125 Stati in obstati 15(2019): 125-135 https://doi.org/10.26493/2590-9754.15(30)125-135 Peter Kovačič Peršin ANDREJ GOSAR IN NJEGOVA DRUŽBENA UREDITEV Andrej Gosar (1887–1970) je bil med vojnama najpomembnejši teo- retik družbenogospodarske teorije, avtor samoupravne ljudske demo- kracije in vodilni ideolog krščanskega socializma. Veljal je za nasledni- ka Janeza Evangelista Kreka. Danes teoretiki, ki iščejo ustreznejši model za demokratično funkcioniranje družbe in socialno pravično ureditev, odkrivajo aktualnost njegovih družbenih in gospodarskih konceptov. Na Gosarjeve zasnove novega družbenega reda je močno vplivalo njegovo življenje. Rojen v kmečkem okolju, ki mu je znosnejši gmotni položaj prinesla socialna akcija Janeza Evangelista Kreka, je čutil pot- rebo, da nadaljuje njegovo delo. Odločil se je za študij prava na dunaj- ski univerzi, da bi se usposobil za politično in socialno delo. Doktorat iz prava je končal ob koncu 1. svetovne vojne in se takoj vrnil v Ljubljano, kjer je bil imenovan v Narodno vlado za Slovenijo kot poverjenik za so- cialo. Nato je bil na listi SLS izvoljen v ustavodajno skupščino Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Tu se je zavzemal za federalni koncept dr- žave, za avtonomijo narodov. V letu 1927/28 je bil minister za socialno politiko in je uveljavil moderno socialno zakonodajo. Kot poslanec in minister se je soočal z neučinkovitostjo strankarske demokracije, doži- vel atentat na hrvaške poslance, razpust parlamenta in leta 1929 uvedbo diktature, kar je omogočilo kralju Aleksandru, da je začel izvajati uni- taristično politiko. Zaradi podrejanja voditeljev SLS tej politiki in za- radi razhajanja glede socialne politike je izstopil iz stranke ter odšel za profesorja na novoustanovljeno univerzo v Ljubljani. Ostal pa je do 2. 126 ŠTUDIJSKI VEČERI svetovne vojne predstavnik Kraljevine Jugoslavije pri Društvu naro- dov v Ženevi. Kot univerzitetni profesor je razvijal nov koncept demokratične družbene ureditve, ki ga je označil za samoupravo in ki naj bi zago tavljal pravično socialno politiko, zasnovano na uspešnem tržnem gospodar- stvu. Svojo teorijo je celovito predstavil v obširni monografiji Za nov družabni red, in sicer v dveh delih (1933, 1935). Prvotno je delo podna- slovil Sistem krščanskega socializma, a ga je zaradi prepovedi rabe ime- na socializem, ki jo je zahtevala okrožnica Quadragesimo anno1 Pija XI., spremenil v Sistem socialnega aktivizma. Vendar je ideji socializma ostal zvest in je v imenovani knjigi to pojasnil: »V okrožnici Quadragesimo anno so naznačeni skoro vsi važnejši gospodarski in socialni nauki, ki tvorijo idejno ogrodje krščanskega socializma v našem smislu.« (Gosar 1933, 156) Gosar je torej dosledno vztrajal pri teoriji krščanskega socializma, kakor ga je deklariral ob vstopu v politiko Slovenske ljudske stranke. Na 5. katoliškem shodu (l. 1923) v Ljubljani je izrazil svoj radikalni program, ki pa ga vodstvo SLS ni sprejelo v program: Tovariši, tovarišice! Izmed vseh vprašanj, ki se bodo te dni obravnava- la na zborovanjih V. katoliškega shoda, je brez dvoma najvažnejše social- no vprašanje. Človeku je treba najprej, da more živeti. Brez tega bi morali ostati vsi sklepi in vse resolucije o verskem in prosvetnem napredku naše- ga ljudstva nujno le prazna beseda … Tudi ureditev političnih zadev je ne- mogoča, dokler niso socialne razmere vsaj za silo znosne, dokler niso vsaj najtežja socialna vprašanja rešena. (Gosar 1932, 61) Vsa naslednja leta je med njim in ideologom političnega katolicizma Alešem Ušeničnikom, profesorjem filozofije in sociologije na Teološki fakulteti, potekala polemika o socialnih vprašanjih in politiki klerikal- 1 Pij XI. je v okrožnici obsodil krščanski socializem: »Religiozni socializem, krščanski socializem so protislovni izrazi: nihče ne more biti obenem dober ka- toličan in pravi socialist. […] Socializem se […] ne more spraviti v sklad z verski- mi nauki katoliške Cerkve, zakaj njegova zamisel družbe je popolnoma tuja krš- čanski resnici.