GRADIVO
Predlog učnega načrta za slovenščino v prvem triletju osnovne šole
Po prvem javnem poročilu o delu Projekta za prenovo pouka slovenščine, ki je pred dobrim letom izšlo v Jeziku in slovstvu (XO 1995/96, št. 1-2), objavljamo v tej številki predlog učnega načrta za prihodnje prvo triletje nove devetletne osnovne šole. Na svoji seji dne 4. 2. 1997 ga je sprejela Predmetna kurikulama komisija za slovenščino v sestavi: predsednik dr. Matjaž Kmecl in člani dr. Marja Bester, Milena Ivšek, prof., dr. Boža Krakar Vogel, mag. Simona Kranjc, mag. Martina Križaj Ortar, Polona Legvart, prof., Mojca Poznanovič, prof., dr. Igor Saksida.
Pri pripravi poglavij II. A 1., 2., 3., 5., 6. so z avtoricama mag. Martino Križaj Ortar in dr. Maijo Bester s samostojnimi prispevki sodelovale dr. Leopoldina Plut Pregelj (poslušanje), dr. Sonja Pečjak (branje) ter dr. Lidija Magajna s Terezo Žerdin, prof., (pisanje). Avtorja poglavij II. A. 4. in C. sta dr. Metka Kordigel in dr. Igor Saksida. Pri pripravi drugih poglavij so z avtorji sodelovali predsednik in člani Projekta za prenovo slovenščine. Celotni predlog učnega načrta so recenzirale »notranje« recenzentke dr. Leopoldina Plut Pregelj, dr. Sonja Pečjak in Alenka Kozinc, prof., racionalno evalvacijo pa je opravilo 45 praktikov, učiteljev oziroma vzgojiteljev.
Istočasno z objavo v Jeziku in slovstvu je Predmetna kurikulama komisija za slovenščino poslala ta predlog učnega načrta tudi Področni kurikulami komisiji za osnovno šolo in zunanjima recenzentkama mag. Mileni Ivanuš Grmek in mag. Vidi Udovič Medved. Z objavo v tej reviji želita Projekt za prenovo slovenščine in Predmetna kurikulama komisija za slovenščino strokovni in drugi javnosti predstaviti opravljeno delo in se priporočata za pripombe in predloge. Sprejema jih tajnica Predmetne kurikulame komisije za slovenščino Mojca Poznanovič (Zavod RS za šolstvo, Poljanska 28,1000 Ljubljana), in sicer do 15. 5.1997.
Matjaž Kmecl
Predsednik Predmetne kurikulame komisije za slovenščino in Projekta za prenovo pouka slovenščine
183
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 42, 96/97, št 4-5
GRADIVO
Smisel in namen predmeta
Pouk materinščine — v slovenski šoli pretežno slovenščine — je temeljnega pomena, saj se v jeziku ustvarjajo in prenašajo pomeni in sporočila, v njem je ključ do razumevanja samega sebe in sveta, materinščina je osnovna možnost medsebojnega sporazumevanja in sodelovanja. Ni misli in sporočila, dokler nista izoblikovana v besedi; njuni natančnost, učinkovitost in doseg so torej neposredno odvisni od jezikovne zmožnosti in znanja. To ne velja le za slovenščino kot učni predmet, temveč tudi kot učni jezik; sleherni učni predmet mora biti jezikovno dobro in natančno formiran in je zato na svojem področju soodgovoren za učenčevo jezikovno oblikovanost: od tega je v veliki meri odvisna kakovost področnega znanja. Pouk slovenščine se torej po svojih učinkih in pomembnosti razteza daleč preko samega predmeta; seveda pa njegova temeljna naloga slej ko prej ostaja skrbno in vztrajno razvijanje učenčevega osebnega jezika v dobro uporabno in ozaveščeno obvladovanje materinščine same na sebi ter utrjevanje zavesti, da je slovenščina državni jezik.
To uresničuje z jezikovnim in književnim poukom v okviru štirih dejavnosti — poslušanja, branja, govorjenja in pisanja. Končni namen jezikovnega pouka je opismenjenost v smislu kar najboljšega praktičnega in ustvarjalnega obvladovanja vseh štirih dejavnosti, pa tudi znanja jezikovnosistemskih osnov; pri književnem pouku pa se prepoznavanju umetnostnega jezika pridružuje še bolj poudarjeno vključevanje vseh tistih številnih kulturnih, etičnih, duhovnih in vsakršnih drugih ftmkcij, ki jih Uteratura kot ena najuniverzalnejših civilizacijskih dosežkov premore in so za zgodovinsko obstajanje slovenstva povrhu še posebej pomembne.
Takšen teleološki smisel in namen predmeta se na različnih stopnjah šolanja prilagaja duševni doraslosti in duhovni dojemljivosti oziroma razvojni stopnji učencev; v prvem osnovnošolskem triletju se zato omejuje na začetne spretnosti, zmožnosti in znanja, vendar z jasnim in vključevalnim pogledom na nadaljevanje do konca osnovne, pa tudi srednje šole.
I. Splošni, funkcionalni in izobraževalni cilji v prvem triletju osnovne šole
A. Splošni cilji
1. Učenci razvijajo pozitivni odnos do slovenskega jezika kot primarnega sredstva za izražanje misli, stališč, občutij in izkušenj, pa tudi za razumevanje drugih in sebe. Razvijajo tudi pozitivni odnos do slovenske književnosti, saj jim branje umetnostnih besedil pomeni stik z izkušenjskimi vzorci kulture in možnost za estetsko uživanje in preseganje spoznavnih omejitev stvarnosti.
2. Učenci se zavedajo posebnega statusa slovenskega jezika kot državnega jezika v Republiki Sloveniji.
3. Učenci razmišljujoče sprejemajo raznovrstna neumetnostna in umetnostna besedila, ki so primerna njihovi starosti in so posredovana neposredno ali medijsko. V okviru medijske vzgoje se učenci začnejo zavedati svoje izpostavljenosti medijskim sporočilom. Iz besedil izluščijo temeljne vrednote (resnično/neresnično, prav/narobe, pošteno/nepošteno) ter se učijo presojati in vrednotiti tuja in svoja besedila.
4. Učenci z jezikom dejavno in miroljubno rešujejo probleme v različnih življenjskih situacijah (tj. sporazumevanje namesto umika vase, vračanja na manj zrele oblike vedenja ali fizičnega obračunavanja) in se znajo okoliščinam primemo jezikovno obnašati.
5. Učenci se navajajo na knjižni jezik ter tako obogatijo svoj osebni neknjižni jezik (narečje/pokrajinski pogovorni jezik) z narodno predstavitvenim in narodnozdruževalnim (pogovornim in zbornim) knjižnim jezikom.
184
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 42, 96/97, št. 4-S
GRADIVO
6. Učenci razvijajo pozitivni odnos do vseh štirih sporazumevalnih dejavnosti, tj. do poslušanja in branja ter govorjenja in pisanja, saj jim te odpirajo nove možnosti za zadovoljevanje vedoželjnosti in osnovnih čustvenih in družbenih potreb. Učenci preko izkušenj v teh dejavnostih spoznavajo, da obvladovanje poslušanja in govorjenja ter branja in pisanja povečuje njihovo zmožnost delovanja v lastnem okolju ter spoznavanja stvarnega in domišljijskega sveta.
7. Učenci zbrano poslušajo (so)govorca, saj se zavedajo pomena poslušanja za pridobivanje novih znanj o stvarnosti ter za spoznavanje drugih ljudi in za sodelovanje z njimi.
8. Učenci razvijajo pripravljenost za govorjenje, tj., razvijajo zaupanje vase ter pogum za izražanje in posredovanje svojih misli, stališč, čustev in izkušenj ter domišljijskega sveta, hkrati pa ohranjajo potrebo po ustvarjalnosti.
9. Učenci drseče in skozi igro vstopajo v samobranje in spontano pisanje. Zavedajo se, da pri branju neumetnostnih besedil pridobivajo novo znanje, za kar pa je potrebno obvladati tudi osnovne bralne in učne pristope; branje začnejo uporabljati kot sredstvo za učenje in zabavo. Pri pisanju se navajajo na rabo ustaljenih grafičnih sistemov, pri urjenju tehnike pisanja pa razvijajo vztrajnost ter zavestno nadzorovanje telesa, roke, pozornosti in mišljenja; z lastno dejavnostjo odkrivajo in preizkušajo pisni jezik.
B. Funkcionalni cilji
1. Učend spontano, drseče in skozi igro vstopajo v svet branja in pisanja.
2. Učenci sodelujejo v dvogovomem sporazumevanju:
1) Učenci se pogovarjajo s sogovorci ter usvajajo temeljna načela vljudnega in uspešnega pogovarjanja.
2) Učenci sprejemajo (poslušajo in berejo) njim/komu drugemu namenjena zasebna in javna pozivna in povezovalna besedila.
3) Učenci tvorijo zapisana zasebna pozivna in povezovalna besedila.
3. Učenci sprejemajo in tvorijo enogovoma neumetnostna besedila:
1) Učenci poslušajo (in gledajo), pa tudi berejo svoji starosti ustrezna stvarna prikazovalna besedila o družbenem in naravnem okolju.
2) Učenci govorno nastopajo, pa tudi pišejo krajša preprostejša prikazovalna besedila o sebi in svojem družbenem oz. naravnem okolju ter o tem, kar so doživeliMdeli/slišali/brali.
4. Učenci sprejemajo, interprethajo in poustvarjajo umetnostna besedila:
1) Učenci poslušajo (in gledajo), pa tudi berejo umetnostna besedila.
