušnja bolj pozitivna in sprejemljiva. Hkrati pa se je treba zavedati, da tradicionalna družina ne zagotavlja garancije, da starši v družini, kjer imajo različne težave (alkohol, droga, zanemarjanje otrok otroke vzgojijo v pozitivne in zdrave osebnosti. Vendar te garancije ne zagotavlja niti istospolna skupnost. U Odrasli si želijo otrok - tudi istospolni partnerji, ki bi želeli imeti otroka oziroma ga posvojiti, je pa velika dilema, ali imajo tudi to pravico; da lahko otroka posvojijo in ga vzgajajo v duhu drugačnosti. W Še več dilem se pojavlja v okolju, kjer je prisotna nestrpnost do drugega spola. Iz nje izvira tudi način vzgoje otrok. Šolstvo se bo zagotovo znašlo pred novo preizkušnjo. Že sedaj se srečujemo z izjemno obsežnim naborom težav: nevzgojenost, nestrpnost, zavedanje in izkoriščanje pravic ter odsotnost odgovornosti, razvajenost, agresivnost, nasilje, kar zelo težko obvladujemo, saj se otroci in tudi starši vedno znova sklicujejo na svoje pravice. Mnogokrat tudi na pravico izločanja tistih, ki jim niso všeč ali po njihovi meri. Zagotovo se bodo ob norčevanju iz otrok, ki živijo ali v enostarševskih družinah ali ločenih družinah pridružile še nove težave - otroci, ki bodo imeli ali imajo za starša istospolna partnerja, saj je to za naše razmere nekaj nenormalnega. Glede na nestrpnost ljudi v zadnjih letih menim, da bo te še več, saj zelo težko sprejemamo drugačnost. V šolah se trudimo blažiti negativne razprave na to temo, a priložnosti za to je zelo malo. Prav tako je v tem trenutku težko napovedati, ali bodo te spremembe zakonodaje vplivale negativno ali pozitivno na otroke, saj bo izjemno pomembno, kako bomo odrasli otroke obremenili s svojimi pogledi. Sem tudi mnenja, da bi pred sprejetjem tako pomembnih sprememb morali preudarno oceniti posledice iz različnih strokovnih vidikov, še posebej pravico do posvojitve otrok istospolnih partnerjev. Ob koncu razmišljanja želim izpostaviti naslednje: danes smo v šolah priča mnogim negativnim pojavom, kot so nestrpnost, izločanje posameznikov ali družin, psihičnemu nasilju, neodgovornosti, sklicevanju na številne pravice in pogosto nimamo pozitivnih sogovornikov v starših. Tako bi morala biti najprej za vsakega izenačena pravica do sprejetosti in vključenosti v skupnost. ■ Deklaracija človekovih pravic: moč, argument, soglasje? ^ Peter Rožič Ob žgočem in občutljivem vprašanju definicije zakonske zveze in družinskih razmerij se v Sloveniji tako zagovorniki kot nasprotniki novele ZZZDR sklicujejo na človekove pravice. Večkrat navajana Splošna deklaracija Združenih narodov o človekovih pravicah (1948) pogosto služi v bran nasprotujočim si argumentom. Je Deklaracija tako postala zgolj pretveza za brezosnovni argument moči? Ali pa je v njej le najti moč argumenta? Morda celo argumenta, ki je univerzalen oz. splošen, kot to predpostavlja sama Deklaracija? Ali pa gre -kot morebiti tudi pri sami Deklaraciji - zgolj za posledico soglasja, ki je neodvisno tako od moči kot od argumenta? Ta precep sicer ni povsem nov. Podoben je zadregi enega od 'očetov' Deklaracije. Maritain: univerzalnost in narava Jacques Maritain je bil eden od ključnih avtorjev Deklaracije. Kot mnogi drugi pisci tega dokumenta je Maritain trdil, da lahko vsi ljudje in narodi prepoznamo in priznamo t. i. osnovne naravne pravice. Drugače rečeno, določene pravice so za vse in same po sebi univerzalne. Univerzalnosti človekovih pravic po Maritaino-vo botruje razlog, da temeljijo na naravnem pravu. Naravno pravo namreč predstavlja splošno merilo ravnanja, ki je objektivne narave. Merilo je v pomoč pri izvajanju človekovih pravic in pri razsojanju med raznolikim sklicevanjem nanje. Takšno univerzalno merilo je tudi v nasprotju s tradicijo etike liberalizma, ki pravice ne postavlja v objektivni red, kaj šele v okvir človekovih dolžnosti (več spodaj), ki izhajajo iz stremljenja po skupnem dobrem. Toda za razliko od nekaterih drugih zagovornikov človekovih pravic je pravkar omenjeni Maritain menil