« (1931, 215–16) Ta doktrinarna obsodba krščanskega socializma je povzročila razkol katoliškega tabora na Slovenskem. 127 PETER KOVAČIČ PERŠIN ne stranke. Gosar je opozarjal na drsenje katoliške politike v fašizaci- jo, a zaman. Leta 1939 je nasprotoval politizaciji ljubljanskega kongresa Kristusa kralja, ki naj bi demonstriral politično moč Cerkve, a se je njena šibkost pokazala že čez dve leti ob okupaciji in razkosanju Slovenije in nato nje- ni zablodi v bratomorno vojno. Sredi vojne in državljanskega spopada je leta 1943 objavil knjižico Eden je Gospod, misli o Božjem kraljestvu na zemlji. Tu odpre za tedanjo katoliško teologijo sporno misel, da Božje kraljestvo in institucija Cerkve nista eno in isto. Božje kraljestvo razume kot duhovno občestvo tistih, ki žive po evangeliju, četudi niso kristja- ni ali verujoči (22–23). Ne sodijo pa vanj pripadniki Cerkve, ki jo razu- mejo kot politično institucijo. Poudaril je, da je Kristus kralj ubogih in da mora biti Cerkev predvsem prostor ubogih, ne oblastniška struktu- ra. Glede na vojne grozote je opozarjal, da so takšni časi najplodnejši za rast osebne vere. Kajti božje kraljestvo se ne gradi s politiko in močjo, saj tudi ni uresničljivo na zemlji.2 Doživel je odklonilno stališče sloven- ske katoliške Cerkve in njenega ekleziologa Grivca, čeprav je danes raz- vidno, da je bil tudi v teh pogledih predhodnik 2. vatikanskega koncila, ki v konstituciji Gaudium et spes podaja enaka stališča. V tistih čas ih pa so veljali takšni pogledi za protestantske. Binkoštni teolog Peter Kuzmič se v svoji razpravi Cerkev in Božje kraljestvo ukvarja prav s tem vprašan- jem in ugotavlja: »Reformatorji so Božje kraljestvo izenačili z nevidno Cerkvijo.« (Kuzmič 2018, 55) Gosar je razumel, da je eden bistvenih elementov krščanstva in krš- čanskega občestva socialna skrb in socialna politika, in ne le dobrodel- nost do sočloveka. Zato je videl enega glavnih pogojev »za utrditev bož- jega kraljestva v naši dobi, da se katoličani resno in odločno zavzamemo za rešitev modernega socialnega vprašanja« (1943, 55). Razumel pa je tudi, da je reševanje socialnega vprašanja prvenstvena politična naloga: 2 »Pravo in zares pristno krščansko življenje ni bilo nikdar bistveno odvisno od vnanje, svetne moči in oblasti Cerkve, ni nikdar iz nje raslo, pač pa je le prevečkrat ob nji hromelo in hiralo. O tem priča cerkvena zgodovina vseh časov od apostolov do danes.« (1943, 118) 128 ŠTUDIJSKI VEČERI Kdor bi hotel danes uresničevati krščansko pravičnost brez določenega socialnega programa, bi s tem samo dokazoval, da ni doumel bistva in po- sebnosti sodobnega gospodarskega življenja in njegovega ustroja. (1933, 143) Gosar je med vojno ostal nevtralen, čeprav je zagovarjal odpor zoper okupatorja. Ni se pridružil OF, ker je odklanjal revolucijo. Politično se je angažiral šele l. 1944, ko so zahodni zavezniki skušali doseči združi- tev partizanske in dela nekompromitirane domobranske vojske v eno- ten upor. Gosar naj bi bil eden ključnih dejavnikov procesa združitve. Del vodstva domobrancev s polkovnikom Peterlinom na čelu je načrto- val odstavitev Rupnikovega poveljstva domobrancev in pridružitev par- tizanski vojski. Kot legalisti so storili napako, da so Rupnika obvestili o načrtu, ta pa jih je izdal okupatorju. Gestapo je vodilne aretiral, tudi