2) Učenci govorno, pa tudi pisno interpretirajo in poustvarjajo umetnostna besedila — upovedujejo lastne domišljijske svetove ali govorijo/pišejo o svojem odnosu do umetnostnih besedil.
5. Učenci pri govorjenju razvijajo svojo slovarsko, slovnično, pragmatično in pravorečno zmožnost, s pisnimi vajami pa pravopisno zmožnost.
6. Učenci se z učiteljem/med seboj pogovarjajo o svojem jezikovnem okolju.
C. Izobraževalni cilji
1. Učenci spoznavajo glasovno in prozodično sestavo govornega toka.
2. Učenci spoznavajo ustaljeni sistem slovenske pisave.
3. Učenci pridobivajo prve jezikoslovne in literamoteoretske pojme, in sicer na ravni razumevanja in rabe jezikoslovnih in literamoteoretskih izrazov.
185 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 42,96/97, št. 4-5
GRADIVO
n. Operativizacija funkcionalnih in izobraževalnih ciljev (po razredih) ter predlagana umetnostna besedila
A. Operativizacija fiinkcionalnih ciljev
1. Učenci spontano, drseče in skozi igro vstopajo v svet braiya in pisaiya.
1 Poslušajo različne zvoke, posamezne besede in povedi:
1.1 Poslušajo različne zvoke; navajajo njihov izvor/pomen ter jih gibalno, likovno in glasovno izražajo.
1.2 Poslušajo posamezne besede; v besedah prepoznavajo in navajajo:
a) zloge in njihovo zaporedje,
b) glasove in njihovo zaporedje,
c) začetni/končni zlog oz. glas ter navajajo besede na isti začetni/konČni zlog, isti začetni/končni/... glas.
1.3 Poslušajo posamezne povedi ter prepoznavajo in navajajo:
a) začetek in konec povedi ter vrsto končne intonacije,
b) meje/število in zaporedje besed v povedi,
c) nekončno intonacijo._
2 Seznanjajo se z zapisanimi besedili:
2.1 Listajo po knjigi/časopisu/reviji ipd. ter prepoznavajo slikovni in črkoviu del.
2.2 Iz časopisa/revije izrezujejo slike, ki se navezujejo na tematiko, o kateri se pogovarjajo.
2.3 "Glasno berejo" slike/ilustracije.
2.4 Ob slikah/ilustracijah sledijo poslušanemu besedilu.
2.5 Berejo (imenujejo) nekatere črice in nekatere besede (npr. svoje ime, ime sošolca ipd.).
2.1 Vadijo tekoče in pravilno glasno branje tiskanih besedil, tj.:
1) vezavo glasov v daljše enote (daljše in manj znane besede še glaskujejo in zlogujejo),
2) knjižni izgovor črk in nezložnih predlogov,
3) knjižno naglaševanje besed.
2.2 Vadijo tudi tiho oz. šepetajoče branje zelo kratkih preprostih besedil.
2.1 Vadijo tekoče in pravibo glasno in tiho branje tiskanih in pisanih besedil.
2.2 Pri glasnem branju vadijo:
1) knjižni izgovor črk in nezložnih predlogov,
2) knjižno naglaševanje besed,
3) uresničevanje končnih ločil in vejice z ustrezno intonacijo.
3 Vadijo osnove pisanja, in sicer.
1) držo telesa pri pisanju,
2) držo in uporabo različnih pisal,
3) orientacijo na svojem telesu, v prostoru in na papirju,
4) smer pisanja od leve proti desni, od zgoraj navzdol,
5) poteze, ki tvorijo prvine Črk in števk (z različnimi gjbalno-gra-fičnimi vajami v prostoru in na papirju).
3 Vadijo začetno pisanje:
1) Glasove zLq)isujejo z ustreznimi velikimi in malimi tiskanimi črkami, in sicer po dogovorjeni smeri, obliki in velikosti.
2) Z gibahio-motoričnimi vajami po papirju in v Črtovju vadijo nekatere prvine pisanih črk in povezav medmimi.
3 Vadijo pisanje velikih in malih tiskanih in pisanih čric
1) Glasove zapisujejo z ustreznimi velikimi in malimi tiskanimi in pisanimi Črkami, in sicer po dogovorjeni smeri, obliki in velikosti.
2) Izboljšujejo skrbnost, natančnost, hitrost in tekočost pisave.
4 Spontano in drseče vstopajo v pisanje:
4.1 Opazujejo like/predmete in jih na osnovi enakosti/ podobnosti razvrščajo v skupine; povedo, v čem so si enaki/podobni/drugaČ-ni.
4.2 V zapisani besedi zaznamujejo enake črke, v besednih parih pa različne.
4.3 Spontano si zapisujejo oz. prerisujejo črke ter jih povezujejo z glasovi.
4.4 Spontano si zapisujejo oz. prerisujejo preproste besede.
4.5 Spontano napišejo svoje ime oz. kar znajo.
4.6 Narišejo oz. spontano napišejo
;     besedila_
4 Vodeno in drseče vstopajo v pisanje:
4.1 S table/iz knjige prepišejo krajše besedilo, tudi z dopolnjevanjem.
4.2 Sledijo počasnemu besednemu ali povednemu nareku.
4.3 Zapisujejo si svoje in tuje misli ter občutke - pri tem je težišče na pomenu, ne na pravilni obliki zapisa.
4.4 Besedilo prebirajo zato, da bi preverili/popravili/izboljšali zapis.
4 Vadijo samostojno pisanje:
4.1 S table/iz knjige prepišejo krajše besedilo.
4.2 Sledijo krajšemu besedibiemu nareku.
4.3 Zapisana besedila presojajo glede na Čitljivost pisave in pravibost zapisa.
186
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 42, 96/97, it 4-5
GRADIVO
2. Učenci sodelujejo v dvogovornem sporazumevai^u.
2,1 Učenci se pogovarjajo s sogovorci ter usvajajo temeljna načela vljudnega in uspešnega pogovarjanja.
1 Vadijo neposredno/osebno pogovarjanje — začnejo neposredni/osebni pogovor oz. se odzovejo na govorjenje drugega:
1.1 Svojega sogovorca pozdravijo, nato pa ga o čem obvestijo/mu kaj vrednotijo/ga na kaj opozorijo/ga kaj vpražajo/od njega kaj zahtevajo/mu kaj prepovedo/ga kam povabijo/mu izrekajo navodilo za delo.
1.2 Sogovorcu se zahvalijo/opravičijo, mu kaj obljubijo ali voščijo/čestitajo, ga tolažijo/spodbujajo.
1.3 Sogovorca pozorno poslušajo in ga ne prekinjajo, temveč počakajo, da pridejo na vrsto, ter se smiselno odzovejo, in to nebesedno ali ustno - mu odgovorijo, ga prosijo za pojasnilo, če česa niso razumeli, oz. mu povedo svoje mnenje o tem, o čemer se govori, izrekajo soglasje ali nestrinjanje, ga prepričuiejo. se z njim pogajajo ter sklepajo sporazume.
2 Vadijo pogovarjanje po telefonu - odzovejo se na telefonski klic, pa tudi začnejo pogovor.
2.2 Učend sprejemajo (poslušajo in berejo) njim/komu drugemu namenjena zasebna in javna pozivna in povezovalna besedila.
1 Poslušajo kratka preprosta glasno brana/posneta/ekranizirana zasebna in javna besedila, kot so: obvestilo, opozorilo, prepoved, zapoved/proSnJa, navodilo za delo/igro, vabilo, pozdrav, zahvala, voščilo, čestitka, opravičilo, pohvala:
1.1 Pred poslušanjem se umirijo ter ob pomoči učitelja aktivirajo svoje predznanje o napovedani besedilni vrsti in temi.
1.2 Med poslušanjem vzdržujejo koncentracijo ter usmerjajo svojo pozornost na govorca in na govorjeno besedilo; ne ustvarjajo motenj/hrupa z igranjem, gibanjem in govorjenjem.
13 Po poslušanju se z učiteljem/sošolci pogovarjajo o besedilu:
1) Navedejo vrsto in temo besedila.
2) Obnovijo besedilo, in sicer tako, da navedejo bistvene podatke.
3) Glasno razmišljajo o tem, kdo je tvorec in kdo naslovnik besedila ter kaj želi tvorec od naslovnika; svoje mnenje utemeljijo.
4) Če je bilo besedilo namenjeno njim, se nanj ustrezno govomo/pisno/nebesedno odzovejo.
2 Glasno berejo kratka preprosta tiskana zasebna in javna tiskana besedila, kot so: obvestilo, opozorilo, vprašanje, prepoved, zapoved/prošnja, pozdrav, voščilo, čestitka, opravičilo, pohvala:
2 Glasno in tiho berejo kratka preprosta zasebna in javna tiskana in pisana besedila, kot so: obvestilo, opozorilo, prepoved, zapoved/prošnja, navodilo za delo/igro, oglas, vabilo, pozdrav, zahvala, voščilo, čestitka, opravičilo, pohvala:
2.1 Pred branjem se umirijo ter ob učiteljevi pomoči aktivirajo svoje predznanje o napovedani besedilni vrsti in temi.
2.2 Med branjem vzdržujejo koncentracijo ter usmerjajo svojo pozornost na z^q^isano besedilo.
2.3 Po branju se z učiteljem/sošolci pogovarjajo o besedilu:
1) Navedejo vrsto in temo besedila.
2) Obnovijo besedilo, in sicer tako. da navedejo bistvene podatke.
3) Glasno razmišljajo o tem, kdo je tvorec in kdo naslovnik besedila ter kaj želi tvorec od naslovnika; svoje mnenje utemeljijo.
4) Če je bilo besedilo namenjeno njim, se nanj ustrezno govorno/pisno/ nebesedno odzovejo.
