Maja Klančnik Gruden ■ SOCIOLOŠKI VIDIKI POLOŽAJA IN VLOGE MEDICINSKIH SESTER V SLOVENIJI ŠTUDIJA PRIMERA UVOD Položaj in vloga medicinskih sester v bolnišnici zrcali tradicionalni položaj in vlogo žensk v dru- žbi. Zdravstveno nego stroka imenuje skrbstveni poklic, saj njena filozofija temelji na vrednoti skrbi za drugega (Smitek 2001). Skrbstveni poklici, npr. medicinske sestre, socialne delavke, nego- valke, učiteljice in vzgojiteljice, pa so tisti, za kate- re se zdi, da ustrezajo privzgojeni ženski iden- titeti. Saj - kot pravi Darja Zaviršek ( 1994b) - se ženske tudi danes, čeprav imajo možnost iz- biranja med vsemi poklici, še vedno najpogosteje odločajo za omenjene poklice. Po podatkih Petre Kersnič (2001) je bilo 31.3. 2001 med vsemi člani Zbornice zdravstvene nege - Zveze društev me- dicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije - samo 5% moških. Zdravstvena nega je eden tipičnih skrbstvenih poklicev, ki zaposlujejo veči- noma ženske. Skrbstveni poklici namreč ne na- sprotujejo »naravnim lastnostim« žensk, saj - gle- de na v preteklosti ustvarjene družbene ideologije - edini ustrezajo primarnim ženskim vlogam: biti gospodinje in matere. Kot študentka sem se srečala z vlogo medicin- ske sestre skoz izobraževalni proces. Tu so se mi najbolj vtisnili v spomin odnosi med medicinskimi sestrami in zdravniki. Kot ženska pa sem vzpo- redno s procesom oblikovanja lastne družine na lastni koži izkusila vso trpkost in zatiranost - kot se je izrazila Ann Oakley (2000) - družinskega skrbstvenega dela, ki je še vedno večinoma na ramenih žensk. Med omenjenima področjema so se začele risati podobnosti, ki sem jih želela pro- učiti. Z zaposlitvijo v ljubljanskem Kliničnem cen- tru se je izoblikovala odločitev za izvedbo študije primera položaja srednjih medicinskih sester na Kliničnem oddelku za žilne bolezni v Ljubljani, ki mi je bil dodeljen kot matični oddelek. Medicinske sestre opravljajo svoje delo v usta- novah, ki se v mnogih aspektih stikajo s totalno ustanovo; t. j., ustanovo, ki zajema vse vidike po- sameznikovega življenja (Goffman 1991). Življe- nje v instituciji pa ni travmatično samo za bolnike, temveč tudi za osebje, ki svoje delo opravlja ob tako ali drugače prizadetih posameznikih. Neneh- no soočanje z bolečino in trpljenjem poraja pri osebju tesnobne občutke. Najbolj je izpostavljeno tisto osebje, ki je največ časa neposredno ob bolni- ku. To pa so medicinske sestre, zlasti srednje me- dicinske sestre in zdravstvene tehnice in tehniki. RAZISKOVALNE HIPOTEZE Medicinske sestre se odločajo za svoj poklic v skladu z vzgojnimi in socializacijskimi procesi, ki so jih deležne v odraščanju. Medicinske sestre pri svojem delu zaradi njegove narave (delo s trpečimi, umirajočimi, njihovimi svojci) doživljajo tesnobne občutke. Medicinske sestre delajo v instituciji, ki s svojimi družbeno strukturiranimi obrambnimi mehanizmi in s posledično strukturo prostora in časa proizvajajo še dodatno mero sekundarno nastale tesnobe pri medicinskih sestrah. Delo medicinske sestre je primerljivo z delom gospodinje in matere, ki na oddelku skrbi za bolnike in za zdravnika, ter je pri svojem delu v podrejenem položaju glede na zdravnika. Medicinskih sester njihovo delo ne izpolnjuje v celoti, kot tudi samo gospodinjsko in materinsko delo ne izpolnjuje gospodinj in mater. 1 MAJA KLANČNIK GRUDEN METODE ZBIRANJA IN ANALIZIRANJA PODATKOV Uporabljala sem kvalitativno metodo zbiranja po- datkov: študijo primera. To metodo sem uporabila zato, ker se raziskava osredotoča na doživljajski vidik proučevanega. Ta vidik je težko dostopen kvantitativnim metodam raziskovanja. Z raziska- vo sem želela zajeti različne ravni povedanega. Pomembni so različni vidiki komunikacije. Med besedami in stavki igra pomembno vlogo tudi ne- verbalna komunikacija z vmesnimi postanki, mi- miko, telesno držo ipd. Različni avtorji so ugotavljali, da noben razi- skovalec pri svojem delu ne more biti povsem nevtralen, saj na proučevano in zapisano vplivata njegova spolna identiteta in kulturna pripadnost (Okely, Callaway 1992). Kot raziskovalka sem v času študija večkrat prišla v stik z različnimi bol- nišničnimi oddelki; to mi je oblikovalo določena stališča, predvsem pa mi je zbudilo zanimanje za proučevano temo. Z namenom izvedbe študije sem marca 2000 nastopila svojo prvo zaposlitev v Kliničnemu centru v Ljubljani. Kot redna štu- dentka prej nisem imela poglobljenih stikov z bol- nišničnim osebjem, kar mi je omogočilo objektiv- nejši pogled na predmet raziskave. Na Kliničnem oddelku za žilne bolezni sem imela v času raziskave status raziskovalke in pro- fesorice zdravstvene vzgoje - pripravnice, kar me je ločevalo od ostalih medicinskih sester. Ko sem se dogovarjala za intervjuje, sem opazila, da me vsi »poznajo«, čeprav jih sama nisem poznala. Z večino sem se prvič pogovarjala, ko sem z njimi opravljala intervjuje. Izvajala sem jih v svoji kletni sobi, ki je bila nekaterim znana kot »bivša« soba predstojnika klinike. Nekatere zanjo prej sploh niso vedele. Za intervjuje sem se dogovarjala osebno po prejšnjem dogovoru z glavno sestro oddelka in Kliničnega centra. Večino intervjujev sem opravila med delovnim časom intervjuvanih, in sicer v dopoldanskem času, ko je na oddelku največ osebja, saj je bil to po ocenah intervjuvank najbolj ustrezen čas. Ker sem imela z večino intervjuvank malo ali nobenih poprejšnjih stikov, sem prvi del intervjuja zastavila tako, da so medicinske sestre pripovedo- vale o svoji poklicni poti in razlogih za izbiro po- klica. S tem delom sem želela vzpostaviti stik in zaupanje. Vsem sem zagotovila anonimnost in jo še posebej poudarila, kadar so se v dialogu po- javila imena, ki jih niso želele omenjati. S srednjimi medicinskimi sestrami in zdravst- venimi tehnicami sem opravila polstrukturirane poglobljene intervjuje. Potekali so od julija 2000 do marca 200L Izvedeni so bili na podlagi 13 odprtih vprašanj in so trajali od 35 do 75 minut. Z nekaterimi intervjuvankami sem se pogovarjala tudi večkrat. Predmet kvalitativne analize so bili odgovori na odprta vprašanja v intervjuju. Pogovori z inter- vjuvankami so bili snemani in nato dobesedno prepisani in analizirani po metodi analize vsebine. VZOREC Število vseh zaposlenih srednjih medicinskih se- ster in zdravstvenih tehnikov na Kliničnem od- delku za žilne bolezni v Ljubljani je bilo v času raziskave 21. V študijo je bilo vključenih 16 sred- njih medicinskih sester in zdravstvenih tehnic z delovno dobo 2 leti in več. V raziskavi niso sode- lovale: zdravstvena tehnica na porodniškem do- pustu in dve zdravstveni tehnici, ki sta odklonili sodelovanje v raziskavi z razlogom, da se s takimi stvarmi ne ukvarjata. Realizacija vzorca je bila 81%. . , ..... DEMOGRAFSKE ZNAČILNOSTI ï VZORCA V vzorec je bilo zajetih 46,2% medicinskih sester, starih od 25 do 34 let, 30,8% medicinskih sester, starih od 35 do 44 let, 15,4% medicinskih sester, starih od 45 do 54 let, in 7,7% medicinskih sester, starih od 18 do 24 let. 61,5% medicinskih sester je bilo poročenih, 23% je živelo v izvenzakonski skupnosti in 15,4% je bilo samskih. SOCIALNI POLOŽAJ INTERVJUVANK ; Partnerji intervjuvanih medicinskih sester so bili vsi zaposleni. Od intervjuvanih medicinskih sester jih je imelo otroke 92,3%. Povprečno število otrok pri vseh intervjuvanih medicinskih sestrah je bilo 1,6, povprečno število otrok med medicinskimi ses- trami rodnicami pa 1,9. 2 SOCIOLOŠKI VIDIKI POLOŽAJA IN VLOGE MEDICINSKIH SESTER V SLOVENIJI DELOVNE IZKUŠNJE INTERVJUVANK Povprečna delovna doba intervjuvanih medicin- skih sester je bila 14,7 leta. > ;. i - : REZULTATI MOTIV ZA IZBIRO POICLICA IN POKLICNA POT Kljub raznorodnosti odgovorov lahko strnemo motive medicinskih sester takole: Arbitrarnost izbire: »To je pa hecno. Za to šolo sem se odločila, ker se je tako odločila sošolka. V osmem razredu nimaš kaj razmišljati, niti ne veš, zakaj se odločaš. Na medicinsko šolo sem šla zato, ker je šla sošolka. Vendar ona ni bila sprejeta, jaz pa.« Specifična ekonomska situacija družine: »Dru- gače pa sem razmišljala tudi o gimnaziji in o študiju jezikov, vendar pa so mi tudi starši sve- tovali, naj grem raje na poklicno šolo, saj nikoli ne veš, kako ti bo šel študij od rok. Tako pa imaš po štirih letih poklic in si preskrbljen. Ko sem končala srednjo šolo, sem si želela še na višjo, vendar pa sta starša delavca. Pri hiši smo bili trije otroci. Denarja ni bilo. In tako sta mi rekla, da, če se bom šolala ob delu, lahko, drugače pa ne.« Spolna pričakovanja: »Ne vem. Meni je bilo že od majhnega všeč, da bi bila sestra. Takrat sem si predstavljala, da se bomo malo z injek- cijami igrali [...] pa take stvari. Vedno, vedno sem bila navdušena nad zdravstvom; da bi bila sestra. Vedela sem, da zdravnica ne bom, am- pak sestra pa bom.