MIGRACIJE Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 314.151.3-054.72(4-15=163.6)"1918/1941" DRNOVŠEK, Marjan, 1948-       Slovenski izseljenci in Zahodna Evropa v obdobju prve Jugoslavije / Marjan Drnovšek. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2012. - (Migracije / Založba ZRC, ZRC SAZU ; 22, ISSN 1580-7401) ISBN 978-961-254-388-4 263236096 SLOVENSKI IZSELJENCI IN ZAHODNA EVROPA V OBDOBJU PRVE JUGOSLAVIJE Marjan Drnovšek Ljubljana 2012 VSEBINA KNJIGI NA POT 7 PRISILNE SELITVE 13 VELIKA GOSPODARSKA KRIZA 25 KATOLIŠKA CERKEV IN IZSELJENSTVO 43 SISTEMIZACIJA DUHOVNIŠKIH IN UCITELJSKIH MEST 55 ODNOS DO IZSELJENSKIH OTROK IN MLADINE 69 DRUŠTVA IN TISKI: KULTURNA STEBRA IZSELJENSTVA 109 JUGOSLOVANSKA DIPLOMATSKA PREDSTAVNIŠTVA 119 SEZONSKO IZSELJEVANJE: NEMCIJA, FRANCIJA, JUGOSLAVIJA 127 NEMCIJA FRANCIJA 185 NIZOZEMSKA 261 BELGIJA IN LUKSEMBURG 295 LITERARNI UTRINKI IZ VRST IZSELJENK IN IZSELJENCEV 329 Viri in literatura 341 Imensko kazalo 353 Krajevno kazalo 361 Beležka o fotografijah 371 KNJIGI NA POT Ne samo za velike narode, tudi za nas velja resnica: Slovenija je povsod, kjer žive Slovenci. Ta Slovenija ni vezana na skopo odmerjene krajevne meje, njene meje so zacrtane v slovenskih srcih. Njeno bistvo bodi zavest slovenskega porekla, zvestoba do vsega, kar so ustvarili naši ocetje. In s tem naj bo združena zvestoba do naše skupne matere Jugoslavije.1 Ker so Slovenci leta 1918 postali del nove države, so s tem dobili pri­ložnost za drugacne pristope in delovanja. Z monografijo želim pokazati, v kolikšni meri so se vpeli v selitvene procese med obema svetovnima vojnama, tudi z vidika otrok in mladostnikov v izseljenstvu. Vecetnicna sestava prve Jugoslavije ni obetala mirnega izseljenskega življenja niti v evropskem niti v jugoslovanskem okviru. Nikakor nas ne sme presenetiti mocna prisotnost Katoliške cerkve, ki je vsaj od druge polovice 19. stoletja dalje bolj ali manj intenzivno skrbela za slovenske izseljence vsepovsod po svetu na podrocjih ohranjanja vere, morale in slovenstva med izseljenci. Globoka je bila zareza selitev po prvi svetovni vojni. Množicno izseljevanje cez Atlantik v Združene države Amerike je v tem casu bolj ali manj usahnilo in delovni izseljenci so se usmerili v evropski prostor. Narašcale so vse oblike prisilnih selitev, ki jih v obdobju, ki ga zajemam v obravnavi, ni manjkalo. Pri raziskavi sem se osredotocil predvsem na organizacijsko, kulturno, društveno, prosvetno, cerkveno, casopisno, družbeno in družabno delovanje izseljencev in njihovih potomcev v novih okoljih v Evropi med svetovnima vojnama, s poudarkom na odnosu do izseljenskih otrok in mladine, ki so bili (in še vedno so) bolj v senci odraslih ali pa v pisnih dokumentih sploh niso evidentirani, ne oni sami in ne njihova dejanja v raznih selitvenih okoljih. Z raziskavo želim ujeti duh casa v novih priseljenskih okoljih v obdobju med svetovnima vojnama, seveda s poudarkom na slovenskih selitvenih dogajanjih v letih 1918-1940. Ceprav se delo osredotoca na slovenske oziroma jugoslovanske selitve v tuji- Izseljenski vestnik 9/8-9 (1939): 161. no, skušam opozoriti tudi na širše evropske selitve, kolikor mi to dopušcata arhivsko gradivo in literatura. Raziskava temelji na arhivskem gradivu, strokovni literaturi, publicisti­ki in na casopisnem gradivu. Dolocena sreca je, da se je delno ohranilo arhivsko gradivo v Arhivu republike Slovenije. Leta 1929 sta ljubljanska in mariborska oblast za oze­mlje Dravske banovine v Ljubljani ustanovili Oblastni izseljeniški urad kot odsek Oddelka za socialno politiko in narodno zdravje za celotno ozemlje Dravske banovine (tj. VI. oddelka banske uprave).2 Urad je (1) obravnaval izseljevanje in vracanje v domovino, posredoval podatke o možnostih pre­življanja in zaposlovanja v evropskih in prekomorskih državah, sprejemal ponudbe delodajalcev iz tujine, posredoval konzularne podatke Kraljevine Jugoslavije v tujini, vkljuceval izseljenska društva; (2) vodil sezname izse­ljencev iz Dravske banovine, izseljenske in priseljenske statistike in zadeve povratnikov; (3) zbiral podatke o delovnih in gospodarskih razmerah doma in v tujini ter onemogocal delovanje crnega trga delovne sile; (4) posredo-val podatke o zapušcinskih in drugih odškodninskih zadevah; (5) deloval na podrocju omejevanja izseljevanja in pospeševanja kolonizacije v južne dele Jugoslavije, zlasti v južno Srbijo; (6) deloval na kulturnem, izobraževalnem in verskem podrocju, podpiral društva izseljencev, pomagal pri ustanavljanju izseljenskih citalnic, šol za izseljenske otroke, podpiral izseljenske ucitelje in duhovnike pri njihovem kulturnem delu med izseljenci, razpošiljal t. i. do-movinsko in izobraževalno literaturo, organiziral izlete izseljencev v domo-vino, pomagal pri organiziranju izseljenskih kongresov, seznanjal javnost s problemi izseljenstva, vzdrževal redne stike z društvi izseljencev, organiziral predavanja o izseljenstvu ter seznanjal javnost s problemi izseljencev. Najbolj plodno je bilo njegovo sodelovanje z Družbo sv. Rafaela za varstvo izseljencev v Ljubljani.3 Uradu je dajal direktive banski svet. Posle je izvrševal v dogovoru z Iz­seljeniškim komisariatom v Zagrebu, Inšpekcijo dela v Ljubljani, Javno borzo dela v Ljubljani, Delavsko zbornico in Okrožnim uradom za zavarovanje de­lavcev v Ljubljani. Z ukinitvijo obeh oblasti in z razdelitvijo države na bano­vine4 se je Oblastni izseljeniški urad preimenoval v Banski izseljeniški referat, leta 1936 v Izseljeniški in priseljeniški referat Kraljevske banske uprave Dra­vske banovine. Njegovo delo in pristojnosti so bili precej široko zasnovani.5 2 Poslovnik izseljeniškega referata Dravske banovine, 20. november 1929. 3 Kološa, Banska uprava Dravske banovine: 45-46. 4 Ur. l. Dravske banovine, št. 100/29. 5 Šmid, Uprava Dravske banovine: 84-85. V najvecji meri sem pri pripravi monografije uporabljal gradivo Oddelka za socialno politiko in narodno zdravje za celotno ozemlje Dravske banovine. Arhivsko gradivo tega oddelka je bilo po vojni v glavnem uniceno, razen gra-diva Izseljeniškega in priseljeniškega referata Oddelka za socialno politiko in narodno zdravje.6 To gradivo je popisala Daniela Juricic Cargo. Obravnavano obdobje opisuje bogata domaca in tuja znanstvena li­teratura. Dosedanje temeljno slovensko zgodovinsko delo za obdobje prve Jugoslavije je Slovenska novejša zgodovina (2005).7 Bolj poljudna je Sloven-ska kronika 20. stoletja.8 Pregledna je knjiga Petra Vodopivca z naslovom Od Pohlinove slovnice do samostojne države (2006).9 Zanemariti ne smemo niti starejše literature, npr. Spominskega zbornika Slovenije (1939).10 V okviru Slovenske matice je izšlo delo Slovenska trideseta leta (1997). Novejši so tudi rezultati zborovanja zgodovinarjev v Kopru (2010),11 ki so pripravili vec pri­spevkov o obravnavanem obdobju. Od tuje literature izpostavljam odlicno enciklopedijo z naslovom The Encyclopedia of Migration and Minorities in Europe: From the Seventeenth Century to the Present, ki jo je uredil Klaus Bade s sodelavci (2011). Posebej bi rad omenil tudi enega prvih raziskovalcev, ki so t. i. izseljen­sko vprašanje obravnavali z znanstveno metodo. Korenine razmišljanja in preucevanja slovenskega izseljenstva segajo v konec 19. stoletja in znanstveno raven dosežejo v obdobju med obema vojnama z delom pravnika in univer­zitetnega profesorja Ivana Tomšica. Ob vprašanju, kdo so inozemski Jugoslo­vani oziroma izseljenci, je Tomšic pokazal na narodne manjšine in izseljence. Kulturna in narodna zavest sta bili zanj temelja za opredeljevanje jugoslo­vanskega, tj. slovenskega, hrvaškega in srbskega izseljenstva v tujini in hkra-ti za odnos domovine do njih. Ugotavljal je slabo pravno in socialno stanje izseljencev v evropskih državah, zlasti zaradi premajhnega zanimanja zanje. Zavedal se je tudi nevarnosti za izseljence in manjšince zaradi ozemeljskih apetitov Nemcije in Italije in prav zato poudarjal pomen znanstvenega dela na podrocju selitev. Zgled za to preucevanje je videl ravno v Nemciji, ki je že od srede 19. stoletja veliko pozornost namenjala svojim rojakom po svetu. V izhodišcih za znanstveno preucevanje jugoslovanskega izseljenstva je Tomšic nanizal teme iz preteklosti in sodobnosti, ki bi morale biti razrešene, njihovi 6 Arhiv republike Slovenije, AS 74. 7 Slovenska novejša zgodovina 1: 175-572. 8 Slovenska kronika 20. stoletja: 203-457. 9 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice: 162-263. 10 Spominski zbornik Slovenije: 524-536. 11 Migracije in slovenski prostor od antike do danes. rezultati pa vkljuceni v aktualni odnos države do izseljenstva. Za središce znanstvenega dela, povezanega z Jugoslovani v tujini, je bila izbrana Univerza v Ljubljani. Leta 1937 je bil na pravni fakulteti Univerze kralja Aleksandra I. ustanovljen Zavod za mednarodno javno pravo, ki je od vsega zacetka vklju-ceval manjšinski in izseljenski odsek. Za njegovega upravnika je bil potrjen ravno Ivan Tomšic. Študenti so poslušali predavanja, sodelovali na vajah o manjšinski in izseljenski problematiki in se seznanjali z relevantno stro­kovno literaturo. Sprva je bil vecji poudarek na manjšinski problematiki. V zimskem in poletnem semestru 1940/41 so potekale vaje iz pravnega varstva narodnih manjšin in izseljencev (1 uro tedensko). Obseg predmeta je vodil k ustanovitvi medfakultetnega univerzitetnega zavoda, k organiziranju preda­vateljev tudi izven univerze, zbiranju literature in statisticnih podatkov, izde­lavi bibliografij, zbiranju domacega in tujega tiska, zemljevidov ter izdajanju znanstvenih in drugih knjig o inozemskih Jugoslovanih v domacih in tujih jezikih. Zaradi obsežnosti gradiva naj bi se študij spocetka omejil na Slovence v tujini. Tomšic je bil v številnih odborih, ki so se dotikali manjšinske ali iz­seljenske problematike. Leta 1939 je v Slovenskem pravniku izšla njegova raz­prava Nekaj misli glede znanstvenega dela o inozemskih Jugoslovanih,12 leto kasneje pa v Zborniku znanstvenih razprav pravne fakultete delo Izseljevanje in vseljevanje z vidika mednarodnega javnega prava.13 Njegova prizadevanja je prekinila vojna. 12 Tomšic, Nekaj misli glede znanstvenega dela: 286-289. 13 Tomšic, Izseljevanje in vseljevanje: 287-314. PRISILNE SELITVE Tu gre za 400.000 izseljencev in 800.000 zamejnih Slovencev in Slovencev v diaspori, torej za polovico naroda. Nesrecna Ceška krici. Krici in svari zlasti nas. V nekoliko letih moremo postati druga Ceška mi Slovenci. Kdo ve? Saj me je strah koncati ta stavek.14 Obdobje med vojnama je bilo zaznamovano z dvema izstopajocima pro-cesoma, ki sta bila povezana s selitvenima pecatoma, tj. s prisilnimi selitvami in z veliko gospodarsko krizo. Beg, izgoni in prisilno delo so postali množicni pojav. Protekcionizem in težnja po samozadostnosti sta bili dve znacilnosti svetovnega gospodarstva, intervencijska država pa je bila nekaj normalnega v Evropi.15 Vodenje in nadzor sta bila temelja politike selitev in trga dela. Spre­membe državnih meja oziroma nastanek novih držav so sprožili množicne selitve v evropskem in tudi širšem prostoru. Sredi dvajsetih let 20. stoletja se je v evropskem prostoru gibalo okrog 9,5 milijona beguncev in neprosto­voljnih izseljencev. Izvajali so se pogromi proti judovskemu prebivalstvu. V Ukrajini so pobili okrog 60.000 Judov, medtem ko je približno 300.000 Ju­dom uspelo zbežati iz Rusije v Litvo, Latvijo in Romunijo. Tudi ruska diaspora se je razpršila po vsem svetu. Veliko beguncev iz Rusije se je sprva zbiralo v balkanskih državah, Nemciji in Franciji. Aktivira-lo se je delovanje Društva narodov in številnih begunskih organizacij. »Ruski Berlin« je imel sprva pomembno kulturno, družbeno in politicno vlogo, ki jo je sredi dvajsetih let zamenjal »ruski Pariz«. Francosko gospodarstvo je potrebovalo delovno silo, ki so jo sestavljali tudi begunci iz Rusije oziroma Sovjetske zveze. Z nastopom nacizma v Nemciji so se okrepili procesi bega, nadaljnjih selitev in oblikovanja zacasnih diaspor, ki so se marsikdaj koncale 14 Povejmo tole, Izseljenski zbornik Izseljenske zbornice v Ljubljani: 5. 15 Bade, Evropa v gibanju: 293-311. s trajno izselitvijo. Scasoma se je za ta pojav oblikoval pojem »emigracija«, slovensko »izseljenstvo«. Od Nemcije se je po letu 1933 odvrnil tudi precejšen del njene kulturne elite. Z narašcajocim pritiskom na nezaželene v Nemciji so se dogajale t. i. selitve v sunkih kot umikanje proti zahodu in jugu, npr. v Veliko Britanijo in na Portugalsko. Z izbruhom druge svetovne vojne se je begunstvo še okrepilo. Ni tako malo filmov in romanov na to temo, med slednjimi je bolj znan roman Noc v Lizboni (1962) izpod peresa pisatelja Ericha Marie Remarqua. Irčne Némiro­vsky (1903-1942) svojega velikega romana Francoska suita o begu Francozov iz Pariza proti jugu države in o zacetku nemške okupacije ni dokoncala, saj je bila kot Judinja poslana v taborišce. Umrla je avgusta 1942 v Auschwitz-Bir­kenauu.16 V manjšem obsegu so prišli pod udar socialdemokrati in komuni­sti. Francija, Španija, Velika Britanija, Sovjetska zveza in tudi Skandinavija, Ceškoslovaška, Švica in Posarje so bili najpomembnejša središca nemških politicnih pregnancev. Po Badejevem mnenju Mussolinijev fašisticni režim Judov ni preganjal in zatiral vse do izbruha druge svetovne vojne. Po prvi svetovni vojni je prišlo na stiku slovanskega in romanskega sveta do najvecjega begunskega vala s slovenskega ozemlja. Novembra 1918 se je zgodila italijanska vojaška zasedba in leta 1920 je stopila v veljavo rapalska pogodba, s cimer je Primorska prišla v okvir Julijske krajine, torej pod Italijo. Istega leta je bil izveden koroški plebiscit, ki je vecji del Koroške odrezal od maticne države, tj. Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. To je bil plebiscitni rezultat odlocitve koroških Slovencev, da ostanejo v novi Avstriji. Drugacna je bila zgodba v Italiji. Takoj po italijanski zasedbi so se zacele zamenjave javnih uslužbencev, zaradi izgube služb so odhajali slovenski in hrvaški uradniki, in-dustrijski delavci, tudi veliko železnicarjev, na obmocjih nekdanje soške fronte so domove zapušcali begunci, ki se niso hoteli vrniti v Italijo, odhajali so pri­padniki avstrijske vojske in povratniki iz ruskega ujetništva, mnogi so morali zapustiti domove kot nezaželeni in politicno nevarni, na udaru so bili šolniki, javni in zasebni uradniki, mnogi iz svobodnih poklicev, kulturniki, politicni in društveni delavci, dijaki in študentje, ki jim po študiju ni bil dovoljen po­vratek v Julijsko krajino, in tisti, ki so se izmikali aretacijam in vojaški službi, kar je prišlo do izraza ob abesinski vojni sredi tridesetih let 20. stoletja. Ob selitvah iz politicnih in narodnostnih razlogov se je skozi dvajseta in delno trideseta leta nadaljevalo ekonomsko izseljevanje. Fašisticni razna­rodovalni pritisk si je prizadeval za »etnicno bonifikacijo« Julijske krajine in se ni omejil samo na politicno zatiranje. Oblasti so poitalijancevale krajevna 16 Diamond, Fleeing Hitler. imena, priimke in osebna imena in spodbujale izseljevanje Slovencev. Prese­ljevale so jih v notranjost države in slovensko ozemlje nacrtno kolonizirale z doseljevanjem Italijanov. Te nacrte in dejanja je spremljalo skrajno surovo politicno preganjanje. Fašisticno raznarodovanje ni prizaneslo niti Katoli­ški cerkvi. Gospodarska stiska in morece politicno ozracje sta med obema vojnama ustvarjali mocan selitveni tok iz Julijske krajine. Po jugoslovanskih ocenah je skupaj odšlo 105.000 Slovencev in Hrvatov. Fašizem je skušal ure­sniciti program popolnega unicenja slovenske in hrvaške narodne identitete. Posledica je bil val begunstva v Jugoslavijo in drugam po svetu.17 Slovenci iz Julijske krajine so se vkljucevali v italijanske ekonomske izseljenske tokove, zlasti v Francijo; tam je bilo po oceni leta 1929 med približno 24.000 sloven-skimi izseljenci kar 7000 izseljencev iz Julijske krajine. Odhajanje primor­skih Slovencev v Jugoslavijo (okoli 10.000) in Južno Ameriko (leta 1935 okrog 22.000) pa je nasploh pomenilo pravi eksodus. V obeh primerih lahko govo­rimo o politicnem ali vsaj ekonomsko-politicnem izseljenstvu. Pozabiti ne smemo na Argentino. V tej državi so se priseljenci/begun­ci delili v tri tabore: levicarski, ki je leta 1925 ustanovil delavsko kulturno društvo Ljudski oder, zmerno liberalni, ki je leta 1929 ustanovil Slovensko prosvetno društvo I., in jugoslovanski nacionalisticni tabor, ki je ustanovil sokolsko društvo La Paternal. Duhovnik Anton Merkun je leta 1928 izdal dve številki katoliškega glasila Izseljenec in navezal stike z ruskimi, poljskimi, ceškimi in hrvaškimi organizacijami, v nacrtu pa je imel tudi ustanovitev nekakšne federacije slovanskih izseljenskih društev v Južni Ameriki. Argen­tina ga je razocarala, saj so bile tam življenjske razmere slabe, gospodarska negotovost velika, priseljencem pa je tam - po njegovem mnenju - grozila nevarnost izgube vere in popolnega izginotja. Na zacetku tridesetih let je pri­šel med Slovence v Argentini duhovnik Jože Kastelic, ki je pred tem deloval v Franciji in tam ustanovil zelo kvalitetno glasilo Duhovno življenje, ki je pove­zovalo katoliške Slovence. Kot sem že omenil, se je že ob koncu prve vojne sprožil val begunstva tudi v Jugoslavijo in tako je ta postala drugi cilj primorskih Slovencev iz Julij­ske krajine. Begunci so bili v Jugoslaviji politicni, družbeni in psihološki pro­blem. Kljub skupnemu jeziku so bili drugacni po govoru in navadah, mnogi so se težko prilagodili novemu okolju. Pomagale so jim mnoge izseljenske organizacije na državni in banovinski ravni. Po sporazumu Stojadinovic-Ci­ano so marca 1937 jugoslovanske oblasti odredile, da se politicnim beguncem iz Italije ne nudi vec pomoci v primerih, ko bi to utegnilo škodovati prijatelj­ 17 Slovensko-italijanski odnosi 1880-1956: 34-44. skim odnosom med obema državama. Primorski begunci so bili razpršeni po vsej državi.18 Zaradi prepovedi delovanja Komunisticne partije Jugoslavije se je del vodilnih komunistov med obema vojnama odlocil za odhod v tujino. To oznacujemo kot politicno izseljenstvo, katerega jedro so tvorili pripadniki in, širše, simpatizerji komunisticne ideologije, skoncentrirani zlasti v zahodno­evropskih državah, v Združenih državah Amerike, Argentini in Avstraliji. V razvite evropske države so prihajali jugoslovanski ekonomski izseljenci, ki so bili naklonjeni omenjeni ideologiji, ki jo je izdatno podpirala Sovjetska zveza. Odlocujoce je bilo leta 1920, ko je bilo z »obznano« komunistom v državi prepovedano politicno delovanje.19 Pomembni partijski funkcionarji so odšli v tujino, zlasti v vecje urbane centre, tj. na Dunaj, v Prago, Moskvo, Berlin in Pariz. Svetilnik te ideologije je bila Sovjetska zveza. Moskva je tudi financi­rala delovanje jugoslovanskih komunistov v tujini. Sredstva so dobivali od Komunisticne internacionale v Moskvi, Rdece pomoci20 ter v tridesetih letih iz prispevkov somišljenikov iz Jugoslavije in zlasti ekonomskega izseljenstva. Kohezivna sila komunizma so bili proletarski internacionalizem in skupni cilji mednarodnega delavskega gibanja, naklonjenega marksisticnim idejam. Ce vzamemo v roke glavno komunisticno glasilo Proleter, spoznamo širino njihovega delovanja po vsem svetu, tako v Severni in Južni Ameriki kot v Avstraliji in, ne nazadnje, tudi Evropi. Vodstvo Komunisticne partije Jugoslavije je dokaj pozno (1932) izdela-lo poseben program delovanja med ekonomskim izseljenstvom po etnicnem principu, zlasti z namenom pritegniti drugo generacijo, torej tiste, ki so odšli iz balkanskega prostora pred nastankom prve Jugoslavije, kar je dajalo naj­boljše rezultate v Severni in Južni Ameriki. Glavna cilja komunistov sta bila spodbujanje razredne borbe in povezovanje s protifašisticnimi silami, ki so se krepile v medvojnem obdobju. Jugoslovanski komunisti so bili razpršeni po vsem svetu, njihovo jedro delovanja je bilo predvsem v zahodnoevropskih dr­žavah. V povojnem obdobju se Komunisticna partija Jugoslavije ni zanimala za povratnike, npr. iz Združenih držav Amerike ali iz rensko-vestfalskega dela Nemcije, med katerimi je bilo vecje število Slovencev in njihovih potom­ 18 Drnovšek, Rakrana: 220-226. 19 Obznana, slovensko razglas, je bila zakon vlade Kraljevine SHS, sprejet v noci z 29. na 30. december 1920, ki je do sprejetja ustave prepovedal »vsako komunisticno in drugo rušilno propagando«. 20 Rdeca pomoc je bila mednarodna organizacija za pomoc revolucionarjem v obdobju med vojnama. Ustanovljena je bila na cetrtem kongresu Kominterne v Moskvi leta 1922. Skrbela je za gmotno in moralno podporo žrtvam kapitalisticnega režima po zaporih. V Jugoslaviji je bila prepovedana. cev. Dvajseta leta so bila glede novih ekonomskih priselitev bolj umirjena in tudi politicno naj bi bili casi bolj naklonjeni socialisticnim gibanjem. Pri tem nikakor ne smemo pozabiti na drugo nazorsko oziroma ideološko skupino, ki je bila mocno prisotna med Slovenci in Hrvati, to je na Katoliško cerkev. Razkorak med komunizmom in katolištvom je bila stalnica v medsebojnih nasprotjih. Obe ideologiji sta usodno zaznamovali obdobje med obema voj­nama. Zaradi posledic obznane in »belega terorja«21 v Jugoslaviji so jugoslo­vanski komunisti odhajali v tujino, v Jugoslaviji pa so poniknili v ilegalo. Tu-jina je postala pomembno polje delovanja v posameznih evropskih državah, kamor so prihajali na delo slovenski ekonomski priseljenci. Ravno jugoslovanski komunisti so v Parizu zaceli zgodaj kazati zani­manje za ekonomske izseljence iz Jugoslavije. Tako je bila že leta 1922 v Pa-rizu ustanovljena Jugoslovanska komunisticna sekcija, ki je bila povezana s Komunisticno partijo Francije in francoskim komunisticnim sindikalnim gibanjem (Confédération Générale du Travail Unitaire). Okoli leta 1925 je jugoslovanska komunisticna sekcija že tiskala prvo glasilo Celija za svoje pri­padnike in Glas za ekonomske izseljence iz Jugoslavije, ki so ga brali ne le v Franciji, ampak tudi v Belgiji in Luksemburgu. Partijske »celice«, imenovane tudi »punkti«, so se ustanavljale v vseh vecjih francoskih mestih, kjer so bili jugoslovanski ekonomski priseljenci. Stiki z jugoslovanskimi komunisti v Ju­goslaviji so bili ilegalni in mnogokrat oteženi zaradi cenzure zlasti komuni­sticnega tiska, ki je nastajal na obeh straneh meje.22 Do Hitlerjevega nastopa oblasti leta 1933 je bil Berlin eno pomembnejših središc Komunisticne partije Jugoslavije, od koder so prihajali protesti proti že omenjenemu belemu terorju, diktaturi in politicnim ubojem v Jugoslaviji. Januarja 1933 je zacasno vodstvo partije izdalo razglas s »pozivom na borbo« proti imperializmu in za zbiranje rdece pomoci. Jugoslovanskim ekonom-skim izseljencem v severni Franciji so poslali razglas, ki je od jugoslovan­skih komunistov zahteval prekinitev frakcijskih borb, ki so jim onemogo-cale uspešno delovanje v okviru Komunisticne partije Francije. S Hitlerjem so se zaceli izgoni nemških komunistov, med njimi vecjega dela rudarjev in delavcev iz Vestfalije (Nemcija), jugoslovanski politicni izseljenci pa so se iz Berlina umaknili v Prago, nato v Pariz in Moskvo. Pariz je postal središce jugoslovanskega komunisticnega tiska. Francoska vlada je na zahtevo jugo­slovanskega ambasadorja Miroslava Spalajkovica preganjala jugoslovanske komuniste iz Pariza. Do velikega izgona je prišlo leta 1932. 21 Beli teror je v Jugoslaviji oznaceval režimsko nasilje nad politicnimi nasprotniki, predvsem komunisti. 22 Drnovšek, Nadzor nad komunisti: 67-88. To je bil obenem cas, ko je Centralni komite Komunisticne partije Ju­goslavije vecjo pozornost posvecal tudi izseljenskemu vprašanju. Ostrile so se zahteve po sistematicnem organiziranju revolucionarnega delovanja v naj­razvitejših delih sveta, med katerimi so bile tudi zahodnoevropske države. Po statutu Komunisticne internacionale so morali vsi komunisti ne glede na narodnost vstopiti v komunisticne partije držav, kjer so delali, morali so or-ganizirati Rdeco pomoc, delovati v množicnih organizacijah in širiti glasili Proleter in Klasna borba. Aktivnosti v pariškem Emigrantskem komiteju so izvajali komunisti iz razlicnih krajev Jugoslavije. Po letu 1934 so skoraj na vsakem zasedanju govo­rili o ekonomski emigraciji. Nikola Kovacevic je pred odhodom v Združene države Amerike kriticno porocal vodstvu Komunisticne partije Jugoslavije in Komunisticni internacionali o stanju, in sicer da v zahodni Evropi med ekonomskim izseljenstvom ni sposobnih politicnih delavcev ne na teoretic­nem in ne na organizacijskem podrocju in da so izseljenci pretežno kmeckega porekla - z izjemo Slovencev, kot je poudaril. Kovacevic je zahteval, da glasili Proleter in Klasna borba bolj podrobno pišeta o problemih izseljenstva. Za­vzemal se je za kvalitetno glasilo za ekonomske izseljence, kjer bi svoje napore združili dve izseljenski komisiji (komiteja): ena, pariška, bi zbirala podatke o življenju izseljencev, druga pa bi vršila naloge na izdajateljskem podrocju. Centralni komite Komunisticne partije Jugoslavije je aprila 1934 odlocil, da se zacne izdajati Bilten, ki se bo ukvarjal izkljucno z izseljenskimi vprašanji, medtem ko se bo z organizacijskimi vprašanji ukvarjal Emigrantski komite (v njem so bili Vladimir Copic, Prežihov Voranc, Stjepan Zinic, Kosta No­vakovic in drugi). Emigrantski komite je skrbel za Rdeco pomoc, ki je preko »patronatov« zbirala denar, organizirala komunisticne tiske in jih pošiljala v Jugoslavijo in po svetu. Skrbel je za agitacijsko in propagandno delovanje, tudi z namenom politicno informirati jugoslovanske izseljence po svetu in jih pritegniti k revolucionarnemu gibanju. Julija 1934 je bil v Sovjetski zvezi organiziran svetovni kongres žensk proti vojni in fašizmu, decembra mla­dinski kongres z enako tematiko. Leta 1935 je bil Emigrantski komite že zelo dobro organiziran, in sicer z Dušanom Kvedrom na celu (konspirativno ime Marko), ki je vodil tudi administracijo »patronata« in Rdeco pomoc; za in-formacijsko in novinarsko službo je bil odgovoren Botij in za politicno delo Prežihov Voranc (Richar). Sredi leta so za delo poprijeli študenti. Tiski iz Sov­jetske zveze in Francije so bili skladišceni po raznih inštitucijah in pri simpa­tizerjih, širili pa so se legalno s pomocjo knjigarne Horizonti. Posebno pozornost je skupina jugoslovanskih komunistov posvetila iz­seljenstvu v severni Franciji, Belgiji in na Nizozemskem. V Belgiji je delovala centralna podsekcija Komunisticne partije Jugoslavije pod imenom Zveza revolucionarnih delavcev in kmetov, ki je leta 1929 izdajala Bilten jugoslovan­skih delavcev, kasneje Slogo delavcev in kmetov. To glasilo je od leta 1936 iz­hajalo kot Glas izseljencev, in sicer v slovenskem in hrvaškem jeziku. Z veliko gospodarsko krizo so se zacele deportacije komunistov iz Združenih držav Amerike in Kanade. Delavci so od tam zaradi krize odhajali na delo v Sovjet­sko zvezo. Delali so v Uralokoznjeckem kombinatu na gradnji Dnjeprostroja, moskovske podzemne železnice, v poljedelski komuni Sijatelj, na severnem Kavkazu in drugod. Prvi val sega v leto 1929, sledili pa so mu še drugi v manj­šem in tudi vecjem obsegu. Ta gibanja je spremljalo tudi Ministrstvo socialne politike in narodnega zdravja v Beogradu, ki je marca 1932 dobilo obvestilo iz Montreala, da so bili Slovani vedno naklonjeni Rusiji in sistemu komunizma, med njimi najbolj Hrvati iz pasivnih krajev, ki so se zaceli prvi izseljevati v Sovjetsko zvezo. Položaj jugoslovanskega ekonomskega izseljenstva v Sovjet-ski zvezi ni bil lahek, vendar so delavci kljub temu redno odvajali del zaslužka Komunisticni partiji Jugoslavije. Sedmi kongres Komunisticne internacionale je glavno pozornost na­menil boju proti fašizmu. Vkljucevanje v vse t. i. napredne organizacije in društva je bilo dobrodošlo pri širjenju komunisticnega delovanja. Za denarno pomoc in sodelovanje je Centralni komite Komunisticne partije Jugoslavi­je zaprosil vse jugoslovanske izseljenske organizacije po svetu. Center dela jugoslovanskih komunistov je bil še vedno Pariz. Ob atentatu na kralja Ale-ksandra I. so se v Franciji dogajali izgoni in pregoni jugoslovanskih komuni­stov, ki pa so se scasoma zaceli zmanjševati. Zaradi reakcionarnega pritiska v državi je prišlo do zbliževanja komunisticne in socialisticne partije Francije. Ce je francoska partija imela jugoslovansko pred tem za nujno zlo, je leta 1935 jugoslovanska sekcija v tej partiji že imela zastavljene cilje, njeni inštruktorji so delovali med delavci iz raznih jugoslovanskih etnicnih skupin, okrepilo se je izdajanje tiskov, to pa je pomenilo tudi dolocen pritisk na jugoslovan-ska diplomatska predstavništva v Metzu, Lillu in drugih evropskih mestih. Leta 1935 je Francija sprejela zakon o zašciti svoje, nacionalne delovne sile. Jugoslovanski komunisti so delovali tudi med sezonsko kmecko delovno silo. Dolfussov državni udar v Avstriji je sprožil premik komunistov, ki so zapu-šcali Dunaj. Njihove poti so bile razlicne; Alfred Bergman je npr. odšel z Du-naja najprej v Sovjetsko zvezo, nato v Pariz. Spomladi 1936 je prišel v Pariz del clanov Centralnega komiteja Komunisticne partije Jugoslavije, med njimi Prežihov Voranc in Ivan Krndelj. S temi prihodi je Emigrantski komite dobil nov polet in neposredno navezal v stike s Centralnim komitejem Komuni­sticne partije Jugoslavije. Na kongresu miru, ki je potekal v Bruslju od 3. do Komunisticna partija Francije – clanska izkaznica, 1926 (Arhiv RS). 7. septembra 1936, sta sodelovala Ivan Krndelj (Richter) in Rodoljub Cola­kovic (Rudi). Centralni komite Komunisticne partije Jugoslavije je razglasil nevarnost vojne, bil je proti fašizmu in za strnitev vseh demokraticnih sil za podporo Ljudski fronti.23 Francoski komunisti so se znašli v vrtincu mednarodnih politicnih do-gajanj. Formiranje Ljudske fronte Leona Bluma v letih 1936-1938 je sprožilo socialne in ekonomske zahteve delavcev. Sredi politicnega vrenja – ce omeni-mo samo pošiljanje dobrovoljcev v Španijo – so se znašli tudi jugoslovanski komunisti. Delo jugoslovanskih komunistov med ekonomskim izseljenstvom je v letu 1937 prevzel Josip Broz, ki je prišel v Pariz konec marca istega leta. 23 Ljudska fronta je bila politicna zveza Komunisticne partije Francije in organizirana v Ko­minterni. Zamisel o njej se je porodila leta 1934 v Komunisticni partiji Francije. Kominter­na jo je sprejela z zadržkom ker je pomenila odmik od gesla razrednega boja. Nastopili so težki casi, ki so bili tudi posledica frakcijskih borb in grupiranja clanstva. Jugoslovanski partiji so bila odvzeta celo financna sredstva. Broz je reorganiziral Emigrantski komite. Kot generalni sekretar je zmanjševal število kadrov v Parizu in prenovil aktivnosti. Na celo centralnega odbora »patronata«, Rdece pomoci in knjigarne Horizonti je prišel Prežihov Voranc. Za delo z ekonomskimi izseljenci je postavil Iva Marica (Željezara), Karl Hu­domalj (Oskar) je bil poslan med rudarje v Pas-de-Calais, Dragutin Marušic pa v Belgijo. Labod Kusovac (Obarov, Robert) je deloval na podrocju špan­ske državljanske vojne, Rodoljub Colakovic in Ivan Krndelj sta urejala glasilo Proleter in druge tiske. Leta 1938 je Centralni komite Komunisticne partije Jugoslavije pogosto razpravljal o izseljenskem vprašanju in tudi jugoslovan-ski izseljenci iz Jugoslavije so vse bolj izražali protifašisticna in protivojna stališca. Izseljenske organizacije so reagirale na podpis münchenskega spora­zuma 30. septembra 1938. Komunisticna partija Jugoslavije je ostro reagirala na prikljucitev Avstrije tretjemu rajhu marca 1938. Vedno bolj se je tudi pri­bliževal cas vrnitve vodstva partije v Jugoslavijo. Josip Broz je svojo vrnitev najavljal že leta 1937, vendar je bila likvidacije pariškega centra upocasnjena zaradi strahu pred prehitro izgubo stikov s svetom in zaradi pomena dogajanj v Španiji, ohranjanja mednarodnih ilegalnih poti in informacij ter ne naza­dnje zaradi svetovljanskega kulturnega miljeja v Parizu. Po prikljucitvi Av-strije Nemciji se je jugoslovanski partijski vrh vrnil domov. Maja 1939 je Josip Broz v glasilu Proleter, tiskanem že v Jugoslaviji, objavil apel izseljencem, naj na materialnem in moralnem podrocju pomagajo v borbi partije s ciljem, da Jugoslavija postane dejavnik miru in svobode.24 Zadnji veliki begunski premik je leta 1939 sprožila druga svetovna voj­na. Problematika begunstva je dosegala ogromno razsežnost. Španska drža­vljanska vojna je povzrocila beg milijonov. Avgusta 1939 so v republikanskemostanku Španije našteli dva milijona beguncev, konec leta že tri milijone. Ob koncu španske državljanske vojne leta 1939 je cez mejo zbežalo pol milijona republikancev, med njimi le polovica civilistov. Francija ni bila pripravljena na priliv beguncev. Nastajala so na hitro zgrajena begunska taborišca in v mnogih so bile bivanjske razmere zelo slabe. Vec kot 300.000 španskih beguncev je iz Francije odšlo do konca leta 1939; veliko jih je odšlo v Latinsko Ameriko, mno­gi pa so se vrnili v Španijo. Po francoskem porazu leta 1940 so nemški okupa­torji del španskih beguncev izrocili Francovemu režimu, drugi so se prikljucili francoskemu odporu ali pa umrli v nemških koncentracijskih taborišcih.25 24 Kolar-Dimitrijevic, Odnos KPJ: 65-83; Drnovšek, Nadzor nad komunisti: 67-88. 25 Bade, Evropa v gibanju: 309-312. VELIKA GOSPODARSKA KRIZA Kraj dogajanja: Avstrija. Cas dogajanja: leto 1931. Prizor: dialog o premogu med materjo in otrokom nezaposlenega. Otrok: »Zakaj je naše stanovanje hladno?« Mati: »Ker nimamo premoga.« Otrok: »In zakaj nimamo premoga?« Mati: »Ker so tvojega oceta odpustili z dela.« Otrok: »Zakaj pa so mojega oceta odpustili«? Mati: »Ker je premoga prevec.«26 Zaradi povojne gospodarske in financne krize v Nemciji je Francija po­stala najpomembnejša priseljenska država na svetu.27 Država je potrebovala delovno silo, saj so bile posledice masakra v prvi svetovni vojni ogromne. Nemcija je bila poražena in francosko gospodarstvo se je oziralo proti ro­manski in slovanski Evropi. Glavni magnet za priseljence iz teh krajev je bila relativna bližina Francije, ki je zahtevala zdrave in hkrati tudi politicno lojal­ne delavce in delavke. Francozi so hvalili zlasti sposobnosti Italijanov s seve­ra, ki so bili umirjeni, krepki in delavni.28 Prve meddržavne pogodbe o delu je Francija sklenila s Poljsko in Italijo (1919) ter Ceškoslovaško (1920). Francozi so tujcem deklarativno zagotavljali enakost z domacimi delavci, in to tako glede mezd kot socialnih pravic. Nikakor ne smemo spregledati dejstva, da je bila Francija prijateljica Jugoslavije že pred prvo vojno in tudi v medvojnem obdobju. Leta 1924 je bila v Parizu ustanovljena Splošna francoska služba za imigracijo (Société générale d'immigration – S.G.I.). Zadolžena je bila za selekcijo, zaposlovanje in razporejanje delovne sile za delodajalce iz industri­je in kmetijstva. Z odprtimi rokami so sprejemali delavce iz Ceškoslovaške, Poljske in Jugoslavije. Novembra 1922 so se odprla vrata Komisariata za emi­ 26 Lazarevic, Videnje ekonomske svobode: 97. 27 Drnovšek, Velika gospodarska kriza: 113-126. 28 Pislar Fernandez, Slovenci v Loreni: 71-78. gracijo v Zagrebu. Sprva posamicni odhodi na delo v Francijo so se zlili v reko ljudi, ki je od leta 1924 dalje postajala širša in širša. Tako je ljubljanska oblast od 1. januarja do 31. oktobra 1924 izdala kar 2200 potnih listov za odhod v Francijo.29 23. januarja 1925 je Ministrstvo za socialno politiko v Beogradu dalo francoski družbi za priseljevanje dovoljenje za rekrutiranje poljedelskih delavcev, leto dni pozneje tudi rudarjev in delavcev v industriji. Leta 1926 je družba odprla agencijo v Zagrebu. Francija in Jugoslavija sta 30. januarja 1929 sklenili sporazum o delu in priseljevanju v gostujoco državo.30 Po prvi svetovni vojni se je povecala skrb za izseljence na podrocju so-cialne zakonodaje, ki je temeljila na mednarodnih delavskih konvencijah. Njihov namen je bila zašcita zdravja, življenja in premoženja izseljencev. Tudi Jugoslavija v tem ni bila pasivna. Sklenila je nekaj reciprocnih pogodb glede zašcite dela in varovanja pravic izseljencev, pridobljenih iz pokojnin­skega in invalidskega zavarovanja. Velik je bil delež pokojninskih in social-nih konvencij, ki so se nanašale na razpad Avstro-Ogrske (Avstrija, Italija, Ceškoslovaška). Z izseljenskega vidika je bila prva pomembna konvencija o namešcenskem in rudarskem zavarovanju, sklenjena leta 1929 med Nemcijo in Jugoslavijo. Sledila je konvencija o delu in pomoci med Jugoslavijo in Fran-cijo, sklenjena 29. julija 1932 v Parizu in z jugoslovanske strani potrjena leta 1933 v parlamentu in senatu. V veljavo je stopila šele leta 1939. Po mnenju ta­kratnega poznavalca socialne problematike Jožka Rozmana bi bilo podobne pogodbe nujno potrebno skleniti tudi z Belgijo, Nizozemsko, Finsko, Švico in Luksemburgom.31 Za obdobje med vojnama lahko recemo, da je bilo izseljevanje Slovencev usmerjeno predvsem v rudarska obmocja Evrope. Kriza je prizadela rudarsko dejavnost, ponekod prej, drugod kasneje, trdimo pa lahko, da ni izpustila nobenega gospodarskega podrocja, in to ne v Sloveniji ne v evropskih pri­seljenskih državah. Širše receno, velika gospodarska kriza je zajela domala ves svet. Zaradi mednarodne ekonomske izoliranosti Sovjetske zveze se je ustavila šele na njenih mejah. Pojavil se je oster boj za tržišca, nastopila je nestalnost glede narocil, obenem pa tudi ogromna brezposelnost. Za zacetek krize v Jugoslaviji in Sloveniji lahko štejemo leto 1930. Zacela se je z zamikom, vendar se je odvijala po enakem vzorcu kot drugod po sve­tu. Najprej je pokazala zobe v kmetijstvu, leto dni pozneje se je pojavila kot financna kriza, ki se je sprevrgla v industrijsko krizo. Gospodarska aktivnost je bila ohromljena. Tudi ucinki krize so bili enaki kot drugod po svetu. To je 29 Prav tam: 74. 30 Journal Officiel, 18. maja 1929, v Pislar Fernandez, Slovenci v Loreni. 31 Rozman, Zašcita naših izseljencev: 79. Pismo bratu izseljencu, 1929 (arhiv avtorja). bil cas nelagodnega pricakovanja prihodnosti z vsemi posledicami depresije. Zniževanje cen kmetijskih pridelkov je olajšalo življenje mestnemu prebival­stvu, ce je le-to imelo stalne dohodke, posledicno pa je pomenilo upadanje ži­vljenjskega standarda kmeckega prebivalstva, in to za kar osemdeset odstot­kov. Tolikšno znižanje je bilo posledica previsoke življenjske ravni pred krizo, saj so kmetje razkorak med dohodki in porabo poravnavali z zadolževanjem (govorimo lahko o zadolževanju podeželja). Možnosti zaposlovanja izven kmetijstva so bile minimalne. Bankroti kmetij so se vrstili. Kmecki stan je postajal vedno vecji gospodarski in socialnopoliticni problem. Zmanjševanje industrijske proizvodnje je vodilo do povecanja brezposelnosti. Slovenska in-dustrija je v letih krize uradno odpustila 27 odstotkov zaposlenih, dejansko pa vec. Najbolj zanesljivi službi med krizo sta bili državna in uradniška, saj so bila odpušcanja na železnici, v javni upravi in med uradništvom v podjetjih tako rekoc minimalna. Brezposelni so dobivali pomoc iz t. i. bednostnega fonda, poleg tega je nezaposlenost blažila siva ekonomija. Upadanje donosnosti v industriji je privedlo do »šušmarstva«, ki ga oblast ni mogla izkoreniniti. Dražjo delovno silo so nadomešcali s cenejšo, moško z žensko in zniževali so place zaposlenim. Kakovost življenja dela­vskega stanu se je slabšala. Padala je kupna moc, ljudje so skrajno varcevali in zlasti majhne družinske trgovine in drobna osebna obrt so bili na poti pro-pada. Kriza je upocasnila industrializacijo oziroma modernizacijo Slovenije in s tem nakazala konec obdobja liberalnega kapitalizma. Zaradi grozecih socialno-gospodarskih pretresov je bil nujen poseg države. Prvi korak k od­pravljanju krize je bila državna intervencija v kmetijstvu z uveljavitvijo ži­tnega monopola na domacem trgu in v izvozni trgovini. Jugoslavija je bila na mednarodni ravni ustanovna clanica t. i. agrarnega bloka, ki so ga sestavljale kmetijske države z obmocja med Nemcijo in Sovjetsko zvezo, z namenom za­gotoviti višje izvozne cene, kar pa slovenskim kmetom ni kaj dosti koristilo. Tudi javna dela niso obcutneje vplivala na oživljanje gospodarstva. Skratka, kriza je prihrumela z zamudo in zato je bilo v zaostanku tudi gospodarsko okrevanje. Luc na koncu tunela so gospodarstveniki zagledali leta 1934, ko je kriza dosegla vrhunec in so se pojavili celo prvi znaki oživljanja gospodarstva. Ko­njunktura je nastopila leta 1935 z njegovim vnovicnim vzponom, cene so se spet zacele zviševati, povecevati se je zacel obseg proizvodnje in zaposlovanja. Povecalo se je povpraševanje po delovni sili na tujih trgih, to je v Nemciji, Avstriji, Italiji in na Ceškoslovaškem. Vlada je dajala poceni posojila za spod­budo oživitve industrije in trgovine. Industrija je leta 1938 dosegla obseg za­poslenosti in proizvodnje, kot ga je imela v letih pred krizo. Okrevalo je tudi kmetijstvo. So pa bile tako po svetu kot tudi v Sloveniji posledice krize vidne še vse do izbruha druge svetovne vojne. Velika gospodarska kriza je znižala življenjski standard in poslabšala zdravstveno stanje ljudi. Pomanjkljiva pre­hrana in slabe stanovanjske ter socialne razmere so vplivale na zmanjševanje števila rojstev in visoko umrljivost dojenckov. Preživeli in odrašcajoci otroci so bili telesno šibki in slabo razviti. V tridesetih letih so kar 45 odstotkov nabornikov spoznali za nezadostno razvite za opravljanje vojaške službe. Vec kot 40 odstotkov odraslih Slovencev ni docakalo starosti 60 let. Pojavljale so se razlicne obolelosti, najpogosteje zlasti tuberkuloza, revmatizem in nalezlji­ve bolezni. Vse pogostejši je bil tudi alkoholizem.32 Nad dogajanjem so v skrbi za obvarovanje socialnega položaja delavstva z mednarodnimi konvencijami o delovnem casu in višini delavskih mezd be-dele mednarodne organizacije, npr. Mednarodna rudarska zveza v Londonu,Društvo narodov in Mednarodni urad dela. Že v dvajsetih letih je brezposel­nost trkala na vrata tudi v Sloveniji. Ce je bil pred prvo vojno delovni trg v okviru avstro-ogrske monarhije širok, se je po vojni skrcil na ozemlje Jugo­slavije oziroma na okrnjeno Slovenijo. Ce je do prve svetovne vojne delovni trg v Sloveniji »izvažal« ogromno število izseljencev, zlasti v Združene države Amerike, so se po vojni zaceli tuji delovni trgi zapirati. Slovenski in tudi drugi jugoslovanski tokovi so se kot pri mnogih drugih državah iz srednje in jugo­vzhodne Evrope usmerili v razvite evropske države - s Francijo na celu. Reši­tev za Slovenijo sta bila industrializacija in, po mnenju zgodovinarja, novinar­ja in urednika Frana Erjavca, tudi izseljevanje. Erjavec je opozoril, da je bila pot v tujino težka. Predlagal je tudi novo gledanje na izseljevanje: izseljence bi bilo potrebno na tej sicer težki poti v tujino podpirati, ne pa tarnati o izgubi ljudskega kapitala in trditi, da domovina vsem nudi dovolj kruha. Kruh bi bilo po njegovem mnenju treba zaslužiti in v kot vreci sanjarije o veliki bodocnosti domovine, ki bo baje prišla, samo ce ostanejo ljudje na rodni grudi.33 Dvajseta leta so bila – pogojno receno – zlata leta za izseljevanje, sploh ce imamo pred ocmi Francijo, ki je skozi medvojno obdobje postala najpo­membnejša prejemnica delovne sile iz Jugoslavije oziroma Slovenije. Z izselje­vanjem rudarjev v Francijo se je pred Delavsko zbornico za Slovenijo postavi-lo težko vprašanje, kaj bo z njimi. Nekaj jih je že odšlo in predvidevali so, da so bili to brezposelni rudarji. Njihovo odhajanje je z dovoljenjem Ministrstva za socialno politiko v Beogradu 25. marca 1926 prevzela zagrebška podru­žnica francoske družbe Société générale d'immigration. Odhajanje rudarjev 32 Slovenska novejša zgodovina 1: 473-479. 33 Porocilo »Zacasne delavske zbornice za Slovenijo«: 53. je bilo organizirano, so se pa pojavile težave z njihovimi družinskimi clani, saj je Ministrstvo za socialno politiko odhajanje žensk in otrok v izseljenstvo naceloma zavracalo. Leta 1926 so izjemoma dovolili odhod šestinštiridese­tim družinam. Delavska zbornica je vodila evidenco odhajajocih, vendar ni agitirala za odhode. V Francijo je 17. aprila 1926 odšla slovenska delegacija, v kateri so bili Jurij Arh, Stanislav Keše in Anton Podgoršek. Obiskali so premogovnike v Merlebach-Freymingu in Kreutzwaldu v Lotaringiji, železove rudnike v Au-metzu, Tucquegnieuxu in Mancieullesu ter premogovni revir v okraju Pas­-de-Calais. Cilj je bil jasen: najti nacin, kako zaposliti slovenske rudarje. Po povratku delegacije se je na borzi dela v Ljubljani zglasilo vec kot 500 ru­darjev. Že v tem casu se je postavilo vprašanje sklenitve reciprocne delovne pogodbe med Francijo in Jugoslavijo kot tudi ustanovitve jugoslovanskega konzulata v Metzu, ki naj bi šcitil ekonomske, kulturne in socialne interese rudarjev v Franciji. Clani delegacije so imeli sestanke s slovenskimi izseljenci, na katerih so opozorili na ugodnejši odnos npr. do stanja pri priseljenskih delavcih iz Italije, Poljske in Ceškoslovaške. V vecjih mestih, npr. v Arrasu in Metzu, so imeli svoje predstavnike, ki so obiskovali delavske kolonije in se »brigali« za življenjske težave delavcev. Nedvomno so se med delavci iz Italije znašli tudi Slovenci iz Julijske krajine. Delegacija je ošvrknila slab odnos ju­goslovanske države do lastnih izseljencev in celo zatrdila, da je bila Delavska zbornica prva, ki se je zanimala za njihovo življenjsko usodo. Enodušna je bila njihova zahteva, da država pošlje na teren domacega uradnika, ki bo cutil z izseljenci in jim stal ob strani v borbi za življenjski obstanek.34 Z Nemcijo so bile sklenjene številne meddržavne pogodbe, ki so urejale zaposlovanje jugoslovanskih delavcev v tej državi, zlasti njihov pravni in so-cialni status. 15. decembra 1928 je bila med državama podpisana berlinska konvencija, ki je urejala podrocje socialnega zavarovanja jugoslovanskih dr­žavljanov v Nemciji. Novembra 1929 je bil podpisan sporazum o vzajemnosti (reciprocnosti) med obema državama, ki je zagotavljal socialno enakoprav­nost jugoslovanskih delavcev z nemškimi in obratno. Sestavil ga je pravnik, politik in sociolog Andrej Gosar. Imel je dva dela, prvi je govoril o zaposlo­vanju sezonskih kmetijskih delavcev, drugi pa se je nanašal na izvajanje soci­alnega zavarovanja za namešcence ter pokojninskega zavarovanja za rudarje in kovinarje. Splošnega starostnega zavarovanja v Jugoslaviji ni bilo, zato so sklenili, da bodo ta dolocila v sporazum vnesli po uvedbi splošnega zavaro­ 34 Uratnik, Prispevek k analizi: 49-53. vanja za onemoglost, starost in smrt v Jugoslaviji.35 Tesno je bilo sodelovanje z Nemcijo na podrocju kmetijskega sezonskega dela, sklenjeno leta 1928 in 1939. Sporazuma sta dolocala potek odhajanja in vracanja sezonskih delav­cev in delavk. Leta 1939 je bil sklenjen tudi sporazum o stalnih kmetijskih delavcih in oblikovano je bilo navodilo o njihovem zdravstvenem pregledu. Odzivi na pogoje sezonskega dela v Nemciji so bili tako pozitivni kot nega­tivni. Nemcija je imela glavno besedo zlasti glede dolocanja letne kvote, ki se je sproti spreminjala. Na sezonsko delo so najvec odhajali iz Prekmurja in Medžimurja. Jože Rozman je zapisal: »Perec problem naše zemlje in našega cloveka je sezonsko delavstvo. To je težko dejstvo in menda – potrebno zlo.«36 Kriza je zajela tudi Nemcijo. Po uredbi o tujih delavcih, sprejeti 23. janu­arja 1933, so bili tuji delavci s stalnim dovoljenjem o zaposlitvi, pridobljenim v casu dolgoletnega dela in bivanja v Nemciji, izenaceni z domacimi delavci. Vendar je bilo po podatkih jugoslovanskega konzulata v Düsseldorfu konec leta 1933 npr. nezaposlenih kar 70 do 80 odstotkov jugoslovanskih delavcev v Nemciji. Nemci so dajali prednost svojim ljudem. Po trditvi izseljenskega poslanika Dušana Pantica je bilo za »stalno« naseljene delavce (v primerjavi s sezonskimi) bolje preskrbljeno, tudi glede podpor, ceprav so bile te nizke. Nezaposlene in clane njihovih družin so vkljucevali v prostovoljno delo (Fre­iwilige Arbeitsdienst), kjer so opravljali najtežje naloge. Bivali so v posebnih taborišcih, mnogokrat v pustih in mocvirnih predelih, in živeli po vojaško, da so si s tem od Ministrstva za socialno skrbstvo (Wohlfahrtsamta) pridobili podporo za nezaposlene. Bili so pod vplivom nacisticne propagande, kar je po mnenju nekaterih vplivalo zlasti na mlade, saj so se v borbi za obstanek hitreje prilagajali Hitlerjevemu režimu.37 Postopoma so se posledice težke go-spodarske krize zacele umirjati. Pokazale so se potrebe po novi delovni sili, in to tako po poljedelskih delavcih in delavkah kot kvalificirani delovni sili, kar je bilo povezano s krepitvijo nemške vojne industrije. To je bil cas vojne gospodarske rasti. Nemcija je odprla vrata za nove delavce, zlasti iz Italije, Madžarske in Jugoslavije. Jugoslavija je ponudbo sprejela z obema rokama. Edino za rudarsko delovno silo Nemcija ni kazala posluha, zato so mnogi slo­venski rudarji, prav tako kot rudarji iz Hrvaške ter Bosne in Hercegovine, tja prihajali ilegalno.38 Jugoslovanski konzul v Düsseldorfu je sredi junija 1939 v Beograd poslal informacijo, v kateri so bile naštete potrebe glede delovne sile v obsegu kar 50.000 delavcev, in sicer v rudnikih, kamnolomih, opekarnah 35 Rozman, Reciprocitetna pogodba z Nemcijo: 82-83. 36 Drnovšek, Jugoslovansko-nemška sporazuma: 219-234. 37 Kolar-Dimitrijevic, Rudarske naseobine jugoslovenskih radnika: 205. 38 Izseljenski vestnik 9/10-11 (1939). in štirih tovarnah sinteticnega bencina. V njej je bilo tudi omenjeno, da so Jugoslovani zaželena delovna sila. Leta 1932 je bila pripravljena jugoslovansko-francoska pogodba o delu in pomoci, ki naj bi varovala jugoslovanske delavce v Franciji. Jugoslavija jo je kmalu potrdila in je s tem 8. decembra 1933 postala zakon, Francija pa je z ratifikacijo pogodbe še vedno odlašala. Koncno jo je francoska narodna skupšcina sprejela in obenem pooblastila predsednika republike, da jo potrdi ter po predhodnem pristanku francoskega senata 8. decembra 1939 uvede kot zakon.39 Ce se osredotocimo na delovanje in posledice gospodarske krize v Evro-pi, s posebnim poudarkom na njenem vplivu na slovenske izseljence zlasti na socialnem, individualnem in obcecloveškem podrocju, moramo vedeti, da gre pri tem za preplet razlicnih priseljenskih okolij in vse vecjega pritiska nanje s strani držav gostiteljic. Najhujša sta bila gospodarsko-socialni primež in politika držav, ki so tujo delovno silo sprva sprejemale z odprtimi rokami, po izbruhu krize pa so jo bolj ali manj imele za odvecni tovor, ki bi se ga bilo treba cim prej znebiti. Ce so se pred krizo, ko so bili boljši casi, tuji delavci z vlaki vozili v rudarska in delavska okolja zahodne Evrope, so se v casu krize z istimi vlaki, napolnjenimi s pohištvom in drugim imetjem, skupaj s svojimi družinskimi clani vracali domov. Marsikdo se je, npr. iz Nemcije, domov vr-nil s kolesom ali celo peš, da je prihranil nekaj denarja. Kljub temu da je kriza trajala le dve desetletji, je bila prelomnica med obdobjem pred njo in po njej velika. V prvem desetletju so slovenski izseljen­ci opredeljevali Francijo kot »novo Ameriko«, jo povezovali z »zlato dobo«, casom blagostanja in dobrega življenja. Zato nas v dvajsetih letih ne preseneti hiter prihod žena in deklet k možem in posledicno porast rojstev med sloven-skimi izseljenci. Desetletje pred izbruhom druge svetovne vojne je bilo cas narašcajocih gospodarskih, socialnih in hkrati ideoloških in politicnih priti­skov, ki so jim bili najbolj izpostavljeni ravno izseljenci, saj so se jim že tako zožene pravice še zoževale. Ravno izseljenci v nekdaj cvetocih gospodarskih okoljih so ob krizi doživeli najhujše pritiske, ki so se kazali kot odpušcanje z dela, deportacije, izgoni iz države, skratka kot kratenje clovekovih pravic, ki so mu bili izpostavljeni tako odrasli kot otroci. Izseljenci so bili v prime-žu odlocitve, ali naj ostanejo ali se vrnejo domov. V evropskih priseljenskih okoljih, kjer so živeli, so se kazale razlike v pravicah, življenjskem standardu in vpetosti v nova okolja. Zelo malo je znanega o odnosih oziroma stikih iz­seljencev z novimi okolji in obratno. Ravno »mladost izseljenstva« v medvoj­ 39 Izseljenski vestnik 10/2 (1940). nem obdobju je opozarjala na rahle medsebojne vezi tako v odnosu do novih okolij kot do maticne države Jugoslavije. Marca 1932 je bilo med jugoslovanskimi delavci v Nemciji 1500 oseb brez dela in sredstev, zato se jih je »na tisoce« želelo vrniti domov. Predvide­vali so deportacije, ki so kasneje postale del krizne zgodbe. Jugoslavija je bila sama v krizi zaradi brezposelnosti in narašcajocega števila revežev, zato so se pojavili nekateri poskusi omilitve stanja. Nemški duhovnik August He-genkötter, naklonjen Slovencem, je zaprosil, da bi 150 slovenskih družin iz Nemcije poslali na delo na jug Jugoslavije, kjer bi se vkljucili v kolonizatorska dela. Nepodpisani avtor je to oznacil za težko izvedljivo. Družba sv. Rafaela v Ljubljani je svetovala, da naj ostanejo v tujini, naj se ne vracajo domov, razen v primeru, da imajo doma svojce, ki bodo skrbeli zanje. Katoliško glasilo Rafael je že februarja 1931 opozarjalo na brezposelnost v Belgiji in deloma v Franciji ter svetovalo bralcem, naj pošljejo svojcem domov informacijo, da zaenkrat niti Nizozemska niti Belgija ne zaposlujeta novih tu­jih delavcev.40 Februarja 1933 je urednik Rafaela, duhovnik Drago Oberžan, popotoval po Belgiji. Rudniki bi zaposlovali nove delavce, vendar država ni izdajala vizumov za nove priseljence. Ocenil je, da se »nekako le živi, prihrani pa nic«. Place so bile slabe, vendar so med rudniki obstajale razlike.41 Glasilo Rafael je objavilo podatek za leto 1932, po katerem se je iz evrop­skih držav vrnilo 8209 izseljencev (leta 1931 kar 10.046), najvec iz Francije (483), Belgije (876), Nemcije (541), Avstrije (399), Ceškoslovaške (263) in Ni-zozemske (262).42 Skratka, delavce so odpušcali, zaslužki so bili majhni, kriza je obcutno udarjala ljudi po žepu in vedno vec je bilo revežev. Ucitelj Svato­pluk Stovicek je dal pobudo za »anketo« o slabem položaju jugoslovanskih izseljencev v Belgiji. Bil je za resolucijo, pri kateri naj bi sodelovala vsa njihova društva. Zbrali so se 14. januarja v kantini Brecko v Eysdnu, in sicer pod po­kroviteljstvom jugoslovanskega konzularnega uradnika Aleksandra Spahica. Na srecanju so poudarili potrebo po povezovanju društev. Izseljenski ucitelj Svatopluk Stovicek je prebral resolucijo o socialni strani življenja rudarjev v Belgiji, ki je bila enoglasno sprejeta. Zastopniki društev so jo podprli in izrocili Spahicu. Ob koncu srecanja so se zavzeli še za ustanovitev »zveze«, kakršno so imeli Slovenci v Nemciji, Franciji in na Nizozemskem. Problemi, ki jih je s seboj prinašala kriza, so vsaj za kratko stopili v ozadje.43 40 Rafael 1/2 (februar 1931): 2. 41 Rafael 3/3 (marec 1933): 5-6. 42 Rafael 3/5 (maj 1933): 5. 43 Rafael 4/2 (februar 1934): 3-4. Avgusta oziroma septembra 1934 je izseljence v Nemciji, na Nizozem­skem in v Belgiji obiskal mariborski škof Ivan Jožef Tomažic. Njegov cilj je bil verski, tj. romanje v Kevelaer, Marijino romarsko središce v Nemciji. Tja so se zgrnili Slovenci tako iz Nemcije kot Nizozemske in Belgije. Zbralo se jih je okoli 1000, s seboj so imeli 25 društvenih zastav. Tomažic je obiskal škofa v Ličgu. Vsaj katoliški izseljenci so tako našli del utehe v težkih casih.44 Kriza ni popušcala, celo narašcala je, z dela so odpušcali že zaradi najmanjših nepra­vilnosti, novih delavcev še vedno niso sprejemali in Belgijci so na priseljence gledali z vse vecjim negodovanjem. Slovenci so spoznavali hladnost tujega naroda, nerazumevanje tujih tiskov in jezika in tujih obicajev, hkrati pa jih je bolelo spoznanje, da iskrenosti do njih, tujcev, ni bilo.45 Kriza je te obcutke samo še poglabljala. Slovenski izseljenci so opozarjali na neizenacenost s francoskimi delav­ci glede podpor za brezposelne. Enake podpore kot francoski delavci, tj. 7 frankov na dan in po tri franke na vsakega družinskega clana, so dobivali le Slovenci iz Julijske krajine, saj so jih obravnavali kot italijanske državljane. Jugoslavija je bila v primerjavi z Italijo glede socialnih konvencij v zaostanku. Oglašali so se posamezniki, ki so samokriticno razmišljali, da so bila za slabo stanje kriva tudi izseljenska društva, ki v dobrih casih niso mislila na krizne razmere. Hkrati so ugotavljali, da je bilo na Nizozemskem, npr. v Heerlerhei­deju, stanje glede dela kljub vsemu še precej dobro.46 Zaradi krize so se izseljenci zaceli s prihranki vracati domov, kar je Družba sv. Rafaela v Ljubljani pozdravila v duhu misli »domovina je mati in tujina je maceha«. Pozdravljali so tudi vse reveže, ki jih je tujina izgnala, in zakljucili: »Naši ste, le pogum!«47 Tisti, ki so se vracali za vedno, so jemali s seboj kolesa, motocikle in rabljeno pohištvo, ki je bilo deloma oprošceno carine. Oblikovali sta se dve skupini: prvi so se domov vrnili prostovoljno, drugi so bili izgnani kot brezposelni. Na konferenci Zveze izseljenskih orga­nizacij (Savez organizacija iseljenika – SORIS) 10. julija 1932 v Splitu so naj­vec govorili o repatriacijah in notranji kolonizaciji, kar bi potekalo tako, da bi tisti, ki so se vracali v Jugoslavijo, kupili zemljo, drugim pa bi nudili delo.48 Beseda revež je postala stalnica v pogovorih o vracajocih se izseljencih. Drago Oberžan je npr. leta 1932 na Nizozemskem ustanovil blagajno za brezposelne, 44 Rafael 4/9 (september 1934): 1. 45 Rafael 5/1 (januar 1935): 4-5. 46 Izseljenski vestnik 2/1 (marec 1932): 5-6. 47 Izseljenski vestnik 2/3 (julij 1932): 1. 48 Izseljenski vestnik 2/4 (september 1932): 2. Stavbe, v katerih so živeli vestfalski Slovenci, okoli 1930 (arhiv SIM). ki naj bi pomagala revežem v Limburgu in lajšala bedo med brezposelnimi.49 V Merlebachu v Franciji so zaceli peci kruh, t. i. Krisenbrod, ki je bil iz slabše moke in zato cenejši, pa vendar okusen. Po mnenju novicarja je bila to dobro­došla iniciativa.50 Vecina se je vracala domov brez denarja. Ce je Nemcija pla-cala pot z vlakom do jugoslovanske meje, vecina ni imela denarja za vožnjo v domaci kraj. Pritiski vracajocih se na železniške postaje Jesenice, Maribor in Rakek so bili veliki, zato je Družba sv. Rafaela razširila svoje delovanje tudi na omenjene postaje. Kriza je narašcala tudi v Jugoslaviji in vec se je pisalo o potrebi notranje kolonizacije v južnih delih države, o zašciti denarnih prihrankov, ureditvi socialnih delavskih pogodb kot temeljnih za zašcito že tako bornih pravic. Z nacizmom se je zacelo preganjanje izseljencev v Nemciji in doma so se pono-vile zahteve po omejitvi zaposlovanja tujcev v Jugoslaviji, ki niso bile obsežne. Izseljenci so se zaceli obracati na maticno državo. Skupina izseljencev iz Mer-lebacha (Alojzij Grcar, Anton Škruba, Peter Kepic) je 24. oktobra 1933 pisala Družbi sv. Rafaela. Zahtevali so ukinitev ali spremembo zakona o kmetijstvu v domovini, zadolženim in revnim kmetom naj bi se pomagalo na kak drug nacin, ne da bi bili zato prizadeti delavci, ki sta jih je že tako udarili gospodar-ska kriza in brezposelnost, prizadelo pa jih je še propadanje denarnih zavo­dov v Jugoslaviji, saj delavci niso mogli nic prihraniti. Zato so ugotavljali, da 49 Izseljenski vestnik 3/4 (september 1933): 5. 50 Izseljenski vestnik 3/5 (november 1933): 6. Slovenski Vestfalci leta 1914. Razglednica, ki je bila poslana iz Gladbecka v Nemciji Mariji na Gorenjsko (arhiv avtorja). je bila socialna zašcita šibka ter se spraševali, kaj se dela na sklenitvi delavske konvencije s Francijo, kot jo je imela Jugoslavija z Nemcijo. Skratka, ostali so brez zašcite, pokojnin, podpor za brezposelne ter drugih oblik pomoci.51 Vedno bolj so se ozirali v preteklost, ko je npr. med vestfalskimi Slovenci v Nemciji še vladalo blagostanje. Nepodpisani novicar je resnici na ljubo pou­daril, da je bila socialna preskrba v Nemciji pravicna, da so bili jugoslovanski delavci deležni enakih javnih podpor kot nemški in da je to trajalo že tri leta, zaradi cesar je z obcudovanjem pohvalil pravicnost socialnega skrbstva v dr­žavi. Nemcija, kot je menil, na splošno ni izganjala ljudi in v Jugoslavijo naj bi deportirali le državljane, ki so simpatizirali s komunisti in se ukvarjali z nedovoljenimi posli, npr. s tihotapstvom.52 Ob božicu leta 1933 je nemška vla­da obdarovala vse brezposelne, vkljucno s slovenskimi, in sicer z denarjem, mesom, kurjavo in drugimi stvarmi, tako v Vestfaliji kot Porurju.53 Gospodarska kriza je v Franciji sprožila val ksenofobije. Avgusta 1932 je država sprejela zakon o zašciti nacionalne delovne sile. Posledicno je pri­ 51 Izseljenski vestnik 4/1 (januar 1934): 4. 52 Izseljenski vestnik 4/2 (marec 1934): 4. 