" 5) V besedilu podčrtajo zahtevani podatek (npr. naslov, nagovor, podpis, datum, določeno besedo^sedno zvezo/poved).
6) V besedilu podčrtajo tista jezikovna znamenja, iz katerih so prepoznali pisca in naslovnika.
7) V besedilih podčrtajo tista jezikovna znamenja, iz katerih so prepoznali, kaj želi tvorec od naslovnika; glasno razmišljajo o tem, ali so podčrtani izrazi vljudni ali ne._
187
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 42,96/97, št. 4-5
GRADIVO
2.3 Učenci tvorijo zapisana zasebna pozivna in povezovalna besedila.
Ob zgledu narekujejo učitelju zasebno besedilo, in sicer pozdrav, voščilo, čestitko, zahvalo, opravičilo, prošnjo, vabilo; pri tem posnemajo značilno zgradbo določene besedilne vrste.
Ob zgledu pišejo kratka, eno-/dvo-povedna zasebna besedila, s katerimi nagovorijo naslovnika ali se odzovejo na besedila drugega.
Ob zgledu pišejo krajša preprostejša zasebna besedila, in to prijateljem ter enako starim ali starejšim sorodnikom/znancem.
3. Učenci sprejemajo in tvorbo enogovoma neumetnostna besedila. 3.1 Učenci sprejemajo enogovoma neumetnostna besedila.
3.1.1 Učenci poslušajo (in gledajo) svoji starosti ustrezna glasno brana/posneta/ekranizirana stvarna prikazovalna besedila o družbenem in naravnem okolju.
Poslušajo in gledajo;
- predstavitev, opis in oznako osebe,
- opis življenja ljudi danes in nekoč,
- opis živali, rastline in predmeta,
- opis življenja živali,
- opis prostora, kraja in poti,
- pripovedA'cst o zanimivem dogodku:
1 Pred poslušanjem se limirijo ter ob pomoči učitelja aktivirajo svoje predznanje o napovedani besedilni vrsti in temi.
2 Med poslušanjem vzdržujejo koncentracijo ter usmerjajo svojo pozornost na govorca in na govorjeno besedilo; ne ustvarjajo
motenj/hrupa z igranjem, gibanjem in govorjenjem.
3 Po poslušanju se z učiteljem/sošolci pogovarjajo o besedilu:
1) Navedejo vrsto in temo besedila.
2) Obnovijo besedilo, in sicer tako, da navedejo bistvene podatke.
3) Povedo svoje mnenje o besedilu (npr. ali se jim zdi zanimivo ali ne, resnično ali ne, ali so podatki zanje novi ali ne, ali so osebe ravnale prav ali ne, pošteno ali ne ipd.) ter ga utemeljijo.
4) Pripovedujejo o svojih izkušnjah, občutkih ipd. ob besedilu.
5) V pripovednih besedilih predvidijo nadaljevanje/konec besedila ter utemeljijo svoje predvidevanje.
6) Še enkrat poslušajo v posameznih prvinah spremenjeno besedilo in popravljajo napake (tako vadijo kritično poslušanje).
6) Ustno/pisno odgovorijo na učiteljeva
pisna vprašanja. 7") Samostoino ustno obnoviio vsebino.
3.1.2 Učenci berejo svoji starosti ustrezna stvarna prikazovalna besedila o družbenem in naravnem okolju.
1 Glasno berejo tiskana besedila;
- predstavitev, opis in oznako osebe,
- opis življenja ljudi,
- opis živali, rastline, predmeta in prostora,
- opis življenja živali,
- pripoved/vest o zanimivem dogodku.
1 Glasno in tiho berejo tiskana in pisana besedila;
- predstavitev, opis in oznako osebe,
- opis življenja ljudi danes in nekoč,
- opis živali, rastline in predmeta,
- opis življenja živali,
- opis prostora, kraja in poti,
- pripoved/novico o zanimivem dogodku,
- razne sezname (umik, kazalo v knjigi/reviji, cenik ipd.).
1.1 Pred branjem se umirijo ter ob pomoči učitelja aktivirajo svoje predznanje o napovedani besedilni vrsti in temi.
1.2 Med branjem vzdržujejo koncentracijo ter usmerjajo pozornost na zapisano besedilo.
1.3 Po branju se z učiteljem/sošolci pogovarjajo o besedilu:
1) Navedejo vrsto in temo besedila.
2) Obnovijo besedilo, in sicer tako, da navedejo bistvene podatke.
3) Povedo svoje mnenje o besedilu (npr. ah se jim zdi zanimivo ali ne, resnično ali ne, ali so podatki zanje novi ali ne, ali so osebe ravnale prav ali ne, pošteno ali ne ipd.) ter ga utemeljijo.
188
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 42, 96/97, št. 4-5
GRADIVO
4) Pripovedujejo o svojih idcušnjah, občutkih ipd. ob besedilu.
5) V pripovednih besedilih predvidijo nadaljevanje/konec besedila ter utemeljijo svoje predvidevanje.
I 6) Podčrtajo si nove/neznane besede; iz sobesedila prepoznajo njihov pomen ter ga razložijo opisno/s sopomenko ali protipomenkoA^ rabi.
7) Z učiteljevo pomočjo najdejo in podčrtajo ključne besede.
8) V pripovedi/novici o dogodku določijo zaporedje dejanj (povedo, katero dejanje je bilo prvo/drugo).
9) V besedilu podčrtajo zahtevani podatek (npr. naslov, nagovor, podpis, datum, določeno besedo/ besedno zvezo/poved); podčrtajo premi govor in povedo, po čem so ga prepoznali in čemu ga je pisec uporabil.
2 S pomočjo knjižničarja/knjižničarke poiščejo kn.iigo/časopi»/reviio v kn.iiiiiici.
3 Sami iščejo podatke v ustreznih kn.jigaji/časopisih/revijah._
3.2 Učenci tvorijo enogovoma neumetnostna besedila.
3.2.1 Učenci govorno nastopajo — tvorijo krajša preprostejša prikazovalna besedila o sebi in svojem družbenem oz. naravnem okolju ter o tem, kar so doaveli/videli/slišali/brali.
Ob učiteljevi spodbudi (npr. ob vprašanjih):
1) se predstavijo, opišejo in označijo,
2) predstavijo, opišejo in označijo člane svoje družine, svoje prijatelje, sošolce idr.,
3) opišejo bitja/predmete/prostore (na sliki).
4) povedo, kaj delajo osebe na sliki/ ljudje v poklicih,
5) povedo, kaj delajo čez dan in kaj radi delajo ter pojasnijo, zakaj,
6) pripovedujejo o dogodkih, ki so jih doživeli,
7) napovedo, kaj bodo delali po prihodu iz šole ipd..
8) obnovijo poslušano besedilo.
Ob učiteljevi spodbudi (npr. ob vprašanjih) in zgledih:
1) se predstavijo, opišejo in označijo,
2) predstavijo, opišejo in označijo člane svoje družine, svoje prijatelje, sošolce idr.,
3) opišejo bitja/predmete/prostore (na sliki),
4) opišejo znane osebe/živali^)red-mete/prostorc/stavbe,
5) povedo, kaj delajo osebe na sliki/ ljudje v poklicih ter kaj se dela z orodjem/v prostorih,
6) opišejo svoj "delovni dan"/ delovni dan svojih staršev idr. (pri tem sledijo zaporedju dejanj),
7) navedejo in opišejo svoje vsakdanje dejavnosti/obveznosti ter dejavnosti/obveznosti drugih (tudi ob slikah),
8) pripovedujejo o dogodkih, ki so jih doživeli; dogodke ovrednotijo ter utemeljijo svoje mnenje;
9) pripovedujejo o tem, kar so videli (npr na TV), in o tem, kar jim je kdo rekel/povedal/prebral/napisal, ter to ovrednotijo; svoje mnenje utemeljijo.
Ob zgledih ter učiteljevem miselnem vzorcu in ponujenih izrazih:
1) predstavijo, opišejo in označijo sebe, člane svoje družine, svoje prijatelje idr.,
2) opišejo znane osebe/živali/ predmete/prostore/stavbe,
3) ocenijo ragioloženje oseb na sliki, svojo oceno utemeljijo in razmišljajo o vzrokih za tako razpoloženje,
4) pripovedujejo o svojih občutkih ob določenem dogodku,
5) povedo, kaj bi bili radi po poklicu, utemeljijo svojo odločitev, opišejo delo ljudi v tem poklicu in navedejo pogoje za dosego tega cilja;
6) povedo, kje bi radi živeli, utemeljijo svojo odločitev, opišejo ta kraj in življenje v njem ipd;
7) opišejo svoj "delovni teden"/ delovni teden svojih staršev idr. (pri tem sledijo zaporedju dejanj),
8) opišejo svojo pot v šolo/h krožku ipd. ter določijo stopnjo nevarnosti posameznih delov poti, svoje mnenje utemeljijo;
9) pripovedujejo o dogodkih, ki so jih doživeli oz videli ali slišali zanje, jih ovrednotijo ter svojo oceno utemeljijo;
10) vrednotijo svoja dejanja in dejanja drugih ter utemeljijo svojo oceno,
11) obnovijo poslušano/prebrano besedilo,
12) prvine stvarnosti uvrstijo v ustrezno skupino (z nadpo-menko/poimenovanjem celote, katere del so)_
189
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 42, 96/97, št. 4-5
GRADIVO
3.2.2 Učenci pišejo krajša preprostejša prikazovalna besedila o sebi in svojem družbenem oz. naravnem okolju ter o tem, kar so doživeli/videli/slišali/bralL
Ob zgledu narekujejo učitelju kratke preproste opise, oznake in pripovedi —; pri tem posnemajo značilno zgradbo  1 določene besedilne vrste; tako vadijo ločevanje govorjenja od pisanja.       i
Pisno odgovarjajo na učiteljeva pisna vprašanja o sebi, svojem okolju in o tem, kar so doživeli/videli/slišali/brali.