« Socializacijski vzorec »pomagati drugemu«: »Ne ni, vem, že kot majhna sem želela biti medicinska sestra, zdravnica in tako. Veselilo me je delo z ljudmi, kot delo tako, da pomagaš. Vedno , sem hotela nekomu pomagati.« »Beg« od doma: »Na medicinsko šolo sem šla zato, da sem šla malo na svoje, od doma, v internat.« »Želela sem študirati izven doma- čega kraja.« -vi MED PRISILO IN IZBIRO Motiv za izbiro poklica medicinske sestre lahko pojasnimo s pomočjo vzgoje in socializacije de- klic. Povsod po svetu - tako v zahodnih kot v vzhodnih kulturah - so praviloma ženske tiste, ki skrbijo za dom in družino. V predindustrijski družbi so imeli otroci drugačno vrednost, kot jo imajo danes. To lahko opazimo tudi pri šibko stru- kturiranih družbah, kot so Samoanci. Samoanska vzgoja temelji na teoriji, da so majhni otroci nepo- membni, agresivni člani skupnosti, ki potrebujejo disciplino in progresivno spremembo, skoz katero šele postanejo pomembni. Varstvo dojenčkov in majhnih otrok je tako prepuščeno otrokom, sta- rim od pet do deset let (Mead 1978). Tudi v pred- industrijski družbi otroci niso bili osrednja točka družine, »njen največji zaklad«, kot so to danes, temveč koristna pridobitev družine. Vključeni so bili v družinsko produkcijo, kolikor hitro je bilo to mogoče. Taka družbena naravnanost je ženski, ki ni imela toliko dela s skrbjo za dom in otroke, omogočala več časa za produktivna opravila. V predindustrijski družbi so se ženske ukvarjale s tkalstvom in drugimi obrtmi, samoanske ženske pa se ukvarjajo z delom na polju, ribolovom in pletenjem mrež. Ženske so tako produktivni člani družbe in imajo zato pomemben in priznan po- ložaj v družbi (Oakley 2000). Z vzponom kapitalizma, industrializacije in srednjega razreda se je položaj žensk spremenil. V tem obdobju se je začelo delo ločevati od dru- žinskega življenja. Delo je postalo dejavnost, ki so jo zunaj doma opravljali za plačilo. Produktiv- ne ekonomske dejavnosti so se začele odvijati v specifičnih institucijah, ki so bile ločene od doma. Z ločitvijo družine od ekonomije je prišlo do dife- renciacije vlog v družini in delitve dela po spolu. S tem je bila ustvarjena podlaga za oblikovanje ideala delitve vlog po spolu, ki je ustrezal imet- nikom moči. Pri tem je igrala aktivno vlogo cerkev, kije z mistifikacijo materinstva oz. z razglašanjem materinstva kot primarne ženske vloge določila ženski mesto v zasebni sferi, doma pri svojih otro- cih, ki v tem trenutku zavzamejo osrednje mesto v družini (Oakley 2000). Spremembe v pojmovanju otroka in vloge ženske idealizirajo skrbstveno delo žensk doma. Spolno konstruirane družbene ideologije temelji- jo na prepričanju, da je skrb za druge ena od os- novnih ženskih lastnosti (Baber, Allen 1992; Za- viršek 1994b). »Dobra« ženska je domesticirana 3 MAJA KLANČNIK GRUDEN in brezspolna mati (Oakley 2000), ki v svoje živ- ljenje vplete skrb za druge, požrtvovalnost, zapo- stavljanje lastnih potreb z namenom zadovolje- vanja potreb drugih ljudi (Zaviršek, op. cit.). V nasprotju z njo je »slaba« ženska tista, ki ni mati, a si jo vsi želijo, ker je spolno privlačna (Oakley 2000). Kot »slaba« ženska je pojmovana tudi in- telektualka, ki zaradi kariere zavrže materinstvo. Njej se očita greh sebičnosti in pomanjkanje žen- skosti (Baber, Allen 1992). Glede moških ome- njene ideologije predpostavljajo, da so pogosteje usmerjeni v uresničevanje lastnih potreb in v razvijanje svojih sposobnosti ter individualizacijo (Zaviršek, op. cit.). Družba ženske zapira v večno ponavljanje kroga življenja, medtem ko moške usmerja v nenehno preseganje lastnih zmožnosti (Beauvoir 2000). Čeprav ideal deUtve dela po spolu, ki ga je srednji razred vključil v svojo kulturo v prvih de- setletjih 19. stoletja, ni bil nikoli popolnoma rea- liziran, saj so ženske vedno bile in vedno bodo pomemben del delovne sile v javni sferi, se skrb- stvena vloga žensk prenaša tudi na to področje. Družbena ideologija, ki se na deklice prenaša prek vzgoje in socializacije, ideaHzira zaposlo- vanje žensk na področjih, ki naj ne bi bila v nas- protju z njihovimi »naravnimi« lastnostmi. Upo- števajoč tako ideologijo lahko ostane ženska »zve- sta sama sebi« in svojim vrednotam, samo če opravlja delo, v katerem se lahko izrazijo njene materinske skrbstvene sposobnosti. Spolna ideo- logija se na ta način kaže v poklicnem zapostav- ljanju žensk, Čeprav imajo ženske danes možnost izbire med vsemi poklici, ostajajo poklici socialne delavke, medicinske sestre, negovalke in vzgoji- teljice še vedno ženski poklici (Zaviršek, op. cit.). VPLIV EKONOMSKEGA STANJA ^- IN DRUŽINSKIH ODNOSOV NA IZBIRO POKLICA :^ Kot je razvidno iz intervjujev, prispeva k odločitvi za poklic tudi ekonomski status družine. Družini študenta/študentke medicine in študenta/ študentke zdravstvene nege se razlikujeta po izobraženosti, materialnem standardu, potrošnji kulturnih dobrin in načinu preživljanja prostega časa (Štebe 1987). Medicinske sestre izhajajo iz družin z nižjo ali srednjo izobrazbo, v katerih otroke usmerjajo k čim hitrejši osamosvojitvi in neodvisnosti. Željo po vpisu v gimnazijski program so starši preus- merili v vpis na poklicno šolo, ki naj bi čim prej prinesla možnost zaposlitve. Željo posameznice, ki se je želela vpisati na tako imenovano »moško« pomorsko šolo, so starši transformirali v »ženski primerno« šolo za medicinske sestre. Drugi dejavnik, ki je zanimiv za proučevanje, je želja bodočih medicinskih sester po zapustitvi domačega okolja. Zato jim je pomemben motiv pri izbiri poklica tudi sama lokacija šole, na kateri se izvaja izobraževanje medicinskih sester. Dovolj daleč naj bo od šole, da upraviči bivanje v študent- skem domu. Ozadje takih motivov lahko nakazuje slabe odnose v družini in željo po neodvisnosti. ŽIVLJENJSKI SVET MEDICINSKIH SESTER V INSTITUCIJI DVOJNA KARIERA MEDICINSKIH SESTER Z vstopom v javno sfero in zaposlitvijo se ženski oziroma medicinski sestri nič ne zmanjša obseg gospodinjskih in skrbstvenih obveznosti v zasebni sferi (Zaviršek, op. cit.). Medicinske sestre so tako s skrbstvenim delom dvojno obremenjene. Del dneva opravljajo negovalno delo za plačilo, drugi del dneva pa opravljajo gospodinjsko in materin- sko delo brezplačno, ker je to - po obstoječem družbenem prepričanju - njihova dolžnost in poslanstvo. Težko je za ženske tako delo zraven družine. Težko je, če nimaš kakšne dodatne pomoči staršev ali moža. Glavna težava medicinskih sester je preutru- jenost. Zdi se mi, da smo medicinske sestre že kar malo »zafrustrirane« zaradi prenatrpa- nega urnika. Dnevi se vlečejo iz tedna v teden brez prostih ur, ker jih med vikendom ne mo- remo imeti, med tednom pa jih ne žeUmo, ker takrat otrok in svojcev ni doma. Vendar bi jih nujno potrebovali. Skrbstveno delo, ki v zasebni sferi ni plačano, se tako obravnava kot dejavnost in ne kot delo. Gledanje na poklic medicinske sestre kot na dejavnost ali poslanstvo - in ne kot na delo ozi- roma zaposlitev - preprečuje, da bi znali pravilno materialno vrednotiti zdravstveno nego (Oakley 2000). 4 SOCIOLOŠKI VIDIKI POLOŽAIA IN VLOGE MEDICINSKIH SESTER V SLOVENIH Ne, mislim, da ni vsaka sestra primerna za to delo. V sebi moraš čutiti to poslanstvo. Delati z dušo in razumom. Ženske zaradi dvojne obremenjenosti konku- rirajo za manj plačana dela, dela s krajšim delov- nim časom in manj odgovorna dela. Zato zasedajo slabše položaje v hierarhiji delovnih mest, imajo slabše dohodke in ostajajo v odvisnem položaju navkljub delu za plačilo (Zaviršek, op. cit.). Drugi aspekt odvisnega položaja žensk je produkcija občutka krivde pri ženskah, kadar zapustijo dom in družino zaradi delovanja v javni sferi. Splošno prepričanje v obstoj zlate dobe, ko so ženske skr- bele samo za dom in družino, ki ga (kljub iluzor- nosti) ohranja vladajoči sloj, pri ženskah nenehno ustvarja predstavo, da delajo narobe, da grešijo, ker niso samo doma in ker so zaposlene. Nenehni občutek krivde pri ženskah ustvarja podlago za sprejemanje kakršnih koli pogojev dela ter za spri- jaznjenje z drugorazrednim položajem v javni sfe- ri plačanega dela (Jogan 1990). Iz tega izhaja tudi nizko plačilo medicinskih sester za fizično in psihično naporno troizmensko delo. Osebno življenje včasih kar trpi. laz se kar čudim kakšnim sestram, ki so po možnosti po- ročene s kakšnim tehnikom, kako one vse to skoz vozijo čez življenje. Pa toliko noči v službi biti. Saj vsi trpimo včasih. Tisto malo dopusta, ki ga imaš, je kar premalo. Tako zelo trd ritem je. Zdravnikom je boljše, si mislim. Pride, pa gre, pa ga par dni sploh ni. Najbrž kaj drugega počne v tem času, pa ga ne vidiš. Ne vem, če se da še kaj dosti narediti. Tako je. Za mesec september, ko delam samo eno ne- deljo, imam 25 nadur. To se računa, da bi mo- rala biti vsaj še trikrat vmes prosta po sedem ¿ ur, vendar ne morem biti. To je najhuje, kajti če imaš doma družino, potrebuješ čas za