božje, Hetmanščina, samoupravna Ukrajina, je naglo propadla — nekriva, propadali so njeni sinovi: Ginili so siromaki, plakali in ž njimi plakala je Mati Božja s solzami svetimi; plakala je Milosrčna, pač, kot bi za sinom. In ko so se ubegli kozaki vrnili s turškega ozemlja (Krima), so prinesli tudi podobo Matere božje nazaj, in prinesli s sabo Svete čudno so podobo; jo postavili v Iržavcu v zidanem so hramu, Tamkaj ona za kozaki še dandanes plaka, (Iržavec.) * * * Ko je prišla pravobrežna Ukrajina (na pravem bregu Dnjepra) pod poljsko oblast 1. 1667,, je tam le-ta uvedla panščino, t, j, tlačanstvo, in razdala zemljo deloma poljskim panom, šlahtičem, deloma pa ukrajinskim velmožem, ki so zatajili svoj narod ter sprejeli latinski obred. A tudi na levobrežni Ukrajini, ki je pripadala od 1, 1667. ruski, moskovski oblasti, je carica Katarina II. 1. 1775. zatrla samoupravo, jo spremenila v provincijo ter nastavila uradnike. To je razburilo vso Ukrajino in bati se je bilo carici splošnega oboroženega upora. Carica je pa še začasno za-sejala neslogo med narod. 1 Državni urad je brzo pregovoril ukrajinske velmože, pane, bojarje (boljarje = plemiče) in višjo duhovščino, jim razdelil kmetsko zemljo, zatrl ljudske svoboščine, zlasti sodnije, jim priznal vse pravice ter s tem uvedel panščino. Mnogo takih panov je prišlo tudi iz Moskovščine, Ti ukrajinski pani, ki so prejeli privilegije od moskovskega carja, so sprejeli tudi moskovski, ruski jezik in so si šteli v veliko čast, da so bili sami ali njihovi sinovi sprejeti v carsko službo, da bi po novem ustroju upravljali staro hetmanščino kot rusko provincijo, (Dalje.) Moderna duša in moderna umetnost. V mrzlični naglici modernih vtisov, ob zmedenosti kulturnih vrednot izgubi človek jasen vpogled v življenje in z njim tudi pravo umevanje moderne umetnosti. Struje se menjavajo dan za dnem, z njimi imena in dela in naše mnenje. J, K r e i t m a i e r S, J, je napisal zelo zanimivo psihološko analizo: »Moderne Seele und moderne Kunst«,2 iz katere povzemam naslednje glavne misli, Človek je otrok časa in nosi pestri kolorit svojih desetletij. Danes, ko se skoraj celokupno duševno življenje gnete v velikih mestih, moramo razločevati dvoje: Medtem ko je kmetiško ljudstvo od modernega življenja takorekoč še nedotaknjeno in se še oklepa starih načel, grabijo in nosijo velikomestnega človeka vsak hip novi valovi, »Veliko mesto,« pravi H, Platz v eseju ,Za dušo velikomestnega človeka' (Hochland, 1 Koledar društva »Prosjvita« 1. 1914, Denis Lukija-novič str. 64. 2 V »Stimmen aus Maria-Laach«, april 1914, str, 60 nasl. Juli 1912, str. 387), »sega globoko v one duše, ki jim obrazuje usodo; preustvarja jih, vzbuja nova čuvstva in občutja.« Ponosna postava, vabeč sirenski obraz in zlato sipajoče roke moderne kulture so pritegnile vedno več velikomestnih ljudi v krog zemeljskih interesov, odtujile so jih ubožnemu krščanstvu, ki obeta svoja najplemenitejša bogastva šele na onem svetu. V velikem mestu najdemo tedaj tip »moderne duše« v najostrejši obliki, Kakor odseva celokupna kultura sliko te moderne duše, tako je tudi umetnost naših dni zvest odsev moderne psihe, Moderna umetnost ne pozna teorij, kakor otroci ali nekultivirani narodi; oprostila se je vseh predsodkov, vseh naukov. Ne pozna več zunanjega imperativa, ampak le klic iz notranjosti duše; gospodujoča beseda njegova prešinja