53 Izseljenski vestnik 4/2 (marec 1934): 6. šlo do skrajševanja delovnega casa, odpušcanj in do administrativnega šika­niranja. Poljakom, Italijanom in Belgijcem so marsikdaj odklonili izplacila podpor za brezposelne, mnogim so zavrnili dovoljenje za bivanje. V slednjem primeru je vlada rada placala repatriiranim delavcem prevoz do meje, preo­stanek stroškov pa so naložili prizadetim, kar je za Poljake, Cehoslovake, Ju­goslovane, Bolgare in Romune predstavljalo velik izdatek. Med odpušcenimi je bilo veliko Slovencev, zlasti samskih moških, ki so se morali vrniti domov. Iznajdljivost izseljencev je bila sicer velika, saj so se nekateri ponovno vracali ali pa so v kolesju francoske administracije našli druge možnosti. Slovenski povratniki iz Nizozemske in Belgije so pošiljali domov cele vagone pohištva. Do Ljubljane so prevoz in tovornino obicajno placali tuji de­lodajalci, od Ljubljane naprej se je postavljalo vprašanje, kdo bo placal stroške železniškega prevoza. V primeru mirovanja so se vsakodnevno višale še leža­rine. Izpostavljalo se je vprašanje pokojnin rudarjev, ki so se vrnili iz Nemcije pred upokojitvijo. Ce so redno vplacevali in po zakonih, je obstajala možnost izplacevanja pokojnin, so se pa pri tem nenehno pojavljale težave, saj so ru­darji delo iskali v razlicnih državah in se zato tudi veckrat selili. Na Nizozem­skem so nekatere obcine slovenske brezposelne podpirale s pomocjo obcin­skih ubožnih skladov. Potne stroške povratnikov so financirali delodajalci, pri državnih rudnikih npr. do zadnje postaje in pri rudniku Oranje Nassau do Ljubljane. Zveza jugoslovanskih društev sv. Barbare na Nizozemskem je preko konzulata pozvala Jugoslavijo, da sklene reciprocno pogodbo med Ni-zozemsko in Jugoslavijo. Odziva ni bilo, kar je razumljivo, saj Nizozemske taka pogodba ni zanimala pa tudi Jugoslavija zanjo ni bila ravno zagreta. Stanje v Franciji je bilo vedno slabše. Mnogi rudarji v Pas-de-Calaisu so delali le 18 dni mesecno, vedno bolj se je kazala težnja delodajalcev po od­pušcanju tujcev, rudniki so ponujali prost prevoz rudarjev domov in jim bili pripravljeni dati še nekaj denarja, ce bi se prostovoljno odlocili za povratek. Sklep novicarja je bil, da res niso imeli kakih posebnih dobrot, vendar so zato imeli kos boljšega kruha – in tega niso imeli povsod.54 Septembra 1934 so nizozemski rudarji tarnali o slabih pogojih zaradi odpovedi in zniževanja plac. V rudnikih je bilo skupno odpušcenih 2859 ru­darjev, v glavnem tujcev. Iz Heerlena so se leta 1934 izselili 203 Jugoslovani, 1165 Nemcev in 175 Poljakov, priselilo pa se je 32 Jugoslovanov, 412 Nemcev in 31 Poljakov. To kaže, da je bil tok selitev obojestranski. Prvega decembra 1934 je bilo v rudnikih zaposlenih 5715 tujcev, tj. 19 odstotkov, napovedovali pa so zniževanje tega števila. Že konec decembra 1930 je bilo na Nizozem­ 54 Izseljenski vestnik 4/3 (maj 1934): 4, 5, 7-8. Slovenski rudarji na obisku v Heerlenu, Nizozemska, 1927 (arhiv SIM). skem zaposlenih 61.987 Nemcev, od tega 23.839 služkinj in dekel, med kateri-mi so bile nedvomno tudi vestfalske Slovenke.55 Sovjetska zveza ni poznala gospodarske krize, zato je zaradi potreb planskega gospodarstva in pomanjkanja ustrezno izobraženih kadrov v in-dustriji in kmetijstvu vabila tujo visoko kvalificirano delovno silo. Prihajali so delavci iz Združenih držav Amerike, npr. iz Clevelanda in Pittsburga, in tudi Evrope, npr. iz Nizozemske. Marsikdaj pa je bila tuja delovna sila za­znamovana kot protisovjetska, ker ni sledila grandioznim ciljem s hitrimi rezultati; mnogi tuji inženirji in ekonomski strokovnjaki so bili zato poslani v Sibirijo kot sumljivi elementi. Po podatkih Državnega inštituta za izseljen­stvo (Reichsanstalt für Auswanderungswesen) v Belinu so bile delovne in življenjske razmere izseljencev v Sovjetski zvezi slabe. Sovjetski agenti so tja vabili tuje delavce in jim obljubljali gradove v oblakih. Mnogi so odhajali brez pogodb in informacij glede plac in delovnih pogojev. Jugoslovanski konzulat je pridobival informacije o njih zlasti preko casopisja ter nemških izseljenskih in zaposlitvenih uradov (Auswanderer-Beraitungsstelle v Kölnu, Arbeitsamt v Düsseldorfu in Reichstelle für das Auswanderungswesen v Berlinu). Proste trgovine ni bilo, vse je bilo na karte. Tuji delavci niso smeli zapustiti dela 55 Izseljenski vestnik – Rafael 5/2, (februar 1935). pred potekom pogodbe in se niso smeli svobodno gibati, npr. brez dovoljenja za dopust. Delo je bilo naporno zaradi visokih norm, potekalo je v najtežjih pogojih brez tehnicnih sredstev, delavci so bili marsikdaj v življenjski nevar­nosti. Stanovanjske in higienske razmere so bile slabe in oblacila draga. Inže­nirji in ekonomski strokovnjaki denarja, ki so ga zaslužili, niso smeli pošiljati v domovino.56 Leta 1932 je iz Nizozemske za delom v Sovjetsko zvezo odšlo neznano število ljudi. Odpovedali so delo doma in, kot nam poroca Rudolf Selic, z njim lastnim idealizmom odšli v »sovjetski paradiž«. Pozneje so od mnogih slišali, da je bil ta paradiž precej drugacen, kot so si ga zamišljali ob odhodu. Katoliško casopisje v Sloveniji je omalovažujoce pisalo, da je bil to »le paradiž židovskih marksisticnih komisarjev, ki so samo komandirali ruskemu kmetu in delavcu«. Mnogi bi se radi vrnili na Nizozemsko, vendar so se razocarani in revni vrnili v Jugoslavijo.57 Velika gospodarska kriza je v obdobju med vojnama slovenske izseljence še kako obremenila. 56 AS 74, a. e. 129, š. 1. Izseljevanje v sovjetsko Rusijo. 57 Izseljenski vestnik – Rafael 6/11 (november 1936): 110-111. KATOLIŠKA CERKEV IN IZSELJENSTVO Dragi brat, sestra! Ti odhajaš od nas. Bog bodi s teboj! Njegov sveti blagoslov naj te spremlja po vseh tvojih poteh! Naj te varuje hudega! Njegov sveti Angel Rafael naj te vodi in cuva v tujini … Varuj se pa: pijace, vlacug, brezverstva, slabih društev in slabega casopisja.58 Katoliška cerkev na Slovenskem je zgodaj, že v misijonarskih casih, posegla v selitvene procese. Poglavitna osebnost je bil Friderik Baraga, ki je stopil na ameriška tla konec leta 1830, njemu pa so sledili številni slovenski misijonarji. Prvi vrhunec je bilo obdobje množicnega izseljevanja v Združene države Amerike, Argentino in Brazilijo pred koncem prve svetovne vojne. Otok slovenstva je imel globoke katoliške korenine tudi v Egiptu, ki so se-gale vsaj v cas nastanka sueškega prekopa v šestdesetih letih 19. stoletja. Na zacetku 20. stoletja so bili »odkriti« t. i. vestfalski Slovenci; na prelomu v 20. stoletje jih je v dnevnem tisku populariziral Janez Evangelist Krek. Ta cas je v Združenih državah Amerike pomenil tudi narašcanje cerkvenih organizacij na etnicni osnovi. Cerkev v Združenih državah Amerike je bila locena od države, zato je bila tudi v primeru Slovencev njena organiziranost odvisna od njih samih.59 Po prvi svetovni vojni je glede ekonomskega izseljenstva in cerkvene dejavnosti med Slovenci po svetu vladala nekakšna zatišnost, z izjemo Zdru­ženih držav Amerike. Povojni šok in kriza v Evropi sta bila mocno prisotna. Povedno je dejstvo, da na petem katoliškem shodu leta 1923 v Ljubljani o izseljenstvu niso izrekli niti besede. Nekako konec dvajsetih let 20. stoletja so se cerkvene oblasti v novonastali državi zdramile in se angažirale na podro­ 58 Zakrajšek, Izseljencem na pot: 23. 59 Friš, Ameriški Slovenci in Katoliška cerkev. Janez Evangelist Kalan, Pozdrav iz domovine, 1925, naslovnica. cju odnosa do izseljevanja vernikov in ob tem je bilo poudarjeno delovanje Cerkve na Slovenskem v zahodnoevropskem prostoru. Na šentjanževo leta 1924 je Janez Evangelist Kalan objavil brošuro, ki jo je sam založil, natisnjena pa je bila v Jugoslovanski tiskarni v Ljubljani. Na-slovil jo je Pozdrav iz domovine. Pismo vsem Slovencem, razkropljenim izven domovine širom sveta. Z dolocenim namenom je zapisal, da ne bi nic škodo­valo, ce bi jo prebrali tudi ljudje v domovini, in da ne bi bilo treba, da bi clovek moral zato biti v Srbiji, Nemciji, Franciji ali v Ameriki. Nic ne bi škodilo, ce bi jo prebrali »Ljubljancani, Štajerci, Korošci in Primorci ter živeci ob Savi, Soci in Dravi, kot tudi tisti, ki živijo ob srbski Moravi in Vardarju, nemškem Renu in onstran Atlantika«. Pismo je namenil predvsem izseljencem, raztresenim dalec od domovine pa tudi vsem Slovencem, zlasti delavcem. Šlo naj bi od moža do moža, od žene do žene. Uvodni del je zakljucil z besedami: »Bog živi vse Slovence - v domovini in tujini!« Vprašal se je tudi, kje vse Slovenci so. Glede evropskega prostora se je najprej osredotocil na Nemcijo, nato na Francijo in Belgijo, Srbijo in Hrvaško (Zagreb), Varaždin, Karlovac, Brod, Vinkovce, Osijek, Beograd, Kosovo polje in Ovcje polje, nakar je svojo misel usmeril proti severu, tj. Gradcu, Dunaju, Köflachu in Leobnu. Odšli so s tre­buhom za kruhom. Že leta 1923 je Kalan obiskal rudarje v petih rudnikih: Tresibaba, Bo-gojina, Rtanj, Senj in Sisevac. Leta 1924 je odšel v Nemcijo.60 Njegova svarila in nasveti so bili v sozvocju s takratno cerkveno teorijo in prakso. Kot naj­dragocenejše »blago« je oznacil otroke in položil ocetom in materam v srce skrb zanje. Mimogrede je tudi zapisal, da je po rudnikih nekaj slovenskih fantov, deklet pa ne. Starši naj skrbijo za otroke. Zavzel se je za kršcansko družinsko življenje. Pozival je k molitvam zjutraj in zvecer in pri angelskem zvonjenju, ki naj bi donelo pred jedjo in po njej. Pri sebi naj bi kot znak verne kršcanske družine vsi imeli rožni venec. »Kakor doni po kmeckih hišah na Slovenskem, tako naj doni tudi po vaših družinah, naj bivate na Srbskem ali Nemškem, v Kanadi ali v Avstraliji! Marije ne pozabite, Marijo castite, Mariji prav posebno priporocajte in izrocajte v varstvo svoje otroke!« Kjer ni bilo kršcanskega nauka, naj bi starši sami ucili otroke, kot npr. v Srbiji. V Nemciji je opazil, da otroci slovenskih staršev vecinoma ne znajo govoriti slovensko, kar naj bi veljalo tudi za obe Ameriki, zato je pozval, naj starši govore z otroki slovensko. Otroci naj bi brali slovensko na glas in seveda samo »dobre knjige in casnike«, kar naj bi bilo tudi družinsko opravilo. Otroci bi se morali izogi­bati slabim drušcinam, se varovati pokvarjenosti in pridno moliti. Starši naj bi bili svojim otrokom svetovalci. Kalan je opozarjal na izbiro stanu, saj slab fant in slabo dekle, kot je še zapisal, ne bosta postala dober mož in dobra žena. V Nemciji je na svojo žalost opazil, da so se otroci slovenskih staršev poro-cali z drugoverci. Katoliško dekle je vzelo za moža protestanta, katoliški fant »protestantovsko« dekle, kar je on sam zavracal. Vedel je, da se je to dogajalo tako v Srbiji kot Ameriki, pa vendar je mešane zakone odklanjal. Postavil je trditev: »slab casnik in slaba knjiga je slaba tovarišija«. In kaj ga je vodilo, da je napisal omenjeno brošuro? Ljubezen do vseh, ki so živeli »v nevarnostih po širnem svetu.« Upal je, da so njegovi nasveti dobro sprejeti, zato naj bi bilo »pisemce iz domovine« njihov spremljevalec, svetovalec, kažipot skozi življe­nje ali, kot je namignil vsem skupaj, ogledalo, »v katerem se veckrat oglejte«. Na hrbtni strani njegove brošure sta bili objavljeni ponudbi za narocilo pe­smaric z naslovoma Pojte in Prepevajte, saj so v tujini radi peli domace pesmi. Pri tem je tudi opozoril na društvo Dobrodelnost, ki je skrbelo za slovenske izseljence.61 60 Kalan, Pozdrav iz domovine. 61 Društvo naj bi jim pomagalo pri urejanju dokumentov. Glej: Spominski zbornik Slovenije, 540-542. Katoliška cerkev se je v medvojnem obdobju bolj aktivirala s prihodom patra Kazimirja Zakrajška, ki je postal odlocujoci akter odnosa Cerkve do izseljevanja. Že 3. decembra 1924 je veliki župan ljubljanske oblasti razpu­stil slovensko podružnico Družbe sv. Rafaela v varstvo izseljencev, in sicer z utemeljitvijo, da že deset let ni dejavna. Odlocujoca je bila izseljenska kon­ferenca 8. septembra 1927 na Trsatu, ki je zacrtala temelje za obnovo Druž-be sv. Rafaela v Ljubljani. Pobudo za obnovo je dal Janez Kalan, izseljenski duhovnik v Nemciji, ki so se mu pridružili župnik Anton Merkun, katehet Valentin Tomc, ravnatelj Vinko Zor, odvetnik Juro Adlešic, Vladimir Pegan, zdravnik Anton Brecelj, Rožic, Dermastia, Niko Batestin, Franc Miklavcic, Franc Erjavec, minister Jože Gostincar in izseljenski nadzornik Franc Fink. Ustanovni obcni zbor Rafaelove družbe je bil 16. oktobra 1927 v mali dvora­ni hotela Union v Ljubljani; prisotnih je bilo 30 oseb. Za predsednika je bil izvoljen Juro Adlešic. Financno pomoc v višini 1000 dinarjev jim je priskrbel ljubljanski škof Jeglic. Ko je bil Marko Natlacen leta 1928 izvoljen za predsednika oblastnega odbora ljubljanske oblasti, je pri ministru za socialno politiko Andreju Go-sarju izposloval 100.000 dinarjev subvencije iz izseljenskega fonda, od ka­terih je Rafaelova družba dobivala nadaljnje denarne podpore. 24. oktobra 1928 je bil ravno na dan sv. Rafaela za predsednika družbe izvoljen Kazimir Zakrajšek, ki je dal pecat celotnemu medvojnemu obdobju z ozirom na obli­kovanje cerkvene izseljenske politike na Slovenskem. 29. decembra 1930 je v imenu Družbe sv. Rafaela pisal škofu Rožmanu in ga opozoril na možnosti gmotnega, moralnega in verskega propada izseljencev. Prosil ga je, da bi to problematiko obravnavale dekanijske konference. Zavzel se je tudi za ustano­vitev »narodnega izseljeniškega sveta«, ki naj bi pomagal pri reševanju izse­ljenskega vprašanja. Organizirali so t. i. izseljenske nedelje, posvecene moli­tvam in zbiranju darov. Družba je ustanovila sklad za podpiranje izseljencev, s katerim so pomagali brezposelnim povratnikom ipd. Ob desetletnici druž-be je Jože Premrov objavil pregled njenega delovanja.62 Spomladi 1931 so na obmocju ljubljanske škofije potekale pastoralne konference, ki so obravnavale vprašanje odnosa domacih župnikov do žu­pljanov, ki so zacasno odšli v tujino. Na njih naj bi Zakrajšek nekaj poucnih besed posvetil izseljencem, ki so odhajali iz domovine. Omenil je, da je sam dvaindvajset let živel v izseljenstvu v Združenih državah Amerike, zato jih je želel zavarovati pred nevarnostmi oziroma »strupi«. Prvi »strup« je bila pijaca, drugi »necisto življenje«, tretji »brezverstvo«, cetrti »slaba društva« in 62 Premrov, Desetletnica Rafaelove družbe. peti »slabo casopisje«. Kratko in povedno! Svetoval je še, naj gredo odhaja­joci k svojemu župniku, da pred odhodom v tujino opravijo spoved in sveto obhajilo. Varovali naj bi se sleparjev, se izogibali slabe družbe, »žene naj ne bi imele fante na stanovanju«, tudi naj ne bi odhajali v kraje, kjer ni Sloven-cev, stopili naj bi v »podporna društva« zaradi zavarovanja pred boleznijo in smrtjo, ustanavljali »prosvetna društva«, se naucili jezika države, kjer prebi­vajo, pošiljali zaslužen denar domov … in pridno pisali župniku ali Rafaelovi družbi. Nedvomno se iz teh nasvetov vidi, da je Zakrajšek živel v Združenih državah, saj razen posameznih splošnih nasvetov ni bilo nobenega, ki bi bil prilagojen evropskemu selitvenemu stanju.63 Družba sv. Rafaela v Ljubljani je leta 1931 izdala publikacijo »za pouk našemu narodu«.64 Ustanovili so Izseljeniški sosvet, ki se je dotaknil verskega vprašanja. To naj bi bila stvar Cerkve in duhovšcine. Zavzemali so se, da bi vse vecje naselbine ali vecji okraji imeli svojega izseljenskega misijonarja, ki bi mu zagotovili primeren obstanek. Ohranjali naj bi stike z domacimi žu­pniki in družinami. Izseljeniški škofijski sklad ljubljanske škofije je leta 1934 izdal brošuro Ce greš na tuje…, ki je v prvem delu svetovala, naj vsak ostane doma, ce pa že mora zdoma, naj si najde delo v domovini: »V tujini je vsak izgubljen za svoj narod in rod!« Hkrati se je pisec zavedal, da je doma premalo dela in kruha in da bi se v tujini lahko financno okrepili. V drugem delu se je obracal na dekleta in jim svetoval, naj nesejo s seboj svoje poštenje, svojo pa-met in vero, naj poišcejo dom za služkinje (Beograd, Skopje), naj poišcejo Ka­toliško cerkev, naj se narocijo na Bogoljuba in Domoljuba, naj pridno pišejo staršem in domacim, varcujejo težko pridobljeni zaslužek, ne sklepajo zvez z moškimi, ki jih ne poznajo, naj se varujejo nemoralnosti, ne sklepajo zakona z nekatolicanom, predvsem pa naj raje »ostanejo doma in ne delajo sramote svoji domovini in svojemu narodu«. Leta 1933 je bilo ustanovljeno Društvo za varstvo deklet v Ljubljani. Na kolodvorih so delovali kolodvorski misijoni in dekleta so se lahko obracala na Poselsko zvezo, ki je imela svojo posredoval­nico za službe v Delavski zbornici v Ljubljani. V Zagrebu je delovalo društvo Naš dom, v Beogradu so se služkinje zbirale v svojem društvu, v Sarajevu so brezposelnim služkinjam nudili zavetišce, v Splitu je delovalo društvo za za-šcito deklet itd.65 Skratka, Cerkev je posvecala posebno pozornost dekletom in ženskam, nedvomno tudi zato, ker je ženski katoliški svet vkljucno z otroki pomenil množicnost opravljanja verskih dejanj. 63 Zakrajšek, Izseljencem na pot. 64 Izseljeniški vestnik: za pouk našemu narodu. 65 Grivec, Odar, Zakrajšek, Ce greš na tuje … Izseljenski vestnik, 1939, naslovnica. Pomembna za Cerkev sta bila izhajanje mesecnika Izseljenski vestnik (1932-1940) in organizacija dveh izseljenskih kongresov v Ljubljani, leta 1935 in 1937. Prvi slovenski izseljenski kongres je potekal 1. julija 1935, dan po evhari­sticnem kongresu v Ljubljani, pritegnil pa naj bi tudi izseljence. Dotaknil se je vrste tem: izboljšanja verske in kulturne oskrbe izseljencev, ureditve statusa izseljenskih duhovnikov in uciteljev, pritožb nad delom konzularnih služb, pomena filmov, izseljenskega casopisja, varstva deklet, dela šolskih sester, na-log izseljenskega fonda, gmotne in financne zašcite izseljencev, pomoci brez­poselnim in ostarelim izseljencem, statusa povratnikov, delavskih konvencij, izseljenskih arhivov, izmenjave akademikov. Zavracali so dolocene kroge, ki so videli v verski oskrbi samo klerikalizem ali celo versko propagando, in izpostavili vlogo izseljenskega duhovnika, ceš da »deset konzulov ne more za izseljence in za državo med izseljenci in v tujih državah toliko storiti, kakor more en sam izseljenski duhovnik«. Oglejmo si nekatere tocke kongresa, zbrane pod naslovom Verska oskr­ba naših izseljencev. (1) »Dosedanja naša izseljenska skušnja uci, da je slo-venski izseljenski duhovnik za vsako vecjo naselbino ali za vsako središce manjših naselbin najnujnejša potreba … Zlasti naše izseljenstvo v Združe­nih državah Amerike jasno kaže, da je z oskrbo naših izseljenskih naselbin z dobro izseljensko duhovšcino tudi vse drugo oskrbljeno«. (2) »Izseljenskim duhovnikom naj se leta službe med izseljenci na tujem štejejo, kakor ce bi de­lovali v državi.« (3) »V krajih, kjer bi ne verniki, ne škofija in ne država dajali izseljenskim duhovnikom place, naj jim država daje toliko placo, kakor jo imajo mestni župniki v državi, kjer delujejo.« (4) Potne stroške naj jim placa vlada iz izseljenskega fonda.« (5) »Vlada naj naroci vsem svojim zastopnikom, da vsestransko podpirajo izseljenske duhovnike pri njihovem delu in da de­lajo složno z njimi.« (6) »Vlada se naproša, da ustanovi pri izseljenskem od­delku ministrstva za socialno politiko posebnega referenta za verske potrebe in versko oskrbo izseljencev po svetu. Za to mesto naj se nastavi kvalificiran duhovnik Slovenec, ce le mogoce tak, ki je bil sam izseljenec.« (7) »Vse verske zadeve in zadeve izseljenskih duhovnikov rešuje on in predlaga ministrstvu v potrditev.« (8) »Kongres prosi vlado kraljevine Jugoslavije, da skrbi, da dobi vsaka vecja slovenska naselbina ali skupina manjših naselbin svojega izse­ljenskega duhovnika, kateremu vlada zagotovi dovolj dohodkov za obstanek, in da se dušnopastirsko delovanje med izseljenci smatra za dušnopastirsko delovanje v domovini.«66 Posebno pozornost je Cerkev posvecala ženskemu izseljenstvu, kar je bil rezultat vedno vecjega izseljevanja predvsem deklet. V Ljubljani je delovalo Društvo za varstvo deklet, ki ga je vodila Milica Grafenauer. Pozornost so po­svecali t. i. kolodvorskim misijonom, svetovali pa so tudi dekletom na poti po svetu. Pri tem gre za žensko delovno silo, nad katero je držala roko predvsem Cerkev. Dajali naj bi jim podporo, da bi »vztrajale na gospodarskem in mo-ralnem podrocju«. Dekliško vprašanje so smatrali za najvažnejši del izseljen­skega vprašanja, saj so se dekleta razpršila na vse strani, predvsem v Franciji. Ravno Cerkev je poudarjala nevarnosti za dekleta. »Tisoci in tisoci nesrecnih žrtev v vrstah naših deklet na tujem krice po naši skupni pomoci,« so zapi­sali in pritegnili misli krškega škofa Josipa Srebrenica, da z enim propadlim dekletom propade ena slovenska mater. Vecina v tujini so bile služkinje. Za­radi navedenih »nevarnosti« so na prvem slovenskem izseljenskem kongresu prosili Ministrstvo za socialno politiko in bansko upravo, da ustanovita vsak na svojem podrocju poseben »referat« za zašcito deklet, ki sta tudi zacela z delom. Poleg Avstrije (Dunaj) so imela dekleta zavetišce še na Nizozemskem in v Švici (1934) ter v vecjem obsegu tudi v Jugoslaviji (v Ljubljani, Maribo­ 66 I. slovenski izseljenski kongres: 21-33. ru, Zagrebu, Beogradu, Sarajevu, Skopju in Splitu).67 Izseljence in izseljenke so npr. svarili tudi pred verskimi sektami, tj. adventisti, raziskovalci svetega pisma in starokatolicani. Na Nizozemskem je bil dejaven duhovnik Drago Oberžan, ki je sover­nike pisno vabil k verskim dejanjem. »Bratje! Za dne 22. decembra 1929 smo povabljeni vsi v Heerlen! Poleg proslave je doloceno v programu, ki ga je iz­dala 'Zveza', tudi spovedovanje in sv. obhajilo! Želim in prosim, da pokažemo tujini, da smo dobri sinovi verne Slovenije, ter da zadostimo v polni meri lepi, starodavni navadi adventske spovedi ter sv. obhajila. Živimo v deželi globokega verskega prepricanja! Pokažimo, da smo vredni spoštovanja, ki ga uživamo povsod v Holandiji, pokažimo, da nosimo tudi mi v srcu najviš­jo vrednoto: Vero mocno! Prijatelji! Ko bi vedeli, kako veliko mi bo veselje, ce mi boste pripravili veliko, veliko tozadevnega dela …! A, ko bi bil to le moj klic, ne bi bil vreden upoštevanja. Naj povzamem besedo sv. pisma: Kri­stus stoji pred vrati in trka …! Odprimo mu!« K zakramentom je vabil vse iz sosednjih izseljenskih kolonij, s podpisom »Vaš Drago Oberžan, slovenski duhovnik«. Tiskano vabilo je napisano v lepi slovenšcini, seveda brez šumni­kov in sicnikov. V nedeljo, 22. decembra 1929, zjutraj so se verniki zbrali v »Patronatu« v Sittarderwegu.68 Ob pol devetih so odšli v cerkev k veliki maši, kjer so blagoslovili zastave, ob pol enajstih pa se je odvijalo veliko zborovanje in so obhajali rojstni dan kralja Aleksandra I. Popoldne so peli litanije, ki so zakljucile dnevni dogodek. Pod njim so se podpisali Zihrett, Zupancic in pater Theotimus.69 »Nesi na tuje seboj tudi Boga!« je bil prvi napotek katolicanu, ki se je od­pravil v tujino. Simbolno so bile Brezje na Gorenjskem nekak zadnji pozdrav domovini pri odhodu in zaželeni cilj pri obiskih ali stalni vrnitvi domov. Cerkev je skrbelo obnašanje Slovenk in Slovencev v novih okoljih, ki so bila tudi konfesionalno raznolika. Zato je izdala navodila o stikih z nekatolicani pri verskih opravilih. Vedno vec je bilo mešanih zakonov, zanemarjanja ver­skih opravil in ohlajanja odnosa do cerkvenih obredov. Katoliška cerkev je svojim vernikom strogo prepovedovala sklepanje zakona z drugoverci, tako s kristjani kot nekristjani. Katolicanom je bilo strogo prepovedano in jim je bila zagrožena najtežja cerkvena kazen, izobcenje, ce bi dali krstiti otro­ka nekatoliškemu duhovniku. Nekatolicani niso mogli biti botri pri krstu in birmi katoliških otrok. Boter je namrec prevzel nase dolžnost, da bo skrbel za 67 Prav tam: 46-48. 68 Za Slovence je imela ustanovitev franciškanskega samostana v ulici Sittarderweg v Heerle- nu leta 1909 velik pomen. 69 Izvod je last avtorja. versko vzgojo otroka, ce starši ne bi izpolnili te dolžnosti. Cerkev je odklanja-la mešane zakone. Kadar je mešani zakon predstavljal bližnjo nevarnost za vero katoliškega zakonca ali vero otrok, je bil prepovedan naravnost po božji zapovedi. Tak zakon je ostal prepovedan po cerkvenem zadržku, cetudi bi se moralo po pameti soditi, da v njem ne bo bližje nevarnosti za vero. Cerkev je spregledala ta zadržek le s trpeco ljubeznijo do otroka, cetudi nepokornega, ker bi ga rada obvarovala še hujše nesrece. V mešanih zakonih sta morala dati zakonca obljube, med njimi tudi, da bosta dala otroke katoliško krstiti in da jih bosta katoliško vzgojila. Poroštvo sta morala pisno potrditi s po­godbo. Tudi pogreb je lahko izvedel samo katoliški duhovnik. In glede šole? Katoliški otroci niso smeli obiskovati nekatoliških verskih šol. Tudi v držav­nih šolah se niso smeli udeleževati nekatoliškega verskega pouka. Ce v šoli katoliškega verouka niso poucevali, so imeli starši dolžnost, da otroke v veri poucujejo sami. V primeru, da bi drugoverski ucitelji vsiljevali katoliškim ucencem nauke svoje vere, naj bi se starši obrnili po navodila na katoliški škofijski ordinariat. Ni pa bilo prepovedano katolicanu, da bi se udeleževal nekatoliških svecanosti, ki so imele samo družinski ali narodni znacaj. »Pazi pa naj katolican vedno na to, da ne bo nikoli zatajil svoje vere ali zanicljivo o njej govoril.«70 Škof Rožman je leta 1935 odšel na obisk k ameriškim Slovencem. Zadal si je tri naloge: poživiti versko življenje ameriških Slovencev, utrditi stike med njimi in Slovenijo ter pospešiti delo za Baragovo beatifikacijo. Želel je spo­znati organizacijo in delovanje ameriških katolicanov in cerkveno hierarhijo, videti ustanove in zgradbe, zlasti pa semenišca, saj je ravno v tistem casu potekalo zbiranje prispevkov za gradnjo Baragovega semenišca v Ljubljani. Nastal je njegov potopis, imenovan S pota v Ameriko, ki ga je prvic datiral 10. septembra 1935 v Cherbourgu in ga koncal 10. januarja 1936. Za zakljucek si je Rožman postavil vprašanje o Slovencih v Ameriki. Vedel je, da slovenskega jezika ne bodo mogli obdržati v polni meri, da pa imajo pridne roke, radi pojejo slovenske pesmi in ohranjajo vero svojih staršev. Zato jim je zabical, da naj ne pozabijo svojega »rodu in naroda«. Povsod je vabil mladino, naj prihaja v staro domovino svojih ocetov. Spoznal je, da so v verskem oziru »mnogo boljši«, kot so jih obravnavali doma. Vecina da je zvesta veri in da so tesno povezani s Cerkvijo. Stiki med verniki in duhovniki so iskrenejši, bolj družinski, kar se kaže tudi v nagovoru duhovnika, ki je doma »gospod«, v Ameriki pa »father« (oce). So del delavskega razreda s prednostmi in pomanj­kljivostmi. Ne spadajo med premožne po ameriških merilih, vendar je njihov 70 Grivec, Odar, Zakrajšek, Ce greš na tuje …: 26. položaj boljši kot doma, nacin življenja višji, udobnosti vecje. Tudi izobražen­cev je bilo, kot je opazil, vedno vec. Rožman se je dotaknil tudi socializma v Združenih državah Amerike, ki naj bi med zadovoljnimi delavci ne mogel pognati korenin.71 Razveselil se je dejstva, da je bilo duhovnikov med Sloven-ci »prav lepo število«. In za sklep je potrdil, da kdor se je privadil ameriškemu življenju, bi težko vzdržal v razmerah doma, cetudi mu srce hrepeni po stari domovini. V svojem popotnem dnevniku je podcrtal misel, da ima Amerika svojo moc, ki »korenini v veliki in široki svobodi«.72 71 Ravno ameriški Slovenci so bili nagnjeni tudi k socialisticni ideologiji. Glej: Zavertnik, Ameriški Slovenci. 72 Rožman, S pota v Ameriko. SISTEMIZACIJA DUHOVNIŠKIH IN UCITELJSKIH MEST Izseljeniški duhovniki in ucitelji, ki žive v neposrednih stikih z izseljenci, naj bi bili v gotovih primerih tudi živa vez med izseljenci, našimi državnimi predstavniki in domovino ter po potrebi tudi njih zašcitniki … Da se sistemizirajo v vecjih centrih naših izseljencev definitivna mesta za izseljeniške duhovnike in ucitelje.73 Leta 1937 je bila narejena sistemizacija duhovniških in uciteljskih mest v izseljenstvu. Duhovnike je na podlagi konkurencnega postopka nastavljalo Ministrstvo pravde, sporazumno s škofijskima ordinariatoma v Ljubljani in Mariboru. Ucitelje je nastavljalo Ministrstvo prosvete, sporazumno s prosve­tnim oddelkom Kraljevske banske uprave Dravske banovine v Ljubljani. Tudi v tem primeru je bila zasedenost mest vezana na konkurencni razpis. Duhov­niki so bili pod nadzorom škofije, ki jih je poslala v inozemstvo, ucitelji pa pod nadzorom prosvetnega oddelka banske uprave, ki je to obveznost lahko prepustila jugoslovanskemu konzulatu dolocenega obmocja v priseljenski dr­žavi.74 Za odobritev njihovega dela je bila zadolžena banska uprava Dravske banovine, ki je v dolocenih primerih porocala verskemu oddelku Ministrstva pravde o stanju na tem podrocju. Slovenija je v izseljenstvo poslala vec du­hovnikov kot uciteljev, saj slednje lahko preštejemo na prste ene roke. Preseneca nas pozno spoznanje o potrebi po poucevanju otrok in mla-dine v izseljenskih skupnostih v Evropi, nikakor pa dejstvo, da so bili pobu­dniki šolanja otrok predvsem duhovniki. Ti so se aktivno vkljucevali v izo­braževalni proces. Prva slovenska izseljenska šola na evropskih tleh je bila ustanovljena leta 1926 v Gladbecku v Vestfaliji (Nemcija). Zasluge zanjo je imel nemški teolog Theodor (Božidar) Tensundern (1890-1972), ki se je pri bogoslovnem študiju v Vipavi na Kranjskem naucil slovensko. Poudarek nje­ 73 AS 74, a. e. 1842, š. 19. 74 Po zakonu kongruence 1898 in 1907 je minister pravde v sodelovanju z ljubljansko škofijo 10. aprila 1935 odlocil, da se duhovniki Dravske banovine, ki delajo v tujini, vodijo kot ostali duhovniki doma. Dekleta in fantje v »slovenski šoli« v Gladbecku. V sredini sedijo Božidar Tensundern, mlajša uciteljica Springmann in starejša Urankar, 1926 (arhiv SIM). govega dela med otroki v Nemciji je bil na branju, petju in recitalih, in sicer z namenom, da bi se pri mladini utrdil slovenski jezik. Tensundernu je sledilo vec nemških duhovnikov, ki so delovali med slovenskimi izseljenci v Nemci­ji. Asimilacija je bila pri vestfalskih Slovencih mocno prisotna že pred prvo svetovno vojno, v še vecjem obsegu pa med obema vojnama.75 Z nastopom nacizma v Nemciji se je še posebej okrepila. Kraljevska banska uprava Dravske banovine se je zavedala pomena de­lovanja izseljenskih duhovnikov in uciteljev na verskem, narodnem, držav­nem, socialnem in na gospodarskem podrocju. Analizo stanja je naslovila na Odsek za zašcito izseljencev pri Ministrstvu socialne politike in narodnega zdravja v Beogradu. Vlogo je vložila Družba sv. Rafaela v Ljubljani 30. okto-bra 1937. Na prvem in drugem izseljenskem kongresu (1. junija 1935 in 23. avgusta 1937) v Ljubljani so prosili in predlagali, da se v tujino pošiljajo stalni duhovniki in ucitelji za vzgojo izseljencev in njihovih potomcev z namenom, da ostanejo »verni in vredni otroci svoje domovine«. Še vec, postali naj bi nji­hovi voditelji, ker izseljenci niso imeli potrebne šolske izobrazbe in naj ne bi 75 Werner, Slovenci v Porurju. imeli primerne inteligence (in avtoritativnih lastnosti, kar je korektor roko­pisnega pisanja v dokumentu precrtal, op. avt.). Oboji, duhovniki in ucitelji, naj bi bili živa vez med izseljenci v odnosu do države in domovine in hkrati njihovi zašcitniki. Izhajajoc iz obstojecega stanja je Dravska banovina želela postaviti stal­ne ucitelje in duhovnike v vecjih priseljenskih centrih v tujini, z zahtevo, da jim jugoslovanska država preskrbi primerne dohodke iz državnega prora-cuna, oblikuje merila »podrejenosti« in nadzora nad njimi in doloci nacin njihove namestitve. Place obojih, duhovnikov in uciteljev, naj bi bile v višini plac, kot so jih dobivali kolegi v priseljenskih okoljih. Sistemizacija je v tem konkretnem primeru pomenila skupek želja oziroma zahtev za ureditve sta­nja na terenu. Evropa Pariz (Francija). Eno leto je tam deloval duhovnik Ferdinand Kolednik, ki je odstopil in se junija 1937 vrnil v domovino. Na njegovo mesto je bil nominiran duhovnik Ivan Camplin. Ocenjevali so, da je bilo po Franciji in v Parizu okoli 10.000 sezonskih in drugih kmeckih delavcev in delavk,76 zato bi potrebovali vsaj še dva izseljenska duhovnika. Liévin, Pas-de-Calais (Francija). Duhovnik Valentin Zupancic (tam je deloval od leta 1926) je bil tudi izseljen-ski korespondent. Ministrstvo za socialno politiko in narodno zdravje mu je dajalo mesecni honorar v višini 2000 dinarjev. Drugih prejemkov ni imel. Zupancic je tudi pouceval otroke. Po oceni naj bi bilo v de­partmaju Pas-de-Calais vec kot 5000 izse­ljencev. Aumetz, Moselle (Francija). Duhovni­ka Jožeta Kastelica (tam je deloval od leta 1928), je po njegovem odhodu v Argentino nasledil Anton Švelc. Od Jugoslavije ni do-bival nobenega prihodka. Tudi on je pouce-val otroke. V njegovem okolišu je bilo okoli 4000 izseljencev. Freyming-Merlebach, Moselle (Fran-cija). Duhovnika Antona Hafnerja (tam je 76 Ocene števila izseljencev so bile približne in niso nastale na podlagi uradnih statistik. deloval od leta 1928) je nasledil duhovnik Stanko Grims. Tudi on za svoje delo od Jugoslavije ni dobival placila. Z urejenimi prejemki je otroke pouce-val ucitelj Janko Jankovic. V njegovem okolišu je živelo okoli 4000 izseljencev. Tucquegnieux, Meurthe-et-Moselle (Francija). Tam je s pomocjo pre­jemkov, ki jih je dobival od jugoslovanske vlade, deloval izseljenski ucitelj Anton Šlibar. Eysden/Eisden (Belgija). Tam je otroke pouceval ucitelj Svatopluk Sto­ vicek, in sicer z urejenimi prejemki. Duhovnika Draga Oberžana (tam je deloval od leta 1929) je nasledil duhovnik Hugolin Prah, ki je od države kot izseljenski korespondent dobival mesecni honorar v vi-šini 1500 dinarjev. Jugoslovanske kolonije v tem delu Evrope so štele približno 5000 oseb (vkljucujoc Belgijo in Nizozemsko). Gladbeck (Nemcija). V Porurju in Vest-faliji je živelo okoli 30.000 izseljencev. Nji­hovi prvi duhovniki so bili nemški dušni pastirji, ki so z nastopom nacizma prenehali z delom. Zveza jugoslovanskih katoliških in narodnih društev sv. Barbare v Moers-Meer­becku je pridobila za duhovnega vodjo patra Dominika Baraca, ki ni živel skupaj z izse­ljenci, ampak v dominikanskem samostanu v Walberbergu pri Kölnu. Zato so izrazili potrebo po dveh duhovnikih za izseljence, s sedežema v Gladbecku in Moers-Meer­becku. Zadnje leto (1937) je tam pouceval ucitelj Anton Šlibar, potrebovali pa bi še dva ucitelja. Ob tem so zapisali, da je bilo tudi v drugih krajih vecje število izse­ljencev, zato bi jim morali tako v verskem kot državnem interesu »preskrbeti narodne dušne pastirje«. Zaradi varcevanja v državnem proracunu niso ho-teli naštevati konkretnih potreb na tem podrocju! Južna amErika Buenos Aires (Argentina). Iz Francije je leta 1933 pripotoval duhovnik Jože (Josip) Kastelic. Leta 1937 je tam deloval kaplan Janez Hladnik, ki za to od jugoslovanske države ni dobival nobenih prejemkov. Ocenjevali so, da je bilo tam preko 10.000 Slovencev iz Jugoslavije in Italije. V Buenos Airesu so imeli zasebno šolo, ki so jo vzdrževali izseljenci sami. Montevideo (Urugvaj). Od leta 1936 je tam deloval kaplan David Dok­toric, izseljenski duhovnik, ki je v tej vlogi in obenem kot izseljenski kore­spondent od Ministrstva socialne politike in narodnega zdravja v Beogradu mesecno prejemal 180 švicarskih frankov. Na njegovem obmocju je bilo okoli 2000 izseljencev, vecinoma iz Prekmurja. Šole za otroke izseljencev niso ime­li. Rosario, provinca Santa Fe (Argentina). Leta 1936 je bil tja kot izseljenski duhovnik poslan Josip Kastelic. Mesecno je dobival honorar 167 švicarskih frankov. Vendar ni ostal v Rosariu, ampak je odšel v Buenos Aires, kjer sta bila (baje) potrebna dva duhovnika.77 V S. Lorenzu so delovale šolske sestre iz Maribora. kanada Sudbary v provinci Ontario (Kanada). V tem industrijskem in rudni­škem kraju je živelo okoli 2000 izseljencev.78 V Kanadi v tem casu niso imeli izseljenskega duhovnika. Banska uprava Dravske banovine je predvidevala, da državni proracun ne bo prenesel višjih izdatkov, zato so predlagali, da se sistemizacija izseljen­skih uciteljev preloži. Prednost so dali duhovnikom. Zavedali so se, da je bilo uspešno delovanje izseljenskih duhovnikov in uciteljev odvisno od primer-nih prejemkov. Poleg osnovnih, ki jih je duhovnikom in uciteljem namenjala jugoslovanska država, naj bi se jim dodelile še posebne izseljenske doklade, da bi prejemki skupaj dosegli višino tistih, ki so jih prejemali duhovniki in ucitelji v krajih, kjer naj bi bili nastanjeni. Skratka, šlo naj bi za izenacitev prejemkov. Ce sta duhovnik ali ucitelj poleg državne place imela še »priva­tno inozemsko doklado«, naj bi se to pri posamezniku upoštevalo pri odmeri financnih sredstev. Obrnili naj bi se tudi na izseljence, da bi tudi oni kaj pri­spevali k izboljšanju financnega stanja. Ce se osredotocimo na financiranje uciteljev, lahko recemo, da je bilo raznoliko. Mnogi ucitelji niso imeli stalnih dohodkov s strani maticne države in urejenega pravnega statusa v tujini. Pri oblikovanju izseljenske politike je banski upravi pomagala Družba sv. Rafaela za varstvo izseljencev v Ljublja­ni in kasneje Izseljenska zbornica. Marca 1936 je prišlo, ne prvic, do poziva državi, da bi se v vecjih naselbinah uredilo financiranje izseljenskih uciteljev. 77 Kasteliceva življenjska pot je bila kratka (1898-1940), saj jo je prekinila smrt pod vrhom Aconcague, najvišje gore v argentinskih Andih. Glej: Drnovšek, Izseljenski duhovnik Jože Kastelic: 95-105. 78 In sicer v krajih Kirkland Lake, Schumacher, Kapuskasing, Timmis in drugih. Kopali so zlato, baker in nikelj. Po mnenju banske uprave je bila zadeva že leta na »mrtvi tocki«. Bilo je vec odprtih vprašanj, ki so cakala odgovor z Odseka za zašcito izseljencev pri Ministrstvu socialne politike in narodnega zdravja v Beogradu. Izhodišce je bil nacrt, da se z »narodnega« in državnega vidika vzgoja otrok izseljencev preda jugoslovanskim uciteljem. Banska uprava je želela imeti vec informacij, npr. ali izseljenci sploh želijo, da bi otroke poucevali jugoslovanski ucitelji, ali to odobravajo tudi šolske oblasti v priseljenskih državah in podobno. Predvi­devali so, da imajo priseljenske države izdelane predpise s tega podrocja, kar je bilo v evropskih šolskih sistemih nekaj obicajnega in utrjenega. Razmer­je med izseljenskimi ucitelji in obvezno šolo v priseljenskih državah ni bilo rešeno, saj niso bile uslišane niti prošnje za ucitelje s strani države, kar naj bi imelo za posledico »potapljanje mladine v tujih morjih«.79 Iz jugoslovan­ske prakse so prenesli obrazec o potrebni vložitvi posebne prošnje za odhod uciteljev v tujino. Banska uprava je želela izvedeti, kdo zastopa prosilce in kdo jih pooblašca, v katerem kraju (naselbini) želijo poucevati, koliko jugo­slovanskih državljanov ima posamezna naselbina (kolonija), koliko otrok bi prišlo k pouku, v katerem jugoslovanskem jeziku se bo odvijal pouk, ali so na razpolago šolski prostori, stanovanje ucitelja, kurjava ipd., koliko bi za pouk prispevali starši ter ali bi bila zagotovljena primeren uspeh otrok izseljencev in obiskovanje pouka, saj otrok v tujini niso mogli, kot so sami ugotovili, prisiliti k rednemu obiskovanju dopolnilnega pouka.80 Leta 1937 so analizirali stanje in potrebe po izseljenskih duhovnikih in uciteljih. Ministrstvu socialne politike in narodnega zdravja so poslali uvo­dni clanek oktobrske številke Izseljenskega vestnika – Rafaela z naslovom Zadeva, ki krici po rešitvi, in sicer z zahtevo po vecjem številu obojih, du­hovnikov in uciteljev, da bi se v slovenskih naselbinah ustanovila »službena mesta«, kot je to veljalo za druge jugoslovanske uradnike v tujini, državni proracun pa naj bi zagotovil stalne in redne dohodke, upoštevajoc potne stro­ške, stroške pisarne, ucne sobe, ucil itd. Jugoslovanski konzulati (s pretežno srbsko zasedbo, op. avt.) naj bi imeli samo nadzorno oblast.81 Konec oktobra 1937 je Družba sv. Rafaela v Ljubljani banski upravi poslala dopis z zahtevo, da se uredi stanje slovenskih izseljenskih duhovnikov in uciteljev. Kazimir Zakrajšek je o tem govoril s Fedorjem Aranickim, v Beogradu zadolženim za izseljenstvo, hkrati pa apeliral, da banska uprava podpre ta prizadevanja. Opozoril je tudi, da je bilo za srbske izseljenske ucitelje in duhovnike »sijajno poskrbljeno«. S priporocilom škofa Gregorija Rožmana in s pomocjo hvar­ 79 Premrov, Izseljenska citanka: 22. 80 AS 74, a. e. 1842, š. 19. Ucitelji za otroke naših izseljencev v inozemstvu z dne 30. 3. 1936. 81 Izseljenski vestnik – Rafael 7/10 (oktober 1937): 105-106. skega škofa Mihaela Pušica naj bi tudi s hrvaške strani prišlo do pritiska na Beograd za ureditev stanja.82 Aprila 1941 je Zakrajšek ugotavljal, da je bilo vprašanje izseljenskih uci­teljev še težje zaradi visokih stroškov njihovega delovanja. V imenu Družbe sv. Rafaela in Izseljenske zbornice je predlagal, da bi bilo njihovo število cim manjše, in sicer en ucitelj na širše središce slovenskih naselbin. Pridobil naj bi si zmožne pomocnike in pomocnice, ki bi mu pomagali iz »idealizma«. Resignirano je ugotavljal, da razen Združenih držav Amerike nobena država ni dovolila rednega šolskega pouka.83 Najdaljšo tradicijo na podrocju slovenskih »šol« so imeli prav v Zdru­ženih državah Amerike. Delovale so v tesni povezavi z župnijami, ki niso mogle pokrivati vseh potreb, zato so se številni iz cerkvenih krogov bali od­tujitve ter narodnega in verskega »umiranja«, s tem pa, kot je zapisal Jože Premrov v Izseljenski citanki leta 1941, nevarnosti širjenja (ne)znanja jezika staršev. Lastnih uciteljev niso imeli, zato so na tem podrocju delovale sloven-ske redovne sestre uciteljice, ki so prišle iz Maribora. Nekatere šolske stavbe so bile prave palace, npr. v Clevelandu, Jolietu, Chicagu, Waukeganu in Indi­anapolisu. Šolstvo so ameriški Slovenci financirali sami. To je veljalo tudi za delovanje slovenskih duhovnikov v Združenih državah Amerike. Leta 1941 je na omenjene šole hodilo približno 10.000 slovenskih mladih. Obstajalo je petindvajset šol, med njimi vec mešanih, tj. hrvaških in angleških.84 Pri ame­riških Slovencih je štela samoiniciativnost, samoorganiziranost, pomembno pa je bilo tudi samofinanciranje pedagoškega dela. Pri pedagoškem delu v evropskih priseljenskih državah se je vse veza-lo na državo (Jugoslavijo!) oziroma njene podrejene oblasti, tako v prime-ru nastavitve duhovnikov kot uciteljev. S tem ni receno, da ni bila potrebna tudi samoiniciativa med duhovniškimi in pedagoškimi kadri, saj so se oboji morali znajti, tudi npr. s pomocjo prispevkov rudnikov in samih izseljencev. Vtis je bil, da so bili tako duhovniki kot ucitelji - slednji v manjšini - bolj ali manj vezani na jugoslovanske diplomatske predstavnike in v koncnem razmerju na državo. In ce že delamo primerjavo, je treba opozoriti tudi na to, da so imeli ameriški slovenski šolski programi na temelju etnicnosti dalj­šo tradicijo delovanja kot etnicno izobraževanje otrok v evropskih državah, kjer so živeli slovenski izseljenci. Pri tem je igrala vlogo tudi številcnost. V evropskem primeru so bile skupine otrok maloštevilne, podatki o njihovem številu pa pretirani, z namenom, da bi se odprle nove »šole« oziroma »tecaji«. 82 AS 74, a. e. 1842, š. 19. Sistematizacija duhovniških in uciteljskih mest. 83 AS 74, a. e. 1367, š. 12. Nameravana ukinitev izseljenskega poslaništva v Bruslju. 84 Friš, Ameriški Slovenci in Katoliška cerkev. V tej zvezi je treba pozdraviti napore redkih slovenskih uciteljev v evropskih državah in njihovo prizadevno delo. V primerjavi z Združenimi državami Amerike je bila v nemirni Evropi politicnost mocno prisotna in z njo tudi politicna razhajanja, razna nagajanja, ovajanja in metanja polen pod noge (mimogrede, tega je bilo veliko tudi v drugih izseljenskih okoljih, op. avt.). In ce primerjamo slovensko pedagoško dejavnost npr. s poljsko, saj so nam bili Poljaki blizu, spoznamo, da sta svojo vlogo odigrali tudi maloštevilnost in z njo povezana neprepoznavnost Slovencev. Ponovno lahko potrdimo, da so bili slovenski izseljenci v Evropi med obema vojnama razpršeni. Majhnost slovenskega življa v zahodni Evropi je bila evidentna. Težko je reci, kdaj se je v izseljenskih programih, na konferencah in pri pisanju raznih nacrtov za reševanje izseljenskega vprašanja zacela izposta­vljati tema izseljenskih otrok in mladine ter otrok in mladine, ki so ostali doma. Izseljeniški vestnik s pomenljivim podnaslovom Pouk našemu narodu je iz moralnih ozirov upal, da bodo ocetje v tujini zaceli bolj misliti na svoje družine v domovini, zanje bolje skrbeti, zato tudi hitreje delati in bolj var­cevati, da bi se cim prej vrnili domov. Upal je, da bodo otroci bolj mislili na svoje starše doma in sorodniki na sorodnike, da se bodo družinske vezi ob-novile, narodna zavest poglobila in ljubezen do domovine poživila. Skratka, obstajala je neka pozitivna energija. Stiki med ameriškimi Slovenci in Sloven-ci doma so sprožili pozitivna razmišljanja. K temu so pripomogli tudi obiski ameriških Slovencev v domovini. Tudi potujcevanje je bilo »zlo izseljenstva«, na katerega so s prstom kaza­li duhovniki in ucitelji. Ucitelj Janko Jankovic je leta 1935 v Franciji razmišljal o tem, kako bi preprecili, da se otroci izseljencev ne bi potujcili. Da je sam de­lal na tem, je zapisal, vendar imel pri tem majhen uspeh. Bil bi srecen, ce bi le enega otroka ohranil zvestega slovenskemu narodu in domovini Jugoslaviji. Na vprašanje samemu sebi, ali je potrebno gojiti narodno zavest, je odgovoril pozitivno. Ce že veliki narodi skrbijo zanjo, toliko bolj mora skrbeti majhen narod za svojo, je zatrdil. Obuditev narodne zavesti je bila po njegovem po­trebna iz vzgojnega in moralnega vidika. Ohranjati se je morala ljubezen do skupne govorice. Kaj naj veže slovensko mater z otrokom ki govori tuj, njej nerazumljiv jezik? Kako naj ga vodi po pravi poti? Ne nazadnje ni receno, da bo otrok za vedno ostal v tujini, zlasti v casih, ko se bo morala mladina zaradi krize vracati v domovino. Predvideval je, da je le deset odstotkov staršev na-ucilo otroke brati, pisati in govoriti. Trdil je, da so bili otroci izseljencev v ve-cini analfabeti ali pa so govorili nemško-francosko mešanico. Številni otroci so radi »žvrgoleli v francošcini«, o pisavi in branju pa niso imeli pojma. Do staršev je bil kriticen in je zapisal: »Ali ni cudno, da slovenske matere rodijo Slovenska šola v Eysdnu, Belgija, brez letnice (arhiv SIM). Angleže, Špance, Nemce, Francoze in druge, namesto da bi rodile Slovence?« Soglašal pa je, da je imela vlada vec posluha za izseljence. Pohvalil je delo Družbe sv. Rafaela v domovini in menil, da je treba olajšati delo staršem, ki morajo otroke redno pošiljati k slovenskemu pouku in jim doma vcepljati ljubezen do pouka.85 Problematika pouka in uciteljstva je bila odprta in se je kar naprej pona­vljala. Odvijal se je svojevrstni »ping-pong« med potrebami in zmožnostmi. Nihanja zadovoljstva in predvsem nezadovoljstva so bila stalnica. Izplen s strani države je bil leta 1936 naslednji: prvic, 3. decembra 1930 je Janko Jan­kovic na lastno odgovornost kot ucitelj odpotoval in se zaposlil kot racunski uradnik pri rudniškem podjetju, drugic, septembra 1932 je odšel v Belgijo 85 Izseljenski vestnik 4 (1935). (Eysden) Svatopluk Stovicek, ki je imel redno uciteljsko placo, in tretjic, sep­tembra 1932 je na Nizozemsko odpotovala uciteljica Marija Ažman, ki pa je nato 15. oktobra 1934 iz neznanega razloga dala ostavko.86 Razmere v posameznih evropskih državah priselitve niso bile enake, ce imamo pred ocmi t. i. »slovenske šole oziroma tecaje«. Razlika je bila med vestfalskimi Slovenci, ki so imeli svoje korenine od konca 19. stoletja naprej, in povojnimi priseljenci, ki so predstavljali novo izseljenstvo (Francija, Bel-gija, Nizozemska). Vestfalski Slovenci, ki so živeli in ostali v Nemciji, in tisti, ki so se po prvi vojni razselili po evropskih državah, vecinoma niso vec znali slovensko. Z leti je usihalo znanje jezika tudi pri otrocih, ki so v zahodnoe­vropske države prišli s starši, še slabše je bilo pri otrocih, rojenih v tujini. Pri obojih se je zacela borba za ohranitev slovenskega jezika in duha. Družba Sv. Rafaela je v domovini podpirala ta prizadevanja. Otroci v omenjenih državah so morali hoditi v obvezne šole priseljenskih držav. Bolj ko so se približevali starosti 18 let, bolj so pozabljali jezik staršev. Zlasti otroci, rojeni v tujini, so s šolskega vidika predstavljali težavo zaradi neznanja ali slabega znanja slo­venskega jezika. Dokler so bili doma, so se nekaj naucili pri starših, znanje slovenšcine pa je upadalo s prehodom v obvezno šolo. Doloceno vlogo je imel »sram« otrok, da bi govorili in utrjevali materni jezik. Zato nas ne sme za-cuditi, da je celo na Nizozemskem, ki je bila med najmlajšimi priseljenskimi okolji, slovenšcina zamirala. V nizozemskem Limburgu je bilo nad 250 otrok brez slovenske šole. Le leto dni delovanja Marije Ažman je bilo prekratko za spremembo stanja na boljše. Premrov je videl še nevarnost hitrejše asimi­lacije, ker nizozemske oblasti glede zaposlitve na podlagi nizozemskega dr­žavnega zakona niso vec delale razlike med domacimi delavci in otroci tujih delavcev, ce so bili ti otroci rojeni na Nizozemskem, kar je pomenilo popolno enakopravnost z domacini. To naj bi vodilo k asimilaciji.87 Tecaji naj bi poma­gali, zato ob tem zasledimo tudi pozitivne misli: »Le naj bodo naši izseljeniški otroci dobri državljani države, katere državljani so po svojem rojstvu. Pri tem pa dobri Slovenci in dobri Jugoslovani«.88 Ucitelj Janko Jankovic je leta 1934 v Duhovnem življenju objavil cla­nek z naslovom Slovenske šole v Franciji, ki ga je leto dni kasneje ponatisnil Izseljenski vestnik. Z doloceno opreznostjo je navedel, da je bilo v Franciji okrog 18.000 »slovenskih ljudi«, od tega 4500 otrok. Slovenske družine so bile mlade in njihovi prvi otroci so šele dorašcali šoli. Z narodnega vidika sta zanje skrbela dva duhovnika in dva rudniška uradnika in le eden od njih 86 AS 74, a. e. 1832, š. 19. Ucitelji za izseljenske otroke. 87 Premrov, Izseljenska citanka: 93-95. 88 Izseljenski vestnik 4 (1933): 3. je bil po poklicu ucitelj, drugi pa pevovodja. Vsi štirje so v svojem okolišu poucevali 100 do 500 otrok, ostalih 4000 pa je bilo po Jankovicevem mne­nju »nemih in gluhih za slovensko besedo in slepih za lepote slovenske in jugoslovanske domovine«. Da le ni bilo vse slabo, kaže dejstvo, da so oblasti dovoljevale ustanavljanje jugoslovanskih pevskih, dramaticnih, telovadnih in drugih društev, rudniške oblasti pa so marsikje pomagale pri logistiki za jugoslovanske tecaje. In še vec, Jankovic je menil, da je bilo možnosti za zbi­ranje mladine tudi v Franciji dovolj.89 Svatopluk Stovicek, izseljenski ucitelj na belgijsko-nemški meji je v šolskem letu 1936/37 pouceval 208 deckov in deklic. Zadovoljen je bil, ker se je kar 75 odstotkov otrok odzvalo njegovemu vabilu, in pohvalil se je, da ima vecje uspehe v primerjavi s ceškimi, madžar­skimi in poljskimi kolegi. Otroci, ki niso obiskovali njegovih tecajev, so bili po njegovem mnenju iz revnih družin ali pa so bili to otroci staršev, ki zaradi politicnega mišljenja niso zaupali njegovim prizadevanjem. Jože Podslivniški je v Izseljenskem vestniku – Rafaelu objavil prispevek z naslovom Naša izseljenska mladina. V mislih je imel mladino, ki je bila rojena v tujini in je tam tudi odrašcala. Njej je avtor napovedoval »narodno smrt«. Spraševal se je, kako jo obvarovati pred asimilacijo, saj je bilo pri tem že marsikaj zamujenega. Kljub zacetni crnogledosti je v nadaljevanju razmi­šljal, kako naj bi pomagali mladini v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem in v Nemciji. Odgovor mu ni delal težav; po njegovem mnenju je bila rešitev v tem, da bi v njihove sredine poslali cim vec »dobrih katoliških uciteljev in uciteljic«, ki bi skrbeli za organiziranje pocitnic v domovini. Ponavljajoca se skozi vse obravnavano obdobje je bila ugotovitev, da mladina marsikje ne zna vec jezika svojih staršev, ker je bila izpostavljena tujejezicnemu okolju in ker je morala obvezno obiskovati tuje šole. V katoliškem duhu je avtor predvide-val, da bi mladina rada govorila jezik svojih staršev, prepevala narodne pesmi in castila Boga v jeziku rodne matere. S kanckom pozitivnosti je omenil, da mladina poleg ljudske obiskuje tudi srednje in visoke šole v tujini, zato si je nakopicila znanje tujega jezika, a hkrati pozabila na domacega. Upal je, da je v njej še vedno klila zavest in ljubezen o spominu na rodni dom, da bi se zato še naucili materni jezika.90 89 Izseljenski vestnik 6 (1935). 90 Izseljenski vestnik – Rafael (december 1937): 123. ODNOS DO IZSELJENSKIH OTROK IN MLADINE Delajmo za jugoslovansko deco. Naša deca je naša najvecja skrb, naš najdragocenejši ponos in najlepša nada naše svetle bodocnosti. Skrb za življenje, zdravje in vzgojo dece ni samo najsvetejša dolžnost mater in roditeljskih domov, ampak prva in najvažnejša naloga cloveške družbe, obcin, mest, pa tudi države same. Moc naroda se meri po moralnem in fizicnem zdravju dece, njegove sposobnosti po dobro organizirani decji zašciti. Ako hocemo, da se oddolžimo svojemu junaškemu narodu, ako hocemo, da povedemo našo lepo domovino naprej, posvetimo svojo stalno, iskreno in toplo ljubezen jugoslovanski deci. Naj ne ostane niti eno jugoslovansko dete zanemarjeno, nezašciteno, naj vsa naša deca veselo živi in napreduje in naj se decja pesem srece razlega po vseh krajih divne Jugoslavije. Njeno velicanstvo kraljica Marija. V zgodovinopisju je o skrbi za otroke in mladino v jugoslovanskem delu Slovenije vec znanega kot o njih samih.91 Pravnik Fran Milcinski (1867-1932) je bil prva avtoriteta na podrocju vzgoje že pred letom 1918 in prvi ideolog mladinskega skrbstva, ki je trdil, da »pogrešanje« nege in vzgoje otrok vodi k »izprijenosti«. Vzroki za to naj bi bili revšcina staršev, izseljevanje, pomanj­kljiva izobrazba staršev, alkoholizem, slab zgled drugih otrok in dednost. Na poziv Društva narodov v Ženevi se je v Jugoslaviji osnoval Narodni odbor za pomoc otrokom (1921). Leta 1923 je Mednarodna zveza za pomoc otrokom objavila Ženevsko deklaracijo o otrokovih pravicah (26. novembra 1924), ki je zahtevala, da se otrokom ustvarijo pogoji za normalen telesni in duševni razvoj, da se lacnega nasiti in bolnega neguje, da se zaostalemu po­maga, izgubljenega spravi na pravo pot ter da se sirote in zapušcene sprejme in da se jih zašciti. V primeru velikih nesrec se je moralo najprej pomagati otrokom. Otroci so morali biti zašciteni pred izkorišcanjem. V Ljubljani je bil leta 1923 ustanovljen Zavod za zašcito mater in otrok. Leta 1933 pa se je osnovala Jugoslovanska unija za zašcito otrok.92 91 Vidovic-Miklavcic, Mladina med nacionalizmom. 92 Jarc, Osnove sodobne zašcite: 9, 14. Na petem katoliškem shodu leta 1923 v Ljubljani so potrdili, da je tre­ba mladino vzgajati sistematicno, in sicer v versko-nravnem, socialnem in še posebej v državljanskem duhu. V casu shoda je nastajal nov šolski zakon za osnovne in srednje šole, ki po mnenju Cerkve ni upošteval ne razmer pri Slo­vencih in tudi ne katoliškega vernega ljudstva. Ivan Samsa (1883-1953), du­hovnik, publicist in šolnik, je zatrjeval, da so otroci »last staršev«, zato imajo starši pravico in hkrati odgovornost za vzgojo svojih otrok. Ker je bilo sloven-sko ljudstvo v veliki vecini verno, so zahtevali versko vzgojo svojih otrok. Po božji zapovedi je versko vzgojo v šoli vodila Katoliška cerkev, zato je imela pra­vico uciti verouk. Menili so, da država ne sme imeti monopola nad šolami, saj so bile zasebne (katoliške!) šole pogosto boljše od državnih. Skratka, povezava med vero, vzgojo in šolstvom je bila tesna. Za utemeljitev in razlago resolucij o osnovnih šolah je bil zadolžen naducitelj Fortunat Lužar, pedagoški pisatelj in dolgoletni šolski nadzornik, v letih 1927-1931 predsednik Mladinske matice v Ljubljani.93 Cerkev je zahtevala, da morajo biti navadni ljudsko-šolski pred­meti v tesni povezavi z veroukom, s cutom vestnosti, zvestobe in dolžnosti. Z versko nravnostjo bi morali izpostavljati jezikovni pouk, domoznanstvo, zgo­dovino, petje itd. V ucne knjige bi moralo priti vec snovi religiozne vsebine in pri raznih nalogah bi se morali uporabljati verski motivi. Do vecje veljave naj bi prišli cerkveni pesniki, enako narodne pesmi nabožne vsebine. Da bi se vse to uresnicilo in da bi se kršcanska vzgoja združila z narodno in državljansko vzgojo, bi bilo treba angažirati ucitelje, ki bi bili sami versko-nravnega mišlje­nja. Nosilci programa so se zavedali, da so bile težnje po svobodnem pouku oziroma svobodni šoli mocne, npr. na Nizozemskem, v Belgiji in drugod, kjer naj bi vladala »samoodlocba staršev« tako v primeru osnovnih, mešcanskih kot tudi strokovnih šol, ki jih je vse podpirala država. Lužar je menil, da je konkurenca pri tem zdrava, kar se je videlo pri zasebnih šolah, ter se hkrati nekoliko nepricakovano zavzel za svobodno šolo. »Starši, ki so naravno pokli­cani in dolžni vzgajati otroke, naj zahtevajo v njej samoodlocbo in priznanje od države,« je izjavil na katoliškem shodu leta 1923. Kršcanska ljubezen in skrb za dvig narodnega in državljanskega blagostanja naj bi zahtevali, da se ustanavljajo posebni zavodi za manj nadarjene in slaboumne otroke, ki niso mogli vstopiti v navadno osnovno šolo, zatem za slepe, gluhoneme, ogrožene, božjastne in pohabljene. Oblasti naj bi vzdrževale mladinske domove, siroti­šnice in druge dobrodelne zavode. Zato so vse države ustanavljale uciteljišca, je poudaril Lužar, in odpirale vseucilišca. Priporocal je, da ucitelj dovrši uci­teljišce ali vsaj srednjo šolo. Z vstopom na vseucilišca, je menil, bi se dvignil 93 Http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:1501/VIEW/ (1. 2. 2011). Otroci iz Pas-de-Calaisa, 1925 (arhiv SIM). ugled uciteljem, razni predsodki o njih bi izginili in dobili bi ugled v družbi. Do nedavnega je bil uciteljem celo prepovedan dostop na univerzo.94 Omenjeni katoliški shod je sprejel vec resolucij za vse tri nivoje šol, tj. za osnovne, mešcanske in strokovne šole: • V šolskih zadevah imajo pravico odlocati starši, Cerkev in država. • Kakor ima država pravico zahtevati doloceno mero znanja in izvajanje državljanske vzgoje, imajo Cerkev in katoliški starši pravico zahtevati katoliško vzgojo otrok, zato naj bosta v šolah prisotna vzgoja in pouk v vseh predmetih, ki so povezani z versko-nravno stranjo, in sicer po nacelih katoliške vere. • Šola naj goji ljubezen do naroda in države, seveda na podlagi verske vzgoje, verouk pa mora biti obvezen v vseh državnih šolah. • Cerkev ima pravico nadzora in vodenja verouka v šoli in mora paziti, da se ne bi kaj delalo proti veri ali nravnosti. • Verski pouk in vaje morajo voditi pooblašceni katoliški duhovniki, le izjemoma druge od Cerkve pooblašcene ucne moci. • Poleg države in uciteljstva morajo imeti Cerkev in starši v šolskih odbo­rih primerno zastopstvo. • Poleg državnih so dovoljene zasebne šole, ki jih mora podpirati tudi dr­žava; vse pravice za državne šole veljajo tudi za zasebne. 94 Peti katoliški shod: 73-77. • Veroucitelje na državnih šolah nastavlja država le v sporazumu s cerkve-no oblastjo. • Marijine kongregacije in druge izkljucno verske organizacije so od šol­ske oblasti neodvisne in se jih ne sme ovirati. • Šolska oblast naj s primernimi odredbami in strogostjo prepreci kvarne vplive na šolsko mladino, zlasti kvarni vpliv slabih stanovanj, gledali­ških in kinematografskih predstav. Poleg teh splošnih nacel so izpostavili: • Pouk katoliških otrok v katoliških krajih v vseh predmetih oskrbujejo le versko in nravno neoporecne katoliške ucne moci. • Država mora versko šolo, tako osnovno, mešcansko kot strokovno, za­konito vzdrževati. Lahko jo zahtevajo starši z zakonito dolocenim števi­lom otrok. • Za izobrazbo katoliškega uciteljstva se zahteva katoliški »pedagogij«, s katerega naj ne bi prihajale samo strokovno izobražene, ampak tudi ver­sko-nravno podkovane ucne moci. Z obžalovanjem so ugotavljali, da se je del uciteljstva »odtujil verskemu prepricanju svojega naroda in da sovražno nastopa proti tovarišem, ki javno izpovedujejo katoliška nacela.95 Mladina je bila v Sloveniji zajeta v razlicne organizacijske strukture. Najdemo jo v vseh treh idejnopoliticnih in nazorskih taborih. Problematika mladinskih organizacij, društev in gibanj je bila namrec v tridesetih letih vpeta v danost jugoslovanskega državnega prostora in tudi tesno povezana s tedanjimi kulturnimi, politicnimi in gospodarskimi tokovi v Evropi in po svetu. To je bil cas militantnega duha v vzgoji in dejavnosti mladine. V vzgoji mladenicev in mladenk je vse pomembnejšo vlogo imela državljanska vzgoja. Z uvajanjem diktature in policijskega nasilja in Zakona o ustanovitvi Sokola kraljevine Jugoslavije se je poveceval unitaristicni pritisk v duhu krilatice: »kdor Sokol, ta Jugoslovan«. Srednješolska mladina je bila tudi vpeta v ju­goslovansko stvarnost, ceprav je bilo zaslediti tudi njeno ukvarjanje s slo­venskim narodnim vprašanjem, opazne pa so bile številne aretacije dijakov, ki so se nagibali h simpatizerjem komunisticne ideologije. Kmecka mladina je imela pomembno vlogo v okviru Zveze kmetskih fantov in deklet, ki je delovala po letu 1924. Leta 1929 sta bili razpušceni katoliška stranka SLS (Slo­venska ljudska stranka) in mladinska telesnovzgojna organizacija Orlov in Orlic. Med katoliško srednješolsko mladino je z razpustitvijo srednješolske Slovenske dijaške zveze v zgodnjih tridesetih letih nastala vrzel, razmahnile 95 Prav tam: 318-319. pa so se dijaške kongregacije Marijine družbe. Pomembna je bila Prosvetna zveza, povezana s Cerkvijo, prav tako pa ustanavljajoci se fantovski odseki in dekliški krožki. Dobrodelna društva so bila zasebne organizacije, ki so skrbele za social-no šibke, ogroženo mladino in ostarele. Obstajala so že v avstrijskem obdobju in v velikem obsegu med obema vojnama. Sprva so jih ustanavljale cerkvene, zatem tudi številne stanovske laicne organizacije. Poleg socialnih so imela ta društva pedagoško, kulturno in vzgojno nalogo. Bila so dobrodelna po­moc državnim, banovinskim in obcinskim oblastem. Imela so humanitarni in karitativni namen. Varstvo mladine je bilo v okviru dobrodelnih društev mocno prisotno. V Ljubljani je delovalo društvo Dobrodelnost. Podmladek Rdecega križa je konec šolskega leta 1937/38 vkljuceval 292 osnovnih šol ter 65 srednjih in strokovnih šol in imel kar 25.702 clana. Obstajala so društva s splošnim skrbstvom, društva za mladinsko skrbstvo, zavodi za mladino, in-ternati za obrtno, deformirano, zapušceno in duševno zaostalo mladino. Or-ganizirani so bili otroški vrtci, splošne pomožne kuhinje, zdravstvena nega, skrb za slepe, gluhoneme in pohabljene. Delovale so hiralnice, zavetišca, po-citniške kolonije, podporna društva za posamezne stanove in pogrebna dru­štva. Posebej so v Spominskem zborniku Slovenije (1939) našteta društva za izseljence, in sicer Družba sv. Rafaela za varstvo izseljencev v Ljubljani in njena podružnica v Crenšovcih (1927-1940), Klub Primork (1920), društvo za podpiranje (primorskih) emigrantov Tabor, društvo Branibor, Narodni izse­ljenski zbor v Ljubljani (1930), Krajevna organizacija emigrantov Laško ter Društvo primorskih in koroških emigrantov Gorica na Ptuju. 