dru- žino, in da prideš v službo umirjen, potrebuješ tudi čas zase. Vidim, da se tempo čedalje bolj stopnjuje, da je čedalje manj zaposlenih, obseg dela pa vedno večji, in to ni prav. Posebna skupina medicinskih sester so matere samohranilke, Družba deli ženske matere na tri hierarhične skupine. V prvi, hierarhično najvišji skupini, so »primerne matere«. To so poročene, heteroseksualne ženske, ki ustrezajo tradicionalni strukturi družine, na čelu katere je mož - oče. V drugi skupini so »marginalne matere«: matere samohranilke, najstniške matere, prizadete in rejniške matere. V tretji, najnižji skupini pa so matere, ki živijo v istospolnih skupnostih. Margi- nalne matere se od prvih razlikujejo po strukturi družine, slednje pa po seksualni orientaciji. Glede na omenjene kriterije imajo matere različne mo- žnosti dostopa do moči in podpornih resursov (Baber, Allen 1992). Eden izmed manjkajočih re- sursov - velik problem za medicinske sestre samo- hranilke - je odsotnost organiziranega troizmen- skega varstva za majhne otroke. Težko je, če nimaš kakšne dodatne pomoči staršev ali moža, saj moraš otroke pravzaprav same puščat. Zato. Lahko bi organizirali dežu- ren vrtec - sam Klinični center -, pa bi bila zaposlena ena vzgojiteljica ali dve. Da lahko pripelješ otroka nekam spat. Zelo veliko me- dicinskih sester je samih. PROSTOR IN CAS V BOLNIŠNICI Nedolgo nazaj so bolnišnice poleg zdravstvene opravljale tudi druge socialne funkcije (socialne ustanove, dom za ostarele). Bolnišnica Trnovo je bila še do nedavnega geriatrični oddelek Klinič- nega centra in še danes, ko se je specializirala v Klinični oddelek za žilne bolezni, se je drži ta oznaka. Ljudje pričakujejo, da bodo te funkcije bolnišnice opravljale še danes. Zdravstveni de- lavci naletijo na skrbnike, ki želijo svojega varo- vanca hospitalizirati, da bi si lahko sami privoščili kratke počitnice, ali pa na skrbnike, ki postanejo nedosegljivi in na tak način onemogočajo odpust iz bolnišničnega varstva. Stavba trnovske bolnišnice je zelo stara in je locirana na ograjenem zemljišču stanovanjskega predmestja Ljubljane, kar bi po teoriji totalnih ustanov ustrezalo komponenti zapore prostora (Flaker 1998). Za stavbo je majhen park, kjer se lahko bolniki v poletnem času sprehodijo. Gra- jena je bila za namene otroškega zavetišča ter šele pozneje preurejena v bolnišnico. Iz teh razlogov je prostorska in funkcionalna ureditev zastarela in neustrezna. Vendar pa so tu tudi prednosti - na primer manjša stavba, bolj domačno vzdušje, pogled na prijetnejše naravno okolje -, ki vodstvu bolnišnice otežujejo odhod v preveliko, neosebno, vendar modernejšo stavbo Kliničnega centra. V pritličju bolnišnice so locirani sprejemna 5 MAJA KLANČNIK GRUDEN pisarna, soba glavne sestre klinike, ambulantni prostori, enota za rehabilitacijo bolnikov, drugi prostori za izvajanje diagnostičnih postopkov in kuhinja z jedilnico za osebje. V prvem nadstropju bolnišnice so trije oddelki: moški, ženski in enota za intenzivno terapijo. Nekatere velike sobe so bile pozneje pregrajene iz higiensko-sanitarnih razlogov, tako je v nadstropju sedaj 5 moških in 5 ženskih sob in 4 sobe enote za intenzivno te- rapijo. Posteljni fond znaša 60 postelj. Sobe na »navadnih«, neintenzivnih oddelkih so brez umi- valnikov in tekoče vode. Za bolnike sta urejeni dve kopalnici, ena na moški in ena na ženski stra- ni, v katerih sta po dve kabini za tuš in po dva toaletna prostora s tremi stranišči. V osrednjem delu je dolg, prevelik hodnik, ki se v obeh koncih zaključi v jedilnici za bolnike. Enota za intenzivno terapijo ima pozneje vgrajene umivalnike in vo- dovodno inštalacijo, vendar pa prostorsko ne us- treza standardom za število bolnikov, ki jih ima. V drugem nadstropju - oziroma v mansardnem delu - se nahajajo zdravniške sobe in garderobne omarice za osebje. V medetažnem delu sta še večja večnamenska predavalnica in soba mladih raziskovalcev, nad njima pa so še tajništvo, knji- žnica in soba predstojnika klinike. Bolniki se zadržujejo v sobah, pokretni pa tudi na hodniku, v jedilnici ali na zelenem otočku pred vhodom v bolnišnico. Obiski na neintenzivnih od- delkih so dovoljeni vse popoldne, v enoti za inten- zivno terapijo pa samo eno uro v zgodnjem popol- danskem času. Pri tem je osebje zelo natančno in le redkokdaj odstopi od napisanih pravil. Osebje se - kadar nima dela neposredno ob bolniku - zadržuje v različnih prostorih in se ne meša z bolniki. To ustreza komponenti totalne ustanove, v kateri so ljudje ločeni na osebje in na varovance oz. varovanke ter med njimi ni prehod- nosti ali zamenljivosti, pri čemer so medsebojni odnosi natančno urejeni (Flaker, op. cit.). Starejši, nadzorni zdravniki so prostorsko najmanj ome- jeni. Gibljejo se po celi bolnišnici in jih je dostikrat težko najti. V nujnih primerih jih medicinske se- stre iščejo v zdravniških sobah, v tajništvu, v labo- ratorijih, v sprejemni pisarni, v računalniški sobi ipd. Mlajši zdravniki sekundariji so bolj omejeni. Večino časa prebijejo v oddelčnih zdravniških so- bah ter v računalniški sobi, kjer pišejo anamneze, odpustnice, seminarje, vnašajo raziskovalne po- datke, oblikujejo material za svoja predavanja ali za predavanja nadrejenih, ali pa brskajo po inter- netnih spletnih straneh. Negovalno osebje je prostorsko veliko bolj omejeno od zdravnikov. Medicinske sestre zjutraj nastopijo delo točno ob določeni uri, saj mora drugače nočna sestra podaljšati svoj delavnik. Sestre morajo ob vsakem odhodu predati oddelek drugi sestri in jo prositi za nadomeščanje. Tudi zdravniki imajo bolnike, za katere so odgovorni, vendar so pooblastili medicinske sestre, da lahko v njihovi odsotnosti izvajajo postopke, ki so druga- če v zdravnikovi domeni. Zdravnik lahko ima delo tudi izven oddelka, medtem ko mora biti medicin- ska sestra stalno prisotna, ali pa mora komu pove- dati, kje je in kdaj se vrne. Iskanje medicinske sestre po celi hiši, kadar jo potrebuje zdravnik, bi bilo nedopustno. Prostori zadrževanja medicin- skih sester so poleg bolniških sob še sestrska soba in različni delovni prostori, ki se v žargonu osebja imenujejo »aseptična soba«, »moška priprava«, »ženska priprava« ipd.; medicinske sestre kadilke pa so si našle svoj prostor v kotu na zunanji strani vhodnega preddverja. Pomembno vlogo v bolnišnici igra tudi pojem časa. V bolnišnici se po eni strani dogaja negacija časa, saj v njej osebje nikoli nima časa, po drugi strani pa se v njej producira čakajoča kultura. Z vstopom v bolnišnico se individualni čas posamez- nika spremeni v čakajoči, institucionalni čas. Posa- meznik postane bolnik, objekt biomedicinske prakse (številka, diagnoza, bolni organ). Bolnika začne obvladovati zakon čakanja. Frankenberg je hospitalizacijo poimenoval »čakajoči proces«, v katerem človek ne ve, kaj se dogaja, kdo odloča o njem in koliko časa bo hospitalizacija trajala. Bolnik je podvržen tudi institucionalnemu dnev- nemu redu, ki ga določa bolnišnica. To je strogo strukturiran čas določenih dejavnosti, postopkov in ritualov. Za bolnike se ob vstopu v bolnišnico njihov čas ustavi. Preidejo v drugo okolje, kjer njihov čas postane nepomemben in se morajo podrediti bolnišničnemu času. Nestrukturiran čas v zahodni kulturi ni vrednota. Sprejemljiv je le kot čas med dvema časovnima strukturama, kot so na primer: odmor, počitnice, praznik (Zaviršek 1994a). Potrebe bolnika so objekt dela medicine. Bol- nišnični čas se je skoz zgodovino strogo struktu- riral, da bi zagotovil bolniku »najboljšo« oskrbo. Bolnišnični čas v očeh medicinske sestre: 6:45 predaja službe, 7:00 merjenje temperature, jutra- nja nega (postiljanje, umivanje, obračanje), tehta- nje, priprava na zajtrk, 8:00 zajtrk, hranjenje, »terapija« (delitev zdravil), urejanje sistemov za 6 SOCIOLOŠKI VIDIKI POLOŽAIA IN VLOGE MEDICINSKIH SESTER V SLOVENIH kisik, urejanje vozičkov in omar, 9:30 malica, 10:00 prevezovanje ran, spremljanje varovancev na preiskave, 11:30 priprava na kosilo, terapija, 12:00 kosilo, hranjenje, 13:00 nega; 13:45 raport in predaja službe, 14:00 merjenje temperature in drugih vitalnih funkcij po naročilu, 15:00 nega, obračanje, 17:00 terapija, 17:30 priprava na večerjo, 18:00 večerja, hranjenje, 19:00 večerna nega, 20:45 predaja službe, 22:00 terapija, nega, 23:30 terapija, nega, obračanje, 2:30 nega in obračanje, 5:00 nega, obračanje, 6:00 terapija. Glavni dogodek dneva je zdravniška vizita, ki ni točno časovno definirana. Poteka v dopoldan- skem času. Naloga medicinskih sester je, da so bolniki in njihova okolica (postelja, nočna oma- rica) do tega trenutka urejeni in pripravljeni. Ča- kanje ima v bolnišnici vlogo discipliniranja in nad- zora (Goffman 1991). Na vizito gresta zdravnik in medicinska sestra skupaj. Na viziti so bolniki navadno tiho, ali pa odgovarjajo na vprašanja, ki jih zastavlja zdravnik. V tem času