njene čopiče, dleta in naglo drseča peresa, Umetnost je postala skrajno konfesionalna in razkriva najintimnejše tajnosti umetniškega srca. Priučila se je sicer manire in oblik vljudnosti, zato maskira gonilne moči duše: žarko oko nas vara, smehljajoča ustna skrivajo mogoče peneče valove notranjosti, vljudne besede zakrivajo dušo, nezaupanja in sovraštva polno, podložena obleka neravne, neharmonične oblike telesa, Vzbudila se je radovednost po psihičnem, ki je ravnotako močna v moderni znanosti, kakor v moderni umetnosti. Kako neumorno raziskuje psihologija človeško dušo! Ne zadošča nam več spoznanje zunanjih dogodkov, najskrivnejše psihične motive zasledujemo, A umetnost gre še dalje: do lastne osebe umetnikove. Umetnik se ne boji več razgaliti lastno dušo z vsemi slabostmi, da, nesramnostmi pred široko javnostjo v večkrat ciničnih, večkrat pretresu-jočih samoizpovedih: »Und ich sah eine groBe Traurigkeit iiber die Menschen kommen. Die Besten wurden ihrer Werke miide. Eine Lehre ging, ein Glaube lief neben ihr: alles ist leer, alles gleich, alles war! Und von allen Hiigeln klang es wider: Alles ist leer, alles ist gleich, alles war! Tako je rekel Nietzsche, ko je Boga izgubil in ga hotel z groznim pohlepom iztrgati tudi iz src drugih. »Und es starben mir alle Gesichte und alle Trostun-gen meiner Jugend.« Življenjski princip je bil umorjen, sveže atmosfere, ki polje v naših prsih, ni bilo več. Težak je bil dih in uklonil je duha na »otok mrtvih, na molčeči«. Kaj mu je tu pomagala volja, »das Un-verwundbare, Unbegrabbare, Felsensprengende«, oni »Graberzertrummerer«? Kakor satanski posmeh zveni iz takih ust poziv: »So lernt doch iiber euch hinweg-lachen!« Erhebt eure Herzen, ihr guten Tanzer, hoch, hoher! Und vergeBt mir auch das gute Lachen nicht. Diese Krone des Lachenden, diese Rosenkranzkrone: euch, meinen Briidern, werfe ich diese Krone zu! Das Lachen sprach ich heilig; ihr hoheren Menschen, lernt mir — lachen! Z močno pestjo je vrgel Nietzsche te grozne misli v moderno življenje, ki je odgovorilo v vseh mogočih barvnih tonih: Alles ist leer, alles ist gleich, alles war! 27 Brezdanji pesimizem in prisiljen smeh sta glavna motiva modernega duševnega življenja. Naravnega, prisrčnega veselja moderna umetnost ne pozna več; če zdajpazdaj zadoni smeh, je večkrat le izbruh živalske, bakhantske slasti, ki v hipu najvišje razdraženosti izpremeni mamljivi obraz v režečo mrtvaško lobanjo preteklosti, »Also sprach Zarathustra: Weh spricht: Vergeh! Doch alle Lust will Ewigkeit — tiefe, tiefe Ewigkeit!« A kdo jim daruje večno radost? Moderna poezija je kakor gaj črnih cipres in str-mečih skal, kakor brezupen, od tesnobnega molka omračen otok mrtvih: ». . . Eingezwangt in zehn ,du solist', in zehn, in hundert in tausend ,du solist', . . Traurig bin ich, traurig, traurig . . .« (Joh, Schlaf.) Pretresujoče zvene tožbe onih, ki čutijo na koncu svoje poti, da jih je življenje varalo: ». , . Ich bracht' als Kapital Kraft, Mut und Glauben in den Lebenshandel. Was lost' ich damit? Ungemess'ne Qual! Es kam ein Schmerz, dann heifie Sehnsuchtsnot. Dann rohe Siinde und durchschwelgte Nachte, Von denen jede Gift im Becher bot, . .