L i s t e k. Potovanje na moje prvo učiteljsko mesto. ri prijatelji tam v izlaških ,,rovtah" sem bil. Sola — učiteljišče r|§^>3 bilo rni je za hrbtotn; samosvestno in ponosno pa vedrega lica ''Ą zrl sem v bližnjo bodočnost, ki rae je iraela hiporaa napraviti za lastnega gospoda. Večer za večerom sprebajala sva se s prijateljem po prijaznih lokah ali po temnih gozdnih potih ter sanjala sva ideale o uzornem našem učiteljskem poklici. Meni nič — tebi nič — razmotrivala sva resna in prevažna pedagogiška in didaktiška vprašanja, ki bi delala preglavice izkuženim šolnikom, reševala najtežja themata prav brez vsacih, tudi najmanjših težkoč. Končni resultat najinih bistrih glavic pa je navadno bil, da je najboljše vzgojno sredstvo leskova palica in najbolj uspešno učilo lijak, ki je baje tam nekje na severu že zdavnej v rabi. Stavila sva si ob takih sprehodih svitle gradove v oblake, postajala sva kar čez noč voditelja mnogorazrednic, zasedala sva brez vseh pomislekov okrajna in deželna nadzorniška raesta, da — še celo ministerski stol se nama ni zdel kar nič previsok. In kako rnodre odredbe in ukaze stresala sva že tedaj iz rokava! Deževnega petka zjutraj je bilo, ko dobira od sestre list, v katerem me ista pozivlje, da naj kar najhitreje — če mogoče po telegrafu ali pa kar peš (kar je včasih vse jedtio!) — odrinem proti domu, kjer me čaka dekret s pristavkom, da se mi je nemudoma podati na službeno mesto. Srce mi je zastalo za trenutek, pa je pričelo takoj tem hitreje razsajati, da so mu bile prsi preozke, in pohitel sem do učilničnih durij, da povern prijatelju preimenitno — po mojem mnenji za vse učiteljstvo prevažno vest, da sem postal i jaz ud srečnega učiteljskega stanu. Povedati sera mu moral, da nisem več izpitan kandidat, kakor me je on tako rad nazival, arapak da sem vodja kot on in celo za pol stotaka »boljši" kot on. tako n. pi*. v ministerski ukaznik iz leta 1872., št. 22. — Kolikor je nain znano, ravnal se je prejšnja leta tudi naš c. kr. deželni šolski svet strogo po njem in šele zadnje čase se je poprijel navade, da ukaže vselej nadučiteljsko mesto iznova razpisati, kadar se dotična dvorazrednica ali trirazrednica razširi v trirazrednico ali štirirazrednico. Po navedenem normaliji pa niti na jednorazrednicah, ki se razširijo v dvorazrednice, ni razpisavati nadučiteljskega mesta. Ampak v tern slučaji se pokaže samo ndie Nothvvendigkeit einer schulbehordlichen Bestellung eines Oberlehrers'1, to se pravi: C. kr. okrajni šolski svet vpraša brez razpisa krajni šolski svet, če je zadovoljen, da dozdanji jednorazrednični šolski voditelj postane nadučitelj novo ustanovljene dvorazrednice. Ako je krajni šolski svet s tem zadovoljen in ako c. kr. okrajni šolski svet tudi ne oporeka, potern gre nadučiteljsko mesto prejšnjemu šolskemu voditelju. Od vsega srca želimo, da bi se slavna šolska oblastva spet poprijele te v drugih deželah ukoreninjene zakonite navade, ki je bila prejšnja leta tudi na Kranjskem že udomačena; zakaj s tem bi bilo učiteljstvu prihranjenih mnogo nepotrebnih troškov, skrbij, potij in prošenj. Ured. ,,Sedaj pa kar precej grem", pravim inu, ko sem mu srečno v