se bolniki ne obračajo na medicinsko sestro, temveč na zdrav- nika. Čas obravnave je zelo kratek, veliko krajši kot čas čakanja (Zaviršek, op. cit.). Višje medicinske sestre so na oddelku stalno prisotne, medtem ko zdravniki pridejo, opravijo vizito in spet odidejo. Tako so tudi medicinske sestre podvržene procesu čakanja. Njihovo delo je povezano z naročili, ki jih poda zdravnik pri viziti. Vsak nadzorni zdravnik ima tudi svojega zdravnika sekundarija. Kadar opravljajo vizito samo zdravniki sekundariji, medicinske sestre ne prisostvujejo, kar kaže na upor medicinskih sester zoper institucionalni red, v katerem tudi same igrajo čakajoče vloge. Zgodovina in čas v bolnišnici potekata linear- no, notranja organizacija pa po vzorcu, ki ga zaz- namujejo ciklusi: leto, teden, rotacijski sistem, dan in dnevne dolžnosti. Znotraj teh petih socialnih ciklusov se v bolnici odvijajo vse aktivnosti (Zeru- bavel 1979; prim, tudi Zaviršek, op. cit.). Ciklus leta se kaže v toku kariere posameznih članov osebja, ciklus rotacije je pomemben za študente in pripravnike zdravstvene nege in medicine, cik- lus tedna je pomemben za tisto osebje, ki ob kon- cu tedna prestopi v zasebni čas. Medicinske sestre delajo troizmensko delo, zato imajo mesečno sa- mo en prosti vikend, ostale proste dneve pa imajo razporejene med tednom. Mnogim razporeditev prostih dni ne ustreza, saj takrat njihovih svojcev ni doma. Ciklus dneva pa zaznamujejo časovno definirana opravila in sistem izmen. Taka časovna struktura prinaša v linearno ne- motečo bolnišnično strukturo veliko motenj (Za- viršek, op. cit.). Strategija bolnišnice je, da po- skuša pred novoletnimi prazniki in letnimi dopusti zmanjšati število bolnikov na minimum, da omo- goči počitnice čim večjemu številu osebja in raz- bremeni maloštevilno preostalo osebje. Posledica tega je, da sprejemajo čim manj bolnikov, ozi- roma, da hospitalizirajo samo res nujne primere. Specifika Kliničnega oddelka za žilne bolezni sta arterijska okluzivna bolezen in venska tromboza. Posredovanje je nujno, kadar strdek zamaši večjo žilo odvodnico - saj brez takojšnje vzpostavitve cirkulacije lahko pride do odmrtja tkiva - ter ka- dar pride do globoke venske tromboze, saj pri tem obstaja nevarnost pljučne embolije. Ne tako nujna stanja pa so zožitve perifernih žil odvodnic, ki povzročajo bolečine ob različnih klavdikacij- skih razdaljah, s čimer se omejuje gibljivost posa- meznikov, in tromboze distalnih in povrhnjih žil dovodnic, zaradi katerih zastaja v okončinah ven- ska kri, kar povzroča zatekanje udov, bolečine ter poškodbe tkiva (potromboticni sindrom). Vse to pa lahko vodi tudi v nastajanje bolečih razjed na goleni. и;1чи-!.1чклл'-'.^ í;íh:;.;.,. ', i.tjin,:, n, STIČIŠČA BOLNIŠNICE / IN TOTALNE USTANOVE Ustanove, kot so bolnišnice, domovi za ostarele, zavodi za telesno in duševno prizadete, zapori, vojašnice, tovarne, internati, imajo skupno značil- nost, po kateri so te ustanove dobile tudi ime. To je »totalnost zajetja« (Goffman 1991) vseh vidikov posameznikovega življenja. Skoraj vse totalne ustanove so se oblikovale v 19. stoletju ali pa še pozneje. Njihov namen je bil in je še danes za- piranje marginalnih in deviantnih skupin prebival- stva (Flaker 1998). Po definiciji totalne ustanove bolnišnica ni totalna ustanova, saj se v določenih točkah bistveno loči od nje. Vendar pa bolnišnica določene značilnosti totalne ustanove ima, zato jih bom analizirala. Kakor v totalni ustanovi se tudi v splošni bol- nišnici vsi vidiki življenja odvijajo na istem kraju in pod isto oblastjo. Bolniki in bolnice na oddelkih spijo, jedo, se preoblačijo in umivajo, se zabavajo, učijo (otroci) itn. Druga značilnost totalne usta- nove, da se vsaka faza dnevne aktivnosti odvija vpričo velikega števila drugih ljudi, ki so enako obravnavani in od katerih zahtevajo, da delajo 7 MAIA KLANČNIK GRUDEN isto stvar skupaj, se kaže tudi v bolnišnici. Stra- niščnih vrat se v bolnišnici ne da zaklepati, te- rapija se odvija kar na bolniški postelji (intenzivna nega), brez varovanja zasebnosti bolnice oz. bol- nika. Tretja lastnost totalne ustanove je, da za vse dejavnosti obstaja urnik, ki je vsiljen od zgo- raj, s sistemom eksplicitnih formalnih pravil. Tudi v bolnišnici obstaja urnik, ki je vsiljen od zgoraj in na katerega bolnice oz. bolniki ne morejo vpli- vati. Prepuščeni so bolnišničnemu redu (bujenje in merjenje telesne temperature ob šestih zjutraj, preoblačenje postelj ob sedmih ipd.). Četrto zna- čilnost totalne ustanove, da različne vsiljene dejav- nosti sestavljajo enotni racionalni načrt, z name- nom, da se zadovolji uradni cilj ustanove, tudi lahko pripišemo bolnišnici, z razliko, da so uradni cilji bolnišnic drugačni od uradnih ciljev totalnih ustanov. Cilji totalnih ustanov se nanašajo pred- vsem na varstvo svojih varovancev ali na zaščito okolja pred njimi, medtem ko se cilji bolnišnic nanašajo na izboljšanje zdravstvenega stanja po- pulacije. Tako v totalni ustanovi kot v bolnišnici se sre- čamo z birokratsko organizacijo večjih blokov lju- di. Za delo z ljudmi v totalni ustanovi je značilno nadzorovalno osebje, medtem ko imajo bolniš- nice strokovno osebje, ki ga je prav tako manj in skrbi za večje število bolnic in bolnikov. V splo- šnih bolnišnicah bolnikov načeloma ne nadzoru- jejo na vsakem koraku, kot se dogaja v totalnih ustanovah, vendar pa so prav tako izpostavljeni določeni obliki socialnega nadzora (Pahor 1997). Enaka razlika, kot obstaja med osebjem in varo- vankami oz. varovanci v totalni ustanovi, obstaja tudi med osebjem in bolnicami oz. bolniki v bolnišnici. Varovanke in varovanci ter bolnice in bolniki v ustanovi živijo in imajo močno omejene stike z zunanjim svetom, medtem ko se osebje nahaja v ustanovi le med 8-urnim delavnikom, sicer pa živi normalno življenje znotraj družbe. Osebje in varovanke oz. varovanci se v totalni ustanovi zaznavajo v ozkih, sovražnih stereotipih. V bolnišnici tako močnih razlik med obema sku- pinama ni, vendar pa bolnice in bolniki, ki so zelo odvisni od osebja (intenzivna nega), ločijo osebje na »dobre« in »slabe«. »Dobro« osebje je tisto, ki vsaj deloma sočustvuje z bolnicami in bolniki, se odzove na njihove »klice« ponoči, pri tem ni slabe volje in ob tem ne negoduje. Sovražni ste- reotipi obstajajo med drugima dvema skupinama, med »slabim« osebjem in popolnoma oziroma delno odvisnimi bolnicami in bolniki. »Slabo« osebje dojema take bolnice in bolnike kot tečne, ki ponoči »nalašč« motijo osebje s svojimi »mu- hami«. Bolnice in bolniki pa »slabo« osebje doje- majo kot slabe ljudi, ki so nečloveški in brezčutni. Tudi interpretacije intervjujev so pokazale, da medicinske sestre doživljajo nepokretne in nesa- mostojne bolnike kot »slabe«. »Slab« bolnik je tisti, ki za medicinsko sestro predstavlja veliko dela in časa. Medicinske sestre dojemajo bolnike glede na količino dela, ki jo ti zaradi svojega zdrav- stvenega stanja zahtevajo oziroma potrebujejo. Kadar se kaj zakomplicira, je tu delo zelo te- žko. Tudi standardi odpadejo, na vsak način. Gneča je, res grozljivo. Pa veliko slabih pacien- tov imamo. Pa vseeno nas je malo glede na toliko bolnikov, vsaj jaz tako mislim. la, saj tudi mi delimo bolnike na dobre in slabe. Eni so ubogljivi in vse, eni pa tečni in takole. SAMOPODOBA MEDICINSKIH SESTER Mediji močno prispevajo k oblikovanju mnenja javnosti o določenem poklicu, lane Salvage (1983a) in lacqueline M. Bridges (1990) sta ugo- tovili, da je podoba medicinskih sester v medijih popačena. Pri tem opisujeta pet glavnih stereo- tipov o medicinskih sestrah: • dobrohotni angel: stereotip izhaja iz intui- tivno empirične dobe, ko so religiozne ženske negovale bolne; • »battle-axe-dragon matron« je opisana kot debela, avtoritativna in samovšečna vodilna me- dicinska sestra; • zdravnikova služkinja: stereotip izhaja iz ča- sov Florence Nightingale, ko je dodelila medi- cinskim sestram naloge, za katere so bile povsem odgovorne zdravniku; • nimfomanka: stereotip medicinske sestre kot seksualnega objekta se je nenavadno oblikoval v času, ki so ga zaznamovala tudi naraščajoča ženska gibanja; • stavkajoča medicinska sestra: ta podoba me- dicinske sestre v medijih in družbi vzpostavi nena- vadno situacijo, saj politična aktivnost ni združ- ljiva z ženskostjo, usmiljenjem in predanostjo. lane Salvage (1983a) ugotavlja, da so za šir- jenje in ohranjanje takih iluzij v veliki meri odgo- vorne same medicinske sestre. Določeni stereo- tipi, posebno o obstoju predane in požrtvovalne 8 SOCIOLOŠKI VIDIKI POLOŽAIA IN VLOGE MEDICINSKIH SESTER V SLOVENIH medicinske sestre, jim laskajo. Raziskava »Medi- cinske sestre v Sloveniji« je pokazala, da se medi- cinske sestre najpogosteje vidijo kot »delovne roke« in »dobro srce«, na tretjem mestu se vidijo kot »zdravnikove pomočnice« in šele na četrtem kot »strokovnjakinje« (Mrak 2001 ). Tudi iz inter- vjujev je bilo mogoče razbrati, da se medicinske sestre trudijo pri bolnikih ohraniti status »dobre« medicinske sestre, čeprav jim to zaradi preobre- menjenosti velikokrat ne uspe. Menijo, da je za bolnike pomembnejši njihov empatičen odnos kot njihova strokovnost. Na tako naravnanost vpliva tudi prepričanje, ki ga lahko najdemo v javnosti, da se medicinske sestre rodijo in ne vzgojijo, ozi- roma, da je delo medicinske sestre poslanstvo in ne poklic. Naravnanost, da zdravstvena nega nima nobene povezave z izobrazbo, menedžmentom ali politiko (Salvage 1983b), oziroma, da stroka zdravstvene nege ne presega praktičnega dela svo- je dejavnosti, obstaja tudi med zdravstvenimi de- lavci. Znanstveno razvijanje stroke zdravstvene nege bi bilo tako po mnenju zdravnikov in neka- terih medicinskih sester nesmiselno in jalovo delo. Ena sestra je bila takrat zraven, zagovornica te fakultete za sestre in je ta zdravnik rekel: »}a, saj tako je, ampak vizito dela zdravnik in jo vedno bo najbrž, a ne? Sestre bi že rade svoje nazive. To je vse lepo in prav, ampak kar se pa tiče odgovornosti, se pa ponavadi vsak, več ali manj, umakne. Odgovornost bi pa še vedno prepustile zdravnikom.