« (Busse-Palma.) Prav pravi Lienhard, da prihaja moderna veliko-mestna poezija iz bednega sveta, da poganja korenine iz nizkih občutij, najsi je socialna ali patologična, naturalistična ali simbolistična, Isto je z moderno muziko. Straufi podaja Nietzsche-jeve ideje v blesteči muzikalni interpretaciji, polni bolnih akordov in disharmonije (»Tod und Verkla-rung«), ulil je perverzno Wildejevo dramo »Salome« v omamljivo formo opere, ki ne more skriti notranje bolesti. Tudi absolutno muziko prevevajo pesimistična občutja, bol in otožnost, divji krik, pretresujoči smeh in temna onemoglost. Kako malo veselih vrednot nudi današnja upodabljajoča umetnost! Medtem, ko se je gotika iztrgala zakonom težnosti in se dvignila v nadzemnost, trans-cendentalnost, postavlja moderna arhitektura silne, težke mase, ki tlačijo človeka in vzbujajo v njem čut nemoči in majhnosti. Plastika je polna ponavljajočih se motivov žalujočih genijev, od bolesti upognjenih postav v nagrobnih spomenikih. Bartholomejev nagrobni spomenik v pariškem Pere Lachaise združuje v sebi ves brezup modernega človeštva ob smrti. Kiparstvo ustvarja dela trdega življenja (Meunier), ali otožnih občutij (Klinger), ali nerešene življenjske uganke (Rodin); zdi se, kakor da bi kipi zadnjega, v hipu porojenja iz prasnovi, odpirali ustnice k vprašanju: »Kaj sedaj?« Da tudi moderno slikarstvo odseva zdaj realni, zdaj mistični pesimizem, priča nekaj samovoljno izbranih imen iz novejše zgodovine slikarstva: Rossetti, Burne-Jones, Laermans, Bocklin, v. Hoffmann, Hodler, van Gogh, Khnopff, Torop, Klimt, Stuck, Picasso, Schaffner (od slovenskih Tratnik). Habermannovi modeli izsesanih vlačug oznanjajo obupni bankrot življenja. Jasno je, da je pesimizem edino konsekventno razmerje tostranskega človeka do življenja. Kajti kjer se vse oklepa dobrot tega življenja, ne more razoča- ranje izostati. Kultura, ki se je ločila od krščanstva in njegovih posmrtnih upov, mora priti nujno do popolnega egoizma. In dejstvo je, da je moderna kultura izrazito egocentrična, naj se to skriva pod še tako lepe naslove psihologizma, subjektivizma, individua-lizma itd. S kulturo je umetnost postala umetnost jaza in stopila v direktno nasprotje narodni umetnosti kot izrazu psihe mas: »Odi profanum vulgus et arceo«. Neenotnost stila, pojmovanja, tehnike, hlastanje po efektu in originalnosti so njena glavna poteza. Posebno egoistični so v moderni umetnosti erotični motivi, ki se javljajo v grozni svobodi. Mogoče niso nikjer kot tu prekoračili meje »jenseits von Gut und Bose«. Umetniške razstave so napolnjene s človeškim mesom. Največji del »lepega slovstva« živi od zakonske nezvestobe in perverznosti. Moderni človek je skrajen egoist. Avtonomen je, njegovo življenje se razvija brezobzirno do drugih. Bližnji obstoja le v toliko zanj, v kolikor ga lahko v lastne namene izrablja. Potrpežljivosti ne pozna več, ne pregleda čez preteklost, ne pogleda v bodočnost. Zvestobo in hvaležnost je zamenjal z vljudno frazo in poklonom. Kesa ni, ne sklepa: izživeti se, je najvišji življenjski princip. Pri tem izkoreninjenju sklepov in dejanj noče moderni pesnikujoči filozof več objektivne resnice, ne logičnega, diskurzivnega mišljenja, ampak izraža momentano vsebino svoje zavesti. Nobeno vprašanje ga bolj ne vznemirja, kakor ono, ki je vsaki filozofiji alfa in ornega, vprašanje po ,zakaj'. »Ti vprašaš zakaj,« pravi zopet Nietzsche, »jaz ne spadam med one, ki jih smeš vprašati po njihovem zakaj. Ali je moje doživljanje od včeraj? Dolgo je od tega, ko sem vzroke svojega mnenja doživel,« Zato noče več tak