jednej sapi dopovedal, da moram kar najhitreje odriniti. ,,Pa kam češ iti? Sedaj je ura devet, pošta vozi ob dveh, rnešanec pa odide še le ob osmej uri zvečer, z brzovlakom pa se menda danes še ne bodeš vozil? Le v sobo se vrni, pa mirno pocakaj, da pri kosilu še katero pametno zineva." Rekši izginil je smeje se v učilnico. Preostajalo mi ni druzega, kakor storiti po nasvetu. Vrnil sera se v sobo, a miren — miren pa nisem niogel biti. Miren naj bi bil v zavesti, da rni je v dekretu naroeeno, naj se nemudoma podam na podeljeno mi učno tnesto? Beseda nemudoraa se od višjih oblastev v šali še ne izreka, nikar pa zapisuje v toli važnej in resnej listini kakor je dekret. Nemudoma priti velevajo mi, ker me gotovo že težko in željno pričakujejo, nemudoma pozivljejo me, ker slutijo, kaj vse skritega tiči v meni — — — — in sedaj naj pa tu držim križeraa roke šo mnogo, ranogo ur! Kolika izguba! Divjal sem po sobi gor in dol, dvigal in stezal roki, privzdigoval stole, telovadil — — — godrnjal, pel in žvižgal — — — vse ob jednem! Prišel pa je čas do kosila, prišlo kosilo samo in prišel je slednjič čas ločitve. Ginjen poslavljal sem se od prijatelja, podajal mu zopet in zopet roko, pa ga prosil, naj mi vendar oprosti, da ne morem ustreči njegovej prošnji, da bi ostal še jeden dan, ker — — — ker mi je ravno nemudoma oditi. On pa se je smejal in srnejal pa šele sedaj umera njegov smeh. Mešanec naglo vozi — to veste vsi! — a meni je vozil vendar še prepočasi. Vis-a-vis imel sem nežno ličece brdkega dekleta, in vselej drugokrat bilo bi mi srce nemirno brcalo in ne bil bi izgrešil prilike, da bi pričel ž njo govoriti, ako bi jej tudi imel prej nalašč na nogo stopiti. Ta večer pa držal sem se resno, utopljen sara v se in čelo mi je bilo uceno nagubano, kot da sern učiteljeval že mnogo let in mi je srce odmrlo za jednako druščino. Le tu in tam mislil sem si: »Bog ve, če se temu dekletu kaj dozdeva, da tiči v meni rnlad ucitelj ?" Dospel sem v Ljubljano in na svoj dom, kjer sem prvič zagledal ono polo papirja, na katerej je stalo črno na belera, s hyeroglifskim pecatom kočevskega okrajnega šol. sveta potrjeno, da so me imenovali voditeljem univerze tam na ,,Slejmenih" poleg prijazne ribniške doline! In stalo je res tudi črno na belem, da se mi je nemudoma podati na službovanje, kar mi je močno prijalo. Seveda nisem raogel še tedaj vedeti, da stoji v vsacem jednacem dekretu tako. Takoj drugo jutro preskrbel sem se z listkom za sedež v poštnem vozu za pondeljek; soboto in nedeljo pa sem porabil, da si ogledam Ljubljano za mnogo, mnogo časa, morebiti celo za — pol leta! Prišlo je jutro odhoda. Mati in sedmero sestra stiskalo mi je roko, po vrsti od največje do najraanjše; oči so jim bile rosne, mati pa so viknili: ,,Oh k' b'te vender ne bli poslal ke na Kočevsk, raorde se ne vidma n'kol vee!" In sestre so se obrnile v stran, kajti krvavelo jim je srce, ko so vidle odhajati jedinega, ki jim je reševal čast, da so se sraele imenovati ,,ljudje", solzile so se, ko so vidle odhajati jedinega moškega izmed družine venkaj v — — — dalnji, dalnji svet! Ginjen od preimenitnega trenutka pograbim škatljo z goslimi, ki