« Tako je takrat rekel tisti zdravnik. im DOŽIVLJANJE BOLNIKOV / IN VSAKDANJE DELO MEDICINSKIH SESTER NARAVA TESNOBE, KI 10 DOŽIVLJAJO MEDICINSKE SESTRE Medicinske sestre so nenehno v stiku z bolnimi, poškodovanimi in umirajočimi. Negovanje bol- nikov, ki imajo neozdravljive bolezni, je ena naj- težjih nalog medicinske sestre. Medicinske sestre so soočene z grožnjo in realnostjo trpljenja in smrti pogosteje kot ostali ljudje. Paleta njihovih zadolžitev vsebuje tudi dela, ki so po običajnih merilih videna kot neokusna, gnusna in zastrašu- joča (Lyth 1988). Tako zaznavanje del medicin- skih sester izven bolnišnice jim otežuje, da bi se o svojem delu pogovarjale v zasebni sferi. ■ Moj mož je zelo nežna duša. Da bi jaz njemu pripovedovala [...]. Da on pomisli na to - da jaz nekomu rit brišem, a ne, z istimi rokami, potem (pa) nam kuham kosilo - on zboli. Ne prenese vsega tega in jaz ne morem njemu vse to pripovedovati in ne želim. Ker si ne želiš kvariti svojega videza in mislim, glede na to [...]; moraš pa nekoga imeti. g, јг л Negovalna situacija vzbuja v medicinski sestri kaos občutkov: usmiljenje, sočutje in ljubezen, krivdo in tesnobo; sekundarno pa prebuja tudi sovraštvo in zamero do pacientov, ki v njej pora- jajo take močne občutke. Intenzivnost in kom- pleksnost občutkov tesnobe medicinskih sester lahko primarno pripišemo posebni lastnosti njene objektivne delovne situacije, da ponovno stimulira nezavedne in v preteklosti potlačene dogodke in strahove ter vzporedno nastale emocije (ibid.). Direkten vpliv bolezni na medicinsko sestro je še intenzivnejši zaradi nalog, pri katerih se sooča z obvladovanjem stresa pri drugih ljudeh, vključno pri lastnih sodelavkah. Tudi če drugi ne doživlja podobnih stresnih situacij, kot jih doživlja sama, je take občutke težko tolerirati. Že dokaj kratki pogovori Lythove (op. cit.) z bolniki so po- kazali, da je njihova predstava o bolezni in zdrav- ljenju, bogata mešanica objektivnega znanja, lo- gičnega sklepanja in fantazije. Stopnja stresa je močno odvisna od fantazijskih predstav, ki so se oblikovale v otroštvu. Medicinska sestra povezuje stisko bolnika ali svojcev s stisko ljudi v svojem fantazijskem svetu, kar povečuje njene občutke tesnobe in otežuje obvladovanje situacije. Bolniki imajo do bolnišnice zelo zapletene občutke, ki se najmočneje in najbolj neposredno izražajo v odnosu z medicinsko sestro. Na eni strani lestvice občutkov bolniki izražajo hvalež- nost, naklonjenost in spoštovanje, potolaženost z dejstvom, da se je v bolnišnici vse uredilo, usluž- nost in zaskrbljenost do medicinskih sester in njihovega težkega dela, na drugi strani pa bolniki izražajo tudi ogorčenost nad svojo odvisnostjo, nejevoljo nad togo bolnišnično disciplino; medi- cinskim sestram zavidajo njihovo zdravje in vešči- ne; lahko so ukazovalni, posesivni in ljubosumni. Zdravstvena nega vzbuja tudi pri bolnikih spolne nagone in erotične občutke, kar vpliva na njihovo vedenje na način, ki medicinskim sestram še ote- žuje delovno situacijo (op. cit.). 9 MAJA KLANČNIK GRUDEN Od bolnišnice se pričakuje, da stori več, kot le sprejme bolnega. Pričakuje se, da bo skrbela za njegove fizične in psihične potrebe pri prema- govanju stresa. S sprejemom bolnika v bolnišnico mora osvoboditi bolnika in njegove svojce dolo- čenih emocionalnih težav, ki izhajajo iz njegove bolezni. Bolnišnica in posebno medicinske sestre morajo dovoliti bolniku, da vanje projicirajo svojo depresivnost, tesnobnost in strah, nejevoljo zaradi bolezni in nujnih opravil zdravstvene nege. Bol- niki in svojci manipulirajo z osebjem na način, ki zagotavlja, da omenjene občutke vsaj delno - namesto njih - izkušajo medicinske sestre, npr. s tem, ko zavračajo ali poskušajo zavrniti sodelo- vanje pri zanje pomembnih odločitvah, in tako prenašajo odgovornost in tesnobo nazaj na bolni- šnico. Tako morajo medicinske sestre poleg svojih globokih in intenzivnih občutkov tesnobe prena- šati še skrbi drugih. Ugotovljeno je, da nekateri hospitalizirani bolniki sploh ne bi potrebovali na- mestitve v bolnišnici, vendar so sprejeti zato, ker ne oni ne njihovi svojci niso biU sposobni prenesti stiske, ki jo je njihova bolezen sprožila doma (op. cit.). SMRT IN UMIRANIE KOT POVZROČITELJA NAJŠTEVILNEJŠIH IN NAJMOČNEJŠIH OBČUTKOV TESNOBE Praviloma medicinske sestre težje prenašajo umi- ranje in smrt mlajših bolnikov kot starejših. V ozadju omenjenega dejstva obstaja družbeno pre- pričanje, ki reproducira tako miselnost - ageizem. Smrt in trpljenje sta nasploh najpogostejša vira občutkov tesnobe. Izvirata iz tega, da se še večina ljudi ni soočila in presegla osnovnega človeškega strahu - strahu pred smrtjo. Hudo je, kadar so bolniki mlajši, brez perspe- ktive. Ko veš, da bo umrl, pa ima majhne otro- ke, na primer. To te prizadene. Te tragedije. [...] To so ti naši bolniki s srčnim popuščanjem. Saj te tudi prizadene, vendar, če je star 70, 80 let [.,,1. Eno svojo dobo je že preživel, pa če ima urejene zadeve. Odvisno je tudi od bolnika. Eni so zadovoljni s svojim življenjem. Če pa ni zadovoljen, potem ni bil niti pri 20- tih in ni niti pri 70-tih. Dandanes v procesu šolanja medicinske sestre seznanjajo s fazami umiranja, ki si sledijo od faze nevednosti, negotovosti, implicitnega in eksplicit- nega zanikanja bolezni, odpora, pogajanja z uso- do prek depresije do sprejetja smrti (Sporken 1975; prim, tudi Skoberne 1987). Medicinske sestre takega vedenja bolnikov pogosto ne razu- mejo in se mu zato izmikajo. Bolnikovo umiranje zdravstvene delavce boleče spominja na njihovo lastno umrljivost (Skoberne 1987). Poleg umi- ranja bolnika je pomemben stresni dejavnik za medicinske sestre tudi srečanje s svojci umrlega. Jaz čisto po pravici povem, da jih raje čim manj vidim, pa da čimprej gredo. Jaz ne vem. Težko je sočustvovat z nekom, če ti nisi osebno pri- zadet. Saj nekako si, ampak vseeno [...]. Saj ponavadi kar hitro gredo. To je težko prenašat. Dostikrat skoraj raje vidiš, da čim prej gredo. Sliši se grdo, ampak je res. Ali pa te spomnijo na kakšno podobno bolečino v tebi in potem te pa čisto iztiri. Določena mera tesnobe, ki jo doživljajo me- dicinske sestre ob delu z bolniki, je povezana tudi z omejevanjem informacij, ki jih medicinska sestra sme posredovati bolniku oziroma njegovim svoj- cem. Čeprav je medicinska sestra v stalnem stiku z bolnikom, nima pravice ali možnosti sodelovati pri sprejemanju odločitev, ki opredeljujejo njeno ravnanje v zvezi z bolnikovo psihično in fizično oskrbo (Assell 1976; prim, tudi Skoberne 1987). DRUŽBENO STRUKTURIRANI OBRAMBNI MEHANIZMI BOLNIŠNICE Visoka raven tesnobnih občutkov, ki jih doživljajo medicinske sestre, je vodila institucijo oz. službo zdravstvene nege v oblikovanje družbeno struktu- riranih obrambnih mehanizmov, ki naj bi ščitili njihove člane pred soočanjem s tesnobo. Druž- beni obrambni sistem se je skozi čas razvijal kot rezultat zarotniških interakcij in sporazumov - pogosto nezavednih - med člani organizacije. Tile obrambni mehanizmi v instituciji delujejo simul- tano, med seboj sovpadajo in se podpirajo (Lyth 1988): • Razcep odnosa medicinska sestra - bolnik. Sestrska služba je organizirana tako, da mora ena medicinska sestra skrbeti za veliko število bolnic in bolnikov, za katere pa opravlja le določena o- pravila in ne vseh. Tako delovanje preprečuje, da bi prišla v globlji stik s pacientom in njegovo 10 SOCIOLOŠKI VIDIKI POLOŽAIA IN VLOGE MEDICINSKIH SESTER V SLOVENIH boleznijo, ter tako preprečuje porajanje občutkov tesnobe, ki bi jih lahko vzbudil pristen stik z bolnikom ali bolnico. • Depersonalizacija, kategorizacija in zanika- nje pomena