filozof prepričati, ampak pregovoriti; njegova vez je retorika, ne logika. Čar njegovega umetniškega jezika mora čitatelja pridobiti, ne pa jasnost in nepo-bitnost načel. Pot gre skozi čuvstvo, ne skozi razum, Sanjarjenje v pojmih je. Vse to je v ozki zvezi z moderno umetnostjo. Ni več one premišljene, klasične mirnosti, kakor leži v umetninah prejšnjih dni. Hip, moment je, ki vabi umetnika. Za izpeljavo, popravo manjka potrpežljivosti. Zato je skica tako priljubljena, ker podaja do-žitek v vsej neposrednosti; zato so opustili historijsko slikarstvo, ker podaja le hladne refleksije. Verski motiv zanima le še oblikovno, vsebina je brezpomembna, Še celo moderna drama je postala čutna umetnost in podaja le konture, občutja, psihološko razmotrivanje namesto dejanja. Lirika se je oprostila trdnih vezi in se razlila v prost ritem in zveneče rime. Proza ne pozna več umetno zidanih, logično nadaljujočih se perijod, ampak kratke, večkrat odtrgane stavke in vzklike misli in čuvstev. Za pisanje ali čitanje dolgih romanov ni več časa, zato prevladuje črtica, novela, skica, Tako je beganje, nemirnost, razdraženost, žgoč pohlep po vedno novih vtisih in občutkih glavni znak modernega duševnega življenja. Zato toliko zablod, anormalnosti in bolestno razdraženih živcev. Zato popolna »Umwertung allerWerte«: disonanca je moderna harmonija, vznemirjenje moderni mir, grdost moderna lepota, greh moderna svetost, vljudnost moderna do-brotljivost, brezobzirnost moderna ljubezen do bližnjega, samoslužje moderno bogoslužje, <*§*> 206 «©> Torej je vsa moderna kultura gnila? Nikakor ne. Le razločevati moramo. Pozitivna znanost in tehnika sta silno napredovali in pri tem silnem napredku so se razvile prej nepoznane umetniške in znanstvene vrednote, lepoti in razumu so se odkrili novi svetovi. A žrtev tega silnega napredka je človek sam. Usužnjil se je materiji, brezmejen ponos ga je vrgel ob tla, da se plazi. Zatrl je v sebi vsako misel, vsako čuvstvo na religijo in posledice so usodepolne. Kljub temu se v zadnjem času opaža nekaj veselih znamenj: moderno človeštvo je trudno materializma, metafizika je v filozofiji zopet na častnem mestu in z njo podlaga za pravo spoznanje Boga. Tudi preveva DROBIŽ. Slovenščina prihodnosti. Nastavni Vjesnik (št. 9) je objavil naslednjo notico: »Prijatelju Westru o ,bralcu'. Pohvalil sem Te pred kratkim, ko sem čital Tvoje izvestje o .Literarni Pratiki' v (Ljubljanskem Zvonu'; le to mi ni bilo prav pogodu, zakaj še vedno ogovarjaš svoje ,bralce' in ,bereš'; jaz namreč ,čitam' in sem ,čitatelj', Dandanes je med nami nekak dualizem v izražanju tega pojma; eni ,berejo', drugi ,štejejo' (dial.) ali ,čitajo', V srednjih šolah imamo le ,čitanke', v ljudskih pa poleg ,čitank' tudi ,berila'. Onim, kateri čitajo, se pridružujejo vsi Srbohrvati. Prijatelj, ko Te tako vabim, da bi z menoj vred vstopil v naše jugoslovanske vrste, ki ,čitajo', Te opozarjam na Bernekerjev ,Slavisches etym. Worterbuch', ki pravi: ,slov. berem, brati — sammeln, lesen (auch ein Buch lesen nach dem Deutschen).' Priznavam sicer, da to samo na sebi še ne odločuje. Sčasoma se bo .bralcu' tako godilo, kakor se je zgodilo ,bukvam'. Starinske, po nemškem narejene kranjske ,bukve' so izginile in dale prostor slovenski ,knjigi'. Poznam Tvojo kulturno zavzetost; zato vem, da ne boš branil solnčnega ,zahoda', ampak boš z menoj vred in z vsemi