1) Pisno odgovarjajo na učiteljeva pisna vprašanja o sebi, svojem okolju in o tem, kar so doživeli/ videli/slišali/brali.
2) Ob zgledih pišejo kratke preproste opise, oznake in pripovedi ter obnove.
4. Učenci sprejemajo, interpretirajo in poustvarjajo umetnostna besedila.
4.1 Učenci sprejemajo umetnostna besedila.
4.1.1 Učenci poslušajo (in gledajo) umetnostna besedila.
1 Razvijajo zmožnost poslušanja umetnostnega besedila in gledanja lutkovne in gledališke predstave ter filma.
Prepoznavajo govorno situacijo poslušanja umetnostnih besedil. Ob poslušanju besedilo v mislih dopolnijo s svojimi domišljijskimi podobami in ga povezujejo s svojim izkustvenim in čustvenim svetom._
2 Razvijajo sposobnost za identifikacijo z eno izmed loijiževnih oseb:
1) V mislih oblikujejo svojo domišljijsko čutno podobo književne osebe. Podatke iz besedila dopolnijo s podobami iz vsakdanje izkušnje ter domišljijskimi slikami, ki izvirajo iz poslušanja oz. gledanja drugih umetnostnih del.
Najdejo podobnost med seboj in književno osebo (= vrata za identiflkacyo).
2) Besedilno stvarnost opazujejo iz svojega zornega kota.
3) Zaznavajo motive za ravnanje književnih oseb, ki jih poznajo iz lastne izkušnje.
I) Prepoznavanje glavne in stranske književne osebe.
2) Privzemajo zorni kot ene izmed književnih oseb (identifikacijske figure).
3) Razumejo dve skupini motivov za ravnanje književne osebe
("dobra" : "slaba" oseba)._
3 Razvijajo sposobnosti doživljanja in razumevanja besedilne stvarnosti:
1) V mislih oblikujejo domišljijsko čutno predstavo dogajalnega prostora tako, da povežejo besedilo s prostori, ki jih poznajo iz svojega življenja in iz drugih umetnostnih del.
2) Prepoznavajo dva časa; danes in nekoč. Sledijo kronološkemu zaporedju dogodkov.
3) Začenjajo zaznavati mejo med domišljijskim in realnim.
4) Posamezne literarne motive sprejemajo kot zaključene celote.
5) Razumejo, da je avtor besedila nekdo drug kot tisti, ki jim pripoveduje (= učitelj).
1) Ločijo reabii in domišljijski svet, razlikujejo pravljični dogajalni prostor in realni dogajalni prostor pripovedi.
2) Začenjajo ločevati pravljice in pripovedi o realnih zgodovinskih dogodkih.
3) Razumejo fiinkcijo prehoda med obema plastema v domišljijski pripovedi.
4) Razvijajo razumevanje vzročno--posledičnega zaporedja literarnih motivov.
4 Književne zvrsti in vrste:
Ob imenu književne vrste in po poslušanju nekaj povedi (verzov) si prikličejo v spomin svoje literamoestetske izkušnje s to literarno vrsto. Na podlagi tega oblikujejo svoja pričakovanja 4.1 Poezija:
1) Zaznavajo in doživljajo zvočnost pesmi ob poslušanju interpretativnega branja pesmi (branje sošolca, učiteljevo branje, Doslušanie nosnetkaV
/. Gruden: Pesmica o čričku
O. Župančič: Zvonovi |   N. Grafenauer: Kokosenzacij'a
2) Ob poslušanju branja pesmi in poslušanju recitacije zaznavajo ritem pesmi in doživljajo razliko med hitrim in počasnim ritmom. Na menjave ritma se čustveno odzoveio.
O. Župančič: Pismo
J. Stritar: Žabja svatba 3) Zaznajo rimo kot zvočni lik ter po poslušanju ponovijo rimane dvojice besed. M. Rainer: Žabeceda
4) Ob poslušanju razvijajo asociativne sposobnosti: iščejo tematsko (osrednjo) besedo ter nizajo svoje asociacije ob taki besedi. V. Brest: Bele snežinke \   D. Radovič: Malim so všeč |   K. Kovic: Zlata ladja
190
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 42, 96/97, št. 4-5
GRADIVO
5) Razlikujejo pomensko podobne besede na podlagi različne čustvene obarvanosti besede in sobesedila.
S. Kosovel: Sonček bola tačice
6) Razumejo in pojasnjujejo preproste primero.
K Grafenauer: Pravljica
7) Ustrezno reagirajo na čustvene sestavine besedila in besedilo označujejo na podlagi lastnega doživetja ob poslušanju. V. Jerai: Uspavanka I   S. Kosovel: Kie? T   F. Milčinski: Kekčeva vesem
8) Prepoznavajo vidne in slušne sestavine pesemskih slik (barve, oblike, zvoki). 5. Kosovel: Večer
9) Razumejo sporočilnost poslušanega besedila. Povezujejo slušno besedno gradivo z zvočno opremo besedila (šumi, glasba), doživljajo "zvočno prostornino' posnetega besedila.
4.2 Proza:
Pravljico prepoznavajo po treh elementih;
- formalni začetek,
- preteklik,
- za pravljico značilni pripovedni ton. Grimm: Rdeča kapica
Prepoznavajo za pravljico značilne:
- književne osebe,
- formalni konec, -pravljični lok.
Grimm: Sneguljčica
Opazijo razliko med pravljico in pripovedjo, v kateri je besedilna stvarnost podobna svetu, v katerem živijo.
E. Peroci: Moj dežnik je lahko balon L Kovačič: Tejko zida hišo_
4.3 Dramatika:
1) Ogledajo si gledališka predstavo in lutkovno predstavo (lahko tudi na video posnetku). Primerjajo prebrano pravljico in predstavo po isti predlogi. Tako spoznavajo značitaosti književnosti in gledališča
2) Prepoznavajo glavne osebe, zaznavajo in doživljajo dogajahii prostor gledališča in druge prvine gledališkega dogodka. Razumelo ootek doeaiania v oredstavi in SDoročilo oovezuieio z lastnimi izkušnjami.
3) Poslušajo radijsko igro,
oblikujejo domišljijsko čutne podobe oseb na podlagi posebnosti govora osebe in zvočne opreme radijskega besedila. S. Makarovič: Volk in sedem kozličkov_
3) Vsebino govora, način govora in zvočno opremo v radijski igri povezujejo v bogatejše domišljijske podobe ter tako razvijajo eidetsko-predstavno zmožnost F. Milčinski: Zvezdica Zaspanka
3) Dojemajo že posamezne simbolične prvine zvočne opreme radijske igre.
F.Puntar:A
4) Ogledajo si risanke m upovedujejo zgodbo. Prepoznavajo besedilne klišeje. Preberejo besedilo m si ogledajo risanko, posneto po predlogi, ter spoznavajo značilnosti medijev.
5) Ogledajo si otroški film. Ce je fihn posnet po literarni predlogi, primerjajo obe besedili in spoznavajo posebnosti medijev. Spoznavajo razlike med risanko in filmom.
4.1.2 Učenci berejo umetnostna besedila.
1 Sami skušajo brati ^odbo ob znam slikanici, "berejo" ilustracije in posamezne dele besedila ter pesmi, ki jih znajo na pamet.
1 Po poslušanju berejo literarno besedilo. Tiho (poltiho) berejo krajše neznano besedilo (slikanico). Po nredhodni Drioravi bereio na elas.
1 Berejo neznano literarno besedilo tiho in poltiho. Koncentrirano berejo daljša besedila, po pred-hodni pripravi berejo glasno.
2 Razvijajo zmožnost ustvarjalnega dialoga z umetnostnim besedilom:
Branje umetnostnega besedila prepoznajo kot posebno situacijo in pripravijo ustrezen model odzivanja: književno doživetje bodo morali po potrebi popraviti.
Vstopajo v ustvarjalni dialog z umetnostnim besedilom, se identificirajo in literami svet povezujejo s svojim izkustvenim in čustvenim svetom.
13 Razvijajo zmožnost za identifikacijo z eno izmed književnih oseb:
Vrata za identifikacijo najdejo tako, da poiščejo podobnosti med književno osebo in seboj.
Zmožni so se identificirati s književno osebo, ki je sicer nekoliko drugačna od njih samih, ajimje po drugi strani še zelo podobna.
1) V mislih oblikujejo domišljijsko čutno predstavo književnih oseb tako, da se ob branju spomnijo, kakšno so si to osebo predstavljali, ko so poslušali zgodbo/pesem.
2) Besedihio stvarnost opazujejo iz svojega zornega kota.
3) Prepoznajo dobre In slabe književne osebe.
1) Prepoznavajo glavne in stranske književne osebe, ločijo glavno osebo in njenega nasprotnika.
2) Privzemajo zorni kot ene književne osebe (identifikacijske figure).
3) Razumejo tiste motive za ravnanje književnih oseb, kijih poznajo
iz izkustvenega sveta._
191
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 42,96/97, št. 4-5
GRADIVO
4 Razvijajo zmožnost doživljanja in razumevanja besedilne stvarnosti:
1) V mislüi si oblikujejo domišljijsko čutno predstavo dogajalnega prostora, in sicer tako, da se ob branju spomnijo, kakšen so si ta dogajalni prostor predstavljali, ko so besedilo poslušali.