96 V drugi polovici tridesetih let so se na Slovenskem izvajali številni na­rodnoobrambni študentski in dijaški tabori. To je bil cas narašcajoce nevar­nosti za svet in apetitov totalitarnih režimov, ki so koncno privedli do druge svetovne vojne. Fašizem in vedno bolj razrašcajoci se nacizem sta ogrožala mir. Španska državljanska vojna je bila najbolj jasen primer prihajajoce kata­strofe. Narodnoobrambne tabore so organizirala študentska in dijaška dru­štva razlicnih politicnih in svetovnih nazorov. Vsem taborom so bili skupni združevanje, patriotizem, demokraticnost in odpor do fašizma. Vse tabore je povezovala mladost, polna vztrajnosti, idealizma in osebne požrtvovalno­sti. Pomembno narodnoobrambno vlogo so imele Ciril-Metodova družba, Branibor in Slovenska straža (1932). Poleg mladih iz marksisticnega tabora so na taborih sodelovali tudi katoliški in jugoslovansko usmerjeni dijaki in visokošolci. Tabori so se izvajali zlasti na severni meji in na Kocevskem, kjer 96 Lavric, Mal, Stele (ur.), Spominski zbornik Slovenije, 540-542. so pricakovali vecje pritiske. Izražena je bila skrb za narodno ogrožene kraje. Prizadevali so si za okrepitev narodne zavesti, vkljucno z ohranitvijo živih kulturnih stikov s Slovenci na tujem, odtrganih od »narodnega telesa« in raz­kropljenih po vsem svetu. Izseljenstvo je bilo del tega delovanja, o cemer se lahko prepricamo, ce preberemo clanek Etbina Bojca, ki je bil leta 1939 obja­vljen v reviji Dejanje.97 Pojavljala se je težnja po ustanovitvi enotne organiza­cije, vendar so bila prizadevanja v tej smeri neuspešna. Sprva sta k poenotenju težili ljubljanska podružnica Slovenske straže in Izseljenska zbornica. Bojc si je prizadeval za ustanovitev Narodnega odbora v Ljubljani, ki naj bi združil samo narodnoobrambne organizacije katoliškega tabora. vloga matErE in družinE S katoliškega vidika je poveden clanek Antona Breclja z naslovom O na­šem izseljeništvu,98 v katerem avtor ugotavlja, da liberalizem »razkraja na­ravno življenjsko enoto«, tj. družino. Opaža, da je družina resno ogrožena, in ugotavlja, da je s tem omajana podlaga narodu, državi in Cerkvi. Povojna leta so prinesla bedo, ki je zajela vse ljudske sloje in stanove in celo izobra­žence. Zaradi nezadostne hrane, pretesnih in nezdravih stanovanj se širijo bolezni, posebno jetika in alkoholizem. Družinski oce je pogosto brez moci, da bi oskrbel družino z najpotrebnejšim, zato žene odhajajo na poklicno delo, otroci pa so cedalje bolj zanemarjeni, tako telesno kot duševno. Do propa­danja družine prihaja po njegovem mnenju zaradi »lahkomiselnosti, razbrz­danosti in užitka željnosti, nedorasli otroci pa so bili okuženi po umazanem leposlovju in umetnosti«. Kot zmoto Brecelj odklanja tezo, da nastopi spolna zrelost sredi drugega desetletja in meni, da je clovek spolno zrel takrat, ko je njegov telesni in duševni razvoj dovršen, to je pri mladenicih bliže tridesete-mu kot dvajsetemu letu, pri dekletih malo prej. Posledica spolne nevzdržnosti so po avtorju pojavi spolne kuge, nezakonski otroci, nesrecni zakoni, shirane žene, mladi starci, nesposobni za trdo življenje. Opozarja na širjenje nevarne kuge z zahoda, ki zastruplja korenine družine: to je umetna prekinitev nosec­nosti. To je oznacil za zlo in zlocinskost in, ne nazadnje, za propadanje naro­dov. »Ne tišcimo si oci, to zlo se že tudi pri nas udomacuje, to zlo je najhujše, ker izpodjeda korenike družini in narodu,« še zapiše Brecelj. Zavzame se za odstranitev in zmanjšanje te nevarnosti, ki jo mora podpreti zakonodaja, za vecjo skrb za družinsko življenje pri avtonomnih oblasteh, odpravljanje neve­ 97 Bojc, Slovenska narodna obramba 5 (5. maj 1939). 98 Anton Brecelj (1875-1943). Politicni delavec, publicist in zdravnik. Napisal: O našem izse­ ljeništvu, Domoljub 33 (14. avgust 1929). Glej: AS 74, a. e. 1203. Izseljeniška konferenca v Splitu. dnosti, individualisticnega (liberalnega) in materialisticnega pojmovanja pri ljudeh, skratka, zanj je najbolj naravna družba - družina! Žensko vprašanje je po Brecljevem gledanju v tesnem in vzrocnem od­nosu z uspešnostjo in neuspešnostjo družinskega življenja. Meni, da kjer dru­žine uspevajo, ni ženskega vprašanja. Njegovo izhodišce, ki povzema patriar­halno podobo družinskega življenja, je: »Žena je po svoji naravi poklicana, da postane možu soproga, mati-vzgojiteljica svojim otrokom in gospodinja svoji hiši.« Kaj naj bi bilo, se sprašuje, lepšega za žensko, kot oblikovanje neboglje­nega deteta v cvrstega in dobrega cloveka. Zato odklanja zaposlovanje žensk v pridobitnih poklicih. Zaveda pa se, da se dobršen del žensk ne more porociti, pri cemer ne navede razloga in deloma popusti, ko zapiše, da se lahko odlo-cijo za »njim duševnim mocem primerno zaposlitev«. Pri tem naj se jim nudi možnost, da se »usposobijo v svojem poklicu cim višje«.99 Brecelj je ženskam zaželel, da se jim odprejo vrata visokih šol. Hkra-ti je zagovarjal tezo o obnovi družinskega življenja. Da hira, je zapisal, in da se manjša naravni prirastek, zato se Slovenci bližajo umiranju. Kakršne družine, je dodal, tak narod, taka država, taka Cerkev. Kot pozitivni vzor je navedel Irce, Poljake in balkanske Slovane, ki so dokazovali, da se narodi kljub preganjanju in zatiranju ne morejo iztrebiti, ce je njihova življenjska sila krepka, ce je njihovo družinsko življenje zdravo. Obsojal je sramotno število nezakonskih otrok pri Slovencih in hkrati obžaloval vedno vecje število dru­žin s številnimi otroki, ki zamirajo že v nežni dobi ali so bolestni, manj spo­sobni za trdo življenje, in zakljucil: »Polno cvetja, a malo sadja, a še to crvivo odpada!«100 Med resolucijami petega katoliškega shoda leta 1923 je bila tudi resolucija o skrbi za moške in laicno inteligenco. Izražena je bila želja, da bi se moški bolj udeleževali verskega življenja kakor dotlej. Posebno pozornost so na shodu namenili mladenicem. Vsa mladinska organizacija, zgrajena na verskem temelju, naj bi dajala zgled pobožnega življenja. Društveno življenje naj bi tega ne oviralo, ampak pospeševalo in podpiralo. Laicnemu izobražen­stvu naj bi Cerkev posvetila vecjo pozornost, hkrati ga je vabila k sodelovanju pri verskih in karitativnih združenjih.101 Med sklepi shoda je bila resolucija o družini kot temelju zasebnega in javnega življenja, zato naj bi se ji posvecala najvecja skrb. Življenje v društvih naj ne bi bilo v škodo družinskemu življe­nju. Pri zahtevah po verski šoli se ne bi smelo pozabiti, da glavnina temelji na domaci vzgoji. Starši naj ne bi pozabili dajati dobrega zgleda otrokom in »novoporocenci« naj bi se temeljito poucili o dušni in telesni vzgoji otrok. 99 Peti katoliški shod: 266-270. 100 Prav tam: 287-288. 101 Prav tam: 309-310. Obenem so na shodu svarili pred mešanimi zakoni.102 Vloga matere je bila pri tem poudarjena. Kot primer navedimo publi­kacijo, ki je s katoliškega zornega kota dajala priporocila materam pri vzgoji otrok. Avtorica je ostala ano­nimna. Pod materinim vodstvom naj bi se otrok razvil »v dobrega kri­stjana, vrlega rodoljuba in zvestega državljana«; njena vzgoja je podlaga telesnega in nravstvenega zdravja otroka. Ocetova vloga je v njego-vi pomoci ženi v borbi za obstanek družine. Mati je središce družine. Mati vodi, oce le podpira in izpol­njuje ocetovske obveznosti, oba pa dajeta dober zgled. Ce mati izpol­njuje nalogo v kršcanskem in drža­vljanskem smislu, je zapisano, seže s svojim vplivom preko meja družine v življenje naroda, domovine in v na­ daljnji razvoj cloveškega rodu. Kršcanska mati naj vceplja otroku ljubezen do Boga. Mati vzgojiteljica mora vzgajati pri otrocih pravo nabožnost, razvijati estetiko in gojiti razlicna individualna in socialna custva. Z vzgojnega vidika je poudarjena pokoršcina otrok: »Pokoršcina je v vzgoji nad vse imenitna be-seda.« Obstajale naj bi štiri oblike (stopnje) pokoršcine: pokoršcina iz strahu, upanja, zvestobe in ljubezni. Izpostavljeni sta tudi delavnost in ljubezen do dela. Zato naj bi otroke vodili v delavnice in tovarne. Tam bi vsak otrok videl, koliko mora cloveštvo delati, da si omogoci socialno življenje. »Zgled tisocev ga bo spodbudil, da tudi sam ne bo hotel biti zgolj zajedavka na telesu clove­ške družbe,« je zapisala avtorica. Prva vecja prelomnica v materini vzgoji je po njenem mnenju vstop otroka v šolo. Najboljše razmerje med domaco in šolsko vzgojo je skupno de­lovanje z roko v roki. Poslušnost, natancnost in marljivost so kreposti, ki jih privzgaja šola s svojimi predpisi. Med domom in šolo naj vladajo obojestran-ski interesi, ki jih pospešujejo roditeljski sestanki, istocasno pa naj se starši, 102 Prav tam: 310. zlasti mati, udeležujejo drugih šolskih prireditev, razstav ipd., da postane stik doma s šolo tem ožji in trajnejši. Otroci se razvijejo v mladenice in mladenke. V njih kipi, zato avtorica meni, da potrebuje mlad clovek skrbno telesno in duševno negovanje in modro, nevsiljivo vodstvo. Pricakuje se, da jim kršcan-ska mati ostane voditeljica in prijateljica od otroške do odrasle, tj. mladeni­ške oziroma dekliške dobe. Cas, v katerem živi, se po avtoricinem mnenju v marsicem razlikuje od starih casov in prav v tem grozi mladini pred durmi življenja velika nevarnost. Omenja mrzlicno in prevec vsakdanjo naglico ži­vljenja. Škodo tega vrvenja trpi družina, kar se mora po njenem prepreciti. Poleg starih naj bi mati uveljavljala tudi vzgojne pripomocke, ki jih prinaša novodobno življenje. Mati naj bi se izobraževala in sodelovala v izobraževal­nih in dobrodelnih društvih. S tem bi pri otrocih vzbujala živo zanimanje za zadeve javnega življenja. S podvojeno skrbjo naj bi pazila na mladino, ki se ji vsiljujejo trije »gosti«: ctivo, umetnost in drušcina. Cim prej bo spoznala svojo vlogo, tem prej in lažje bo obvarovala »naš narod pogube«. Previdna mati ne dovoli, da bi hcere in sinovi brali vse, kar je nenravnega ali vsaj otro­kovi zrelosti neprimernega. »Mehkužnost, lenoba, zablode domišljije, želja po uživanju in neodlocna volja so gotove posledice slabega ctiva,« zatrjuje avtorica. To velja tudi za gledališke predstave. Zato je dolžnost matere, da se strogo drži katoliškega nacela in zavraca vse, kar je proti nravnosti. Vendar, meni avtorica, odrašcajoca mladina pridobiva vedno vec samostojnosti in ji je treba v posameznih pogledih nuditi, da se sama odloca. Zlasti »današnja« mladina zahteva vecji razmah. Koristna zaposlenost in delo sta pravi recept zanjo. »Otrok naj si brez potrebe ne išce kruha v tujini,« je še ena od misli iz ucbenika za matere.103 Vendar so tudi ženske na razlicne nacine sodelovale pri gospodarski preobrazbi. Gospodinjsko delo žensk je bilo nujno potrebno v vseh slojih, cetudi v razlicnih oblikah, kot so gospodinjenje, vzgoja otrok, varcno upra­vljanje z moževim dohodkom in dobrinami, družbena dejavnost, družinska praznovanja, povezanost družine. Ce so bili dohodki moža skromnejši, je bila ženina naloga težja.104 Obstajali so številni za ženske nekako samoumevni nacini služenja denarja, npr. hišna opravila za podnajemnike, varstvo otrok ali šivanje, razne oblike dela na domu, pomoc pri moževih poslih, pobiranje klasja po žetvah, pranje perila za druga gospodinjstva in razlicne priložno­stne menjave služb, udinjanje gospodinj in hcera pri sorodnikih. Otroci in ženske so bile najcenejša delovna sila v vseh obdobjih. 103 Mati vzgojiteljica. 104 Bock, Ženske v evropski zgodovini: 151. mati domovina Tesno povezana s pojmom matere je bila tudi izseljenska tematika. Du-hovnik Hugon Bren je po prvem desetletju življenja v Kraljevini SHS izposta­vil moški vidik, »brate v tujini« v odnosu do »matere domovine«.105 »Mati do-movina« bo, kot je zapisal, pokazala, da še misli nanje, ima srce zanje, cetudi bi oni pozabili nanjo. Ni jim mogla dati kruha, ceprav bi ga rada, zato jih z vso ljubeznijo spremlja v tujino in po tujini. Tudi njeni po vsem svetu »raztreseni otroci« niso pozabili nanjo. Bren je menil, da »jo ogromna vecina ljubi z ne­žno ljubeznijo, kakor so jo ljubili, ko so se še greli v njenem narocju«. Njegovo porocilo o izseljencih naj bi okrepilo njihovo vero v domovino, utrdilo upanje vanjo in pomnožilo ljubezen do nje. Kriticno je zapisal, da so se v letih nje­nega svobodnega obstoja vezi precej zrahljale. Opažal je, da so »njeni otroci v tujini tudi razocarani nad njo«, kar je spoznal iz lastne izkušnje (o kateri ne poroca, op. avt.). Iz casopisja je bilo mogoce razbrati vse o njenih brezkonc­nih notranjih bojih in zunanjih zapletih. Zasebna porocila, ki so jih izseljenci dobivali od doma, so jim ušesa napolnila s samimi tožbami. »Zato se ter­mometer njihovega domovinskega custvovanja in ljubezni ni dvigal, ampak je padel,« je zapisal. S turobnim spoznanjem je ugotavljal, da kar je bilo za vecino izseljencev vcasih še magnet (verjetno Amerika, op. avt.), v tedanjem casu to ni bilo vec. Mati domovina ni bila vec zaobsežena v vsej celoti, temvec le njen košcek. Pesimisticni Brenov zakljucek je nedvomno spoznanje, da je »mati domovina« izgubila pomembna otroka, Koroško in Primorsko z Gori­ško. Svojevrstno je okrcal ameriške Slovence, ki so s strahom prestopali mejo nove domovine, »kakor bi stopali cez prag hiše, ki se lahko zdaj zdaj zruši«. Ogromna vecina je ostala pesimisticna in skepticna glede njene bodoc­nosti. Kljub temu je Bren menil, da je bilo desetletno delo na kulturnem po­drocju uspešno, da je obstajala vera v bodocnost, o kateri so sanjali in delali zanjo. Z vero naj bi zraslo upanje in se razvnela ljubezen do domovine. Verjel je, da desetletno obdobje v prvi Jugoslaviji le ni bilo samo polje neplodnih notranjih in zunanjih bojev, temvec tudi uspešno v konstruktivnem delu, s katerim je domovina pokazala, da je zmožna in vredna samostojnega življe­nja. Brenov pregled stanja naj bi bil dostopen vsaj »voditeljem«, tam bo za­kladnica, iz katere bodo crpali informacije o resnicnem stanju in snovanju domovine. Zavzel se je za jasnejšo sliko o slovenskem izseljenstvu. Sebi in domovini bodo s tem storili uslugo, je menil in sklenil, naj se zaenkrat za­dovoljijo z dobro voljo »matere domovine«. Bren je bil katoliški duhovnik, uporabljajoc custveno obarvan jezik s primerjavo ožje ali raztresene družine, 105 Bren, Slovenci v inozemstvu: 117-119. kjer je mati imela vlogo vzgoje otrok, oce pa vlogo voditelja (pater familias). Hugon Bren106 je verjel, da se bo z njegovim razmišljanjem dvignila in utr­dila vera v domovino, da se bo utrdilo upanje vanjo in da se bo »pomnožila ljubezen do nje.« Podobno je razmišljal nemški duhovnik Božidar Tensun­dern, ki je zapisal, da so bili izseljenci clani Katoliške cerkve pod okriljem Rafaelove družbe in »otroci slovenskega naroda«, kljub temu pa so bili po njegovem mnenju odvisni od razmer, v katerih so živeli. Zakljucil je: »Kakor dobra mati, ki je rodila veliko otrok, prav dobro ve, da je en otrok razlicen od drugega v svojem znacaju in da je zato treba vsakega otroka po njegovih lastnostih vzgajati, tako bodi tudi Rafaelova družba, dobra, skrbna in »požr­tvovalna mati«, ki razumeva znacaj in zgodovino izseljenskih skupin.«107 In kako je bilo v izseljenstvu? Praznovanja materinskega dneva so bila stalnica v katoliškem izseljen­stvu. 25. maja 1939 je ženska rožnovenska bratovšcina v Gladbecku v Nemciji obhajala materinski dan, ki so se ga udeležile številne mamice. V dvorani so pripravili oltarcek s kipom Matere božje, okrašen z zelenjem, in v cast majni­ški Kraljici so gorele svece. Po pozdravnem govoru predsednice se je vrstila pesem za pesmijo. Pripravili so nastop malckov. Ženam je bil cilj, da ostanejo zveste veri in rodni deželi, »materi Sloveniji«. Spomnile so se tudi pokojnic. »Slovenska mati naj bo zgled vsem drugim materam, ker je mocna, stanovi­tna in vztrajna, ker je verna, zvesta Bogu in narodu,« je zapisala Ana Kosta­njevec in dodala: »Zatorej bodimo ponosne na svoje dobre mamice, ki so nas vzgojile v dobre, zavedne državljanke.« Deklice so recitirale pesem Materam, ki jo je zložila. Sledila sta še dva igrana prizora. Prvi je izražal bolecino otro­ka, ki je prezgodaj izgubil mater, drugi pa je prikazoval sreco otroka v mate-rinem okrilju, kako se igra, raja in prepeva. Prizora sta bila delo dekliškega krožka.108 »SlovEnkE v tuJih državah« Leta 1926 je bila v Ljubljani razstava z naslovom Slovenska žena, ki jo je pripravilo Splošno žensko društvo. Gradivo je izbrala in uredila publikacijo z istim naslovom Minka Govekar (1874-1950). Bila je uciteljica in pisatelji-ca. Bila je med prvimi Slovenkami, ki so spoznale, da se morajo boriti za pridobitev politicnih pravic. Zacetek 20. stoletja je prinesel vzpon vrste žen­ 106 Hugon Bren (1881-1953), O. F. M., franciškan, zgodovinar in nabožni pisatelj. Doktoriral je iz teologije v Freiburgu (1915) in deloval v Združenih državah Amerike. V Oakdellu je ustanovil franciškanski kolegij, po prvi vojni se je vrnil v domovino. 107 Tensundern, Naša kri v Nemciji: 62. 108 Izseljenski vestnik 9/8-9 (1939): 167-168. skih organizacij, ki so zahtevale svoje pravice. Že leta 1901 je bilo v Ljubljani ustanovljeno prvo slovensko žensko društvo, to je Splošno (slovensko) žensko društvo, ki si je za nalogo zadalo izobraževanje žensk, si prizadevalo za pra-vice žensk in otrok kot tudi za kulturno, socialno, pedagoško in drugo delo v korist žensk in družbe na splošno. Katolicanke so bile pred prvo vojno orga­nizirane v Kršcanski socialni zvezi. Prizadevale so si za vse ženske pravice, za napredno ženstvo, z izjemo vprašanj, ki so bila v pristojnosti Cerkve, npr. o zakonu, verski vzgoji mladine ipd. Žensko gibanje se je po prvi svetovni voj­ni razmahnilo in hkrati delilo po ideološki usmerjenosti. Na humanitarnem podrocju sta bili pomembni dve društvi, tj. Klub Primork (1920)109 in Kolo ju­goslovanskih sester (1921). Prvo je pomagalo primorskim študentom, kultur­nim delavcem in pregnanim Primorcem v Ljubljani ter tistim, ki so ostali na Primorskem. Pomagalo je Slovencem na zasedenih ozemljih, žrtvam vojne, prirejalo »ferialne« kolonije za bolne in slabotne otroke na Gorenjskem, Do-lenjskem in na Krku. Delovalo je na kulturnem, humanitarnem in obramb­nem podrocju.110 V poglavju Slovenke v tujih državah, ki ga je za Slovensko ženo napisala Govekarjeva, je bil najvecji del posvecen ženskam v Združenih državah Amerike, obširno je pisala o ženskah in dekletih v Aleksandriji, le bežno pa o Slovenkah v Nemciji oziroma Vestfaliji. Podatke za evropski pro-stor je Govekarjeva dobila iz porocila, katerega avtor ni znan. Za Vestfal­ke je razlagala, da so bile to rudarske žene, ki so doma gospodinjile. Vdove so si našle zaslužek pri rudnikih, zlasti s snaženjem. Tudi po šolah, cerkvah in uradih so bile zaposlene kot snažilke. Boljše življenje so imele po njenem mnenju žene bivših rudarjev, ki so si toliko opomogli, da so se lotili kakšne obrti, npr. rokodelstva, gostinstva in trgovine. Hcerke slovenskih roditeljev so se po vecini porocale z rudarji, »a tudi z druge vrste možmi«. Dekleta so bila po razlicnih službah, mnoge so bile tudi na podeželju. Tudi v Vestfaliji in Porenju so domacini v službo radi jemali Slovenke, saj so bile poštene, snažne in marljive. V javnosti niso delovale, razen v okviru bratovšcin živega rožne­ga venca, kjer se je odvijalo tudi družabno in podporno življenje, vendar v nekako bolj zaprtih krogih. V odborih teh društev so bile samo ženske in go-vorile so med seboj slovensko. Porocevalec jih je pohvalil, ker so ostale zveste svojemu narodu, in izrazil obžalovanje, ker niso imele slovenskih šol. Nekaj 109 Podobno kot na Koroškem se je leta 1920 na Primorskem razvilo žensko gibanje z imenom Klub Primork. Primorke so skrbele za mladino, da se ne bi potujcila. Izobraževale so jo v slovenskem jeziku, skrbele za brezplacno prehrano in bivanje v casu študija pri ljubljanskih družinah. Glej: http//:www.ds-rs.si?q=civilna_druzba/rastoca_knjiga/prispevki/Ziberna (4. 5. 2012). 110 Budna Kodric, Žensko gibanje na Slovenskem: 17-27. Slovenk je bilo tudi v Parizu. V modnem oddelku pariškega Louvra je kot vodja delovala Ljubljancanka Vida Košmerl, v ateljeju ene najvecjih pariških modnih hiš, Maison Chanel, pa je vec let delala Ivana Sirk. Kot je zakljucil porocevalec: »Gotovo so naše rojakinje tudi še po drugih državah, le da, žal, nimamo o njih porocil.«111 SElitvEni programi in mladina Aprila 1931 je Kazimir Zakrajšek vabil na prvi redni sestanek Slovenske­ga izseljeniškega sveta, na katerem naj bi govorili o izseljenskem programu. Menil je, da je izseljenstvo lahko tudi velika korist za posameznika in druži­ne, hkrati pa ga je oznacil za nujno zlo. Uvidel je, da ne morejo vsi oditi v iz­seljenstvo oziroma ostati doma. Izseljenski duhovniki iz Francije, Nizozem­ske, Nemcije in Belgije so se na Zakrajškovo povabilo 23. junija 1932 zbrali v Luksemburgu, kjer so razpravljali o vzgoji otrok, izseljenskih uciteljih in o usmerjenosti izseljenskih društev. Oster je bil duhovnik Anton Merkun, ki je med slabimi posledicami izseljevanja izpostavljal versko in moralno škodo, nastalo tudi zaradi drugovercev in brezvercev, branja slabih knjig in glasil, vdajanja pijaci in »Veneri«, kar je bil strup za domaco faro in družine. Zaradi izseljevanja so se razbijale družine, matere same niso mogle vzgajati svojih otrok. Kjer ni bilo oceta, je manjkala glava družine. Tudi za ljubezen je Merkun menil, da se rada ohladi, celo ugasne, da žena doma lahko zaide in »pade«, mož pa v tujini postane nezvest. V izseljenstvu je videl veliko na­rodno škodo in otroci drugega rodu so bili po njegovem mnenju že potujce­ni, postali so Americani, Argentinci, Francozi in drugi. Oster je bil tudi do žensk. Glede skrbi za izseljence je Merkun naštel troje: ohranjanje vere in mo­rale, ohranjanje slovenskega jezika in skrb za gospodarstvo. In kdo naj bi ure-sniceval te cilje? Navedel jih je takole: Cerkev, država, Banovinski izseljeniški urad, družina izseljenca, šola, prosvetna društva, Družba sv. Rafaela, Koledar Družbe sv. Mohorja in še drugi. Posebno pozornost je posvecal družini. Do­maci naj bi za izseljenca pogosto molili, svetoval je, naj mu velikokrat pišejo in zanj narocijo katoliška glasila in družinsko pristopijo k Družbi sv. Rafaela. Izpostavil je vlogo šole. Predlagal je vec sestavkov o izseljencih v šolski ci-tanki, pri zemljepisu, zaželel si je videti seznam glavnih izseljenskih kolonij, oznako obdobja velikih selitev in življenjepise slavnih mož, npr. Friderika Barage. O izseljencih ne bi ucili samo v osnovnih šolah, ampak tudi na sre­dnjih in trgovskih šolah. In kar je nekaj novega, zapisal je, naj bo visoki šoli 111 Slovenska žena. (vseucilišcu) prepušceno znanstveno preucevanje slovenskega izseljenstva.112 Velik pomen je dajal knjigi. Zato je bil pobudnik tega, da bi se pri Družbi sv. Rafaela ali Prosvetni zvezi ustanovila Centralna izseljeniška knjižnica, ki bi zbirala stare in nove knjige ter jih pošiljala izseljenskim društvom po sve­tu. Predvidel je celo, da bi se knjige po hitrih komunikacijskih zvezah proti odškodnini tudi posojale. Pri Prosvetni zvezi bi se po njegovem nacrtu usta­novila Izseljeniška prosvetna zveza, ki bi skrbela za ustanavljanje katoliških prosvetnih društev v izseljenskih kolonijah, jih zalagala s pravili, opravilniki in poslovnimi knjigami ter jih vodila in združevala v zvezo. Razmišljal je tudi o ohranjanju arhivskega in drugega gradiva in predlagal ustanovitev izselje­niškega ali delavskega muzeja v Ljubljani.113 Družba sv. Rafaela je Izseljeniškemu svetu predložila izseljenski naro­dni program (1931). Glede izseljenske problematike je ta program še vedno temeljil na stališcu, da je izseljevanje zlo. Med programskimi zahtevami so bile naštete tudi zadeve, ki so bile vezane na otroke in mladino. V skrbi za ohranjanje narodnosti je bila na prvem mestu zapisana zahteva po slovenskih šolah (vsaj vecernih), casopisih, knjižnicah, igrah, društvih, predavanjih ter obiskih naselbin (kolonij), izpostavljena pa je bila tudi vloga pevcev, umetni­kov, glasbenikov, pevskih društev ter shodov in manifestacij, izletov v domo-vino, kjer bi izseljence docakali s slovesnimi sprejemi itd. Z moralnega vidika so se avtorji programa zavzeli, da gredo dekleta za fanti v izseljenstvo in žene za možmi. Fantom bi se omogocile poroke s Slovenkami in olajšal bi se jim povratek v domovino. V nadaljevanju programa so bile izpostavljene koristi izseljevanja za posameznika, družino in državo. Zavzeli so se za ohranitev zvez med družinskimi clani, da se popišejo izseljenci, med drugim izseljen­ske šole, da prihaja do izletov v domovino in z otroškimi kolonijami na poci­tnice domov. Velik poudarek je bil na t. i. izseljenski nedelji, ki bi povezovala razdružene družine s pomocjo pisem. Ideja o tem je bila stara dve leti in se je ohranila do konca prve Jugoslavije.114 Katoliški izseljenci iz Argentine so leta 1935 poslali v Ljubljano spome­nico in programske zamisli, vezane na otroke in mladostnike. Izseljenski otroci so se odtujevali že z rojstvom, saj je vecina držav v njih rojene kljub morebitnemu nezadovoljstvu maticnega okolja smatrala za svoje državljane. Cim so stopili v šolo, se je njihovo odtujevanje nadaljevalo. Splošnega o Jugo­slaviji so vedeli malo, lepega še manj. Ocenjevali so, da tretjina šoloobvezne slovenske mladine ne more ne prebrati in ne razumeti niti preprostega slo­ 112 Drnovšek, Pravnik Ivan Tomšic: 589-602. 113 Drnovšek, Rakrana: 163-170. 114 Izseljeniški vestnik: za pouk našemu narodu: 4, 17-19, 36-38. venskega stavka. Vprašanje izseljenske mladine so imeli za pomembno, hkra-ti pa so se spraševali, zakaj je bila mladina drugih narodov bolj zavedna. Pri tem so omenili Nemce, Angleže, Irce, izseljence v Severni Ameriki, Poljake, Cehoslovake in celo Japonce.115 Posebno pozornost so argentinski katoliški izseljenci posvetili šolskemu pouku in pri tem izpostavili vlogo slovenskih šolskih sester, ki so npr. v Združenih državah Amerike dobro opravljale svo­je poslanstvo. Pohvalili so tudi glasilo Duhovno življenje, ki je otrokom pri­našalo tedensko rubriko Naš mladi rod. Cudili so se, da se domovina še ni domislila, da bi izdajala mladinski list, ki bi bil izjemnega pomena pri delu na šolskih tecajih. Argentinski Slovenci so se zavzeli za pocitniške kolonije jugoslovanskih otrok v domovini, kar bi bilo boljše, oziroma v tujini (pred ocmi so imeli Argentino), kar bi bilo cenejše in marsikdaj edino izvedljivo. Pocitniške kolonije so priporocali zaradi ucenja ali ohranjanja jezika in zara­di odrašcanja otrok brez verskega pouka in brez zakramentov. Zavedali so se pomena kulturnega dela med izseljenci, namenjenega otrokom. Zaželeli so si prenosno, vendar dobro opremljeno slovensko marionetno gledališce z gla­sovno in jezikovno dobro podkovanimi igralci. To je svetovala tudi mesecna revija Ljudski oder. Zavzemali so se za gospodinjsko šolo za mlada dekleta, ki bi imela pomen tudi z nacionalnega vidika, saj bi vzgajala »slovenske ma-tere, ki so prve in glavne vzgojiteljice slovenske mladine in od katerih edino moremo v najvec slucajih pricakovati resnicno uspešne slovenske vzgoje«.116 Mariborske šolske sestre so v San Antoniu in Buenos Airesu že osnovale gospodinjsko šolo. Izseljenci so prosili jugoslovansko vlado, da jim pri tem pomaga.117 Po mnenju društva Tabor v Buenos Airesu je vlada podprla usta­navljanje katoliških šol. Zavedali so se, da izseljenskega narašcaja ne bodo ohranili, ce ne bodo vplivali na njegovo vzgojo. Šola je bila pravo mesto za to. Zavzeli so se, da v vseh vecjih izseljenskih naselbinah ustanovijo narodne šole. Ce tega ne bi bilo mogoce izvesti, naj bi podprli izseljenske organizacije, ki so že dotlej skrbele za vzgojo mladine, tako da so vzdrževale šole in tecaje za poucevanje maternega jezika. Veckrat so izpostavili pomen duhovnika kot vezi med domovino in izseljenci.118 Na prvem slovenskem izseljenskem kongresu v Ljubljani julija 1935 so sprejeli resolucijo z naslovom Narodna vzgoja izseljenske mladine. Obsegala je naslednje tocke: 115 I. slovenski izseljenski kongres: 105-107. 116 Prav tam: 116-118. 117 Prav tam: 118-119. 118 Prav tam: 125-126. • Ohranitev izseljenske mladine je v interesu države in naroda, ce že ne po jeziku, pa vsaj po duhu. Otroke prvega rodu izseljencev se je zakonsko smatralo za jugoslovanske državljane, od tod dolžnost države, da skrbi za pouk teh otrok v maternem jeziku povsod tam, kjer izseljenci sami niso mogli poskrbeti za to. • Posledicno se zahteva, da vlada in banska uprava dvigneta financno po­stavko za materialno podporo duhovnikom in uciteljem med izseljenci, hkrati pa naj bi bila zagotovljena tudi potrebna ucna sredstva. • V vsako vecjo naselbino (kolonijo) ali središce naj se pošlje izseljenski ucitelj. • Prosvetno ministrstvo naj doseže dogovor z Ministrstvom za socialno politiko, da se sestavita poseben pravilnik in ucni nacrt za ucitelje. Uci­telji naj bodo podrejeni izseljenskemu oddelku Ministrstva za socialno politiko. Vsi ti ucitelji naj dobivajo toliko place, kolikor jo dobiva ucitelj­stvo države, v kateri delujejo. • Delovanje izseljenskega ucitelja je mogoce le v povezavi z izseljenskim duhovnikom, saj je pouk v narodnem jeziku marsikje dovoljen samo na podlagi verouka. Zato naj se pošljejo na tuje samo ucitelji, ki so verni oziroma aktivni v verskem življenju. • Za pouk slovenšcine in domoznanstva naj Ministrstvo za socialno po­litiko na svoje stroške izda Abecednik, Katekizem, Zgodovino in zemlje­pisni opis Jugoslavije s slikami. Vse te knjige naj bodo v dveh jezikih, v slovenšcini in v jeziku okolja, ki ga otroci obvladajo, tj. v anglešcini, nemšcini, nizozemšcini, francošcini, španšcini in portugalšcini. • Za ucitelja Janka Jankovica v Franciji se zaprosi Prosvetno ministrstvo, da se ga takoj nastavi, kot je bilo to v primeru Svatopluka Stovicka v Bel-giji, tj. s polno placo in vštetimi službenimi leti.119 Jugoslovanski rudarji iz Waterscheija v Belgiji so na kongresu prosili, da se poskrbi za mlade, da se ne bi odtujili narodu in državi, in za primerjavo, kako ravnajo drugi, omenili Italijo. Kot so povedali, italijanskim otrokom v izseljenstvu vzdržujejo šole, z ocetovsko ljubeznijo skrbijo za vse potrebno, za obleko, knjige, hrano in še avto imajo na razpolago, da se oddaljeni vozijo v šolo in domov.120 Društvi jugoslovanskih rudarjev iz krajev Tucquegnieux in Anderny-Marine v Franciji sta prosili za duhovnike in ucitelje. Rekli so, da bi morali uživali enake pravice kot Poljaki in Italijani glede rent, pokojnin in obcinskih podpor za male otroke. Mladina da ne zna srbohrvaško, kar 119 I. slovenski izseljenski kongres v Ljubljani: 33-34. 120 Prav tam: 128. so omenjali kot oviro v sporazumevanju s konzulatom. Potrdili pa so, da so hkrati zavedni Slovenci in Jugoslovani.121 Jugoslovansko podporno društvo sv. Barbare iz Freyming-Merlebacha je na kratko prosilo, da ce jim že ne mo-rejo poslati dobrega duhovnika, naj jim vsaj pošljejo nepristranskega ucitelja. In še, naj se doseže podpora izseljencem ob rojstvu otroka, kakor so jo imeli Italijani in Poljaki in tudi drugi narodi.122 Podpisana društva slovenskih iz­seljencev v Habinghorstu, Holthausnu in Suderwichu v Nemciji so opozorila na žalosten gmotni položaj izseljenskih družin, zlasti tistih z vecjim številom clanov. Po tedanji uredbi je brezposelni oce dobival podporo samo za štiri otroke.123 (SlovEnSka) izSElJEnSka zbornica in mladi Ustanavljanju slovenske Izseljenske zbornice leta 1938 so prisostvovale predstavnice ameriških Slovenk z Marie Prisland na celu (Slovenska ženska zveza). Med drugim so prosile, da bi se z ustreznimi vladnimi podporami slovensko-ameriški mladini omogocilo priti v vecjem številu na pocitnice v domovino in obratno, da bi mladina iz Slovenije prihajala v Združene dr­žave Amerike, »da bi prišlo do skupne prepojitve z ljubeznijo do domovine in navdušenosti za slovensko narodnost«, hkrati pa bi slovenska mladina v Združenih državah Amerike spoznala veliki svet in bi s spoznanji ameriške­ga življenja in tempa obogatila domace življenje.124 Zbornica je imela devet odsekov, tj. statisticnega, verskega, kulturnega, propagandnega, socialnega, izseljenski muzej in arhiv, gospodarskega, sezonsko delavstvo in diasporo. V okviru novega propagandnega odseka (slovenske)125 Izseljenske zbor-nice (1938), ki ga je vodil Jože Premrov, je bil mocan poudarek na delu z mla­dino. Na prvem mestu je Premrov izpostavil potrebo, da se slovenska mla­dina v okviru šol »zainteresira za problematiko izseljenstva«. Sklicujoc se na prakso drugih narodov - ne pove, katerih - je zaprosil Prosvetno ministrstvo za uvedbo obveznega pouka o izseljenstvu, vsaj eno uro na teden. V šolska berila bi se uvedlo poglavje o slovenskem izseljenstvu. Izseljenska mladina naj bi dobila priložnost, da bi redno vsako leto obiskovala domovino, zlasti slovenske šole, kar bi izseljenski mladini dalo obcutek »nove ljubezni do slo­venskega naroda, jezika in pesmi«. In celo vec: povecati bi se moralo število 121 Prav tam: 129-133. 122 Prav tam: 143-144. 123 Prav tam: 134. 124 Izseljenski zbornik Izseljenske zbornice v Ljubljani: 23-24, 30-31. 125 Enako kot za AZU (Akademija znanosti in umetnosti) je veljalo za Izseljensko zbornico. Tudi ta ni smela imeti oznake slovenska. obiskov izseljencev, ki bi tako dobili cim boljše vtise, širili ljubezen in na­rodno zavest med tistimi deli izseljenstva, »ki so že utonil v tujih narodno­stnih vodah«. Premrov se je zavedal pomena casopisja, ljubljanskega radia in kratkovalovne postaje v Beogradu, ki bi pripravljala vecerne oddaje. Te bi organizirale šole. Uporabljale bi se serije skiopticnih slik in filmov iz življenja izseljencev v domovini. Na izseljenskih akademijah bi, kot je zapisal, širili »primerno ctivo, brošure in knjige o naši krvi v tujini«. Šolski odsek pri Izseljenski zbornici je vodila neumorna uciteljica Juli-jana Šušteršic. Za temeljni cilj si je zadala pritegniti mladino v domovini k delu za izseljensko mladino. Mladina doma naj bi vzpostavila tesne stike z mladino v tujini, da bi ta tako poglobila smisel za materni jezik, za domovino in »za vse, kar je našega«. Kot uciteljica je nazorno predstavila svojih dvanajst smernic bodocega dela: • Mladina po šolah doma naj se organizira v izseljenskih odsekih; pravil­nik je izdelan, ni pa še bil potrjen od oblasti. • V vsakem odseku se doloci izseljenska kolonija, v kateri je najvec rojakov iz okraja šole; s kolonijo bi imeli dopisne stike, pošiljali bi slike in poro-cali o zanimivostih iz domacega kraja. • Vsaka izseljenska kolonija in izseljenska šola mora imeti stik z domovino. • Izseljenski mladini se mora omogociti obiskovanje slovenskega pouka, zato se mora povecati število uciteljev med izseljenci; tem je potrebno urediti financni položaj in redno prejemanje plac. • Vsako leto bi moralo priti na pocitnice v domovino vsaj nekaj otrok, nuditi bi jim bilo treba brezplacno pot, vso oskrbo in pouk materinšcine; za pocitniško kolonijo bi se odbralo po nekaj otrok iz vsake izseljenske naselbine, ki bi se vracali kot mladi prosvetni delavci na delo med tova­riše na tujem. • V naselbinah, iz katerih otroci ne bi mogli obiskati domovine, bi prire­dili pocitniške tecaje za pouk slovenskega jezika in domoznanstva; v te tecaje bi se pritegnilo otroke iz vseh bližnjih naselbin. • Za voditelje teh tecajev bi se izbrale najboljše ucne moci, s popolno pre­danostjo delu z otroki; potreben bi bil dolocen tecaj v domovini, kjer bi skupaj pregledali ucno snov in dolocili obliko predavanj te snovi, ki bi bila za izseljensko mladino najlažja. • Vsaki naselbini bi skušali poslati vsaj nekaj mladinskih knjig in revij; po možnosti bi pod vodstvom izseljenskih uciteljev organizirali potujoce knjižnice za mladino. • Za pouk izseljenske mladine bi se izdelala ucna knjiga slovenšcine in domoznanstva za nižjo in višjo stopnjo. • Sposobne izseljenske otroke bi morali šolati v domovini, da bi se v njej pripravili za delo med izseljenskimi rojaki. • Mladino v domovini bi seznanili z vsemi vprašanji t. i. izseljenskega problema in z vsemi težavami izseljencev; v izseljenski reviji (mišljen je Izseljenski vestnik) se morajo stalno objavljati porocila o delu in življenju izseljenske mladine, kar velja tudi za dnevno casopisje v Sloveniji, in nu-diti se mora možnost objavljanja o delu mladine tako doma kot po svetu. • V Mladinskem skladu bi se zbirali denarni prispevki med mladino, zla­sti v casu izseljenskega tedna, da bi omogocili otrokom pot v domovino. Resolucija uciteljice Šušteršiceve je bila sprejeta.126 notranJa diaSpora Kot notranjo diasporo so opredeljevali zapušcanje »ožje domovine«, tj. iskanje dela in kruha v neslovenskih pokrajinah skupne države. Menili so, da to niso bili »izseljenci v pravem pomenu besede«. Zavedali pa so se, da je potrebna skrb tudi zanje. Nekateri so iz Slovenije odšli, mnogi – predvsem iz slovenskih krajev onstran državne meje – pa so v Slovenijo oziroma Jugo­slavijo prišli in v njej našli zatocišce. To so bili predvsem primorski begunci. Še leta 1939 niso vedeli, koliko Slovencev se je razpršilo po vsej državi. Na splošno se je vedelo, da so v Beogradu, Zagrebu, Sarajevu itd., kamor so odšli na lastno pobudo. Vedelo se je, da so ustanavljali slovenska kulturna društva, vendar natancnega pregleda nad njimi niso imeli. Še manj so vedeli, kaj delajo in kako žive. Poznavalci so trdili, da je v vsej državi izven Dravske banovine živelo okrog 100.000 Slovencev. Ocenjevali so, da je v Beogradu od 18.000 do 20.000 Slovencev, omenjeni pa sta bili dve društvi, to sta Slovensko prosvetno društvo in Društvo Slovencev.127 V okviru ustanovne Izseljenske zbornice (1938) je o »diaspori« sprego­voril Kocmur, referent za Slovence v drugih delih Jugoslavije. To so bili delav­ci, rudarji po srbskih rudnikih, delavci v tovarnah, slovenski kolonisti v južni Srbiji, slovenski Primorci, slovenske služkinje in še kdo. Slovenski otroci niso imeli šol, niti ene ure slovenskega pouka, ceprav so, gledano reciprocno, v Sloveniji imeli po šolah in v vseh razredih nekaj ur pouka srbšcine tedensko. Zato, je ugotovil Kocmur, so slovenski otroci v južni Srbiji hitreje pozabljali materni jezik, Cerkev pa je opozarjala še na nevarnost za katoliško versko življenje. Izseljenska zbornica je v zvezi s tem oblikovala nekaj zahtev. Prvic, na prosvetno ministrstvo so poslali zahtevo, da se slovenskim otrokom v di­ 126 Izseljenski zbornik Izseljenske zbornice v Ljubljani: 34-35. 127 Kuhar, Naše izseljensko vprašanje: 533. aspori nudi toliko slovenskega pouka, da bodo dobro obvladali svoj materni jezik. Drugic, na notranje ministrstvo so naslovili zahtevo, da se »slovenskim primorskim naseljencem« prizna pravica do jugoslovanskega državljanstva. Ugotavljali so, da so slovenski izseljenci izpostavljeni stalnim šikaniranjem »krajevnih oblastnikov« in pravoslavnim pritiskom, zato so poudarili, da se mora nacelo o enakopravnosti ver spoštovati tudi za katoliške verske pripa­dnike v Srbiji. Po navedenih podatkih je bilo v Srbiji (brez Beograda) nad 1000 slovenskih otrok brez vsakega pouka slovenskega jezika in »malo manj tudi brez katoliškega verouka v svojem jeziku.« Od Dravske banovine so zah­tevali, da se vzpostavi fond za potujocega ucitelja in za potujocega slovenske­ga duhovnika za Srbijo. Beograjsko vlado so opozorili na gospodarske težave slovenskih kolonistov v južni Srbiji, saj tam niso imeli niti vprežne živine niti modernega poljedelskega orodja za obdelavo zemlje. Pripravljeni so bili na kultiviranje in pospeševanje tamkajšnjega gospodarstva, ce bi dobili držav-no pomoc. Vedno vec je bilo pritožb slovenskih kolonistov, zlasti s Kosovega polja, iz Bistrenice in Moran, da so bili protizakonito prikrajšani pri delitvi zemlje. Zborovalci na ustanovnem zasedanju Izseljenske zbornice v Ljubljani so prosili beograjsko kmetijsko ministrstvo, da jim omogoci kompaktno na­selitev, »da ne bodo naši ljudje prisiljeni seliti se v druge države«.128 K besedi se je priglasil Viktor Zakrajšek, župnik v Janjevu, ki je kriticno omenil, da tovrstne resolucije ne bodo nic zalegle.129 Omenili so tudi slovenske vojake, orožnike in financnike, ki so bili na zacasnem delu v »tujini«. Branko Dorcic, ravnatelj semenišca v Prizrenu, je opozoril na njihovo razpršenost, kar je ovi­ralo versko delo, npr. ob krstu otroka. Omenjena je bila tudi skrb za dekleta, kuharice, hišne in pestunje. Nevarnost je videl v porokah z drugoverci, ki jih ni bilo malo. Opozarjal je na pogoste samomore in prostitucijo. Omenjal je izseljence iz Primorske, ki so živeli družinsko življenje na takratnem Kosovu, v Uroševcu, in Bistrenici. Na slabšem so bili, kot je poudaril Dorcic, otroci, ki so živeli tam, kjer ni bilo Cerkve ali katoliškega duhovnika. Vse je bilo odvi­sno od staršev; ce so bili ti »dobri«, je še šlo, drugace pa so se otroci katoliški Cerkvi odtujili. Redko je mednje prihajal potujoci katoliški duhovnik, ki je govoril v latinšcini, cerkve znotraj pa so redko videli. Posebno otroci, katerih starši so bili dlje casa v diaspori, npr. na kaki obmejni žandarmerijski postaji, so bili v najvecji nevarnosti, da postanejo versko brezbrižni. V nevarnosti so bila tudi dekleta. »Dekleta naj bi se nikoli ne pošiljala kar tako po svetu,« je omenil Dorcic. Župnim uradom doma je predlagal, naj pošljejo obvestilo žu­ 128 Izseljenski zbornik Izseljenske zbornice v Ljubljani: 37-38. 129 AS 74, a. e. 1334, š. 12: 6. pnemu uradu, kamor je prišel izseljenec. Za otroke v najhujši diaspori je videl rešitev le v ustanovitvi vzgojnih ustanov za šolarje v ljudski šoli. Za decke bi bil nacrt takoj izvedljiv, ce bi se le našla denarna sredstva, saj so bili v Urošev-cu salezijanci.130 Sicer pa je ugotavljal, da mnogi že po dveh mesecih bivanja ne obvladajo vec maternega jezika. Menil je, da je v diaspori zrasla mladina za Slovence jezikovno popolnoma izgubljena. Rešila bi se le s povratkom staršev v Slovenijo ali vsaj s prihajanjem slovenskih otrok na pocitnice v slovenske planine. Samo pošiljanje knjig je bilo po njegovem mnenju premalo ucinko­vito, saj se je vedelo, da mladina malo bere, zlasti še, ce težje razume slovenski jezik. Kjer je bilo vec Slovencev na kupu, bi se morda še dalo kaj narediti; kot zgled je Dorcic omenil verouk v slovenšcini v Ivjem. Ce bi se ustanovilo kako slovensko prosvetno društvo, bi bilo po njegovem mnenju to gotovo velikega pomena. Pri tem mu je šlo seveda predvsem za zašcito katolištva.131 V okviru državne izseljenske politike so glede notranjih selitev že v casu izbruha vojne nacrtovali razlicne poteze. Tako bi morala svoj del naloge v okviru državne izseljenske politike prevzeti tudi Slovenija. Za preprecevanje izseljevanja bi bilo potrebno, da bi se banovina lotila javnih del v tistih krajih, kjer je bilo izseljevanje najbolj perece. Izdelati bi morali nacrte za notranjo kolonizacijo, da bi slovenski izseljenci odhajali iz Slovenije samo v dolocene kraje Jugosla­vije, kjer bi mogli živeti v bolj ali manj strnjenih naselbinah.132 »dobro ctivo za našE izSElJEncE« Knjiga je imela v izseljenskem prostoru velik pomen tako za odrasle kot za mladino in otroke. Že leta 1929 je Kazimir Zakrajšek prepriceval komi­sarja oblastne samouprave v Ljubljani, da bi bilo potrebno širiti dobro berilo med izseljenci, da bi se vzgojila mladina in da bi vzdrževali odrasle v dobrem moralnem in verskem življenju, vzbujali narodno zavest in ukoreninjali lju­bezen do domovine. Vinko Zor, tajnik Prosvetne zveze,133 je predlagal, da se v letu 1930 izseljencem odpošljejo naslednja glasila in knjige: Slovenec (nedelj-ska izdaja), Domoljub, Mladika, Naš dom, Vestnik Prosvetne zveze, Mladost, Vigred, Bogoljub, knjige Mohorjeve družbe, leposlovne knjige, note in pesma-rice ter koledarcki.134 Banska uprava je zacela zbirati knjige za izseljence in to oznacila za pomembno kulturno nalogo. Podobna dejavnost se je odvijala tudi pri Družbi sv. Mohorja. Tam so ustanovili t. i. slovenski kulturni dinar, 130 Prav tam: 8-9. 131 Prav tam: 9-10. 132 Kuhar, Naše izseljensko vprašanje: 535. 133 Vinko Zor (1892-1964), prosvetni delavec. 134 AS 74, a. e. 1195, š. 11. Prispevek za stroške pisarn izseljencev. namenjen za knjige izseljencem. Leta 1936 so Mohorjani zbrali 6060 dinarjev. Družba je lahko nabavila in odposlala knjige 303 osebam, skupaj 1515 knjig v Argentino, Francijo, Nemcijo, v Beograd in Skopje. Knjige so zbirali tudi pri Rafaelovi družbi.135 V akciji z naslovom Knjige za vzgojo naših izseljencev so na Izseljenskem referatu leta 1935 zbrali kar 700 šolskih knjig ter vec kot 250 zabavnih in vzgojnih knjig, ki so jih namenili odraslim in otrokom. Poslali so jih v Argentino, Belgijo, Brazilijo, Francijo, na Nizozemsko in v Nemcijo.136 Knjige so obicajno pošiljali preko Rafaelove družbe. Na kratko se ustavimo še pri že omenjenem Vinku Zoru. Po klasicni gimnaziji, ki jo je obiskoval v Šentvidu nad Ljubljano (1905-1913), in bogo­slovnem študiju (1913-1916) je bil leta 1916 posvecen za duhovnika. Od leta 1924 je bil placani uradnik Prosvetne zveze v Ljubljani, od 1926 tajnik in v letih 1926-1941 urednik Vestnika Prosvetne zveze. Imel je posluh za uvajanje tehnicnih pripomockov v ljudskoprosvetno delo, npr. kinoprojektorjev, ski-optikonov (zbral je najvecjo zbirko diapozitivov v državi), radijskega oddaj­nika, ki ga je Prosvetna zveza leta 1928 dobila v najem za 15 let. Organiziral je tecaje in prosvetne vecere z izbranimi predavatelji, prirejal izlete doma in na tujem ter napisal vrsto clankov, npr. Naše prosvetno delo (1927), Katoliška prosvetna organizacija v Nemciji (1938), Prosveta in naš radio (1938) in Pri­rocni katalog Prosvetne zveze (1929, 1940).137 V okviru tiskovnega odseka Rafaelove družbe (TORD), oddelka za do­mace casopisje, je Julijana Šušteršic 19. februarja 1937 objavila clanek z na­slovom Izseljensko vprašanje in naše šole. Kot uciteljica na mešcanski šoli v Ljutomeru se je lotila tudi prakticnih dejavnosti. S pomocjo ucenk in ucen­cev je zbrala lepo število mladinskih knjig, albumov, znamk, fotografij ipd. skoraj iz vse Slovenije. Pripravila je tudi žaro s slovensko prstjo. Zbrala je pisma za slovenske izseljenske otroke in vse poslala Rafaelovi družbi v Lju­bljani, ki je zbrano posredovala mladini v Nemcijo in Francijo. Pisala je tudi Rafaelovi družbi, in sicer pismo s predlogi glede vzgoje izseljenske mladine. V mislih je imela izdajo brošure o izseljencih, ki bi jo poslala na vse šole, da bi ucitelji iz nje crpali potrebno tematiko za predavanja v šolskih društvih. Rafaelova družba naj bi poslala otrokom v branje stare letnike Rafaela, pri cemer je Šušteršiceva dodala, da bi bila v omenjenem glasilu potrebna tudi ureditev koticka za mladino. Zavzemala se je za izseljensko mladino in, kot je zapisala, »naše izseljencke«. Šolsko mladino je želela seznanjati z izseljensko problematiko, ji »vcepljati ljubezen do njenih bratov, ki so odšli za kruhom v 135 AS 74, a. e. 390, š. 4. Casnikarsko porocilo št. 2. 136 AS 74, a. e. 271, š. 3. Knjige za vzgojo naših izseljencev. 137 Http://nl.ijs.si8080/fedora/get/sbl:4794/VIEW/ (26. 1. 2012). tujino«. Verjela je, da bi se glede tega dalo kaj narediti že v osnovnih šolah, še vec v mešcanskih in drugih srednjih šolah. Ob tem je zavzdihnila: »Koliko so drugi narodi v tem oziru pred nami!« Rafaelova družba je sprejela sklep, da bo njene predloge skušala uresniciti.138 pocitnikovanJE izSElJEnSkih otrok v domovini V obdobju prve Jugoslavije se je vzpostavil stik izseljenskih otrok in mla-dine z domovino, da bi mladi spoznali kraje svojih staršev in da bi »utrdili ljubezen«, kot so to imenovali, do domovine in države. Obstajali so nacrti, da bi izseljenska mladina prihajala v domovino staršev, domaca mladina pa naj bi jim vracala obiske v slovenskih priseljenskih naselbinah v zahodni Evro-pi. Po mnenju Jožeta Premrova bi bilo dobro, da bi prihajali tudi k rojakom na Koroško in v Primorje. Krepitev domovinske in državljanske zavesti je bila sestavni del pocitniških kolonij, s poudarkom na spoznavanju naravnih lepot, narodnih obicajev in noš, razvoja države, zlasti pa ohranjanju tesnih vezi z »brati« v domovini. Deloma so se organizatorji zgledovali pri Italijanih in Nemcih, saj so se pri obojih zavedali pomena ohranjanja in krepitve drža­vljanske vzgoje. Relativna bližina med obema prostoroma, to je evropskim priseljenskim in domacim, je omogocalo izvajanje kolonij ob podpori držav­nih in banovinskih oblasti ter diplomatskih predstavništev v tujini. Nikakor ne smemo podcenjevati iskrenih namenov organizatorjev pocitniških kolonij iz vrst slovenskih izseljenskih uciteljev in uciteljic ter vseh vzgojnih in dobro­delnih organizacij v Sloveniji in drugih delih države. Nedvomno je bila Kato­liška cerkev sestavni del tega. Otroci in mladina so se lahko ob obiskih nau­žili svežega gozdnega zraka ali se radostili ob kopanju na obalah Jadranskega morja. Velik del otrok je odšel tudi k sorodnikom, z namenom spoznati dom staršev, sorodnikov in njim novega okolja. Izpopolnjevanje v slovenskem je­ziku je bilo eno najpomembnejših ciljev organizatorjev pocitniških kolonij, pri cemer niso zanemarjali pogovornih stikov s sovrstniki v Sloveniji. Vsako potovanje je bilo za otroke in mladino posebno doživetje. Pa ven­dar, koliko so mladi res želeli obiskovati domovino, kar so poudarjali orga­nizatorji, ostaja odprto vprašanje. Neutrudni Jože Premrov je izpostavil, da mladi želijo stopiti na domaca tla in videti kraje svojih staršev. »Ali se jim bo ta želja izpolnila?« se je spraševal. Obracal se je na mlade doma in jim polagal v srce, naj jih razumejo in obcutijo »njihov bol«, pri tem pa kriticno oplazil oblastne vrhove, ki niso imeli dovolj posluha zanje. Nekako v duhu casa so se pri tem stalno ponavljale besede kot »naša kri«, »bol«, »pozabljenje«, »tujina« 138 AS 74, a. e. 389, š. 4. Casnikarsko porocilo št. 1. itd.139 Po eni strani so se bali stanja v Združenih državah Amerike, kjer so se soocali s slabšo slovensko kulturno in jezikovno stvarnostjo, saj je znanje jezika usihalo, po drugi pa so hvalili njihovo organiziranost na vseh podro-cjih (lastne cerkve, šole, domovi, podporna društva). Ameriška Slovenija naj bi bila razgibana na vseh podrocjih javnega in zasebnega delovanja, kar so priznavali tudi Americani sami, hkrati pa se je zavedal, da bosta slovenska beseda in pesem slej kot prej utihnili, zlasti še, ker ni bilo novega priliva iz domovine. V primerjavi s slovensko mladino, ki je bila rojena in je odrašcala v Združenih državah Amerike, je bilo pri otrocih in mladih v evropskih pri­seljenskih državah še upanje za ohranitev slovenstva, razen v primeru t. i. ve­stfalskih Slovencev, ki so imeli korenine že globoko vsajene v nemški prostor. Nemški duhovnik Božidar Tensundern je pripeljal odrasle na izlet v do-movino leta 1922, 1927 in 1935 ter otroke v letih 1928, 1931 in 1932. Odrasli izseljenci iz Francije so domovino obiskali leta 1932, leto dni kasneje iz sever-ne Francije.140 Ljubljanski škof Jeglic je leta 1921 prišel med vestfalske Slovence, da se je udeležil romanja po Marijini božji poti v Kevelaer (prvic je bil med njimi že leta 1909), leto dni kasneje pa so se vestfalski Slovenci odpravili na izlet v domovino; bilo jih je kar 650. S seboj so prinesli kip Matere božje, narejen iz vestfalskega premoga, na katerem je pisalo, naj Marija varuje vestfalske rudarje. Kip so postavili v cerkvi na Senovem pri Brestanici.141 Leta 1928 je Tensundern prvic pripeljal otroke iz Nemcije v Slovenijo. Svojim ucencem v gladbeški šoli je veckrat obljubil, da jih bo odpeljal v Slo­venijo, da bi se naucili slovenskega jezika. Pri slovenski organizaciji in reali­zaciji pocitnic vestfalskih Slovencev so mu pomagala nemška društva Lan­daufenthalt für Stadtkinder v Düsseldorfu, berlinski Caritas, jugoslovanski konzulat v Düsseldorfu, tajnik jugoslovanskega poslaništva v Berlinu Ivan Perne, župan Fran Vodopivec v Ljubljani in veliki župan Franc Schaubach v Mariboru, oba slovenska škofa in veliko drugih dobrotnikov v Nemciji in Jugoslaviji. 6. avgusta 1928 se je 250 slovenskih otrok iz Porurja s posebnim vlakom odpeljalo v domovino in 8. avgusta so srecno prispeli v Ljubljano (nemški otroci so se od slovenskih locili v Rosenheimu na Bavarskem in od­potovali v Innsbruck). Vsak otrok je okrog vratu nosil tablico z natancnim potnim nacrtom in legitimacijo, da se na dolgi poti ne bi izgubil. Za otroke 139 Premrov, Izseljenska citanka: 22; Drnovšek, Rakrana. 140 AS 74, a. e. 236, š. 3. Izseljenci iz Francije na obisku v domovini; AS 74 a. e. 255, š. 3. Izlet izseljencev iz Francije v domovino; AS 74, a. e. 226, š. 3. Porocilo o bivanju otrok slovenskih izseljencev iz Gladbecka v Jugoslaviji. 141 Tensundern, Vestfalski Slovenci: 28-33. so skrbeli duhovni svetnik Janez Kalan, gospod Koncilija, nemška skrbstvena sestra in osemnajst drugih odraslih oseb. Že na Jesenicah, kjer so prespali pri družinah, so bili lepo sprejeti, v Ljubljani pa jih je pozdravila tisocglava množica. Polovica otrok je pettedenske pocitnice preživljala pri sorodnikih, druga pri raznih dobrih ljudeh. Vrnili so se 12. septembra.142 Prvo skupinsko potovanje iz Nizozemske v Jugoslavijo je bilo 3. avgusta 1929. Skupina je bila deljena na 150 slovenskih otrok iz Nemcije in 50 otrok iz Nizozemske. Nekateri otroci so odšli na pocitnice k sorodnikom, nekateri so imeli brezplacno potovanje na Gorenjsko in na otok Korculo.143 Zgolj v nacrtih so ostala dogovarjanja o pocitniških kolonijah v letu 1931. Svoj program je februarja predstavil duhovnik Drago Oberžan. Izlet naj bi bil izpeljan od 1. do 31. avgusta. Vodil bi ga sam, otroke pa bi spremljalo od 10 do 20 slovenskih mater, ki bi nudile pomoc, in še nekaj deklet, ki bi na poti nadzirale otroke. V domovini so skrb zanje prevzele šolske sestre v Celju. Decki bi se naselili v Misijonski hiši pri sv. Jožefu nad Celjem, deklice v sta­novanju v Zavodu šolskih sester, Oberžan pa bi prevzel generalno nadzorstvo nad njimi v domovini. Pomagalo bi mu nekaj uciteljic, in sicer pri izletih, pogovorih z otroki, ucenju pesmi ipd. Za telesno oskrbo bi bile zadolžene že omenjene šolske sestre. Skratka, program je bil zastavljen, denarja za izvedbo pa ni bilo.144 Z organizacijo pocitnic je bilo ogromno dela, pomenile pa so tudi veliko odgovornost, saj je šlo za otroke in mladostnike. Dopisovanj med organiza­torji na eni in drugi strani je bilo veliko, marsikdaj so se širile nasprotujoce si informacije, spreminjali so se programi, cas potovanj in možnosti za bivanje. Krizni casi so zaradi stroškov potovanja še otežili namene organizatorjev. Kljub temu je uprava Dravske banovine, ki je aprila 1931 poslala dopis ge­neralnemu konzulu v Rotterdamu, menila, da bi letovanje dobro vplivalo na narodni in duševni razvoj mladine, vendar z zadržkom, da krizni casi zaradi splošne brezposelnosti, repatriacij in deportacij delavcev za izlete niso najbolj primerni. Hkrati je bila redukcija delavcev (odpušcanje z dela) mocna tudi v domovini. Kljub temu v dopisu banovine zasledimo nacrt, da bi organi­zirali enomesecno letovanje 250 slovenskih šoloobveznih otrok iz province Limburg, ki so se udeleževali šestnajstih šolskih tecajev. Kongregacija šolskih sester III. reda sv. Franciška v Celju je bila v avgustu pripravljena sprejeti 50 deklic. Uživale bi hrano, ki so jo imele gojenke, tj. zjutraj kavo ali mleko in žemljo, ob deseti uri kos kruha, opoldne juho, dve prikuhi in meso oziroma 142 Prav tam: 95-100. 143 Mulders, S trebuhom za kruhom: 97. 144 AS 74, a. e. 247, š. 3. Letovanje otrok iz Nizozemske. mocnato jed, ob štirinajsti uri kruh, kavo, mleko ali sadje, zvecer pa še dve jedi.145 Iz dopisa Jugoslovanskega poslaništva v Düsseldorfu, poslanega maja 1931, je razvidno, da je Jugoslovanski izseljeniški odbor za Nemcijo želel organizirati letovanje otrok izseljencev. Cilji bi bili zdravstvena nega otrok, spoznavanje domovine in njenih lepot, narodnih obicajev in noš, izpopol­njevanje v narodnih jezikih in stiki z domovino. V poštev so prišli otroci od 8. do 16. leta starosti, in sicer samo tisti, ki so imeli v Jugoslaviji sorodnike in znance, ki bi jim zagotovili bivanje in hrano. Zaradi krize so se organizatorji zavzeli za olajšave, npr. Reichszentrale Landaufenthalt für Stadtkinder E. V. Berlin so prosili, da jim organizira brezplacen prevoz in hrano za izletnike skozi Nemcijo in olajšave glede tranzitnega potovanja preko Avstrije. Šlo naj bi za otroke, ki so bili siromašni in potrebni zdravstvene nege, kot tudi otro­ke, ki niso imeli rodbinskih zvez v Jugoslaviji. Za vse te se je Odbor zavzel za brezplacno stanovanje in hrano v otroških zdravilišcih in domovih, na morju ali v hribih. Pokroviteljica je bila žena generalnega konzula Markovica, po­magali pa so ji domace oblasti, Narodna zašcita in Rdeci križ. Pripotovalo je kar 200 otrok, 40 iz Nizozemske, 160 iz Nemcije. Konzul Berislav Deželic je bil v svojem zapisu o tem skromen, saj je šlo za organizirano skupno letova­nje otrok iz Nemcije in Nizozemske. Trajalo je od 3. avgusta do 7. septembra. Organizatorji so se zavzeli za brezplacen prevoz in prehrano na poti. Otroci so dobili rdece izkaznice, ki so veljale kot vozna karta z vlakom v obe strani. Z njimi je bil tudi nemški zdravnik. Z istim transportom je iz Nemcije na Tirol-sko odšlo 800 nemških otrok, starih od 8 do 16 let. Vodila sta jih duhovnika Tensundern in Oberžan, otroci pa so se vrnili pod vodstvom düsseldorfskega konzula Berislava Deželica. Da bi se naucila slovenšcine, sta z njimi v Sloveni­jo odšla Gerra van den Boogaard iz Nizozemske in Herman Kotar iz Reklin­ghausna v Nemciji. Vsi so si ogledali Bled. Do Ljubljane je bil vlakovni tran­sport kompleten, zatem pa so se otroci razdelili v skupine, ki so odšle proti Mariboru, Kamniku, Novemu mestu, Rakeku in Zagrebu. Del otrok je odšel k skrbnikom, del k sorodnikom in znancem, druge pa sta prevzela Rdeci križ in Narodna zaštita v Zagrebu. Kar 75 otrok je odšlo na Korculo, 20 jih je osta-lo v Ljubljani. S skupino otrok v Polhovem Gradcu so imeli težave, ki so jih organizatorji pripisali nezadovoljstvu in kapricam »mladih letovišcarjev«.146 Po vrnitvi v Nemcijo so priredili nekaj predavanj o izletu ter stanju v Jugosla­viji, kar je bila seveda turisticna propaganda za nemško javnost. 145 Prav tam. 146 AS 74, a. e. 235, š. 3. Letovanje otrok iz Nemcije in Nizozemske; AS 74, a. e. 247, š. 3. Leto­vanje otrok iz Nizozemske; Deželic: Jugoslovenska emigracija u Njemajckoj: 151-152. Božidar Tensundern je leta 1932 v Jugoslavijo pripeljal 180 nemških gi­mnazijcev, da bi tudi nemška srednješolska mladina spoznala njene lepote. Spremljalo jih je pet nemških duhovnikov. Stanovanje in hrano so dobili pri nemških družinah v Banatu in Backi. V Jugoslaviji so ostali pet tednov. Tudi oni so najprej obiskali Brezje in Bled in se sprehodili po Ljubljani. Zatem so se odpeljali proti Novemu Sadu. Obiskali so Beograd, kjer jih je sprejel nemški odposlanec Ulrich von Hassell, ki v svojem nagovoru dijakom, kot je izposta­vil Tensundern, ni omenjal Hitlerja.147 Leta 1932 so se zdramili odrasli izseljenci iz Francije.148 Predramila se je tudi Zveza jugoslovanskih rudarskih društev severne Francije, ki je oktobra 1933 naslovila prošnjo na ljubljanskega bana Marušica, da bi organizirali izlet v domovino, in sicer z utemeljitvijo, da otroci stalno sprašujejo svoje starše, kako je tam, od koder so doma. Duhovnik Valentin Zupancic je otrokom pripovedoval o lepotah domovine, vendar so si ti želeli, da bi jo tudi videli, sklicujoc se pri tem na rojake v Nemciji, ki so tak izlet že imeli. Banovino so zaprosili za pomoc v povezavi s olajšavami na poti.149 Poleti 1933 se je za letovanje prijavilo manj otrok iz Nemcije. Bila so kri­zna leta, zato jim tudi ni bil obljubljen brezplacen prevoz z vlakom; v zraku je viselo mnenje, da je bilo to zato, ker ni bilo vzajemne pogodbe med Nem-cijo in Jugoslavijo, in zaradi nesoglasij med rajhom in Avstrijo. Vendar pa je bil Narodni izseljeniški odbor v Ljubljani pripravljen organizirati namestitev izseljenskih otrok. Banska uprava je bila pripravljena sprejeti 250 otrok, fan-tov in deklet, v starosti od 10 do 16 let. V Ljubljano so prišli brez okrepcila, vendar so se hitro organizirali in dobili toliko malinovca, kolikor so želeli, ter po en zavoj jedil in sadja. Del otrok so prevzeli sorodniki, drugi so odšli preko dobrodelnih organizacij v razne dobrodelne zavode in k dobrosrcnim ljudem. Želja je bila, da bi se otroci in mladina v družinskih okoljih cim bolj izpopolnili v pogovornem jeziku. Niso bili zacetniki, saj so se slovenšcine ucili že v Nemciji.150 Izseljenski ucitelj Janko Jankovic se je zavzel za ustanovitev t. i. jugo­slovanske pocitniške kolonije v Franciji. Zbral bi okrog 100 otrok iz delav­skih krajev severne Francije. Stanovanje bi dobili v kakem kolegiju. Mesecni stroški bi bili okrog 25.000 frankov, ki bi jih deloma pokrili starši, deloma 147 Tensundern, Vestfalski Slovenci: 111-115. Hassell je bil ambasador v Beogradu (1930-1932) in kot rezistent s strani nacistov usmrcen 8. septembra 1944. Glej: http://www.spartacus. schoolnet.co.uk/GERhassell.htm (10. 5. 2011). 148 AS 74, a. e. 236, š. 3. Izseljenci iz Francije na obisku v domovini. 149 AS 74, a. e. 261, š. 3. Izlet otrok izseljencev iz Francije. 