so mi imele biti jedina prtljaga, pa hitim venkaj iz sobe, pa po cesti do pošte, kjer me je čakal že poštni voz. Porinem gosli na ornaro poštnega voza, sedem na jedino še prazni prostor h kočijažu — in zropotali smo po mestnem tlaku. Mrzlo jutro je bilo — 12. oktobra — in potniki v vozu so se zavijali in stiskali v svoje vrhnje suknje in ogrinjače. Jaz bil sem brez vsega tega le v tenkej letnej suknjici in skoraj bi mi bili zobje šklepetali, ko bi se bilo kaj tacega za novopečenega učitelja spodobilo. Držal sem se možko, stiskal zobe in tiščal pesti v žepu. Mraz je bilo, mraz do tedaj, da nas je poštni voz pripeljal mirao Pijave Gorice, pa po ovinkih gor do ravno vpeljane ceste preko strmega pobočja nad idilno želimeljsko dolinico. Solnce se je vzdigovalo više in više, in tudi meni je postala toplina primerna. Razgreli so se mi udje, razvnelo srce in raztajala duša, vsaj sem se čezdalje bolj bližal kraju, kjer se mi je bilo prvič poskusiti, s kakošnim korcera bodem znal inteligentnim vaškim »trdoglavčkom" podajati svojih, ravnokar pridobljenih si ved. Oko mi je veselo pozdravljalo vsak nov grič, vsako cerkev, in željno sem čakal, da ugledam Slemene. In res, ni mi bilo dolgo čakati: prijazna cerkev na 736 m visokera hribu zabliščala mi je obsolnčena nasproti ter mi je pošiljala srčne pozdrave! Pozdravljal sem jo i jaz, pozdravljal vse neznane mi Slemence, pozdravljal njihove otroke, objeraal jih v duhu, molil za nje  Zrl sem v isto cerkev, zrl v isto vas na višini in gledal v duhu tolpo vaščanov, tolpo otrok, kako me prvikrat in vendar tako prijazno pozdravljajo, šepetaje si: »Glejte novega gospoda učitelja!" Jaz pa stopam lahkih nog sredi raed njimi proti prijaznej cerkvici ter jim odzdravljam veselih lic . . . . Ali pa morda celo zdaj-le delajo priprave, da me slovesno sprejrao? Pa ne — — ne! Vsaj ne morejo vedeti, kdaj prihajam in tudi ljubše mi je, da pridem nepričakovan . . . Vožnja v poštnej ,,kočiji" znana je vsacemu, ako ne iz lastne izkušnje, pa vsaj iz stoterih popisov. Tudi jaz sem jo le iz poslednjih poznal, sedaj pa sera jo izkušal sam. Prijetna vožnja vam je to, ko potniki pri vsakej gostilni in ob vsacem časi v vozu . . . jedo in pijo! Nic jih ne moti: ne bobnenje in drdranje poštnega voza, ne istega kolebanje in ne jednakomerni topot upreženih konj! Celo jaz sem bil zadovoljen, ko sem najvec sline požiral z onimi. Meni bilo se je predstaviti predsedniku okr. š. sveta, toraj moral sem se peljati mimo Sleraenov skozi Peklo pa naravnost doli do Kočevja. Dolga je bila vožnja, dolga. Nekaterikrat smo si potniki pretipavali kosti svojega rojstva, stezali roke in noge, zevali in zdehali . . . in tudi dremali so nekateri. Slednjič pa smo prišli tudi v Kočevje. Izprašil sem si najprej črevlje in obleko, priporočil svojo dušo Bogu, in hitel sem, da poiščem sedež okr. š. sveta, da se predstavirn glavarju in se podvržem prisegi. Našel sem poslopje okr. glavarstva, našel tudi pisarno glavarjevo in stal sem hiporaa pred njim samim. Bil je majhen, prileten pa jako prijazen mož. Prižgal je takoj sveči poleg sv. razpela ter me pozval, da prisežem. (Dalje prih.) Fran Črnagoj.