1) Oblikujejo si domišljijsko čutno predstavo dogajalnega prostora,
in sicer tako, da povezujejo besedilo s svojimi domišljijskimi slikami ter s prostori, ki jih poznajo iz vsakdanjega sveta in iz umetnostnih del (književnost, ilustracija, fikn. risanka)._
2) Prepoznavajo le dva časa: danes in nekoč. Sledijo kronološkemu toku dogodkov.
3) Sprejemajo posamezne literarne motive kot zaključene celote.
2) Dogajalni čas prepoznavajo tudi iz posrednih beseditaih signalov (besede kočija, goldinar itd.)
3) Razvijajo razumevanje vzročno--posledičnega zaporedja literarnih motivov.
4) Zaznavajo razliko med dogajan-jem v domišljij, in realnem svetu.
5 Književne zvrsti in vrste:
Ob imenu književne vrste oz. po poslušanju nekaj povedi (verzov) si prikličejo v spomin svoje literamoestetske izkušnje s to književno vrsto. Na podlagi tega oblikujejo svoja pričakovanja. 5.1 Poezija:
1) Učenci zaznavajo in doživljajo zvočnost pesmi. Zvok besede in zvočno slikanje (onomatopoijo) povezujejo s podobami, ki jih vzbuja besedilo.
2) Zaznavajo ritem pesmi in ga povezujejo z njeno sporočihiostjo.
3) Zaznavajo rimo kot zvočni lik.
4) Razumljivo recitirajo pesem, ki so se jo naučili na pamet
1 5) Zaznavajo likovno podobo besedila.
6) Razumejo in pojasnjujejo preproste primere.
7) Prepoznavajo vidne in slušne sestavine pesemskih slik (barve, oblike, zvoki).
8) Ustrezno reagirajo na čustvene sestavine besedila in besedilo označujejo na podlagi lastnega literamega doživetja (vesela, žalostna pesem).
7) Zaznavajo in doživljajo glavne motive v pesmi.
9) Razumejo sporočihiost oziroma temo besedila
9) Besedilo na ravni teme primerjajo z že poslušanimi oziroma prebranimi besedih._
5.2 Proza:
Ob poslušanju branja odraslega "berejo" tiste dele pravnic, ki jih znajo na pamet
1) Berejo bogato ilustrirane pravljice.
2) Berejo pravljice, ki jih poznajo.
3) Berejo dvodelne in tridelne pravljice.
4) Prepoznavajo: formatoi začetek in konec pravljice, pretekli čas, za pravljico značilne književne osebe in čudeže._
1) Berejo pravljice in pripovedi.
2) Prepoznavajo značilni pravljični lok
3) Spoznavajo mejo med reahiim in domišljijskim svetom ter vedo, da je beseditoa stvamost v pripovedi podobna svetu, v katerem živijo.
5.3 Dramatika:
1) V razredu uprizorijo besedilo, s tem pa literaturo nadgradijo z gledališkimi izraznimi sredstvi (izdelava lutk, dramatizacija, učenje vlog na pamet).
' 2) Samostojno berejo krajše besedilo po vlogah. Za dramsko osebo poiščejo pimeren glas in ga spreminjajo glede na spreminjajoče se lastnosti oseb. 3) Ob branju krajšega dramskega prizora razlikujejo navedbo osebe in njen dramski govor._
192
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 42,96/97, št. 4-5
GRADIVO
4.2 Učend interpretirajo in poustvarjajo umetnosttM besedila.
4.2.1 Učenci govorno interpretirajo in poustvarjajo umetnostna besedila.
1 Razvijajo zmožnost branja leposlovja;
Razlikujejo dve vrsti govorjenja:
- govorjenje o stvarnosti in
- govorjenje o domišljijskih svetovih.
Kot tvorci domišljijskih zgodb uporabljajo poseben način govora, t i. "pravljični ton".
S posebej oblikovanim govorom označijo osebe, ponazarjajo razpoloženje besedila in doživeto recitirajo pesemsko besedilo, ki so se ga naučili na pamet_
2 Razvijajo zmožnost identifikacije:
O književni osebi govorijo kot o sebi. Upovedujejo tudi podobe svojih vrstnikov, živali in predmetov ter se tako postopoma odmikajo od egocentričnega izbora identifikacijske osebe._
3 Razvijajo zmožnost izražanja o besedilni stvarnosti:
1) Upovedujejo domišljijsko čutne predstave osrednjih književnih oseb, in sicer tako, da lastne predstave soočajo s predstavami sošolcev.
2) Upovedujejo domišljijsko čutno predstavo književnega prostora, pri tem primerjajo svoje predstave s predstavami sošolcev.
1) Upovedujejo domišljijsko čutne predstave književnih oseb in pri tem upoštevajo podatke iz literarnega besedila.
2) Pri upovedovanju upoštevajo omejitve, kijih postavlja književno besedilo.
1) Upovedujejo podobe, čustva in razpoloženja književnih oseb, pri tem pa ugotovitve utemeljujejo v konkretnem besedilu.
2) Upovedujejo dogajahi prostor tudi z upoštevanjem elementov prostora iz drugih besedil. Književna besedila med seboj primerjajo.
3) Govorijo o dogajalnem času in tvorijo lastno besedilo na podlagi dveh "znakov" (nekoč - pravljica; danes - stvarnost). 4) Govorno obnavljajo zgodbo tako, kot so jo slišali. | 4) Pripovedujejo skrčeno obnovo
književnega dogajanja. 5) 0(^ovaijajo na vprašanja kot zakaj se je kaj zgodilo in kakSne posledice je imelo kako dejanje.
6) Tvorijo govoma besedila z različnimi pripovedovalci (npr. kako bi isto besedilo povedali različno stari pripovedovalci).
7) Govomo upovedujejo domišljijske svetove, in sicer tako, da dopimiev njih teče v skladu z njihovimi željami._
4 Književne zvrsti in vrste: 4.1 Poezija:
1) Izražajo zvoke zjezikovnimi in nejezikovnimi sredstvi.
2) Tvorijo izrazita ritmična besedila.
3) Iščejo besede, ki se rimajo. Memorirajo in deklamirajo pesmi s pravilnimi rimami.
5) Izmišljajo si nove besede (nesmi-selnice); besede daljšajo in krajšajo.
1) Tvorijo zvočne nize, prepoznavajo in posnemajo izrazite vzorce iz pesmi, po vzorcu tvorijo onomatopoijo.
3) Tvorijo daljša rimana besedila (enokitične pesmi).
3) Tvorijo rimane verze tako, da dopolnjujejo manjkajoče rime na koncu verza.
4) Tvorijo sopomenske nize
(nevtralna in zaznamovana raba).
5) Besede tvorijo po vzorcu iz besedila in sestavijo besedilo, ki vključuje nove tvorjenke.
6) Asociativne sposobnosti razvijajo z igro primerjanja (x je y kot z).
7) Nizajo prilastke ob tematskem jedru in tako razvijajo sposobnost razumevanja besednih zvez.
8) Spontano oziroma vodeno govorijo o domišljijsko čutnih podobah, kijih zaznavajo ob sprejemanju besedila. Tvorijo lastne podobe (motive).
5) Tvorijo nove besede po vzorcu iz besedila.
9) Govomo povzamejo vsebino besedila in jo povezujejo z lastnimi izkušnjami._
9) Poustvarjajo besedilo na podlagi iste teme.
4.2 Proza:
Pripovedujejo pravljice, ki so jim jih brali, ali si izmišljajo svoje. Pri pripovedovanju uporabljajo pravljični ton in osrednje strukturne prvine pravljic (začetek, preteklik).
Pri tvoijenju pravljic uporabljajo že večje ^ število pravljičnih prvin (konec, čudežni ; preobrati in predmeti ipd.). j
1) Poznajo strukturo pravljice in tvorijo narobe pravljice oz povezujejo več pravljic.
2) Tvorijo pripoved, tj besedilo, ki je omejeno z zakonitostmi realnega sveta._
4.3 DramaUka:
1) Sodelujejo v dialošld domišljijski igri vlog. Samostojno izdelajo lutke in izvedejo prve gledališke improvizacije na podlagi znanih zgodb. Skupinsko govomo dramatizirajo pravljico.
Grimm: Rdeča kapica \   G. Vitez: Zrcalce
2) Neposredno po branju oziroma po ogledu gledališke ali lutkovne predstave ali
izražajo svoje razumevanje besedila.
I) V skupini dramatizirajo pesem ali prozno besedilo.
Spremembo razpoloženja izražajo s spremembo glasu in gibom. H. C. Andersen: Grdi raček poslušanju radijske igre
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 42, 96/97, št. 4-5
193
GRADIVO
4.2,2 Učenci pisno interpretirajo in poustvarjajo umetnostna besedila.
1 Pišejo:
- o lastnih domišljijskih svetovih in
- o lastnem doživljanju književnosti.
2 Razvijajo zmožnost za identifikacijo:
Upovedujejo domišljijske svetove tako, da postavijo sami sebe za osrednjo književno osebo oz. projicirajo svoje lastnosti v
vrstnika, žival, predmet. Tako si utrjujejo stališče, da govori kjniževnost o zanimivih stvareh, ki so jim blizu in so pomembne.
3 Razvijajo zmožnost izražanja besedilne stvarnostih
1) Narišejo svojo domišljijsko čutao predstavo besedilne stvarnosti.
3) Rišejo domišljijsko čutno predstavo književnega prostora, pri tem pa ima glavni poudarek njihova lastna domišljijska dejavnost.
5) Obnavljajo zgodbo; dogajanje prikazujejo s pomočjo sličic, niza sličic (strip) in sheme dogajanja.
1) Domišljijsko čutne predstave izrazijo s kombinacijo risbe in zapisa.
2) S kombinacijo risbe in zapisa (npr. strip) postopoma upovedujejo motive za ravnanje oseb.