individualnosti. Depersonalizacija o- sebja se kaže z uporabo uniform, ki govorijo o njihovih dolžnostih; kategorizacija se kaže z raz- vrščanjem in poimenovanjem bolnikov po raz- ličnih kriterijih (glede na številko sobe, diagnozo, oboleli del telesa ipd.); zanikanje pomena indivi- dualnosti pa se kaže s tem, da je vsaka medicinska sestra zamenljiva z drugo, če je to potrebno. • Odcepitev in zanikanje čustev. Strokovni odnos zahteva nadzorovanje čustev. Pri tem se mora medicinska sestra naučiti odcepiti čustva od konkretnih delovnih nalog. Prerazporejanje medicinskih sester po oddelkih je ena od nezaved- nih strategij institucije za zmanjšanje tesnobe zaposlenih. • Poskus odstranitve odločitev z ritualnim opravljanjem dolžnosti. Delovni čas medicinske sestre se vrti okoli ritualnih ponavljajočih se opra- vil (pospravljanje postelj, hranjenje, dvigovanje), do katerih se zahteva skrajno resnost in odgovor- nost. S temi opravili se osebje izogiba sprejemanju individualnih odločitev v zvezi z bolnikovim zdravjem, • Zmanjšanje odgovornosti pri sprejemanju odločitev s preverjanji in ponovnimi preverjanji: Medicinske sestre tudi pri sprejemanju manjših odločitev vpletejo v proces več ljudi, da zmanjšajo lastno odgovornost. Služba zdravstvene nege je organizirana tako, da preprečuje sprejemanje hitrih in učinkovitih odločitev. • Prikrita socialna razporeditev odgovornosti in neodgovornosti. Cilj medsebojnega obtoževanja znotraj službe zdravstvene nege je zmanjševanje notranje psihične napetosti. Starejše in višje ran- girane medicinske sestre pogosto obtožujejo mlaj- še, da so neodgovorne. Pritožbe so posledica last- nega prikritega sistema kulturnih zanikanj, raz- cepa in projekcij. • Smiselna nejasnost pri formalni porazdelitvi odgovornosti. Pri medicinskih sestrah so dolžnosti in odgovornosti samo navidezno jasno določene. Najrigidneje so določene pri medicinskih sestrah z najkrajšim stažem, najobskurneje pa pri tistih z najdaljšim. • Zmanjševanje teže odgovornosti z delegira- njem na nadrejene. Posledica tega je, da opravljajo medicinske sestre danes bistveno manj kvalitetna opravila, kot bi jih zaradi svoje izobrazbe lahko. • Idealizacija in podcenjevanje osebnih razvoj- nih možnosti. Medicinske sestre gojijo prepriča- nje, da mora biti človek »poklican« za medicinsko sestro. Po eni strani pomeni to izjemno idealiza- cijo poklica, po drugi strani pa podcenjevanje procesa izobraževanja za ta poklic. Sam proces izobraževanja pa je sestavljen predvsem iz učenja formalnih postopkov in le malo iz učenja vsebin za osebno rast. • Izogibanje spremembi. Vsaka večja spremem- ba bi pomenila tudi spremembo socialnega siste- ma obrambe. Le kriza celotnega socialnega siste- ma institucije bi v sistemu dopustila spremembo. Namen opisanega družbenega sistema obram- be je pomagati posamezniku, da se izogne ob- čutkom tesnobe, krivde, dvomov in negotovosti. Ti obrambni mehanizmi torej delujejo na način, ki v največji možni meri odpravlja situacije, do- godke, zadolžitve, dejavnosti in odnose, ki pov- zročajo tesnobne občutke, povezane s primitiv- nimi psihološkimi ostanki v osebnosti. Pri tem se je v razgovorih z medicinskimi sestrami izkazalo, da je v pozitivni smeri - v smislu pomoči posamez- niku oziroma posameznici za soočenje s prebuja- jočimi se tesnobnimi občutki in pri razvoju spo- sobnosti za uspešnejše spoprijemanje s tesnobo - narejenega zelo malo. MEIA MED STROKOVNOSTIO IN SKRBIO V odnosu med medicinsko sestro in bolnikom obstaja recipročnost, ki je - poleg odvisnosti bol- nika skupaj z altruizmom - pomemben del skr- bniškega odnosa (Baber, Allen 1992). Bolnice in bolniki sprašujejo medicinske sestre o bolezni. Naloga medicinskih sester je tudi zdravstveno vzgojno delo. Medicinska sestra uči bolnika oz. bolnico o zdravih življenjskih navadah in o življe- nju človeka z boleznijo. Med njima obstaja dialog. Vendar informacije niso vedno usmerjene samo enosmerno. Prav tako je pomembna vloga me- dicinske sestre kot aktivne poslušalke. Na ta način medicinska sestra bolnici ali bolniku pomaga, da izrazi svoje strahove in bolečino. Iz omenjenega pogovora se bogati tudi medicinska sestra. Ena sestra je na vprašanje, ali ji je neprijetno poslušati o bolnikovih težavah odgovorila: »Ne, poslušaš. Včasih se še kaj naučiš.« Nenehno prehajanje med plačanim in nepla- čanim skrbstvenim delom medicinskim sestram otežuje postavitev jasne meje med zasebnim in 11 MAJA KLANČNIK GRUDEN javnim. Poleg plačila medicinske sestre od svojih pacientov zahtevajo tudi hvaležnost za njihovo skrb in trud. DOBRI ODNOSI V NEGOVALNEM TIMU KOT DEIAVNIK RAZBREMENJEVANJA TESNOBE Rada delam z bolniki. Samo ne s takimi, ki medicinske sestre izkoriščajo, jih nenehno na- dlegujejo. S takimi pa ne delam rada. Pred- vsem s takšnimi, ki so hvaležni, rada delam. V omenjeni situaciji medicinske sestre - ma- tere - istovetijo bolnika z otrokom. Od njega pri- čakujejo ubogljivost in hvaležnost. Vsak bolnik, ki izraža glasno nestrinjanje s postopki zdravst- vene nege ali medicine, je hitro označen kot »bol- nik, ki ne sodeluje« pri procesu zdravljenja. Ro- land Littlewood ( 1991 ) je v svojem članku izhajal iz primerjave narave odnosov zdravnik-medicin- ska sestra-bolnik z naravo odnosov v nuklearni družini. Pri tem je zdravnik oče, medicinska se- stra mati in pacient otrok. Slednja dva preživita večino časa na oddelku (doma). Zdravnik (oče) obiskuje oddelek v rednih, vendar kratkih inter- valih, saj preživi večino časa izven »zasebne sfere« oddelka v »javni sferi«, kjer izvaja predavanja ali prisostvuje na sestankih. Zdravnik se vrača na oddelek, da preveri, če je z bolnikom (otrokom) vse v redu ter da vidi, ali medicinska sestra (mati) obvladuje situacijo. Od medicinskih sester se pričakuje, da v svoje delo vnesejo »srce«, da bolnike ljubijo in zanje skrbijo, kot skrbijo matere za svoje otroke. Skrb je oboje, ljubezen in delo. Pri tem ideologija pravi, da mora biti skrbstveno delo opravljeno raje iz ljubezni kot zaradi denarja, zato naj zaposleni skrbniki ne dobijo plače (wage) temveč plačilo {payment) (Walmsley 1993). Po prehodu v kapita- listično družbo pripada osrednje mesto v družini otroku, ki postane neprecenljiva dragocenost (Oakley 2000). V bolnišnici, v organizaciji službe zdravstvene nege zavzemajo osrednje mesto bol- nik in njegove potrebe, katerih zadovoljevanje je osnovna naloga medicinske sestre, kot je zado- voljevanje potreb otroka osnovna naloga matere. Prehajanje med omenjenima vlogama in vnašanje »ljubezni« v odnos z bolnikom daje medicinskim sestram občutek, da si poleg plačila zaslužijo tudi »hvaležnost« svojih varovancev. Medicinske sestre v intervjujih opredeljujejo do- bre medsebojne odnose med njimi samimi kot pomemben člen zadovoljstva pri delu. Delo do- življajo veliko manj stresno in obremenjujoče, kadar ga opravljajo v ozračju razumevanja in med- sebojne pomoči. Čeprav ta dejavnik deluje močno razbreme- nilno, medicinske sestre medsebojne odnose opi- sujejo kot slabe oziroma kvečjemu še kar dobre. Po Lyth (1988) eden izmed družbenih obrambnih mehanizmov službe zdravstvene nege deluje kot prikrita socialna razporeditev odgovornosti in ne- odgovornosti, katerega cilj je zmanjšanje notranje napetosti. Posledično se znotraj negovalnega tima ustvarjajo manjše enote, ki se nenehno medseboj- no obtožujejo. Skupinice se ponavadi oblikujejo glede na starost ali delovno dobo. Tudi raziskave o odnosih med medicinskimi sestrami v svetu ka- žejo, da je med njimi zelo prisotno horizontalno nasilje ter da se je taka oblika nasilja med njimi samimi udomačila kot nekaj naravnega (Farrell 1997; prim, tudi Pahor 1999). Klinični oddelek za žilne bolezni slovi po izred- no izobraženem in ambicioznem kadru. Zdravni- ki med seboj skoraj tekmujejo za prestižne nazive, kar pa ne velja za medicinske sestre. Se sicer ude- ležujejo internih strokovnih izpopolnjevanj, a ta prinašajo zelo nizko vrednotene točke. Medi- cinske sestre ne izražajo potrebe po dodatnem usposabljanju in izobraževanju, ker so zaradi odsotnosti možnosti napredovanja nemotivirane. Poleg tega so medicinske sestre skoraj praviloma ženske, ki zaradi dualne kariere zasedajo slabše položaje v hierarhiji delovnih mest (Zaviršek 1994b) in so zaradi preobremenjenosti s fizičnim skrbstvenim delom nezainteresirane za dodatno študijsko delo. ; . - , -' . INTERAKCIJA MED SVETOM ZDRAVNIKOV IN SVETOM MEDICINSKIH SESTER • BOLNIŠKI ODDELEK KOT DOM Medicinska sestra na oddelku (v javni sferi) oprav- lja podobna skrbstvena dela, kot jih opravlja tradi- cionalna žena v družini (v zasebni sferi). Bolniški 12 SOCIOLOŠKI VIDIKI POLOŽAJA IN VLOGE MEDICINSKIH SESTER V SLOVENIJI oddelek bi lahko primerjaU s tradicionalnim dru- žinskim bivališčem, katerega idealizirana oblika razmerij je projicirana v večino ženskih skrbstve- nih poklicev današnje