tudi, da se ljudje zmoremo povsem strinjati glede temeljnih človekovih pravic, ne da bi se strinjali tudi glede njihovih (filozofskih) osnov. To seveda ne pomeni, da je bil Maritain kot eden najvidnejših katoliških in političnih filozofov 20. stoletja relativist. Maritain je trdil, da so prav temeljne in neodtujljive pravice tiste, ki so po naravi pred časom in določeno družbo (antecedenčne in primordialne), zato so jim vsem nadrejene. Vendar pa po njegovem mnenju osnovne temeljne pravice kljub svoji nadčasovnosti in naddružbenosti ostajajo naravne in temeljijo na odnosu do skupnega dobrega. Skupno dobro, ki je osnova vsaki družbi, je zato bolj temeljno kot posameznikovo dobro, a obe dobri se med seboj ne izključujeta, ampak se soodvisno dopolnjujeta. Zato so tudi človekove pravice oz. pravice človeka nad voljo posameznika ali posamičnih interesnih skupin, ne pa tudi nad skupnim dobrim, ki je univerzalno - kot naj bi bile univerzalne tudi človekove pravice. Toda kaj je skupno dobro? In kako se je glede temeljev osnovnih naravnih pravic možno ne strinjati kljub splošnemu strinjanju o vsebini le-teh? Ob številnih teorijah družbe pričujoči prispevek podaja le nekaj okvirnih točk za razmislek o teh vprašanjih. Kočljivost ideje o dostojanstvu Obstajajo seveda pogledi, ki zaobidejo ali celo zavračajo pojem skupnega in naravnega dobrega. Takšni pogledi izključujejo že samo možnost človekovih pravic. Le-te namreč presegajo voljo posameznega človeka ali sistema. Namen človekovih pravic, ki za Maritaina in Deklaracijo temelji na ideji človekovega dostojanstva, je prav zaščita posameznika in omogočanje človeka vrednega razvoja. Je pa res, da nekateri filozofi naravnega prava ne utemeljujejo na človekovem dostojanstvu. Alasdair Maclntyre na primer trdi, da človeške pravice pravzaprav napačno pojmujejo človeka, in sicer kot avtonomnega posameznika, čigar neoprijemljivo dostojanstvo ni vključeno v širšo družbeno mrežo. Še več, za Maclntyra pretirano poudarjanje pravic zoži jedro etičnega ravnanja, saj etika sloni na tradiciji in družbenih odnosih, ki so bistveni za človekovo vrednost in istovetnost. In nazadnje, za Maclntyra poudarjanje človekovih pravic podčrtuje pomen posameznika in države na škodo pomembnosti vmesnih oz. posredniških institucij, kot so družina, šola ali skupnost. Pretirano sklicevanje na idejo človekovega do- stojanstva kot vira pravic je zato lahko filozofsko kočljivo. Pravice kot dolžnost Se pa Maritain in MacIntyre strinjata, da temeljne človekove pravice v bistvu predstavljajo bolj dolžnosti (t. i. neobhodne dolžnosti) kot pa zgolj pravice kot take. Na primer, z vidika mednarodnega prava, osnovanega na naravnem pravu, so človekove pravice najprej splošna merila, ki so skupna raznim kulturnim in verskim okoljem, njihovo izvajanje (in posledično zaščito) pa nadzoruje mednarodna skupnost vseh družbenopolitičnih skupin. Človekove pravice, osnovane na dolžnostih, s tem služijo širšemu namenu preverbe delovanja političnih družb in njihovih članov. Še več, povezava dolžnosti in pravic je za Maritaina zakoreninjena v dostojanstvu osebe. Logika je sledeča: če je človek moralno zavezan k stvarem, ki so nujne za njegovo izpolnitev, potem ima tudi pravico do takšne izpolnitve. Na primer, če so starši moralno obvezani skrbeti za svoje otroke, potem sledi, da imajo pravico do dela, da lahko svojo obvezo izpolnijo. Maritain kljub poudarku na dostojanstvu človeka v pravicah ne vidi nečesa, kar nekomu pripada takoj in že samo po sebi. Tako mislijo pristaši bolj liberalnih družbenih teorij. Pravice za Maritaina pravzaprav predstavljajo najprej določeno splošno upravičenje, ki kot tako pripomore k skupnemu dobremu in k človeškemu razvoju. Filozofsko upravičljivo razločevanje na podlagi temeljnih naravnih pravic se torej ne začne z vprašanjem, kaj mi pripada oz. do česa sem upravičen, ampak kako posameznika zavarovati oz. razviti glede na njegovo in skupno dobro. Zato tudi sklicevanje na človekove pravice z