3) Risbe dopolnjujejo z zapisi, upoštevajo pa že omejitve, ki jih postavlja umetnostno besedilo.
4) Upovedujejo dvoje različnih beseditaih stvarnosti na podlagi:
- dogajanja v preteklem času (nekoč - pravljica) ter
- dogajanja v sedanjosti (danes - aktuataost dogajanja).
5) Ločujejo, kaj je bistveno in kaj ni,
zato že napišejo skrčeno obnovo literamega dogajanja.
1) Zapisujejo predstave identifikacijske osebe ter stranskih oseb. Posebej so pozorni na Čustvovanje in značajske lastnosti oseb.
2) Kot avtorji besedila pojasnjujejo razloge za ravnanje svojih književnih oseb.
3) Pišejo o svojih predstavah dogajalnega prostora, pri tem pa upoštevajo oznake v umetnostnem besedilu.
4 Književne zvrsti in vrste 4.1 Poezija:
i) Občutek za zvočnost jezika razvijajo tako, da iščejo besedne dvojice, ki se rimajo. 3
1) Verze dopotajujejo z besedami, ki se rimajo.
2) Zapisujejo acociacije ob besedi (tematski besedni asociogram).
3) Likovno oblikujejo besede in tematski besedni asociogram ("slikanje z besedami").
4) Tvorijo nove besede po besedotvornem vzorcu. Cilj je. najti čim bolj izvirno rešitev.
5) Asociativne sposobnosti razvijajo z igro primerjanja (x je y kot z).
7) Pisno upovedujejo videnje pesemskih slik.
8) Razumevanje teme izražajo s strnjenim povzemanjem sporočilnosti in ustvarjalnim nadgraje-vanjem pesmi._
6) Nizajo prilastke ob tematskem jedru.
7) Spontano oziroma vodeno izražajo videnje eidetskih podob, m sicer s pomočjo risbe.
8) Razumevanje tematike besedila izražajo z ilustriranjem pesmi.
4.2 Proza:
Pravljice "pišejo" tako, da nizajo sličice, ki upodabljajo dogajanje.
Kombinirajo sliko m besedo (izde lujejo slikanice).
1) Pišejo pravljice na podlagi njenih značilnih strukturnih prvin (začetek, konec, osebe ipd.)
2) Pišejo pripoved, tj. besedilo, ki je omejeno z zakonitostmi reataega sveta.
4 J Dramaüka:
Pišejo prizore po strukturi dramskega besedila (oseba, odrsko navodilo, govor). V dramsko besedilo pretvarjajo prozna besedila (dramatizacija")._
194
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 42, 96/97, št. 4-5
GRADIVO
5. Učenci pri govorjei^u razv^^o svojo slovarsko, slovnično, pragmatično in pravorečno zmožnost, s pisnimi vajami pa pravopisno zmožnost
1 Bogatijo si besedni zaklad:
1.1 Poimenujejo bitja/predmete na slikah.
1.2 Nizajo asociacije na dano besedo.
1.3 Besedam iščejo protipomenke in besede iste tematike.
1.4 Po analogiji tvorijo manjšalnice, Ijubkovabiice in Ženski par moškemu.
1.1 Poimenujejo bitja/predmete na slikah.
1.2 Nizajo asociacije na dano besedo.
1.3 Besedam iščejo so- in protipomenke.
1.4 Po analogiji tvorijo pridevniške i^^Ijanke iz samostalnika in glagola (i^r. za svojino, sno\Tiost, izvor, namembnost) ter ugotavljajo njihov Domen v besednih zvezah.
1.1 Poimenujejo bitja/predmete na slikah.
1.2 Nizajo asociacije na dano besedo.
1.3 Besedam iščejo so-, proti- ter nad-in podpomenke.
1.4 Po analogiji tvorijo samostalniške i^eljanke iz gl^ola in pridevnika ter ugotavljajo njihov pomen.
2 Opazujejo bitja/predmete:
2.1 Ugotavljajo njihovo število/količino ter povedo, koliko je bitij/predmetov in česa je enako/veČ/manj — pri tem vadijo izrekanje količine z glavnimi števniki in prislovi mere (npr. maloA^eliko) ter pravilno rabo samostalnika in povedkovega izraza ob količinskih izrazih.
2.2 Določijo jim vrstni red in povedo, kaj je bilo prvo, drugo ... — pri tem vadijo pravilno rabo vrstilnih števnikov.
2.3 Primerjajo njihove lastnosti ter povedo, kateri predmet je večji/manjši, večji/največji — pri tem vadijo stopnjevanje pridevnikov, in sicer:
1) pravibo rabo opisnega stopnjevanja/stopnjevanja z obrazili ter
2) pravilno tvorjenje priponskega primemika in presežnika.
2.4 Ugotavljajo njihov položaj in povedo:
1) kaj je zgoraj/spodaj, levo/desno, spredaj/zadaj, blizu/daleČ, bližjeAiajbližje.
2) kje je kaj - pri tem vadijo izrekanje prostorskih razmerij z ustreznimi predlogi (npr. v. na. pod, nad, pred, za, med, ob. pri) in sklonskimi oblikami obpredloŽnih besed.
2.5 Opazujejo njihovo gibanje/premikanje ter povedo, od kod seje kaj kam premaknilo-pri tem vadijo:
1) razumevanje in pravilno rabo vprašalnih prislovov od kod/kam/kje.
2) pravibo rabo predlogov v - iz in na - z/s.
3) pravilno rabo sklonskih oblik besed ob predlogih za kraj in cilj fprim. v mestu/v mestol_
3 Opazujejo konkretni dogodek (oz. sličice dejanj istega dogodka):
3.1 Povedo, katero dejanje se vi^i med njihovim govorjenjem, katero dejanje se je vršilo pred govorjenjem m katero se bo vršilo po njem - pri tem vadijo:
1) pravibo rabo časovnih prislovov ?daj/prej/potgm, danes/včeraj/jutri in
2) pravilno rabo časovnih oblik glagola (sedanjika, preteklika, prihodnjika).
3.2 Določijo zaporedje dejanj m ga izrekajo s časovnimi prislovi naiprej/potem/nazadnie oz. z veznikom ko._
4 Vadijo kritična mesta v praktičnem obvladanju slovnice, npr.:
- rabo dvoj me,
- rabo rodilnika nam. imenovalnika/ tožilnika ob zanikanem povedku,
- sklanjanje samostainiških in pridevniških besed,
- tvorjenje sedanjika, preteklika, prihodnjika m velelnika,
- stopnjevanje pridevnika,
- ujemanje pridevniške besede s samostalniŠko,
- ujemanje povedka z osebkom,
- rabo samostalnika m glagola ob količinskih in memih izrazih.
S Vadijo ustrezne in vljudne načine pogovarjanja z različnimi naslovniki (npr. z mlajšo/starejšo osebo, z znancem/neznancem).
1) Vadijo ustrezno pozdravljanje (glede na čas in glede na naslovnika).
2) Vadijo vljudno ogovarjanje oseb z vljudnostnimi ogovori (gospa/gospod).
3) Vadijo tikanje m vikanje.
4) Vadijo rabo vljudnostnih izrazov prosim, hvala, oprosti.
Vadijo implicitno in eksplicitno izrekanje govornih dejanj ter izbiranje ustreznih
izrazov.
Vadijo implicitno m eksplicitno izrekanje ¦ govornih dejanj, za prošnjo tudi posredno, ter izbiranje ustreznih izrazov.
Vadiio vliudne načme izrekanja covomih dejanj ter izbiranie ustreznih izrazov.
6 Vadijo razločno in naravno govorjenje (npr. vezani izgovor nezložnih predlogov) ter knjižno (nenarečno) izreko.
6 Vadijo težja mesta v knjižni izreki:
1) izgovor e, e, 3, o, o ter drugih glasov glede na pokrajinski/narečni izgovor.
195
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 42,96/97, št. 4-5
GRADIVO
2) mesto naglasa,
3) vezani izgovor nezložnih predlogov,
4) stavčni poudarek in intonacijo._
7 Vadijo težja mesta v pravopisu:
1) zapis 3 in u ter nezvočnikov na koncu in sredi besede,
2) z^is soglasniških sklopov y. t\j ipd.,
3) rabo velike začetnice na začetku povedi, v osebnih in okoliških zemljepisnih lastnih imenih ter v svojilnih pridevnikih iz osebnih lastnih imen,
4) ločeno pisanje predlogov in nikalnice ne.
5) rabo pike, vprašaja in klicaja na koncu povedi ter vejice pri naštevanju,
6) številčni zapis glavnih in vrstilnih števnikov.
6. Učenci se z učite^em/med seboj pogovarj^o o svojem jezikovnem okolju.
1) Pogovarjajo se o tem, kaj delamo ljudje z besedami/besednim jezikom, kako/s čim vse si ljudje še lahko sporočamo in kako si sporočila posredujejo živali.
1) Pogovarjajo se o tem, ali vsi judje govorijo isti jezik; navedejo imena jezikov, ki jih poznajo.
2) O sebi in članih svoje družine povedo, katere jezike govorijo in kako govorijo doma. Ugotovijo, kateri jezik je zanje matemi/prvi in kateri je tuji/ drugi.
Pogovarjajo se o prednostih matemega jezika pred tujim in o pomenu učenja tujih jezikov.
3) Pogovarjajo se o tem, ali doma govorijo slovensko tako, kot se govori v šoli/po radiu/televiziji.
1) Navedejo imena jezikov, kijih govorijo ljudje v njihovem okolja
2) Pogovarjajo se o tem, v katerem jeziku so v Sloveniji in v njihovem okolju napisana javna obvestila, kako se govori v šoli, gledališču, na televiziji ipd. Prepoznavajo poseben status slovenskega jezika, tj. državni jezik (na dvojezičnih področjih pa še poseben status italijanskega/madžarskega jezika, tj. uradni jezik).