Srbohrvati zrl solnčni ,zapad'. Vidiš, tako se obrača in se obračaj naš jezik v jugoslovansko smer: ,Bralec — čitatelj' je pri tem le kažipot. Dr, F r, 11 e š i č,« — Kaj bo neki zdaj storil zavzeti Wester? »Štejem« najbrže ne bo pisal, toda »čitam«? Njegova poštena slovenska roka se mu bo uprla, kadar bo hotel zapisati ta strašni glagol, o katerem pravi p. Škrabec, da se slovensko niti prav naglasiti ne da —- če pa zopet pomisli, da ga Ilešič prihodnjič morda ne bo več pohvalil, ako se bo trdovratno držal bralca, da bo morda ta sedaj še tiha graja prihodnjič odločnejša, da se mu bodo, če bo čital, pridružili vsi Srbohrvati (ne on njim, temuč oni njemu!) in da bo slednjič smel za plačilo zavzet zreti z Ilešičem solnčni zapad — kaj bo storil ubogi Wester? Težak boj bo moral izbojevati s seboj, kako se bo končal? Westrove ocene niso vselej odkritosrčne, toda odslej jih bom pazljivo bral. Slovenščina sedanjosti. Prijatelj Dom in Sveta ter snažnega jezika je tekom dobrega tedna prepisal iz Slov. Naroda in Dneva tele stavke: Spravil si lepe in dragocene m e b 1 j e. Shod je šel zelo na živce, Slovenski dramski ansambl, — Gostovanje e n s e m b 1 a, moderna srca neko religiozno hrepenenje, čeravno nejasno, prečuvstveno morda, a vendar značilno. Moderna duša in moderna umetnost — obedve rabita vodnika. Tu se začenja naša dolžnost in naše delo, — Tudi k nam je pljusknil val moderne kulture in njenih zablod. Vsi smo ga občutili in se zbali za one, ki so stali na vrhu. Nekaj jih je pokopal, nekaterim je izpral iz duše »veliki tekst« , , , Naše delo velja sedaj najmlajšim. Kulturnih pesimistov in ozkosrčnežev nočemo v svojih vrstah, le veseli optimizem vodi do cilja, optimizem z vročo željo v srcu: »Ostani z nami, ker se mrači,« Alojzij Res. Vsi so se priučili oba deželna jezika. Klavci zlatih tel e t. Zagovarja se konformno kakor,., Govor je bil taktičen (taktvoll). Ogerski narodi se morajo osvoboditi g e r m a -n i z m a. Ostal je neverjetni Tomaž. To vse nas ne sme delati majh ne in nezaup-1 j i v e. Albanskim orožnikom so Epirci odrezali p o -v r a t e k. Če ne bi v tvornici pogrešili ta veliki kos. Obtožuje se Prazn i k a, Da je treba Rusijo z našo armado privesti k razumu. Molči o vsem u tem u, Slavilo se je balkanske zmage, Vojaki so stali v pripravljenosti (Bereit-schaft). Ne vidim Vas rad kompromitirati. Vlak pridrdra skozi 2*/» km dolgega gorja n s k e g a predora. Stari klativitez se je umil s svojo vodo. Francozi bi radi, da bi k zvezi prišlo. Dva individija sta se navalila na brata. Cesar je pri dobri volji. Ali bi ne bilo dobro, da bi se angaževalo igralce in igralke. Rešeni so strašno izčrpani vsled prestanih naporov. Dolžili so ga tatvine, ki jo je izmaknil urarju Spitzu. Eden najznamenitejših drožistov, Soprog jo pusti ves večer sam. Umrl je naknadne smrti. Salon se je podvrgel temeljiti preobrati.— S tem, da citiramo ravno Slov. Narod in Dan, ne mislimo reči, da pišejo ostali časniki bolje. Prihodnjič si bo treba ogledati še druge. Nepotreben nasvet. Slovstveni poročevalec Časa, P, Perko, ve, kakšna naj bo umetnina, in hoče poučiti umetnike, o katerih meni, da ne vedo, »Umetnik zavij jedro (misel) v lupino forme, toda ta lupina naj ne bo pretrda, da bi je z navadnim človeškim orodjem ne bilo mogoče razbiti. Umotvor je nekaj mehkega, kar naj hladi po trudu vsakdanjega življenja; zato pa naj 7 «©» '