Gosarja, in jih poslal v Dachau. Po vrnitvi iz internacije so komunistič- ne oblasti Peterlina in njegove oficirje likvidirali. Gosar se je zaradi bo- lezni vrnil domov šele konec leta 1945 in se tako izognil procesu. Oblast mu je pozneje dovolila okrnjeno profesuro na univerzi. Po vojni je do- končal svoj zadnji spis Glas vpijočega v puščavi, 20 let ideoloških trenj in težav v slovenskem krščanskem socialnem gibanju in v njem analiziral klerikalno politiko, ki »je zabredla v plitvo posnemanje fašistične korpo- racijske ureditve«, v tragedijo bratomorne vojne in privedla integristični katolicizem do zloma. Poudaril je tudi, da ob tej politiki ni bilo mogoče pred vojno z reformami doseči nujnih družbenih reform in nato ne na- rodne osvoboditve, zato krščanski socialisti niso imeli druge izbire kot skupen boj s komunisti. (1987, 131) * * * Andrej Gosar je svojo vizijo družbene preobrazbe zasnoval na novi obliki demokracije, na samoupravi ljudstva, in na socialni enakoprav- nosti vseh prebivalcev, ki naj jo zagotavlja učinkovito narodno gospo- darstvo. Poudaril pa je dejstvo, da je mogoče te cilje uresničiti le v okvi- ru suverene narodne države in samostojnega narodnega gospodarstva, 129 PETER KOVAČIČ PERŠIN ki je v sodobnih pogojih nujno vpeto v mednarodne gospodarske toko- ve, saj ne more biti samozadostno, mora pa ohraniti svojo samostojnost. Gosarjeva teorija samoupravne demokracije izhaja iz kritike ne- učinkovitosti politične parlamentarne demokracije. To je bila ena ključ- nih tem medvojnega družboslovja v Evropi pa tudi temeljno izkustvo njegovega političnega udejstvovanja. Ugotovil je, da parlament politič- nih strank rešuje le interese politikov oziroma kapitala, od katerega so odvisni, zato je koruptiven, neučinkovit in utrjuje diktat partitokracije, kar vodi v diktaturo. Tako sta se razvila predvojna fašizem in nacizem. Dejanska vladavina ljudstva (consensus populi) zahteva enakopravno odločanje vseh državljanov o vseh zanje pomembnih področjih življen- ja. Zato se mora demokratično odločanje odvijati od spodaj navzgor, od najmanjše družbene enote do državnih ustanov. Tak samoupravni sis- tem uveljavlja načelo subsidiarnosti, kjer o stvareh, ki zadevajo določe- no družbeno enoto, odločajo izključno njeni člani. V ta namen ima tudi vsak državljan pravico do glasovanja o vseh zadevah, ki se tičejo njega. Zato imajo tako pokrajinski kot državni parlament več zborov, ki od- ločajo o zadevah njihove pristojnosti. Vsak državljan pa ima pravico do volilnega glasu za vsa področja, ki zadevajo njegov družbeni položaj: npr. delavec kot pripadnik skupine delojemalcev, kot pripadnik doma- čega volilnega okrožja, kot državljan za vprašanje javnih dejavnosti in kot pripadnik družbenih organizacij (sindikata ali stranke). S tem na- činom odločanja je omejil pristojnosti političnih strank, ki so v obsto- ječem demokratičnem sistemu edini dejavnik odločanja, kar ni v skla- du z dejansko vladavino ljudstva. Takšno samoupravno načelo naj bi se uveljavljalo tudi na gospodarskem in upravnem področju. Tako ima npr. tudi delavec pravico glasovati o vseh zadevah, ki se ga tičejo (plača, de- lovni čas, socialna zaščita, razvoj podjetja itd.). * * * Drugi steber družbene stabilnosti sta po Gosarju učinkovito gos- podarstvo in socialni red, ki zasledujeta načela socialne pravičnosti. 130 ŠTUDIJSKI VEČERI Zaveda se, da je reševanje socialnih vprašanj bistveno odvisno od gos- podarstva: »Socialno vprašanje [je] v prvi vrsti gospodarsko vprašan- je.