150 AS 74, a. e. 235, š. 3. Letovanje otrok iz Nemcije in Nizozemske. rudniške uprave in deloma Dravska banovina. Pomagali bi tudi starši, vsaj pri nadzorovanju otrok in pri gospodinjstvu. Jankovic se je obrnil na bansko upravo, da bi skupaj dorekli organizacijo omenjene kolonije, vendar kaže, da odziva na njegovo pobudo ni bilo. Tudi naslednje leto (1934) pogoji za izlete niso bili nic boljši. Enega od njih je predlagal konzulat v Metzu, Dravska banovina pa je odgovorila, da je treba pocakati na boljše case. Vse vec je bilo siromašnih izseljencev, ki so se vracali v Jugoslavijo. Tudi doma je bilo veliko otrok in nezaposlenih siroma­šnih delavcev, ki so bili brez kruha, zato niti malo niso razmišljali o kakem letovanju. Konzul Kosta L. Mišic je bil v svojem dopisu poln nacionalnega zanosa; ugotavljal je, da otroci slabo poznajo svojo domovino in da bi že kra­tek obisk pripomogel k vecji razpoznavnosti jugoslovanske stvarnosti. Kaže, da so bili v sami Dravski banovini bolj realni kot v diplomatskih krogih.151 Leta 1937 je izseljenski ucitelj Tone Šlibar dal pobudo za odhod sloven-ske mladine iz Nemcije v Jugoslavijo in za obisk nemške mladine iz Jugosla­vije v Nemciji. Pred ocmi je imel nemško manjšino v Jugoslaviji. Bil je pod vtisom nemških medijev, ki so porocali o prihodu nemške mladine iz te ali one države na obisk v Nemcijo, ko je sklenil: »Zdi se mi, da pri nas marsikaj rešujejo leta in leta, ko bi to Nemci v najkrajšem casu rešili.«152 Leta 1938 je bilo pocitnikovanje otrok izpeljano še kar uspešno, na »okrevanju« je bilo 38 otrok. Kriza se je nekoliko ublažila, zato so nastali novi programi otroških kolonij. Izseljenski nadzornik Franc Fink je za leto 1939 predlagal, da bi otroke iz Belgije in Nizozemske pripeljal izseljenski ucitelj Svatopluk Stovicek, iz Francije Anton Šlibar in iz Nemcije Marija Ažman, in sicer pod okriljem izseljenskega odposlanca Mirka Kranjca. Za bivanje otrok so predlagali Kaštel Štafilic pri Splitu. Namen ni bil samo pocitniško rajanje, temvec predvsem druženje otrok iz Dravske banovine z drugimi zaradi iz­popolnjevanja slovenskega jezika. Predvidevali so, da bo na letovanje prišlo 120 otrok. Oblikoval se je tudi predlog, da otroci iz Belgije in Nizozemske odidejo na Pohorje in Rakitno, iz Francije in Nemcije pa v Kaštel Štafilic pri Splitu, kjer je bil mladinski dom. Julija naj bi prišli decki, avgusta deklice (v arhivskih dokumentih zasledimo stalne menjave programa in mesta nasta­nitve, kar je bila pogosta praksa v tedanjem administrativnem delovanju).153 Po mnenju uciteljice Ažmanove iz Moers-Meerbecka (pokrivala je še Hochheide in Hamborn) je bila mladina v Nemciji mlacna, ravnodušna in odtujena v razmerju do maticne države in naroda. Fedor Aranicki, šef 151 AS 74, a. e. 264, š. 3. Francija, letovanje otrok izseljencev v domovini. 152 Izseljenski vestnik – Rafael 7/8 (1937): 63. 153 AS 74, a. e. 284, š. 3. Letovanje otrok izseljencev v domovini na obcinske stroške. odseka za zašcito izseljencev, je pohvalil njeno delo, in sicer njene obiske, sestanke, zborovanja in prireditve slovenskih vecernic po naselbinah, v upa­nju, da bodo »iz nekaterih šolskih otrok vzgojili dobre narodne agitatorje«. Pohvalil je tudi njen trud za realizacijo Centralne knjižnice v Nemciji. Zlasti je izrazil zadovoljstvo, da je v casu svojega dopusta zacela s pripravo avgu­stovske pocitniške kolonije leta 1939 in zato je od nje želel osnovne podatke o tem, koliko bi jih odšlo, višino olajšav na nemških železnicah, koliko bi stala vožnja tja in nazaj ter podatke o drugih stroških. Fedor Aranicki je poslal dopis izseljenskemu odposlancu Mirku Kranjcu v Düsseldorf, vendar je hkrati opozoril, da ministrstvo še ni dobilo vloge za pomoc od nobene od obeh »izseljenskih zvez« v Nemciji, to je katoliške in jugoslovanske. Vse se je vrtelo okrog denarja, tako tudi v tem primeru. Pater Zakrajšek je opozoril na slabe mednarodne razmere in predlagal, da se iz vsake slovenske naselbine vzameta po dva, fant in dekle, da bi jih na dvomesecnih tecajih pripravili za »agitatorje«, ki bi delovali med izseljenci. To so nameravali razširiti tudi na Francijo in Nizozemsko. Konec junija je bil na podlagi dogovora z Dravsko banovino izdelan nacrt. Izseljenska uciteljica Marija Ažman in dobrodelni krožki bogoslovcev so pripravljali taborjenje na Zabreški planini pod Sto­lom. Udeležilo naj bi se ga 40 do 45 deckov, starih vec kot 10 let. Predvideno je bilo, da bo tam tudi 10 deckov iz Ljubljane, ki bodo komunicirali z otroki iz Nemcije, kar naj bi financirala ljubljanska obcina. Predvideno pa je bilo tudi sodelovanje desetih oseb zaradi vzgoje fantov pubertetne dobe, zmanj­šanja nevarnosti telesnih poškodb, pouka in vsega potrebnega za organiza­cijo. Vkljucena naj bi bila dva vodnika bogoslovca, osem drugih vodnikov, kuharja in hlapca. V nacrtu so imeli izlete, npr. na Bled, Bohinj, Planico,Ljubljano in Šmartno pri Litiji, kjer bi bile nastanjene še deklice iz Vestfa­lije, in Škofjo Loko. Glede prehrane je Ažmanova opozorila, da so otroci iz Nemcije navajeni na boljšo hrano kot domaci otroci. Zbala se je, da kolonija ne bi uspela zaradi slabše hrane. Njeno bojazen je potrdil tudi düsseldorfski konzul dr. Logar. Posebej je poudarila, da je kolonija skrajni poskus ohra­nitve Slovencev v Nemciji kot narodnozavednih oseb. In sklenila: »Naša ko­lonija torej ne bo kolonija v navedenem pomenu, ampak študijski narodno--obrambni tecaj.«154 Avgusta 1939 je pod vodstvom Centralne zveze jugoslovanskih katoli­ških in narodnih društev v Nemciji prispelo okoli 400 izseljencev, med njimi 40 otrok v spremstvu staršev. Prihajali so z obmocja težke industrije, tj. Meer­ 154 AS 74, a. e. 284, š. 3. Letovanje otrok v domovini. becka, Osterfelda, Hamborna, Gladbecka, Holthausna, Homberga in Lintfor­ta. Vožnjo so si placali sami.155 Izlete v domovino so priporocali tudi argentinski katoliški izseljenci. V sami Argentini bi bili izvedljivi v obdobju pocitnic in zaradi cenejše prehra­ne. Ob tem so poudarili, da so slovenski starši že navajeni pošiljati mladino v razne vzgojne zavode in za to placevati. Prostori vzgojnih zavodov v Sloveniji bi bili primerni za pocitniške tecaje v trajanju od enega do dveh mesecev. Tisti, ki bi se jih udeležili, bi živeli v povsem slovenskem okolju. Strežno, nad­zorno in ucno osebje bi bilo slovensko. Poudarek bi bil na ucenju pravilnega domacega govorjenja, branja, pisanja, petja, verouka, zgodovine in zemljepi­sa. Hkrati bi bili ti tecaji namenjeni krepitvi zdravja s sicer zadostno, ceprav preprosto hrano, življenjem na zraku, kopanjem itd. Pocitniške kolonije izseljenskih otrok in mladine so bile namenjene oži­vljanju in ohranjanju stikov z domovino. Pogosto se je poudarjalo, da mladi iz izseljenstva želijo stopiti na domaca tla in videti kraje svojih staršev. Izved­bo teh stikov je omogocala relativna bližina evropskih priseljenskih držav. Ko se je na prvem izseljenskem kongresu (1935) oglasila predsednica banovinske Zveze žena Ana Zupancic in rekla, da bi bila njihova organizacija pripravljena sprejeti izseljenske otroke na pocitnice, ji je Kazimir Zakrajšek odgovoril: »Z otroki je bil vedno križ, ker otroci niso tu dobili one nege, varstva, in skrbi, kakor bi bilo potrebno, da se moralno ne pokvarijo, da jim pocitnice v domo­vini ne bi bile samo v moralno škodo. To je vprašanje zase, katero bo treba še posebej prouciti.«156 Zupanciceva je menila drugace. Iz prakse je predlagala naslednje korake. Prvic, otroci naj bi prišli za cele pocitnice, in ne samo za tri tedne. To je utemeljila s potrebo po daljšem ucenju jezika. Drugic, z organi­zacijskega vidika se je zavzela, da otroci tretjino pocitnic preživijo v planinah, ostali dve tretjini pa na morju in pri sorodnikih ali dobrotnih družinah. Po­moc bi nudila ženska in druga društva, ki organizirajo pocitnice. Zavracala je prakso, po kateri so otroke razdelili med kmete, ki v casu viška kmetijskih opravil niso imeli dovolj casa zanje. Tretjic, zavzela se je, da bi imeli otroci dnevno dve do tri ure pouka v slovenšcini, zemljepisu in zgodovini, saj bi jim za zabavo in izlete še vedno ostalo dovolj casa. Cetrtic, otroke naj bi skrbno izbrali. V poštev naj bi prišli tisti, ki bi znali vsaj nekaj slovenšcine. S tem bi matere spodbudili, da doma govorijo materni jezik. Ce bodo otroci prišli s pocitnic zadovoljni, bo po njenem mnenju vsaka mati želela svojemu otroku enak užitek in se bo zato potrudila, da izpolni pocitniški predpogoj, tj. znanje 155 AS 74, a. e. 291, š. 3. Slovenska pisarna, potovanje v domovino. 156 I. slovenski izseljenski kongres: 93-94. 100 Marjan Drnovšek slovenšcine. Petic, verjela je, da je izvedljivo enoletno šolanje doma. Otrokom naj bi se omogocilo obiskovanje šol in tecajev v okviru predpisov. Mislila je predvsem na deklice, ki naj bi se izpopolnjevale za pomoc izseljenskim ucite­ljem. To je predlagal ucitelj Janko Jankovic iz Francije. Šolske oblasti bi mo­rale pomagati, da bi bil poudarek na temah, ki bi bile zanje najbolj potrebne, npr. nega dojenckov, urjenje v petju in vodstvu pevskega zbora in podobno. Zaradi skromnih sredstev bi bilo vse vnaprej premišljeno. Šestic, menila je, da je za pridobivanje sredstev potrebna propaganda. Vsak slovenski casopis naj bi objavljal clanke o pomenu dela (»žrtvovanja«) za izseljence. Ana Zupancic se je zavedala, da ne more vsega dobiti od države, ampak bi bila potrebna tudi zasebna sredstva.157 Nepodpisani avtor clanka z naslovom Izseljenska pocitniška kolonija Družbe sv. Rafaela od 11. julija do 11. avgusta 1938 je opozarjal na porast na­cionalizmov do pretiranih višin, ceš da že nekaj let vozijo vlaki iz Nizozem­ske ne samo nemško, ampak tudi slovensko mladino na pocitniške kolonije v Nemcijo z namenom, da jih jezikovno in duhovno germanizirajo. Privabljajo jih z raznimi ugodnostmi, kar velja za Italijo, v Franciji pa je mladina prepu-šcena sama sebi in prihaja pod kulturni vpliv Poljakov. Z izrazito ostrino je avtor odklanjal pretirano poudarjanje »ljubezni domovine« do izseljenstva, kar je oznacil za trgovino z izseljenskimi frazami, ceš, kaj naj bi vezalo izse­ljenca na domovino, ce mu daje tujina kruh, vzgojo in izobrazbo. Kaj naj bi vezalo na domovino izseljenske otroke, ce domovine niti videli niso, niti niso obcutili njenega pomena, še manj, da bi domovina za njih skrbela? Kakšna bo bodocnost te mladine? Skratka, podana je bila temacna podoba otroškega in mladinskega izseljenskega sveta. Avtor je opozoril na nezainteresiranost javnosti za ta vprašanja. Ob dejstvu okrnjene Slovenije (brez Primorske in Koroške) je bila bodocnost mladine zanj še toliko bolj zaskrbljujoca. Veli­ki narodi so po njegovem mnenju vedeli, da brez mladine ni bodocnosti, in zato žrtvovali ogromne vsote denarja in truda za nacionalno državno vzgojo mladine doma, še posebej za izseljensko mladino v tujini. Mladim so nudili vse, samo da bi se ohranili svojemu narodu. Avtor je menil, da so bili otroci slovenskih izseljencev, ceprav rojeni še v domovini in le vzgojeni v tujini, v tujih šolah in zato kmalu ne bodo znali govoriti s svojimi starši slovensko. »Slovenci, ki ne znajo slovensko! Smešno slovenstvo, toda to slovenstvo grozi celi polovici slovenskega naroda, ki je izven državnih meja in izven ožje svoje domovine,« se je še zgrozil. 157 Zupancic, Pocitnice izseljenskih otrok: 155. Ce pokomentiram. Kriticni vpogled ima dve plati, prvic, da je bilo v ob-dobju prve Jugoslavije kljub vsemu nekaj narejenega za izseljenstvo (ceprav premalo), in drugic, da je t. i. izseljensko podrocje obvladovala predvsem Cerkev, ki je v teh naporih bolj ali manj ostajala osamljena. Zato je do in-stitucij in posameznikov krivicna oznaka avtorja, da je bilo to podrocje do ustanovitve šolskega odseka Prve pocitniške kolonije slovenskih izseljenskih otrok, pricakujoc slovenske otroke iz Francije, Belgije in Srbije, nezorana le­dina. Takoj so naleteli na težavo, ki so jo poznale že vse dotedanje kolonije od konca dvajsetih do zadnjih predvojnih let, tj. na pomanjkanje denarja kot po­sledico socialnih in kulturnih razmer. Organizatorji so se odlocili, da bodo v poimenovanju kolonije obdržali formulacijo »izseljenskih otrok«, in polagali upe na prihodnje pocitnice, ko naj bi prišli otroci iz Francije, Belgije in Nem-cije. Decki so v Ljubljani odšli v salezijanski zavod na Rakovniku, deklice so se odpeljale v uršulinski zavod v Škofji Loki. Vecina teh otrok je bila rojena v Sloveniji, nekaj jih je bilo rojenih v Italiji in Franciji in številni niso popolno-ma nic znali slovensko. Namen kolonije je bil nauciti otroke govoriti sloven-sko. Pouk je bil bolj ohlapen, saj so otroci pricakovali lepe pocitnice, ne pa šolskega drila. Oba zavoda sta nudila prostor za igro in možnosti za svobodo gibanja na dvorišcih in vrtovih. Z upoštevanjem vseh psiholoških in vzgojnih principov je skušalo vodstvo združiti poucni in zabavni namen kolonije, s ciljem izpopolniti znanje maternega jezika ter spoznavati domovino v du­hovno-kulturnem in gospodarskem pogledu. Spoznavanje lepot Slovenije je bil glavni cilj, zato so pouku posvetili samo 4 do 5 ur v ucilnici, preostali cas pa je bil namenjen igri in poldnevnim izletom v okolico Ljubljane in Škofje Loke. Posebno pozornost so posvecali jasnosti govorjenja in izrecene napake so skupaj obravnavali v ucilnici. Ljubezen do domace zemlje, naroda, države in jezika so razkazovali skozi lepote slovenske zemlje in življenja v domovini. Organizirali so dvodnevni izlet po Gorenjski. Ogledali so si Kranj s Prešer­novim in Jenkovim spomenikom, Brezje, Bled, Vintgar, Bohinj in slap Savice. Pri vzgoji sta pomagala oba zavoda, ki sta skušala poglobiti tudi versko stran vzgoje, ki je bila po njihovem mnenju v tamkajšnjih razmerah zelo pomanj­kljiva (zelo malo vemo o vzgoji otrok staršev, ki niso prakticirali verskega življenja oziroma so pripadali laicnemu svetu, op. avt.). Zaradi pomanjkanja denarja je kolonija trajala samo en mesec. Njene uspehe so otroci predstavni­kom javnosti pokazali v Rokodelskem domu 7. avgusta, istega dne zvecer pa so se na ljubljanskem radiu poslovili s tricetrturnim programom. Obdarjeni z raznimi darili so se 11. avgusta z vlakom odpeljali k svojim staršem.158 158 Izseljenska zbornica: 41-42. 102 Marjan Drnovšek Ljubljanski župan Juro Adlešic se je vracal s kongresa Kristusa kralja v Poznanju in se na vlaku domov srecal z otroki italijanskih državljanov, ki so bivali na Poljskem in so odhajali v Italijo. V pogovoru z vodjo skupine je ugo­tovil, da gredo vsi otroci italijanskih državljanov - kjerkoli po Evropi in zunaj nje - vsako leto na državne stroške na dvomesecno letovanje v Italijo, v tam-kajšnje pocitniške kolonije, kjer se navzamejo »duha sodobne Italije«. Poz­dravil je takšno skrb države za svoje mlade. Zaradi dolge poti do domovine ni videl možnosti za organiziranje pocitnic za otroke ameriških izseljencev; bolj realne so se mu zdele pocitnice za slovenske otroke iz Francije in Nem-cije. Adlešic je tako nekako zaobšel predhodna prizadevanja posameznikov, ki so organizirali pocitnikovanje otrok v domovini. Sramotno se mu je zdelo dejstvo, da izseljenski otroci niso videli domovine in da so maloštevilne slo­venske izseljenske šole v tujini pokrile le majhen del te problematike, saj naj bi imeli malo priložnosti za ucenje maternega jezika. Na drugi strani pa so bile po njegovem mnenju možnosti za pocitnikovanje zaradi jadranske obale in planinskih krajev velike, kar so poslušalci Izseljenske zbornice pozdravili z aplavzom. Pri tem je opozoril na realnost, saj se je pogosto vse zaustavilo zaradi denarja, pri cemer je ošvrknil javnost, ki naj bi bila prevec pasivna pri pridobivanju potrebnih financ. Adlešicevo prizadevanje ni bilo nakljucno ali samo v županski funkciji, saj se je v svojem življenju pogosto ukvarjal z izse­ljensko problematiko.159 piSEmSki Stiki otrok izSElJEncEv S SlovEniJo Draga sestra. Te najprej prav lepo pozdravljam in ti naznanjam da sem prejel tvoje pismo, se ti lepo zahvalim. Pa mi še kaj piši in ko dobiš tisto pismo pa zrihtaj tako kakor sem pisal. Pozdravljam tudi Micko in vse. Z Bogom. Razglednica, Merlebach, Francija. Pomen pisemskih stikov med starim in novim izseljenskem okoljem je imelo dolgo tradicijo, že od misijonarskih casov dalje.160 Vzporedno s teh­nicnim napredkom na podrocju komunikacij (v mislih imam hiter razvoj železniškega in pomorskega prometa v 19. in 20. stoletju) je narašcal tudi pisemski promet. Pisma, razglednice in brzojavke so preplavile svet. Za izse­ljence in za domace v izvornem okolju so bile pisemske povezave temeljnega pomena za vzdrževanje medsebojnih stikov. T. i. javna pisma z izseljensko 159 Drnovšek, Belokranjec Juro Adlešic. 160 Arnez, Slovenian Letters. tematiko so objavljali casopisi in periodicni tiski, na obeh straneh selitvenega dogajanja. Javna pa so bila tudi pisma, ki so si jih menjavali ucenci pod nad­zorom uciteljice ali ucitelja. »Dragi bratci in sestrice v domovini« je bil najpogostejši nagovor, s ka­terim so želeli poudariti cim tesnejši stik med izseljensko mladino in domo-vino. Pisma so bila temeljna komunikacija med domom in tujino, med soro­dniki doma in v izseljenstvu. Pisali so jih predvsem odrasli, v obdobju med svetovnima vojnama pa so spodbujali pisanje pisem v otroških in mladinskih vrstah. Razlog je bil evidenten: ohranjanje stikov in skrb za ohranitev sloven-skega jezika. Poleg zasebnih pisem so se v tisku objavljala pisma, ki so imela osebno noto ali so bila nacrtno namenjena tudi širši javnosti.161 Prvi slovenski izseljenski kongres (1935) je dal besedo tudi argentinskim Slovencem. Ti so z obžalovanjem gledali na zastoj nekoc živahnih pisemskih stikov med izseljenci in domacimi. Zato so apelirali, da izseljenska društva zaradi šibkosti osebnega dopisovanja vsaj v casu božicnih in novoletnih pra­znikov razumejo pošiljanje vošcilnic kot nacionalno nalogo v okviru izse­ljenske nedelje. Dopisovanje med izseljenci in domacimi so imeli za dobro sredstvo medsebojnega spoznavanja, razumevanja in vecje navezanosti izse­ljencev na domovino. Kot primer so izpostavili dopisovanje med ucenci v domovini in slovenskimi izseljenskimi otroci. Šole v domovini bi po mnenju mnogih morale obvezno gojiti dopisovanje. Medsebojno dopisovanje bi se lahko razvilo samo po sebi z izmenjavo rabljenih poštnih znamk, fotografij, služilo bi lahko spoznavanju tujih jezikov in s tem pripomoglo k boljši izo­brazbi. Tako dopisovanje naj bi se razvilo predvsem med domacim in izse­ljenskim srednješolskim in visokošolskim dijaštvom, pa tudi med zasebniki. Pobude so prišle s strani Bratovšcine živega rožnega venca, Gospodarskega podpornega društva Slovencev, Slovenskega prosvetnega društva I. in Jugo­slovanskega izseljeniškega društva Kosovo.162 V Združenih državah Amerike so izdajali slovenska ali dvojezicna slo­vensko-ameriška glasila, ki so bila namenjena mladim, pogosto so vzposta­vljali tudi mladinske rubrike v drugih, za odrasle namenjenih glasilih. Po-dobno je bilo tudi v Argentini. Verjetno se je po teh vzorih v Izseljenskem vestniku pojavila rubrika, ki ni izhajala redno in je spreminjala svoj naslov, npr. Koticek malih izseljenckov, Koticek izseljeniškega stricka in Mladinski koticek. Naloge vseh teh mladinskih rubrik so bile podobne: spodbujati otro­ke k pisanju pisem z zgodbami iz njihovega življenja v novih okoljih na eni 161 Drnovšek, Osebno in javno v izseljenski korespondenci: 113-151. 162 I. slovenski izseljenski kongres: 122. 104 Marjan Drnovšek strani in k pisanju iz domovine z domovinsko noto na drugi. Tu najdemo zgodbe, ki so si med seboj bolj ali manj podobne. Nepodpisani urednik ru­brike je želel, da bi mu pisali s celega sveta. Pisma so prihajala tudi iz Srbije, kjer so bili primorski Slovenci. Alojz Ocepek je v teh kotickih videl obrambo mladine pred »padcem v valove tujega življenja«. Kritiziral je upadanje skrbi za mladino in suhoparnost pisanja o njej v glasilu Rafael. Obracal se je na izobražence, ki bi morali posvetiti vecjo skrb otrokom v tujini. Kritiziral je nedejavnost oblasti in kulturno-prosvetnih društev v domovini.163 Oglejmo si samo nekaj nakljucnih primerov dopisovanja. Pavla Rožé iz Aumetza v Franciji je slišala, da Izseljenski vestnik prica­kuje pisma otrok iz tujine. Opozorila je, da od nje ne smejo pricakovati pisem brez napak, saj je dolgo hodila v francosko šolo. Da je izseljenski otrok, ki se slabo spominja domovine. Pri tem je omenila dva spominska drobca: kako so jedli hruške na domu njene tete in kako so se zaganjali v sneg, ko so šli na tepežkanje. Pismo je sklenila z besedami: »Rada bi še enkrat videla slovenske kraje.« Njen izseljenski ucitelj je bil Janko Jankovic, ki je tudi svojemu sinu Toncku narocil, da piše v domovino. »Pa kaj naj pišem, ko sem še majhen,« je potarnal, saj je šele drugo leto hodil v slovensko »šolo«. In kaj ga je še spod­budilo h pisanju? To, da bi se rad naucil slovensko, da bi se lažje pomenil z mamo (gre za otroka, ki je hodil v francosko šolo, op. avt.). Sklenil je, da pozdravlja vse male »Slovencke« po vsem svetu.164 Leta 1939 se je mladina nekaterih slovenskih šol spomnila tistih, ki so bili v tujini. Ucenci in ucenke so izdelovali slike in albume, zbirali šolske in leposlovne knjige, da bi jim jih poklonili kot božicno darilo. Tako sta jim šolska razreda peti b in c v Bohinjski Bistrici pod mentorstvom uciteljice He­lene Piskernik poslala akvarelne slike in pisma. Nedvomno so pod vodstvom uciteljic in uciteljev nastajala tudi pisma s priloženimi darovi. Vsebina je bila domovinska, opevajoca npr. lepote Gorenjske. V dveh objavljenih pismih je bilo izpostavljeno, naj starši v tujini skrbijo za ohranjanje slovenskega jezika pri otrocih, da ne bi »odpadli« od slovenskega naroda, obenem pa bi skrbeli tudi za ohranjanje zvestobe slovenskim šegam in navadam. Podmladek Rde-cega križa cetrtega b razreda na II. državni mešcanski šoli v Mariboru je pod vodstvom razrednicarke Pavle Sonc v albumu zbral posnetke krajev v državi in temu priložil pismo z lepimi željami. Uredništvo Izseljenskega vestnika se je pošiljatelju opravicilo, da posnetkov zaradi pomanjkanja prostora ne more objaviti, kar naj bi kazalo na to, da jih je bilo res veliko.165 163 Izseljenski vestnik 6/7 (1936): 76. 164 Izseljenski vestnik 3/5 (1933): 8. 165 Izseljenski vestnik 9/12 (1939): 213-214. Za Mladinski koticek je iz Clevelanda poslala Izseljenskemu vestniku pi-smo Viktorija Hocevar, pozdravila bralce in posebej mladino iz daljne Evro­pe. Rodila se je v Ameriki, stara je bila petnajst let, hodila je v šolo, ki jo je vodil kanonik John J. Oman. Zapisala je: »Pojem rada, ucim se rada, berem rada, pišem pa vedno kaj.« Povedala je, da imajo v Clevelandu vec sloven-skih zborov, vecinoma mladinskih, kar deset po številu. V pismu je našte-la zborovodje: Louis Šeme, Ivan Zorman in duhovnik Matija Jager. Navedla je vec fotografij, objavljena pa je bila samo njena. Izpostavila je fotografijo z naslovom Skupni mladinski zbori, na kateri je bila upodobljena tam rojena mladina, ki je, po njenih besedah, ljubila in castila slovenski materni jezik. Poleg fotografij je opozorila na številne materiale, kot so bili slovenski tiskani programi ter spominske knjige društev in prireditev. Omenila je, da jim je Kazimir Zakrajšek govoril o izseljenskem muzeju v Ljubljani, kateremu bi z veseljem poslala zanimive spomine, ce bi ji poslali svoj naslov. Žal ne vemo, ali se je kaj takega tudi zgodilo.166 »Dragi bratci in sestrice v domovini,« so naslovili pismo slovenski šo­larji iz Meerbecka pri Moersu v Nemciji, da bi se zahvalili otrokom iz Zavrca za dolgo pismo in slike. Napisali so hvalnico domovini in njenim lepotam, neprimerljivim s pokrajino, kjer je vse crno (rudniki) in ni lepih polj in goz­dov. Nedalec od naselbine (kolonije), kjer so živeli, je tekla reka Ren in komaj so cakali, da vidijo reko Savo. Prvega januarja so imeli božicnico, njihova soucenka Teržan in soucenec Franc Škerbec pa sta napisala božicno pismo. Otroci so sodelovali tudi pri odhodni proslavi generalnega konzula Duša­na Pantica v Düsseldorfu. Februarja so imeli pustno zabavo. Pred tem so v farni cerkvi prvic peli slovensko in molili rožni venec tudi otroci. Hodili so k slovenskim vecernicam v nemško cerkev in tudi Nemci so radi poslušali slovensko petje. S pricakovanjem so cakali na pocitnice v domovini, ki jim jih je obljubila uciteljica Marija Ažman. Zato so varcevali, se odpovedovali slad­karijam in kinu, vse z namenom, da bi cim vec prihranili. 26. marca so imeli materinski dan. »Z veseljem in korajžo se hocemo dalje uciti,« so zatrdili in za konec zaklicali: »Na svidenje julija!«167 Konec marca 1939 so se oglasili otroci iz Hochheida pri Moersu v obcini Homberg in navedli, da njihova kolonija šteje 27.000 prebivalcev najrazlicnej­ših narodnosti in da sami hodijo v nemško šolo, enkrat tedensko pa v »slo­vensko«. Upali so, da bodo vsi dobili lepa spricevala. Na velikonocno nedeljo so pricakovali slovenskega duhovnika in fantje so se kot ministranti veselili 166 Izseljenski vestnik 9/12 (1939): 213. Pozdrav iz Amerike. 167 Izseljenski vestnik 9/5 (1939): 81. Šolarji iz Meerbecka pri Moersu. 106 Marjan Drnovšek njegovega obiska. »Vsem dragim bratcem in sestricam v naši lepi domovini klicemo: Na veselo svidenje konec meseca julija. Da, komaj že cakamo! Pa do takrat se moramo še dosti uciti.«168 Bolj osebno je bilo pismo Ane Lize Teržan, ki je bila rojena decembra 1925 v Meerbecku pri Moersu. Leta 1939 je hodila v 6. razred nemške šole, štirikrat tedensko pa v višji oddelek slovenske šole. Poucevala jo je Marija Ažman, ki je k njim prišla avgusta 1938, tik pred zacetkom enomesecnih po-citnic. Po pripovedovanju uciteljice so bile v domovini hiše, šole in cerkve bele, pri njih iz rdece opeke. Vse je bilo zakajeno, po cestah se je vlekel crn prah. Uciteljica jim je domovino približevala s pomocjo slik in razglednic. Napisala je tudi, da rada hodi v slovensko šolo, da ima nastope in da je bila na proslavi »zedinjenja«, kjer so peli slovensko in je Justi lepo deklamirala, Klan­carjev Rudi pa jim je orisal domovino. Veselila se je, da bo spoznala Jugosla­vijo, saj bi rada videla slovensko domovino, ko pride tja na pocitnice. In kaj je pisal njen sošolec Franc Škerbec iz Meerbecka v isti številki Izseljenskega vestnika? S slovensko šolo se je udeležil proslave »zedinjenja« 4. decembra v Hambornu, kjer so peli. Na proslavo sta prišla konzul dr. Logar in komisarja Korošec in Kranjc. Zatem se je predstavil. Napisal je, da je star 12 let in da v slovensko šolo hodi v ponedeljek, cetrtek, petek in soboto, tudi da kolonija Moers-Meerbeck, kjer živi, nima polj in visokih gor. Slišal je, da je domovi­na lepa, in pricakoval, da pride julija v Slovenijo. To bi bil njegov prvi stik z domovino. Ko je to pisal, je omenil tudi mraz in da komaj caka sneg, da bi se kepali in sankali. Zakljucil pa je: »Vse Slovence lepo pozdravlja vaš bratec Franc Škerbec.«169 Na obe pismi sta prišla odgovora, ki so ju napisale ucenke drugega b ra­zreda I. dekliške mešcanske šole v Ljubljani. Odgovor so skupinsko zasnovale ucenke, vendar kaže, da je v slog in vsebino mocno posegla roka uciteljice. Deklice so »samokriticno« zapisale, da so bila njihova spricevala bolj slaba kot dobra in da se bodo v drugem semestru poboljšale. Da jih veseli izbolj­šanje slovenskega jezika, pri cemer so svojim rojakom svetovale, naj le pri­dno obiskujejo slovenski tecaj: »Vsaka nova beseda obogati besedni zaklad in obudi spomin na pravo domovino. Ko boste prišli na domace ledine, Vam bo koristila vsaka beseda, mnogih se boste še priucili. Srecni smo, da smo v do-movini, da se moremo uciti v maternem jeziku. To lepo domovino in materni jezik bi rade približale tudi Vam, da bodo Vaša srca še bolj zahrepenela po do-movini in boste s tem vecjim veseljem prišli na pocitnice na domace poljane.« 168 Izseljenski vestnik 9/5 (1939): 81. Slovenski šolarji iz Hochheida pri Moersu. 169 Izseljenski vestnik 9/1 (1939): 9-10. Franc Škerbec. Franci Brezavšcek je skupaj s tremi sestricami (živeli so v Remauxu na Rue de Bretagne 129) pisal uredniku Mladinskega koticka: »Cenjeni gospod urednik! Od mene niste še nikoli dobili pisemca. Sem še majhen fantek; v mesecu februarju bom star šele 9 let, pa znam malo tudi slovensko pisati. Zdaj hodim v tretji razred v francosko šolo. Francoski g. kaplan in g. ucitelj sta zelo dobra. Prvo sveto obhajilo sem že opravil. Kadar morem, grem tudi v slovensko šolo. Moji dve sestrici, ki sta starejši od mene, tudi hodita v sloven-sko šolo. Vsi trije zelo radi hodimo v slovensko šolo, ceprav smo od nje zelo oddaljeni. Vse Slovence prav lepo pozdravljamo, zlasti pa vas, g. urednik.«170 Nikakor se ne moremo znebiti vtisa, da so vsa tovrstna pisma otrok nastala po podobnem scenariju, ki se mu pozna prisotnost roke odraslega, najpogosteje ucitelja ali uciteljice. Svoje je naredilo tudi uredništvo, v našem primeru uredništvo Izseljenskega vestnika, ki je nedvomno prav tako pose-galo v rokopise. Vendar pa iz teh pisem vseeno veje želja otrok po odhodu v domovino staršev ali vsaj na pocitnice. 170 Izseljenski vestnik 9/2 (1939): 24. Pismo Franca Brezavšcka. 108 Marjan Drnovšek DRUŠTVA IN TISKI: KULTURNA STEBRA IZSELJENSTVA Devet let našega lista je pri kraju. Ljubezen je vodila Vestnik v življenje … Ne pozabite na domovino! Zato narocite casopise, ki vas edini obvešcajo o dogodkih v domacih krajih, pa tudi iz celega sveta. Casopisi, ki naj vas spremljajo povsod, so: dnevnik Slovenec, dnevnik Slovenski dom, tednik Domoljub in mesecnik Bogoljub.171 Ce povzamemo razmišljanje sociologa Ericha Wernerja, predstavljenega v njegovi publikaciji z naslovom Slovenci v Porurju (1985), lahko potrdimo, da je izseljencem v novi domovini res manjkal obcutek pripadnosti in ukore­ninjenosti, ki jim je bil blizu v domacih krajih. Novo okolje in nov svet sta jim bila sprva tuja, kar velja zlasti za prve generacije izseljencev. Nepoznavanje jezika okolja je bilo zanje velika ovira. Vendar je ravno obcutek odtujenosti prinesel hitro nastajajoca združenja izseljencev. Werner je menil, da je bil pri tem verjetno odlocilen prav obcutek, da živijo kot tujci med tujci. Svojo izo­liranost so hoteli premagati z ustanavljanjem društev. Slovenska izseljenska društva v tujini so bila v najvecjem obsegu katoliška, nato liberalna (naro­dnostna) in socialisticna. Ena njihovih temeljnih nalog je bila »cuvanje« do-macih navad in starih tradicij. Društva so bila predvsem dobrodelna, kultur­na in podporna. Solidarnost v rudarskih vrstah in njihovih društvih ni bila prazna beseda. Kljub temu so se vanje vnašale navade in obicaji novega oko­lja, kar je marsikdaj pomenilo tudi novo kvaliteto življenja. Društva so bila tudi nosilci ohranjanja »zvestobe domovini«. Werner je trdil, da slovenska društva niso imela politicnih ambicij kot npr. poljska društva, kar naj bi ve­ljalo tako za avstrijsko obdobje kot obdobje prve Jugoslavije. To le delno drži, ce imamo v mislih slovenske oziroma jugoslovanske komuniste in njihovo delovanje. Nedvomno pa drži, da so se redki Slovenci ozirali po novih oko­ljih oziroma iskali stike z njimi na t. i. politicnem odru. Dobrodelni znacaj društev se je pokazal tudi po izbruhu druge svetovne vojne, ko so preko njih 171 Izseljenski vestnik 3/9 (1939): 49. izplacevali mesecne podpore vsem ženam mobiliziranih clanov in otrokom v starosti do 14 let. Društva so tudi organizirala zbiranje pomoci za Rdeci križ in žrtve vojne. V njihovem okviru se je odvijalo zabavno in družabno življenje, zanimali pa so se v njih tudi za vzgojo, izobraževanje in poklicno izpopolnjevanje mladine. Werner je opažal, da je društvom mnogokrat pošla vztrajnost pri delu. Po njegovem mnenju so slovenska društva prispevala h kulturni menjavi, npr. z izleti in turizmom, kar so prakticirale tudi Nemcija, Francija, Belgija, Nizozemska in druge evropske države. Vzore najdemo tudi pri Italijanih. Medsebojne vezi so se tkale, ce le ni bil jezik (prehuda) ovira.172 Izseljenska društva v evropskih državah v medvojnem obdobju niso bila tako maloštevilna, kot bi si mislili glede na bližino domovine in glede na mišljenje, da gre za omejen pojav, ceš da se bodo Slovenci tako ali tako kmalu vrnili v domovino. V mit vrnitve so verjeli tudi v obdobju množicne­ga izseljevanja v Združene države Amerike, pokazalo pa se je, da je dolocen del izseljencev ostal v novem okolju, se prilagodil, integriral in asimiliral, del izseljencev pa se je oklepal društvenih organizacij z glavnim ciljem, da ohranjajo in razvijajo slovenstvo. Tok odhajanja v tujino je imel obicajno pot: sprva so odhajali samski moški, cim pa so za seboj poklicali svoja dekleta in druge clane družine, je bila dana možnost stalne nastanitve v novem oko­lju. Ta proces ni bil znan samo prekomorskim izseljencem in Slovencem, ki so odhajali kot del množicnega vala v Združene države Amerike pred prvo svetovno vojno, ampak tudi slovenskim evropskim izseljencem. Razlika je bila samo v tem, da so prvi v novi domovini živeli dlje casa in so si ustvarili socialna omrežja, medtem ko so izseljenci v zahodnoevropskih državah med vojnama imeli manj casa za vživljanje v novo okolje; njihovo bivanje v tujini je grobo prekinila velika gospodarska kriza sredi tridesetih let 20. stoletja in sprožila plaz povratništva v Jugoslavijo. V vseh obdobjih so bila društva in njim podobne organizacije nosilci socialne (samo)pomoci, kulturnega in prosvetnega delovanja. Izredno po­membno vlogo so imeli tiski, ki so jih izdajali v izseljenskih okoljih, ne naza­dnje tudi iz domovine, ki so v casu množicnega izseljevanja v prekomorske države in med obema vojnama prinašali bogato bero informacij o izseljen­stvu. Bolj ko je bila izseljenska tematika prisotna v slovenski javnosti, boga­tejše je bilo vedenje o izseljenstvu na splošno. Ce naredimo primerjavo med ameriškim in evropskim poznavanjem izseljenstva, je bilo ameriško bogatej­še v primerjavi z evropskim, ne nazadnje zaradi obsega, ki je bil v obdobju množicnega izseljevanja v Združene države Amerike in deloma v Argentino 172 Werner, Slovenci v Porurju: 119-122. 112 Marjan Drnovšek Harmonikaši pod vodstvom Jeana Ureka, Ville d'Avion, Francija, 1933 (arhiv SIM). Igralska skupina slovenskega društva v Tucquegnieuxu, Meurthe-et-Moselle, Francija, 1934 (arhiv SIM). prevladujoc. Pomembna pa je bila tudi casovna komponenta izseljenstva, pri cemer so bile dalec v ospredju Združene države Amerike. Ce se osredotocim na slovenska izseljenska društva med obema svetov­nima vojnama v Evropi, moram poudariti, da je nemogoce zajeti vsa, saj so nastajala in usihala, se združevala in razdruževala. Ekonomska osnova dru­štev v zahodnoevropskih okoljih je bila v primerjavi s slovensko-ameriški-mi organizacijami mnogo šibkejša. Ameriški Slovenci so bili številnejši ter organizacijsko in financno mocnejši in treba je vedeti, da so bile vse njihove organizacije brez izjeme odvisne od podpore clanstva, medtem ko so izseljen­ci v Evropi veliko pricakovali od Jugoslavije in Dravske banovine, dobili pa, ce sem nekoliko jedek, od njiju bolj malo. Beograd ni bil prevec radodaren, Dravska banovina pa je tudi imela financne omejitve. Evropska jugoslovan-ska izseljenska društva so s statuti uvajala clanski prispevek posameznikov, ki pa je predstavljal šibko financno osnovo delovanja, zato je bila pri tem še toliko bolj pomembna dejavnost posameznikov iz cerkvenega in politicne­ga življenja tako na vsebinskem in organizacijskem kot financnem podrocju. Skratka, izseljensko pogaco z malo rozinami so v Beogradu kljub vsemu reza­li, koliko bogatejša ali revnejša je bila, pa je bilo odvisno od politicnih razmer v državi. Velikokrat je financne zadrege v zvezi s slovenskimi izseljenci reše-val Anton Korošec, najvidnejši slovenski politik med vojnama.173 Že od Mahnica dalje so Slovence delile ideologije in politike. Kot sem že veckrat omenil, so se društva v zahodnoevropskih državah delila v tri osnov­ne skupine, ki jih je opredeljeval svetovni nazor, in sicer na katoliška, jugoslo­vanska (monarhisticna) in socialisticna (komunisticna). Zaradi specifike po posameznih državah jih ne moremo zmetati v en koš, saj so bili pogoji nji­hovega delovanja odvisni od politik posameznih priseljenskih držav oziroma njihovih zakonodajnih osnov. Zato jih obravnavam posamicno. Katoliška cerkev je bila med najbolj dejavnimi na podrocju izdajanja ti-skov, tj. tako casopisov kot knjig, zasnovali pa so tudi Izseljeniško knjižnico, serijo drobnih publikacij, ki so bile namenjene izseljencem po svetu in so izhajale v letih 1929–1936: • Izseljencem na pot: nekaj poucnih besedi našim izseljencem pri odhodu iz domovine (1929); • Izseljeniški vestnik za pouk našemu narodu (1931); • Izseljeniški vestnik za pozdrav jugoslovanskim izletnikom iz Amerike (1931); • Ce greš na tuje … (1934); • Prvi izseljenski kongres v Ljubljani, 1. julija 1935 (1936). 173 Ahcin, Izgubljeni spomin na Antona Korošca. 114 Marjan Drnovšek Kazimir Zakrajšek, Izseljencem na pot, 1929, France Grivec, J. Odar, Kazimir Zakrajšek, Ce naslovnica. greš na tuje …, 1934, naslovnica. Med publikacijami, ki so izhajale v katoliških krogih, je bil najpomemb­nejši Izseljeniški vestnik. Izhajal je v Ljubljani od marca 1932 do junija 1940. Casopis se je razvil iz zbirke Izseljeniška knjižnica, ki je zacela izhajati leta 1929. Znacaj periodike je imela od leta 1930, ko je dobila naslov Izseljeniški vestnik. Obdržala je oznako zbirke in njeno štetje. Svoje štetje je imel Izselje­niški vestnik šele od prve številke iz leta 1932 dalje. Tedaj je tudi odpadlo ime zbirke (Izseljeniška knjižnica). Od druge številke iz leta 1935 je imel naslov Izseljenski vestnik – Rafael in od prve številke iz leta 1938 samo Izseljenski vestnik. Spreminjali so se tudi njegovi podnaslovi: Glasilo slovenskih izse­ljencev celega sveta, Glasilo Družbe sv. Rafaela v Ljubljani, Glasilo Rafaelove družbe v Ljubljani, Glasilo Rafaelove družbe in Izseljenske zbornice v Lju­bljani. Odgovorni in glavni uredniki so bili Kazimir Zakrajšek, Franc Hra-stelj, Josip (Jože) Premrov in Viktor Plestenjak.174 Leta 1934 je bil Izseljenski vestnik razposlan v 2000 izvodih.175 V glasilu je bila mocno prisotna custve­nost, kar nam dokazuje misel, da »ce glasilo ne bi bilo uspešno, bi bilo, kakor bi vsi clani ene družine naenkrat onemeli, kar bi pomenilo neizbežno nesreco zanje«. Izseljence so pozvali, naj porocajo o sebi, o izseljenskem življenju in delovanju in o napredku na vseh poljih verskega, narodnega in gospodar­skega udejstvovanja. Pricakovali so naklado vsaj 6000 izvodov.176 Naredili so primerjavo z ameriškimi Slovenci in njihovimi tiski in z obžalovanjem ugo­tovili, da je edino glasilo v Evropi Izseljenski vestnik – Rafael, kar ni bilo res. Sledila so jadikovanja, grožnje, pomanjkanje denarja in neodzivnost bralcev. Na prvem izseljenskem kongresu (1935) so prisotni pozdravili slovensko iz­seljensko casopisje, ki je opravljalo versko, narodno in kulturno delo med izseljenci, obsodili pa »maloštevilne« casopise, ki so rovarili proti državi, napadali vero in Cerkev. Ob tem so prosili državo, naj podpira slovensko inozemsko casopisje in naj ne bo prestroga v primerih, ko napišejo kaj bolj ostrega na racun vlade in narodne politike. Hkrati so potarnali, da se je ino­zemskim katoliškim glasilom prepovedovala vsaka najmanjša opazka in da se jim je prepreceval dostop v Jugoslavijo, medtem ko nekatoliška glasila, celo ce so pisala proti državi, takšnih ali podobnih motenj niso poznala. Ocitali so ji dvojna merila. Skratka, katoliška Ave Maria in Amerikanski Slovenec sta imela težave, »komunisticna« Prosveta (Glasilo Slovenske narodne podporne jednote) pa je v državo prihajala brez težav. In kar je presenetljivo, mnogi so v teh glasilih pogrešali novice iz domovine in se pritoževali, da je v njih prevec pisanja o samih izseljencih. Kazimir Zakrajšek jim je odgovarjal, da je glasilo hkrati glasilo Družbe sv. Rafaela in naj zato narocijo Bogoljuba, Domoljuba, Cvetje, Delavsko pravico in agitirajo za Izseljenski vestnik – Rafael. Prvi cilj naj bi jim bil izhajanje dvakratno mesecno, drugi pa vsaj 2000 narocnikov, ki bodo redno (!) placevali.177 Glasilo je bilo v krizi. Franc Pokorn je na prvem slovenskem izseljenskem kongresu (1935) omenil slab odmev tega dogajanja v slovenskem casopisju in brošura,178 ki jo je izdal kongres, naj bi bila zato manj odmevna.179 Knjige je banovina razpošiljala neposredno in posredno preko Izseljeni­škega komisariata v Zagrebu. Zapisali so, da gre za nekaj tisoc knjig, ki so bile 174 Bajec, Slovensko izseljensko casopisje: 93-94. 175 Izseljenski vestnik 4/1 (januar 1934). 176 Izseljenski vestnik – Rafael 5/3 (marec 1935). 177 Izseljenski vestnik – Rafael 5/9 (september 1935). 178 I. izseljenski kongres v Ljubljani. 179 Izseljenski vestnik – Rafael 5/9 (september 1936). 116 Marjan Drnovšek poslane v Nemcijo, Francijo, na Nizozemsko, v Belgijo ter v Severno in Južno Ameriko. Omenjene so bile Vodnikova družba, Mohorjeva družba, Nova za­ložba, Slovenska matica in Kmetijska matica. Nizozemski Rafael je januarja 1935 opozarjal pred »strupom«, ki so ga prinašale knjige, kar ni veljalo za ka­toliške knjige in casopise, kot so bili npr. Glasnik, Bogoljub, Vigred, Domoljub, Mladika, Slovenski gospodar, Slovenec in seveda Rafael. Objavili so naslednji razglas: »Slovenci širom sveta! Nikdar ne boste pozabili svojega milega ma-terinega jezika, ako boste radi citali slovenske knjige. Tudi svojim otrokom dajte v roko slovenske knjige. Vse knjige narocajte samo potom bukvarne Ti-skarne sv. Cirila, Maribor, Koroška cesta št. 45.«180 Kratka je bila informacija »o slovenski materi v diaspori«, ki je dobila knjige za otroke iz domovine in ki je brala tudi njim namenjena besedila iz Izseljenskega vestnika. Uredništvo je predlagalo, da se vsi dopisi iz diaspore pošljejo Prosvetni zvezi in Apostolstvu sv. Cirila in Metoda v Ljubljani.181 Ob tem omenjam še vlogo Slovenske mati­ce v Ljubljani. Leta 1936 je ta zaprosila Beograd, da bi iz Izseljenskega fonda odkupil nekaj knjig. Ponudili so znižanje cen za deset odstotkov. Ponudbo so utemeljevali z dejstvom, da je bilo med jugoslovanskimi izseljenci v Južni in Severni Ameriki in tudi v Nemciji in Franciji veliko Slovencev. Izpostavljali so knjige o pokrajinah (Koroška, Štajerska, Prekmurje) in knjigo Antona Me-lika o Sloveniji. »Ob teh knjigah bi se krepila njih narodna zavest,« so zapi­sali. Hkrati bi informirali »sosede-tujce« o domovini, iz katere ni prenehala sovražna propaganda. Ob stikih z domovino, ki bi jih vzpostavljali s pomocjo casopisov, radia in osebnih stikov, izseljenci ne bi smeli pozabiti na slovensko knjigo, in to kljub težkim razmeram v tujini: »Ta ni glasna, ne krici in se ne vsiljuje. Je skromen in tih tovariš, ki vas spremlja v težkih trenutkih, vam daje upanje na lepše case in vas skrivaj tesneje veže na mater-domovino.« Njena naloga je, da nevsiljivo popravlja jezik, ki ga kvari tujina, spominja izseljence na kulturni napredek in duhovno rast slovenskega naroda, ki se kljub težkim razmeram lepo razvija. Tudi v okviru evropskih narodov si je slovenska knjiga pridobila lepo mesto na kulturnem polju. Zato je pisec clanka z naslo­vom Izseljenci in slovenska knjiga pozval izseljence, da posežejo po izvirnih slovenskih knjigah, da si ustvarijo majhne knjižnice, ki bodo v veselje od­raslim in otrokom. Skratka, slovenske knjige iz domovine naj bi izseljence kar najtesneje povezale z domovino. Temu slavospevu knjigi na splošno je 180 Rafael 5/1 (januar 1935). To je bila zadnja izdaja glasila zaradi združitve z Izseljenskim vestnikom v glasilo Izseljenski vestnik – Rafael. 181 Izseljenski vestnik 9/3 (1939): 46. sledilo vabilo k nakupu knjig iz Krekove knjižnice.182 Tudi v okviru Izse­ljenske zbornice in njenega šolskega odseka je uciteljica Julijana Šušteršic predvidevala, da bo vsaka kolonija v tujini dobila vsaj nekaj knjig in revij, po možnosti pa bi pod vodstvom izseljenskih uciteljev organizirali potujoce knjižnice za mladino. Za pouk izseljenske mladine je bila nacrtovana objava ucbenika slovenšcine in domoznanstva za nižjo in višjo stopnjo. Ali se je to uresnicilo, žal ne vemo. 182 Izseljenski vestnik 9/5 (1939): platnica. 118 Marjan Drnovšek JUGOSLOVANSKA DIPLOMATSKA PREDSTAVNIŠTVA Novi jugoslovanski poslanik v Berlinu. Za poslanika v Berlinu je imenovan g. dr. Ivo Andric, ki je te dni izrocil nemškemu kanclerju Hitlerju svoje poverilnice. Dosedanji naš poslanik g. dr. Cincar-Markovic pa je postal zunanji minister.183 Jugoslovanska diplomatska predstavništva v Evropi so imela posebno vlogo v obdobju med obema vojnama. Njihovi predstavniki in uradniki so delovali tudi na podrocju izseljenske problematike. Leta 1938 se je te teme dotaknil Izseljenski zbornik, ki je evidentiral diplomatska predstavništva in jim pripel podatke o številu Slovencev in društev v letu 1938. Podatki so le okvirni. Tako naj bi bilo v Albaniji 38 Slovencev in Slovenk, v Angliji 82, Bel-giji do 6000, Bolgariji 130, na Ceškoslovaškem 160, Danskem 13, Finskem 8, v Franciji 40.000, Grciji 16, na Nizozemskem okoli 3000, na Irskem 21. V Ju­lijski krajini in v raznih mestih Italije naj bi živelo vec kot 600.000 Slovencev, v Letoniji okrog 30, na porabskem ozemlju in po raznih mestih Madžarske do 10.000, v Nemciji po industrijskih delih Porenja in Vestfalije, v Zell im Weisental ob severni švicarski meji in v drugih mestih 30.000, na ozemlju bivše Avstrije kar 120.000, na Poljskem okrog 60, na Portugalskem okrog 30, v vecjih mestih Romunije okrog 100 Slovencev. V Sovjetski zvezi naj bi živelo vec kot 600 Slovencev (opozorili so, da so z njimi pretrgane vse vezi), v Španiji jih je bilo nad 700, na Švedskem 14, v severnih predelih Švice je bivalo okrog 140 Slovencev (v Ženevi je bila nastanjena stalna jugoslovanska delegacija pri Združenih narodih), v Turciji pa je bilo evidentiranih 25 Slovencev. Evropska mreža jugoslovanskih diplomatskih predstavništev je bila pe­stra: • Albanija: jugoslovansko poslaništvo (Tirana), jugoslovanski generalni konzulat (Skadar); 183 Izseljenski vestnik 9/5 (1939): 82. • Anglija: jugoslovansko poslaništvo (London), jugoslovanski konzulati (London, Bristol, Bradford, Cardiff, Glasgow, Liverpool, New Castle on Tine, Manchester); • Belgija: jugoslovansko poslaništvo (Bruselj), jugoslovanska konzulata (Anvers, Gand); • Bolgarija: jugoslovansko poslaništvo (Sofija); • Ceškoslovaška: jugoslovansko poslaništvo (Praga), jugoslovanski gene-ralni konzulat (Bratislava); • Danska: jugoslovanski generalni konzulat (Kopenhagen); • Finska: jugoslovanski konzulat (Helsinki); • Francija: jugoslovansko poslaništvo (Pariz), jugoslovanska generalna konzulata (Lille, Marseille), jugoslovanski konzulati (Metz, Bordeaux, Caen, Le Havre, Nantes, Toulouse, Nica); • Grcija: jugoslovansko poslaništvo (Atene), jugoslovanski generalni kon­zulat (Solun), jugoslovanski konzulat (Krf); • Nizozemska: jugoslovanski generalni konzulat (Amsterdam, Rotter­dam); • Irska: jugoslovanski konzulat (Dublin); • Italija: jugoslovansko poslaništvo (Rim), jugoslovanski konzulati (Bari, Catania, Zadar), jugoslovanski generalni konzulati (Milano, Reka, Trst); • Letonija: jugoslovanski konzulat (Riga); • Madžarska: jugoslovansko poslaništvo (Budimpešta), jugoslovanski konzulat (Pecuj); • Nemcija: jugoslovansko poslaništvo (Berlin), jugoslovanski generalni konzulati (Halle, Dunaj, Gradec), jugoslovanski konzulati (Düsseldorf, Dresden, Essen, Leipzig, Celovec, Karlovy Vary); • Poljska: jugoslovansko poslaništvo (Varšava), jugoslovanski konzulat (Poznanj); • Portugalska: jugoslovanski generalni konzulat (Lizbona); • Romunija: jugoslovansko poslaništvo (Bukarešta); • Rusija: z Jugoslavijo so bile zveze pretrgane; • Španija: jugoslovansko poslaništvo (Madrid), jugoslovanski konzulat (Barcelona); • Švedska: jugoslovansko poslaništvo (Stockholm), jugoslovanski vice-konzulati (Göteborg, Malmö, Norkeping); • Švica: jugoslovansko poslaništvo (Bern), jugoslovanski generalni kon­zulat (Basel, Zürich); 122 Marjan Drnovšek • Turcija: jugoslovansko poslaništvo (Ankara), jugoslovanski generalni konzulat (Carigrad).184 Zgodovina slovenske diplomacije ima globoke korenine, saj segajo dalec v preteklost, zlasti zahvaljujoc posameznikom, ki so delovali v raznih delih sveta. Že misijonarji so bili svojevrstni diplomati v odnosu do staroselcev, npr. v Združenih državah Amerike, in do državnih in lokalnih oblasti v no-vih okoljih vsepovsod po svetu. Na primer, misijonar Franc Pirc je bil dejaven v odnosih s staroselci, v Minnesoti je bil komisar za delitev zemlje, posre­doval je med staroselci raznih plemen ipd.185 Habsburška monarhija je bila pravna država, prisegala je na vladavino in spoštovanje prava. Slovenci so v obdobju med vojnama delovali predvsem kot konzularni uslužbenci, konzuli in generalni konzuli. Kot diplomatski predstavniki so se najbolj uveljavili v Severni Ameriki in na Bližnjem vzhodu. Iz tistega casa so mnoge znane oseb­nosti, npr. Anton Lavrin, ki je bil generalni konzul v Aleksandriji, tudi Josef Schwegel, ki je bil namešcen v Carigradu in je v okviru priprav na dunajsko svetovno razstavo leta 1873 vodil orientalski oddelek ter ustanovil odbor za Orient in Vzhodno Azijo, iz katerega je nastal Orientalski muzej, ki so mu leta 1908 dodali Ekspertno akademijo. Omenim lahko Alojza Pogacarja, ki je pred prvo svetovno vojno služboval v Jeruzalemu. Schweglov necak Ivan je bil veckratni konzul v Kanadi in Združenih državah Amerike, kjer je – v San Franciscu – deloval tudi generalni konzul Josip Goricar.186 Ce se osredotocimo na Kraljevino SHS oziroma Kraljevino Jugoslavijo, je bila jasna kontinuiteta iz obdobja Kraljevine Srbije, kar se je kazalo skozi vse medvojno obdobje. Zunanje zadeve so bile vecinoma v rokah dvora, ki je imel sedež v Beogradu. Francija in Anglija sta bili dve diplomatski posto­janki, ki sta bili pod okriljem dinastije Karadordevicev. Za Slovence je bila svojevrstna domena in diplomatska postojanka že med obema vojnama Pra­ga, in sicer od prvega poslanika Ivana Hribarja leta 1919, ki je bil sploh prvi poslanik Kraljevine SHS kjerkoli po svetu, do Bogumila Vošnjaka in Alberta Kramerja. Politicni vrtiljak Slovencem sicer ni bil ravno naklonjen. Ko se je Anton Korošec sredi tridesetih let vrnil iz internacije na Hvaru in je pre­vzel regentstvo knez Pavel, je s pomocjo politicne kombinatorike omogocil Slovencem hitrejše napredovanje v diplomatski službi. Izidor Cankar je po­stal poslanik v Buenos Airesu in od tam je odšel v Ottawo v Kanadi, kjer je pomagal ustanoviti poslaništvo Kraljevine Jugoslavije. Še pred njegovim 184 Izseljenski zbornik 1938: 132-137. 185 Drnovšek, Franc Pirc. 186 Http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/zgodovina-diplomacije-slovencev-se-ne-zace­ nja-leta-1991.html (16. 12. 2011). prihodom je bil v Buenos Airesu poslanik Ivan Schwegel, ki je obupal zaradi »balkanskih« metod srbskih kolegov, ki so se razlikovale od njegovih avstrij­skih diplomatskih izkušenj. Slovencev je bilo v diplomatski službi Kraljevine Jugoslavije malo. Priha­jali so iz vrst znanstvenikov, politikov, strokovnjakov in umetnikov. Najbolj vidni slovenski diplomati so bili v tistem casu Izidor Cankar, Anton Novacan in Leonidas Pitamic. Med poklicnimi diplomati so se uveljavili Otokar Rybar in njegov sin Vladimir, ki je bil svetnik poslaništva v Washigtonu, ter Ivan Perne. Rybar je zacel diplomatsko kariero kot izvedenec na pariški mirovni konferenci v Parizu, Perne je kot tajnik poslaništva v Berlinu (1922-1929) skr­bel za delavce v Porurju in Porenju. Izidor Cankar (1886-1958), umetnostni zgodovinar, kritik, prevajalec in diplomat, je študiral estetiko na univerzi v Louvainu in umetnostno zgodovino na Dunaju. Leta 1936 se je posvetil di­plomaciji. V letih 1936-1942 je bil poslanik v Buenos Airesu, v letih 1942-1944 v Ottawi v Kanadi. Leonidas Pitamic (1885-1971) je bil teoretik prava in diplomat. Leta 1919 je bil clan jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci. V letih 1920-1921 je vodil predsedstvo Deželne vlade v Ljubljani. V letih 1929-1934 je bil izredni poslanik Kraljevine Jugoslavije v Združenih državah Ameri­ke. Njegovo poglavitno znanstveno delo je bilo Država (1927, v anglešcini 1933), pisal pa je tudi razprave o teoriji prava, o naravnem pravu, pojmu pra­va, clovekovih pravicah, pravni terminologiji. V letih 1924, 1927 in 1928 je bil namestnik jugoslovanskega delegata na letni skupšcini Društva narodov v Ženevi. Postal je tudi clan stalnega arbitražnega sodišca v Haagu. V letih 1929-1934 je bil izredni poslanik in opolnomoceni minister Kraljevine Jugo­slavije pri vladi Združenih držav Amerike v Washingtonu.187 Otokar Rybar (1865-1927) je bil pravnik, politik in diplomat. Decem-bra 1918 je bil poklican v Beograd in poslan na mirovno konferenco v Pariz (konec 1918-julij 1920). Tržaški fašisti so mu v Trstu unicili pisarno in dom, zato je odšel v diplomatsko službo v Beograd. Bil je predsednik jugoslovanske delegacije na konferenci nasledstvenih držav, imenovan za poslanika in opol­nomocenega ministra v Bruslju (1922), pozneje je deloval v Tirani, Carigradu in Leningradu. Ustalil se je v Beogradu in kot odlicen pravnik vzorno vodil oddelek za mednarodne pogodbe v zunanjem ministrstvu ter izdelal vrsto meddržavnih pogodb (1922-1927). Zanj so rekli, da je prikupen, pošten, de­laven in vesten clovek.188 187 Http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:2114/VIEW/ (16. 12. 2011). 188 Http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:2712/VIEW/ (16. 12. 2011). 124 Marjan Drnovšek Vladimir Rybar (1894-1946) je bil diplomat in pravnik. V diplomatsko službo je stopil novembra 1919. Kariero je nadaljeval v zunanjem ministrstvu v Beogradu. V zacetku leta 1922 je bil kot sekretar premešcen na jugoslovan­sko poslaništvo v Berlin in julija 1923 v Pariz. Leta 1928 je postal podkonzul na Reki, 1929 sekretar poslaništva v Bukarešti, 1933 konzul v Düsseldorfu, nato je nadaljeval diplomatsko pot v Pragi (1934). Vmes je delal v personal-nem oddelku zunanjega ministrstva v Beogradu, decembra 1937 je postal svetnik poslaništva v Washingtonu. Med vojno je bil pomocnik zunanjega ministra, najprej v Šubašicevi emigrantski vladi, nato v vladi DFJ (FLRJ), ves cas z bivališcem v Londonu.189 Ivan Perne (1889-1933) je bil pravnik in diplomat. Leta 1918 je opravil izpit za diplomatsko-konzularno službo, leto dni kasneje je postal tajnik v zunanjem ministrstvu, od leta 1922 do 1929 je bil poslaniški tajnik v Berlinu, kjer se je med drugim skrbno zavzemal za jugoslovanske delavce v Porenju in Vestfaliji.190 Ce se osredotocimo na evropski prostor, zlasti na Nemcijo, Francijo, Belgijo in Nizozemsko, lahko recemo, da so imeli najtesnejše stike z izseljenci konzuli, ki so bedeli nad njimi in njihovim življenjem v tujini. Na eni strani so skrbeli za urejanje dokumentov in življenjskih pogojev sodrža­vljanov v tujini, na drugi strani so vodili izseljensko politiko, ki se je spremi­njala socasno s politicnimi spremembami v Jugoslaviji. Velik problem je bil jezik sporazumevanja, saj so bili na diplomatskih predstavništvih nastavljeni predvsem srbohrvaško govoreci Jugoslovani. Zlasti vestfalskim Slovencem in rojenim v novih okoljih je bila srbohrvašcina tuj jezik. Redki so bili primeri, ko so bili na konzularna mesta postavljeni Slovenci. 1. oktobra 1939 je bil narejen statisticni pregled diplomatsko-konzular­nega uradništva. Razmerje med Srbi, Hrvati in Slovenci je bilo 81 % (170) : 15 % (23) : 4 % (9). Po »pravici« bi moralo biti 51 % (Srbi) : 38 % (Hrvati) : 11 % (Slovenci), tj. po kljucu 5 : 4 : 1, kar bi pomenilo 106 Srbov, 84 Hrvatov in 21 Slovencev. Slovencev naj bi bilo v »centrali« 9, v tujini 12, skupaj torej 21, omenjali pa so tudi številko 22. Skupaj s Hrvati bi morali imeti Sloven-ci svoje poslanike in generalne konzule, prvic, na vseh mestih, za katere so bili Slovenci in Hrvati posebej kvalificirani po »mentaliteti, sposobnosti in vzgoji«, npr. v Rimu, Londonu in Vatikanu, in drugic, kjer so bile pomembne hrvaške in slovenske kolonije ali manjšine, npr. v Severni in Južni Ameriki (slovenski in hrvaški izseljenci), Italiji (primorski Slovenci) in Nemciji (Koro­ška). Kjer je bil šef Srb, bi morali Slovenci ali Hrvati postati njegovi prvi ura­ 189 Http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:2713/VIEW/ (19. 12. 2011). 190 Http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:0238/VIEW/ (19. 12. 2011). dniki. Zavzemali so se za zmanjševanje števila Cincarjev, tj. oseb romanske skupnosti in Judov v diplomatski službi, »dveh elementov«, kot jih je oznacil porocevalec, ki sta se izkazala kot negativna za »jugoslovansko nacionalno politiko«. Poudarjen je bil srbski hegemonisticni vpliv, ki je bil še vecji, saj so k Srbom prišteli tudi t. i. »naturalizirane Beograjcane«, ki so pihali v isti rog. Objavljeni statisticni podatki so govorili o 1.411.000 manjšincih in 1.114.000 izseljencih, skupaj torej o 2.525.000 osebah »naše krvi onstran naših meja,« od teh vecinoma Hrvatih in Slovencih. Manjšina v Italiji je štela 650.000 oseb in v Nemciji 180.000 oseb, vkljucno z Avstrijo torej skupaj 830.000 oseb. Na-vedli so še število izseljencev: 845.000 v ZDA, 60.000 v Kanadi, 200.000 v Južni Ameriki, od tega 675.000 Hrvatov, 298.000 Slovencev in 132.000 Srbov. Zanimivo pa je, da izseljencev, ki so živeli v Evropi, sploh niso omenjali.191 191 AS 74, a. e. 335, š. 4. Statistika diplomatsko-konzularnega uradništva. 126 Marjan Drnovšek SEZONSKO IZSELJEVANJE: NEMCIJA, FRANCIJA, JUGOSLAVIJA Perec problem naše zemlje in našega cloveka je sezonsko delavstvo. To je težko dejstvo in menda - potrebno zlo …192 nEmciJa V prvi Jugoslaviji je Nemcija sezonske delavce obravnavala posebej in omejevala cas njihovega bivanja na leto dni. Vladi Kraljevine SHS in Nemcije sta 15. decembra 1928 v Berlinu podpisali sporazum o srbsko-hrvaško-slo­venskih kmetijskih delavcih.193 Dolocal je nabiranje, posredovanje in naje­manje sezonske delovne sile obeh spolov. V državah sezonskih gostiteljic je bilo najbolje urejeno stanje v Nemciji, nato v Franciji in najslabše v Jugoslaviji. V prvi Jugoslaviji so se v organiziranje sezonskega dela vkljucile borze dela. Podružnico za delo v Murski Soboti je 15. julija 1920 ustanovila Državna po­sredovalnica za delo v Ljubljani. Sezonskih delavcev se do leta 1928 ni ime-lo za izseljence. Ko je Madžarska prekmurskim sezonskim delavcem zaprla svoja vrata, je prišlo do sklenitve sporazuma z Nemcijo. Prekmurje je postalo bazen ženske in moške delovne sile. Pravna ureditev sezonskega odhajanja v Nemcijo je bila dolocena s sporazumom na državni ravni leta 1928. Obstajali sta dve organizaciji, francoska Société générale d'immigration s sedežem v Zagrebu, ki je organizirala sezonske tokove v Francijo, in nemška organi­zacija Deutsche Arbeiter Zentrale Berlin (DAZ) s sedežem v Berlinu. Konec dvajsetih let se je pricelo previdno približevanje Jugoslavije Nemciji, kar je sovpadalo s politiko nemškega gospodarskega prodiranja v jugovzhodno Evropo. Del tega dogajanja je bil interes za pridobivanje zacasne kmetijske delovne sile, saj jo je v Nemciji primanjkovalo. Konec tridesetih let so delali nacrte tudi o stalnih kmetijskih delavcih v Nemciji. V tridesetih letih so bili mocno uveljavljeni sezonski tokovi tudi znotraj države, zlasti v Slavonijo, Ba-ranjo, Backo in Banat. 192 Izseljenski vestnik 9/3 (1939): 33. 193 Uradni list Dravske banovine, 28. 10. 1929: 108/825. Postopek odhajanja sezonskih delavcev in delavk v Nemcijo je bil preci-zen in obvezno potrjen s pogodbo. Oglejmo si nekatere detajle pogodbe iz leta 1928. V delovni pogodbi so bile zajete naslednje postavke: trajanje delovne­ga razmerja, delovni cas, višina mezde, stanovanje, prejemki v naravi, potni stroški, delovno orodje, nravno vedenje, predcasna razveza pogodbe, bolezen in zavarovanje ter zašcita in reševanje pritožb. Delavci in delavke, tj. moški, zakonske žene s pristankom moža in mladoletni s pristankom roditeljev, so vstopili v delovno razmerje po dogovoru in ostali najdlje do 15. decembra tekocega leta, kar je bilo povezano z zakljuckom kmeckih del. Delali so za mezdo ali placo od kosa. Biti so morali zdravi, brez hib, delavke niso smele biti nosece in vsi so morali biti navajeni kmeckega dela. Stanovanje je bilo skupno, loceno po spolu, opremljeno z mizami, sedeži in umivalniki, z za­klepnimi omarami, skupnim ognjišcem za kuhanje in pranje in z zadostnim kurivom. Vsak delavec je dobil posteljo, slamnjaco, vzglavnik in volneno odejo. Stanovanje je moralo ustrezati higienskim razmeram. Poleg mezde so jim po sporazumu pripadali še prejemki v naravi, taki imenovani »deputati«. Vsak teden je delavec dobil petindvajset funtov krompirja, 7 litrov posnetega mleka, torej vsak dan po en liter, ali 3,5 litra neposnetega mleka, torej vsak dan pol litra, 7 funtov kruha, 2 funta zdroba ali kaše in socivja, 1 funt ržene moke ali tri cetrtine pšenicne moke, eno polovico funta masti in pol funta soli. Delavcem je kuhala ženska, ki jo je dolocil delodajalec. Poleg kuhanja je morala cistiti stanovanjske prostore in spalnice ter lupiti krompir. Potne stro­ške od nemške meje do delovnega kraja je pokrival delodajalec. Delodajalec je od vsakega delavca in delavke zahteval zavezanost hišnemu redu, pokor-šcino in tocnost pri delu. Kršitev je bila sankcionirana v denarju. V primeru nasilja, surovih žalitev ali zahtev po nenravnem dejanju je pogodbenik lahko razvezal pogodbo. Delodajalec je lahko razvezal pogodbo tudi, ce je delavec vztrajno odrekal delo ali ga zanemarjal. Delavec pa je pogodbo lahko razve­zal, ce mu je delodajalec odrekel dogovorjeno mezdo ali ce mu jo je neredno izplaceval, ce mu je kljub veckratnim opominom dajal slabo hrano ali ce mu je nudil nezdravo stanovanje. Delavcevo sodelovanje pri sindikalnem giba­nju ni smelo biti vzrok za odpust z dela. Delodajalec mu tudi ni smel odvze-ti potnega lista ali druge listine zoper njegovo voljo. Vsak delavec je imel v primeru bolezni pravico do podpore iz pristojne bolniške blagajne. Ce je bil nesposoben za delo, se mu je izplacevala boleznina, pri cemer so mu za ta cas odpadli prejemki v naravi in denarju. Tako delodajalci kot delojemalci so bili po zakonu dolžni vplacevati odrejene prispevke v bolniško blagajno. Higien-ski zašcitni predpisi glede uporabe umetnih gnojil so se upoštevali enako za domace kot tuje delavce. Nemška centrala v Berlinu (Deutsche Arbeiter Zen­ 130 Marjan Drnovšek trale) je imela pravico do kontrole razmer v posameznem delovnem kraju, spore pa je reševalo pristojno nemško delovno sodišce. Omenjeni sporazum iz leta 1928, po katerem je potekalo sezonsko izseljevanje v Nemcijo, je bil z jugoslovanske strani potrjen kot zakon. Leta 1939 je prišlo do sklenitve novega sporazuma. Na sestanku pred­stavnikov jugoslovanske in nemške strani, ki je potekal od 24. do 27. febru­arja 1939 v Beogradu, so namrec ugotovili, da je obstojeci sporazum zastarel. Z jugoslovanske strani so pri pripravi novega sodelovali predstavniki jugo­slovanske vlade in z nemške nemški pogajalci. Novost v primerjavi z letom 1928 je bila, da se niso dogovorili samo o sporazumu o kmetijskih sezonskih delavcih in delavkah, temvec so sklenili locen sporazum tudi o kmetijskih stalnih delavcih v Nemciji. Kljub nemški preciznosti in urejenosti so s tem povezane razlicne zgodbe. Ekspozitura Javne borze v Murski Soboti je 23. decembra 1937 obvestila bansko upravo v Ljubljani, da je tega leta v Nemci­jo odpotovalo 2015 sezonskih kmetijskih delavcev, vendar jih je od tega kar 430 odšlo na lastno odgovornost, tj. brez posredovanja Nemškega državnega zavoda v Berlinu (ilegalni odhodi). Vecina je bila zadovoljna z delom, manj s hrano, saj bi doma imeli vec mesa in mocne hrane, v Nemciji pa so jedli pred­vsem krompir, kašo z malo moke, masti in malo mesa. Velike težave so imeli na borzi v Murski Soboti z evidentiranjem posameznikov, saj so mnogi, kot sem omenil, v Nemcijo odhajali tudi ilegalno. 