družbe. Razmerja na bolniš- ničnem oddelku so zaznamovana s trikotnikom (Littlewood 1991) zdravnik (oče), medicinska se- stra (mati) in bolnik (otrok). Pri tem zdravnik pre- vzame vlogo očeta, ki gospoduje, medicinska se- stra vlogo matere in gospodinje, ki skrbi za red, in bolnik vlogo otroka, ki ni sposoben odločati o lastnem zdravju. S pacienti si, kadar jih pripelješ v jedilnico. Pri meni so ob 17:50 vsi v jedilnici. Ker morajo biti. In takrat se pogovarjam, z vsemi, ko čaka- jo v jedilnici. Jaz pravim, da moramo paciente me počakati v jedilnici - gospodinje, da čim prej razdelimo večerjo, potem gremo pa lahko ven. Vloga medicinske sestre v odnosu do zdravni- ka je vloga tehničnega asistenta (Walmsley 1993). Je zdravnikova »desna roka«. Od nje se pričakuje, da brezpogojno uboga in izpolnjuje zdravnikove ukaze. Ta odnos se popolnoma pokriva z odno- som moža do žene. Je poslušna in požrtvovalna, pripravljena na najglobljo uvidevnost in samo- odrekanje, hkrati pa nesposobna za samostojno odločanje (Pahor 1989; Smoyak 1987). Saj - kot pravi Ronald Litdewood (1991) - se od žensk pričakuje, da raje delujejo skoz druge in raje živijo za druge kot zase. Vloga medicinske sestre je na- stala po viktorijanskem obrazcu »idealne žene« 19. stoletja in vanjo sodi skoraj vse, kar od nje zahtevata tradicionalni dom in družina (Pahor, 1989). Medicinske sestre zagotavljajo red na več načinov. Najprej tako, da sodelujejo v ritualih in ravnajo na način, ki poudarja zdravnikovo glavno vlogo (na primer ob viziti), pa tudi, da prenašajo na bolnike navodila z vrha in da otežujejo komunikacijo navzgor. So kot družbena pregrada, ki prepušča do zdravnika samo izbrance. Gospo- dinjska vloga medicinske sestre v odnosu do zdravnika se kaže v izvajanju skrbstvenih opravil zanj: kuhanje kave, tekanje za njih po opravkih; kirurgom pa dejansko celo pomagajo pri umi- vanju in oblačenju (Littlewood 1991). Obliko odnosa med zdravnikom in medicinsko sestro bi lahko poimenovali tudi »igra med zdrav- nikom in medicinsko sestro«. Fraza »the doctor nurse game«, ki jo je leta 1967 prvič oblikoval Stein, opozarja na dvojna pričakovanja in na dvoj- nost obnašanja, ki se zahteva od medicinskih se- ster (Keddy in sod. 1986). Zdravniki dobivajo po- datke iz številnih virov, ki jim pomagajo pri od- ločitvah o bolnikovih potrebah; eden izmed teh virov so tudi medicinske sestre. Pri tem morajo medicinske sestre ustreči dvema vrstama pričako- vanj: po aktivnem in po pasivnem obnašanju. Pri dajanju specifičnih priporočil morajo biti podjet- ne, iniciativne in odgovorne, hkrati pa morajo delati vtis pasivnosti. Stein (1967; prim tudi Keddy in sod. 1986) je oblikoval tri pravila, po katerih se morajo ravnati medicinske sestre v odnosu do zdravnika: zdrav- niku je treba vedno izkazovati spoštovanje, me- dicinske sestre ne smejo glasno postavljati dia- gnoz ali dajati priporočil zdravnikom, odkrito nestrinjanje ali ugovarjanje medicinske sestre zdravniku je nedovoljeno. V igri med zdravnikom in medicinsko sestro ima medicinska sestra vlogo, da vodi mlade in neizkušene zdravnike tako, da ohranjajo videz nadzora nad situacijo. Pri tem je pomembno, da prepričajo in pomirijo bolnika, da je vse v najlepšem redu in da se nimajo česa bati, saj zdravnik vedno ve, kaj dela (Mackay 1993). Vloga zdravnikov pa je, da izpolnijo »sle- po« zaupanje bolnikov. Zdravnik, predvsem mlaj- ši, mora dajati vtis, da točno ve, kaj dela, da ima situacijo pod nadzorom. V prid bolnikovih intere- sov mora medicinska sestra zanikati lastno znan- je, medtem ko mora zdravnik pretirano poudariti svoje »neprecenljivo« znanje. Igra med zdravnikom in medicinsko sestro se zdi na nek način smiselna, saj se igra z »določe- nim« ciljem: zmanjšati bolnikove strahove. Njen dejanski cilj pa je prikazati razlike v moči in sta- tusu med medicinsko sestro in zdravnikom {op. cit.). Igra med zdravnikom in medicinsko sestro je »zapleten družbeni ritual, ki omogoča učinko- vito komunikacijo na način, ki ne ogroža privile- giranega statusa zdravnika«. Vendar pa so dejan- ski rezultati take hierarhične ureditve odnosov nezadovoljstvo in frustracije, ki se prenašajo po hierarhični lestvici navzdol in najbolj prizadenejo najnižjega v hierarhiji. Nezadovoljne in neizpol- njene medicinske sestre, ki imajo v odnosu z zdravnikom podrejeno vlogo, prenašajo svojo jezo in tesnobo na bolnike. Bolnik, ki v zdravstve- nem sistemu simbolično predstavlja otroka, je ta- ko tarča ponižanj, ki jih medicinska sestra doživlja ob zdravniku. 13 MAJA KLANČNIK GRUDEN NASLAVLJANJE ■^; MED MEDICINSKO SESTRO IN ZDRAVNIKOM KOT ZUNANU IZRAZ NJUNEGA POLOŽAJA V BOLNIŠNIČNI HIERARHIJI IVIedsebojno naslavljanje je eden izmed kazalcev družbenih razmerij med posamezniki ali skupina- mi. Medicinske sestre naslavljajo zdravnike z na- zivi in priimki, s čimer jim izkazujejo dolžno spo- štovanje. Nazivanje z osebnimi imeni bi ogrozilo avtoriteto zdravnika in s tem njegovo moč. Ugo- varjati zdravniku - osebi, ki poseduje »mano« in je tabu - pomeni dvom v njegovo svetost in pokli- canost (Knight 1996). Zdravniki pa lahko upo- rabljajo za naslavljanje medicinskih sester njihova osebna imena. S tem ustvarjajo - v sferi javnosti, neosebnosti in tekmovalnosti - občutek topline in domačnosti. Zdravniki lahko prehajajo med javnim in zasebnim, medtem ko medicinske sestre tega ne smejo. Do sfere javnega, do zdravnika, morajo ohranjati distanco in se strogo izogibati prestopu meje. Meni se zdi boljše, da sem jaz Betka, kot pa [da me kličejo] po priimku. Sploh si ne pred- stavljam in me sploh ne moti. Meni je bolj všeč, da sem Betka. Sploh si ne predstavljam, da bi kakšnega zdravnika poklicala po imenu. Če- prav smo vsi ljudje. Tudi drugi ljudje ne bodo zdravnika klicali po imenu, vedno bodo rekli »doktor« in priimek. Zdravniki tudi pacientu malo več pomenijo kot sestre, a ne? Zdravnik napiše, kaj je treba narediti, sestre pa nare- dimo, .'■V • Mene to čisto nič ne moti, res. Zame je zdrav- ' nik doktor ta pa ta. Če pa on meni reče Cvetka, Ï' mene to nič ne moti. Tako je. laz še rajši vidim, ••i kot pa da me tam vikajo, ker potem se pa še staro počutim, kar tudi ni fino. Ne vem, mene ne moti. Mogoče še bolj prijazen občutek vi dobiš, kaj pa vem, ali pa bolj domač, a ne? ' Vendar vedno so in vedno bodo obstajale me- dicinske sestre, ki se ne držijo pravil te igre. Te so nepriljubljene pri zdravnikih, deležne niso nobene podpore sodelavk in imajo težave na de- lovnem mestu (Mackay 1993), ker rušijo družbe- no konstrukcijo realnosti, ki ustreza vladajočemu moškemu svetu, ki v zameno obljublja varnost in zaščito (pred lastno moško jezo v primeru ženske neposlušnosti) poslušnim in ubogljivim ženskam - medicinskim sestram. Samo ena medicinska sestra je menila, da bi se tudi sestre lahko nazivalo s priimki: .-. ■. Jaz sem na to navajena, ker je tako že vsa leta, vendar pa bi se lahko tudi sestre klicalo po priimku. Isto bi lahko. POKLICNO OPREDELIENA PODREJENOST MEDICINSKIH SESTER ZDRAVNIKOM Pred reformo, ki jo je uvedla Florence Nightin- gale, je odnos med zdravnikom in negovalko temeljil na odnosu gospodar-služabnik. Negoval- ka je bila obravnavana kot služabnik, ki je zapo- slen v bolnišnici. Zdravniki so zdravstveno nego utemeljevali kot ženski poklic, s predpostavko, da ženske nimajo dovolj intelektualnih in čustve- nih sposobnosti, da bi se ukvarjale z znanstvenim zdravljenjem, in narobe, da bi bilo razsipavanje njihovih nedvomnih organizacijskih, materinskih in vzgojnih sposobnosti, če bi se morale zaposliti kjer koli drugje, razen v vlogi medicinskih sester (Doyal 1984). Florence Nightingale je bila prva, ki je oprede- lila ločnico med medicino in zdravstveno nego. Podrejenost medicinskih sester zdravnikom je definirala kot strokovno podrejenost zdravstvene nege medicini, zato ker je bil to takrat edini način, da je bil novi poklic sprejet v bolnišnični sistem in da je postala zaposlitev žensk družbeno spre- jemljiv plačan poklic. Poleg izvrševanja ukazov zdravnika je postala njena specifična naloga opazovanje bolnika in poročanje o simptomih (Nightingale 1969). Podrejenost zdravstvene nege in medicinskih sester medicini in zdravnikom stroka zdravstvene nege opredeljuje kot povsem strokovno. Njun medsebojen odnos naj bi temeljil izključno na tehniki delitve dela. Dejansko pa so zdravniki pri argumentiranju zdravstvene nege kot izključno ženskega poklica uporabili za opredelitev jasnih meja ženskih zadolžitev v zdravstvu koncept žen- skosti. Izključna pravica medicine do postavljanja diagnoz in predpisovanja zdravil tako ni uteme- ljena samo na temelju večjega znanja in sposob- nosti, temveč tudi na posplošeni pravici moških do ženske ubogljivosti. Priznavanje take primarne podrejenosti medicinskih sester zdravnikom znotraj stroke zdravstvene nege se kaže v tem, 14 SOCIOLOŠKI VIDIKI POLOŽAIA IN