Jecljanje pri otroku
Najpogosteje se pojavlja zatikanje v govoru pri otroku med 3 in 6 letom starosti. To je obdobje intenzivnega razvoja govora. Celotna razvojna faza govora je težka za otroka. Otrok še ne obvladuje tempa, ritma govora, prihaja do naglega miselnega razvoja, bogati se besedni zaklad. V tem obdobju se otroci srečujejo s številnimi novimi besedami, njihovim različnim pome-notn in s številnimi abstraktnimi pojavi.
V  samem začetku otrok samo ponavlja fraze, kasneje pa že povezuje misli z govorom. Prav to iskanje besed in povezovanje z vsebino je velik napor za otroka. Vse to lahko pripelje do opaznejšega zatikanja, ponavljanja zlogov na začetku ali na koncu besede: PUPUPUPUNČKA, KAKAKAPA . . . ali ponavljanja prvega glasu v besedi: MMMMUCA, KKKUŽA. Zgodi pa se tudi, da otrok zavlačuje vokaie (AEIOU): OOOOKNO . . . Ta zatikanja so v težjih primerih spremljana tudi s krči, ki se pojav-ljajo na kompletnem organizmu (dihalne mišice, jezik, ustnice. grlo . . .)• Najbolj razširjeno je t. i. FIZIOLOŠKO JECLJANJE, ki nastane kot povsem normalen pojav tned 2. in 4. letotn otro-kove starosti in preide samo od sebe do 5. leta. To pravzaprav še ni jecljanje, pač pa zatikanje v govoru, ki pa se lahko razvije v jecljanje, ko se otrok začne tega zavedati in ga to ovira pri medsebojnem sporazumevanju.
Pod normalnimi pogoji fiziološko jecljanje običajno samo od sebe preide. Pomembno vlogo pri tem imajo starši, vzgojitelji in ostala okolica. Nenehno popravljanje, opozarjanje, otroka lahko pripelja do tega, da otrok izgubi samozaupanje, postane pozoren na svoj govor in s tetn utrdi motnjo.
V   tej prvi fazi staršem predvsem svetujemo, kako ravnati s svojim otrokom. Nepravilne reakcije okolice in staršev pripe-ljejo otroka do patološkega jecljanja, ki pa že potrebuje obrav-navo logopeda in psihologa.
Kakšna je vloga staršev?
Predvsem je treba znati otroka poslušati. Pomembno je, kaj nam otrok pove. S tem damo otroku tudi občutek varnosti. Otroka ne smemo opominjati naj govori počasneje, naj začne besedo od začetka, naj globoko vdihne predno začne govoriti . . . Ne smemo ga prekinjati. Pometnben je tudi govor staršev in vzgojitelja. Le ta naj bo počasnejši, razločen, razumljiv za otroka.
Najboljše je, če motnjo preslišimo, nismo pa do nje popolnoma brezbrižni. Ne kažemo otroku, da je kaj narobe. Otrok začne doživljati podobno kot starši. Začne se bati govora, utihne. Zaveda se, da nekaj ni v redu. Šele sedaj se srečamo s pravim jecljanjem, ki pa ni več samo problem otroka, temveč tudi staršev.
Pri nekaterih otrocih se v tem obdobju pojavlja tudi »brbotav« govor, ki je na videz podoben jecljanju, katerega glavna značil-nost je moten ritem, slaba izgovorjava nekaterih glasov, popače-nje besed in stavkov. Taki otroci se motnje ne zavedajo in se tudi ne popravljajo. Ta motnja zahteva poseben terapevtski pristop.
V   tem  obdobju je  pri  otrocih  pogosto  prisotno  zatikanje v govoru (netekoč govor) in je zato težko ločiti ali gre samo za normalno fazo v razvoju govora, ali gre za jecljanje ali pa brbota-nje. V tem primeru je potreben posvet z logopedom.
Irena Pakiž DrHib™id!                                                               def. logoped
Pišite nam, vsaka pobuda orirom« vaše izkušoje nam bodo dobrodošle, na naslov:
ZDRAVSTVENI DOM UUBUAINA ŠIŠKA
služba i» zdravstveno vustvo otrok
Menlalno-higjenski oddelek
Derčeva 5, Ljubljana ALI
LREDNIISTVO »JAVNA TRIBUNA« - glasUo SZDL
Trg prekomorskifa brigad 1, Ljubljana