3) Učenci, katerih matemi jezik ni slovenščina, predstavijo sošolcem svoj matemi jezik ter povedo, s kom tako govorijo.
4) Pogovarjajo se o tem, ali doma govorijo slovensko tako, kot se govori v šoli/po radiu/televiziji. Navedejo nekaj razlik._
Ä. Operativizacija izobraževalnih ciljev z vsebinami
1 Učenci vedo, da govorni tok lahko razdelimo na majhne enote (glasove) in da čriica predstavlja glasove.
2 Učenci vedo, da pišemo od leve proti desni, od ^oraj navzdol ter s presledki med besedami._
2 Učenci vedo, daje pisni jezik dogovorjen sistem za predstavljanje ustnega jezika._
2 Učenci vedo, da sta oblika m stil besedila odvisna od okoliščin tvori eni a.
3 Učenci razumejo m sami uporabljajo naslednje izraze:
-beseda, -črka, -glas, -številka,
- pesnik/pisatelj,
- naslov,
- pesem, pravljica,
- film, risanka.
- poved,
- besedilo,
- lastno ime,
- velika/mala začetnica, -pika.
196
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 42,96/97, št. 4-5
GRADIVO
- vprašaj, ¦ klicaj,
- vejica,
- matemi in tuji jezik,
- kitica, -rima,
- gledališče, lutkovna igra,
- igralec/igralka, oder.
- abeceda,
- pripovedna, vprašalna, vzklična poved,
- obvestilo, opozorilo, prepoved, zapoved, prošnja, vabilo, zahvala, voščilo, čestidca, opravičilo, pohvala, opis, oznaka, vest,
- državni jezik,
- odlomek,
- narodna pesem/pripoved,
- prevedel/prevedla, -verz,
- književna oseba._
C. Predlagana umetnostna besedila
POEZUA:
- A. temey. Jutro, Rak, Tri ptičice
-1. Gruden; Pesmica o čričku, Jožek ima hiško
- V. Jeraj: Uspavanka
- T. Pavček: JuriMuri v Afriki
- T. Pregl: Uspavanka, Mama v vrtcu
- O. Župančič: Pismo, Kadar se Ciciban joče. Rac, rac, racman, kam racaš, Zvonovi
-F.Levstik: Cvilimož
- L. Novy: Pika - poka
- Ljudske: Stara pesem, Jurček orje, Katarina Barbara,
Antologije: Pojte, pojte, drobne ptice
-F. Bevk:Mra* -D. Gorinšek:Ma;'
- N. Grafenauer: Dvojčka, Sladkosned, Trd oreh
- S. Kosovel: l^e?. Burja,
- M. Košuta: Lestev in sirček
- S. Makarovič: Jaz sem jež. Čuk na palici. Pismo
- B. Rudolf: Huda mravljica
- D. Zaje: Veverica pekarica
- O. Župančič: Turek Zlato v Blatni vasi
- G. Strniša: Dedek jež
- M. Bor: Srna
Antologije: Malčkipalčki
- N. Grafenauer: Kokosemacija, Pravljica
- S. Kosovel: Večer, Oti-ok s sončnico. Sonček boža tačice
- K. Kovic: Zlata ladja. Zdravilo
- N. Maurer: Tri luže. Zlati copati
- F. Milčinski: Kekčeva pesem
- B. A. Novak: Ljubezenska za dečke, Ljubezenska za deklice
- T. Pavček: Pretepač Požrešni volk
- L. Prunk-Utva: Kaj je videl Mižek Figa
- M. Rainer: Žabeceda, Gobji ples
- J. Stritar: Žabja svatba
- B. Štampe Žmavc: Opravičilo
- F. Lainšček: Pesem - križišče
- Ljudska: Kaj sem prislužil
Antologije: Sončnica na rami,
Primi pesmico za rep_
PROZA: J
- F. Bevk: Peter Klepec '
- F. Levstik: Kdo je napravil Vidku srajčico
- K. Kovic: MačekMuri, Zmaj Direndaj
- E. Peroci: Muca Copatarica
- V. Brest: Prodajamo za gumbe (Čarovnik Ujtata)
- D. Zaje: Leteča hišica
- Ljudske: Janček Ježek Mojca Pokrajculja, Povodni mož, Hvaležni medved .Ji
- J. in W. Grimm: Rdeča kapica. Volk in sedem kozličkov, Pepelka ...
- M. Leef Zgodba o Ferdinandu -K. Erben: Lonček kuhaj!
- S. Makarovič: Sovica Oka, Papagaj in sir. Zajček gre na luno. Razvajeni vrabček Pod medvedovim dežnikom. Jazbec in ovčka. Prašičkov koncert
- D. Kette: Šivilja in škarjice
- L. Suhodolčan: Kuža Luža, Cepece-petavček Krojaček Hlaček
- E. Peroci: Hišica iz kock
- D. Zaje: Mlada Breda
- F. Godina: Na Novo leto se ne smeš umiti
- P. Zidar: Barbarin dežnik
• J. in W. Grimm: Sneguljčica, Trnuljčica... ¦ G. Vitez: Zrcalce
- L. Kovačič: Zgodbe iz mesta Rič-rač (Tejko zida hišo. Najmočnejši fantek na svetu, Možiček med dimniki. Dva zmerjavca...), Zgodba o levih in levčku
- E. Peroci: Moj dežnik je lahko balon
- K. Brenk: Deklica Delfina in lisica Zvitorepka
- K. Kovic: Pajacek in punčka
- V. Zupan: Plaščekza Barbaro
- S. Makarovič: PekamaMiš-maš
- S. Rozman: Janko in njegov svet
- F. Milčinski: Desetnica
- S. Vegri: Jure Kvak-kvak
- G. Strniša: Jedca mesca
- B. Štampe Žmavc: Popravljalnica igrač
- J. Vandot: Kekec in Bedanec
- Ljudske: Dvanajst ujcev. Tri botre lisičice
- H. C. Andersen: Cesarjeva nova oblačila, Palčiča, Grdi raček, Kraljična na zrnu graha. Vžigalnik
197
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 42, 96/97, št. 4-5
GRADIVO
Za branje v nadaljevanjih:
- B. Jurca; Ančapomaranča
- Babica pripoveduje (slovenske ljudske pripovedi)
-Mama Bršljanka (svetovne ljudske pripovedi)
- Grimmove pravljice
- P. Kovač: Petkužkov iSče pravega
Za branje v nadaljevanjih;
- F. L. Baum: Čarovnik iz Oza
- S. Makarovič: Miška spi
- K. Kovic: Moj prijatelj Piki Jakob
- K. Brenk: Prigode koze Kunigunde
- A. Lindgren: Pika Nogavička
- C. CoUodi: Ostriek
Za branje v nadaljevanjih:
- J. M. Barrie: Peter Pan vKensing-tonskem parku
- Bisernica
- S. Makarovič: Kosovirja na leteči žlici
- K. Čukovski: Doktor Jojboli
- A. A. yane: Medved Pu
- A. Lindgren: Kljukec s strehe
DRAMATIKA:
- S. Makarovič: Volk in sedem kozličkov
- F. Milčinski: Zvezdica Zaspanka
- F. Puntar: A
- F. Rudolf: Marsovčki hočejo na Zemljo
- V. Modemdorfer: O tem, kako je smetnjak postal oblak
- D. Poniž: Najlepša beseda
- B. A. Novak: Mala in velika Luna
- F. Zdenek: Tobiia
Didaktična navodila za uresničevanje učnega načrta
Didaktično priporočljiva učna sistema za razvijanje učenčevih sporazumevalnih, spoznavnih in ustvarjalnih zmožnosti v prvem triletju osnovne šole sta predvsem projektno učno delo in celostni pouk, ki zagotavlja povezanost z otrokovim predznanjem, z aktivnostmi iz njegovega izkušenjskega sveta ter povezavo sporazumevalnih dejavnosti tudi pri vsebinah drugih predmetov. Učenci razvijajo sposobnosti in znanje zlasti ob aktivnih oblikah učenja, kot so sodelovalno učenje, učenje z odkrivanjem, problemsko učenje in učenje s pomočjo didaktične igre.
Predmet slovenščina je torej vsebinsko in preko dejavnosti učencev tesno povezan z drugimi predmeti. To velja tudi za t. i. začetno opismenjevanje, ki traja celo triletje in ki se ga ne omejuje le na predmet slovenščina, saj gre za spontano funkcionalno opismenjevanje, ki obsega tri razvojne faze. Te faze predbralnega/predpisalnega in bralno/pisalnega razvoja, ki se v povezavi z drugima prvotnima sporazumevalnima dejavnostma (poslušanje, govorjenje) glede na individualizacijo časovno različno realizirajo, načelno veljajo v glavnem za večino otrok, ki razvojno ne zaostajajo niti ne prehitevajo:
1. razred odgovarja slikovni fazi, ko se otrok ozavesti o pojavu pisanja in branja, pridobiva elemente glasovnega zavedanja, grafomotorične in čutne sposobnosti, poskuša spontano prosto pisati in brati,
2. razred abecedni fazi, kjer se otrok sistematično opismenjuje (velike in male tiskane črke, lahko že tudi male pisane),
3. razred pravopisni fazi, kjer usvoji še velike (lahko še male) pisane črke, se uri v branju in pisanju ter poskuša obvladovati osnove pravopisa, pravorečja in slovnice.