3. januarja 1939 je bila v Mur-ski Soboti po sporazumu med »srezkim nacelstvom«, tamkajšnjo borzo dela in Zvezo poljedelskih delavcev (takrat je bilo vanjo vclanjenih kar 7300 oseb) izvedena »anketa«, tj. popis sezonskih delavcev s ciljem izdelave popisne pole. Bila bi seznam oseb za delo izven doma, starih nad 17 let, alternativno nad 20 let z veleposestev oziroma nad 18 let, ce so šli z družinskimi clani ali bližnjimi sorodniki na delo k istemu delodajalcu. Popis zainteresiranih je bil izvršen: iz sreza Murska Sobota se je prijavilo za delo v Jugoslaviji 305 (4 %), Franciji 500 (7 %) in Nemciji 6249 oseb (89 %), iz sreza Dolnja Lendava pa za delo v Jugoslaviji 212 (6 %), Franciji 411 (12 %) in Nemciji 2573 oseb (82 %). Iz celega Prekmurja je odšlo 10.250 delavcev in delavk, in sicer 517 v Jugoslavijo, 911 v Francijo in 8822 v Nemcijo. Zakaj so tako množicno odhajali prav v Nemcijo? Navajali so sledece razloge: bližino, vecji zaslužek, lažje razumevanje jezika in vecji red, kar je uradnik podcrtal z rdecim svincnikom. Vsi pa so priznava­li, da je bila hrana tam v vecini slaba, mnogokrat zelo slaba in nezadostna, da so morali trdo delati, vendar so vzdržali od šest do devet mesecev, zlasti še, ce so si dokupili kak priboljšek ali ga dobili po pošti. Na zborovanju v Murski Soboti 12. marca 1939 je govoril minister Franc Snoj in omenil dogovor z Nemcijo, po katerem bodo jugoslovanski delavci izenaceni z nemškimi in zašciteni tako kot nemški. Ugodnejši bi bili tudi prevozi v Nemcijo od državne meje do mesta zaposlitve.194 Leta 1939 se je nezadovoljstvo s prehrambnimi in življenjskimi pogoji v Nemciji nadaljevalo. Povecevalo se je ilegalno priseljevanje v Nemcijo. Odšlo je okoli 1000 oseb, in sicer 751 brez potnega lista, kar je veljalo za vso Dravsko banovino. Vracanje sezonskih delavcev in delavk je bilo organizirano v transportih. Iz Dravske banovine se je vrnilo 9787 oseb. »Ob vrnitvi sezonskih delavcev iz Nemcije ni bilo opažati nezaželenih ali neprijetnih pripetljajev,« so zatrdili organizatorji povratnikov iz Nemcije.195 O sezonskem izseljenstvu je spregovoril duhovnik Josip (Jožef) Klekl (1873-1948), politik in nabožni pisatelj, Prekmurec, ki je po prvi svetovni voj­ni sodeloval pri agrarni reformi, se zavzemal za siromašne, ustanovil hranil­nico in posojilnico, agrarno zadrugo v Crenšovcih, prvo katoliško tiskarno in prvi kulturni dom v Prekmurju. In ne nazadnje, zanimal se je tudi za izse­ljensko problematiko.196 Navedel je naslednjo zgodbo, mogoce skonstruirano, mogoce celo resnicno. Bilo je spomladi, ko so sezonski izseljenci in izseljenke odhajali v Francijo in Nemcijo. Šestnajstletnik se je odlocno postavil pred njega v pisarni Rafaelove družbe z zahtevo, da hoce v Nemcijo. Vendar ga srezko nacelstvo in borza dela nista sprejeli, verjetno zaradi mladosti. Fant je omenil, da je mnogim priporocil pridobitev dovoljenja, kar je Klekl zanikal, vendar hkrati izjavil, da se je zavzel za vsakega, tudi zanj, samo da bi dobil poštenega delovodjo. Fant mu je zagrozil, da ce ne dobi dovoljenja, ne bo vec Boga molil ter da bo še druge odvracal od božje službe in ne hodil v Cerkev. »Pa decko, pomisli, da Rafaelova družba nima oblasti, da pošilja delavce v tujino,« mu je odgovoril Klekl. Fant je oblast oznacil za krivicno, saj je leto poprej lahko šel na tuje, to leto pa ne. Klekl mu je svetoval, da naj se pritoži oblastem, lahko tudi »na ministrstvo«, ce meni, da mu delajo krivico. Težko verjetno je nadaljevanje njunega dialoga. Fant je rekel, da je pošten decko in da ce mu Klekl ne bo dal dovoljenja, bo po njegovem prizadevanju nosil vso odgovornost za propad verskega življenja v župniji. »Decko, s tem svojim nastopom si jasno dokazal, da si že do dna srca pokvarjen,« je pribil Klekl. Razložil je, da je bil fant poln sovraštva do vere in duhovništva. Svoje videnje dogodka je podkrepil z zgodbo o tem, kako je ucenec neke osnovne šole, ki so jo vodile šolske sestre, pri verouku izjavil, da komaj cakajo Hitlerja. Zakaj? Ker potem ne bo vec verouka, ker duhovniki ne bodo vec pobirali bére po vasi, ker bodo izgubili tudi zemljo, ki se bo razdelila med narod. Nosilci protiver­ 194 AS 74, a. e. 336, š. 4. Zborovanje Zveze poljedelskih delavcev v Murski Soboti. 195 AS 74, a. e. 175, š. 2. Sezonski delavci v Nemciji. 196 ES, 5, 1991: 91-92. 132 Marjan Drnovšek skega razpoloženja so bili po Kleklu ravno sezonski delavci, kar ni pomenilo, da med njimi ni bilo vernih. Menil je, da je bila med sezonskimi delavci in delavkami polovica versko mlacnih in brezbrižnih, polovica pa zvestih veri. Skrbeli so ga predvsem njihova morala, propadajoci zakoni, ljubimkanja in celo umori partnerjev, izgubljanje cistosti pri mladih, skupno spanje mladine obeh spolov na sezonskem delu v Jugoslaviji, obiskovanje javnih hiš, širjenje »bele kuge« kot pridobitve iz Francije, nezakonski otroci, povecevanje števila abortusov mladoletnih delavk ipd. Zgrozil se je nad podatkom, da je samo ena vas v enem letu iz Francije dobila sedem nezakonskih otrok. Zato njegov sklep: vsega je krivo nepotrebno izseljevanje. Kar cetrtina sezonskih delavcev je bila - po Kleklu - z ozirom na versko in moralno držo izgubljena in druga cetrtina je bila moralno oslabljena.197 Država je dobro zaslužila. Delovna sila je bila v tujini, mladi in starci pa niso bili kos delu na domaciji, kar se je kaza-lo v neobdelani ali slabo obdelani zemlji. Priznaval pa je, da so se mnoge dru­žine ekonomsko opomogle. Pridobitve je videl v tem, da so se ljudje v tujini naucili tujega jezika in se izpopolnili v raznih gospodarskih panogah. Menil je, da je bila v politicnem oziru tujina nevarna zlasti za mladino. Opozoril je na komunizem in hitlerizem in povzdigovanje tujine proti domaci grudi. Zlasti mladi sezonski delavci in delavke so radi vzklikali Hitlerju. Klekl je delil sezonske izseljence na tiste, ki so bili redko ali krajši cas v tujini, in na druge, ki so na tujem živeli že dlje casa. Prva skupina je imela tesnejši stik z domovino, druga ji je postala odtujena, »tuja za narod in državo« in sezon-ski delavci so postali kozmopoliti, ki so se držali rekla »Ubi bene, ibi patrie« (Kjer mi je dobro, je moja domovina). Tujina jih je po njegovem mnenju siste­maticno raznarodovala. Dotaknil se je tudi zdravstvenih razmer. O teh je imel izrazito negativno mnenje, saj se je po dostopnih podatkih stopnjevalo nasilje, vec je bilo tudi posilstev, nesrec in obolelosti zaradi napornega dela in slabe hrane. Zavzemal se je za strogo kontrolo nad izseljevanjem. Premožnim in mladoletnim ter duševno in telesno manj razvitim naj bi se po njegovem izseljevanje prepovedalo. Za mladoletne, ki so bili zaradi siromaštva razprše­ni na delu po državi, bi poskrbeli s pomocjo izseljenskih duhovnikov; tako bi dorašcajoca delavska mladina ostala neoporecna v verskem in moralnem kot tudi v narodno-državnem oziru.198 Šolski nadzornik Ambrozij Rusjan je menil, da morajo ljudske šole upo­števati problematiko obmejnih krajev, zamejstva, izseljenstva in sezonskega izseljenstva z gospodarskega, prosvetnega, politicnega in narodnega vidika. 197 AS 74, a. e. 1334, š. 12: 10-11. 198 AS 74, a. e. 1334, š. 12: 12. Kot nadzornik je opazil, da so ljudske šole o tem malo vedele, malo so vedeli tudi ucitelji – kako naj bi šele o tem kaj vec vedeli širši krogi! Pisalo pa se je leto 1939. Kot stalna zahteva se je pojavljala potreba po povecanju števila izseljenskih uciteljev in duhovnikov kot prosvetnih delavcev vodnikov v tu­jini. Pri sezonskem izseljevanju naj bi šle z njimi tudi šolske sestre, ki bi bile duhovne voditeljice, saj naj bi bile edine, ki so bile zmožne, požrtvovalne in sposobne; zlasti bi spremljale dekleta v casu sezonskih del.199 FranciJa V Franciji so bili sezonski delavci izenaceni z domacimi delavci v re-dnem delovnem razmerju. Država jim je delo štela v pokojninsko dobo in ni omejevala casa bivanja na leto dni kot Nemcija. 29. julija 1932 je bila pod-pisana pogodba o delu in pomoci med Kraljevino Jugoslavijo in Republiko Francijo.200 Temeljila je na nacelu vzajemnosti in enakopravnosti glede polo-žaja jugoslovanskega delavstva v Franciji in zaposlenih Francozov v Jugosla­viji. Slednjih je bilo malo. Pogodba je vsebovala postavko o zašciti delavcev, obravnavala je delovne pogoje in varstvo pri delu ter zavarovanje v primeru brezposelnosti. Pogodba je razlikovala splošne in sezonske delavce. Posebej so bile dolocene obveznosti delodajalca do sezonskega delavca oziroma de­lavke. Za cas dela je delodajalec delavcu priskrbel primerno stanovanje s po­steljo, slamnjaco in posteljnino, glede hrane in pranja perila pa sta se posebej dogovorila. Delavci in delavke so za placilo prejemali mesecno mezdo, ki so jo lahko zamenjali za delo na akord. V primeru bolezni, starosti ali onemoglosti so tudi sezonski delavci po francoskih predpisih uživali pravico o socialnem zavarovanju. Dobivali so denarna nadomestila in podpore. Dokler delavec ni dobil podpore, mu je bil delodajalec dolžan zagotavljati stanovanje, hrano, zdravniško nego in zdravila. V primeru nesrece mu je pripadala odškodnina po francoskih predpisih. V primeru smrti je delodajalec poskrbel za pokoj­nika. V casu košnje in žetve je bil delavec dolžan neodložljiva dela opravljati tudi v nedeljo, je pa tega dne lahko odšel tudi k bogoslužju. Potne stroške in hrano za pot v obe smeri je moral vsak placati sam. Ženske se naceloma niso smele zaposliti pri cišcenju in negi ter vpregi konj, niso smele orati, drvariti in valjati težjih bremen. Ta dela so lahko opravljale pogojno, vendar so morale biti za to placane kot moški. Obicajno so moški opravljali težja dela na poljih in pri živini, ženske pa lažja hišna dela, za kar so bile tudi slabše placane. Naceloma so bili Francozi zadovoljni z njihovim delom. Francosko velepo­ 199 AS 74, a. e. 1334, š. 12: 13. 200 Službene novine Kraljevine Jugoslavije 282-LXXXIII/1933. 134 Marjan Drnovšek slaništvo jih je celo pozvalo, naj se naselijo na zapušcenih kmetijah okrog Bordeauxa v južni Franciji. Primer. Jolanka Barber, rojena 1915, iz Markovcev je bila zaposlena v Calvadosu kot »kravarica«. Zaposlila se je preko borze dela v Murski Soboti in se odpeljala z vlakom v Francijo. Z njo naj bi se lepo ravnalo. Delala je sku­paj z gospodarjevo družino, pri hiši so bili štirje francoski hlapci. Skoraj vsak dan so jedli meso (zajce). Hrano za delavce in zanjo sta pripravljali gospodi­nja in njena hci. Veckrat so se pri hiši oglasili žandarji, da so preverili bivalne in delovne pogoje. Spraševali so jo, ce gospodar z njo dobro ravna. Za boljše medsebojno razumevanje so domaci osvojili tudi nekaj slovenskih besed. Jo-lanka je zaslužila 200 frankov mesecno. Denar je pošiljala možu in sinu. Na moževem domu je bilo osem otrok, na njenem pet. V tujino je morala oditi, ker je družina morala izplacati kar tri dedice.201 V letih 1929-1934 se je v Franciji (s pomocjo palirjev) zaposlilo 21.977 delavcev in delavk. Evidentno je, da je bil zaslužek v Franciji boljši kot do­ma.202 JugoSlaviJa »Sezonsko vprašanje vpije po socialno cutecih ljudeh, ki bi ga naj uredili po clovecanskih vidikih in v duhu socialne pravicnosti,« je zapisal Ivan Ška­far.203 Kot sem že omenil, je bila leta 1920 ustanovljena Podružnica za delo v Murski Soboti. Že naslednje leto je organizirala sezonske delavce za gozdna dela v Slavoniji in poljedelska dela v Backi ter zidarska dela po Sloveniji. Se-zonski delavci v Jugoslaviji niso bili zajeti v delovnopravni in socialnovar­stveni zakonodaji. Pogodbe so se sklepale preko pooblašcencev, palirjev, in so temeljile na t. i. poselskih redih. Palirji so tudi razvršcali delovno silo v »prvo vrsto«, ki je vkljucevala mocne, zdrave in za vsako delo sposobne moške v starosti od 20 do 45 let, in v »drugo vrsto«, v kateri so bili delavci, ki so šteli od 16 do 45 let, med njimi tudi mocne in zdrave ženske ali mlajši fantje. Palir je bil v konkretnem primeru dolžan pripeljati delavce do 1. maja 1925. Delali so do konca oktobra oziroma do spravila poljšcin, in to od soncnega vzhoda do soncnega zahoda. Dovoljen je bil polurni pocitek za zajtrk, enourni za ko-silo in polurni za južino, a slednji le do 1. septembra. Bolniška je lahko trajala do osem dni; ce je trajala vec, za tisti cas posameznik ni dobil ne placila ne hrane. Za placilo so delavci sicer dobivali pšenico in rž ali ustrezen znesek v denarju. Delo ni bilo nic kaj prijazno. Ko je bilo žito zrelo, so morali delati 201 Korpic-Horvat, Zaposlovanje in deagrarizacija: 53. 202 Škafar, Socialni in gospodarski položaj: 51-53. 203 Prav tam: 123. tudi ob nedeljah in praznikih. Palirji so dobivali placilo v vrednosti 600 kg pšenice in 600 kg rži. Bili so dolžni nadzorovati delavce. Placila so delavci prejemali redno ob koncu meseca, le za mesec julij ob koncu sezonskega dela. Naturalna placila, torej poljšcine, so lahko odpeljali na stroške posesti, in si­cer jim je pripadala delavska karta za prevoz po železnici tretjega razreda. Ob prihodu na delo so morali imeti delavci s seboj koso, nož za repo in srp. Pijancevanje, prepiri in upori so bili strogo prepovedani. Delavca so lahko brez placila odpustili in poslali domov. Spore je obravnavalo pristojno sodi-šce. Pogodbo sta morala podpisati palir in predstavnik posestva, potrjena pa je morala biti pri notarju. V obdobju 1929-1939 je bilo v Jugoslaviji zaposlenih 29.179 prekmurskih sezonskih delavcev.204 Kot primer si oglejmo življenjsko zgodbo Janeza Boharja, rojenega leta 1917, doma z Gorickega, ki je postal palir. Živel je z ocimom, materjo in dve-ma polsestrama. Imel je šest »plugov« zemlje. S šestnajstimi leti je leta 1933 zacel opravljati poljska dela na posestvu v Coki (Banat). Do osemnajstega leta starosti je prejemal enako placilo kot ženske, ki so bile sicer slabše placane kot moški (tudi ženske so hodile na sezonsko delo od šestnajstega leta dalje). De-lali so od soncnega vzhoda do zahoda, razen ob nedeljah, navadno od aprila do novembra. Spali so v barakah ali kar na prostem, kjer so tudi jedli, in sicer osem delavcev iz ene sklede. Ženske in mladoletniki so dobivali za dvomesec­no delo 450 kg žita, moški pa 600 kg. Mlajše so zaposlovali z nabiranjem rož od spomladi, ko so izostali od pouka, pa do jeseni, ko so spet odšli v šolo. Za prisluženi denar so si kupili obleko, cevlje in perilo. Prevoz domov v živin­skih vagonih je placalo posestvo. Dvakrat dnevno so dobili hrano. Za zajtrk so navadno jedli slanino, za kosilo kuhan fižol, zelje in krompir, ob nedeljah golaž z mesom, za vecerjo pa so se vrstile krompirjeva, fižolova in testeninska juha. Za dva dinarja za liter so dobili tudi vino. Sedeli so na lesenih kovckih. Spali so v barakah brez postelj in pogradov. Posteljnino so prinesli s seboj. V barakah ni bilo pohištva. Z ženskami so moški spali v istih prostorih. Ženske so s seboj prinesle škafe, da so v njih prale perilo. Prav tako so pripravljale tudi hrano. Za delo se je v imenu delavcev pogajal palir. Zbral je doloceno število delavcev, jim prebral pogodbo in vsi so se morali podpisati. Bohar je tako še v Banatu napredoval v kocijaža na posestvu in za to dobil prvovrstno placo. Leta 1941 je s pomocjo palirja odšel na delo v Nemcijo. Prevoz mu je placalo posestvo. Tam je delal od aprila do decembra, in sicer na poljih, kjer so pridelovali repo, koruzo, pšenico, krompir in druge poljšcine. Spal je, kot je povedal, v zidanih hišah s tremi ali štirimi sobami. Imeli so postelje in 204 Korpic-Horvat, Zaposlovanje in deagrarizacija: 57-58. 136 Marjan Drnovšek omare. Oblacila mu je prala polsestra, ki je prišla z njim. Pritoževal se je nad hrano, saj po njegovem ni bila dobra, zato si je kruh kupoval. Spominjal se je, da so bile ženske enako placane kot moški. Med vojno je bil na Madžarskem, kjer je opravljal sezonska dela, aprila 1946 pa se je peš vrnil domov.205 Pri osebnih zgodbah moramo vedeti, da so lahko luknjicave, zavestno ali nezave­dno zavajajoce in nam lahko predstavljajo le osebni vtis posameznika. »Sezonsko izseljevanje - še neraziskani problem,« je zapisal že omenjeni prekmurski zgodovinar, zdravnik in duhovnik Ivan Škafar. Pisal je o sezon­skih delavcih in misijonarjih. Ugotavljal je perece stanje, ki ga je v Sloveniji in na Hrvaškem povzrocalo sezonsko izseljevanje. S tem problemom se je na Hrvaškem ukvarjala Gospodarska sloga, v Sloveniji pa Rafaelova družba v Ljubljani, Mariboru in Crenšovcih ter Zveza poljedelskih delavcev v Murski Soboti. Škafar je podrobno navedel »sezonske naselbine« v Jugoslaviji, in si­cer v Slavoniji, Baranji, Backi in Banatu, vse s podatki o posestvih in številu sezonskega delavstva. Sklenjene pogodbe (kontrakti) so v glavnem dolocale, koliko delavcev se vzame na delo, kakšno delo opravljajo, delovni cas, place, prehrano, bolniško oskrbo, prevoz delavcev, prevoz zasluženega zrna, nedelj­sko delo in pocitek, starostna leta delavcev, kdaj se izplacuje zaslužek, kaj vse morajo delavci prinesti s seboj, njihove pravice, dolžnosti, dolocena pa je bila tudi placa vodje delavcev (palirja). Place, pravice in dolžnosti palirjev so sicer predstavljale posebno poglavje, dogajale pa so se v zvezi s tem številne nepra­vilnosti. Zapisal je: »Pretežni del krivde so nosili palirji. Ti so bili mnogokrat zelo neusmiljeni in ti so s svojo sicer neokretno roko, a toliko bolj surovim srcem, pisali najžalostnejše poglavje v zgodovini socialnega življenja Sloven-ske krajine.« Škafar je pravice in dolžnosti delavcev komentiral in analiziral na primerih prevoza sezonskih delavcev, hrane, nedeljskega pocitka in dela, stanovanjske in higienske kulture in bolniške oskrbe. Vprašal se je, kako iz­boljšati razmere. Delodajalci naj bi bili zadovoljni s prekmurskimi in medži­murskimi sezonskimi delavci. Prekmurec se po njegovem ne bi dobro pocu­til v tovarnah, rudnikih in raznih delavnicah. Prekmurec naj bi bil »ljubitelj poljskih del«, clovek obmocja širjav, globin in višav. Slovenska krajina bi bila v bodoce navezana na sezonsko izseljevanje, saj skorajšnje rešitve problema prekmurske in sploh jugoslovanske agrarne hiperpopulacije ni bilo misliti. Škafar je imel sezonsko delo za zasilni izhod, ki problema ni reševalo, am-pak ga je nekako odrivalo v prihodnost. Aleksander Bilimovic je svetoval, da bi se v Jugoslaviji v vecjem obsegu izvajala nacrtna melioracija, s cimer bi pridobili nove površine dotlej neizkorišcene zemlje, izvajala naj bi se intenzi­ 205 Prav tam: 57-60. fikacija tedanjega ekstenzivnega kmetijstva in preorientirala naj bi se prevec enostranska žitna produkcija. Predlagal je razvoj rudarstva, industrije, obrti, trgovine in drugih pridobitnih panog, ki bi absorbirale narašcajoci presežek kmetijskega prebivalstva.206 Število prekmurskih sezonskih delavcev 1929–1939 Leto Nemcija Francija Jugoslavija Avstrija Skupaj 1929 899 1114 4264 – 6277 1930 1861 2624 3010 – 7495 1931 999 2634 2613 – 6246 1932 472 1368 3504 198 5542 1933 – 1546 2964 60 4570 1934 – 1530 2130 24 3684 1935 – 1967 2367 80 4414 1936 – 2868 2688 8 5564 1937 2015 3221 1839 – 7075 1938 4389 1768 2310 – 8467 1939 6308 1337 1490 – 9135 Skupaj 16.943 21.977 29.179 370 68.469 Vir: Korpic-Horvat, Zaposlovanje in deagrarizacija: 56, 61. 206 Prav tam: 121-143. 138 Marjan Drnovšek NEMCIJA Westfalski Slovenci navdušeni za Hitlerja … Hitlerjev režim ne izganja vec naših ljudi, pac pa je v podjetjih po njegovi zaslugi zavladal popolnoma drug duh …207 Nemške dežele so bile verjetno prva smer izseljevanja Slovencev v evrop­skem prostoru. Njegovi zacetki segajo vsaj v 15. stoletje, ko so kocevarski (Gottschee), kranjski in belokranjski krošnjarji odhajali na trgovske poti pro-ti Kölnu, mestu, kamor so se v istem casu podajali tudi slovenski romarji. Danes le malokdo pozna knjižico z naslovom V Kelmorajn, ki jo je na to temo spisal ljubljanski stolni kanonik Andrej Karlin in je izšla leta 1903 v Celovcu. Za Slovence sta bili pomembni tudi romarski središci Aachen in Andernach (Severno Porenje-Vestfalija). Bavarska je bila središce krošnjarstva. Nov po­vod za izseljevanje v nemški prostor je spodbudila modernizacija oziroma in-dustrijska revolucija v 19. stoletju, ki je z velikim zamahom vase vsrkala tudi slovenske izseljence. Osnovna dejavnost je bilo premogovništvo. Slovenci so se v zaceli v vecjem številu izseljevati v rensko-vestfalsko industrijsko obmo-cje konec 19. stoletja in po vojni v obdobju prve Jugoslavije. Od zgodnje moderne dobe naprej nemški prostor ni bil prav miroljuben. Zgodovina Nemcije je poznala gibanje ljudi preko meja, so se pa tudi meje premikale preko ljudi. Že pred prvo svetovno vojno je zaradi industrializaci­je v Nemciji prišlo do pravega izbruha zaposlitvenih možnosti. Atraktivnost Amerike je do prve svetovne vojne zbledela, po vojni pa so se zlata vrata, ki so vodila tja, celo zaprla. Tako je industrijsko in premogovniško obmocje v Porenju in Vestfaliji postalo še bolj privlacno zlasti za Poljake, Italijane in Nizozemce ter številne druge skupine tujih delavcev. V devetdesetih letih 19. stoletja je prišlo do množicnega priseljevanja zlasti v Prusijo. Vrh je doseglo leta 1914 z okrog milijon dvesto tisoc priseljenci. Najštevilnejši so bili Polja­ki iz osrednje ruske Poljske in v manjšem obsegu iz avstro-ogrske Galicije, 207 Slovenski narod 66/108 (12. maj 1933): 1. ki so se zaposlili v kmetijstvu, in tudi Italijani, ki so si delo našli v opekar­nah, drugi pri izkopavanju kanalov, mnogi pa so se zaposlili v rudarstvu in industriji. Pomanjkanje delavcev je predstavljalo temeljni problem v vojnem obdobju med letoma 1914 in 1918. Narašcal je ekstremni nacionalizem, ki je izkljuceval manjšine in širil ksenofobijo. Zaposlovanje tujcev v weimarski republiki se je nadaljevalo, bilo pa je zaznamovano s protipoljsko politiko, ki jo je vodila imperialna Nemcija. V istem casu je na zaposlovanje tujcev v vecji meri kot nekdaj vplivala tudi politika delovnega trga. Namesto o »zašciti nacionalnega delovnega trga« se je zacelo govoriti o pomanjkanju delovne sile v industriji in kmetijstvu. Vseobsežna weimarska birokracija je pocasi spreje­mala modernejše poglede na trg delovne sile, na delovna mesta, zavarovanje za brezposelne in na politiko socialne blaginje. Svoje so prispevali tudi sindi­kati. V dvajsetih letih 20. stoletja je število tujih delavcev nihalo med 200.000 in 300.000 in v obdobju globalne krize v zgodnjih tridesetih letih padlo na okrog 100.000. Z nastopom nacizma je prišlo do manjšega pomanjkanja dela. Ceprav se je število tujih delavcev v nemški industriji in kmetijstvu dvigova-lo, je v letih 1938-1939 le doseglo število 436.000 oseb obeh spolov. Glavna razloga za to sta bili denarna politika in politicno-ideološki razlogi, kar je povzrocilo, da je nacisticna priseljenska politika ostala restriktivna, kljub pomanjkanju delovne sile. Skratka, zaposlovanje tujcev je bilo po eni strani problematicno zaradi nemške denarne politike (problem reparacij), po drugi strani pa se je odvijala zgodba, povezana z radikalnim nacionalisticnim po­gledom na tujce, zlasti na prihajajoce iz vzhodne Evrope, ki naj bi pomenili nevarnost za »krvno cistost« nemškega naroda.208 Nemcija je ostala država izseljevanja in priseljevanja tudi v medvojnem obdobju. Leta 1923 je zaradi krize iz weimarske republike odšlo 115.000 Nemcev. Zlasti Nizozemska, ki je bila med prvo svetovno vojno nevtralna, je bila cilj deset tisocim nemškim priseljencem, med njimi mnogim mladim dekletom, ki so se zaposlile predvsem kot služkinje. Kriza v Nemciji v letih 1918-1923 se je odvijala v težkih ekonomskih, socialnih in politicnih razme-rah. V zacetku dvajsetih let je prihajalo do množicnega priseljevanja iz vzho­dnih delov Evrope, npr. iz Poljske in Rusije, pocasi pa se je ta tok zmanjševal. »Ruski Berlin« je postal evropski center begunstva z mnogimi kulturnimi in politicnimi vlogami. Socasno se je vedno bolj izpostavljala vloga »ruskega Pa-riza«, mesta, ki je na stežaj odprlo svoja vrata, kar se je kazalo tudi v bolj odpr-ti francoski priseljenski politiki kot posledici francoskega državnega interesa pridobiti novo delovno silo. Mimogrede, Rusi so se tudi zaradi omejevalne 208 Bade in Oltmer, Germany: 70-73. 142 Marjan Drnovšek nemške selitvene politike kmalu usmerili na pot cez Atlantik, zlasti v Zdru­žene države Amerike. V medvojnem obdobju je bilo izpostavljeno vprašanje Judov, ki so prihajali iz vzhodnih, vzhodno-osrednjih in jugovzhodnih delov Evrope. Povecalo se je število iskalcev azila v Nemciji in v letih 1919-1923 so se množili antisemitski ekscesi. Nacisticni režim je še bolj pritisnil na judo-vsko populacijo z letom 1933. Skratka, Nemcija je bila po prvi svetovni vojni kaoticna, brezposelnost je bila visoka, hrane je bilo malo. Nemška valuta je leta 1923 eksplodirala v hiperinflaciji. Tudi naslednice avstro-ogrske monarhije in ruskega carstva so doživljale hude denarne krize, ki so povzrocile velike gospodarske in socialne težave. Po slabih desetih letih je bilo ob koncu leta 1932 v Evropi 15 mili­jonov brezposelnih. Razlike med državami so bile velike. V Nemciji je bila brezposelnost višja kot kjerkoli drugje po Evropi, saj je že v zacetku leta 1932 presegla šest milijonov ljudi. Na opaznejšo prisotnosti Slovencev v Nemciji je pred prvo svetovno voj-no opozoril Janez Evangelist Krek, ki je v maju in juniju 1899 na nek nacin odkril t. i. vestfalske Slovence, torej Slovence, ki so živeli v rensko-vestfal­skem delu Nemcije nekako od osemdesetih let 19. stoletja. Obiskal jih je kot katoliški misijonar. Zanimanje zanje je vzbudil zlasti s svojimi »vestfalskimi pismi«, ki jih je objavljal v katoliškem glasilu Slovenec. Na predvecer prve sve­tovne vojne je v Porurju živelo 400.000 Poljakov, nekaj tisoc Cehov in najvec 25.000 Slovencev.209 Omenjeno izseljenstvo je bilo del preseljevanja z vzhoda na zahod Evrope, v primeru Slovencev bolj v smeri z juga na sever, tj. v rudar-ska obmocja Porurja. Tja so odhajali predvsem revnejši prebivalci Štajerske in Kranjske, med katerimi je bilo najvec rudarjev. Mnogi so se namenili v Združene države Amerike, prišli pa so samo do Leobna na Zgornjem Šta­jerskem, od koder so nadaljevali pot v Porurje.210 Odhajajoce iz rudarskih in delavskih okolij, zlasti iz Trbovelj, Hrastnika in Zagorja, so vodili nemški agenti. V Nemciji so se naseljevali strnjeno, prišli pa so v dveh valovih, prvem v letih 1880-1888 in drugem v letih 1903-1906.211 Skoncentrirani so bili na obmocju med rekama Lippe in Ruhr, na zahodu omejenem z Renom.212 Že v avstrijskem obdobju so imeli slovenski izseljenci dve možnosti, izseliti se 209 Wörsdörfer, Ein »slawischer Bund«: 126. 210 Izseljeniški komisariat v Zagrebu je leta 1934 evidentiral 4652 oseb, ki jih je prišteval k etnicnim otockom na Dunaju, v Leobnu, Knittelfeldu in Gradcu. 211 Slavec, Slovenci v Mannheimu: 36; Kolar-Dimitrijevic, Rudarske naseobine: 259-265. 212 Werner, Slovenci v Porurju; Drnovšek, Krekova Vestfalska pisma; Tensundern, Vestfalski Slovenci; Lipoglavšek-Rakovec, Slovenski izseljenci; Kolar, Cerkev in Slovenci; Kolar, Me- sto Cerkve med Slovenci. v Združene države Ameriko ali v Nemcijo. Nemcija je bila bližja, Amerika dalec onstran Atlantika. Kljub oddaljenosti se je v obdobju množicnega izse­ljevanja vecina vseeno odlocila za pot cez Atlantik, manj je bilo tistih, ki so odšli v Porenje in Vestfalijo.213 Za nekatere je bila Nemcija le vmesna postaja na poti v Ameriko. Tam so hoteli najprej nekaj zaslužiti in nato odpotovati proti koncnemu cilju. Sta se pa omenjena selitvena tokova med seboj razliko­vala: medtem ko je bilo izseljevanje v Združene države Amerike bolj ali manj prosto, je bilo izseljevanje v Nemcijo v tistem casu že organizirano. Zaradi povojnega pomanjkanja so se vestfalski Slovenci prav tako ozirali proti drugim evropskim državam. V Franciji, zlasti v Pas-de-Calaisu in Lo-taringiji (Moselle), so bile življenjske razmere boljše. Iz Nemcije so odhajale cele družine, kot npr. Hribovškova z desetimi otroki. Odhajali so v Francijo, na Nizozemsko in v Belgijo, nekateri pa so se vracali v zanje novo državo, tj. Kraljevino SHS. Nekaj vestfalskih Slovencev je odšlo tudi v Združene države Amerike.214 Predvidevamo pa, da je vecina kljub vsemu ostala v Nemciji, in le za kratek cas se je sprožilo tudi povratništvo v Kraljevino SHS oziroma v novo Jugoslavijo. Ministrstvi za zunanje zadeve in za socialno politiko sta predlagali, da bi se vsi jugoslovanski rudarji iz Vestfalije vrnili v novo do-movino in da bi jim odobrili kredit za prve potrebe. Država je poslala poziv vecjim industrijskim družbam, da bi jih zaposlili, vendar so dobili samo ne­gativne odgovore, npr. Splošne stavbne družbe iz Maribora, Kranjske indu­strijske družbe Jesenice, Železarne Ravne in še vrste drugih. Cela Slovenija naj bi leta 1920 zaposlila le 400 do 500 vestfalskih rudarjev in nekaj strokov­njakov. Nadzornik Železarne grofa Jurija Thurnskega na Ravnah je trdil, da so imeli slabe izkušnje z delavci, ki so se vrnili iz Nemcije. In kakšna je bila utemeljitev? Da so boljševiki in komunisti in da postavljajo izredno visoke zahteve glede plac. Država se je odlocila, da ne bo podpirala organizirane­ga vracanja, pomagala pa bi povratnikom individualno. Zadnji povratniki iz Nemcije so prišli v Slovenijo leta 1924. Tok vracanja se je upocasnil tudi zaradi izboljševanja socialnih in gospodarskih razmer v Nemciji, ki so na­stopile sredi dvajsetih let 20. stoletja.215 Leta 1928 je bil sprejet zakon o drža­vljanstvu, po katerem izseljenci niso mogli imeti dvojnega državljanstva, zato so se številni odlocali za prevzem nemškega. Koliko sta k temu pripomogli šibka skrb jugoslovanskih oblasti za izseljence v Nemciji in uvedba služenja vojaškega roka v jugoslovanski vojski do 30. leta starosti in koliko dejstvo, da 213 Drnovšek, Pot slovenskih izseljencev; Werner, Slovenci v Porurju; Valencic, Izseljevanje v tujino. 214 Tensundern, Vestfalski Slovenci: 25-26. 215 Slavec, Slovenci v Mannheimu: 36-37. 144 Marjan Drnovšek so bili vestfalski Slovenci nemško govoreci, je težko reci. Nekateri so nemško državljanstvo dobili avtomaticno, npr. rudarji, poroceni z Nemkami, drugi zaradi pritiskov delodajalcev, ki so kljub zakonu o enakosti med Nemci in tujci (1911, dopolnjen 1924 in 1926) slednje zapostavljali. Pomembno pove­zovalno vlogo je imelo znanje nemškega jezika.216 Starejši so med seboj še govorili slovensko, mladi pa so slovenski jezik slabo obvladali. Duhovnik Bo-židar Tensundern je trdil, da so imela slovenska društva najvecjo zaslugo za ohranitev jezika in narodnosti, vsa v mocni povezavi s Katoliško cerkvijo, in zaznal, da je med priseljenci obstajala tesna družinska povezanost.217 Z vidika vrednot sta izstopali dve, tj. pripadnost Katoliški cerkvi in slovenskemu je­ziku. Obe sta bili, vsaj z vidika Cerkve, korenitega pomena skozi vse obdobje med obema vojnama. Na vprašanje, koliko je bilo slovenskih izseljencev v Nemciji, je težko odgovoriti, ker je bilo popisov vec in so se njihovi podatki med seboj razliko­vali. Berlinski državni statisticni urad (Statistisches Reichsamt) je 16. junija 1925 evidentiral 14.067 oseb, in sicer v Porenju 5547, od tega 2206 žensk, na Vestfalskem pa 4846, od tega 2281 žensk. Duhovnik Hugon Bren je podal sliko družinskega naseljevanja za leto 1928: Hamborn – okrog 350 družin, Meerbeck – 270 družin, Gladbeck – vec kot 200 družin in Bochum – vec kot 200 družin. Ocenil je, da je bilo vestfalskih Slovencev z otroki vred od 20.000 do 30.000.218 Zmedo so povzrocale državljanske opredelitve, ker so se ljudje napacno opredeljevali kot npr. avstrijski, ceškoslovaški ali poljski državlja­ni. Izseljeniški komisariat v Düsseldorfu se je lotil štetja s spoznanjem, da je bil nabor samo okviren. Našteli so 2451 moških, 1650 žensk in 2850 otrok, skupaj 6951 duš. Ljudsko štetje 1933. leta je zabeležilo 17.258 jugoslovanskih državljanov, od tega 7534 v renski in 6190 v vestfalski provinci. Koliko je bilo od tega Slovencev? Dobra poznavalka selitev Slovencev med obema vojna-ma Slava Lipoglavšek-Rakovec ni poznala tocnega števila, zavedala pa se je dejstva prestopanja v nemško državljanstvo. Menila je, da je bilo Slovencev v Vestfaliji vec, kot so to kazale uradne statistike. Izseljeniški komisariat v Zagrebu, ustanovljen leta 1922, je bil podrejen Odseku za izseljevanje in do-seljevanje pri Ministrstvu za socialno politiko v Beogradu. Vodil je selitveno statistiko tudi za druge evropske države. Na podlagi nepopolnih podatkov se je v letih 1928–1939 iz Dravske banovine v Nemcijo izselilo 25.411 oseb, in sicer 345 leta 1928, 345 leta 1929, 1921 leta 1930, 1088 leta 1931, 457 leta 216 Nedvomno je znanje nemškega jezika pripomoglo k lažji asimilaciji oziroma k lažjemu sporazumevanju v nemškem okolju. 217 Koledar Družbe sv. Mohorja: 58. 218 Bren, Slovenci v inozemstvu: 142-143. 1932, 2 leta 1933, 262 leta 1934, 442 leta 1935, 228 leta 1936, 2238 leta 1937, 4773 leta 1938 in 13.310 leta 1939.219 Vecino de­lavcev v Nemciji so sestavljali rudarji, in si­cer tako v avstrijskem obdobju kot obdobju prve Jugoslavije. Delo v rudnikih je bilo težavno in nevarno zaradi vlažnih in niz­kih rovov, mnogokrat tisoc metrov pod ze­mljo, zaradi visokih temperatur in oblakov premogovega prahu. Zato ni cudno, da so rudarji zbolevali za tuberkulozo, silikozo, revmatizmom in niso ucakali visoke sta­rosti. Zdravstveno stanje se je kazalo tudi na slabotnih potomcih. Delovni pogoji v rudnikih po Evropi so bili zelo razlicni po stopnji njihove modernizacije. Novinar Ravljen se ni cudil temu, da so bili jugoslo­vanski delavci še vedno zaželeni, prav tako tudi Cehi in Poljaki, in je zapisal: »Ne gre Nemec zlepa v jamo.«220 Omenili smo že, da se je konec dvajsetih let 20. stoletja zacelo previ­dno približevanje Jugoslavije Nemciji, kar je sovpadalo s politiko nemškega gospodarskega prodiranja v jugovzhodno Evropo. V ta kontekst uvršcamo njihov interes za pridobivanje zacasne in stalne kmetijske delovne sile tudi iz Jugoslavije, saj jo je v Nemciji primanjkovalo. Februarja 1928 je bil skle­njen sporazum z Nemško delavsko centralo v Berlinu (Deutsche Arbeiter Zentrale Berlin) in Centralnim odborom za posredovanje dela in javne borze v Beogradu. Sporazum o srbsko-hrvaško-slovenskih kmetijskih sezonskih delavcih je bil razglašen 20. marca 1928, zakon o sporazumu je bil podpisan v Berlinu 15. decembra 1928, zakon sam pa je podpisal kralj Aleksander 5. 219 HDA, IK, š. 600 (prej 597). 220 Skozi razmišljanja so se na prelomu v trideseta leta 20. stoletja pojavili trije pogledi na sta­ nje v Nemciji. Pred seboj imamo Deželicev tipkopis za obdobje 1929/30, Ravljenov clanek, ki je zacel izhajati januarja 1930, in Deželicevo brošuro, ki je izšla leta 1931. Prvo porocilo je bilo namenjeno Izseljeniškemu komisariatu v Zagrebu (glej Hrvatski državni arhiv, š. 562, tipkopis 38 str.). Ravljen je napisal clanek v nadaljevanih z naslovom 50.000 naših na nemškem zapadu, ki je nastal pod mocnim vplivom Deželica (Življenje in svet 4/2: 37-39; 4/3: 76-78; 4/4: 104-105; 4/5: 130-132; 4/6: 158-161, 4/7: 187-189). Deželiceva brošura iz leta 1931 je imela naslov Naša emigracija u Njemajckoj. Vsi trije prispevki so si med seboj zelo podobni. Z analiticnega vidika sta pomembna Deželiceva prispevka. 146 Marjan Drnovšek avgusta 1929. Odhajanje sezonskih delavcev in delavk - v glavnem z obmocja Prekmurja - v Nemcijo je bilo organizirano. Vsa pravila glede trajanja delov­nega razmerja, delovnega casa, mezd, stanovanj, prejemkov v naravi, potnih stroškov, delovnega orodja, nravnega vedenja, predcasne razveze pogodbe, bolezni in zavarovanj do zašcite in reševanja pritožb so bila izdelana z nem­ško preciznostjo. Odhajali so predvsem ljudje iz sreza Murska Sobota, Dolnja Lendava in Ljutomer. Prvi konvoj leta 1929 je sestavljalo 880 oseb, od tega 577 žensk in 303 moški. Maja 1937 so na jugoslovansko-nemški konferenci v Beogradu razpravljali o zaposlovanju stalnih kmetijskih delavcev iz Jugo­slavije v Nemciji. Dogovor je bil podpisan. Leta 1937 je iz Dravske banovine v Nemcijo odšlo 2238 oseb, samo z obmocja borze dela v Murski Soboti 2015 oseb. 27. februarja 1939 je bil sprejet nov sporazum. Nemška stran je izrazila potrebo po stalni in sezonski jugoslovanski kmetijski delovni sili v obsegu 12.000 delavcev in delavk, kar je jugoslovanska stran zmanjšala na 10.000. Ce primerjamo sporazuma iz leta 1928 in 1939, vidimo, da je bil prvi mnogo bolj konkreten kot drugi, v katerega je bilo z nemške strani vkljucenih precej de­klarativnih obljub kot npr. »trudili se bomo«, »delali bomo na tem«, »verjetno bi uvedli« ipd., kar je bila nedvomno posledica bližajoce se vojne.221 novinar ravlJEn in izSElJEnStvo Novinar, književnik in prevajalec Davorin Ravljen (1898-1965) je v reviji Življenje in svet orisal slovensko izseljenstvo v Nemciji v dvajsetih letih. Od­šel je z beležnico v rokah, kot je zapisal, med rudarje v zahodno Nemcijo. V veliko informativno pomoc mu je bil izseljenski odposlanec Berislav Deželic v Düsseldorfu. Ravljenov namen je bil podati slovenski javnosti sliko o teda­njem življenju in usodah rudarskih družin v Porurju. Njegovo raziskovanje je bilo zanimivo, saj je prinašalo liberalen pogled na stanje med slovenskimi priseljenci v Nemciji – za razliko od tistega, ki ga je pogosteje predstavljalo katoliško casopisje.222 Nemcija je gradila stanovanjske kolonije v bližini rudnikov, kjer so pre­bivali rudarji z družinami, kar je Ravljen pospremil z opazko, da je bila zanje stanovanjska kriza neznan pojem. Stanovanja so bila po njegovi oceni pro-storna, obsežna, lepa in neoporecna v moralnem in zdravstvenem pogledu. Imela so vodovod in elektriko, vrt in hleve za svinje in perutnino ter koze in zajce, marsikdo pa je pri bližnjem kmetu najel kos zemlje. Rudarji so se pocutili ne samo kot goli proletarci, ampak tudi kot mali kmetje. Konzumni 221 Drnovšek, Jugoslovansko-nemška sporazuma: 219-234. 222 Leta 1932 je izdal roman Tulipan, povest iz življenja westfalskih Slovencev, ki je izšel pri Vodnikovi družbi v Ljubljani. zadrugi, socialisticna Eintracht in kršcansko-socialna Wohlfahrt, sta skrbe­li za življenjske potrebšcine po ugodnih cenah. S kurjavo so bile rudarske družine dobro založene, prav tako z oblacili in živili. Skratka, rudarji z dru­žinami so po Ravljenovem mnenju dobro živeli. Samski rudarji v Nemciji so bili navidezno na boljšem kot poroceni, a kljub temu bi se vsak rudar rad oženil. Starejših samcev je bilo malo. Vecinoma so imele rudarske družine veliko otrok, vsaka povprecno štiri. Slovenci so bili v glavnem poroceni z ro­jakinjami, precej pa se jih je porocilo tudi s Cehinjami, Poljakinjami, redkeje Nemkami, kar je bilo razširjeno zlasti med mlajšimi. Veckrat sta se porocila vdovec in vdova, ker je bilo splošno znano, da so taki zakoni trdni. Nad skrb­stvom za mladino Ravljen ni bil ravno navdušen, posebno ne v zdravstvenem pogledu. Govoriti o nacionalnosti je bilo po njegovem mnenju kocljivo. Otro­ci slovenskih staršev so naglo pozabljali materinšcino, ceprav so jo vecinoma zelo dobro razumeli, saj so starejši doma govorili slovensko. Kljub temu je smisel zanjo pri njih bolj in bolj bledel. Kriva za to sta bila izkljucno nemška šola, ki so jo obiskovali, in stalno druženje z nemškimi otroki. Šele pozneje, ko so dorasli, so postali bolj samozavestni in so pricenjali v domaci družbi pogumneje govoriti v slovenskem jeziku, ceprav jim je ta kljub temu vse ži­vljenje delal preglavice. Fantje so se radi udejstvovali v športu. Glede poklica: sinovi so sledili poklicu ocetov, zato je bilo malo slovenskih fantov in tudi deklet, ki bi bili deležni kake višje izobrazbe. Ravljen jim je prisojal naravno inteligenco in uglajenost, pridobljeno v civiliziranem nemškem družbenem krogu. Zlasti dobro so shajale družine, kjer so bili zaposleni tudi odrasli sino-vi in hcere, ki so tako prispevali k skupnemu gospodinjstvu. Staršem je bilo v sožitju olajšano vzdrževanje mlajšega narašcaja, odrasli sinovi in hcerke pa so ob razmeroma nizkih prispevkih za stanovanje in hrano lahko prihranili denar za poroko in osamosvojitev. Zdravstveno stanje je bilo slabo, kar je bila posledica dela v rudnikih. Poleg revmatizma se je pojavljala jetika. V primer-javi z domacimi kraji so bili rudarski v ekološkem pogledu slabi in le redki rudarji so doživeli visoko starost. Posledice so bile opazne tudi pri potom­stvu, ki je bilo šibko, slabokrvno in neodporno. Ravljen je v svoji analizi na koncu le poudaril, da se kljub vsemu med rudarji še najbolje držijo Slovenci, kar je pripisal njihovi prirojeni odpornosti. Prošnje za naturalizacijo so se od leta 1928 naprej povecevale, kar je bila posledica nemškega pritiska in brezposelnosti, zaradi katere so se priseljenci bali za svoj status. Bali so se odpustov z dela, ker niso bili nemški državljani. Svoje je naredila propaganda Deutsch-Österreichische Volksbunda (Nem­ško-avstrijske ljudske zveze), ki je stremela k asimilaciji tujcev. Ne samo Ju­goslovani, ampak tudi drugi priseljenci so sprejemali »nemško civilizacijo« 148 Marjan Drnovšek zaradi udobja, oportunosti in lažjega vkljucevanja v gospodarstvo. Berislav Deželic je v svoji publikaciji ocenil, da se je najhitreje asimilirala druga v Nemciji rojena generacija, ki 70-odstotno ni poznala maternega jezika, kaj šele svojo domovino, in ni imela obcutka za jugoslovanski patriotizem. V zvezi s tem je zanimiva njegova ugotovitev, da je izobraževanje na tem po­drocju dosegalo dobre rezultate. V mislih je imel olajšave glede služenja vo­jaškega roka mladim, ki so bili vec kot pet let v tujini, kar je ugodno vplivalo na zmanjševanje naturalizacij.223 Svoje je naredila tudi socialna konvencija o delavskem zavarovanju z dne 15. decembra 1928, ki je urejala izplacevanje ru­darskih rent v Jugoslavijo. Zmanjševanje naturalizacij je pozitivno povezal s povecevanjem društvenega življenja in z vzponom »nacionalne propagande«, ki je spodbujala »zdravi nacionalni pogled na ljubljeno domovino«.224 maloštEvilno izSElJEnSko caSopiSJE Slovenski tiski (casopisje) niso imeli takšnega pomena kot poljski, kar je razumljivo, saj je bila slovenska skupnost v primerjavi s poljsko maloštevilna. Vecino tiskov so Slovenci dobili iz Jugoslavije; pokroviteljstvo nad številnimi je imela zlasti Cerkev na Slovenskem. Werner je opozoril na obzirnost slo­venskega tiska v primerjavi s poljskim, saj naj bi bil manj oster in bolj obziren do nemškega okolja. Glavni namen tiskov je bilo ohranjanje vezi izseljencev z domovino, zato so v njih objavljali novice iz domovine, novice o dogodkih v porurskih obcinah, cerkvene in društvene novice, v katerih je bilo precej oglasov itd. Tisk je imel še eno temeljno nalogo, tj. ohranjanje in krepitev znanja slovenskega jezika. Po njegovih podatkih so se v Porurju prodajali trije casopisi, in sicer Naš zvon, ki je predstavljal katoliško in liberalno smer, Rafael, ki je bil cerkveni casopis, ter Domovina, ki je bila podobna nemškemu kmeckemu casopisu Der Landbote.225 Berislav Deželic je predvideval, da bi kolonija dobila mesecnik, kar je utemeljeval s potrebo krepitve prosvetno-nacionalne propagande; prinašal naj bi novice o kulturnem, socialnem in ekonomskem življenju priseljencev. V okviru Izseljenskega poslaništva v Düsseldorfu so izdajali Izseljenicka oba­veštenja v obliki stalnih dopisov za potrebe kolonije, ki sta jih prejemali obe zvezi društvenih organizacij, tako katoliška kot tudi jugoslovanska. To se je zaradi velikosti kolonije pokazalo za nezadovoljivo, zato so sklenili v letih 1929–1930 ustanoviti stalno glasilo. Deželic je tudi opozoril na Kalanovo glasilo Zvon, ki je propadlo iz denarnih in tehnicnih razlogov. Vedel je, da 223 Zakon o sestavi vojske in mornarice, 6. september 1929. 224 Deželic: Naša emigracija u Njemackoj:14-15. 225 Werner, Slovenci v Porurju: 127-128. Naš zvon, marec 1926, prva stran. 150 Marjan Drnovšek priseljenci glasila ne bodo mogli izdajati sami, in menil, da bi bila zadeva tudi s strani državnih oblasti neprimerna. Zakaj, ni komentiral.226 Skratka, prišel je do ideje, da bi Ministrstvo socialne politike in narodnega zdravja subven­cioniralo novo glasilo z vecjim predplacilom na Novi iseljenik, glasilo Save-za organizacije iseljenika v Zagrebu, ki je izhajalo že dlje casa, imelo veliko naklado in bilo pisano v nacionalno-politicnem duhu, porocalo pa bi tudi o izseljencih v Nemciji. Ob tem je omenil, da rojaki dobivajo glasila iz domovi­ne – med njimi so bili npr. Slovenec, Domoljub, Slovenski gospodar in Jutro.227 Prvi slovenski casopis na Nemškem je bilo glasilo Naš zvon, s podnaslo­vom Glasilo Slovencev na Nemškem, obenem glasilo Slovencev na tujem. To je bil mesecnik, ki je v letih 1925-1927 izhajal najprej v Bottrop-Boyu in nato v Kranju. Izdajal ga je Janez Evangelist Kalan in od leta 1926 Pavel Simoncic. Tiskali so ga v Gladbecku, stavili in metirali pa v Kranju.228 Kalan je 1. marca 1925 v prvi številki objavil clanek z naslovom Le zvoni, zvon …, z upanjem na njegovo dolgo življenje, ki pa se je izkazalo za zelo kratko. Pricakovanja so bila velika, saj naj bi glasilo prihajalo med delavce v Francijo, Belgijo, Zgornjo Štajersko (v rudnike Köflach in Leoben), nato v ogrske rudnike, v Slavonijo, Bosno in Srbijo. Verjeli so, da se bo razširilo v Severno Ameriko, kljub temu da je tam izhajalo veliko slovenskih katoliških glasil, in tudi v Južno Ameriko (Argentino) ter Avstralijo. Prve številke so bile bolj usmerjene na Nemcijo. Vkljuceni bi bili tako poverjeniki kot poverjenice pri tem delu. Pozabili pa niso tudi na »domaco deželo«. Eden od vzrokov za težave pri izdaji in tisku sta bila crkopis in neznanje jezika pri nemških stavcih. Narocnikov je bilo sprva malo, zaznali pa so, da so ga kupovali tudi komunisti. Mnogi Vestfalci so bili naroceni na cerkveni nemški list Kirchenblatt, ki je bil tudi cenejši. Izdajatelji so pricakovali 2000 narocnikov, bilo pa jih je le 1500. Stroški iz­dajanja so bili visoki. Verjeli so, da je glasilo nekakšen »telefon« domacega jezika. Z njegovim izhajanjem bi vplivno vec dosegli z lastnim glasilom. V drugem letu izhajanja so spoznali, da je bilo glasilo do tedaj v prvi vrsti name-njeno Slovencem v Nemciji, nato v Franciji, Belgiji in na Nizozemskem in šele zatem Slovencem v drugih delih sveta. Prvega januarja 1927 so se izdajatelji vprašali: »Ali naj še poje?« Njihov namen je bil poudariti domacnost, slo­venskost in kršcanskost. Hudovali so se nad konkurenco, npr. nad liberalno Slavensko hipotekarno banko v Zagrebu, ki je med izseljence zastonj pošiljala glasila, med njimi Jutro in Domovino. Prihajalo je do sporov z Domovino, julija 1927 pa so se pojavile tudi težave z denarjem. Sredi decembra 1927 so se 226 Glej: Novi iseljenik. Glasilo Saveza organizacija iseljenika v Zagrebu. 227 Deželic: Naša emigracija u Njemackoj: 19-21. 228 Bajec, Slovensko izseljensko casopisje: 47. zaceli spraševati: »Kako za naprej z našim glasilom?« Iz Nizozemske so dobili informacije, da so tamkajšnji izseljenci raje posegali po Domoljubu (iz Slo­venije) kot Našem zvonu, saj naj bi prvi omenjeni veckrat izhajal in prinašal vec novic. Kalan, srce glasila, se je srecal s predstavniki Domoljuba, ki so bili pripravljeni odpreti posebno rubriko za izseljence, vendar je sklenil, da Naš zvon ne bo vec izhajal. Domoljub in Slovenski gospodar sta tako postala neke vrste njegova naslednika, je pa Kalan svetoval tudi branje Bogoljuba, Sloven-ca in Pravice (glasila kršcanskega delavstva) ter za konec dodal: »Umazano Domovino in Jutro pa pustite pri miru!« Skratka, Naš zvon je doživel neuspeh (»Le zvoni zvon, iz temnih lin, le vzbujaj mi na dom spomin!«). Po nekaj letih so zaceli razmišljati, da bi se nizozemski Rafael razširil na Nemcijo in vse evropsko izseljenstvo. Tudi to so bile samo sanje. Veckrat so modrovali, da bi za Nemcijo osnovali mesecno glasilo, ki naj bi z objavljanjem porocil o kulturnih, socialnih, gospodarskih in društvenih razmerah med priseljenci izvajalo »nacionalno« in prosvetno propagando. Izseljeniški ko­misariat v Düsseldorfu je namesto tega kot nekakšno nadomestilo skupnega glasila vestfalskih Slovencev uvedel Izseljeniška obvestila v obliki stalnih do-pisov o potrebah kolonije v Nemciji. Prejemala so jih le vodstva društev. To ni bilo prakticno zaradi razprostranjenosti kolonije, zato je leta 1929 Izseljeniški komisariat predlagal Ministrstvu za socialno politiko in narodno zdravje, da bi s pomocjo vecjega števila narocnin subvencionirali hrvaški list Novi iseljenik. Davorin Ravljen ni spremljal rezultata te pobude, menil pa je, da po­buda za ustanovitev posebnega poluradnega glasila v Nemciji ni nemogoca. Vedel je tudi, da priseljenci nocejo nekega glasila z oblastnimi komunikeji in odredbami, ampak si želijo prijetno branje, navezano na domace kraje. Mar-sikatera družina je bila narocena na kakšnega od vecjih nemških dnevnikov, ki jih je bilo kar nekaj, radi so kupovali ilustrirane tednike, od strokovnih organizacij pa so dobivali vsa glasila, ki so obravnavala stanovska vprašanja rudarjev in njihove odnose z delodajalci. Ravljen je kot Jutrov novinar navijal za lastno slovensko glasilo, ki bi ga narocili »inteligentnejši rudarji«. Brali bi ga predvsem tisti, ki so se v zadnjih nekaj letih priselili iz domovine. Zelo priljubljeno glasilo iz domacih krajev je bila Domovina, po kateri bi, kot je po­rocal Ravljen, skrivaj posegali tudi bralci, med njimi tudi tisti, ki so se ocitno bali njenega »brezverstva«. Leta 1930 je Domovina uvedla posebno poglavje z naslovom Naši na tujem.229 229 Domovina, casopis, ki je izhajal v letih 1918-1930. 152 Marjan Drnovšek izSElJEnSkE knJižnicE Nastajanje izseljenskih knjižnic je bilo sprva vezano samo na prekomor­ske države, polagoma pa se je širilo tudi na kontinentalno izseljenstvo. Ko­renine so segale še v predvojno obdobje, ki pa jih Deželic, ko je pisal o tem, ni konkretiziral. Leta 1929 je na Ministrstvo za socialno politiko in narodno zdravje naslovil predlog za redno narocanje knjig, »ki bi ustrezale duševne-mu nivoju, željam in potrebam naših izseljencev v Nemciji.« Na prošnjo je slovenska izseljenska kolonija v Nemciji dobila vec tisoc knjig, ki so jih posla-la društva iz domovine, in sicer Jugoslovanska matica v Splitu, Društvo sv. Je­ronima v Zagrebu, Zveza kulturnih društev v Ljubljani, Družba sv. Mohorja v Ljubljani pa tudi Kraljevska banska uprava Dravske banovine in Ministrstvo socialne politike in narodnega zdravja v Beogradu. Pod okriljem Izseljeniškega odbora slovenskih društev v Porurju, ki ga je zastopal izseljenski komisar Deželic iz Düsseldorfa, je kot »matica« zacela delovati osrednja knjižnica, iz katere bi se korak za korakom po kolonijah širile manjše knjižnice, ki bi se prav tako postopoma preoblikovale v stalne citalnice s prirocniki, leksikoni, zborniki in ucbeniki vseh ved. Organizirane bi bile po zgledu ameriških standardov, kjer si je vsak bralec lahko sam iz­posodil izbrano knjigo. Na razpolago bi te knjižnice imele casopise in revije, otroške knjige, knjige in zvezke s tiskanimi ali rokopisnimi glasbenimi deli ter odrska dela. Pomoc za nacrtovano akcijo so pobudniki pricakovali od države in od zasebne iniciative. Za nabavo knjig bi se obracali na posamezna kulturna in narodno-obrambna društva in na posamezne osebnosti v domo­vini. Cilj je bil: krepitev prosvetne dejavnosti. Sprva plaho se je vsul plaz zani­manja za knjigo. Vrstile so se zahteve po cim hitrejšem organiziranju maticne knjižnice in po cim vecjem številu podružnicnih citalnic. V zadnjem casu je, kot je porocal Deželic, iz Beograda in deloma iz Slovenije pridobil vec knjig pripovedne in poucne vsebine. Njihovo kroženje je bilo zaenkrat enostavno. Knjige so pod nadzorom posameznih društvenih predstavnikov potovale iz rok v roke, od kolonije do kolonije. Ravljen je dvomil v uspeh in sklenil: »Kdaj pa bo mogoce sistematicno razpresti in organizirati citalnice, je vprašanje casa in denarja.« Knjižnica v Düsseldorfu je delovala v omejenem obsegu in bera njenih knjig je bila skromna.230 Glavne knjižnice v Nemciji so bile leta 1931 v krajih Essen-Stoppenberg (800 knjig in 1900 bralcev), Gladbeck (715 knjig in 1458 bralcev) in Moers--Meerbeck (315 knjig in 965 bralcev). V Düsseldorfu so imeli 500 knjig. Pod crto je Deželic zapisal, da so se manjše knjižnice nahajale v vseh priseljenskih 230 AS 74, a. e. 223, š. 3. Citalnice, casopisje, knjige. kolonijah. Pokroviteljstvo nad njimi so imeli Jugoslovanski izseljeniški odbor (Düsseldorf), Jugoslovansko katoliško društvo (Gladbeck), Jugoslovansko delavsko in podporno društvo (Essen-Stoppenberg) in Zveza jugoslovan­skih katoliških društev (Moers-Meerbeck). Upravitelji knjižnic so bili Emil L. Gallian v Düsseldorfu, Franjo Pokovec v Gladbecku, Pavel Bolha v Essen­-Stoppenbergu in Ivan Lindic v Moers-Meerbecku.231 Zanimiv je podatek o jeziku knjig, saj omenjajo samo, da so bile pisane v »narodnem jeziku«. Samo kot primer: Deželiceva brošura je pisana v hrvaškem jeziku. Knjižnice so imele oddelke za casopise in revije, romane in pripovedke, otroške knjige, za muzikalije in gledališke igre, vse pa je ustrezalo nivoju in interesom izseljencev. Bile so odprte v nedeljo in dve uri popoldne ob obicaj­nih dneh. Bralci so bili evidentirani, knjige so dobivali zacasno in brezplacno na dom ali za majhno odškodnino oziroma so za to namenili dobrodelne pri­spevke, ki so bili porabljeni za nabavo novih knjig in vezavo starih. V štirih omenjenih knjižnicah so imeli v letu 1931 skupno kar 3358 bralcev.232 kulturno-proSvEtnE razmErE Da se postavlja vprašanje narodnostnega vzdrževanja »našega« življa v Nemciji, je zapisal Ravljen, hkrati pa izpostavil pomen prosvetnega dela med izseljenci. Šola mu je bila temeljni kamen tako prosvetnega razvoja kot narod­nostne vzgoje. Slovenske šole v Nemciji ni bilo, v Gladbecku pa je obstajal »nekak slovenski stalni tecaj«, ki ga je vodil duhovnik Božidar Tensundern. Ko je bil premešcen, je zaspala tudi ta »šola«. Ravljen je o Tensundernovem delu pisal omalovažujoce, pri cemer je na dan prišla njegova liberalna misel­nost. A kakorkoli obracamo, lahko recemo samo to, da so bili Tensundernovi zacetki dela z otroki v Gladbecku zaradi izobraževanja v slovenskem jeziku, ki ga je organiziral, pozitivni. Zlasti slovenska pesem mu je bila draga. Bil pa je katoliški duhovnik in je mlade seveda vodil v tem duhu. Ko prebira-mo njegove spomine, se nam odkrivajo njegova prizadevanja na šolskem in kulturnem podrocju. Rad je poslušal slovensko glasbo, petje, prirejal igre za otroke s katoliško vsebino, organiziral nastope, npr. v Meerbecku (1927), jih pošiljal na izlete v domovino itd.233 Ozrimo se še v trideseta leta 20. stoletja. Posledice samo nemške vzgoje so bile ocitne. Le kakih 30 odstotkov Slovencev je prineslo s seboj iz domo-vine popolno znanje materinšcine, otroci pa, ki so hodili v nemško šolo, so 231 Deželic, Naša emigracija u Njemackoj: 68. 232 Deželic, Naša emigracija u Njemackoj: 47-48; Ravljen, 50.000 naših na nemškem zapadu: 159. 233 Tensundern, Vestfalski Slovenci: 9-53. 154 Marjan Drnovšek slovenšcino samo še lomili. Deželic naj bi v Beogradu predlagal, da bi se orga­nizirali stalni enoletni tecaji za izpo­polnjevanje v branju, pisanju in govoru »našega jezika«, hkrati pa bi se vršil tudi pouk iz zgodovine in zemljepisa Jugoslavije. Tecaji bi bili dvojni, za šolo­obvezne otroke in za odrasle. Obupoval je, ko je ugotavljal, da se mlajša genera-cija ne bo ohranila domovini in ne bo vzgojena v narodnem duhu. Pritoževal se je, da otroci niti ne znajo govoriti v narecjih staršev. Menil je, da bi se dalo kaj doseci, ce bi se tecaji odvijali v ucil­nicah nemških šol, in to dvakrat teden­sko po dve do tri ure popoldne. Odprto je ostajalo vprašanje stroškov, državne podpore in namestitve ucnih moci, tj. potujocih uciteljev. Deželic je predvidel, da bi stroške za najemnino in cišce­nje ucilnic ter za luc in kurjavo pokrile nemške šolske oblasti. Jugoslavija bi v Porurje poslala vsaj enega ucitelja, ki bi poleg poucevanja v osnovnem te-caju utegnil v dodatnih tri- do šesttedenskih tecajih izobraziti tudi uciteljski podmladek, pridobljen iz vrst tamkajšnjih inteligentnejših mlajših rudarjev. Ti ucitelji bi vodili in nadzirali celo vrsto manjših tecajev za izpopolnjevanje v branju, pisanju in govoru materinšcine. Ucitelja bi vzdrževalo Ministrstvo za socialno politiko in narodno zdravstvo na breme Izseljenskega fonda ali Ministrstva prosvete. Knjige in šolske potrebšcine pa bi morala priskrbeti Jugoslavija. Žal ti nacrti niso bili uresniceni. Med nacelna vprašanja o nacionalnem delovanju med jugoslovanski-mi priseljenci v Nemciji – kot tudi drugod po svetu – se je vkljucevalo vec­krat omenjeno vprašanje kulturno-prosvetnega dela. Deželic ga je povezal z nacionalno propagando in pri tem omenil svoje mnogostransko in naporno udejstvovanje, ki je zahtevalo potrpljenje in energijo pa tudi veliko material-nih in moralnih žrtev s strani državnih ustanov in zasebnih pobud. Pouda­rek je bil na nacionalni vzgoji. Šolstvo v Nemciji je oznacil za nezorano njivo, navkljub dvema tecajema oziroma slovenskima šolama, ki sta potekali v kato­liških krogih v Meerbecku in Gladbecku, vendar tudi prenehali delovati, ker ni bilo nikogar, ki bi ju vodil.234 234 Tensundernu je nacisticna oblast maja 1938 prepovedala delovanje med Slovenci v Nemciji. Omenil sem že, da je po prvi vojni otroke zacel v slovenskem jeziku po­ucevati Božidar Tensundern. Kot je sam zapisal, je s »šolo« na neformalni ravni zacel leta 1926 v Gladbecku. Da bi pridobil otroke, jim je obljubil pette­denske pocitnice v domovini, ce se bodo udeleževali tecajev slovenskega jezi­ka. Tako so v njegovo »šolo« res zaceli prihajati dvakrat tedensko po 16. uri. Iz njegovega spominskega pricevanja je razvidno, da je za dovoljenje za šolo prosil Ministrstvo prosvete v Berlinu. To ministrstvo je izrazilo hvaležnost, da skrbi za slovenske otroke z ucenjem maternega jezika, kar je utemeljil z ar­gumentom, da so bile tudi v Braziliji nemške šole za nemške otroke. Tensun­dern je pricakoval, da se bodo otroci slovenske pesmi naucili od staršev, zlasti od matere. Metoda je bila naslednja: pesmi so najprej prestavili v nemšcino, da bi otroci razumeli njihovo vsebino. Zatem so se jih naucili na pamet. Na-slednji korak je bil, da so jih zaceli peti, polovica je pela prvi glas, polovica pa drugi glas. V enem letu so se tako naucili vec kot 40 pesmi.235 Njegov nasled­nji uspeh je bil nastop otrok slovenske šole iz Gladbecka v Meerbecku maja 1927. Za to priložnost je napisal igro z domoljubno in versko vsebino, posve-ceno predvsem Mariji. Otroci so sodelovali pri blagoslovitvi zastave ženskega društva v Meerbecku, blagoslovitvi zastave moškega društva v Bottrop-Boyu in pri petindvajsetletnici Društva sv. Barbare v Hambornu. Izvajali so »dvo­govore«, igre, deklamacije, peli, opevali Marijo, proslavljali domovino, rajali in telovadili. Tensundern pa je bil ob tem imenovan za castnega Slovenca.236 Tensundern je bil 5. februarja 1928 tudi organizator dogodka v veliki dvorani Alojzijeve šole v Gladbecku, kjer so priredili koncert otroškega pev­skega zbora, ki se ga je udeležilo do 500 ljudi, med njimi najvec Slovencev. S svojevrstnim dialogom otrok se je zacela prireditev, ki so jo sestavljali pevski in godbeni vložki ter igra v treh dejanjih z naslovom Marijina pomoc, ki jo je napisal - kdo drug kot Tensundern. Ta je po eni strani prikazala vsakdanje skrbi staršev, lakoto otrok brez oceta, strah pred izgonom iz rudniškega sta­novanja in iz Nemcije, po drugi radoživost otrok, ki so se brezskrbno igrali na bližnjem vrtu in ulici, vrh pa dosegla s prihodom pisma iz Amerike in sporocilom o dedovanju vecje vsote dolarjev. Gledalci so bili nad igro navdu­šeni, pohvalno pa so o celotni prireditvi v Gladbecku pisali tudi casniki, tako nemški kot slovenski iz domovine.237 Umrl je leta 1972, leto dni kasneje pa so pri Mohorjevi družbi v Celovcu izšli njegovi spo- mini z naslovom Vestfalski Slovenci. Spomini dušnega pastirja za Slovence. 235 Tensundern, Vestfalski Slovenci: 39. 236 Prav tam: 52. 237 Prav tam: 40-49. 