« (1994, 19) Temeljna načela njegove gospodarske in socialne reforme bi bila sledeča: narodnega bogastva ne zagotavlja v prvi vrsti kapital, ampak izhaja iz dela vseh delavcev. Največje zlo, ki je krivo za socialno bedo, je v tem, da v modernem gospodarskem življenju vlada izključno kapital, in ne delo. Podlaga pravičnemu družbenemu redu pa je delo. Da bi slednje dobilo svojo vrednost, je potrebna korenita reforma kapitaliz- ma. Za učinkovitost sodobnega gospodarstva je seveda nujno zasebno lastništvo, ki daje posamezniku stvarno možnost odločanja o proizvod- nji in porabi dohodka. Drugi njuni pogoj je upoštevanje tržnega nače- la: vrednost proizvoda in s tem višino plačila določa trg. In ker le uspeš- no gospodarstvo lahko zagotavlja socialno stabilno družbo, je bistveno, kdo odloča o gospodarskih in socialnih vprašanjih. Delavec ima v vsem pravico do soodločanja. Gosar se zaveda dileme svoje gospodarske teorije: Kako tržno (menjalno) gospodarstvo tako urediti, da bo istočasno, ko služi zasebnemu stremljenju po čim večjem dobičku (kar je gonilna sila gospodarstva), prav tako tudi v polni meri ustrezalo splošnim koristim in potrebam družbe. (1994, 51) Primerjalno ugotavlja, da marksizem to vprašanje rešuje z revolucio- narno odpravo gospodarskih zakonitosti in s podržavljanjem vsega pre- moženja, katoliški solidarizem pa le z zahtevo po moralni preobrazbi. Oba odgovora sta po njegovem neučinkovita. Tako imenovano tretjo pot Gosar trasira tako v razmejitvi do korporativističnega kapitalizma kakor do marksističnega socializma. Tretja pot mora temeljiti na zako- nitostih tržne ekonomije. Gosar izhaja iz sledečih stališč: jedro tržnega gospodarstva leži v zasebnem gospodarskem ravnanju ljudi. Temelji za- sebnega tržnega gospodarstva so svoboda v izbiri dela in potrošnje ter zasebna lastnina. Zasebna lastnina je z narodnogospodarskega in druž- benega vidika pomembna v trojnem pogledu: 1. kot pravica razpolagati z gospodarskimi dobrinami, 131 PETER KOVAČIČ PERŠIN 2. kot sredstvo za pridobivanje dohodkov, 3. kot dejstvo, da daje neko mero politične moči in vpliva. Tržno gospodarstvo obvladujeta načelo pridobitništva in kapitalizaci- ja produkcijskih sredstev […]. V tržnem gospodarstvu so najpomembnejši pojav cene […]. Dobiček je osrednja točka, okrog katere se suče vse gospo- darstvo […]. V tržnem gospodarstvu je jedro vsega gospodarskega ravnan- ja ljudi pridobivanje in potrošnja … (1933, 342–459) Tu pa mora nastopiti država s svojo socialno regulativo. Da bi tak sistem uspešno deloval, je nujno uvesti podružbljeno gos- podarstvo. Gre za gospodarski sistem, ki sicer dopušča zasebno lastni- no, vendar jo država močno regulira in tudi omejuje, se pravi podružb- lja, prednost pa daje vsem oblikam skupne (podružbljene) lastnine: solastništvu, zadružni lastnini itd. Podružbljeno je tisto gospodar- stvo, ki sicer temelji na zasebni lastnini in kapitalu, ohranja tržne za- konitosti in zasleduje dobiček, a je hkrati z zakoni regulirano tako, da uveljavlja načela socialne pravičnosti. Gospodarstvo, ki zahteva do- sledno socialno politiko v smislu regulative dohodka in kapitala, je mogoče organizirati le na osnovi vnaprejšnje celovite reforme gos- podarskega sistema. To vključuje podržavljenje naravnih virov, ki so občega pomena, vključuje agrarno reformo, razpršitev lastnine pro- dukcijskih sredstev in kapitala, in sicer s podržavljanjem in komuna- lizacijo velepodjetij ter važnejših produkcijskih sredstev, s podružblja- njem dohodkov od kapitala, s pospeševanjem oblik zadružne lastnine in proizvodnje, tudi s pozadruženjem, solastništvom in sindikalizacijo podjetij itd. (1935, 381–404) Država mora sistemsko zagotavljati pravič- no prerazporeditev premoženja in dohodkov s pravičnimi plačami za delo, solastništvom delavcev v podjetjih in posebno obdavčitvijo raz- košne potrošnje, posebno