50
Narodne stvari,
Nošnja Slovencev tržaške okolice.
Nošnja naših tukajšnjih Slovencev se je mnogo spre-nenila v nekterih letih, zlasti blizo mesta. Naj povejo ,Novice", kakošna je bila ta nošnja nekdaj, in kakosna e dandanašnji. Marsikaj narodovega se je v tem oziru Dogubilo — škoda!
Cesar se še jez spominjam, so nosili možki sploh selo široke črne klobuke z lepo črno svilno prevozo ili tako imenenovano žnoro, ki je od zad nekoliko doli visela. Vsak klobuk te baze je stal najmanj petnajst goldinarjev. Nosili so vendar pa tudi zlasti pozimi ali ob 3urji, precej dragocene kape. Takih kap (kučem) se sicer še vidi tu in tam, pa le redko. Narejene so iz lične In nježne kožuhovine; zgoraj so pokrite z zeleno svilo-rino, spred so precej nizke, zad pa visokeje; veljajo 2elo 28, tudi 30 goldinarjev! Nikdar nisem mogel prav izvediti, zakaj da so tako drage. Čevlji njihovi so bili aa gornji strani na dolgo odprti, in so imeli spred precej velike sreberne zapone (fibje). Nogovice so jim bile sploh modre (plave) barve in dolge do kolen. Hlače so nosili črne suknene, ki pa so jim segale le do kolen; bile so široke in na vsaki zunanji strani zdolej razklane skorej več ko za en palec. Zarobljene so bile z rudečim suk-nom; spredej so imele dva žepa (aržeta) ravno tako zarobljena, pa zraven še okinčana z rumeno svilo, kakor ste bili okinčani tudi obedve zvunanji  strani  na dolgo,
namreč od vsakega druzih dveh ondašnjih žepov doli do precepa (to je, do mesta, kjer so razklane). Gornja oprava (obleka) jim je bil jopič (jaketa) suknen, črne barve, zarobljen kakor hlače, zraven in okoli gumbnic okinčan z rumeno svilo. Na vsaki strani je bila vrsta precej širokih srebernih gumbov (betonov), ki so jim lepo rožljali, kadar so hitro hodili ali tekali. Pod tem jopičem so nosili brezrokavnik (kamižolo), narejen iz bele in pa orisane tkanine. Tudi na njem ste bili dve vrsti gumbov enakih onim, ki so jih imeli na jopiču. Mladenči so imeli navado, pripenjati na klobuk ob nedeljah in praznikih šopek cvetlic, zlasti če mu ga je ljuba dala. Namesti suknenih črnih hlač so nosili poleti večidel prtnene bele, pa nogovice tudi bele.
Al zdaj se ne vidi več ne omenjenih klobukov, ne okinčanih hlač, jopičev in kamižol, ne tacih čevljev, ne zapon na njih. Sirokeje klobuke nosijo le, kadar se vežbajo kot vojaki, ali kadar so v paradi. Za to jim pa pripomaga tržaška srenja (magistrat). Glavno pokrivalo jim je zdaj razno; hlače, jopič in brezrokavnik so nemarno napravljeni — brez nobenega kinča. Tisti, ki so bliže mesta, posnemajo celo proste meščane, kar se tiče oprave, ravno kakor tudi — živetja! Jezik slovenski pa vendar med sabo še zmiraj govore; slišiš jih po Trstu povsod.
Kar se pa tiče žensk, nosijo sicer še vedno bele peče kakor prave Kranjice; tudi kratke jopice so še zmiraj bolj navadne, čeravno so jih nektere tu in tam opustile; tako imenovanih kril in nogovic lepo nabranih ne vidiš več med njimi. Njih čevlji so bili nekdaj tako odprti, da, kadar niso imele nogovic, so se skorej vidili prsti na nogah. Vse se je temu čudilo; kaj posebnega so bili tudi napetki, ki so bili neobične visokosti in pa tanki. Zdaj se ne zapazuje nič tacega več med njimi, kakor tudi njih nekdanji čarobni glavni kinč ne, ki je bil v navadi pri zaročnicah, kadar je bila poroka. Pravijo, da ga je bil odpravil rajnki faj-mošter Eržen, ki ga neki ni mogel trpeti. — Je li to pravo, naj sodi narod sam!                            J. G. V.