156 Marjan Drnovšek Julija 1928 je vestfalske Slovence obiskalo vec kot 30 Slovencev, med nji-mi pisatelj Ksaver Meško, urednik Slovenca Anton Ahcin, tajnik Prosvetne zveze Vinko Zor, casnikar in politik Franc Kremžar, nabožni pisec in duhov­nik Ivan Vrecar, politik, publicist in duhovnik Matija Škerbec in drugi. Obi-skali so božjo pot Kevelaer ob nizozemski meji in kraje Hamborn, Meerbeck, Essen, Dortmund in Gladbeck. »šolSki tEcaJi« Deželic je v porocilu za leto 1929/30 ocenil, da okoli 70 odstotkov otrok ne pozna maternega jezika.238 V tridesetih letih so slovenšcino zaceli posku­sno uciti otroke pripadnikov druge in tretje generacije izseljencev. V Moers--Meerbecku je v letih 1936-1941 poucevala slovenska uciteljica Marija Ažman in v Gladbecku v letih 1936-1939 slovenski ucitelj Anton Šlibar. Na zacetku vojne so morali na ukaz Ministrstva za kulturo s poukom prenehati in ga kasneje niso vec obnovili.239 Otroci so že pred vstopom v šolo živeli v vecjezicnem okolju, zato naj ne bi imeli tolikšnih težav s sporazumevanjem kot odrasli, saj so nemške besede pobirali spotoma na igrišcih in cesti in se kot vsi otroci hitro ucili tujega je­zika. Hkrati je Deželic ugotavljal, da je bilo nemogoce ustanoviti stalno »slo­vensko šolo«, zato bi se namesto te uvedli tecaji za ucenje slovenšcine. Zavzel se je za sistematicne priprave na enoletne tecaje ne le branja, pisanja in govor­jenja, ampak nasploh poznavanja slovenskega jezika, zgodovine in zemlje­pisa, in sicer tako za otroke od 6. do 14. leta kot za mladino in odrasle. Pred ocmi je imel potrebo po stiku z domovino in vzgajanju otrok v nacionalnem duhu. Jugoslavija bi morala poslati vsaj enega ucitelja, ki bi izvajal omenjene tecaje. Zavedal se je nemožnosti ustanovitve šol na znanstveni osnovi, kot so jih poznali v Jugoslaviji, tecaje pa so uvedli, npr. leta 1931 pod pokrovitelj­stvom Jugoslovanskega izseljeniškega odbora v Nemciji. Deželic je nacrtoval, da bi ucitelj ob rednih tecajih imel še 3–6 izrednih nedeljskih »kurzov«, v katerih bi izucil uciteljski podmladek, ki bi prihajal iz vrst »inteligentnejših delavcev« in bi vodil tecaje v slovenskem branju, pisa­nju in govorjenju. Podobno pot je videl pri Poljakih in Cehih. Predvideval je državno subvencijo v višini 300–350 RM na mesec. Knjige in pribor za šole naj bi bili brezplacni. Jugoslovanski izseljeniški odbor je na podlagi tega od­ 238 Deželic, Naša emigracija u Njemackoj: 44. Materni jezik je bil marsikdaj zamegljen, ni se vedelo, ali je bil slovenski ali hrvaški. Pogosto so zapisali, da gre za »naš jezik«, ki bi bil lahko tudi srbohrvaški, kot v Deželicevih tekstih. Resnici na ljubo je treba poudariti, da se je pri njem marsikdaj eksplicitno pokazalo, da gre za slovenski (»slovenacki«) jezik. 239 Werner, Slovenci v Porurju: 113. locil, da bo uvedel tri tecaje, in sicer v Meerbecku, Hambornu in Gladbecku, ki bodo s pesmijo in zabavo »oblikovali« otroke in mladino v nacionalnem duhu. Tecaji so bili v krajih Gladbeck, Homberg-Hochheide, Marl, Moers--Meerbeck, Osterfeld, Suderwich in Gerthe. Pokroviteljica tecajev je bila De­želiceva soproga. Delo so zaceli s pesmijo in igro, s pomocjo katerih so se otroci ucili in krepili druge vrline. Prostore so imeli v društvih. Tecaji so se odvijali dva- do trikrat tedensko v popoldanskem casu med drugo in šesto uro. Obiskovalo jih je okoli 200 otrok, najvec iz Dravske banovine, ki jim je šla na roko tudi pri nabavi (šolskih) knjig. Stroške za vzdrževanje tecajev so pokrivali deloma društva in deloma Ministrstvo socialne politike in naro­dnega zdravja v Beogradu. Želeli so, da bi mednje prišel usposobljen ucitelj, ki bi poleg rednih tecajev vzgojil uciteljski podmladek iz vrst izobražencev. S tem bi lahko tecaje razširili v vsa mesta, kjer so živeli izseljenci, hkrati pa širili idejo sokolskih in glasbenih združenj.240 Gledališke, gimnasticne, pevske in tamburaške prireditve ob praznikih in nedeljah je Deželic dojemal kot pro-pagandna sredstva za krepitev povezav z domovino. Za še koristnejša je imel predavanja, ob katerih so se uveljavljale že omenjene tehnicne novotarije, npr. skioptikon, kino, radio in gramofonske plošce. Vsi ti mediji naj bi predstavlja­li lepoto domovine, napredek v gospodarstvu in podobno – skratka napredek »naše otadžbine«. Imel jih je za ne ravno draga prosvetna pomagala, ki so na najlažji in najdostopnejši nacin dajala »grobemu« delavskemu elementu vse tisto, kar mu je bilo potrebno za zabavo in pouk.241 Leta 1931 je v Nemciji delovalo osem tecajev, ki jih je obiskovalo 173 otrok, in sicer v krajih Gladbeck (35 otrok), Homberg-Hochheide (29 otrok), Marl (20 otrok), Moers-Meerbeck (30 otrok), Osterfeld (9 otrok), Reckling­hausen-Suderwich (15 otrok), Gladbeck (20 otrok) in Gerthe (15 otrok). Roko nad tecaji sta imeli obe zvezi. Edino v kraju Gladbeck je prišlo do delitve po­kroviteljstva med Jugoslovanskim katoliškim društvom ter Jugoslovanskim delavskim in podpornim društvom. Vodje tecajev s strani Jugoslovanskega katoliškega društva so bili Franjo Pokovec, Valentin Kovac, Mihajlo Zupanc, Franjo Cebin, Ivan Lindic, Rudolf Povše, Franjo Cater in Jakob Šteh, s strani Jugoslovanskega delavskega in podpornega društva pa Ivan Mažgon, August Korošec, Franjo Mlakar in Josip Kucnik.242 Poglejmo, kakšen je bil tecaj v Homberg-Hochheidu. Potekal je v pro-storih otroškega zabavišca Agnes, ki je bil v lasti samostana casnih sester, in sicer dvakrat tedensko med 16. in 18. uro. Obiskovalo ga je 29 otrok, njiho­ 240 Deželic, Naša emigracija u Njemackoj: 44-46. 241 Prav tam: 21. 242 Prav tam: 68. 158 Marjan Drnovšek Otroci iz Gladbecka, obdarovanje ob miklavžu, 1935 (arhiv SIM). va »ucitelja« pa sta bila tajnik Jugoslovanskega katoliškega društva Valentin Kovac in clan društva Mihael Zupanc. »Poduk« v petju je imel Franjo Ce-bin. Prizadevajoci so bili zadovoljni z napredkom otrok, ki so se naucili malo brati, deklamirati slovenske pesmi, peti narodno himno in druge slovenske pesmi. Od devetindvajsetih otrok je bilo petnajst deklic, med njimi so mnoge imele nemška imena, npr. Berta, Gertruda, Edita, Erika, Agnezija, Elizabeta itd. Konzul Pantic iz Düsseldorfa je 28. novembra 1934 poslal pismo banu Marušicu v Ljubljano. V njem je zapisal, da je vecjega pomena imeti ucitelja v Nemciji kot v Belgiji ali na Nizozemskem, ceš da Belgijci in Nizozemci ni­majo nobenih teritorialnih pretenzij do Jugoslavije, da pa »naši izrodi i od­padnici« iz Porurja že leta agitirajo za odcep Koroške, Štajerske in Kranjske, tj. za zedinjenje teh treh dežel z Avstrijo. Trdili so, da je vsak »odpadnik« v Nemciji lahko nevaren agitator proti integriteti Kraljevine Jugoslavije, med-tem ko v Belgiji in Nizozemski takih primerov ni bilo. Poudaril je potrebo po vzgoji prosvetnih delavcev za mlade v nacionalnem duhu, s poudarkom na nacionalni pesmi, nacionalni zgodovini, športu, sokolstvu itd. Zato bi bil po njegovem mnenju za Nemcijo potreben ucitelj, ki bi vzdrževal in deloval v smeri nacionalne jugoslovanske misli in duha.243 Panticu se je ugodilo s prihodom ucitelja Antona Šlibarja. Šlibar si je v Nemciji zadal dve osnovni nalogi: skrb za izseljensko mla­dino in skrb za odrasle izseljence. Izpostavil je zlasti prvo, skrb za mladino z »ljubeznijo in odlocnostjo«, kot so mnogokrat omenjali v cerkvenih krogih. Zapisal je, da razne ustanove kar tekmujejo med seboj, kateri se bo posrecilo polastiti se mladine oziroma katera bo imela prvo besedo pri njeni vzgoji. Ocenil je, da je tamkajšnjo mladino nemogoce rešiti iz objema tujega vpliva in kulture, in zdelo se mu je, da ne zadostuje, ce se v Nemcijo pošlje samo enega izseljenskega ucitelja za skoraj tisoc otrok jugoslovanskih državljanov. Ko je prišel, so mu rekli, da bo upravljal vec »šol«, kar je prav tako ocenil za nemogoce, saj je imel že s »šolo« v Gladbecku veliko dela. Vpisanih je imel 68 otrok, od teh jih je hodilo v šolo 61. Novembra 1936 jih je bilo samo še 50, pouceval pa je tudi odrasle. Po koncanem prvem šolskem letu »šole« v Glad-becku je ugotovil, da je imela slovenska mladina vec smisla za vzgojo v jugo­slovanskem duhu, kakor je sprva mislil. Zanimanje domovine za izseljensko mladino je pozdravljal. V tej zvezi se je zavzel za vsakoletne mladinske izlete v domovino. Vzor zanje je našel v Nemciji. Blizu mu je bila ideja, da bi vpeljali podobno prakso po tem vzoru; tako kot je nemška mladina prihajala od vse­povsod v Nemcijo, bi slovenska izseljenska mladina prihajala od vsepovsod v Jugoslavijo. Organiziranje »izseljenskih šol« oziroma »tecajev« v tujini in vsakoletnih izletov v domovino naj bi bili po njegovem glavna naloga, name-njena skrbi za izseljensko mladino. Velik up na boljše je pricakoval od Izse­ljenske zbornice v Ljubljani.244 »Tecaj« oziroma »šolo« v Meerbecku je vodila uciteljica Marija Ažman. »Kaj je to za toliko slovenske mladine!« je komentiral Jože Premrov. Po njego­vem bi moralo biti v Nemciji vsaj deset »slovenskih šol«, da bi se obvarovalo mladino, da ne bi popolnoma utonila »v nemškem narodnostnem morju«.245 Ce vzamemo v roke porocilo Ažmanove za februar, marec in april 1937, se podrobno seznanimo z njenim delom. V njem ugotavlja, da se šoloobvezna mladina udeležuje tecajev v »bornih procentih«. Fantje in možje tecaje lah­ko obiskujejo le ob nedeljah, ce niso zaposleni, pri tem pa opozarja, da tudi v slovenskih družinah vlada strašen prepad med starši in mladino. Starši izgubljajo avtoriteto, mladina se iz dneva v dan bolj odtujuje in se predaja 243 AS 74, a. e. 1834, š. 19. Izseljenska uciteljica postavljena za izseljensko dopisnico. 244 Rafael 7/8 (avgust 1937): 62-63. Izseljensko vprašanje v Nemciji. 245 Premrov, Izseljenska citanka: 79-102. 160 Marjan Drnovšek tujcem, poleg delovnih moci pa izgubljajo »svoje srce, duševne sile in lastno prepricanje«. Opaža indiferentnost in odtujenost in obenem zbeganost zara­di sprememb v Evropi in splošne svetovne zmede. Opozarja na vse vecji vpliv nacionalsocialisticne propagande v redni šoli in izven nje, zato le s težavo skuša zajeziti zastrupljajoca in nasprotujoca si mišljenja z raznimi prireditva-mi in sestanki. Svoja prizadevanja oznacuje za obupen boj, rane pa se pove-cujejo. Želela bi dvigniti narodno zavest, ki peša. Skratka, asimilacijsko delo v nemški šoli in nacionalsocialisticna propaganda sta prispevali k zmedi med izseljenci. Stanje bi se po njenem mnenju izboljšalo le s pridobitvijo novih ucnih moci in z realizacijo pocitniških kolonij, pri katerih se je sama veckrat angažirala. Samo v tem je namrec videla smisel svojega dela.246 društvEna dEJavnoSt Zametke društvene organiziranosti v Nemciji zasledimo že v obdobju Avstro-Ogrske, in sicer pri Slovencih v Porenju in Vestfaliji. Ker gre za kore-nine društvenih dejavnosti, ki so se nadaljevale v povojnem obdobju, vklju-cujem v naš pregled tudi predvojno društveno dejavnost. Janez Evangelist Krek (1865-1917) je z Vestfalskimi pismi, ki so izhajala v slovenskem katoli­škem glasilu Slovenec maja in junija 1899, slovensko javnost opozoril na roja­ke v Nemciji. Krek jih je obiskal kot katoliški misijonar. Sledili so mu sloven-ski franciškani, ki so med Slovence v Nemcijo odhajali ob glavnih katoliških praznikih. Krek je bil zgrožen nad odtujenostjo izseljencev. Zavzemal se je za ustanavljanje Marijinih bratovšcin (družb), ki naj bi jih osnovali možje in mladenici, ženske pa naj bi stopale v bratovšcine kršcanskih mater. Imele naj bi svoj prostor v cerkvi, mesto pri cerkvenih procesijah in dolocen cas za sprejemanje svetih zakramentov. Upal je, da se bo našel duhovnik, ki se bo naucil slovensko. Cerkvene Marijine družbe bi omogocale skupno pobožnost v domacem jeziku. V teh družbah bi gojili varcnost, skrb za dobre knjige, duh medsebojne ljubezni in kršcanske vzajemnosti. Krek je upal, da bo s pomocjo župnikov in zaupnih mož to organizacijo postavil na noge. Njegov nacrt je bil pridobiti nekaj znacajnih, za rojake vnetih in nesebicnih mož iz krajev, kjer je prebivalo vec Slovencev. Ti možje naj bi se pogovorili o vseh stvareh, ki so se nanašale na Slovence. Vsak mesec naj bi se dobili v dolocenem kraju. Kot prvo Janez Evangelist Krek navaja društvo v kraju Börnig-Sodingen, kjer je bil slovenskim izseljencem v pomoc vikar Anton Floren, pobudnik ideje, da pride mednje slovenski duhovnik. Skrbeli naj bi za »dobro« berilo, skupno nabavljali mašne knjižice iz domovine, enako širili »dobre« casopi­ 246 AS 74, a. e. 1834, š.19. Izseljeniška uciteljica v Nemciji. se in se vclanjevali v Družbo sv. Mohorja. Od leta 1888 do 1917 je v Nemciji nasta-lo 73 postojank te družbe. Društva naj bi ustanavljali v sodelovanju z župnijsko du­hovšcino. Zaupniki bi imeli nalogo posre­dnikov med duhovšcino in izseljenci. Brez izjeme bi morali v posebno blagajno zbirati prostovoljne prispevke, ki bi bili namenje­ni za pomoc v primerih bolezni in nesrec. Pobudnika društev, ki so skrbela predvsem za iskanje raznih dokumentov, podpor in za ohranjanje vezi z domovino, sta bila Krek in rektor srednje šole v Hambornu Wilhelm Köster. Glavna cilja društev sta bila ohranitev vere in ohranitev narodno­sti. Društvene korenine so v Nemciji torej segale do preloma v 20. stoletje. Domnev-no prvo društvo je bilo slovensko pevsko društvo Ilirija, ki je bilo ustanovljeno leta 1898 v Essen-Borbecku. Nekaj let kasneje je dopisnik iz Essna v Slovenskem narodu trdil drugace: da je bilo prvo slovensko pevsko društvo v Prusiji pod imenom Ilirija ustanovljeno 18. novembra 1903. Tajnik društva je bil Karol Dernov­šek, Helenenstrasse 132, Essen West, Rheinland. Pevovodja je bil skrit za za-cetnicama R. K. Napovedali so tamburaški orkester, za užitek in veselje. Z dopisom so želeli pokazati Nemcem, ki so jih obicajno oznacevali z »dummer Schlowak«, da so sposobni še cesa drugega, ne samo kopanja premoga. Želeli so pouciti »to ubogo, na višji stopnji kulture stojeco revo, da živi v Iliriji okrog enega in pol milijona Slovencev in da je Slovak zatirani sotrpin v kraljevini Ogrski«. Domaca pevska in bralna društva so prosili še za pomoc v pesmih in notah.247 Bratovšcine sv. rožnega venca so se razširile že pred letom 1914. V Glad-becku je bila v cerkvi sv. Lamberta ena od njih ustanovljena 17. maja 1914. Vpisalo se je 45 clanic, njihovo število pa je narašcalo. Na Marijin praznik 8. decembra so blagoslovili zastavo njej v cast. Dogodka so se udeležila sloven-ska društva iz okolice. Tensundern je priporocil, da možje nosijo znamenje v slovenskih barvah, žene pa lepe bele slovenske rute. Obreda se je udeležilo 247 Slovenci v Nemciji, Slovenski narod, št. 294 (21. december 1903). 162 Marjan Drnovšek Pevsko društvo Ilirija, Berge-Borbeck, Porenje, 1903. Posneto v casu blagoslovitve društvene zastave (arhiv SIM). vec kot 200 Slovenk. Tensundern je bil ganjen, ko so zapeli slovenske pesmi, in je ob tem dogodku zapisal: »V lepi cerkvi je bil tedaj košcek Slovenije. Mati Slovenija, bodi pozdravljena!« V Altendorfu je uspešno delovalo katoliško slovensko delavsko društvo, ki je clanom nudilo podporo v primeru bolezni in je imelo svojo hranilni-co. Organizatorja tamkajšnjih Slovencev sta bila župnik Lennarz in kaplan Hennes. Kraj je imel okoli 5000 prebivalcev, med katerimi je bilo po Krekovi oceni 600 do 700 Slovencev, z okolico vred nad 1000. Tamkajšnjo neogotsko cerkev je Krek primerjal s cerkvijo v Radovljici. Župnik Lennarz se je po maši 7. maja 1899 odlocil, da se bo ucil slovensko. K temu so ga spodbudili sloven-ske babice z otroki in slovensko petje. Skratka, tako so nastajala avstrijska, slovenska in mešana društva, katerih temelj je bilo rudarsko delovanje, izsto­pala pa so tudi pevska društva. Slovensko petje je bilo stalnica v društvenem življenju, ki se je ohranila do danes. V krajih Mengede in Gerthe sta delovala orlovska odseka, ki sta štela po 20 clanov. Ko so se v Sloveniji ustanovili orlovski odseki, je namrec završalo tudi med vestfalsko mladino. V njen krog se je širil orlovski duh. Vplivni ru-darji so zaceli v Porurju ustanavljati orlovske odseke tako med fanti kot med dekleti. K še vecjemu obsegu tega gibanja je pripomogel izseljenski duhovnik Filip Tercelj, ki je vec mesecev študiral nemške socialne razmere in ustanove.248 Glavni pobudnik orlovskega gibanja pa je bil Blaž Župancic, ki je orga­niziral orlovske vrste v Nemciji in Franciji. V kratkem casu so pridobili približno 145 Orlov in Orlic.249 Leta 1937 so se ob desetletnici ustano­vitve Rafaelove družbe oglasili clani Sloven-skega delavskega podpornega društva v Zell im Wiesental, Baden, ki je bilo ustanovljeno leta 1904. Imeli so slovensko kolonijo, ki je štela približno 200 ljudi. Organizirali so Slovensko delavsko podporno društvo, ki je obstajalo 32 let in je imelo 40 clanov. Cuti­li so se odmaknjeni od domovine, ker niso imeli nobenih stikov s slovenskimi in tudi ne nemškimi društvi.250 JugoSlovanSka društva Razen dveh (Dortmund in Buer-Resse) so bila vsa društva sv. Barbare in bratovšci­ne svetega rožnega venca združeni v Zvezo slovenskih katoliških društev v rensko-ve­stfalskem industrijskem okraju, ki jo je 29. januarja 1922 ustanovil izseljeniški duhovnik Janez Kalan. Kalan je prišel v Porurje leta 1920 kot izseljenski duhovnik.251 Zveza je bila organizirana federativno. Vsako društvo je bilo samostojno, zveza pa je predstavljala vsa slovenska katoliška društva v Porurju v splošnih in skupnih zadevah. Ten­ 248 Filip Tercelj (1892-1946), prosvetni organizator, publicist, nabožni pisec, pisatelj, pesnik in duhovnik. V letih 1917–1921 je študiral na sociološko-pedagoški fakulteti v Kölnu. Bil je or-ganizator slovenskih rudarjev na Vestfalskem; ustanovil je prvo zasebno šolo v Hambornu. 249 Tensundern, Vestfalski Slovenci: 72-73. 250 Rafael 7/8 (avgust 1937): 62. Slovensko delavsko društvo Zell im Wiesental. 251 Janez Evangelist Kalan (1868-1945), duhovnik. Leta 1923 je misijonaril med izseljenci v južni Srbiji, konec leta 1924 je odšel med slovenske delavce v Vestfaliji in Porenju. 164 Marjan Drnovšek sundern je objavil imena društev in njihovih predsednikov v zvezi: Lintfort (Anton Senegacnik), Moers-Meerbeck (Janez Lindic), Hochheide-Homberg (Andrej Breznikar), Hamborn (Jakob Burnik), Hamborn-Marxloh (Jožef Cic), Osterfeld (Janez Šnek), Essen-West (Anton Marn), Schonnebeck (Jožef Ramšak), Karnap (Janez Burnik), Gladbeck (Franc Pokovec), Buer (Franc Oblak), Buer-Resse (Ivan Pecnik), Scherlebeck (Rudolf Maršak), Erken­schwick (Ivan Peterlin), Recklinghausen-Süd (Jožef Fidej), Recklinghau­sen-Suderwich (Ivan Tovornik), Wanne-Eickel Unser Fritz (Anton Boh), Wanne-Eickel (Ignac Mostar), Gelsenkirchen-Bismark (Anton Koncilja), Wehofen pri Hambornu (Franc Drobnč), Holthausen-Sodingen (Karel Pisa-nec), Bochum-Gerthe (Anton Gobec), Castrop-Rauxel Habinghorst (Franc Borišek), Mengede pri Dortmundu (Anton Pestotnik), Dortmund-Ewing (Ernest Steinr), Dortmund-Marten (Ivan Respet) in Bottrop-Boy (Mihael Cerar). Predsednik zveze je bil Ivan Kalan (Bottrop-Boy), tajnik Ivan Kotar (Karnap pri Essnu), blagajnik Jožef Dobravc (Gladbeck, Sellerbeckstrasse 16). Prvi podpredsednik je bil Anton Koncilja (Gelsenkirchen, Robergstrasse 9), Katoliško društvo sv. Barbare v Gladbecku – »Spomin blagoslovljenja zastave, 11. septembra 1910« (arhiv SIM). drugi podpredsednik Franc Babic (Hochheide-Homberg, Hardengergstrasse 10). V zvezo je bilo vclanjenih 27 društev sv. Barbare in 13 bratovšcin svetega rožnega venca. Skratka, vseh cerkvenih društev je bilo v Porurju 40.252 Že leta 1925 je v Nemciji delovala Zveza slovenskih katoliških društev, ki je vkljucevala 32 društev, in sicer 23 društev sv. Barbare, ki so bila namenjena pretežno moškim, in 9 rožnovenskih bratovšcin za žene. Društva sv. Barba-re so bila v krajih Essen, Hamborn, Gelsenkirchen, Holthausen, Gladbeck, Gerthe, Meerbeck, Hochheide, Osterfeld, Buer, Hordel, Karnap, Marxloh, Recklinghausen, Wanne, Habinghorst, Erkenschwick, Lintfort, Mengede, Wehofen, Suderwich, Marten in Schonnebeck. Zadnjih pet društev je bilo ustanovljenih leta 1925. Zvezi se, kot receno, nista pridružili dve društvi, tj. društvo v Dortmundu (Eving) in Buer-Resseju. Rožnovenska bratovšcina je bila vpeljana v naslednjih krajih: Hamborn, Marxloh, Gladbeck, Osterfeld, Habinghorst, Gerthe, Meerbeck, Essen-Borbeck in Lintfort. Moških clanov društev sv. Barbare je bilo 750, so se pa v ta društva vkljucevale tudi ženske. Vseh žena v rožnovenskih bratovšcinah je bilo 820. Društvi v Gertheju in Mengedeju sta imeli svoj orlovski odsek z okoli 20 clani. V zvezi so imeli 18 moških zastav, 3 ženske in 1 orlovsko, skupaj 22 zastav. Na sestanke zveze so prihajali zastopniki društev, ki so v letu 1925 imeli štiri seje, 11. januarja v Oberhausnu, 15. marca v Bottrop-Boyu, 23. avgusta in 8. novembra pa v Karnapu. Skupnih slovesnosti so se udeležili zastopniki vseh društev, in sicer 17. maja v König Ludwigu (Recklighausen-Süd) blagoslovitve nove zastave, 5. julija je bila petnajstletnica društva v Holthausnu in 27. decembra blagoslov orlovske zastave v Gertheju. 28. in 29. junija 1925 so romali v Kevelaer. 8. no-vembra 1925 je Zveza slovenskih katoliških društev dala priznanje za velike zasluge za Slovence v Nemciji vikarju Tensundernu ter priznanje za castnega predsednika župniku Kösterju v Walsamu pri Hambornu in župniku Soder­mannu v Gertheju. Novi odbor je za predsednika zveze izvolil Janeza Kalana, Antona Konciljo za prvega podpredsednika, Franca Babica za drugega pod-predsednika, Jožefa Dobravca iz Gladbecka za blagajnika in Janeza Kotarja za tajnika. Za stroške zveze je vsak clan vplacal 50 pfenigov na leto, pri cemer je bilo slišati, da ljudje za to nimajo denarja.253 Spomladi 1926 je v Nemciji delovalo 25 rudarskih društev sv. Barba-re in devet ženskih bratovšcin sv. rožnega venca. Prva so vkljucevala 750 clanov, druge pa so imele kar 820 clanic. Društva sv. Barbare so delovala v krajih Essen, Hamborn, Gelsenkirchen, Holthausen, Gladbeck, Gerthe, 252 Tensundern, Vestfalski Slovenci: 76-78. 253 Naš zvon 3/3 (marec 1926). 166 Marjan Drnovšek Meerbeck, Hochheide, Osterfeld, Buer, Hordel, Karnap, Marxloh, Reckling­hausen, Wanne, Habinghorst, Erkenschwick, Lintfort, Mengede (ust. 1925), Wehofen (ust. 1925), Suderwich (ust. 1925), Marten (ust. 1925), Schonnebeck (ust. 1925), Dortmund-Eving in Buer-Resse. Društva svetega rožnega venca so delovala v krajih Hamborn, Marxloh, Gladbeck, Osterfeld, Habinghorst, Gerthe, Meerbeck, Essen-Borbeck, Lintfort. Podatki so vzeti iz glasila Naš zvon (s podnaslovom Obenem glasilo vseh Slovencev na tujem), ki je, kot sem tudi že omenil, izhajal sprva v Bottrop-Boyu in zatem v Kranju. Izhajal je od 1. marca 1925 do decembra 1927. Njegov izdajatelj in urednik je bil Janez Evangelist Kalan. Leta 1929 je katoliška zveza štela 32 društev, v katera je bilo vkljucenih 1362 clanov. Sedež je tedaj imela v Suderwichu. Hvalili so njeno disciplino, moralno, socialno in nacionalno zavest. Predvidevali so, da bo postala matica tudi za novonastajajoca društva na Nizozemskem, v Belgiji in Franciji. Dru-štva sv. Barbare so leta 1929 štela 43 društev s 2243 clani; njihova centrala je bila v Gladbecku in njihov duhovni vodja je bil Janez Kalan. Ravljen je diplo­matsko omenil, da »ce so že potekala politicna klanja v domovini, naj bi se vsaj na izseljenskem podrocju izvršila strnitev rojakov«. Njegov up na bolje se mu je že uresnicil. 16. decembra 1928 je bil na proslavi desetletnice obstoja Jugoslavije v Karnapu pri Essnu, kjer je bil kot vrhovni organ slovenske kolo­nije v Vestfaliji in Porenju osnovan Jugoslovanski izseljeniški odbor. Ta naj bi postal pobudnik na socialnem, gospodarskem, prosvetnem in moralnem po­drocju. Vanj so vstopili glavni predstavniki tamkajšnjih organizacij. Predse­dnik je postal Berislav Deželic, Zvezo jugoslovanskih delavskih in podpornih društev je zastopal Pavle Bolha, društva sv. Barbare pa Ivan Lindic. Odbor naj bi skrbel za vzdrževanje stika med Izseljeniškim komisariatom v Zagrebu in kolonijo, vzdrževanje stikov z domovino in bdel nad preobrazbo stanja v korist razvoja kolonije. To je veljalo do poletja 1934, ko so se vsi skupaj zdru­žili v Centralno zvezo jugoslovanskih narodnih delavskih društev v Nemciji. Številni so poudarjali pomen društvene dejavnosti v Nemciji, saj so se tamkajšnji priseljenci pocasi že utapljali v nemškem morju. Ravljen je po­udaril številcnost društev prosvetnega, gospodarskega, humanitarnega in socialnega znacaja, Deželic pa je pristavil še njihov pomen z nacionalnega in kulturno-prosvetnega vidika. Posebej je izpostavil pevska, telovadna in špor­tna društva ter »jednu organizaciju osnovanu na nacelima rimo-katoliške crkve.« Ravljen je opozoril na prisotnost mocne narodne zavesti v društvih, kar mu je bil dokaz, da se slovensko izseljenstvo ni odtujilo, kar se je v Nem-ciji sicer kazalo v casu vojne in takoj po njej. Ni pa zanikal, da se je v prvih povojnih letih okrepilo avstrijakantsko gibanje. Zaupal je v novo nacionalno državo, ki v zacetku zaradi notranjih sporov ni mogla vzbuditi »nove vere niti vsem v domovini, a kje neki izseljencem, beganim neprestano od crnožoltih hujskacev«. Tudi Deželic je spoznaval medsebojna trenja in prepire, ki so se ublažili z ustanovitvijo Jugoslovanskega izseljeniškega odbora 16. decembra 1928. Obravnaval je vse zadeve na podrocju izseljenstva v Nemciji, in sicer s pomocjo predstavnikov vseh organizacij. Z liberalnega vidika je Ravljen pov­zdigoval pomen Zveze jugoslovanskih delavskih in podpornih društev, kjer je Pavlu Bolhi in tovarišem uspelo »neustrašeno dvigniti na svoj šcit Jugoslavijo, enotno in nedeljivo«. Zapisal je, da je bila borba strašna, vendar po njegovem mnenju uspešna. Skratka, v medsebojnem obracunavanju so se srecale tri op-cije, prva, naklonjena avstrijskemu duhu (avstrijakantstvo), druga, naklonje­na jugoslovanskemu, in tretja, naklonjena katoliškemu duhu. Uprava Jugoslovanskega izseljeniškega odbora je imela sedež v Düssel­dorfu. Na zacetku tridesetih let 20. stoletja jo je vodil Berislav (Đuro) Deželic, ki je opravljal nalogo izseljenskega odposlanca. Upravni odbor je predstavljal vrhovni organ kolonije v vseh vprašanjih socialnega, ekonomskega, kultur­nega, prosvetnega in moralnega znacaja. Vanj so prišli predstavniki vseh or-ganizacij, ne glede na prepricanje. Z njegovo ustanovitvijo bi se koncali vecle­tni spori in nesoglasja. Zacasni predsednik odbora je postal generalni konzul Brana Markovic, nasledil ga je Berislav Deželic, podpredsednika sta bila Ivan Lindic in Pavle Bolha, tajniške posle je imel v rokah Viktor Batic, odborniki pa so bili Franjo Doberšek, Anton Koncilja, Franjo Hriberšek, Josip Ramšak, Anton Šnajden in Franjo Šinkovec. V odboru so videli živ stik s priseljenci in možnosti ohranjanja duhovnih vezi države s priseljenci. Verjeli so, da bodo z njim presegli njihovo omrtvicenost. V upravnem odboru sta bili zastopani dve mocni organizaciji, Zveza ju­goslovanskih katoliških društev in Zveza jugoslovanskih delavskih in pod-pornih društev.254 Zveza jugoslovanskih katoliških društev je imela sedež v Moers-Meer­becku in je leta 1931 štela 2243 clanov in 43 podrocnih društev, razširjenih po vsej koloniji. Najbolj mocna so bila t. i. jugoslovanska društva sv. Barbare za rudarje, ki so se nahajala v Gladbecku, Moers-Meerbecku, Homberg-Hoch­heidu, Osterfeldu in Essen-Schonebecku. Ta zveza je imela zasebno podpor-no in pogrebno blagajno, štiri pevska društva, tamburaški zbor, tri telovadna društva, športno združenje in vkljucevala je 15 ženskih rožnovenskih bra­tovšcin. Vecina društev v njej je imela svoje zastave. Ravljen je ocenil, da je bil katoliški del mocno naslonjen na bivšo Slovensko ljudsko stranko, ki je 254 Deželic: Naša emigracija u Njemackoj: 65. 168 Marjan Drnovšek Ob 25-letnici Društva sv. Barbare, 1934. V prvi vrsti sedita Tensundern in mariborski škof Tomažic, tretji z leve v zadnji vrsti je Jernej Urh (arhiv SIM). delovala v domovini. Njen dolgoletni vodja je bil Janez Kalan, ki se je marca 1930 za stalno preselil v domovino. Upravo zveze so sestavljali rudar Ivan Lindic (predsednik in tajnik), rudar Ivan Pecnik (podpredsednik) in rudar Josip Dobravec (blagajnik). Viktor Batic je bil vodja zvezne Slovenske pisarne v Essen-Westu. Zveza je delovala na štirih obmocjih: prvic, v severni Vest-faliji, kjer jo je vodil Franjo Pokovec s sedežem v Gladbecku, drugic, v južni Vestfaliji, kjer jo je vodil Jakob Veternik s sedežem v Dortmund-Mengedeju, tretjic, na desnem bregu Porenja, kjer jo je vodil Josip Ramšak s sedežem v Schonebecku pri Essnu, in cetrtic, na levem bregu Porenja, kjer jo je vodil Rudolf Podgornik s sedežem v Lintfortu. Zveza jugoslovanskih delavskih in podpornih društev je imela sedež v Essen-Stoppenbergu in je leta 1931 imela 1691 (obstaja tudi podatek, da 1362) clanov ter 44 (tudi 25) podrocnih društev in poverjeništev, razširjenih po vsej koloniji. Njen predsednik je bil rudar Pavel Bolha. Podpredsednik je bil rudar Franc Doberšek, blagajnik rudar Karl Dobrec in tajnik rudar Ivan Mažgon. Najmocnejša podrocna društva so bila v Hamborn-Neumühlu, Buer-Hasslu, Bottrop-Boyu, Erkenschwicku, Recklinghausnu, Suderwichu, Essen-Altenes- Žensko podporno društvo v Gladbecku. Clanice so pomagale pri negovanju bolnikov in obdarovale najmlajše (arhiv SIM). snu in Holthasenu. Ta zveza je imela zasebno podporno in pogrebno blagaj-no, dva pevska zbora in gledališke sekcije. Bila je pod vplivom Jugoslovanske demokratske stranke, ki je delovala v domovini, in z njo v neposredni zvezi. Znacaj zveze je bil po Deželicu povsem nacionalen, prosveten in podporen. Zasnoval jo je in dolgo vodil Pavel Bolha. V okviru Zveze jugoslovanskih delavskih in podpornih društev je bilo 8. januarja 1933 v Gladbecku ustanovljeno prvo žensko narodno društvo. Imelo je podobne naloge kot moška društva, s poudarkom na kulturno-nacional­nem delu oziroma na propagandi, vzgoji otrok in odraslih ter ohranjanju na­rodnega duha in nacionalne zavesti.255 Josip (Jože) Premrov je v Izseljenskem koledarju 1937 objavil seznam katoliških društev. Delujoca so bila društva sv. Barbare v krajih Bochum--Gerthe (ust. 1925), Buer (ust. 1913), Buer-Resse (ust. 1926), Catrop-Rauxel (ust. 1922), Dortmund-Mengede (ust. 1925), Dortmund-Eving (ust. 1902), 255 AS 74, a. e. 321, š. 4. 170 Marjan Drnovšek Erkenschwick, Essen-B. Borbeck (ust. 1935), Essen-Karnap (ust. 1913), Gel-senkirchen, Gladbeck (ust. 1908), Hamborn (ust. 1902), Herne-Holthausen (ust. 1909), Homberg-Hochheide (ust. 1922), Lintfort (ust. 1922), Marxloh (ust. 1913), Moers-Meerbeck (ust. 1910), Osterfeld (ust. 1911), Recklinghau-sen (ust. 1913), Scherlebeck (ust. 1928), Schonebeck (ust. 1925), Suderwich (ust. 1925), Wanne-Eickel (ust. 1921), Wehofen (ust. 1925) in Zell-Wiesental (ust. 1913). Vzporedno s temi društvi so delovale bratovšcine svetega rožnega venca v krajih Bochum-Gerthe (ust. 1925), Buer-Resse (ust. 1926, Dortmund­-Marten (ust. 1925), Dorstfeld (ust. 1927), Essen-West (ust. 1925), Gladbeck (ust. 1915), Habinghorst (ust. 1924), Herne-Holthausen (ust. 1925), Hochhei­de (ust. 1926), Lintfort (ust. 1926), Marxloh (ust. 1913), Moers-Meerbeck (ust. 1925), Osterfeld (ust. 1919), Recklinghausen (ust. 1926), Wehofen (ust. 1925) in Zell-Wiesental (ust. 1913). Vsa ta društva so bila katoliška, tako moška kot ženska. Ne tako majhno število je bilo tudi t. i. jugoslovanskih narodnih ali samo narodnih podpornih društev. Delovala so v krajih Bottrop, Börnig, Bu-er-Hassel, Dorsten, Dorstfeld, Dortmund-Eving, Erkenschwick, Essen, Glad-beck, Hamborn, Herne-Holthausen, Hordel, Horst, Ickern, Karnap, Marl, Moers-Meerbeck, Mengede, Obermarxloh, Osterfeld, Scherlebeck, Selm-Bei-fang, Stopenberg, Suderwich in Wanne. Vzporedno z njimi so delovala jugo­slovanska narodna ženska društva v krajih Bottrop, Buer, Dorsten, Dorsfeld, Erkenschwick, Gelsenkirchen, Gladbeck, Hassel, Herne-Holthausen, Marl, Osterfeld, Recklinghausen, Sodingen, Stoppenberg in Westerholt. Vir nam posebej navaja Jugoslovansko narodno pevsko društvo Zvon (Buchhausen), Jugoslovansko narodno pevsko društvo Slavec (Castrop-Rauxel), Pevsko društvo Planinska roža (Herne-Holthause, ust. 1928), Pevsko društvo Tri­glav (Hochheide), Tamburaški klub Hochheide-Meerbeck (ust. 1934), Pevsko društvo Slavcek (Marxloh, ust. 1928) in Pevsko društvo Rauxel-Habinghorst (ust. 1930). Leta 1937 je bilo evidentirano Slovensko delavsko podporno dru­štvo (Zell im Wiesenthal, Baden). Leta 1938 je v Nemciji delovalo 34 društev z 2243 clani, ki so bili povezani v Zvezo jugoslovanskih narodnih katoliških društev sv. Barbare. Del izseljencev je bil povezan z Zvezo jugoslovanskih de­lavskih podpornih društev, ki je istega leta vkljucevala 36 društev s 1690 cla­ni. Poleg njih so delovala ženska društva, in sicer 16 društev z 218 clanicami. Podobno kot v predvojnem so tudi v medvojnem obdobju imeli nemški duhovniki posluh za slovenske vernike, med njimi npr. Viljem Köster. Dobro je govoril slovensko in izdajal je zbirke slovenskih pesmi s cerkvenega, naro­dnega in rudarskega podrocja. Izseljenci so si želeli cim vec slovenskih knjig in casopisov, razumnikov in duhovnikov. Za njihove kulturne potrebe je bilo v Ljubljani ustanovljeno društvo Dobrodelnost.256 Društva so krepila narodno zavest in so bila pomembna v odnosu do otrok Slovencev. Otroci so razumeli slovensko, niso pa znali govoriti v maternem jeziku. Jezika so se ucili od otrok v soseski, ki je bila nemška, nemške so bile tudi šole, doma pa so govorili obo­je, marsikdaj tako, da so starši ogovarjali otroke v slovenskem jeziku, otroci pa so jim odgovarjali v nemšcini. Redke so bile tiste družine, kjer so bili starši bolj pozorni na jezik svojih otrok. Izseljenci so le opažali, da so otroci hodili v slovenska društva, se cutili Slovence, peli slovensko, le govoriti niso znali v slovenskem jeziku.257 piSmo prvEmu izSElJEnSkEmu kongrESu, 1. JuliJa 1935 Pismo so kongresu naslovila društva Habinghorst, Holthausen in Su­derwich v Nemciji konec maja 1935. Opozoriti so hotela na tamkajšnje hude in neznosne razmere ter skušala ublažiti težak položaj in si zagotoviti obstoj. Izseljenskemu kongresu so poslali resolucijo, da bi zainteresirali cim širši krog glede njihovega ogroženega stanja. Pobudniki pisma so izvedeli, da je moral službeno mesto v Düsseldorfu kot izseljenski komisar zapustiti Go-ricar, ki je bil hkrati njihov dušni pastir. Nasprotnike je imel v taboru Zveze jugoslovanskih delavskih in podpornih društev. Nanj je pritiskal zlasti pred­sednik zveze Pavle Bolha. Zavzeli so se za to, da Goricar ostane, in pri tem kot argument navedli, da je neobhodno potreben, zato naj bi ostal za vsako ceno in na vsak nacin, »kar naj bi bila želja vseh poštenih Jugoslovanov v Porur­ju«. Omenili so njegovo nesebicnost, požrtvovalnost in dejstvo, da je pridobil marsikatero srce v svoji mili domovini. »Torej, ce ga izgubimo, izgubimo ž njim nad vse požrtvovalnega in prijaznega dušnega pastirja, kakor tudi naše­ga vrlega in poštenega zastopnika, rekli bi varuha,« so zapisali. Oznacili so ga za poštenega ter vsestransko nevtralnega in velikega patriota Jugoslavije. Do-dali so, da ce država že namerava koga odstaviti, naj rajši odstavi predsednika Zveze jugoslovanskih in delavskih podpornih društev v Nemciji, saj naj bi bil državni uradnik, ki ga ne bi pogrešali ne izseljenci in ne država, od katere je prejemal placo. Sovraštvo je bilo hudo. Zastopniki Goricarja so bili za odstra­nitev Bolhe iz državne službe, ker so bili »po njem naši najboljši mladenici okuženi in pokvarjeni«. Torej je bil skrajni cas, da izgine. Skratka, Slovenci v Nemciji so bili opazno razdeljeni na dva pola, in sicer na Zvezo narodnih (jugoslovanskih) katoliških društev in na Zvezo jugoslovanskih delavskih in podpornih društev. Katoliška zveza je obstajala vec kot trideset let, »druga pa 256 Slovenec 103 (6. maj 1922): 2. Vestfalsko pismo. 257 Slovenec 156 (11. julij 1924): 2. Slovenski izseljenci. 172 Marjan Drnovšek izza casa nemške inflacije«, kar je bilo zapisano z doloceno mero cinizma, ceš da je slednja še vedno živela v nekakšnem upadanju. Denunciacije so se vrsti­le, kar je izkoristila nemška policija in razpustila nekatera društva. Omenjena trenja pa se niso mogla primerjati s socialno problematiko. Ugotavljali so, da je bilo mnogo družin, ki so imele po vec kot štiri otroke. Nekateri ocetje so bili invalidi in so prejemali skromno pokojnino, drugi so bili brezposelni, tretji so dobivali podporo in srecnejši so še imeli delo. Po nemških zakonih je veljalo, da peti, šesti itd. otroci ne pridejo vec v poštev za podporo – »in sam Bog ve, od kod naj žive.« Tudi pri ocetih, ki so še bili zaposleni, jim ni bilo dosti boljše. Bili so primeri, da sta zakonca imela 10 otrok, od katerih so bili npr. štirje mlajši, šest pa jih je bilo starejših od 14 let. »Pri teh družinah je stanje obupno. Sicer ima oce še zaslužek, ima pa hkrati pet do šest odraslih sinov in hcera, poleg pa še kopico drobiža izpod 14 let,« so zapisali in svoja razmišljanja zakljucili z vzklikom: »Usmilite se nas, cuvajte nas! Cuvajte Ju­goslavijo! Živel naš Kralj!«258 Pisalo se je leto 1937. Ucitelj Anton Šlibar je analiziral odnos nemških oblasti do Katoliške cerkve. Opozoril je, da so bila druga katoliška društva v 258 AS 74, a. e. 1846, š. 20. Izseljenski odposlanec v Nemciji. veliki vecini prepovedana, slovenskih verskih društev pa se niso »dotaknili« in so uživala vso prostost. Poudaril je, da je to bila njihova pravica, ker so bili slovenski priseljenci tujci in ker se niso vmešavali v nemške notranje zadeve. Skratka, ugotavljal je, da nemške oblasti ne povzrocajo nobenih sitnosti in ne zavirajo društvenega življenja. Edini križ je videl v dejstvu, da niso imeli svojega duhovnika, ki bi vodil katoliška društva. Skrbela ga je tudi mlacnost mladine, ki se je odtujevala »miselnosti starih«. Mladina se je vedno manj vkljucevala v društva. Vzrok je bil v tem, da so mladi hodili v nemške šole in se prilagajali drugi miselnosti in novi vzgoji. Vernost ga ni skrbela, za mla­dino pa je menil, da bo potrebno nanjo budno paziti, za kar bi, še enkrat, potrebovali duhovnika, ki so ga zaman pricakovali.259 Dober poznavalec izseljenske tematike Berislav Deželic je v svoji brošuri ocenil, da je bilo društveno življenje v Nemciji prisrcno in da sta v društvih vladala primerna disciplina in red. Clani so redno placevali mesecno clana­rino in prispevke za podporno in posmrtno blagajno, volili društvene uprave in vršili vsa opravila, ki so jih predvidevala društvena pravila. Sestanki so bili redno vsako nedeljo in ob praznikih in tudi ob delovnikih, ko clani niso bili na delu. Društva so gibanje in napredek v domovini spremljala s posebno pa-zljivostjo in predanostjo. Vsak uspeh v domovini je odmeval tudi v koloniji. Kolonija je redno praznovala vidovdan (omenjen na prvem mestu), ujedinje­nje, kraljev rojstni dan in nekatere narodne obicaje, npr. trganje grozdja. Or-ganizirali so igranje na tradicionalne orglice oziroma harmonike, tamburice, spodbujali deklamiranje otrok iz šolskih tecajev, poudarjali važnejše dogod­ke z govori, narodnimi gledališkimi predstavami ipd., kar naj bi vplivalo na nacionalna custva in bi se na ta nacin vzdrževale duhovne vezi z domovino. Društvene prostore so v casu proslav okrasili z »narodnimi« zastavami, cve­tjem, na castnem mestu pa so bile slike clanov kraljeve dinastije. V prostorih, kjer so se izseljenci pogosteje srecevali, npr. v dvorani Karp v Suderwichu, so bili na stenah naslikani domaci kraji in pejsaži, npr. Bled, Slovenska Bi-strica in drugi. Po stenah so bili razobešeni društveni emblemi in zastave, tam so bile omare za knjige in društvene predmete. Starejši so obicajno o cem razpravljali, mlajši pa so peli ali se ukvarjali športom. Dekleta so vezla, mladenici so rezbarili razne narodne motive. Tako je eden naredil sliko kra­lja in kraljice, drugi pa okvir slike z narodnimi motivi in krono, okrašeno s školjkami iz Jadranskega morja, ki so jih prinesli otroci z izleta v domovini.260 Pozornost je bila usmerjena v pomoc revnejšim clanom v primeru nesrec, 259 Rafael 7/8 (avgust 1937): 72. Versko življenje naših izseljencev v Nemciji. 260 Fotografija je objavljena v Deželicevi brošuri na str. 43. Sliko je naredil rudar Jovan Obres, okvir je izdelal rudar August Korošec. 174 Marjan Drnovšek bolezni in smrti, v casu božicnih praznikov pa so tudi organizirali zasebne akcije za sirote in siromašne otroke. Deželic se je dotaknil tudi politike. Izpostavil je dolocene pojave - ki jih ni konkretiziral - kot odmeve na delovanje slovenskih strank v domovini, hkrati pa odlocno zavrnil tezo, da so slovenski izseljenci v casu prve vojne podlegli nemški psihozi oziroma da so se »odnarodili«. Svoje razmišljanje je sklenil z mislijo, da je bilo nacionalno delo društev in jedra izseljencev patrioticno, kar naj bi dokazovalo dejstvo, da so odlocno odklanjali malo­dušnost kot tudi društva, ki niso bila naklonjena Jugoslaviji. Tesno zvezo z izseljenci sta imela Izseljeniško poslaništvo in konzulat v Düsseldorfu. De­želic je omenil še zacasne študentske kolonije v študijskih centrih v Nemciji, ki so jih organizirala jugoslovanska študentska združenja, ki so bila v stikih tudi s stalnim izseljenstvom. Imela so vlogo podpornikov in kulturno-naci­onalni karakter. Študentje so pogosto prirejali predavanja o Jugoslaviji ter organizirali propagandne sestanke in plese, zlasti v casu državnih praznikov. Objavljali so tudi priložnostne publikacije o Jugoslaviji. Aktivna so bila Jugo­slovansko društvo Jedinost v Berlinu, Jugoslovansko študentsko združenje v Berlinu (Humbold Haus), Jugoslovansko študentsko združenje v Dresdnu (Studentenhaus) in Jugoslovansko združenje v Münchnu, ki ga je vodil Leo­pold Bencic.261 družinSko živlJEnJE Slovenska družina je imela kot najmanjša enota skupnosti v izseljenstvu izredno pomembno vlogo. Poleg negovanja domacih navad in obicajev je pri­spevala k ohranjanju narodnostnih posebnosti, vse s ciljem, da bi izseljencem naredili znosnejše vsaj zacetno obdobje novega življenja. Družine so pred­stavljale podporo neporocenim oziroma samskim, ki so – mnogi med njimi – pri njih živeli kot podnajemniki. Tistim, ki so v Nemcijo prišli na novo, so olajšale spoznavanje okolja in jim omogocile sporazumevanje v maternem jeziku. Seveda pa je imela od tega korist tudi sama družina, saj so ji pod-najemniki prinašali dodaten zaslužek. Ena od pomembnejših nalog družine je bila ohranjanje vezi med domovino in tujino. Ohranjanje slovenskega je­ 261 Deželicevo brošuro Naša emigracija u Njemackoj je s predgovorom pospremil Emil L. Gallian, cand. dr. phil. et rer. pol., in jo tam opredelil kot znanstveno literaturo. Kljub empiricnosti je v njej zapazil teoreticno-spoznavno kriticnost v socialnem in kulturno--nacionalnem pogledu, z uporabo sinteze deduktivne in induktivne metode. Pohvalil je kriticnost avtorja. Primerno težo naj bi publikaciji dajala tudi avtorjeva funkcija izseljeni­škega poslanca in ustanovitelja Jugoslovanskega izseljeniškega odbora za Nemcijo. Ob tem je Gallian izpostavil odsotnost strankarskih in plemenskih predsodkov. zika in tudi dialektov je pomenilo spodbudo tudi za otroke. V druži­nah prve generacije priseljencev je bil pogovorni jezik vedno sloven-šcina; možje so bili veseli, ce so v domacem okolju lahko govorili slovensko, saj so imeli na delov­nem mestu le redko priložnost spregovoriti v maternem jeziku. V spominskih zapisih, npr. v Slo­venskem izseljenskem koledarju, veckrat zasledimo, da so se rudarji radi organizirali po etnicnem na-celu, kar je bilo tudi prakticno, saj je bila komunikacija v rudnikih še kako pomembna. Sociolog Werner je ugotavljal, da so na delovnem mestu rudarji poslušali in govorili skoraj samo nemško.262 Moški so bili bolj nagnjeni k asimilaciji kot ženske, ki so ohranjale družino v tradicionalni obliki, kjer je ponov-no igral svojo vlogo jezik. Nemški rudniški uradi so izvajali pritiske na tuje rudarje, da bi se cim prej naucili nemško. Iz varnostnih ra­ zlogov je bila njihova težnja razumljiva, saj je bilo to v korist vsem – tako tu­jim rudarjem samim kot njihovim nemškim kolegom in rudarstvu nasploh. Že leta 1899 je bila izdana policijska odredba, da se v podzemnem kopu lahko zaposlijo le tisti tujci, ki znajo nemško. Mnogim Slovencem nemšcina že v domovini ni bila tuja, kar je tudi v novem okolju olajšalo komunikacijo. Po-dobne ukrepe so poznali tudi v drugih evropskih rudnikih. Werner je opozoril na zanimivo dejstvo, da je imela mati v slovenski družini pobudo v vseh domacih, uradniških in drugih stvareh, ki niso za­devale moževega delovnega mesta. Vodila je gospodinjstvo, vzgajala otroke, skrbela za njihovo šolanje in poklicno izobraževanje. Oce po težkem delu ni imel ne casa in ne volje, da bi se ukvarjal s tem. V številnih primerih, v katerih 262 Werner, Slovenci v Porurju: 112. 176 Marjan Drnovšek materinska skrb ni bila dovolj intenzivna, so se sinovi rudarjev po koncanem obveznem šolanju enostavno zaposlili in prevzeli ocetov (rudarski) poklic, da bi družina tako pridobila dodatnega clana z rednim dohodkom. Mnogi pripadniki prve generacije priseljencev so se izucili tudi kakšnega drugega poklica in se zaposlili v razlicnih panogah, npr. v trgovini in prometu. Pri otrocih priseljencev, ki so se šolali izkljucno v Nemciji, sta že prevladala nem­ški duh in nemški nacin razmišljanja. Ti otroci so bili pripravljeni prekiniti vezi z domovino in sprejeti življenjske navade novega okolja. Ena od oblik prilagajanja je bila poroka z nemškim državljanom. Pri mladih družinah je kot pogovorni jezik slovenšcino zamenjala nemšcina, družine so gojile nem­ške življenjske navade; kar je še ostalo od tradicije, je bila obicajno samo še slovenska kuhinja.263 prirEditvE in božicnicE 2. decembra 1928 se je v Karnapu pri Essnu vršila »proslava desetletnice narodnega osvobojenja«. Oblastni odbor v Ljubljani je dal podporo v višini 500 RM, tj. 6500 dinarjev, denar pa so namenili za nagrado oziroma božic­nico revnim otrokom v Nemciji. Po enem od zapisov naj bi ga izrocili Bo-židarju Tensundernu, ki se je zahvalil za to pozornost, po drugem pa naj bi denar vzeli obe zvezi. Proslavo sta priredili Zveza katoliških društev in Zve­za jugoslovanskih delavskih podpornih društev na »Vestfalskem«. Udeležila so se je tudi nekatera društva iz domovine: Skrb za mladino (Albin Turk), Kolo jugoslovanskih sester (gospa Engelman), Klub Primork (gospa Šantelj), Mestni magistrat ljubljanski (Rudolf Juvan), Prosvetna zveza (Sušnik), Zveza kulturnih društev (Prešeren) in Zveza slovenskih kršcanskih ženskih društev (Leopoldina Dolenc). Jugoslovanska matica ni poslala svojega zastopnika.264 V kraju Gerthe je bilo živahno Pevsko društvo sv. Barbare, ki ga je vo­dil Ludvig Vehovar in je imelo 25 clanov. V Gladbecku sta delovala pevski oddelek društva in odrska sekcija sv. Barbare pod vodstvom Franja Pokovca, Franja Dobravca in Josipa Sredenška, Slovenca iz Maribora, ki je koncal kon­servatorij v Münchnu; skupaj sta štela 60 clanov. V Hambornu je izseljence združevalo pevsko društvo Zvon, ki ga je vodil Alojz Oprešnik in je imelo 36 clanov. V Hochheidu je delovala Bratovska ljubezen pod vodstvom Pavla Koželja z 28 clani. Hamborn-Marxloch je imel Pevsko društvo sv. Barbare, ki ga je vodila gospa Piršak; v njem je bilo 25 clanov oziroma clanic. V Moers-Meerbecku so imeli Pevsko društvo sv. Barbare in gledališko sekcijo pod vod­ 263 Prav tam. 264 AS 74, a. e. 223, š. 3. Proslava osvoboditve, Karnap, Nemcija. Pevski oddelek Društva sv. Barbare v Gladbecku, 1936 (arhiv SIM). stvom Ivana Lindica, v katerih je sodelovalo 35 clanov. V Hamborn-Neumü­hlu sta delovala Jugoslovansko pevsko društvo Triglav in gledališka sekcija, ki jo je vodil Anton Šnajden in je imela 27 clanov. V Homberg-Hochheidu je izseljence in izseljenke navduševal tamburaški zbor Triglav pod vodstvo An-dreja Breznikarja in Franja Cebina; vanj je bilo vkljucenih 12 clanov. Skratka, petje, glasba in igralske prireditve so bile jedro kulturnega delovanja med izseljenci in izseljenkami. Skromnejše je bilo njihovo gimnasticno in športno udejstvovanje. Katoliški društvi v Gerthe-Bochumu in Gladbecku, ki sta ju vodila Ludvig Vehovar in Franjo Pokovec, sta združevala 50 oseb, medtem ko je npr. športno društvo Triglav v Hochheidu, ki ga je vodil Andrej Breznikar, imelo samo 18 clanov.265 Pomoc otrokom je prihajala tudi iz domovine. Narodni izseljeniški od­bor v Ljubljani je leta 1931 sprožil akcijo za nabiranje denarne pomoci za otroke izseljencev v Nemciji, katerih starši so bili prizadeti zaradi redukcij delavcev, brezposelnosti in splošnega slabega stanja v Nemciji. Akcijo je vodil predsednik odbora Joža Bohinjec. Pomoc so poslali Zvezi jugoslovanskih de­lavskih in podpornih društev v Nemciji.266 Velika beda je izseljence zajela ko­nec leta 1931, s t. i. »zimsko pomocjo« pa so zaceli januarja 1932. Nezaposle­ 265 Deželic, Naša emigracija u Njemackoj, 68. 266 AS 74, a. e. 25, š. 1. Poslovanje urada Narodnega izseljeniškega odbora. 178 Marjan Drnovšek nost je narašcala in podpore so se zniževale. Pomoc so zbirale tudi zasebne in društvene organizacije, ki so zbirale prispevke za otroke, tj. za darila v obliki hrane (krompirja, moke, slanine) in oblek (cevljev, nogavic, volnenih srajc). Kar sedeminpetdeset od sedeminšestdesetih društev je ob božicu obdarilo sirote. Akcijo je spremljal izseljeniški odposlanec Deželic, ki je ugotovil, da je imela ucinek na »duh kolonije« ter na željo po združevanju organizacij, krepitvi nacionalne zavesti, dvigovanju samozavesti pri siromašnih in neza­poslenih delavcih in pri krepitvi »patriotskega duha«. Pri deklamacijah in gledaliških predstavah so sodelovali otroci iz šolskih tecajev. Zapeli so veliko narodnih pesmi in krepili obcutje, da je rojak povezan z rojakom kot brat z bratom – kot da bi bili vsi ena družina. Povelicevala se ni le narodna pesem, ampak tudi jugoslovanska zgodovina, vloga kralja in njegove družine, slavila so se junaštva »našega« naroda; predvsem otroke so poucevali o Jugoslavi­ji, njenih lepotah, bogastvih. Vse to in še kaj je po Deželicevem mnenju na proslavah vzbujalo odobravanje in zadovoljstvo. In kaj lahko recemo o tem izbruhu nacionalnosti? Nedvomno so predstavniki jugoslovanskih oblasti v Nemciji socialno stisko izkorišcali za povzdigovanje Jugoslavije. Nekako se ob tem ne moremo znebiti vtisa, da so bili otroci le sredstvo v rokah poli­tikov.267 Tudi leta 1939 so iz domovine prihajali darovi za otroke v Nemciji. Pošiljali so jim rožice, orehe, lešnike, jabolka, pomarance in podobno. Na-kup, zbiranje in odpošiljanje je prevzela Družba sv. Rafaela, v sodelovanju s Slovensko kršcansko žensko zvezo. Darove so poslali v Düsseldorf, kjer so jih nato razdelili po družinah.268 Spori v izSElJEnStvu Po razpadu Avstro-Ogrske se je zlasti med Cehi, Slovenci in Hrvati uveljavilo prepricanje, da je obstoj monarhije v interesu njenih slovanskih narodov. Ljubljanski župan Ivan Hribar je malo pred prvo svetovno vojno menil, da bodo Slovani kmalu prva odlocujoca sila v Avstriji. Po koroškem plebiscitu leta 1920 je prišlo do prikljucitve Koroške novi Avstriji, kar je bil hud udarec za Slovence. Narašcati je zacela narodnostna nestrpnost. Obstoj Slovencev so ogrožala ponemcevalna društva in po prvi svetovni vojni je za-celo prihajati do prebegov v Jugoslavijo. Težavo so med vojnama predstavljali nemški otoki na slovenskem ozemlju, s kocevskim na celu. Politika »Drang nach Osten« je bila dejstvo. Nemški nacionalizem se je krepil. Z »anšlusom« leta 1938 so prišli Slovenci v Avstriji pod oblast nacisticnega rajha. Maja 1938 267 AS 74, a. e. 1242, š. 12. Zimska pomoc revežem. 268 AS 74, a. e. 1243, š. 12. Božicnica za otroke izseljencev v Nemciji. so v Gradcu ustanovili Südostdeutsches Institut, kjer so nacrtovali Hitlerjevo okupacijo jugovzhodne Evrope. Med ponemcevalnimi prijemi je bilo opazno delovanje nemško-avstrijskega Volksbunda, ki je bil ustanovljen leta 1925 (H. Neubacher), njegove korenine pa so segale še v avstrijsko obdobje. Pozneje so se vršili pritiski nemškega rajha na avstrijsko republiko, kar je leta 1938 privedlo do njene prikljucitve rajhu. V Avstrijo so nemške cete vkorakale 12. marca 1938. Decembra 1928 je v Düsseldorf prišel novi izseljeniški odposlanec Beri­slav Deželic. Zaradi sporov obeh krovnih izseljenskih organizacij (katoliške in delavsko podporne) v Nemciji je s pomocjo konzulata ustanovil Izseljenski odbor državljanov SHS za Nemcijo (Iseljenicki odbor državljana SHS za Ne-macku oziroma 28. oktobra 1929 Jugoslovenski iseljenicki odbor za Njemac­ku). Izpostavljeno je bilo medsebojno sodelovanje obeh zvez, brez vmešavanja v avtonomne organizacijske oblike delovanja in opredelitev. Namen odbora je bila skrb za skupno reševanje socialnih, ekonomskih, kulturnih, prosve­tnih in moralnih vprašanj kolonije. Bil bi informativno telo v pomoc pred­stavnikom Kraljevine SHS v Nemciji. V odbor so bili izbrani »sami odlicni i uvaženi muževi u koloniji«, tj. Deželic kot predsednik, duhovnik Janez Kalan kot podpredsednik in Pavle Bolha kot tajnik. Leta 1933 je bila ustanovljena Centralna zveza jugoslovanskih rudarskih društev. Do tedaj loceni zvezi, ka­toliška in delavsko podporna, naj bi se zedinili ob skupnem sodelovanju, ki bi bilo pod nadzorom konzulata v Düsseldorfu. Neskladnost odnosov med izseljenci oziroma njihovimi voditelji je ime-la korenine še v obdobju pred prvo svetovno vojno. Najpomembnejša prelo­mnica je nastala v obdobju centralizacije in unitarizma v Jugoslaviji, ki ga je simbolno predstavljala oblast kralja Aleksandra. Želja države je bila, da bi se obe zvezi združili pod okriljem jugoslovanskih diplomatskih predstavništev v Nemciji. Obema so nagajali clani vseavstrijsko-nemške interesne skupnosti, ki je navijala za kontinuiteto iz avstrijske dobe (Österreichisch-Ungarischen Knappenverein St. Barbara). Gre za Društvo sv. Barbare v Essen-Westu, ki je bilo ustanovljeno leta 1902 in se je po ustanovitvi nove države brez formalne odlocitve prikljucilo nacionalni Zvezi jugoslovanskih društev sv. Barbare v Nemciji. Veliko je bilo tudi govoric, ki so vnašale nemir med izseljence. Tako se je julija 1939 razširila govorica, da bo Nemcija kmalu zasedla Slovenijo in Hrvaško.269 Po pricevanju novinarja Ravljena so bili predstavniki »Volksbunda« proti vsemu, kar je bilo slovansko. Njihova dejavnost se je okrepila z nastan­ 269 AS 74, a. e. 1330, š. 12. Propaganda Nemcije med izseljenci. 180 Marjan Drnovšek kom prve Jugoslavije in verjeli so v njen razpad. V nasprotju z njimi je Ra-vljen videl pozitivno dejanje v sklenitvi delavskih konvencij med Jugoslavijo in Nemcijo. »Volksbund« je bil v tesnih stikih z nemškimi manjšinami v Ju­goslaviji. Zlasti starejšim rudarjem so obljubljali, da jim bodo uredili nemško državljanstvo, novo prihajajocim pa grozili s skorajšnjim »anšlusom«. Kljub temu je Volksbund imel 7000 clanov, ki so predstavljali mešanico »avstrija­kantov«, madžarskih, poljskih, ceških in slovenskih »brezdomcev«. Ravljen je opažal, da se je nekoliko ohlajen patriotizem med izseljenci zacel razgrevati, vec je bilo gest naklonjenosti, in je sklenil: »Volksbund propada z esterajhar­stvom vred, komunizem je iztrebljen in naš element se z zaupanjem obraca k svoji Jugoslaviji.« In kakšni so bili odmevi na društveno življenje med Nemci? Širokogrudno, prijazno in korektno. Na slovenskih prireditvah so bili mnogi nemški rudarji s svojimi družinami. Z lojalnim vedenjem so si pridobili na­klonjenost domacinov. V nasprotju s stanjem pri narodnostnih manjšinah je bilo - po Ravljenu - izseljenstvo del jugoslovanske skupnosti, z vsemi pravi­cami in dolžnostmi državljanov v domovini.270 Konzul Vladimir Rybar je Ministrstvu socialne politike in narodnega zdravja oziroma njegovemu odseku za izseljevanje in priseljevanje naslovil porocilo z zborovanja Društva sv. Barbare v Essen-Westu 6. avgusta 1933. Društvo je pozvalo izseljenskega komisarja Goricarja in Ribara, da sta pri­sostvovala skupšcini društva. Nacrtovali so spremembe pravil in napisa na društveni zastavi. V obdobju Avstrije - društvo je bilo ustanovljeno leta 1902 - so v njem delovali tudi pripadniki drugih narodnosti, ki so bili v manjšiniv odnosu do Slovencev. Zato se je društvo tudi imenovalo Österreichisch--Ungarischer Knappenverein St. Barbara, v obdobju prve Jugoslavije pa se je preimenovalo v Društvo sv. Barbare in se, kot receno, s »prisilo« vclanilo v Zvezo jugoslovanskih društev sv. Barbare. Clani so bili izkljucno Slovenci. Zdraho je delal samo en clan madžarskega rodu (Stepnizky), ki je Slovencesovražil. Še vedno je sanjal o avstro-ogrski monarhiji in nasprotoval vsemu, kar je bilo jugoslovansko. Spremeniti so želeli napis na zastavi, in sicer v Jugoslovansko društvo sv. Barbare. Ko so naslednjega dne imeli društveni zbor, se je za spremembo imena odlocila vecina clanov društva. Sredi zbo­rovanja je v dvorano vpadel višji predstavnik nacionalsocialisticne stran­ke v spremstvu dveh policajev, z argumentom, da se na zborovanju izvaja protinemška propaganda, kar je treba prepreciti. Rybar je kot konzul stopil v bran vsiljivcem. Nemška stran se je obnašala arogantno. Nacionalsocia­listicni funkcionar se je porogljivo izjavljal o »našem« jeziku; žugal je, da 270 Ravljen: 50.000 naših na nemškem zapadu, 188. se v Nemciji ne bodo ustanavljala jugoslovanska društva z nazivi v tujem jeziku. Zborovalcem je ocital, da so sovražniki Nemcije, da sovražijo vse, kar je nemško, in da tega ne bodo vec tolerirali. Med publiko je nastopil še predstavnik politicne policije (Politische Polizei) iz policijske direkcije v Essnu, ki je prav tako nastopil arogantno. Zapisali so ime tako Rybara kot Goricarja, ki sta sicer imela diplomatsko imuniteto, ostale pa so pregledali, ce niso morda imeli pri sebi orožja. Svoja imena so morali oddati vsi odbor­niki. Nemški policijski uradnik je navrgel še spacenko »jugoslavikische« in natresel vrsto »porogljivih poljskih besed«. Za vsem je, po mnenju konzula, stala avstrijska skupnost, ki je uživala nemško zašcito. Denunciacije so se vrstile, z argumentom, da so jugoslovanska društva nasprotna Nemciji, in v vec primerih so se hvalili, da so razbili jugoslovanske zbore. Na višji instan­ci, pri predsedniku policije, je bil odnos bolj korekten. Kot nacionalsocialist je razložil, da razume nacionalna custva drugih narodov, proti katerim ni imel nicesar, motila ga niso niti zborovanja na nacionalnih temeljih, vendar samo, ce dogajanja niso bila uperjena proti Nemciji in obstojecemu režimu. Nic ni imel proti izražanju nacionalni custev in skrbi za izseljence. Konzul ga je pomiril, ceš da jugoslovanska društva delujejo na cisto nacionalnih osnovah in so nepoliticna. Podpirajo svoje clane, ce so padli v bedo. Konzul je izjavil, da o protinemški propagandi ne ve nicesar, da so jugoslovanski ru­darji samo gosti v Nemciji in da spoštujejo vse zakone, ceprav se pocutijo kot pravi Jugoslovani. Obljubil je, da bo od predsednika avstrijskega združenja zahteval, da pusti jugoslovanska društva na miru.271 nEmški duhovniki mEd SlovEnSkimi izSElJEnci v združEnih državah amErikE Anton Bonaventura Jeglic je leta 1923 povabil Božidarja Tensunderna, da ostane tri mesece v Ljubljani. Želel je študirati socialne razmere med Slo­venci in Nemci. Njegov sošolec Heinrich Weber ga je navduševal za to, da bi napisal disertacijo, ki bi jo zagovarjal na teološki fakulteti münsterske uni-verze. Ta znanstveni izziv je sprejel. Münsterski škof mu je dal trimesecni dopust za zbiranje gradiva v Ljubljani. Naslov disertacije je bil Die katolische Kirche und die sozial-caritativen Einrichtungen bei den Slovenen. Ob delu je spoznal veliko uglednih oseb, gradivo pa je iskal tudi na Dunaju, v Beogradu, Rimu in Parizu. Ob teh priložnostih je vedno obiskal Slovence, ki so tam živeli. Zanimal se je tudi za pravoslavno cerkev. Pariz je obiskal v casu, ko je tam potekal mednarodni mladinski kongres Orlov. Kljub obširnemu gradi­ 271 AS 74, a. e. 324, š.4. Porocilo z obcnega zbora katoliškega društva sv. Barbare, Essen-West. 182 Marjan Drnovšek vu, ki ga je zbral, je znanstveno delo opustil zaradi bojazni pred boleznijo. Pa vendar ga je bodrila misel, da je usvojil veliko znanja s podrocja socialnega vprašanja, ki ga je s pridom uporabljal pri cerkvenem delu in delovanju med vestfalskimi Slovenci.272 Tensundern se je junija 1926 udeležil 18. mednarodnega evharisticnega kongresa v Chicagu, in sicer kot zastopnik vestfalskih Slovencev. Ogledal si je slovensko šolo pri sv. Štefanu v Chicagu. Prevzelo ga je, da je bila šola velika in da je bila del kompleksa z dvorano z odrom, gostilno, kegljišcem in vec drugimi prostori. Na ušesa mu je prihajalo petje fantov in deklet v dvorani in ob tem je spoznaval, da take šole v Vestfaliji ne bodo imeli nikdar. Ame-riški Slovenci so zidali šolske stavbe zraven cerkva, kar mu je bilo všecno, in obžaloval je, da ni bilo tako tudi na Vestfalskem. Kljub temu je s ponosom razmišljal o svoji šoli v Gladbecku. V Chicagu je spoznal, da so bile državne šole nevtralne, katolicani pa so ustanavljali lastne, jih zidali in vzdrževali; v njih so ucile šolske sestre, tako Slovenke kot Americanke.273 Pohvalil je ame­riške Slovence, ki so kljub velikim izdatkom požrtvovalno skrbeli za šolo, Cerkev in duhovnike. Tamkajšnji duhovnik je imel celo avto. Pozdravil je skupno naseljevanje Slovencev z namenom, da se s tem bolje ohranjata vera in narodnost. »O, da bi bilo tudi na Vestfalskem tako,« je zapisal v svojih spo­minih. Ob koncu shoda je dobil priložnost, da pozdravi ameriške Slovence in delegacijo iz Slovenije. Izpostavil je ugodne verske, društvene in gospodarske razmere v Združenih državah Amerike. Na kratko je porocal tudi o Sloven-cih v Nemciji, z upanjem, da se bodo medsebojni stiki med njimi okrepili. K Tensundernu so pristopili mnogi Slovenci, ki so v Združene države Amerike prišli iz Nemcije.274 Nedvomno je bilo cutiti, da nemški svet nenehno primer-ja ameriškim. Ugotavljal je, da so otroci v Združenih državah Amerike go-vorili lepo slovenšcino, kar je bil rezultat materinega dela. »Najboljša sloven-ska uciteljica je slovenska mati,« je zapisal. Spoznal je, da v Vestfaliji ni bilo mogoce kaj dosti narediti, ker so bili tam Slovenci prostorsko bolj razpršeni. Navdušila so ga tudi dogajanja na stadionu, kjer je potekal evharisticni kon­gres – otroci so bili lepo obleceni, nosili so znake v papeških barvah, na pon­tifikalni maši jih je pelo kar 60.000, zaradi cesar je bil Tensundern ves ginjen. Na vecernem srecanju v cerkvi sv. Štefana so sodelovali duhovniki in tudi laiki, ki so vodili ameriške Slovence. Všec mu je bilo njihovo prizadevanje, da bi vzpostavili tesnejšo tiskovno zvezo med Ameriko in staro domovino, da bi 272 Tensundern, Vestfalski Slovenci: 33-37. 