luksuza in kapitalskih dobičkov. Gosar ob teh zahtevah poudarja tudi učinkovitost takega gospodarskega siste- ma. Namreč, participacija delavcev pri solastništvu in soupravljanju podjetij, s tem pa tudi pri delitvi dohodka, je učinkovita tudi zato, ker 132 ŠTUDIJSKI VEČERI delavca navaja k zavzetosti pri delovnem procesu in odgovornosti za dobro gospodarjenje. Gosar načelo tržnega gospodarstva zagovarja zaradi njegove učin- kovitosti. V tem kontekstu polemizira z marksistično vrednostno teo- rijo in s planskim gospodarstvom kot neučinkovitim. Strnjeno so nje- gova stališča o tem vprašanju sledeča: Marx je zasnoval svoj gospodarski sistem v glavnem na vrednostni teo- riji. Edini vir menjalne vrednosti dobrin mu je delo […]. V blagu je toli- ko menjalne vrednosti, kolikor je v njem dela. Kapitalist si prilašča delav- čevo »večvrednost«, ker mu ne plača dela, kolikor ga vloži v proizvod […]. Ta nauk je zgrešen zato […], ker se vrednosti blaga ne da objektivno oceni- ti. Blago je vredno toliko, kolikor je mogoče zanj na trgu dobiti […]. Vred- nost blaga ni hkrati tudi njegova cena. (1994, 44) Ceno blaga pa določa potrošnja, se pravi trg. Gosar se zaveda, da pri uvedbi podružbljenega gospodarstva s poli- tiko reform nastopa seveda vrsta težav, čeprav ne gre za radikalno revo- lucionarno spremembo sistema. Vprašanje podružbljenja obsega dva problema: problem svobode in njenih omejitev v posameznih gospodarstvih ter problem smotrne organi- zacije in vodstva narodnih gospodarstev in njihovih medsebojnih odno- sov. (1994, 145) Ko država omejuje gospodarsko in politično premoč velekapitala z ukre- pi za pravilno porazdelitev in omejitev zemljiške posesti, ko torej omejuje zasebno podjetništvo in finančno gospostvo kapitalistov v gospodarstvu in politiki, mora upoštevati načelo pravičnosti in spoštovanja zasebne pobude in lastnine (1935, 553). Ob tem pa mora izvesti tudi ustrezno or- ganizacijo gospodarstva, da slednjemu zagotovi avtonomnost v odno- su do politike. Lastnost podružbljenega gospodarstva je po Gosarjevem namreč prav v ločitvi vodenja gospodarstva od politike. Ko se vpraša, na katerem principu je to mogoče, odgovarja: pogoj za usklajeno funk- cioniranje družbe in doseganje obče blaginje predstavlja samouprav- ni princip demokracije in družbene ureditve, ki omogoča povezovanje 133 PETER KOVAČIČ PERŠIN »najvišjih gospodarskih organov v deželi in državi z ustrezajočimi naj- višjimi političnimi organi v eno samo celoto« (1935, 482). Tak enoten or- gan je voljeni državni parlament, ki je sestavljen in ustreznih zborov. Opozoriti velja tudi, da Gosar izrecno poudarja, da je mogoče socialno državo zagotoviti le v okviru podružbljenega narodnega gospodarstva. […] Podružbljanje gospodarstva [je] mogoče le v okviru posameznih narodnih gospodarstev [… in] samo na temelju primerne avtoritete in sile. (1935, 332; 354) * * * Tretji in nepogrešljiv steber samoupravne družbene ureditve pred- stavlja uresničevanje etičnih načelih, po katerih naj se organizira druž- beno in gospodarsko življenje. Gosar je dal poudarek osebni morali, ki jo mora oblikovati šola, javno mnenje in ravnanje vodilnih ljudi druž- be. Na etičnih načelih človekovih pravic in dolžnosti do skupnosti, svo- boščin in socialne pravičnosti zasnovana družbena ureditev zagotavlja dostojanstvo osebe in družbeno stabilnost. Gospodarstvo, zasnovano na etičnih načelih, ki jih omogočajo samoupravna družbena kontrola, konsistenten pravosodni sistem, pravična socialna regulativa, učinkovi- to delovanje javnih služb in tudi transparentno gospodarjenje z držav- nim in zasebnim premoženjem, zagotavlja družbeno stabilnost in pri- merno blaginjo vsem