VLOGE MEDICINSKIH SESTER V SLOVENIH da je medicinskim sestram svetovano, naj ubogajo svoje nadrejene in hkrati za dosego svojih ciljev uporabljajo svoje ženske manipulativne taktike. Medicinske sestre so na interpersonalni ravni spolno opredelile svojo poklicno podrejenost, da so lahko uporabile sebi dostopno tradicionalno moč žensk - manipuliranje z močnejšimi za do- sego ciljev šibkejših. Tako so medicinske sestre vnesle koncept spola v zdravstveno nego na dva zelo različna načina. Prvi način je bil v tem, da so uporabile svojo pozitivno »ženskost« za utemelji- tev spolne delitve dela v zdravstvu in tako upravi- čile vstop žensk v javno sfero. Drugi način pa je bil, da so neravnovesje moči med zdravnikom in medicinsko sestro opredelile kot povsem poklicno in pri reševanju iz tega izhajajočih problemov dovolile uporabo manipulativne ženske moči (Ga- marnikow 1991). (NE)ZADOVOLISTVO MEDICINSKIH SESTER ' Medicinske sestre na vprašanje o zadovoljstvu v poklicu, ki so si ga izbrale, večinoma odgovarjajo pritrdilno. Delati dobro in pomagati je medicin- skim sestram vrednota, zaradi katere bi se še en- krat odločile za ta poklic. Taka vrednostna orien- tacija je, kot sem že navedla, pogojena z vzgojo in socializacijo (Oakley 2000; Zaviršek 1994b). Medicinske sestre menijo, da so se pravilno odločile, saj so izpolnile pričakovanja družbe. Hkrati jih na vprašanje, ali bi kaj spremenile v primeru, da bi se imele še enkrat možnost vrniti v mladost, v obdobje odločanja za poklic, več kot polovica odgovarja pritrdilno. Medicinske sestre bi se večinoma še enkrat odločile za enak poklic, vendar bi šolanje nadaljevale na visoki strokovni šoli, saj predpostavljajo, da se višje izobraženim medicinskim sestram »bolje godi«, da njihovi pogoji dela niso tako težki. Omenjena želja kaže na dejstvo, da medicinske sestre s svojim polo- žajem niso povsem zadovoljne. Tudi Ann Oakley (2000) je v svoji raziskavi navedla izjave, da gospodinje rade opravljajo ve- čino gospodinjskih del (medtem ko jih nekatere tudi sovražijo) ter da so rade matere svojim otro- kom. Vendar te izjave velikokrat skrivajo globlje nezadovoljstvo in neizpolnjenost gospodinj. Pri tem je avtorica postavila tezo, da je tradicionalno vlogo ženske v zahodni kulturi mogoče povezati z vlogo medicinske sestre. Iz neizpolnjenosti gos- podinj v njihovih vlogah torej lahko sklepamo na neizpolnjenost medicinskih sester v njihovih. Eno- lično skrbstveno delo in podrejen položaj nasproti zdravnikom - ki ne temelji na strokovni podreje- nosti stroke zdravstvene nege medicini, temveč na atributu ženske manjvredne vloge - ne moreta dati zadovoljstva in izpolnitve, ki ju človek do- življa ob preseganju in razvijanju lastnih zmož- nosti v poklicih, ki zahtevajo nenehen strokovni razvoj in pridobivanje novih znanj in izkušenj. / PREDLOGI ZA IZBOLIŠANIE POLOŽAJA MEDICINSKIH SESTER Izobraževanje medicinskih sester je treba prenesti na univerzitetno raven, saj edino zadostna raven splošne razgledanosti omogoča človeku prepo- znavanje družbeno konstruiranih spolnih ideo- logij, ki usmerjajo posameznike in posameznice v smeri interesov imetnikov družbene moči name- sto v razvijanje lastnih kvalitet in sledenje lastnim interesom. V procesu izobraževanja je treba medicinske sestre oblikovati v avtonomne strokovnjakinje na lastnem področju dela, ki se bodo zavedale svojih pristojnosti na področju zdravstvene nege njiho- vih varovank in varovancev ter bodo pripravljene prevzeti iz tega izhajajoče odgovornosti. Medicinske sestre se pri svojem delu nenehno soočajo s trpečimi in umirajočimi varovankami in varovanci, kar v njih sproža tesnobno. Pri tem bi morala služba zdravstvene nege ponujad zapo- slenim kontinuirano strokovno pomoč in podporo za konstruktivno soočanje s takimi občutki. Treba bi bilo urediti področje naslavljanja v zdravstvenem sistemu, saj je to eden izmed kazal- cev družbenih razmerij med posamezniki ali sku- pinami. Obstoječa oblika naslavljanja v zdravstvu kaže na velike hierarhične razlike med zaposle- nimi, ki rezultirajo v nehumanem odnosu do kon- čnih uporabnikov zdravstvenih storitev na najniž- jem mestu v zdravstveni hierarhiji. Za področje odnosov medicinskih sester do varovank in varo- vancev do drugih zaposlenih v zdravstvu in do zunanjih uporabnikov je pristojna stanovska orga- nizacija medicinskih sester. 15 :i¡y ; ^ : ^ MAJA KLANČNIK GRUDEN \м íVuCM'' i .■:/:ч. ' : . -.;^..,r^-,:..í ..: V,-:,.,; LITERATURA .,r:. ч^.,.: ;ac.!V,^:-ï--'''- U.rcP ■ K. M. Baber, K. R. Allen (1992), Women and Families: Feminist reconstructions. New York, London: The Guilford Press. , ,, S. Beauvoir (2000) Drugi spol. Ljubljana: Delta. J. M. Bridges (1990), Literature review on the images of the nurse and nursing in the media. Journal of Advanced Nursing, 15: 850-854. L. Doyal (1984), Politična ekonomija zdravja. Ljubljana: Knjižnjica revolucionarne teorije. . V. Flaker (1998), Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: Založba /*cf E. Gamarnikow (1991), Nurse or woman: Gender and professionalism in reformed nursing 1860— 1923. V; P. Holden, I. Littlewood {ut.), Antropology and Nursing. London, New York: Routledge (110-29). E. GoFFMAN (1991), Asylums: Essays on the social situation of mental patients and other inmates. London etc.: Penguin Books. , ..^, ^,; ■. .ir.oi-i. i-,- r M. loGAN (1990), Družbena konstrukcija hierarhije med spoloma. Ljubljana: Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo. B. Keddy, m. Iones Gillis, P. Iacobs, H. Burton, M. Rogers (1986), The doctor-nurse relationship: an historical perspective. Journal of Advanced Nursing, 11: 745-753. P Kersnič (2001), Število članov po društvih na dan 31. 3. 2001. Utrip, IX, 5: 6-16. . C. Knight (1996), Taboo. V: A. Barnard, J. Spencer (ur.). Encyclopedia of Social and Cultural Antropology. London and New York: Routledge (542-544). R. Littlewood (1991), Gender, role and sickness: The ritual psychopathologies of the nurse. V: P, Holden, J. Littlewood (ur.), Antropology and Nursing. London, New York: Routledge (148-70).; I. M. Lyth (1988), Containing Anxiety in Institutions: Selected essays. Volume 1. London: Free Association Books. L. Mackay (1993), Conflicts in Care: Medicine and nursing. London etc.: Chapman and Hall. M. Mead (1978), Sazrevanje na Samoi: Psihološka studia mladeži u primitivnom društvu, namenjena ljudima zapadne civilizacije. Beograd: Prosveta. Z. Mrak (2001), Samopodoba medicinskih sester V: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana. Medicinske sestre v Sloveniji, Zbornik člankov s strokovnega srečanja z v mednarodno udeležbo. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana j. (108-29). .4Hn.-->ríí,>^...rí4feí>rv:.rr:.Wí- -^;.П<■'•in^.;íк^ ^k^NO;: ■ .(U.-^ F. Nightingale (1969), Notes on Nursing: What it is and what it is not. New York: Dover Publications. A. Oakley (2000), Gospodinja. Ljubljana: Založba /*c/. ..„^, ^ í;^,,,., I. Okely, H. Callaway (ur.) {Ì992), Antropology and Autobiography. London, New York: Routledge. M. Pahor (1999), Nasilje v zdravstveni negi - contradictio in adiecto?V: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Nasilje in spolno nadlegovanje na delovnih mestih medicinskih sester v Sloveniji: Zbornik člankov s strokovnega srečanja medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. M. Pahor (1989), Odnosi med zdravstvenimi delavci kot dejavnik razvoja zdravstva. Zdravstveni obzornik, 23: 43-64. - (1997), Spremembe stališč in vrednot pri študentih zdravstvene vzgoje na Univerzi v Ljubljani. Ljubljana: Pedagoška fakulteta (doktorska disertacija). I. Salvage (1983a), Distorted images. Ni^rsmg r¿m(?s, 79: 13-15. . ' 16 SOCIOLOŠKI VIDIKI POLOŽAJA IN VLOGE MEDICINSKIH SESTER V SLOVENIH 17 - (1983b), Ocena položaja zdravstvene nege. Obzornik zdravstvene nege, 27: 45-52. H. Samuelson (1991), Nurses between disease and illness. V: P. Holden, J. Littlewood (ur.), Antropology and Nursing. London and New York: Roudedge (190-200). M. Skoberne (1987), Zdravstvena nega umirajočega. Zdravstveni obzornik, 20, 3-4: 187-210. S. A. Smoyak (1987), Redefining roles. Nursing Times, 28: 35-37. J. Smitek (2001), Hierarhija znanja v zdravstveni negi. Obzor Zdr N, 35: 163-174. V. Stebe (1987), Vpliv socialnega izvora na vključevanje in uspešnost izobraževanja. Ljubljana: Filozofska fakulteta (diplomska naloga). D. Zaviršek (1994a), Zdravje kot sistemski del societalnosti. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede (doktorska disertacija). - (1994b), Ženske in duševno zdravje. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. J. Walmsley (1993), It is not what you do but who you are: Caring roles and caring relationships. V: J. Walmsley (ur.). Health, Welfare and Practice: Reflecting on roles and relationships. London, Newbury Park, New Delhi: Sage Publications (25-31). ,