273 Leta 1909 so iz Maribora prišle v Združene države Amerike slovenske šolske sestre, tj. sestre iz Kongregacije sv. Franciška Asiškega - Kristusa kralja iz Maribora. 274 Tensundern, Vestfalski Slovenci: 56-58. tako Slovenci v Združenih državah bolje poznali mesecnik Naš zvon, Sloven-ci v Nemciji pa glasili Amerikanski Slovenec in Ave Maria.275 275 Prav tam: 60-61. 184 Marjan Drnovšek FRANCIJA Slovenci u Francuskoj. Slovenskim izseljencem treba trojega: »Domacih duhovnikov, domacih uciteljev in domacih društev.«276 Dvajseta leta 20. stoletja so Franciji prinesla priseljevanje, kakršnega dotlej še ni doživela. Svojo podobo je gradila na ugledu Pariza kot glavnega mesta Evrope. Postajala je vse bolj privlacna za priseljence, ki so v državo prihajali zacasno ali za stalno. Najštevilnejši so bili delovni priseljenci in be-gunci in glavno mesto je bilo konglomerat ljudi z vsega sveta. Njihovo priseljevanje so delodajalci pospeševali s pomocjo zasebnih »re­krutnih agencij«, npr. Société générale d'immigration. Te agencije so jim po­sredovale delavce, ki so se zaposlovali v rudarstvu, metalurgiji in kmetijstvu. Država je zato celo sklenila pogodbe s Poljsko in Ceškoslovaško. Na sever Francije so z družinami prihajali poljski rudarji iz Nemcije. Žene in hcere so našle zaposlitev v tekstilnih tovarnah na severu. Poljaki so se razselili po vsej Franciji. V tem casu so tuji priseljenski delavci tudi rušili staro pariško me-stno obzidje, širili metro in ne nazadnje gradili Maginotovo linijo. Mednaro­dna delovna sila je bila zaposlena predvsem v tovarnah in, kot že ob prelomu stoletja, na prostranih francoskih poljih. Primer: dve tretjini delavcev v je­klarni Longwy so predstavljali tujci. Že leta 1920 je jeklarna zaposlovala 1700 Francozov, 1030 Italijanov, 497 Poljakov, 1194 Belgijcev in Luksemburžanov, 206 Cehov, Jugoslovanov in Rusov in 325 delavcev iz drugih držav. Francoski in priseljenski delavci so delali drug ob drugem. Zaradi vojne in upada šte­vila rojstev so bili priseljenci še kako dobrodošli. Leta 1927 je bil zaradi lažje asimilacije in pridobitve državljanstva modificiran zakon o naturalizaciji.277 V tridesetih letih se je situacija spremenila in Francija je zacela odrekati dobrodošlico novim priseljencem. Nastopili sta gospodarska kriza in depre­ 276 Pariske novine 2/9 (28. februar 1931): 2. 277 Moch, France: 57-58. sija, možnosti za zaposlovanje so se zmanjševale. Pojavljati sta se zacela an-tisemitizem in ksenofobija. Francozi so bili zadržani do Judov in beguncev španske državljanske vojne. V obdobju Vichyja so Jude in levicarje pošiljali v smrt, kar je v tistih letih pomenilo trdo politiko do tujcev. V letih 1931-1940 se je Francija iz odprte in pozitivne liberalne države transformirala v državo s sumnicavim in zasledovalnim režimom. Rudniki so tujce pošiljali domov, prav tako so morali odhajati iz industrije. Na severu se je leta 1933 število tu­jih delavcev zmanjšalo za 24 odstotkov. Pot domov je odpušcenim delavcem placala država, v nekaterih primerih tudi delodajalci. Po letu 1936 je moralo državo zapustiti vec kot 630.000 tujcev. V obdobju zgodnjega priseljevanja v Francijo so bili priseljenci v središcu pozornosti. Na zacetku sta Cerkev in javnost še izražali simpatije do njih, kljub temu da sta se zavedali, da je med njimi veliko Judov. Poleg odklanjanja Judov so z letom 1935 omejevali z dekretom potrjeno pravico do družinskega združevanja in do vstopa v dr­žavo. Leta 1939 je bila ukinjena pravica do svobodnega združevanja tujcev. Ta ukrep je bil bolj ali manj uperjen proti Judom. V letih 1936-1938 je Tretja republika uvajala omejevalno politiko in dolocene skupine, npr. komuniste, Rome, že omenjene Jude in tudi druge tujce, so zaceli pošiljati v taborišca. Izkljucevanje je bilo nov trend francoske selitvene politike, ki sta ga prinesla ekonomska kriza in triumf fašizma v tridesetih letih. Vec simpatij so imeli v Franciji do španskih beguncev, ki so prihajali iz Baskije, Aragona in Katalo­nije. Februarja 1939 je Francijo zapustilo pol milijona mož, žensk in otrok. Ranjeni so bili hospitalizirani, drugi so se razpršili po Franciji, mnogi pa so se vrnili v Španijo.278 A vrnimo se v cas po prvi svetovni vojni. Francija je iz nje izšla kot zma­govalka, vendar je izgubila milijon štiristo tisoc ljudi in imela okoli tri mili­jone ranjencev. Krvni davek je bil visok. Velik je bil tudi upad števila rojstev. Zanimivo je, da je imela Francija po vojni znatno nižjo brezposelnost, kar je bila tudi posledica slabega evidentiranja tega pojava. Še globoko v trideseta leta namrec brezposelnost v državi ni veljala za vecji družbeni problem.279 Država je potrebovala nove delavce in kljub kolonijam je bila zainteresirana za evropsko delovno silo. V dvajsetih letih je na široko odprla svoja vrata, saj je potrebovala tako rudarje kot poljedelce. Po vojni si je prikljucila Alzaci­jo in Loreno, ki sta bili od leta 1871 nemški. Obe pokrajini sta imeli bogata nahajališca železove rude in premoga. Nastopilo je obdobje organiziranega priseljevanja v državo, ki ga je spodbujala francoska oblast.280 Sklepala je 278 Prav tam: 58. 279 Bade, Evropa v gibanju: 282. 280 Poljaki so se zaposlovali predvsem na severu in severovzhodu Francije v kmetijstvu in ru­ 188 Marjan Drnovšek Rudnik v Franciji (arhiv SIM). meddržavne sporazume z državami izseljevanja, Poljsko (1919), Italijo (1919), Ceškoslovaško (1920), Belgijo (1921, dopolnjen 1924 in 1927), Luksembur­gom (1923, dopolnjen 1930), Avstrijo (1928), Grcijo (1929), Romunijo (1930) in med drugim tudi sporazum z Jugoslavijo (1929), ki pa je do izbruha dru­ge svetovne vojne ostal le crka na papirju.281 V izseljenskih državah je Fran-cija ustanavljala posebne urade za nabiranje delovne sile in eden od njih je deloval tudi v Zagrebu.282 Leta 1925 je francosko društvo Sociéte générale d'immigration dobilo koncesijo Ministrstva socialne politike in narodne­ga zdravja v Beogradu za najemanje poljedelskih delavcev, v letu 1926 pa je dejavnost razširilo še na rudarje in industrijske delavce. Priseljevanje je bilo organizirano in nadzorovano. Svobodne selitve, kot so jih poznali v obdobju pred vojno, so postale zgodovina. S tem pa ni receno, da nepravilnosti oziro-ma nenadzorovanih selitev ni bilo, kar ni veljalo samo za Francijo, ampak za vse države uvoznice delovne sile v Evropi. Izseljenci iz centralne in vzhodne darstvu. Precej jih je bilo iz Porurja že iz obdobja pred prvo svetovno vojno, še vec se jih je priselilo po vojni. Med njimi so bili tudi (vestfalski) Slovenci. 281 Bogovic in Cajnko: Slovenci v Franciji: 12-13. 282 Od jugoslovanskih oblasti je Francija leta 1926 dobila dovoljenje za rekrutiranje delovne sile ob podpori francoskega konzulata v Zagrebu. Evrope, v glavnem Poljaki, Rusi, Cehoslovaki in Jugoslovani, so si skupaj z Africani in prebivalci iz Levanta (Grki in Armenci) postopoma pridobivali prednost pri priseljevanju v Francijo. Francozi so Jugoslavijo oznacevali kot kmetijsko državo, Jugoslovane pa kot ljudi z malo zemlje (podobno je bilo s Poljaki in Cehoslovaki) in s številnimi družinskimi clani. Predstavljali so jim obilje delovne sile, zlasti sezonske. Francija je za priseljence postala »nova Amerika«. Leta 1921 je v Franciji živelo milijon in pol tujcev, deset let kasneje so jih prešteli tri milijone, tj. 7 odstotkov celotne populacije, od tega 800.000 Italijanov, 500.000 Poljakov, 350.000 Špancev in 250.000 Belgijcev. Priseljenci v javnosti niso mogli ostati neopaženi. Njihova prisotnost se je kazala v živ­ljenjskem okolju, casopisju, knjigah, filmih, politicnih debatah, karikaturah, v sindikalnih organizacijah, pri univerzitetnih raziskovalcih, v gledališcu ipd. Samo v glasilu L'Humanité je bilo v letih 1919-1939 objavljenih kar 19.354 clankov s priseljensko tematiko.283 V zacetku 20. stoletja je bila Francija prva med državami priseljevanja v Evropi (pred Nemcijo) in tretja na svetu, tj. za Združenimi državami Amerike in Argentino.284 Od leta 1919 do leta 1926 je v Francijo organizirano prišlo okrog 30.000 družin z 62.500 otroki, skupaj z delavci okrog 200.000 oseb. Leta 1927 je prišlo v Francijo 85.000 Poljakov, 11.945 Nemcev (Moselle), 10.245 Italijanov, 6490 Africanov, 6480 Špancev, 6449 Belgijcev, 5785 Cehoslovakov in 3831 Jugoslovanov, dve leti kasneje – leta 1929 – pa (preko Société générale d'immigration) 36.635 Poljakov, 5903 Jugoslovani, 3295 Cehoslovakov in 1370 Avstrijcev.285 Po vsej razviti zahodni Evropi se je med obema vojnama pojavil mocan slovanski element, s Poljsko na celu, od koder je v Francijo prihajalo najvec delavcev, ki so se zaposlovali v poljedelstvu, industriji in zlasti rudarstvu. Poljaki so se naseljevali v departmajih Nord in Pas-de-Calais, kjer so bili skoncentrirani tudi slovenski priseljenci, ki so prišli iz Nemcije (vestfalski Slovenci). Že leta 1921 se je v Pas-de-Calais priselilo okoli 3000 vestfalskih Slovencev, ki so iz nemških odšli v francoske rudnike. Že v naslednjem letu se je nadaljevalo priseljevanje Slovencev v departma Meurthe-et-Moselle. Z letom 1923 so se zaceli organizirati v društva in francoske oblasti so zaznale narašcanje priseljenih katolikov (leta 1905 je v Franciji prišlo do locitve Cer­kve od države). 283 Schor, L'Immigration en France. 284 Milza, Les Italiens en France. 285 Mauco, Les étrangers: 116, 213. 190 Marjan Drnovšek Podobno kot v primeru Belgije se nam vsiljuje tudi primerjava med Po-ljaki in Slovenci v Franciji.286 Tako poljski kot slovenski Vestfalci, ki so pri­šli iz Nemcije takoj po koncani vojni, so se naselili v severnih delih države. Ohranitev jezika in obicajev sta bili dve najpomembnejši vrednoti tako za prve kot druge, in seveda tudi katoliška vera. Oboji so bili bilingvisticni, torej so govorili materni jezik in nemšcino, kar je sicer bolj veljalo za moške kot ženske, saj so slednje ostajale doma in mnogokrat govorile le poljsko oziroma slovensko. Predvsem lahko to recemo za prvo generacijo, drugace je bilo z drugo generacijo. Otroci so se v obvezni šoli ucili francosko, med igro na ulicah pa spotoma še druge jezike. Ucili so se hitreje kot njihovi starši, ki so jim bili tuji jeziki trši oreh; naucili so se jih pocasneje ali pa sploh ne.287 Velik je bil poudarek na ohranjanju domacih vrednot, tako pri Poljakih kot Sloven-cih. Pri obojih je z nastankom novih držav, tj. Republike Poljske in Kralje-vine SHS, prišlo do novih politicnih situacij in novih selitvenih tokov. Tako 286 Glej poglavje Belgija in Luksemburg. 287 Ponty, Polonais Meconnus: 147-148. Poljaki kot Slovenci so bili v glavnem katolicani in pri obojih je prihajalo do identifikacije narodnega (etnicnega) in verskega cutenja, s to razliko, da so Poljaki imeli svojo državo, Slovenci pa so bili tedaj le nekakšen administra­tivni konstrukt. Med obojimi, tako med Poljaki kot med Slovenci, so delovali dušni pastirji. Leta 1924 je bila ustanovljena Poljska katoliška misija (Mission catholique polonaise, Polak we Francji),288 slovenski duhovniki in redovniki pa so med izseljenci delovali bolj ali manj po svojih moceh, vršili obrede v tu­jih cerkvah, v marsikaterih sredinah pa so bili tudi nezaželeni. Težko je reci, koliko pomoci so pri tem dobivali iz domovine. Iz Jugoslavije so odhajali na delo v Francijo predvsem Slovenci in Hr-vati, tj. prebivalci Dravske banovine in Savske banovine. Tradicionalne stike s Francijo je na politicnem, kulturnem, vojaškem in gospodarskem podro-cju pred vojno imela predvsem Kraljevina Srbija oziroma po vojni srbski del Kraljevine SHS, zlasti Beograd. Med intelektualno in politicno na eni ter delavsko populacijo na drugi strani je obstajal globok prepad, ki se je kazal predvsem v mestih, npr. Parizu.289 novo izSElJEvanJE v FranciJo Slovenske priseljence v Franciji je leta 1928 obravnaval duhovnik Hugon Bren in pri tem opozoril na maloštevilnost podatkov o njih. Z etnicnega vi-dika so po številu prevladovali Hrvati in Srbi, Slovenci naj bi bili v manjšini. Stalni priseljenci so se koncentrirali v štirih obmocjih: • severnofrancoskem, s središcem v Lensu (Pas-de-Calais), kjer je bil opazen vpliv vestfalskih Slovencev, ki jih je vodil vestfalski organizator Vinko Tuhtar. Starejši naseljenci so se privadili življenja v Franciji, se mu prilagodili in se niso imeli namena vrniti v Kraljevino SHS. Njihovo ekonomsko-socialno stanje je Bren ocenil kot dobro. Živeli so v rudar­skih hišah in bolje se jim je godilo, kot bi se jim v domovini. Jezik jim ni delal težav, saj so živeli skupaj s samimi Slovenci. Po njegovem preprica­nju je bila mladina za narod izgubljena že s prvo generacijo, za glavnega krivca pa je oznacil obvezno šolanje priseljenskih otrok v francoski šoli; • ob francosko-posarski meji, s središcem v Freyming-Merlebachu (Mo­selle), kjer so živeli predvojni slovenski naseljenci, katerih število se je po prvi svetovni vojni pomnožilo. Nastajale so vedno nove kolonije. Tudi sem so se po vojni priseljevali vestfalski Slovenci. Izbrali so si kolonijo, v kateri se je kazal nemški vpliv in kjer se je vsakdanji pogovor odvijal 288 Prav tam: 152. 289 Ekmecic, Poslednjih sto godina. 192 Marjan Drnovšek v nemšcini. Z ozirom na ohranjanje slovenske etnicnosti so bili veliko na slabšem kot v bolj mešanih okoljih. Bren je poudaril, da so prišli iz Vestfalije, kjer so se bolj ali manj navzeli nemškega duha. Tako je v nji­hovem pogovornem jeziku nastala trojna, francosko-nemško-slovenska mešanica. Bil je pesimist in je predvideval, da bo v tem zmagal francoski element, ker je mladina obiskovala francosko šolo; • v Brieyski kotlini, kjer je živelo vec slovenskih naseljencev, ki so se v Francijo preselili že pred prvo vojno, npr. v Aumetz (Moselle) in vzdolž luksemburške meje. Glavni kontingent novih priseljencev je prišel v po­vojnem casu. Po njegovi oceni so bili slabo organizirani, razen v Aumet­zu. Vzrok za to je pripisal goriškim rojakom, ki so se, žal, registrirali kot italijanski državljan; • v centralni Franciji, kjer je nastala najnovejša in najmlajša slovenska ko­lonija. Zanjo je Bren ocenil, da bo zapisana najzgodnejši smrti, ce se ne bo okrepila in narodno organizirala.290 Nepodpisani avtor je njegovo zgodbo dopolnil v prispevku za Koledar Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1935.291 Vestfalski Slovenci so v obdobju 1922-1923 zapustili porenske in vestfalske rudnike ter se preselili v Loreno in severno Francijo. Mocan je bil tudi priliv Poljakov. Do svetovne krize je bil zaslužek dober. Vecje število priseljencev je prišlo iz Jugoslavije, zlasti rudar­jev iz Trbovelj, Hrastnika, Zagorja in drugih slovenskih rudnikov. Sledilo je kmecko prebivalstvo iz vseh krajev Slovenije, veliko tudi iz Hrvaške, Dalma­cije, Bosne in Hercegovine. Z njimi ali malo kasneje so prihajale družine, zla­sti iz Slovenije. Rudarji so odhajali v tamkajšnje rudnike, služkinje na delo v mesta, sezonske delavke in delavci iz Prekmurja in Medžimurja na kmetijska podrocja Francije.292 V svojem zapisu je avtor izpostavil stanovsko zavednost, pomen bolniških blagajn ter kulturno in športno delovanje, ceprav so bila športna društva redka. Ženske so bile organizirane izkljucno v rožnoven­skih bratovšcinah. Društva so gojila cerkveno in narodno petje ter igranje in pri tem žela uspehe tudi med domacini. Odrske igre so bile domena mla-dine. Ugotavljali so, da so bile igre dobra šola v maternem jeziku; ob njih se je zbrala vsa naselbina, tj. odrasli in otroci, tudi najmlajši v vozickih. »Skoraj pozabiš, ko poslušaš naše pesmi in igre, da si dalec na tujem,« je komentiral avtor. Stik z domovino so ohranjali s pomocjo casopisja. V skoraj vsakem društvu je delovala knjižnica. Francošcine so se odrasli težko priucili, obvla­ 290 Bren, Slovenci v inozemstvu: 138-140. 291 Koledar Družbe sv. Mohorja. 292 Leta 1927 je bilo med sezonskimi kmetijskimi delavci in delavkami 31.943 Poljakov, 3282 Cehov, 1556 Rusov in 854 Jugoslovanov. Glej: Mauco, Les étrangers: 370. dal jo je malokdo. Mlajši, v Franciji izšolani rod je še znal nekaj jezika, ki so ga govorili v domaci hiši, a šola in cesta sta na mlade vplivali v tolikšni meri, da so se raje posluževali francoskega jezika, ki so ga tudi bolje znali. Anoni­mni pisec je predvideval, da bodo v tretjem rodu od slovenšcine ostala samo še njihova spacena imena. V primerjavi z Brenovim porocilom iz leta 1928 se je v njegovem kazalo, da je bilo pred leti življenje, ki ga je opisoval, boljše; nekdaj so imeli lepa stanovanja, z dvema, tremi ali štirimi sobami, z majhnim vrtom za zelenjavo, imeli so dobro placo, nekaj so lahko prihranili, kar je bilo vse skupaj zelo privlacno za prihod v Francijo, v njegovem casu (leta 1935) pa so bile razmere slabše, delo težje, priganjanje k delu necloveško in zaslužek je komaj kril potrebšcine za življenje. »Zato se pogledi izseljencev bolj kot kedaj obracajo na jug proti domovini,« je zapisal.293 Alojzij Kuhar, urednik glasila Slovenec, je leta 1939 izpostavil plodno kulturno življenje v Franciji živecih Slovencev, hkrati pa opozoril, da so trumoma prehajali v francosko državljanstvo in da je bodoci rod izgubljen za slovenstvo, ce se le ne bo zgodil cudež. Na kratko je sklenil: »Vse te naselbine so zapisane smrti.«294 Ce so Združene države Amerike, do tedaj obljubljena dežela, po vojni restriktivno omejile priseljevanje, so bila vrata v Francijo za prišleke odprta na stežaj. Mocan priliv priseljencev med obema vojnama je bil tudi posledi-ca vzpona dveh totalitarnih ideologij, fašizma in nacizma. Številni politicni izseljenci so tako našli zatocišce v državi, ki je imela za seboj bogato tradicijo demokraticnega življenja. Njeni temelji so bili uveljavljanje principa enakosti, zahteva po laicnosti, pri cemer je vera postala zasebna zadeva, spoštovanje svobode združevanja (1901), na drugi strani pa nagnjenost k centralizmu dr­žave, ki je stremela k funkcionalni enotnosti svojih institucij, npr. policije in šolstva. Priseljenci so zelo zgodaj poslali svoje otroke v obcinske šole, ceprav zanje niso bile obvezne. Kljub nekaterim pojavom ksenofobije se je francoska družba kazala v lažjem sprejemu izseljencev in francoskih vrednot s strani tujcev. Mnogi priseljenci so se v Franciji srecali z moderno državo in z roj­stvom delavske kulture, ki so jo delili s Francozi. Kulturna asimilacija tujcev je bila mocna. Na drugi strani pa so tudi tujci prispevali k transformaciji francoske družbe, saj so, npr. italijanski anarhisti, v Francijo prinesli razre­dni boj v ekstremnih oblikah. Biti tujec v Franciji v tridesetih letih 20. stoletja je pomenilo živeti v ne­gotovosti tako s socialnega kot ekonomskega vidika, z vidika nastanitve in zaposlitve. Mnogi so se zaradi raznih omejitev na obeh podrocjih, ki so se po­ 293 Izseljenci, Koledar Družbe sv. Mohorja: 59-61. 294 Kuhar, Naše izseljensko vprašanje: 531. 194 Marjan Drnovšek javile kljub siceršnji demokraticnosti Francije, znašli na robu preživetja. Vsi tujci so bili nastanjeni pod enakimi pogoji. Eni so se v novem okolju ukoreni­nili zaradi družine, druge so šcitile pogodbe Francije z njihovimi domacimi državami, ki so zagotavljale vecje upoštevanje njihovih pravic. Kljub tradici­onalnemu prijateljstvu Jugoslavije s Francijo je prišlo do realizacije »konven­cije« (pogodbe) med državama šele tik pred izbruhom druge svetovne vojne. Zdi se, da je bila povezava med Parizom in Beogradom tesna na diplomat-skem, politicnem, vojaškem, umetniškem in univerzitetnem nivoju, vendar dalec stran od izseljenskih delavskih težav. Mocan je bil obrtniški lobi v Pa-rizu in drugih mestih, ki je bil trdno v rokah Srbov. Sicer pa so jugoslovansko priseljensko množico v glavnem predstavljali fizicni delavci iz vrst Hrvatov in Slovencev. Karta za tujce in pogodba (»kontrakt«) sta bila temeljna doku­menta, ki sta priseljencem zagotavljala legitimnost bivanja v Franciji. Zaradi gospodarske krize mnogi dokumentov niso mogli urediti in prihajalo je do vse pogostejših izgonov iz države. Na pohodu je bila ksenofobija, toleranca je stopila v ozadje. Francozi so vse pogosteje izpostavljali, da so tujci krivi za vse slabo v državi. Bali so se njihovih ekstremizmov, delovanja podzemlja, bole-zni, prestopništva, skratka tujcev, ki so po njihovem mnenju destabilizirali državo, prinašali težave, izvajali atentate ipd. To je veljalo zlasti za trideseta leta, ko so se zaceli tudi procesi adaptacije in integracije. Šola je bila tista, ki je izvajala socializacijo in favorizirala »ukoreninjanje« otrok v novo družbo. Leta 1936 je bila uvedena obvezna šola za tuje otroke do 14. leta starosti. Av-tonomija otrok in adolescentov je bila šibka. Mladi, ki so hoteli v vojsko, so se morali odlocati za francosko državljanstvo.295 V evropskih priseljenskih državah so živeli ekonomski in politicni izse­ljenci razlicnih narodnosti ter svetovnonazorskih in politicnih opredelitev. Za vpliv nad njimi so si v slovenskem primeru prizadevali predstavniki ju­goslovanske politike, Katoliška cerkev in Komunisticna partija Jugoslavije, ki je delovala predvsem v Franciji, Belgiji in na Nizozemskem, krajše obdobje do leta 1933 v Nemciji in do leta 1938 v Avstriji, nakar je poniknila v ilegalo oziroma svojo dejavnost prenesla na prve tri omenjene države. V Jugoslaviji je bila prepovedana, vendar je imela bolj ali manj stalne stike s komunisti izseljenci po svetu. Pomemben svetilnik levicarstva je predstavljala Sovjetska zveza. Nazorsko-ideološke oziroma politicne opredelitve izseljencev so bile razlicne, vendar meje med njimi niso bile ostre. Zdi se, da je vecina izse­ljencev, skupaj z družinskimi clani, predstavljala bolj ali manj indiferentno 295 Claud-Chaléard, Histoire de l'immigration: 22-45; Dubief, La déclin de la Troisičme Répu­blique: 108-111; Noiriel, Population, immigration et identité. množico, obremenjeno le z vsakdanjimi težavami in tegobami. Še najbolj množicna je bila pripadnost Katoliški cerkvi, kjer se je kazal širok notranji razpon – na eni strani so bili ljudje, ki so trdno verovali in prihajali k vsem verskim obredom, na drugi pa tisti, ki so se udeleževali samo nekaterih cer­kvenih manifestacij in dogodkov (ki jih sicer med izseljenci ni bilo malo). V casu Ljudske fronte v Franciji je pri slovenskih komunistih v tujini prihaja-lo do poskusov povezovanj med katoliškim in socialisticno-komunisticnim svetom, vendar brez vecjih uspehov; levo usmerjeni jugoslovanski izseljenci so se npr. zelo povezali med seboj, da bi v casu španske državljanske vojne pomagali republikanski strani, kjer so se v dogajanja vkljucili ne samo moški, temvec tudi ženske, otroci in mladina. Obdobje je bilo naelektreno, a je hkrati vzbujalo upanje na boljše življenje, zlasti delavske populacije. živlJEnJSkE razmErE Sprva so v Francijo prihajali samo moški, ki so zatem pritegnili tudi ostale družinske clane. Iz samskih domov so se preselili v svoje domove v rudarskih naseljih. Bivališca so imela po štiri prostore (tri bivalne in kuhinjo) in poleg domacih so bili na hrani in stanovanju tudi podnajemniki, eden ali vec. Kuhinja je bila jedilnica, dnevna soba in kopalnica obenem. V njej je bil umivalnik, vodo so crpali iz skupnih vodnjakov. Ena soba je bila namenjena staršem in najmlajšim otrokom, drugi otroci so spali v mansardi. Ostale sobe so zasedli sostanovalci, obicajno sta bila po dva v eni sobi. Dnevne obroke so si delili. Redili so tudi domace živali, prašice, zajce, kokoši ipd. Klanje prašica je bil vedno praznik. Vsaka hiša je imela 4 are zemljišca, ki so ga delavci dobili od rudnika. Lahko so tudi pridobili zemljo od okoliških kmetov, v zameno pa so jim pomagali pri letnih opravilih. Na dan sv. Martina so naredili obracun, popili kakšno kapljico in si podali roke. Gospodinja je skrbela za pranje in likanje perila. V primerjavi s samskimi domovi je bilo življenje v teh hišah mirnejše, vzdušje prijetnejše in hrana domaca. Ob vecerih so se zbrale cele družine; ženske so šivale, pletle, možje so igrali karte, šah ali si pripovedovali zgodbe in novice iz domovine. Ko so se v svojih novih domovih dovolj ustali­li, so zaceli na obisk vabiti brate, bratrance, prijatelje. Shajali so se s sodelavci ali ljudmi iz domacega kraja. To jim je dajalo obcutek, da v tujini niso sami. Ob nedeljah so se zbirali v kavarni in srecanja obvezno koncali s petjem. Au-metz je imel npr. kar štirinajst kavarn in dva kinematografa in plesalo se je vsako nedeljo. Samsko življenje ni bilo nikomur prijetno in porocali so se obicajno med seboj domacinke in domacini ter Slovenke in Slovenci. V casu krajših dopu­stov so fantje odhajali domov po dekleta, marsikateri si je skušal dobiti dru­ 196 Marjan Drnovšek Rudarsko naselje, ki ga je Alojz Gricar iz Merlebacha opisal z naslednjimi besedami: »Po vojni narejeno iz samega železa, betona in nobenega lesa, zraven je vse v tovarni narejeno in tukaj je skupaj postavljeno. Povsod je centralna kurjava in precej velik vrt.« (arhiv SIM). Nekateri Slovenci so se v izseljenstvu ukvarjali tudi s kmetijstvom (arhiv SIM). žico po pisni poti. Izmenjava pisem in fotografij je bila kar v navadi. Vecina porok je bila v domovini, kjer so živeli sorodniki in prijatelji. Naj predstavim s tem povezan utrinek iz življenja v Aumetzu (Moselle), ko je bila velika go-spodarska kriza še dalec. Ce se je par npr. porocil tam, obicajnega slavja ni bilo. Ženin in nevesta sta odšla najprej na obcino k maticarju in zatem v cer­kev. Spremljali so ju prijatelji, ki so bili obenem price. Dogodek so sklenili z obiskom kavarne, si nazdravili in se zatem razšli, saj je moral novoporocenec obicajno še isti dan na delo v rudnik.296 društvEna dEJavnoSt V Alzaciji in Loreni je bilo leta 1910 vec kot 800 samskih Slovencev, ki so bili povezani med seboj in so se organizirali v skupnost, ki naj bi imela znacaj društva. Družila jih je želja po vesteh iz domovine, po pesmih, obi­cajih in prehrani.297 Že leta 1915 so v Franciji nastale prve prave izseljenske organizacije, katerih namen je bil spodbujati medsebojno pomoc, sprejemati nove prišleke ter organizirati kulturno-zabavno in športno življenje. Prvi so se organizirali Srbi in 13. februarja 1915 je bila v Saint-Jean-Cap-Ferrat usta­novljena prva srbska šola na nivoju uciteljišca, gimnazije in trgovske šole. Vanjo je bilo vpisanih 600 ucencev, ki so ustanovili kulturno-umetniško dru­štvo Boducnost.298 Jugoslovanska oziroma slovenska društva so bila najbolj množicna rav-no v Franciji. Prvo (jugoslovansko) delavsko društvo v Franciji je bilo usta­novljeno v Parizu leta 1898, sicer pa so že jugoslovansko usmerjeni izseljenci izpostavili društveno dejavnost slovenskih izseljencev v departmajih Pas-de--Calais, Meurthe-et-Moselle in Moselle, kjer je bilo najvec Slovencev z dru­žinami.299 Društvena dejavnost jim je prinašala obcutek povezanosti in do-macnosti, hkrati pa je bila generator sporov, ki so se pojavljali iz raznoraznih razlogov in ideoloških podmen, ne nazadnje tudi osebnih zamer, povezanih z antipatijami med posamezniki. Društva so nastajala, se združevala in raz­hajala, imela daljši ali krajši življenjski ciklus. Skratka, v svojem delovanju so bila delcek domovine, ceprav v tujih prostorih, dvoranah in cerkvah. V severovzhodni Franciji, v premogovniških revirjih Lorene, med tr-dnjavo Metz in Posarjem ter v železnem okrožju Brieyske kotline v smeri proti Luksemburgu, tj. v departmaju Moselle, so delovala slovenska pod-porna društva sv. Barbare. Bila so v krajih Freyming-Merlebach (ust. 1925), 296 Pislar, Slovensko delavsko društvo: 12-17. 297 Ekmecic, Poslednjih sto godina: 48. 298 Prav tam: 61. 299 Jugoslavija u Francuskoj/La Yougoslavie en France (1. december 1929): 36. 198 Marjan Drnovšek Praznovanje francoskega narodnega praznika 14. julija pri Slovencih (arhiv SIM). Jeanne d'Arc (ust. 1925 ali 1926), Creutzwald (ust. 1925), Aumetz (ust. 1925) in L'Hôpital (ust. 1926). Slovenska delavska društva Edinost so delovala v krajih Stiring-Wendel (ust. 20. aprila 1927), Creutzwald, L'Hôpital (ust. 1926). Ime Slovensko dela­vsko društvo sta nosili društvi v Aumetzu (ust. 9. maja 1926) in v kraju Mon-tiers-sur-Saulx (Meuse) (ust. 1931), ki je imelo tudi ime Soca. Jugoslovanska delavska oziroma rudarska podporna društva so bila v krajih Tucquegnieux (ust. 1931) in Ste-Marie-aux-Chęnes (ust. 1933). V Aumetzu je bil tudi sedež Zveze jugoslovanske vzajemnosti. Oktobra 1930 je glasilo Jugoslovanska sloga porocalo, da je Delavsko podporno društvo v Audun-le-Tische razvilo svoj prapor in da bo priredilo predstavo Miklova Zala ter pevski koncert. V spo­minski literaturi je moc prebrati, da so imeli v Freyming-Merlebachu pevsko društvo Slavcek in kolesarski klub. Tamkajšnje društvo Edinost naj bi bilo najstarejše društvo v vzhodni Franciji, ustanovljeno že 24. februarja 1921. V društvu so imeli godbo na pihala, dramski odsek in moški pevski zbor. Pri­rejali so izlete. Leta 1939 je zaradi vojne prenehalo delovati, saj so clani morali zapustiti svoje domove; naslednjo leto so se resda vrnili, vendar so Nemci prepovedali društveno delovanje in zaplenili ves društveni denar. Leta 1931 je bilo ustanovljeno pevsko društvo Triglav, ki se je razvilo iz cerkvenega zbora. V njem sta delovala mešani in moški zbor. Velike zasluge zanj je imel Ivan Mav, ki je do vojne zanj tudi vodil taj­niške posle. Pevovodji sta bila Francoza Evgen Diem in Avgust Rohr. Zbor se je predstavil na radiu Nancy in nekajkrat na radiu Strasbourg v Alzaciji. Clani zbora so nastopali tudi v operetah, npr. Kovacev študent, Srce in denar, pripra­vljali so opereto Darinka. Imeli so ve­liko narodnih noš. Med evakuacijo ob prihodu Nemcev so društveno zastavo izgubili, pozneje pa našli in skrili.300 V departmaju Pas-de-Calais, torej premogovniških revirjih na severu, je bilo evidentiranih pet jugoslovanskih podpornih društev sv. Barbare, ki so imela sedež v krajih Liévin-Lens (ust. 1924), Bruay-en-Artois (ust. 1924), Sallaumines (ust. 1925), Sallaumines--Méricourt (ust. 1926) in Vendin-le--Vieil (ust. 1930). Katoliške slovenske ženske bratovšcine živega rožnega venca so delovale v krajih Liévin-Lens, Sallaumines in Bruay-en-Artois. V Liévinu je delovalo Slovensko društvo šahistov in v Erchinu (Nord-Pas-de--Calais) Slovensko prijateljsko društvo; z društvoma sv. Barbare iz Liévin--Lensa in Bruay-en-Artoisa sta bili združeni v Zvezo slovenskih delavskih društev v Liévinu, ki jo je konec dvajsetih let vodil Vinko (Vincenc) Tuhtar. Vsa omenjena društva so bila sicer združena v Jugoslovansko rudarsko zvezo severne Francije s sedežem v Liévinu. V Douaiju v bližnjem departmaju Nord je leta 1928 delovalo Slovensko podporno društvo Ilirija. V Sallauminesu je delovala kršcanska strokovna organizacija z imenom Jugoslovanska sekcija Svobodnih sindikatov rudarjev severne Francije (Syndicat Libre des Mine-urs du Nord de la France). Prvi kongres tega sindikata je bil leta 1927, ni pa znan datum ustanovitve jugoslovanske sekcije, ki jo je leta 1930 vodil Andrej 300 Grcar, Slovenska kri: 152-157. 200 Marjan Drnovšek Praznovanje desetletnice društva Edinost, Stiring-Wendel, Francija, 1929 (arhiv SIM). Društvo Edinost, Freyming-Merlebach, Francija (arhiv SIM). Dolinar. Aprila 1931 je sekcija izdala prvo in doslej edino znano številko de­lavskega glasila Jugoslovenski rudar.301 V Lensu (Pas-de-Calais) je imela sedež Jugoslovanska delavska podpor­na jednota (ust. 1928) s podružnicami v krajih Vendin-le-Vieil, Sallaumines, Liévin (ust. 1929), Bruay-en-Artois, Carvin, Wingles, Vicoigne in Waziers (Nord). Prvi sestanek je bil septembra 1928. Sprva je bila mišljena samo za obmocje Lensa (imenovala naj bi se Slovensko podporno društvo Lens), vendar je pravilnik dopušcal pridružitev podružnic z vseh koncev Franci­je. Jednota je bila ves cas pod mocnim vplivom levo usmerjenih izseljencev, 301 Bajec: Slovensko izseljensko casopisje: 91. Slovensko rudarsko podporno društvo Prostost, Liévin, Francija, 1931 (arhiv SIM). Razvitje prapora Društva sv. Barbare v Bruayju, Pas-de-Calais, 1929 (arhiv SIM). Komunisticne partije Francije in njenih jugoslovanskih clanov. V Winglesu je deloval Šah in šport klub Delavec, ki je bil pod vplivom levo usmerjenih izseljencev. Pod enakim vplivom je bilo Pevsko društvo Ivana Cankarja iz Lensa. Podobno kot knjižnica iz Lensa je tudi to pevsko društvo, imenovano tudi odsek, delovalo v tesni povezavi z Jugoslovansko delavsko podporno je­dnoto v tem kraju. Štefan Laznik je v drugi polovici tridesetih let vodil zbor deklic Prijatelj Sovjetske zveze. Pod tem vplivom je bil tudi Tamburaški zbor Bruay-en-Artois. V Liévinu je deloval tudi kolesarski odsek, v Lensu pa pod-porno in prosvetno društvo Vesna, ki je leta 1937 organiziralo izlet izseljen­skih otrok na morje. 202 Marjan Drnovšek Pestra je bila tudi skupina glasbenih društev, in sicer so bili to Pevsko društvo Triglav (Stiring-Wendel), Slovensko pevsko društvo Zvon (Jeanne d'Arc, ust. 1931), Jugoslovansko tamburaško društvo Triglav (Aumetz), Slo­vensko delavsko pevsko društvo (Audin-le-Tische, ust. 1930), Jugoslovansko pevsko društvo Triglav (Merlebach, ust. 8. septembra 1931) in Pevsko in pod-porno društvo (Freyming-Merlebach, ust. 1932). V virih zasledimo tudi Slo­vensko, kasneje Jugoslovansko delavsko kolesarsko društvo (Stiring-Wendel, ust. 3. marca 1929) in Jugoslovansko cerkveno društvo Bled (Habsterdick--Stiring, ust. 1. septembra 1935). Petje in glasba sta imela pomembno vlogo v delovanju društev. V Metzu - kasneje je bil sedež v Amnévillu - je bila 25. aprila 1933 usta­novljena Zveza jugoslovanskih delavcev v Franciji (Savez jugoslovenskih radnika u Francuskoj), kasneje preimenovana v Nacionalni savez »Kralje­vic Andrej«, ki je imela številne podružnice po državi, svoj vpliv pa je širi-la tudi v Luksemburg in Posarje. Poudarjala je jugoslovansko usmerjenost v duhu enotnosti jugoslovanskega naroda, kar nam lepo pokažejo verzi: »Mi nismo više Srbi / pa nismo ni Slovenci / necemo bit' Hrvati / vec samo Jugosloveni.«302 Leta 1936 je zveza imela 37 podružnic (sekcij) v Franciji in Luksemburgu z vec kot 1000 aktivnimi clani. Spomladi 1937 je prvic nastopil Pevski zbor »Kraljevic Andrej« iz Merlebacha, ki je deloval v okviru tam-kajšnje podružnice. Leta 1938 zasledimo podružnice v departmaju Moselle, in sicer v krajih Amnéville (ust. 1933), Aumetz (ust. 1934), Moyeuvre-Gran­de, Hettange-Grande, Freyming-Merlebach, Jeanne d'Arc, Stiring-Wendel, Ste-Marie-aux-Chęnes, Metz, Clouange, Audun-le-Tiche, Thionville, Roch-bach-les-Bitche, L'Hôpital, Hagondange, Hayange, Creutzwald in Volme-range-les-Mines. V departmaju Meurthe-et-Moselle so bile podružnice v krajih Tucquegnieux (ust. 1933), Giraumont (ust. 1934), Piennes (ust. 1934), Pompey, Réchon, Villerupt, Jśuf, Crusnes, Homécourt. Raztresene so bile tudi drugod, v krajih La Ville-du-Bois (Essonne), Vouziers (Ardennes), St­-Quentin (Aisne) (ust. 1936), Châlon-sur-Marne (Marne), Bouligny (Meuse), Sochaux (Doubs), Vutry-le-François (Marne), Urbes in Ste-Marie-aux-Mines (Haut-Rhin), Luse (Vosges) in Roye (Somme). Podružnice so delovale v krajih Drachenbronn (Bas-Rhin) in Ensisheim (Haut-Rhin), v Luksemburgu pa v krajih Esch, Differdange in Dudelange. V departmanju Meurthe-et-Moselle sta delovali Slovensko pevsko in tamburaško društvo (Tucquegnieux, ust. 1932) in Slovensko pevsko društvo 302 Glas jugoslovenskih iseljenika 5/4 (30. april 1938). (Giraumont, ust. 1934). V kraju Bergoide (Haute-Loire) je delovalo Podporno društvo Edinost.303 V drugi polovici tridesetih let se je okrepilo sindikalno gibanje pod vpli­vom socialisticne in komunisticne ideologije. Leta 1936 je bila ustanovlje­na sindikalna Zveza jugoslovanskih oziroma slovenskih rudarjev v severni Franciji, ki se je imenovala tudi Jugoslovanska sindikalna zveza (Fédérati-on Syndicale Yougoslave) oziroma Zveza jugoslovanskih sindikalnih sekcij za Pas-de-Calais, s sedežem v Lensu. Združevala je podružnice, imenovane tudi narodnostne sekcije, ki so delovale v krajih Liévin, Lens, Bruay-en-Ar­tois, Sallaumines, Carvin, Wingles, Vendin-le-Vieil, St-Étienne-au-Mont (vsi iz Pas-de-Calais) in v krajih La Machine (Ničvre), La Grand-Combe (Gard), Alčs (Gard), Charbonnier-les-Mines (Puy-de-Dôme), La Blanquiere, Bergoi­de, Graissessac (Hérault), Ste-Marie-aux-Chęnes (Moselle), Thionville (Mo­selle) (ust. 27. februarja 1938) in Audin-le-Tiche (Moselle, ust. 1938). Inter-nacionalna miselnost je bila v tem obdobju na vrhuncu. Sindikalno gibanje se je prepletalo s politicnim. Moc komunisticne partije Francije in v njenem okviru tudi jugoslovanske partije je bila realnost. V tem so delovale razne sekcije in zveze, ki so pripadale bodisi komunisticni C.G.T.U. (Confédération Génčrale du Travail Unitaire) 304 oziroma socialisticni C.G.T. (Confédération Génčrale du Travail). Hkrati je bil to cas ostrih medsebojnih bojev in spletk v vrstah jugoslovanskih komunistov. Že leta 1925 je bila v Parizu ustanovljena Jugoslovanska sekcija Komu­nisticne partije Francije, istega leta tudi medsindikalna sekcija oziroma ju­goslovanski medsindikalni komite pri komunisticnem C.G.T.U. V Parizu je delovalo tudi Društvo izseljencev iz Jugoslavije v Franciji, ki je nastalo spo­mladi 1938 in je združevalo prekmurske Slovence, zaposlene v poljedelstvu in gozdarstvu.305 Prav tako sta v francoski prestolnici delovala in bila v po­moc politicnim izseljencem Centralna zveza (Centre de Liaison) in Društvo slovenskih delavcev v Franciji (Comité Nationale de Secours Populaire de France). Povezavo s francoskimi sindikalnimi organizacijami najdemo tudi pri prekmurskih poljedelskih in gozdnih delavcih. Socialisticna C.G.T. jih je pozivala, da stopijo v vrste francoskih delavcev in v njihovo organizacijo Fédération Nationale des Travaillers de l'Agriculture, des Forets, in to z na­ 303 Glas izseljencev 3/13 (2. julij 1938). 304 Leta 1930 je bilo v njej vclanjenih 12.000 Italijanov, 2500 Poljakov, 500 Špancev, 680 Ma- džarov, 300 Cehoslovakov, 300 tujih Judov, 200 Jugoslovanov in 100 Rusov. Glej: Milza, Les Italiens en France: 30. 305 Glas izseljencev 3/6 (17. marec 1938). 204 Marjan Drnovšek slednjim nasvetom: »Pišite na našo organizacijo v vašem materinem jeziku, ce ne obvladate dovolj francoski jezik.«306 izSElJEnSki caSopiSi V Franciji so izhajala najštevilnejša jugoslovanska in redkejša slovenska priseljenska glasila.307 So pa številna objavljala prispevke tudi v slovenskem jeziku – skromno, pa vendarle. Na splošno je veljalo prepricanje, da so izse­ljenci raje brali periodicne tiske kot knjige, vendar nam primer knjižnice Ju­goslovanskega društva sv. Barbare iz Eysdna na nemško-belgijski meji kaže, da so bile knjige kljub temu v stalni uporabi (kar je knjižnicarja zaradi obrabe knjig spravljalo v obup).308 Med izseljence so prihajali tudi periodicni tiski iz domovine. Zaradi razlicnih virov so številcni in vsebinski podatki o izseljen­skem casopisju pomanjkljivi in si marsikdaj nasprotujejo. Ilegalno ali polle­galno delovanje ni omogocalo rednega izhajanja in v primerjavi z »dovoljeni-mi« glasili tudi ne urejenega poslovanja. Marsikatere informacije so temeljile na spominskih osnovah in so bile zato nepopolne. Glasila so se sicer rojevala, a le redka so se obdržala dlje casa. Marsikdaj je izšla samo prva številka, ki je bila, ce je bila naklada manjša, razmnožena na ciklostilu. Mnogokrat so bile naklade tako nizke, da so se bralci posluževali prakse »predaj iz rok v roke«. Izdajatelji so bili ljudje razlicnih politicnih pogledov in vsebinsko za mnoge prevec »citalniški«, naslanjajoc se na manj izobraženo bralstvo. Dana je bila ocena: v Franciji je bilo od najstarejših casov naprej registriranih okoli 140 priseljenskih glasil, v medvojnem obdobju okoli 70.309 V grobem lahko glasila razdelimo na jugoslovanska, katoliška in komunisticna (socialistic­na). Francoske oblasti priseljenskega casopisja niso sprejemale z naklonjeno­stjo. Marsikatera glasila so bila špekulativna, osredotocena na dosego lastnih ciljev, marsikdaj v prav nobeni zvezi z izseljenskim življenjem. Ekmecic je med taka glasila uvrstil Jugoslovenski glasnik v Franciji (1930), Pariske novine (1930-1933) in Jugopres Pariz (1931-1940). Z vsebinskega vidika so bili mnogi casopisi slabo napisani in tudi tehnicna podpora je bila marsikdaj šibka.310 306 Glas izseljencev 3/21 (2. november 1938). 307 Drnovšek, Izseljensko in drugo casopisje: 265-314; Bajec, Slovensko izseljensko casopisje. 308 Drnovšek, Jugoslovansko društvo sv. Barbare: 41. 309 Ekmecic, Poslednjih sto godina: 193. Veliko število casopisov je bila posledica prisotnosti Poljakov že od 19. stoletja dalje. 310 Prav tam: 197. Jugoslovansko usmerjeni casopisi • Domovina. Organ jugoslovenske matice nacionalnog, humanog i pro-svjetnog društva (1928), ki se je ukvarjal z Jugoslovani izven države; pri tem ni jasno, ali gre tudi za glasilo. Direktor je bil Ž. Rankovic. • La Nouvelles Yougoslaves/Jugoslovanske novice (1929-1930). Pariz in Beograd. • La Yougoslavie (1930-1931). Glasilo je izhajalo v Beogradu. • Bulletin du Comité des amitié Franco-Yougoslaves/Bilten komiteja fran­cosko jugoslovanskega prijateljstva (1930). • Yougopresse, Bulletin d'Information et de Publicité je bil najstarejši in najdlje izhajajoci tednik v Franciji (1927-1940), v katerega so se vkljuce­vali tudi Slovenci. Izhajal je ob sobotah, urednik je bil Jules Urlep. Hkra-ti je bil tednik tudi glasilo kluba Hercules in Združenja jugoslovanskih delavcev v Franciji. Leta 1936 ga je nekaj mesecev urejal Alojz Kuhar. Tednik je zagovarjal interese Jugoslovanske kolonije v Franciji oziroma v Parizu, vendar je objavil le malo prispevkov v slovenskem jeziku. Spori v glasilu so bili vsakdanjost kljub pozivom k jugoslovanski složnosti. V njih se je kazala balkanska kuhinja, ki se je »zalagala« iz medsebojnih ideoloških in politicnih neskladij. Neenotnost, spletkarjenje, podtikanje sumov o lojalnosti so bili med jugoslovansko usmerjenimi priseljenci stalno prisotni, kar se je lepo odražalo tudi v tisku. Maja 1934 je Yougo­presse objavil informacijo o Biltenu, ki ga je v srbohrvaškem in franco­skem jeziku izdajal Ljuba Valic. • Kratkega diha je bila revija Jugoslavija u Francuskoj/La Yougoslavie en France (1928-1929, 1934), katere prva številka je nastala pod okriljem izobraževalnega oddelka jugoslovanskega poslaništva v Parizu. Revijo je urejal Aleksandar Arnautovic.311 • Jugoslovenski glasnik u Francuskoj/Courrier de la Yougoslavie en Fran­ce (1930) je imel slovensko prilogo z naslovom Jugoslovanski glasnik v Franciji in je dvakrat tedensko izhajal v Merlebachu (Moselle). Urednik je bil T. Obradovic, izdajatelja Ljubojevic in Repac. Bila sta trgovca iz Freyminga. Poudarjali so njegovo informativno vlogo brez poseganja v politicno življenje, kar je bila iluzija, saj so zastopali interese Beograda in protestirali proti vsakemu napadu priseljencev na Jugoslavijo in šestoja­nuarsko diktaturo. 311 Aleksandar Arnautovic, rojen 1888 v Pirotu. Delal je v kulturnem odboru na poslaništvu v Parizu (1917-1937) in na Inštitutu »slovenskih nauka« na pariški univerzi. Bil je urednik Revue Yougoslave (1919-1920). Doktoriral je iz književnosti na Sorboni v Parizu. 206 Marjan Drnovšek • Jugoslovenska sloga/La Concorde Yougoslave (Unité Yougoslave) (1930), ki je izhajala v Merlebachu, je bila namenjena vsem Jugoslovanom v zahodni Evropi. Branila naj bi interese Jugoslovanov v Franciji, Belgiji, Luksemburgu ter Vestfaliji in Nemciji. Z glasilom so želeli dvigati jugo­slovansko zavest in kulturo. K sodelovanju so vabili Jugoslovansko ko­lonijo v Franciji in društva (omenili so le društva sv. Barbare in glasilo Edinost). Želeli so zastopati interese delodajalcev in domovine, zato je bilo v glasilu veliko besed o ljubezni izseljencev tako do Francije kot Ju­goslavije. Jugoslovenska sloga je izhajala v slovenskem jeziku in njen prvi urednik je bil Ivan Zagažen.312 Izredno veliko clankov je bilo posvece­nih primorskim izseljencem iz Julijske krajine in nevarnostim fašizma. Odmevi med Slovenci so bili ugodni. Ce bi pridobili tisoc narocnikov, bi glasilo – z enakim naslovom – tiskali tudi za »Srbohrvate«. Naloga glasila je bila tudi, da zagovarja delavske interese in slogo. Njegovo širi-no nam dokazuje eden od dopisnikov, ki v svojem prispevku nasprotuje zabavljanju cez Poljake in Hrvate, saj jih ima za svoje tovariše, sotrpine in brate po krvi in jeziku. • Pariske novine/Journal Parisien (1930-1931 oziroma 1933), s podnaslo­vom Organ Jugoslovena u Francuskoj i susjednim zemljama (Belgija in Luksemburg). Glasilo je izdajala Jugoslovanska kolonija v Franciji kot »patriotski jugoslovenski list«, s pripombo, da to ni politicno, ampak informativno glasilo o politicnih dogajanjih v domovini in tujini. Za­vzemalo se je za krepitev bratstva, narodnosti in solidarnosti. V njem so objavljali tudi slovenske prispevke, med njimi clanek Slovenci u Francu­skoj, v katerem je srbohrvaškemu naslovu sledila slovenska vsebina. V uvodnem delu je nepodpisani avtor izpostavili tri potrebe, in sicer po domacih duhovnikih, domacih uciteljih in domacih društvih, in nada­ljeval, da se Slovenci ne morejo pohvaliti z obiskom svetih maš, Fran-cozi pa radi pridejo v cerkev poslušat le lepo petje. Izseljencem je ocital šibko kršcansko življenje, nesamostojnost, neprilagojenost za življenje v svobodnem svetu in nezrelost, kar je oznacil kot necastno. Po njego­vem mnenju je zato ogromna vecina slovenskega izseljenstva moralno, nacionalno in gospodarsko propadala; izseljevanje je videl kot narodno škodo, brez zgleda, s pomocjo katerega bi se izseljenci v tujini dvignili iz najnižjih socialnih razmer.313 312 Na zborovanju Jugoslovanske kolonije v Freymingu (Stiringu) 7. septembra 1930 je pre­daval o nujnosti slovenske šole za izseljenske otroke, da ne bi pozabili maternega jezika, hkrati pa je poudaril potrebo po znanju tujih jezikov, zlasti francošcine in anglešcine. 313 Pariske novine 2/9 (28. februar 1931): 2. • Jugoslovenske pariske novine/Gazette Yougoslave de Paris (1931-1939) je bilo glasilo, ki je bilo blizu uradni jugoslovanski politiki. Kaj je vo­dilo k njegovemu preimenovanju (iz Pariske novine/Journal Parisien), ni znano, saj je bil urednik, Milan M. Krljevic, isti. Iz novega glasila je povzemal ljubljanski Izseljenski vestnik – Rafael.314 Prihajalo je do na­sprotovanj, veliko je bilo medsebojnega blatenja, govoric in etiketiranj. Tako je npr. nizozemski Rafael glasilu decembra 1931 ocital poudarjanje neupravicenega »prvenstva« v Franciji in sosednjih državah ter nepo­znavanje Rafaela, slabo leto dni kasneje pa protikatoliško nastrojenost. Jugoslovenske pariske novine so napadale komunisticna glasila, npr. Delo, Glas izseljencev in Yougopresse, glasilo Delo pa je njim ocitalo, da so orodje jugoslovanskega poslaništva v Parizu ter v isti sapi fašisticno usmeritev in ovaduštvo. • Glas jugoslovenskih iseljenika/La Voix des Ouvriers Yougoslave (1933-1939), s podnaslovom Organ nacionalnog Saveza jugosloven­skih radnika »Kraljevic Andrej« u Francuskoj/Organ de l'Union Nati­onal des Ouvriers Yougoslaves le Prince André en France. Izhajal je v Amnévilleu, njegovo geslo pa je bilo: »Za domovino in kralja!« Glasilo je zastopalo trdno unitaristicno smer pisanja med izseljenci v Franciji, Luksemburgu in Belgiji. Clanke so pisali v srbohrvaškem in slovenskem jeziku. Leta 1936 je Anton Glavnik, »Vodja« (z veliko zacetnico), zapisal, da odkritosrcen Jugoslovan ne more biti hkrati tudi zaveden Slovenec, Hrvat ali Srb. Vsi jugoslovanski izseljenci naj bi sodelovali v društvih na podlagi jugoslovanske ideologije, ne glede na verske in plemenske pripadnosti. Glavnik je bil za popoln unitarizem v izseljenstvu. Vedel je, da je bilo to vprašanje zelo kocljivo ravno v zvezi s Slovenci, saj so ti pred tremi leti kar poskocili ob besedi Jugoslovan in mu mnogi v obraz zabrusili, da je srbski placanec, liberalec, fašist in komunist. Zahtevali so enotno jugoslovansko narodno propagando, novinarstvo, versko in kulturno službo v sodelovanju z vlado in merodajnimi ministrstvi. Za­vedal se je pomena tiska, zato je poleg prepovedi širjenja »plemenskih«, verskih in politicnih strasti zahteval tudi prepoved širjenja neresnicnih vesti po casopisih, ki so jih tiskali v domovini in pošiljali med izseljence v tujino. Glavniku je bil trn v peti Izseljenski vestnik – Rafael, saj ta ni bil naklonjen protikatoliški usmeritvi Zveze jugoslovanskih delavcev v Franciji, ki je pod Glavnikom zaživela 15. aprila 1933. V polemiko z njim se je spustil tudi Kazimir Zakrajšek. 314 Bajec, Slovensko izseljensko casopisje: 93-94. 208 Marjan Drnovšek Pariske novine, 31. januar 1931, prva stran. • Izseljenicki glasnik (1933-) je bil na ciklostilnem stroju razmnožen »li­stic«, kot so ga opredelili v glasilu Rafael na Nizozemskem, ki ga je izda­jal jugoslovanski konzulat v Metzu in ga pošiljal na naslove izseljenskih društev. Ta isti Rafael ga je imenoval Jugoslovenski izseljenicki glasnik, in sicer s tendenco vsiljevanja idej Saveza jugoslovenskih radnika »Kralje­vic Andrej«, ki je bil ustanovljen v Metzu maja 1933. Katoliško usmerjeni casopisi Poleti 1927 so na t. i. izseljeniški konferenci na Trsatu nad Reko potr­jevali potrebo po širjenju domacega katoliškega periodicnega tiska med iz­seljence. Pogled je bil usmerjen »od doma na tuje«. Od obnovljene Družbe sv. Rafaela v Ljubljani so pricakovali »listic«, ki bi izšel štirikrat letno, bil pa bi bolj namenjen informiranju o izseljenskih predpisih kot cemu drugemu. Kazimir Zakrajšek je na obcnem zboru Družbe sv. Rafaela dve leti kasneje pomanjkanje izseljenskega casopisja oznacil kot najvecjo pomanjkljivost v odnosu domovine do Slovencev po Evropi. Ponovno je spomnil na potrebo po »listicu«, izseljenci v Franciji pa naj bi dobili svoje glasilo. V brošuri Izse­ljencem na pot (1929) je Zakrajšek opozoril na »slabo« casopisje kot »strup«, z odklanjanjem vseh, ki so bili nasprotni katoliškim glasilom. Pomen doma-cega casopisja je leta 1931 na evharisticnem kongresu v Aumetzu (Moselle) v Franciji poudarila tudi Jugoslovanska izseljeniška katoliška akcija. Zveza ju­goslovanskih katoliških društev v severni Franciji je na drugem izseljenskem kongresu v Ljubljani leta 1937 zahtevala lastna izseljenska katoliška glasila. Rudar Gregorcic je izrazil potrebo po vsaj enem mocnem tedniku, ce že ne dnevniku, ki bi ga vzdrževalo izseljenstvo samo. Leto dni pozneje (1938) so Slovenci iz severne Francije pisali Izseljenski zbornici v Ljubljani in od oblasti zahtevali, da podpre »patrioticni slovensko pisani list« Izseljenski vestnik, in sicer z argumentom, da ce že »rdeca internacionala« v Franciji lahko izdaja list Glas izseljencev,315 ki je - po njihovem mnenju - napadal domovino, bi tudi domovina lahko podprla katoliški Izseljenski vestnik. V obdobju Ljudske fronte so katoliški izseljenci v Franciji pogrešali lastno glasilo, ki bi sledilo casu, v katerem so se okrepile levo usmerjene struje, ki so mocan odziv do-živele tudi med Slovenci v rudarskih predelih države. Katoliški izseljenci so nihali med zadovoljstvom s prihajajocim casopisjem iz domovine in željo po lastnih glasilih. Dejansko sta bili najmocnejši katoliški glasili - izven Francije seveda - v Nemciji izhajajoci Naš zvon316 in na Nizozemskem Rafael.317 Po­ 315 Prav tam: 104. 316 Prav tam: 74-75. 317 Prav tam: 92. 210 Marjan Drnovšek Glas izseljencev, 17. september 1938, prva stran. zneje sta obe zamrli, prvi s samoukinitvijo na racun v domovini izhajajocega Domoljuba in Slovenskega gospodarja, drugi z združitvijo z Izseljenskim ve­stnikom – Rafaelom.318 • Jugoslovenski rudar (1931), s podnaslovom C.F.T.C. Bulletin Jugoslovan­ske sekcije S.L.M./Syndicat libre des mineurs du Nord de la France. Izšla je le ena številka na osmih straneh, in sicer v Sallauminesu (Pas-de-Ca­lais). Nakazovala je potrebo po lastnem glasilu med Jugoslovani v se­verni Franciji, pisanem v slovenskem jeziku. Glasilo, ki so ga deklarirali kot delavski list, je nameravala izdajati jugoslovanska sekcija v kršcanski strokovni organizaciji Svobodni sindikati rudarjev severne Francije, a so se njeni nacrti skazili zaradi pomanjkanja denarja za tisk. Tudi zato so edino številko izdali v ciklostilni obliki. Pisci z žuljavimi rokami naj bi v listu objavljali novice o svetovnih in politicnih dogodkih ter dogodkih iz Jugoslavije, vesti iz kulturnega in društvenega življenja, porocila in oglase. List bi utrdil slogo in ljubezen med rojaki v severni Franciji, utr­jeval medsebojne zveze, svetoval k dobremu in grajal slabo, skratka, bil bi verno zrcalo izseljencev. Kot »šund« so odklanjali Jutro in Domovino. • Vestnik Jugoslovanske katoliške misije v Merlebachu (1930 ali 1931). Edi-na številka je izšla za junij in julij 1930. Odgovorni urednik je bil Janez Kalan, urednik pa Anton Hafner, ki je skoraj tri leta bival med rudarji v Loreni. Oba sta bila duhovnika. Vestnik so tiskali v Misijonski tiskarni v Grobljah. Napovedano je bilo, da se bo prva številka brezplacno raz­delila med Slovence in Hrvate v Merlebachu in okolici, od Falcka (Mo­selle) do Stiring-Wendla (Moselle). Pri njegovi pripravi so se zgledovali po župnijskih glasilih, ki jih je bilo kar nekaj, saj je skoraj vsaka župnija v Loreni imela svojega. Kalan je imel izkušnje z izdajanjem casopisa, in sicer v Nemciji, kjer je izdajal Naš zvon, še pred tem pa je v domacih lo-gih urejal glasilo Bogoljub. Vendar to ni bil prvi poskus izdajanja glasila oziroma lista za izseljence v Merlebachu; po Kalanovih besedah sta bila pred tem že dva, izšlo je nekaj številk, »na kar je oba njuna urednika vzela noc in sta prenehala izhajati«. Levo usmerjeni casopisi • Celija – Bilten (1926-1928), s podnaslovom List jugoslovanskih komuni­stov v emigraciji, je izhajal v Parizu. Jugoslovanska komunisticna skupi­na je zacela izdajati bilten, da bi ga pošiljala v Jugoslavijo in tamkajšnje bralce obvešcala o dogodkih v Komunisticni internacionali in Komu­ 318 Prav tam: 93-94. 212 Marjan Drnovšek nisticni partiji Francije. Urednika sta bila Milan Volnar in Stamenko Radojkovic. Ohranili sta se prva in druga številka iz zacetka februarja 1925. Ustvarjalci biltena so predvidevali, da bo ena prvih številk posve-cena sindikalnemu vprašanju in gibanju, hkrati pa vsem pomembnim dogodkom, ki bi bili zanimivi za jugoslovansko delavsko javnost. Kdor bi dobil bilten v roke - in ga seveda tudi prebral - bi ga posredoval naprej, da bi bil z dogodki seznanjen cim širši krog. Kdor bi želel priti v stik z njimi, naj bi poslal pismo celici jugoslovanske komunisticne skupine v Parizu. Obenem so svetovali, da naj iz Jugoslavije pošiljajo porocila o terorju, preganjanju in zaporništvu, da bi lahko o tem obvešcali komu­nisticni tisk v inozemstvu. V prvi in drugi številki so tako obravnavali organizacijska navodila za ustanavljanje komunisticnih celic, hkrati pa od sindikalnih organizacij zahtevali, da se vanje aktivno vkljucijo tudi komunisti. Pariška celica je imela nalogo, da obvešca o dogodkih v Ko­munisticni internacionali in Komunisticni partiji Francije. Na razpo­lago je imela malo denarja, vendar so izdajatelji kljub temu predvideli petnajst številk biltena, vsaka pa bi imela od šest do osem strani. • Klasna borba (1926-1929, 1930-1934, 1937) je izhajala na Dunaju in v Parizu. Bila je glasilo s pretežno teoreticnimi komunisticnimi besedili. Septembra 1933 je izhajala v hrvaško-srbskem in slovenskem jeziku. V slovenski redakciji so bili uredniki Dragotin Gustincic, Grgur Vujovic, Kamilo Horvatin in Ivan Regent. Po spominih Rodoljuba Colakovica se je konec leta 1936 politbiro Centralnega komiteja Komunisticne partije Jugoslavije odlocil, da se sedež komiteja prenese z Dunaja v Pariz. S tem so se znova zacele priprave za delo na glasilu. K sodelovanju so pritegnili sodelavce, ki so živeli v tujini. Ugotavljali so, da so mnoge v Sovjetski zvezi odnesle Stalinove cistke v tridesetih letih. Avtorji clankov so bili iz vrhov politicnih izseljencev v tujini, ki so bili tam na šolanju ali na funkcijah v okviru Komunisticne internacionale. V glasilu so sodelovali Karlo Hudomalj, Sreten Žujovic, Lovro Kuhar, Labud Kusovac, Milan Gorkic, Josip Broz in drugi. Del denarja so dobili iz centra mednarod­nega komunisticnega gibanja in po drugih poteh. Sedež Klasne borbe ni bil nikdar naveden, ce že, so pošto naslavljali na izmišljene naslove. Po prenosu sedeža Centralnega komiteja Komunisticne partije Jugoslavije v Pariz so glasilo – kot vecino komunisticnih glasil – tiskali v Bruslju. • V Parizu je v letih 1928-1930 izhajalo glasilo Borba v uredništvu Slavka Ivanica. Za komuniste izven Pariza je jugoslovanska sekcija Komuni­sticne partije Francije v drugi polovici leta 1935 zacela izdajati Organiza­cioni bilten. Centralni komite Komunisticne partije Jugoslavije je na seji 26. aprila 1934 sprejel sklep, da bo zacel izhajati Bilten, ki bo posvecen izseljenski problematiki. Ali gre za isti bilten, žal ne vemo. Po porocilu centralne jugoslovanske sekcije Komunisticne partije Francije je razvi­dno, da so ga v drugi polovici leta 1935 zaceli tiskati in do marca nasle­dnjega leta izdali štiri številke. • Proleter je bil teoreticno in informativno glasilo Centralnega komiteja Komunisticne partije Jugoslavije. Izhajal je v letih 1929-1942. Maja 1939 je v Parizu izšla prva in hkrati zadnja številka glasila, tiskana v tujini. Svoje bralce je glasilo našlo tudi v izseljenskih okoljih. Tiskali so ga v Bruslju. Po dostopnih podatkih je izhajalo v visokih nakladah; konec leta 1929 je Proleter izšel v nakladi 3500 izvodov, od tega je bilo 3000 izvodov v srbohrvaškem in 500 v slovenskem jeziku. Februarja so v Ju­goslavijo poslali 1650 izvodov (1200 preko Prage, 250 preko Pariza in 200 preko Marseilla), 400 v Kanado, 230 v Francijo, 210 v Belgijo, 210 v Avstralijo, 150 v Južno Ameriko, 270 v ZDA in 110 v Sovjetsko zvezo. Izdajatelji so leta 1933 racunali na izseljence po svetu in predvideli vsaj 1000 do 2000 stalnih narocnikov – 1000 samo iz Evrope, s predpostav­ko o rednem placevanju. Stalne so bile rubrike s prošnjami za denarne prispevke ekonomskih izseljencev. Glasilo je ves cas izhajalo v srbohrva­škem jeziku, prispevki v slovenskem jeziku so bili redki, se je pa njihovo število povecalo v obdobju španske državljanske vojne. Kot uredniki so se zvrstili vidni jugoslovanski komunisti, Rodoljub Colakovic, Sreten Žujovic, Edvard Kardelj, Ivan Krndelj, Boris Kidric, Lovro Kuhar, Josip Broz in drugi. Da so bili komunisti naklonjeni ekonomskemu izseljen­stvu, nam dokazuje bilten Propagandist, ki ga je leta 1933 izdajal Proleter in je bil namenjen vodstvom jugoslovanskega ekonomskega izseljenstva, da bi pomagala pri njegovem širjenju. Znana je prva številka Propagan­dista, v kateri je bil objavljen program širjenja jugoslovanskega komu­nisticnega casopisja in literature v najpomembnejše države sveta. Ure­dništvo Proletera je pozivalo bralce, da po koncanem branju glasilo dajo naprej v roke tovarišem v podjetju ali pa ga dajo v kuverto in pošljejo poznanim delavcem in kmetom v domovino. • Protiv Glavnjace (1934-1937), Pariz. V okviru Rdece pomoci (Secours Rouge) je v Parizu deloval t. i. patronatski odbor (centrala), ki je spo­mladi 1934 zacel izdajati omenjeno glasilo v srbohrvaškem in sloven-skem jeziku. Patronati so bili nacin pridobivanja financnih sredstev za komunisticno partijo. Vseskozi je bil urednik glasila Lovro Kuhar. Ad-ministracija in uredništvo sta bila v Parizu, tiskali pa so ga v Belgiji. Ve­liko prispevkov je bilo namenjenih politicnemu in policijskemu nasilju v 214 Marjan Drnovšek Jugoslaviji in zbiranju denarnih prispevkov. Svoje delovanje so v glasilu oznacevali za »nadstrankarsko« in protifašisticno in naj bi obsegalo vse sloje izseljencev, brez razlike glede na njihovo narodnost, vero ali poli-ticno prepricanje. • Naša pravica/Naše pravo, s podnaslovom List delavcev in kmetov iz Ju­goslavije v Belgiji in Franciji/List radnika i seljaka iz Jugoslavije u Belgiji i Francuskoj, je bilo glasilo, pisano v slovenšcini in srbohrvašcini. Ohra­nila se je tretja številka prvega letnika iz maja 1936. V njej so porocali o preganjanju delavcev in sodelujoci pisci so se izrekali proti diktaturi in fašizmu v Jugoslaviji, pozivali k solidarnosti ter se zavzemali za amne­stijo politicnih zapornikov. Glavna naloga glasila je bila povezovanje pa-tronatskih odborov po svetu. Naša pravica naj bi postala glasilo vseh iz­seljencev, s poudarkom na slogi in bratstvu ter medsebojni solidarnosti in enotnosti. Zato je pisec pozval: »Na delo, sodrugi!