državljanom. Na teh izhodiščih je razvil koncept ustavnega reda in zakonoda- je, ki morata omogočiti učinkovito in odgovorno delovanje vseh javnih služb, delovanje stanovskih organizacij (sindikati itd.) in civilnih zdru- ženj. Posebej je razdelal področje socialne zakonodaje, da lahko skrbi za pravično prerazporeditev družbenega dohodka od proizvodnje, narod- nega premoženja in zasebnega kapitala. Socialna politika je po Gosarju temelj družbene stabilnosti. Da se zagotovi takšno preobrazbo družbe, je potreben socialni boj za družbene reforme, ki ga morajo voditi in re- gulirati zakonite ustanove: sindikati, civilna združenja, parlament itd. 134 ŠTUDIJSKI VEČERI Stabilen politični, gospodarski in socialni red je mogoče doseči le z re- formami, ne s prevratom, revolucijo, ki z nasiljem vnaša le še večji ne- red in razkroj družbe. A politična reforma družbe ne more biti učinko- vita, če ni hkrati zagotovljeno prosvetljevanje družbe z izobraževanjem in vzgojo v etičnih načelih. Le etična preobrazba posameznika in druž- be omogoča učinkovanje novega družbenega reda, se zaveda Gosar. * * * Za komuniste in levo krilo krščanskega socializma je bil Gosarjev načrt družbene ureditve utopičen. Ti so izhajali izključno iz trdega sindi- kalnega in političnega boja za delavske pravice in zahtevali revolucionar- no preobrazbo družbe. Za klerikalno politiko in kapitaliste pa je Gosar veljal za socialista in zanesenjaškega prevratnika, ki ruši stabilen druž- beni red. Gosar je tako s svojo teorijo ostal v politični praznini. Šele po- revolucijski proces demokratizacije je lahko uvedel samoupravni model družbene in gospodarske ureditve. Kardelj je priredil Gosarjevo samo- upravno družbeno ureditev, a jo je omejil z ideološkimi načeli realnega socializma. Prikrojil jo je svojim ideološkim konceptom, da bi ohranjal enopartijsko vladavino in s tem sistem realnega socializma, rečeno v be- sednjaku komunistične teorije: diktaturo proletariata, ki pa je dejansko bila diktatura komunistične partije. Kardeljev samoupravni socializem torej ni upošteval dveh bistvenih elementov dejanske demokracije, nam- reč političnega in ideološkega pluralizma ter v gospodarstvu načela tržne ekonomije, ki zagotavlja učinkovito gospodarstvo. Brez tega pa prebival- stvu ni mogoče zagotavljati ustreznih socialnih pravic. Zato njegov sis- tem samoupravljanja ni bil ne ekonomsko ne politično uspešen. V današnjih razmerah neoliberalnega kapitalizma in partitokratske vladavine pa bi Gosarjeva teorija samouprave najbrž predstavljala mož- nost, da se ljudstvu vrne demokratično odločanje po načelu subsidiar- nosti, državi moč političnega odločanja, pravosodnemu sistemu pa av- tonomijo, da se vzpostavi socialno vzdržen red in politična suverenost države. 135 PETER KOVAČIČ PERŠIN viri Gosar, Andrej. 1932. Razprave o družbi in družabnem življenju. Ljubljana: Jugoslovan- ska knjigarna. –––. 1933. Za nov družabni red: sistem krščanskega socialnega aktivizma 1; Uvod in osnove. Celje: Družba sv. Mohorja. –––. 1935. Za nov družabni red: sistem krščanskega socialnega aktivizma 2; Cilji in pota. Celje: Družba sv. Mohorja. –––. 1943. Eden je Gospod: misli o božjem kraljestvu na zemlji. Ljubljana: Nova založba. –––. 1987. Glas vpijočega v puščavi: dvajset let ideoloških trenj in težav v slovenskem kr- ščanskem socialnem gibanju. Separat. Ljubljana: Revija 2000. –––. 1994. Za nov družbeni red: sistem krščanskega socialnega aktivizma. (Skraj. izda- ja; prired. Lado Ločniškar). Celje: Mohorjeva družba. Kuzmič, Peter. 2018. »Cerkev in Božje kraljestvo.« Stati inu obstati 14 (27-28): 51–70/107–26. Pij XI. 1931. »Quadragesimo anno.« Acta Apostolicae Sedis 23 (6): 177–228.