Težišče opismenjevanja je v drugem in tretjem razredu, zato je v prvem razredu več poslušanja in govorjenja, v drugem razredu več branja in pisanja, v tretjem pa je delež poslušanja, govorjenja, branja in pisanja enak. Učenci prvega razreda, ki predvsem poslušajo in govorijo, se pripravljajo tudi na začetno pisanje in branje, in sicer z razvijanjem t. i. predbralnih in predpisalnih spretnosti, ki pa jih razvijajo tudi pri drugih predmetih, ne le pri slovenščini; spodbuja pa se tudi spontano branje in pisanje. V sklop razvijanja predbralnih/predpisalnih spretnosti sodijo tudi nekatere dejavnosti pri poslušanju, npr. razčlenjevanje poslušanega gradiva na besede, zloge in glasove, prepoznavanje glasov in mesta naglasa v besedi ter posnemanje globalne zgradbe zapisanega besedila po poslušanju vzorčnih besedil (pri narekovanju učitelju/učiteljici).
Učenci opravljajo poleg vstopanja v svet branja in pisanja še druge dejavnosti: sodelujejo v dvogovomem sporazumevanju, sprejemajo in tvorijo neumetnostna besedila, sprejemajo, interpretirajo in poustvarjajo umetnostna besedila, razvijajo svojo slovarsko, slovnično, pragmatično, pravorečno in pravopisno zmožnost ter svoje zavedanje jezika.
198
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 42, 96/97, št. 4-5
GRADIVO
Pomembna dejavnost je pogovarjanje z učiteljem, sošolci in drugimi sogovorci — učenci načrtovano in vodeno razvijajo svojo zmožnost za dvogovomo sporazumevanje, kar je ena od bistvenih prvin socializacije (in sodelovalnega učenja); usposabljajo pa se tudi za dvogovomo sporazumevanje preko zapisanih (zlasti zasebnih in javnih) besedil.
Učenci sprejemajo in tvorijo svoji starosti, spoznavnim in sporazumevalnim zmožnostim, izkušnjam in potrebam ustrezna neumetnostna, predvsem poljudnoznanstvena besedila, ki so posredovana neposredno ali preko medijev. Neumetnostna besedila se vsebinsko povezujejo z vsebinami drugih predmetov. Učenci se pri predmetu slovenščina navajajo na razmišljujoče in kritično sprejemanje neumetnostnih besedil (tj. prepoznavajo temo in bistvene podatke ter izražajo svoje mnenje/stališče), pri tvorjenju besedil pa si uzaveščajo govorjenje/pisanje kot skrbno načrtovano dejanje, s katerim se posredujejo misli, stališča, prepričanja, želje, čustva ipd. in s katerim se vpliva na misli, stališča, prepričanja, želje ... poslusalcaybralca.
Zmožnost sprejemanja in tvorjenja besedil je odvisna od učenčeve jezikovne zmožnosti, zato učenci z lastno dejavnostjo (npr. z vajami) razvijajo svoj besedni zaklad in zmožnost izražanja preprostih razmerij v stvarnosti (npr. količinskega, prostorskega, časovnega), odpravljajo najpogostejše slovnične napake ter usvajajo osnovna pravila knjižne izreke, pravilnega pisanja ter ustrezne rabe določenih jezikovnih znamenj.
Učenci sprejemajo in tvorijo ne le neumetnostna, temveč tudi umetnostna besedila (in sicer je sprejemanju/tvorjenju neumetnostnih besedil namenjenih 60 % ur predmeta, sprejemanju/tvor-jenju umetnostnih besedil pa 40 %, ker opismenjevanje poteka predvsem na neumetnostnih besedilih); pri tem si uzaveščajo temeljne razlike v sprejemanju, tvorjenju in zgradbi neumetnostnih in umetnostnih besedil.
Književna vzgoja v prvem triletju osnovne šole temelji na komunikacijskem pouku književnosti. To pomeni, da sta v središču šolskega branja leposlovja književno besedilo in otrok, učitelj pa pri branju vzpodbuja prekrivanje pomenskega polja besedila (tema in predstavnost besedUa) in otrokovega obzorja pričakovanj, ki izvira iz njegove zunajliterame in medbesedilne izkušenosti (doživetje v realnosti in ob branju leposlovja).
Branje umetnostnih besedil v šoli praviloma ni povezano s tematiko ostalih predmetov, pač pa učencem ponuja možnost za polno literamo-estetsko doživetje. Da bi bilo tako doživetje čim bolj intenzivno, je potrebno otroka za branje motivirati, nato pa njegove odzive na besedilo voditi do otrokovih poustvarjalnih besedil. V celotnem postopku je potrebno vzpodbujati ustvarjalnost in upoštevati individualne razlike pri doživljanju besedil. Dialoškost književnosti, ki je eno od temeljnih načel, vsebuje naslednja priporočila:
— izhodišče šolske interpretacije je branje književnosti (v prvem triletju namesto branja učenci spoznavajo literaturo predvsem preko poslušanja),
— otrokovo subjektivno doživetje literamega besedila se v analizi besedila sooča z doživetji ostalih otrok in z učiteljevim branjem dela,
— izbor učnih oblik je tak, da omogoča doživljajsko dejavnost čim več učencem.
Šolska interpretacija književnosti poteka po postopku, kije priporočeni model za razvijanje bralne sposobnosti. Faze tega postopka so:
— uvodna motivacija,
— najava besedila, lokalizacija in interpretativno branje,
— premor po branju,
— izražanje doživetij ter analiza, sinteza in vrednotenje,
— ponovno branje in nove naloge.
v prvem triletju je za kvaliteten stik s književnostjo pomembna predvsem uvodna motivacija, ki je hkrati čustvena (v učencih vzbudi čustva, ki se povezujejo z istovrstnimi sestavinami literature) in
199
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 42, 96/97, št. 4-5
GRADIVO
predstavna (vzbujanje miselnih slik, asociacij). Na ravni konkretnih oblik uvodne motivacije velja poudariti uporabnost jezikovnih domišljijskih iger (preobražanje besed, vzbujanje predstav, oblikovanje zgodb, predelava besedilnih vzorcev) ter izkušenjskih motivacij. Poleg jezikovnih so uporabne tudi nejezikovne motivacije (glasbene, likovne in gibabe).
Ker v prvem triletju učenci literaturo sprejemajo pretežno preko poslušalca (poslušanje učiteljevega interpretativnega branja, poslušanje posnetkov), so besedila, s katerimi je mogoče dosegati funkcionalne cilje, navedena predvsem v okviru razdelka Cilji pri poslušanju/gledanju umetnostnega besedila. Hkrati pa velja poudariti še troje:
— prvine in dejavnosti, ki jih zajemata razdelka o poslušanju/gledanju in branju, je potrebno povezovati z vsemi umetnostnimi besedili (poleg temeljnih besedil s seznama Predlagana umetnostna besedila se v šolski interpretaciji pojavljajo tudi druga besedila po izboru učencev ali učitelja);
— pri književni vzgoji je funkcija tvoijenja besedila predvsem izražanje literamoestetskega doživetja in poglabljanje stika z literaturo;
— povezovanje kake prvine in konkretnega besedila ne pomeni, da bi se šolska interpretacija omejila le na eno prvino. Šolska interpretacija zajame tudi druge prvine besedilne stvarnosti in sporočilnosti, tako da je izpostavljena prvina v interpretaciji le poudarjena.
Ob razdelitvi funkcionalnih ciljev po dejavnostih je potrebno upoštevati:
— povezanost dejavnosti (npr. poslušanja z govorjenjem in branjem),
— povezanost posameznih plasti besedila (npr. značilne književne osebe v pravljici z razvijanjem sposobnosti za identifikacijo) ter
— avtonomijo umetnostnega besedila ob le delni korelaciji z jezikovnim poukom ter likovno, glasbeno in gibalno vzgojo.
Pri književni vzgoji so dejavnosti sprejemanja (branje, poslušanje) praviloma nadrejene dejavnostim tvoijenja (govorjenje, pisanje). Med dejavnostmi sprejemanja je največ časa namenjenega poslušanju, saj otroci še ne berejo samostojno. Otroci poslušajo (in gledao): učiteljevo pripovedovanje in branje, radijske igre, lutkovne predstave, otroške mladinske predstave, otroške filme in risanke.
v samostojno brai^e literature vstopajo individualizirano in drseče, ko je njihova bralna sposobnost že avtomatizirana. I*rva besedila, ki jih berejo samostojno, so znana. Otroci naj zato v predbralnem obdobju vsaj nekaj pravljic in pesmic spoznajo tako dobro, da jih znajo skoraj na pamet
Šolsko branje/pripovedovanje književnosti se povezuje:
— s projektom družinskega branja, kjer se ohranja vzorec skupnega (npr. večernega) branja književnosti. Za šolarje je to prijetno doživetje in ne le stresna situacija. Tako pridobiva otrok prve bralne izkušnje, v branje se vključuje postopoma, sprva »bere« zraven staršev le naslove ali nekatere dobro znane dele besedila;
— to branje se povezuje tudi z metodo dolgega branja v šoli, kjer bere učitelj učencem v nadaljevanjih npr. daljšo pravljico ali fantastično pripoved, ki jo otroci globoko doživljajo, ji pa zaradi obsega kot začetni bralci še niso kos;
— branje na deževen dan se uresničuje kot prijetno doživetje in kot metoda privzgajanja bralnih navad v t. i. podaljšanem bivanju. Z ustvaijanjem spodbudnega literamoestetskega okolja pripravimo na deževen dan učencem prijetne urice s pravljico. Učitelj bere po želji otrok vedno nove ali pa kar naprej ene in iste pravljice. S tem branjem zadovoljuje otrokovo potrebo po varnosti in domačnosti ter njegovo željo po vračanju k nekaterim pravljičnim besedilom.
200
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 42, 96/97, št. 4-5