argumentom moči (določenih malodane vase zaverovanih skupin) ne more preseči argumenta skupnega dobrega, ki ga Deklaracija predpostavlja. ^^ Otroka ne moremo razumeti kot pravice te ali one osebe, tega ali onega zakonskega para. Kot oseba ima tudi otrok svoje dostojanstvo in ne more biti enačen s pravico. Je pa dolžnost staršev in družbe, da otroku omogočijo in nudijo pravico in pogoje za dostojno življenje. Dilema Če imajo torej človekove pravice svoj univerzalni temelj v argumentu naravnega prava in v dostojanstvu, ki je osnovano na dolžnostih za dosego skupnega dobrega, kako je potem mo- goče, da bi se nujno ne strinjali glede teh temeljev, ampak samo soglašali glede vsebine? Maritain je menil, da bi bilo (politično) manj koristno iskati skupno in razumno utemeljevanje praktičnih zaključkov, ki izhajajo iz pravic. Bal se je namreč skrajnosti arbitrarnega dogmatizma na eni strani in na drugi popolnega nestrinjanja glede pravic zaradi nespravljivih razlik med raznimi kulturami. Zato je Maritain podpiral moč soglasja, za katerega pa je vendarle trdil, da temelji na naravnem pravu. Glede na tradicijo naravnega prava namreč obstajajo resnice, ki presegajo tradicijo posameznih družbenih okolij. Te resnice nudijo objektivno merilo, glede katerega se lahko meri pravičnost posameznika in družbe. Naravno pravo tako nudi okvir, v katerem pojem dolžnosti do skupnosti tako posamezniku kot družbi omogoča razumno presojo v konkretnih situacijah. Maritain pa je glede človekovih pravic šel še dlje kot naravno pravo. Glede na grozovito izkušnjo druge svetovne vojne je želel, da se svetovna skupnost obveže k določenim temeljnim pravicam posameznika in družbe, ki temeljijo tako na skupnem dobrem kot na dostojanstvu osebe. Trdil je, da svet potrebuje univerzalna moralna merila. Zato tudi ne preseneča njegova spravna drža do spregleda eksplicitnega skupnega fi- lozofskega temelja glede že doseženega soglasja o vsebini temeljnih pravic. Zaključek Človekove pravice predstavljajo enega izmed temeljev Ustave Republike Slovenije. Jasno je, da je "priznanje prirojenega človeškega dostojanstva vseh članov človeške družbe in njihovih enakih in neodtujljivih pravic temelj svobode, pravičnosti in miru" nujno tudi v Sloveniji (Deklaracija, Preambula). Ta "skupen ideal vseh ljudstev^' torej ni le klic k uporabi argumenta moči, ampak sloni na univerzalnem prepričanju, da smo "obdarjeni z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje" (Deklaracija, 1. člen). Univerzalnost, ki temelji na razumu in objektivnosti, je tako zasidrana v argumentu tradicije naravnega prava. Zato tudi soglasje pri Deklaraciji ni zgolj soglasje v pragmatičnem smislu, po katerem bi pravice zgolj 'koristile' človekovemu in družbenemu napredku. Pri Deklaraciji gre za implicitno, a utemeljeno soglasje. Vsebina Deklaracije - in s tem vsebina pravic - je tako neločljivo povezana s temeljnim argumentom Deklaracije, ki združuje idejo dostojanstva osebe in skupnega dobrega. Zato v okviru trenutnih debat o zakonskih razmerjih otroka ne moremo razumeti kot pravice te ali one osebe, tega ali onega zakonskega para. Kot oseba ima tudi otrok svoje dostojanstvo in ne more biti enačen s pravico. Je pa dolžnost staršev in družbe, da otroku omogočijo in nudijo pravico in pogoje za dostojno življenje. Ali kot pravi 29. člen Deklaracije: "Vsakdo ima dolžnosti do skupnosti, v kateri je edino mogoč svoboden in popoln razvoj njegove osebnosti" (poudarek avtorja). Ker imaš dolžnost, imaš tudi pravico. ■ Literatura Maclntyre, Alasdair (1991): Community, Law and the Idiom and Rhetoric of Rights. V: Listening 26. Maritain, Jacques (1943): The Rights of Man and Natural Law. New York: Gordian Press. Maritain, Jacques (ured.) (1949): On the Philosophy of Human Rights. V: Human Rights: Comments and Interpretations. New York: UNESCO, Columbia University Press. Maritain, Jacques (1951): Man and the State. Chicago: Chicago University Press. Pravica do prave družine: neodtujljiva pravica vsal