« Septembra 1937 je uredništvo pozvalo bralce k rednemu placevanju narocnine, s pojasni­lom, da patronatske prispevke vodi loceno od stroškov glasila. Scasoma je glasilo zamrlo, leta 1935 pa se je pojavilo podobno glasilo z naslovom Pomoc u borbi, ki je izhajalo v Parizu. • Plamen/Ogenj (1930-1931). Beograjske oblasti so novembra 1931 opozar­jale slovenske na nevarno delovanje Aleša Beblerja, ki naj bi bil resnicni vodja komunisticne skupine v Parizu. V tem casu je urejal omenjeno glasilo, ki so ga tiskali v srbohrvaškem in slovenskem jeziku, namenjeno pa je bilo slovenskim ekonomskim izseljencem. V literaturi je postavlje­na trditev, da je bil Plamen/Ogenj glasilo jugoslovanskih komunistov iz­seljencev v Franciji in da ga je urejal Hrvat Slavko Ivanic. Beblerja pa se je kot urednika spominjal tudi komunist Franc Gole. • Delo je bilo glasilo, ki je izhajalo od leta 1920 do praga druge svetov­ne vojne najprej v Parizu, nato na Dunaju in potem ponovno v Parizu. Izseljenska problematika se je v njem pojavljala predvsem v prvi po­lovici tridesetih let (1930-1935). Glasilo je urejal Ivan Regent, po nje­govem odhodu v Moskvo pa Aleš Bebler. Iz let 1931-1932 sta znani le dve številki. Na nerednost pri izhajanju je leta 1933 opozorila Slovenska delavsko-kmecka republika iz Heerlena na Nizozemskem. Marca 1933 je pod uredniškim vodstvom Lovra Kuharja izšla prva številka dvanaj­stega letnika (številki iz let 1931 in 1932 pri številcenju letnikov nista upoštevani), v kateri je uvodnicar zapisal, da bo Delo veliko pozornost posvetilo izseljencem v propagandnem delu in zaradi potreb revoluci­onarnega boja. Urejala sta ga Lovro Kuhar in Stane Vilhar. Slovenski izseljenci iz Vestfalije, ki so živeli v severni Franciji, so glasilo pozdravili, tako vsaj lahko sodimo po objavljenih dopisih; poleti 1934 je dopisnik iz departmaja Nord zapazil poživitev politicnega delovanja, ki jo je pripisal ponovnemu izhajanju Dela. Uredništvo je dopisnikom obljubljalo vso pozornost, od njih pa je pricakovalo podporo pri pošiljanju prispevkov, organiziranju kolportaže ter zbiranju narocnikov in predplacnikov. Za zgled jim je dalo hrvaške in srbske izseljence iz Amerike, Avstralije in od drugod ter njihov odnos do Proletera in zakljucilo, da so številni slo­venski »sodrugi« zahtevali redno izhajanje Dela, ceš da je sedaj tu in da mu je treba omogociti redno izhajanje. Delo je imelo stalno izseljensko rubriko, najvec dopisov zanjo pa je prihajalo iz severne Francije. • Glas delavcev in kmetov - radnika i seljaka iz Jugoslavije u Francuskoj i Belgiji (1926-1928), s podnaslovom Organe du Comité Inter-syndical Yougoslave. Urednik slovenskega dela je bil Franc Wankmüller, ki je v Parizu deloval od decembra 1925 do junija 1927. Drugi uredniki so bili Stamenko Radojkovic, Milan Volnar, Matija Žal(e)c in Andelko Goati. Glasilo je zacel izdajati odsek jugoslovanskih delavcev pri francoskem socialisticnem sindikatu C.G.T. (Confédération Générale du Travail), iz­hajal pa je precej neredno. Ce vzamemo v roke šesto številko tretjega le­tnika z dne 10. septembra 1927, vidimo v naslovu izstopajoce slovensko--srbohrvaško geslo: »Proletarci vseh dežel združite se! - Oslobodjenje radnika delo je samih radnika!« Glasilo je bilo usmerjeno protikatoliško, protiklerikalno in protikapitalisticno. Pozivalo je delavce, da se vklju-cijo v mednarodno Rdeco pomoc in v komunisticni sindikat C.G.T.U. (Confédération Générale du Travail Unitaire). Po mnenju Jožeta Bajca je prinašalo vec prispevkov v slovenskem jeziku kot druga glasila.319 • Borbeni radnik/Borbeni delavec/L'Ovrier Militant (1928-1930), s podna­slovom Organ Jugoslovenskog intersindikalnega odbora C.G.T.U., tudi List za delavce in kmete iz Jugoslavije/Novine za radnike i seljake iz Ju­goslavije (maja 1930). Izdajatelj je bila Sekcija jugoslovanskih delavcev pri C.G.T. s sedežem v Parizu. Odsek jugoslovanskih delavcev pri C.G.T. je leta 1929 zacel izdajati jugoslovanskim delavcev namenjeno glasilo v slovenskem in srbohrvaškem jeziku. Njegov zacetnik je bil Veselin Ma-sleša, urejali pa so ga Andrija Biklovic, Ernest Ambruš, Aleš Bebler, Al­bert Hlebec in drugi. Leta 1929 ga je vodil Andrija Biklovic, pomagal pa mu je Aleš Bebler. Po prihodu Alberta Hlebca v Pariz so se, po Be-blerjevih spominih, resno lotili izdajanja glasila ob podpori Centralnega komiteja Komunisticne partije Francije in C.G.T. Izhajalo je z velikimi 319 Bajec, Razvoj slovenskega izseljenskega casopisja: 299. 216 Marjan Drnovšek težavami in veckrat so mu menjali naslov, da bi francoski policiji zakrili sledi. Med drugim je objavilo resolucijo proti šestojanuarski diktaturi, na katero je reagiral Jugoslovenski glasnik u Francuskoj in njene avtorje oznacil za ekstremisticne agente in izdajalce delavskega gibanja. • Sloga radnika i seljaka (1929-1936), s podnaslovom List revolucionarnih radnika i seljaka iz Jugoslavije u Belgiji i Francuskoj. Bralce je glasilo našlo med jugoslovanskimi komunisti. Njegov predhodnik je bil Bilten jugoslovenskih radnika, ki ga je, pod imenom Zveza revolucionarnih de­lavcev in kmetov, zacel izdajati osrednji pododsek Komunisticne partije Jugoslavije v Belgiji. Tako predhodnik kot naslednik sta bila tiskana v sr­bohrvaškem in slovenskem jeziku. Decembra 1932 je bila Sloga omenje­na v seznamu glasil v Proleteru. V drugi polovici leta 1935 in v zacetku naslednjega leta je prihajala neposredno med izseljence v severnih delih Francije, v Pariz pa so distribuirali 40–60 izvodov (želeli so doseci števi-lo 150). Po vsej Franciji so razposlali 400 izvodov. Po številu izvodov bi Sloga konkurirala mnogo mocnejšim glasilom, npr. Pariskim novinam in Jugoslavenskim pariskim novinam. Po ilegalni poti je prihajala tudi v Jugoslavijo. Policijske oblasti so jo uvršcale med tiske, ki so žalili kralje­vsko velicanstvo, režim v državi in pozivali k oboroženi borbi. • Pomoc v borbi (1935-). Skupina komunisticnih izseljencev je v Parizu za-cela izdajati osrednje glasilo patronažnega gibanja. Izšla je prva številka, ki se je ukvarjala s temeljnimi vprašanji tega dela izseljencev. • Glas izseljencev (1936-1939), s podnaslovom List izseljeniških organiza­cij v Franciji in Belgiji. Od marca 1938 je imel samostojno hrvaško prilo-go z naslovom Glas iseljenika. Tiskali so ga v Bruslju (Bruxelles). Njegovi uredniki so bili Dušan Kveder in Tomo Brejc (slovenski del) in Ljubo Ilic (hrvaški del). Sprva, do decembra 1937, je bil mesecnik, od januarja 1938 naprej štirinajstdnevnik oziroma do maja 1939 polmesecnik, kot so ga oznacili, potem je izhajal le še obcasno. Na zacetku leta 1938 je bil usta­novljen redakcijski odbor, v katerem so bili Boris Kidric, Lovro Kuhar, Ivan Krndelj, Sreten Žujevic - Crni in Tomo Brejc. Zaradi nacina obja­vljanja komunisticnih glasil med legalnim in ilegalnim je težko dolociti cas izhajanja. Mnoga so izšla le enkrat ali samo kot poskusi z napovedmi o izhajanju in ravno Glas izseljencev je imel vec takih »zacetkov«; njegovi predhodniki naj bi bili Glas iseljenika iz Bruslja (verjetno zaradi tiskanja velikega dela komunisticnih glasil v Belgiji) ter Borbeni radnik in Sloga radnika i seljaka. Glas iseljenika sta od julija 1935 do junija 1936 urejala Alojz Mikenauer in Marjan Krajacic. Izdala sta pet številk - ena od njih je izšla na prelomu 1935/36 v nakladi 360 izvodov – z nekaj slovenskimi prispevki. Poleti 1936 je urednikovanje prevzel Dušan Kveder, ki sta mu prejšnja urednika nato septembra predala vso dokumentacijo glasila, ki je obsegala eno aktovko. Sedež glasila se je v tem casu iz Bruslja preselil v Pariz. Glas izseljencev je bil glasilo, ki je doživelo najvecji uspeh med levicarsko usmerjenimi slovenskimi izseljenci v Franciji. Marca 1938 je obseg povecalo na osem strani, štiri v slovenskem in štiri v hrvaškem jeziku. Samostojno hrvaško prilogo je urejal Ivan Krndelj. S Kvedrovim prevzemom uredniškega mesta je dobil legalno zatocišce na sedežu so­cialisticnega sindikata C.G.T. na trgu Combat (Boj), kjer so mu nudili prostorsko, tehnicno in organizacijsko pomoc. Po Mikenauerjevih be-sedah so stroške krili iz prispevkov ekonomskih izseljencev, posebnih zadrug, ki jih je ustanavljala Komunisticna partija Jugoslavije, in Rdece pomoci. Maja 1937 je bil za urednika dolocen Tomo Brejc. V njegovem casu naj bi se glasilo vzdrževalo iz narocnin. Njegova naklada je nihala; maja 1937 je npr. izšlo 800 izvodov, leta 1938 kar 3200 izvodov in maja 1938 so izdajatelji apelirali na izseljence, naj se narocijo na glasilo, saj se je v Belgiji število narocnikov s 500 zmanjšalo na 339, medtem ko se je število narocnikov v Franciji povecalo kar za polovico. V tem casu je bil v Parizu tudi sedež Komunisticne partije Jugoslavije. V ljudskofrontnem duhu so sodelujoci pri glasilu nekajkrat poudarili njegovo širino – leta 1938, recimo, da je edino delavsko izseljensko glasilo vseh izseljencev, ki se ne ozira na politicne nazore in versko prepricanje. Razširjeno je bilo zlasti v severni Franciji. Zanimiva je zgodba duhovnika Stanislava Grimsa, ki je Kazimirju Zakrajšku 16. marca 1938 v pismu napisal, da je glasilo komunisticno in da težko pride do njega, ker ga ljudje skrivajo, zato se je odlocil, da ga bo dobil s pomocjo kakega delavca. Radovednost je bila, kot kaže, velika. Glas izseljencev je objavljal clanke o dogajanjih v Jugoslaviji, politicni situaciji po svetu in nalogah slovenskih izseljencev v Franciji in Belgiji. Vanj so pisali mnogi slovenski komunisti, med njimi Boris Kidric, Lovro Kuhar in seveda Tomo Brejc. V clankih so apelirali na krepitev razredne zavesti in pripadnost ljudskofrontnemu gibanju v Franciji ter pozivali k pomoci republikanski Španiji in žrtvam politicne­ga terorja v Jugoslaviji.320 Na Dunaju je izhajal Borbeni študent (1932-), neuspešen je bil poskus Lovra Kuharja z dijaškim glasilom Punt (1934), ki ni uspelo priti do bral­ cev, saj ga je dunajska policija zaplenila, v casu španske državljanske vojne je izhajal Dimitrovac/Dimitrovista, ki je objavljal prispevke v srbohrvaškem, 320 Drnovšek, Delovanje Toma Brejca: 179-204. 218 Marjan Drnovšek slovenskem, makedonskem in španskem jeziku. Objavljal je »španska« pisma slovenskih borcev. Zlasti pisem je bil vesel Dragotin Gustincic, ki se je bo­jeval v mednarodnih brigadah v Španiji, in obenem tudi pisem slovenskih društev borcem v podporo. Odmevna je bila pisna podpora Jugoslovanskega podpornega društva sv. Barbare iz La Machina (Ničvre) španskim borcem, decembra 1937 pa je bilo objavljeno tudi pismo slovenskega ženskega društva proti vojni in fašizmu. O mnogih glasilih imamo le bežne informacije, kot npr. o glasilu Kaj pravijo, ki je po spominu rudarja Antona Kukovice izhajal v Sallauminesu v Franciji. SlovEnSki klub Tudi v Parizu so delovala slovenska in jugoslovanska društva, med njimi npr. Slovenski klub, ustanovljen leta 1928. Alojzij Kuhar je bil zaposlen na pariškem poslaništvu in je skrbel za številne slovenske delavske kolonije v severni Franciji in za delavce iz Jugoslavije nasploh. Na politicni visoki šoli (École libre des sciences politiques) v Parizu so se šolali slovenski izobraženci France Borko, Vilko Fajdiga, Ivan Ahcin, Melita Pivec, Stanko Leben, Janez Janžekovic, Tone Krošl, Bogomil Vošnjak, Alojzij Kuhar, Ciril Škerjanec, Ruda Jurcec, Ivan Tomšic, Boris Kermauner in še kdo. V samem Slovenskem klubu so bili urar Klopcic, po rodu iz Šiške, Veno Pilon, ki se je preživljal s po­sebnimi patenti in iznajdbami, skupaj z Doretom Ogrizkom, Alešem Bebler­jem, in »zatem fantje in dekleta z Murskega polja, ki so živeli v cetrti Villette, kjer so delali v pariških klavnicah«. Vsi so imeli pri klavnici lepa stanovanja v delavskih hišicah. Številna so bila dekleta iz Prekmurja, ki so delala kot služkinje pri mešcanskih družinah.321 Bili so pestra drušcina po narodno­sti (predsednik je bil nekaj casa celo Hrvat), svetovnih in politicnih nazorih (med njimi je bil tudi komunist) ter izobrazbi in poklicih (poleg izobražencev so bili tam predstavniki obrtne, trgovinske, mesarske in drugih dejavnosti). Vecino so predstavljali mladi ljudje. Intelektualni krog je bil nekaj izjemnega, kar nam dokazuje njegova ka­snejša dejavnost. Vilko Fajdiga (1903-1984) je bil teolog in je leta 1929 dokto­riral na Katoliškem inštitutu v Parizu.322 Ivan Ahcin (1897-1960), teolog, je bil v letih 1929–1941 urednik Slovenca.323 Melita Pivec-Stele (1894-1973), zgodo­vinarka in bibliotekarka, je promovirala na Dunaju in doktorirala leta 1931 v Parizu iz gospodarske zgodovine. Pripadala je prvi generaciji slovenskih izo­ 321 Jurcec, Skozi luci in sence: 446-451. 322 ES, 3, 1989: 75. 323 ES, 1, 1987: 26. braženk.324 Stanko Leben (1897-1973) je bil romanist, literarni zgodovinar in prevajalec.325 Janez Janžekovic (1901-1988), teolog in filozof, je študij zaklju-cil na Katoliškem inštitutu v Parizu, kjer je leta 1929 doktoriral iz teologije. Ukvarjal se je z vprašanji naroda in trdil, da je »odpad od naroda zlocin in smrtni greh«.326 Anton Krošl (1905-1945), zgodovinar, je doktoriral leta 1941 v Ljubljani. En semester se je izpopolnjeval v Parizu in Caenu. Posvecal se je splošni zgodovini trgovine.327 Bogomil Vošnjak (1882-1959), pravnik, politik, publicist, je študiral pravo v Pragi, Gradcu in na Dunaju, kjer je leta 1906 dok­toriral. Študij je nadaljeval v Parizu in Heidelbergu. Bil je clan Jugoslovanske­ga odbora in prizadeval si je za ustanovitev jugoslovanske države. Sodeloval je tudi na mirovni konferenci v Parizu.328 Alojzij Kuhar (1895-1958), casnikar in politik, je leta 1919 odšel v Pariz, kjer je diplomiral iz diplomatskih ved in leta 1926 še iz prava. Bil je socialni referent za izseljence na jugoslovanskem poslaništvu v Parizu in hkrati dopisnik Slovenca. Pred napadom na Jugoslavi­jo leta 1941 je odšel v tujino in se prikljucil emigrantski vladi. Bil je poslanik tudi pri poljski emigrantski vladi. Po vojni je ostal v Veliki Britaniji ter kotduhovnik skrbel za izseljence. Že pred vojno je pisal o vprašanjih slovenskega izseljenstva. Med vojno je tudi doktoriral na Cambridgu.329 Ciril Škerjanec (1936-2009) je bil violoncelist na École normale de musique.330 Ruda Jurcec (1905-1975), novinar, esejist in pripovednik, je leta 1931 diplomiral na Poli­ticni visoki šoli v Parizu. Pisal je o socialnem vprašanju, sprva v kršcansko--socialisticnem duhu.331 Ivan Tomšic (1902-1976), pravnik, je doktoriral leta 1926 v Ljubljani. V letih 1927-1931 se je na pariški univerzi ter na Carnegiejevi ustanovi za mednarodni mir v Haagu specializiral v mednarodnem pravu. Posvecal se je vprašanjem slovenskega naroda in slovenskih manjšin. Veno Pilon (1896-1970), slikar in grafik, je Pariz obcasno obiskoval od leta 1926 na­prej.332 Leta 1930 se je v tem mestu za stalno naselil in se vrnil v Ajdovšcino šele leta 1967. V Parizu se je preživljal z najrazlicnejšimi posli.333 Nadobudni študenti so iskali možnosti za študij v tujini, med njimi npr. kandidat za jurista Stanko Junež, rojen leta 1917 v Kostrevnici v šmarskem 324 ES, 8, 1994: 361. 325 ES, 6, 1992: 113. 326 ES, 4, 1990: 269. 327 ES, 6, 1992: 40. 328 ES, 14, 2000: 362. 329 ES, 6, 1992: 64. 330 ES, 13, 1999: 42. 331 ES, 4, 1990: 356. 332 Pilon, Na robu. 333 ES, 8, 1994: 337. 220 Marjan Drnovšek srezu, ki je v družbi kolega Franceta Paulina julija 1938 obiskal naselbine v Belgiji in o svojih vtisih porocal Slovencu. Iz Eysdna je poslal celo razglednico Izseljeniškemu referatu v Ljubljano. Od banske uprave je namrec dobil pod-poro v višini 750 din in ko se je oglasil v omenjenem referatu, je razložil, da namerava študirati razmere med izseljenci v Franciji. S kolegom sta imela v nacrtu obiskati izseljenske duhovnike v Ličvinu, Aumetzu in Merlebachu. Po nasvetih, ki jih je dobil na referatu, sta hotela obiskati tudi druge naselbine in delavske kolonije v Franciji. Izseljeniški referent Fink na banski upravi je me-nil, da so potovanja »mladih inteligentov« v kraje, kjer so se nahajali rojaki, zelo v interesu državne politike in koristni za narodno, državno in moralno vzgojo mladine izseljencev. Predlagal je, da se Junežu kot dijaku akademiku brez vecjih sredstev nakloni enkratna podpora »v iznosu 1000 din iz bedno­stnega fonda«.334 Banska uprava je imela v proracunu od 1. aprila do konca junija 1939 postavko za obiske in preucevanja razmer med izseljenci v višini 17.000 dinarjev. Dobitniki podpor so bili Julija Pajman,335 Janez Jenko,336 Ivan Škafar,337 Anton Šlibar,338 Stanko Junež in Josip (Jože) Premrov.339 Bogoslovca France Kunstelj340 in Tone Polda sta prosila podporo iz omenjenega fonda kot porocevalca Izseljenskega vestnika; Fink ju je poslal k Družbi sv. Rafaela, ban pa jima je prošnji vendarle odobril. JugoSlovanSka koloniJa v FranciJi V Parizu je bil sedež Jugoslovanske kolonije v Franciji, ustanovljene leta 1928. Tega leta je imelo dovoljenje za delo v Franciji 24.000 oseb, na sezon­skem delu je bilo 25.000 Jugoslovanov, po podatkih izseljeniškega poslani­štva v Parizu pa se je, prav tako leta 1928, v Jugoslavijo vrnilo 929 delavcev. Ustanovitelji kolonije so vabili vse lojalne Jugoslovane, da se jim pridružijo. V odboru je bilo 26 clanov, ki so predstavljali intelektualno, umetniško in pridobitno sredino. Med njimi so bili zdravnik, knjigarnar, profesor, arhitekt, trgovec (Rudolf Kavšek), književnik, sekretar na poslaništvu v Parizu (Alojzij 334 AS 74, a. e. 1661, š. 17. Prošnja za podporo proucevanja izseljenskih razmer. 335 Julija Pajman (1906–1945), umetnostna zgodovinarka. Izpopolnjevala se je v Bruslju. Leta 1937 je bila clanica katoliške mednarodne zveze za socialno delo. Bila je clanica slovenske­ ga odbora kršcanske ženske zveze, sodelovala je pri jugoslovanskem odboru Društva za varstvo deklet, edina jugoslovanska clanica Društva katoliških pisateljic v Parizu. 336 Janez Jenko, salezijanec (1923-2010). 337 Ivan Škafar (1912-1983), duhovnik in zgodovinar. Bil je izseljenski duhovnik prekmurskih sezonskih delavcev v Vojvodini in severni Nemciji.338 Anton Šlibar, izseljenski ucitelj v Nemciji. 339 Avtor Izseljenske citanke (1941). 340 France Kunstelj (1914-1945). Duhovnik, pisatelj, dramatik in urednik. Kuhar), krojac, industrialec, lastnik potovalne agencije in drugi. Sekcije so lahko ustanavljali po vsej državi, kjer je živelo najmanj pet Jugoslovanov. Ve-cina sekcij je bila skoncentrirana v severni Franciji. Program je temeljil na ju­goslovanskem duhu, v okviru katerega so prirejali predavanja v francoskem in »jugoslovanskem jeziku«. Pripravljali so tudi izobraževalne tecaje, koncer­te, razstave, proslave, športne in filmske prireditve. Cilj je bil, da se v vsakem vecjem mestu zgradi »dom« ali da se pridobijo prostori za sestanke, knjižnico in citalnico. V prvem upravnem odboru kolonije je sedel tudi Rudolf Kavšek. Pod njenim okriljem je izhajala revija Jugoslavija u Francuskoj, ki je v drugi številki leta 1929 v slovenskem in francoskem jeziku objavila pesem Valenti­na Vodnika Ilirija oživljena, pesem Franceta Prešerna Zdravljica in razpravo zgodovinarja Josipa Mala Francozi na Slovenskem.341 Krajša verzija razprave je izšla leta 1929 v Slovencu št. 234. proSlava SlovEnSkEga dElavSkEga pEvSkEga društva audun-lE-tichE (moSEllE) Na naslovni strani glasila Jugoslovenska sloga so konec septembra 1930 predstavili proslavo Slovenskega delavskega pevskega društva. Novicar je zapisal, da je bilo tam devetnajst društev in ogromno ljudi. Najprej je bila blagoslovitev zastav. V sprevodu je bilo dvanajst slovenskih zastav ter zastav poljskih, ruskih, francoskih in italijanskih društev. Igrali sta dve godbi in tudi peli so. Imeli so domaco božjo službo s slovenskimi molitvami. Glavni govor je imel župnik Jože Kastelic. Poklonili so se tudi pred spomenikom pa-dlim vojakom.342 Nastopila sta aumeški pevski zbor pod vodstvom pevovodje Bišcana in domaci zbor, ki ga je vodil Kraner. Bilo je vec govornikov, med njimi predsednika društev sv. Barbare iz L'Hôpitala (Filip Šribar) in Merleba­cha (Mlekuž). Pripravili so tudi pogostitev. Naslednji dan so imeli sestanek v Aumetzu. Ogledali so si knjižnico, ki je zbrala 1110 zvezkov, in citalnico; obe sta bili še v nastajanju. Predvidevali so, da bo otvoritev citalnice cez dva tedna. V njun okvir so vkljucili slovensko brezalkoholno kavarno. Citalniška dvorana je bila v najlepši stavbi, imeli pa so tam še dve kegljišci, dve balinišci, vrsto klopi in domace ute.343 To je bil kulturni in družabni dogodek, ki jih je bilo v priseljenskem okolju veliko. 341 Drnovšek, Izseljensko in drugo casopisje: 277; Ekmecic, Poslednjih sto godina: 72-73. 342 Vsaka francoska obcina je imela v svojem središcu postavljen spomenik žrtvam prve sve­ tovne vojne. 343 Jugoslovenska sloga 1/4 (9. oktober 1930). 222 Marjan Drnovšek piSmo ucitElJa Janka Jankovica Za novo leto 1931 je ucitelj Jankovic kratko in jedrnato, v brzojavnem slogu, opisal stanje ob svojem prihodu v Tucquegnieux, La Marine in Manci­eulles. Zaznal je veliko razpršenost izseljencev. Ocenil je, da je bilo Jugoslo­vanov okrog 160, med njimi 90 odstotkov Slovencev. Zapazil je »dovzetnost« za izobrazbo, saj so, kot je zapisal, v dveh tednih ustanovili pevski zbor z okrog 30 ljudmi (12 pevkami in 18 pevci). Ustanovili so Jugoslovansko dela­vsko društvo Tucquegnieux, vanj se je vkljucilo 49 clanov. Dvakrat tedensko je zbral 32 otrok, in jih kar med veroukom ali igricami ucil razlicnih predme­tov. Z žalostjo je ugotavljal, da so se otroci med seboj pogovarjali le francosko in nemško. V samem aumeškem okolju so bili 103 otroci, za katere se je bal, da se bodo »utopili v morju potujcevanja«. Želel si je, da bi za njim prišla še dva ucitelja. Potarnal je, da je imel s prihodom stroške, kazalo pa je tudi na možnost vrnitve v domovino, saj njegov status in bivanje nista bila zagoto­vljena. Lahko bi se odlocil in se zaposlil v rudniku kot racunovodja, vendar taka služba ni bila stalna, bila je brez pokojnine in je trajala osem ur na dan. In ob tem še uciti otroke v treh ali štirih krajih ne bi bilo mogoce, je dodal. Kljub temu je prosil, da bi smel ostati v Franciji, in napisal še, da se bo moral vrniti, ce v desetih dneh ne bo dobil odgovora. Cas je pokazal, da je Jankovic vendarle ostal v Franciji.344 SlovEnSki EvhariSticni kongrES Do kongresa je prišlo leta 1931. Jugoslovansko usmerjen bilten Pariske novine345 je objavil porocilo o njem, ki ga je ponatisnil tudi ljubljanski Slove­nec.346 Kongres so oznacili za mednarodni dogodek, v katerem so sodelovali Francozi, Nemci, Poljaki, Italijani in Slovenci. Z navdušenjem so zapisali, da gre za kongres »vsega sveta«. Zamišljen je bil kot evharisticni kongres dekanije Aumetz, kjer je bil sedež Jugoslovanske katoliške misije, središca vseh sloven-skih kolonij v obmocju lorenskih železnih rudnikov. V odboru je sodelovalo kar osemdeset oseb. Pompoznost je bila ocitna že med pripravami – okrasili so pot, po kateri je šla procesija, samo aumeška dekanija je za to izdelala 50.000 umetnih rož, lastniki stavb so morali za okrasitev poskrbeti sami, so pa za to priložnost tudi sešili 1000 novih zastav. Procesija se je vila pod šestnajstimi velikimi slavoloki, ki so bili skoraj že prave stavbe, ponoci razsvetljene s pli­nom in elektriko. Dogodek je vodil škof iz Metza. Slovenci so postavili svoj slavolok, okrasili del poti in postavili ob njej 71 šestmetrskih drogov, zavitih v 344 AS 74, a. e. 239, š. 3. Prošnja za odobritev nadaljnjega dela v Franciji. 345 Pariske novine 2/23 (5. junij 1931): 3. 346 Slovenec 120 (31. maj 1931): 4. vence in kronanih s po trimetrskimi zastavami. V slovenskem parku citalnice v Aumetzu so postavili petnajstmetrski drog, na katerem je vihrala jugoslo­vanska trobojnica. Ženske so v procesiji nosile šopke rož. V cast dogodku so celo »preredili« cetrto dejanje Jurciceve povesti Domen, ki so jo uprizorili, in prekrstili slovenski »prejni vecer« v »vecer rož za evharisticni kongres«. Neka­teri slovenski rudarji ta dan celo niso odšli na delo, da bi pomagali pri pripravi dogodka. Vsi pa so se cudili lepemu slovenskemu petju. Slovenski kongres je bil velik dogodek. V njegovo pocastitev so v krajih Aumetz in Tucquegnieux pripravili misijona, ki ju je vodil jezuit pater Ven-ceslav Vrtovec, svoj cas oficir letalec, »sedaj pa ravno tako navdušen borec in oficir v Kristusovi armadi.« Tik pred procesijo so imeli Slovenci v slovenskem parku posebno zborovanje, ki ga je pozdravil generalni vikar nemškega škofa msgr. Siebert, ki je nagovoril prisotne ter ob koncu poudaril, da so kristjani božja družina, ki bi si bila dobra med seboj in se bi medsebojno spoštovala. Glavna govornika na tem zborovanju sta bila Poharec, rudniški uradnik v Mancieullesu, in že omenjeni pater Vrtovec iz Tronchiennesa v Belgiji. Zbo­rovalci so soglasno sklenili, da bodo ustanovili JIKO - Jugoslovansko izselje­niško katoliško akcijo. Cilj je bil krepitev vere v Kristusa, kar je bilo povezano z reševanjem socialnega vprašanja v okviru Cerkve. V odbor bi prišli najboljši rudarji, med njimi pa tudi ženska (ga. Levartova). V svčt so bili vkljuceni zastopniki vseh kolonij, ki bi se sestali vsaj enkrat letno. Novemu odboru so ob obicajnem verskem delu naložili, da v sodelovanju z izseljenskimi društvi objavi posebno izseljensko spomenico, v kateri bodo naštete vse izseljenske zahteve, prošnje in nasveti, in jo pošljejo pristojnim oblastem in javnosti v domovino. Zborovalce je pozdravil predsednik Slovenskega delavskega dru­štva Andrej Pišlar. Zborovanja, ki ga je zakljucil duhovnik Jože Kastelic, se je udeležil tudi Anton Hafner, slovenski izseljenski duhovnik iz Merlebacha. Evharisticni kongres v Aumetzu je trajal dva binkoštna dneva, samo sklepne procesije pa se je udeležilo okoli 8000 kongresnikov – mož, ki jim je bil kon­gres v bistvu namenjen. Prisotnih je bilo na tisoce žena, otroci pa so imeli svojo procesijo in slovesnosti že dan prej. V celotnem sprevodu so našteli nad 60 zastav, med katerim sta bili dve slovenski, in pri tem omenili, da vecina društev svojih še ni imela. Hkrati so zapisali, da si oddaljenejših društev niso upali povabiti zaradi težkih casov za izseljence. Omenjena izseljenska spomenica s podpisom Jugoslovanske izseljeni­ške katoliške akcije v državah zahodne Evrope (Aumetz, 31. julija 1931) je bila namenjena predvsem slovenski domaci javnosti, v njej pa so bile zapi-sane rešitve t. i. izseljenskega vprašanja. Zahteve in prošnje so strukturirali po paragrafih in alineah, z velikim poudarkom na problematiki izseljevanja, 224 Marjan Drnovšek vkljucno s potrebo po notranji kolonizaciji v Jugoslaviji. Napovedali so bro-šurico z nasveti, ki bi jo dobili izseljenci pred odhodom v tujino, kar pa se je bolj nanašalo na prekomorske smeri in manj na evropske. Na prvem mestu so izpostavili vlogo delovnih pogodb za zašcito izseljencev pred izkorišcanjem in zlorabami. Izpostavili so pomen samopomoci z moralno in materialno podporo domovine. V prvem sklopu želja in zahtev so opozorili na ustanavljanje jugoslo­vanskih delavskih, podpornih in izobraževalnih društev, knjižnic, pev­skih, godbenih, dramskih in »morda« telovadnih odsekov pa tudi zadrug, zavarovalnic in posredovalnic za delo. Pozdravili so pobudo za ustanovitev Zveze jugoslovanskih društev v Franciji. Najvecje kolonije bi imele svojega duhovnika, v manjših bi duhovnik obiskal vernike vsaj za veliko noc. Po-sebno pozornost so namenili želji po uciteljih v vseh vecjih naselbinah in po ustanavljanju »domacih šol«, pri cimer so se zgledovali pri Poljakih, ki so imeli šolstvo v evropskih priseljenskih državah delno pogodbeno urejeno. Za otroke iz manjših naselbin so predvideli pocitniške kolonije v domovini. Po mnenju piscev spomenice so bile potrebne iz narodnih in verskih ozirov. Ugotavljali so, da so v Franciji mnogi otroci odrašcali brez verskega pouka in brez zakramentov. Pocitniške kolonije bi nadomestile »jugoslovanske šole«, ki so bile v manjših naselbinah neizvedljive. Ob bok izseljenskim društvom so postavili razvoj nacionalne zavesti in duhovnega življenja s pomocjo pev­cev in glasbenikov, zborov in dramskih družin. Veliko »važnost« so pripisali casopisju, ki je izhajalo v deželi priseljevanja, pa tudi domovinskemu casopis­ju. Pozdravili so izlete v domovino. Zavedali so se potrebe po izobraževanju gospodinj in deklet v gospodinjskih tecajih. Vsaka kolonija bi uredila domaco citalnico kot zbirališce Slovencev s prijetno atmosfero, knjižnico z domacimi casopisi in dobrim radijskim aparatom. Za konec prvega sklopa so izpostavili alkoholizem in ga oznacili kot najhujšega sovražnika izseljencev. V drugem sklopu so najprej pozdravili društva v domovini, ki so se ukvarjala z izseljenskim vprašanjem, in se jim hkrati zahvalili za dotedanjo pomoc ter jih prosili za naklonjenost v bodoce. Posebej so pozdravili Druž­bo sv. Rafaela za varstvo izseljencev in na novo osnovani Narodni izseljeniškisvet v Ljubljani. Želeli so, da se ustanovi Izseljeniški dom, kjer bi svoje prosto-re dobili izseljenski uradi in društva za varstvo izseljencev, izseljenski muzej in izseljenska knjižnica; denarna sredstva za to bi zagotovil Izseljeniški fond v Beogradu. Izseljenska društva v domovini bi morala imeti tesnejše stike z društvi v tujini; podpirali bi jih z domacimi knjigami za njihove knjižnice. Domaca prosvetna društva so prosili, da vsaj ob izseljenski nedelji ali enkrat letno ob kakšni drugi priložnosti razpravljajo o izseljenskem vprašanju. Druž-bo sv. Rafaela so zaprosili za serijo skiopticnih slik o življenju izseljencev. Isto družbo so prosili, da jim založi nekaj najlepših posnetkov in slik iz domovine (najboljši bi bili na filmskem traku – t. i. fix filmu), ki bi jih odkupili ter s pomocjo skiopticnih predavanj z njimi seznanili tako rojake kot tujce, med katerimi so živeli. Casopise v domovini so prosili, da posvetijo izseljenskemu vprašanju vec pozornosti; omejitev so predstavljale visoke cene casopisov tervisoke poštnine. Želeli so višjo naklado casopisov v okoljih, v katerih so živeli. Menili so, da so casopisi za delavce nedosegljiv in so zato zaprosili uprave ca-sopisnih hiš, da bi izseljenci njihove liste dobili po zmernejši ceni. Družbo sv. Mohorja so prosili, naj izda knjigo o slovenskem izseljenstvu. V tretjem sklopu so pozdravili delovanje državnih uradov in ustanov na izseljenskem podrocju in zahtevali, da se ukvarjajo z izseljenskim skrb­stvom doma in v tujini. Prosili so jih, da upoštevajo »zaslužna izseljeniška društva«. Zahtevali so cim hitrejše reševanje vlog izseljencev, ki se je dotlej zavlacevalo, kar je povzrocalo slabo voljo in veliko škodo. Država bi morala olajšati prihod žena in družin k svojim možem in ocetom in znižati stroške glede taks. Podpirala naj bi obiske domovine tako posameznikov kot vecjih skupin. Z vsemi državami, kjer so delali Jugoslovani, naj bi bile sklenjene cim ugodnejše delovne pogodbe. V sklepnem delu spomenice so izpostavili skrb za izseljence pri cerkve­nih oblasteh Jugoslavije, ki so jih prosili, da še nadalje skrbijo za zadostno število domacih stalnih izseljenskih duhovnikov po vseh vecjih kolonijah, po manjših pa potujocih.347 To je bil cas novega organiziranja slovenskih katoliških izseljencev v Evropi. Od 4. do 6. maja 1931 je v Heerlenu na Nizozemskem potekala izse­ljenska konferenca, na kateri so se zbrali duhovniki iz Nemcije, Nizozemske, Belgije in Francije, in sicer August Hegenkötter, Theodor (Božidar) Tensun­dern in Fischer iz Nemcije, Anton Hafner, Valentin Zupancic, Jože Kastelic iz Francije ter Drago Oberžan in Teotim van Velzen iz Nizozemske. 10. maja 1931 je imel konferenco Jugoslovanski izseljeniški odbor za Nemcijo pod po­kroviteljstvom komisarja Berislava Deželica iz Düsseldorfa. Tako so se izse­ljenski duhovniki iz Francije, Nizozemske, Nemcije in Belgije od 20. do 23. junija 1932 zbrali v Luksemburgu. Razpravljali so o vzgoji otrok, izseljenskih uciteljih in ideološki usmerjenosti izseljenskih društev. Pobudnik program-skih zasnov in oblikovanja politike do slovenskega izseljenskega vprašanja je bil nedvomno pater Kazimir Zakrajšek.348 347 Izseljenski vestnik 3/2 (marec 1933): 2-4. Spomenica je bila datirana in objavljena v Aumet­ zu 31. julija 1931. 348 Deloval je med izseljenci v Združenih državah Amerike in se leta 1927 vrnil v Slovenijo. 226 Marjan Drnovšek zvEzni kongrES nacionalnog SavEza JugoSlovEnSkih radnika Što je zlatna kruna grbu neka bude Hrvat Srbu, Slovenac, Srb, Hrvat - za uvek brat i brat.349 19. aprila 1936 se je v Homécourtu odvijal kongres Nacionalne zveze jugoslovanskih delavcev, kjer so prisotni na prvem mestu zavrnili resolucijo slovenskega izseljenskega kongresa v Ljubljani, ki je bil 1. julija 1935. Oci-tali so ji, da zastopa le del izseljenskega delavstva, da je tendenciozna in da zagovarja le eno versko stališce, tj. katolištvo. Zapisali so, da ni skladna z jugoslovanskim vprašanjem, saj naj bi po njihovem prepricanju upoštevala le interese slovenskih katoliških duhovnikov in uciteljev. Zahtevali so, da se »plemenska« in verska vprašanja »spravijo« z dnevnega reda, in želeli nepri­stranske duhovnike in ucitelje za vsa »plemena in vere enako«. Izseljensko vprašanje bi moralo biti po njihovem mnenju problem vsem intelektualcem v tujini. Jugoslovanski konzulati niso tolerirali ustanovitev društev z razlic­nimi nameni in nazori, ker bi s tem »škodili narodnim idealom«. Zapisali so tudi, da država podpira le organizacije na narodni podlagi in pod državnim nadzorstvom. Intelektualce so pozivali k obveznemu sodelovanju »brez obzi­ra na njihova osebna mišljenja«. Zahtevali so enotno jugoslovansko narodno propagando, novinarsko, versko in kulturno službo v sodelovanju z vlado. Izpostavili so združevanje delavstva v enotno organizacijo pod vodstvom delavstva samega in zakljucili, da je bil Nacionalni savez jugoslovenskih ra­dnika ena najmocnejših organizacij v zahodni Evropi, zato naj bi uživala vso potrebno moralno in materialno pomoc pri organiziranju evropske Jugoslo­vanske delavske unije. Odgovor na te trditve in zahteve je prišel 21. maja 1936 iz vrst jugoslo­vanske Vzajemnosti iz Aumetza (Moselle) oziroma iz Društva jugoslovan­skih delavcev v vzhodni Franciji. Izjavili so, da se ne strinjajo z nobeno od navedb, ki so jih oznacili za »naravnost bedaste«. Poudarili so slovenstvo, zavracali napade na ucitelje in duhovnike, trdili, da je petnajst društev iz Istega leta je bila obnovljena Družba sv. Rafaela v Ljubljani, ki jo je pater Zakrajšek prevzel 24. oktobra 1928. Bil je med najbolj plodovitimi akterji slovenske selitvene dejavnosti med obema vojnama. Ob napadu na Jugoslavijo aprila 1941 se je umaknil v Združene države Amerike. 349 Yougopresse, Bilten za obaveštavanje Jugoslovena u Parizu (1939). vzhodne Francije edini jugoslovanski kulturni element in da brez njih ne bi bilo nobene nacionalne kulturne prireditve. Mimogrede so zapisali, da je država financno podpirala samo Zvezo jugoslovanskih delavcev »Kraljevic Andrej«, zato so zahtevali odpoklic konzula Gruicica v Metzu, ki je podpiral »savezarje«, in predlagali, da na njegovo mesto pride konzul Ilic. Izrazili so tudi zaupanje najvecji zašcitnici vseh jugoslovanskih izseljencev po svetu, tj. Rafaelovi družbi, in še posebej Kazimirju Zakrajšku.350 SlovEnSkE rEdovnicE v FranciJi Leta 1922 je bila v Mariboru ustanovljena kongregacija mariborskih šolskih sester, leta 1929 pa provincialna hiša šolskih sester v Slovenski Bi-strici. Njuni osnovni dejavnosti sta bili vodenje dekliških in gospodinjskih šol, otroških vrtcev, zavetišc in sirotišnic ter delo v bolnicah. Leta 1937 je skupnost štela 162 redovnic in septembra istega leta je pet redovnic odšlo v predmestje Meudon pri Parizu, kjer so prevzele vodstvo sirotišnice, ceprav ob prihodu niso znale jezika novega okolja. Njihovo delo je bilo med drugim namenjeno tudi slovenskim izseljenkam, saj so skrbele za mlada dekleta, ki so prihajala na delo v Francijo. Skrbelo jih je, da ne bi propadla moralno in materialno. Življenje v izseljenstvu namrec ni bilo samo rožnato, zlasti ne za dekleta, saj so bila mnoga izpostavljena nasilju in posilstvom. Kmalu po pri­hodu so redovnice spoznale duhovnika Stanka Natlacena (sina bana Natlace­na) ter duhovnika Franca Orešnika in Ivana Camplina. Mucilo jih je domo­tožje. Same so morale skrbeti za svojo eksistenco, saj so bile odvisne od lastne iznajdljivosti in širokosrcnosti.351 Za prvimi petimi sestrami (Ambroziji Caf, Miriam Toplak, Saleziji Doberšek, Korneliji Lukac in Idi Kobale) so prihajale nove sestre. Samostojno so vodile in upravljale dom ter oblikovale redovno družino, ki je bila popolnoma samostojna, neodvisna od okolja. Zacetek dru­ge svetovne vojne so sestre docakale v treh postojankah, in sicer v Meudonu (od koder so morale kmalu zbežati), Verneuilu v turski nadškofiji in Hyčresu na jugu Francije. Vojna leta so preživele na jugu Francije.352 izSElJEnSka razStava v parizu Sredi novembra 1938 je s strani levo usmerjene Centralne zveze (Centre de Liaison) v Parizu prišla informacija o pripravah na izseljensko razstavo v Parizu, s katero so hoteli organizatorji pokazati Francozom prispevek izse­ 350 AS 74, a. e. 326, š. 4. Pritožba. 351 Zavod Meudon so vodili redovniki, ki so skrbeli za fante, stare od 6 do 20 let. Starejši so bili gojenci vrtnarske šole. Zavod je bil v jugozahodnem delu Pariza. 352 Kranjc-Vrecko, Slovenske redovnice v Franciji. 228 Marjan Drnovšek ljencev h gospodarskemu in kulturnemu napredku Francije. Želeli so, da bi se odpravila demagoška in vsem izseljencem sovražna propaganda, ki se je proti njim v državi vodila že dlje casa. Organizatorji so poslali pozive društvom, da zacnejo z zbiranjem gradiva za razstavo. Napovedali so, da jim bodo v zvezi s tem posredovali tudi podrobnejša navodila,353 kar so res naredili v zacet­ku decembra istega leta. Preko glasila Glas izseljencev so pozvali izseljenska, podporna in kulturna društva ter sindikalne sekcije v departmajih Pas-de--Calais, Nord, Gard, Ničvre, Puy-de-Dôme, Loire, Haute-Loire, Moselle in Meurthe-et-Moselle, da sodelujejo pri »izseljeniški« razstavi in jih prosili, naj navedejo oziroma jim posredujejo želene podatke, in sicer število rudarjev v posameznih krajih, leto njihovega prihoda in delokrog, koliko premoga je dnevno nakopal rudar, imena zaslužnih rudarjev na delu, imena rudarjev, ki so dobili priznanje rudniških inženirjev, katere vrste dela so opravljali, koliko se jih je poškodovalo in koliko umrlo zaradi poškodb. Potrebovali so ime­na rudarskih podpornih društev, število clanov, število izplacanih podpor in število prireditev za zbiranje denarja. Zanimala so jih imena prosvetnih društev, število clanov, število prosvetnih prireditev, ucnih tecajev, poucnih izletov kot tudi fotografije iz društvenega življenja, in sicer celotnega clanstva ali odborov, pevskih društev in prizorov na odru - posebno še, ce so bile vi-dne narodne noše. Zanimalo jih je, ce so imeli knjižnico in koliko knjig so imeli. Spraševali so po fotografijah iz življenja rudarjev, npr. motivih z dela in motivih rudar­skih hišic z vrtovi ter fotografijah gozdnih delavcev na delu, npr. pri skla­dovnicah drv, hlodov, železniških pragov. Od njih so pricakovali opredelitev vrst poljedelskega dela in delovne dobe, statisticno podobo o obdelavi ene skupine delavcev, fotografije z motivi košnje, žetve in pospravljanja jesenskih pridelkov. Spraševali so po seznamih izseljencev, ki so sodelovali v prvi svetovni vojni v Franciji, in oseb, ki so služile v tujski legiji. Posebej so vabili k sode­lovanju društva sv. Barbare. Rezultate naj bi poslali na naslov Glasa izseljen­cev.354 Žal mi odziv na to pobudo ni znan. porocilo JugoSlovanSkE katoliškE miSiJE v mErlEbachu Duhovnik Stanko Grims je v svojem porocilu za leto 1938 omenil 15 novorojenih otrok, vendar jih je kot izseljenski duhovnik krstil le pet. Po nje­ 353 Glas izseljencev 3/22 (17. november 1938). 354 Glas izseljencev 3/23 (2. december 1938). govih besedah je bila to posledica tega, da v nekaterih kolonijah francoski du­hovniki inozemskim duhovnikom niso pustili krstiti otrok in pokopavati umr­lih. Šolska sv. maša se je v Merlebachu zacela šele tega leta, torej leta 1938. Vsak cetrtek ob pol osmih (verjetno zjutraj) so prišli slovenski otroci k sv. maši, kjer so pod vodstvom ucitelja peli slovenske pesmi in sprejeli sv. obhajilo. Verouk je v tem letu obiskovalo skupno 135 otrok, 35 iz Merlebacha, 25 iz Creutzwalda, 30 iz Jeanne d'Arc in 45 iz Habsterdicka. Grims je kriticno zapisal: »Precejšnje število, a še mnogo premajhno za veliko število otrok v naši okolici.«355 Pogoste so bile novice o smrti otrok. Tako je v Bruayju smrt pobrala malega Toncka iz Povšetove družine. Novicar je omenil, da je še lansko leto romal z materjo v Lurd, »sedaj pa je odšel na lepšo božjo pot v nebesa.« Pogreb je spremljal Marijin vrtec z zastavo.356 Smrt je kosila tudi med odraslimi. Tako se je v rudniku ponesrecil oce treh hcerk, od kate­rih je najmlajša hodila v šolo, starejši pa sta bili že zaposleni.357 knJigarna horizonti (horizonS) v parizu358 Pomemben center prevodne literature je bila Sovjetska zveza, zlasti Mo-skva. Tam so tiskali tudi knjige v slovenskem jeziku. Prav tako pomemben center je bil Pariz. Ker je pariški »punkt«, kot so ga imenovali, ustanovil Cen­tralni komite Komunisticne partije Jugoslavije, je tja prihajala marksisticna literatura, namenjena za potrebe vse Jugoslavije, in tudi vse, kar je bilo nati­snjeno med politicnimi izseljenci. Center je skrbel za periodicni tisk, brošure in knjige, ki so jih v srbohrvašcini in slovenšcini tiskali komunisti. Tam so nastajali Proleter, Celija, Klasna borba, Hrvatski punt in Glas izseljencev, ki ga je urejal Tomo Brejc. Rodoljub Colakovic je napisal knjigo Pocetci leni­ 355 Grims, Porocilo iz pisarne (1939): 17. 356 Izseljenski vestnik – Rafael 7/8 (1937): 85. Stanko iz Merlebacha. 357 Prav tam. 358 Cesar, Slovenski marksisticni tisk: 920-936. 230 Marjan Drnovšek nizma (1939).359 Zaradi manjših stroškov so to knjigo tiskali v Bruslju v 4000 izvodih. V Parizu je tudi delovala partijska tehnika. Tiskarske storitve so bile cenejše kot pred tem na Dunaju in v Pragi, še cenejše pa so bile v Bruslju. Od tod so tiske po ilegalnih kanalih pošiljali v Jugoslavijo. Sredi januarja 1937 sta z Dunaja v Pariz prišla Milan Gorkic in Adolf Muk, že jeseni 1936 pa Tomo Brejc. Centralni komite Komunisticne partije Jugoslavije se je zacel organi­zirati in je imel prvo pisarno v ulici Richelieu, kjer je delovalo glasilo Voix européennes, ki ga je izdajala Erna Ilner (pred tem je na Dunaju izdajala Bal­kan Korespondenz, znan komunistom v Jugoslaviji). Prostori za knjigarno so postali premajhni, zato so v ulici De l'Echaudč na Saint Germainu najeli nove prostore z imenom Horizonti. V casu odprtja so delovali legalno. Razpošilja­nje komunisticne literature in tiskov, zlasti Proletera, je bilo kljub razlicnim kanalom neredno. Izdajatelji so izkoristili vsako javno priložnost, da so si olajšali delo, ko je bila pozornost francoskih oblasti in ne nazadnje tudi cu-jecnost jugoslovanskih obmejnih oblasti manjša kot obicajno. Velikokrat so ilegalno literaturo pošiljali v jugoslovanska pristanišca, kar je bilo zamudno. Knjigarna je bila bolj kamuflaža kot prava knjigarna, saj ekonomski izseljenci niso kupovali knjig v Parizu, v mestu pa je bilo malo izseljencev in izseljenk. Prostori knjigarne so služili stikom, bili so javka komunistom, ki so prihajali v Pariz po partijski dolžnosti. Sama prodaja ni prinašala materialnih koristi. 359 Rodoljub Colakovic, rojen leta 1900 v Bijeljini. V Pariz je prišel leta 1936 kot clan prezidija Centralnega komiteja Komunisticne partije Jugoslavije. Urejal je glasili Proleter in Klasna borba. Povezan je bil s knjigarno Horizonti. Sodeloval je pri glasilu Voix européennes. Najvec je bilo prevodne literature iz Moskve, izdaj Komunisticne partije Ju­goslavije iz Bruslja, nekaj pa je bilo tudi »naprednih« del v francošcini in mo-rebiti del, ki so bila legalno natisnjena v Jugoslaviji. Knjigarno je nadzorovalo jugoslovansko poslaništvo v Parizu. Poleti 1937 je v vodstvu Centralnega komiteja Komunisticne partije Ju­goslavije prišlo do sprememb. Gorkic je bil poklican v Moskvo, funkcijo gene-ralnega sekretarja Partije je dobil Josip Broz. Novembra 1937 so se kadrovske spremembe nadaljevale, odšel je tudi Živojin Pavlovic in vodstvo knjigarne Horizonti je prevzel Lovro Kuhar, poleg tega še Rdeco pomoc in patronate. Po pošti je zacel v Jugoslavijo pošiljati prospekte knjigarne; zamislili so si širitev mreže bralcev in kupcev v domovini in tujini. Knjige so pošiljali med jugoslovanske izseljence ne le po Evropi, temvec tudi po drugih kontinentih, zlasti še, ker je bilo pošiljanje marksisticne literature v Jugoslavijo oteženo. Da je Nemcija marca 1938 zasedla Avstrijo, je odmevalo tudi v Parizu. V tem casu knjigarna še ni bila premešcena v kletne prostore na Rue Charles Fou­rier, ki so bili sicer le nekaj hiš proc od hiše, v kateri je živel Kuhar. Knjige so imeli kar v stanovanju, v katerem sta živela tudi Boris in Zdenka Kidric. Knji­garna je pocasi pehala, a Josip Broz je odlocil, da nadaljuje s svojim delom. Zdenka Kidric je tja prihajala vsak dan in pisala spremna pisma, s katerimi so opremljali pošiljke marksisticne literature jugoslovanskemu ekonomskemu izseljenstvu v severni Franciji, Združenih državah Amerike in Kanadi. Pri ilegalnem pošiljanju v Jugoslavijo ni sodelovala. Ta naloga je bila zaupana Lovru Kuharju kot vodji knjigarne. Pri odpošiljanju mu je pomagala njegova žena Marija Kuhar. Zdenka Kidric je v knjigarni delala do aprila 1939. V njej je pogosto srecevala Lovra Kuharja, redko pa Toma Brejca. Po vrnitvi partijskega vrha v Jugoslavijo se je izdajanje glasil, npr. Pro-letera, v Parizu nadaljevalo. Zdenka Kidric se je spominjala, da od marca 1938 do marca 1939 knjigarna ni dobila nobene nove pošiljke. Delovati je prenehala v letu 1939. Politicne razmere so postale ostrejše. Policija je knjige veckrat zaplenila, vendar pa ni nikdar izsledila Lovra Kuharja, ki se je kmalu zatem ilegalno vrnil v Jugoslavijo. Kaj je policija naredila s knjigami, ki se jih je po zaplembah nabralo kar lepo število, ni znano. Na zacetku vojne leta 1939 se je Zdenka Kidric vrnila domov, decembra istega leta pa tudi Boris Kidric. Pariški »punkt« je v sodelovanju s Kominterno za vodstvo v Jugoslaviji opra­vljal naloge posrednika in je imel po prihodu Josipa Broza v Pariz pomembno vlogo pri pošiljanju porocil v Moskvo. 232 Marjan Drnovšek ucitElJi in ucEnci Poucevanje slovenskih otrok in deloma odraslih se je odvijalo v trikotni­ku javna šola-duhovniki-ucitelji, ki so prihajali iz domovine. Splošno stanje je bilo bolj ali manj kaoticno, predvsem zaradi kratkih stikov med prosvetnimi oblastimi v Jugoslaviji in posameznimi ucitelji v tujini, ki so bili marsikdaj »zavezani« domaci birokraciji v Jugoslaviji, hkrati pa so jim šolske oblasti po evropskih državah omejevale delovanje. Poljaki, na primer, so imeli v Franciji popolnejši izobraževalni sistem kot Slovenci. Izobraževanje so tesno povezali s svojo (katoliško) veroizpovedjo. Tudi v sami Franciji je imelo izobraževanje pomembno mesto, in sicer v laicnem okolju že od leta 1880 naprej. Francoska zakonodaja je uvedla obvezno šolo za fante in dekleta od šestega do trinajste­ga leta starosti. Javne šole so bile delno podrejene javnemu vladnemu nadzo­ru. Osnovna šola je bila tudi brezplacna. In ce spet primerjam, poljski prise-ljenski otroci so imeli težave zaradi nepismenosti (manjša je bila pri tistih, ki so prišli iz obmocja nekdanje Avstro-Ogrske in Rusije), slovenski otroci pa so bili bolj pismeni od njih, saj je bil avstrijski sistem, po katerem so se šolali, na visoki ravni. Vsak otrok, živec na Poljskem ali v tujini, se je moral izobraziti v svojem jeziku. Pruski Poljaki so postali germanofili, zato je bil razlog za vrnitev k poljskemu jeziku še toliko vecji. Tako kot katoliške šole v Združenih državah Amerike so tudi francoske dajale mesto ucenju maternega jezika. Francozi so to npr. prakticirali v letih 1910–1914 v Nordu. Zakonodaja na tem podrocju je bila stroga. Po zakonu iz leta 1886 je šolo »na primarni, javni ali privatni osnovi« lahko vodil le Francoz. V obcinskih šolah je bil po zakonu iz leta 1882 ucni program zasnovan na širjenju francoskih vrednot, jezika, lite­rature, geografije in zgodovine. Tujci so imeli pravico, da organizirajo tecaje (kurze), pod pogojem, da so avtorizirani s strani pristojnega ministrstva.360 Poglejmo, kako je bilo s tem pri poljskih priseljencih. Zahtevali so pouk v domacem jeziku in se pri tem, tako kot pri verskem življenju, sklicevali na zahteve poljske države. Varšavskim parlamentarcem so ob vsakem njihovem obisku v rudarskih naselbinah predstavili svoje zahteve glede obojega, vere in izobraževanja. 21. novembra 1923 je komisija L'instruction publique de la Dëte na prošnjo poljskih društev pozvala vlado, da podrobno spregovori o pouku, ki je bil podrejen francoskim oblastem. V Parizu so pod predsed­stvom poljskega ministra za delo Françoisa Sokala od 25. marca do 17. aprila 1924 organizirali francosko-poljsko konferenco, na kateri so debatirali, kako bi dosegli obvezno šolanje poljskih otrok od šestega do štirinajstega leta sta­rosti. To je bilo prvic, da je bila poljska šolska delegacija zadovoljna. Fran­ 360 Ponty, Polonais Méconnus: 155. coske šolske oblasti so odklonile tecaje (kurze) maternega jezika otrokom v stalnih razredih. Vse se je vrtelo okoli pouka poljskih otrok. Nekateri so trdi­li, da se je pouk odvijal tudi v poljskem jeziku da Pariz Poljakom verjetno ni obljubil nicesar.361 Zadeva ni bila zakljucena. Staršem so ponudili možnost, da njihovi otroci hodijo v svobodno šolo, ki je s privolitvijo duhovnikov do-volila delno izobraževanje v poljskem jeziku v okviru rednih ur. V Pas-de--Calaisu je oktobra 1924 hodilo v šolo 9588 mladih Poljakov, od tega 5755 v prostore podjetja Houillčres in 3833 v laicno šolo. Po protokolu je aprila 1924 na poljski ambasadi v Parizu potekal tecaj poljskega jezika. Junija 1924 so francoske oblasti dale okrožnico z zahtevo obveznega šolanja za otroke tujcev in možnost sprejema uciteljev, ki bi v vecernih urah, po šesti uri pou­ka, poucevali poljski jezik. Poljaki francoske šole kot temelja izobrazbe niso zavracali. Poljske šolske oblasti so opažale zaostajanje pri vpisu. Otroci so v pripravljalne kurze namesto s šestim prihajali s sedmim letom, saj se je na Poljskem izobraževanje zacelo pri tej starosti. Matere so poskrbele, da so šle hcere zaradi pomoci doma v šolo cim kasneje. Tisti, ki so prišli v Francijo med osmim in dvanajstim letom starosti, so v mlajših letih marsikaj izpustili. Še vedno je bilo veliko poljskih otrok nepismenih. duhovnik JožE kaStElic Izseljenski duhovniki niso bili samo dušni pastirji, ampak so po potrebi skoraj vsi delovali tudi na prosvetnem, kulturnem in socialnem podrocju. Po narocilu škofa Antona Bonaventure Jeglica je septembra 1928 Jože Kastelic odšel med rudarje v Francijo, kjer je deloval v severovzhodnem delu države, predvsem v departmajih Moselle in Meurthe-et-Moselle. Takoj po prihodu se je pozanimal o duhovnem, moralnem, socialnem in kulturnem življenju izseljencev po posameznih kolonijah in o tem porocal Rafaelovi družbi v Lju­bljani oziroma patru Kazimirju Zakrajšku. Skrbel je tudi za hrvaške katoli­ške izseljence. Ker so bili izseljenci tam okoli precej razpršeni, se je najprej lotil njihovega informiranja. V ta namen je razmnožil posebno pismo v 500 izvodih, napisano 30. septembra 1928. V njem je na prvem mestu predstavil nacrt, po katerem bi vzpostavil osebne stike z izseljenci po kolonijah in hkrati izdelal kartoteko s statisticnimi podatki izseljencev. Uresniceval je že idejo, da bo imel nedeljsko božjo službo v vsaj dveh vecjih krajih. Predvideval je na­daljevanje pošiljanja informacij po pisni poti. Zastavil si je nalogo, da vsaka družina z odraslimi otroki dobi v roke Kršcanski nauk za prvence. Zavzel se je za širjenje katoliških knjig in casopisov iz domovine, kar je ocenil kot nujen 361 Prav tam: 156-157. 234 Marjan Drnovšek stik z njo. V nacrtu je imel ustanovitev knjižnic v Aumetzu in Tucquegnieu­xu ter za hrvaške priseljence v Amnévillu (Moselle). Spodbujal je poslušanje radia kot novega medija, potrebnega za stike z domovino. Poživil je kultur-no dejavnost v najširšem pomenu besede. Pri tem so mu pomagale rudniške oblasti. Na slovenske prireditve so prihajali tudi Poljaki in Rusi, kar je oznacil kot svojevrstno kulturno izmenjavo. Okrepil je tudi prosvetno dejavnost, tj. prirejanje razstav in širjenje vedenja o Sloveniji v francoskem okolju, zato se je obracal na Ljubljano, da bi mu preskrbela razglednice in fotografije. V svo­jem nacrtu je predvidel tudi »kartoskop« za projekcijo razglednic. Razmišljal je o ustanovitvi hranilnice, zlasti za otroke. Zaželel si je avto, da bi bil na poti med kolonijami bolj gibljiv. Ta želja se mu je uresnicila. Konec septembra 1928 je Rafaelovi družbi porocal o svojih prvih kora­kih. Trd oreh sta mu bila število izseljencev in prostorski obseg njegovega de­lovanja. Ocenil je, da je bilo vseh slovenskih delavcev 1900, od tega tretjina z družinami, skupaj 3430 oseb, in 670 Hrvatov. Ugodno je ocenil stanovanjske razmere, kar je veljalo zlasti za družine, in pri tem izpostavil vzorno urejeno delavsko kolonijo v Mancieullesu. Slabše je bilo pri samskih delavcih. Kot du­hovnik je bil oster zaradi slabega duhovnega in moralnega življenja med iz­seljenci. Opažal je pretirano pijancevanje, seksualno razbrzdanost, zahajanje v javno hišo, pojave divjih zakonov in pretirano nagnjenost k materializmu tistih, »katerih bog je trebuh, ki nimajo smisla za nic lepega in plemenitega, tudi za domovino ne«. Na piko je vzel tudi ženske, ki so po njegovem mne­nju sledile moškim v razuzdanemu življenju. Motila ga je tudi šibka vernost. Kljub temu na videz mrakobnemu stanju je izseljenski ucitelj Janko Jankovic štiriletno Kastelicevo delovanje ocenil kot uspešno, saj naj bi »prvi zacel reše­vati potapljajoce se izseljence v Franciji«. V svojem nacrtu Kastelic »slovenske šole« ni izrecno omenjal, vendar je priskrbel prostor zanjo, saj ga je v to prisilila skrb za vernost otrok in ohrani­tev slovenske govorice. Z velikimi mukami je prispeval k prihodu izseljenske­ga ucitelja in organista Janka Jankovica. Kastelic je pouceval dve leti, vsak ce-trtek med eno in poltretjo popoldne. Uspela mu je tudi knjižnica v Aumetzu. Nasploh je bil zelo odprt do novega okolja. Imel je predavanja pri Francozih, ki so imela dober odziv. Veckulturnost je bila v obdobju pred krizo v rudar­skih obmocjih izrazita. Društva se niso zapirala v svoje kroge, ampak so širila in krepila stike z drugimi. Tradicionalno obiskovanje kulturnih prireditev pripadnikov drugih narodnosti je bila v Franciji obicajna praksa, ki je veliko prispevala k medsebojnemu spoznavanju. Tako se je v novo okolje vnašala tudi slovenska kultura, a kljub temu je bil Kastelic že leta 1928 pesimisticen glede narodne usode slovenskih izseljencev. Menil je, da so slovenske nasel-bine za Slovenijo izgubljene. Na pohodu je bila asimilacija, ki bi jo morali vsaj zavirati, kajti zaustaviti je ni bilo mogoce. 1. julija 1933 je Kastelic pisal Kazimirju Zakrajšku, da se ga v Franciji hocejo odkrižati. Izpostavil je razmere v Južni Ameriki, ki naj bi bile moralno bolj problematicne kakor »pastirovanje« doma, pri cemer ne vemo, ali se je ta »dom« nanašal na Slovenijo ali na Francijo, v kateri je Kastelic deloval in ji vtisnil mocan pecat. »Svetni« duhovniki naj bi se po njegovem izgubljali, tako kot so se tudi poljski in nemški. Argentinski škofi so tik pred njego-vim odhodom iz Francije izjavili, da ne bi radi vec sprejemali duhovnikov iz Evrope – bolj so si želeli redovnike. Zakrajšek se je zato obrnil na bana in mu Kastelica predstavil kot slovenskega kulturnega delavca, voditelja zapušcenih in versko zanemarjenih izseljencev. Ugotavljal je, da so se tisoci potikali po Južni Ameriki kot ovce, brez vodstva in verstva, prepušceni »prekocuhom«. Kasneje je Kastelic res odšel v Argentino, v Franciji, kjer ga je nasledil duhov­nik Švelc, pa je pustil svoj inventar: pisalni stroj, avto, razmnoževalni stroj in sedem potovalnih skrinj s knjigami (ki so bile na razpolago izseljencem). Jugoslovanska katoliška misija v Aumetzu je 16. januarja 1933 pisala banu, da bi Švelc ta inventar rad odkupil.362 Vendar, vrnimo se h Kastelicu. Bil je odlicen v stikih s francoskimi oblastmi in delodajalci. Imenovali so ga za »advokata« Jugoslavije v Franciji. Bil je izobraženec, za katerega je bilo veckrat zapisano, da je bil neustrašen, sijajen taktik in spodbujevalec, ki se pri posredovanju za cloveka ni ustrašil nobene poti. Znal je biti tudi osoren in je kdaj kar mimogrede zavrnil ka­kšnega izseljenca, vendar se je za koga tudi zavzel, ce je ugotovil, da mu je bila narejena krivica ali ce se prosilec pri cem ni znašel. To so tiste cloveške lastnosti, o katerih nam viri malo povedo, vec pa zgodbe. Tako nas ne sme presenetiti, da so mu ob slovesu iz francoskih rudarskih revirjev slovenski izseljenci poklonili spominsko knjigo s posvetili, ki so odražali vec kot vlju­dnostno slovo od njega. Veliko je bilo v njej pesmic, ki so jih ob njegovi smrti objavili v Duhovnem življenju. Spomladi 1933 je Kastelic pripotoval med izseljence v Buenos Aires – v domovino se je za krajši cas vrnil leta 1935 – in v argentinskem obdobju nada­ljeval delo, ki mu je bil predan že v Franciji. Njegov dosežek je bila ustanovi­tev glasila Moje versko življenje (1933), ki se je kasneje preimenovalo v Duhov-no življenje (1934), s podnaslovom Družinski tednik za slovenske izseljence. Njegov urednik je bil do leta 1936. Glasilu se je poznalo, da ga je urejal clovek, ki je vec let deloval med izseljenci. Leta 1934 je uredništvo namrec zapisalo, 362 AS 74, a. e. 1849, š. 19. Podpora izseljenskemu duhovniku v Franciji. 236 Marjan Drnovšek da ima namen seznaniti svoje bralce z življenjem vsepovsod po svetu, zato se je z vabilom k sodelovanju obrnilo tako na izseljence v Severni Ameriki in Braziliji kot na izseljence v Nemciji, Franciji, Belgiji, na Nizozemskem in v Egiptu ter tudi v južnih delih Jugoslavije od Zagreba do Beograda ter od Srbi­je do Makedonije. Kastelic je zapisal: »Naš list želi postati in že postaja glasilo slovenskih izseljencev celega sveta.«363 V primerjavi z drugimi evropskimi državami je bilo najvec clankov iz Francije. Stalni dopisnik je bil ucitelj Janko Jankovic in po njegovi zaslugi so v njem pisali o slovenski šoli v Franciji ter o slovenskih rudarjih in razmerah med izseljenci v Franciji. (Mimogrede, Jan­kovicevo delo je bilo predstavljeno v rubriki Domovina in izseljenci, objavili pa so tudi njegovo fotografijo s hcerko Zofko, fotografije rudarjev in otrok ter citrašic iz Tucquegnieuxa pod njegovim vodstvom.) Sprehod skozi Duhovno življenje do leta 1940 in pregled novic o slovenskih izseljencih v Evropi nam potrjujeta, da je bila Kasteliceva želja po glasilu vseh izseljencev vsaj deloma uresnicena. Izseljenskih novic bi bilo vec, ce bi bil odziv dopisnikov iz Evrope vecji. Raznoliko Kastelicevo delovanje je prekinila njegova smrt pod vrhom Aconcague, najvišje gore v argentinskih Andih. Dve leti pred tem je zapisal: »Naše življenje je pot. Vožnja. Ker tako hitro mineva, je po pravici lahko pri­merjamo vrtoglavi vožnji z avtomobilom.«364 363 Duhovno življenje 56 (1934). N. N., Slovenci v Zagrebu. 364 Duhovno življenje, 126 (1938). Jože Kastelic, Znamenja ob poti. ucitElJ Janko Jankovic Kot primorskemu rojaku so bile Jankovicu po njegovem lastnem pre­pricanju strankarske razprtije tuje; cenil je narodno »prebudništvo« in me-nil, da je vera vzgojni faktor in da se narodnosti in vere ne sme ovirati. Ko je prišel v Francijo, so tam že obstajala jugoslovanska podporna društva. Tudi sam je ustanovil dve, eno v Tucquegnieuxu in drugo v La Marinu. Njun namen je bil vzgajati narodno in kulturno zavest ter »gojiti samopomoc v bolezni in pri poškodbah clanov«. Tudi v Amnévillu (Moselle) so želeli usta­noviti društvo, vendar je Anton Glavnik prišel na dan z idejo, da se vsa dru­štva likvidirajo in se ustanovi eno samo podporno društvo za Francijo »na cisto centralisticni podlagi,« kot je menil Jankovic. V mislih je imel Savez jugoslovenskih radnika, ki je bil ustanovljen leta 1933. Njegov slogan je bil: »Za domovino in kralja!« Omenjena zveza je imela vpliv po vsej Franciji, v Luksemburgu in v Posarju. K sodelovanju so bili povabljeni tudi izseljenski duhovniki, ki pa se niso odzvali, saj so bila dotedanja društva proti centra­lizaciji in za samostojnost. Anton Glavnik, imenovan tudi »Vodja«, je menil, da mora slovenšcina izginiti, v njegovem glasilu Glas jugoslovenskih iselje­nika pa so napovedali tudi vojno klerikalizmu. Božidar Gruicic iz Aumetza je trdil, da so vsi »popi« lopovi itd. Ovajanja in pritožbe so se kar vrstili. Jankovic je predvideval, da se je zacel boj med liberalci in klerikalci. Zaman je posredoval in miril strasti. Hotel je celo pristopiti v zvezo, vendar ga niso sprejeli. Kljub temu je rad pomagal s svojim tamburaškim, pevskim, dram-skim in mladinskim društvom. Zgrožen je bil nad preganjanjem katoliške duhovšcine. Ohraniti je želel stike s konzulom v Metzu, kljub dejstvu, da je bil konzulat torišce samo jugoslovanske opcije. Jankovicevo pragmaticno ravnanje je bilo razumljivo – v Franciji je bil zaradi otrok in je zato želel, da se kaoticne razmere koncajo. Razvidna je bila njegova razpetost med obema opcijama, jugoslovansko in katoliško. Ob smrti Aleksandra I. v Marseillu se je z otroškim zborom »malih Jugoslovanckov« iz Tucquegnieuxa in La Marina pridružil podpisu v žalno knjigo, ki so mu dodali zavezo, da »bodo po svojih moceh pomagali obvarovati jugoslovansko milo domovino in cim prej rešiti naše bratce in sestrice v Italiji in na Koroškem.« Spremljal jih jetudi pevovodja Štefan Bišcak. Jankovic se je zavzel tudi za organizacijo pocitnic v Jugoslaviji, in sicer v okviru Jugoslovanske pocitniške kolonije v Franciji, ki bi pripomogla k temu, da se otroci ne bi potujcili. Zbral je okrog 100 otrok iz raznih delavskih krajev v severni Franciji. V domovino bi odšli za en mesec. Stroške bi deloma krili starši, deloma rudniške uprave in deloma banska uprava. Otroci bi bili pod nadzorom njega samega in »zaradi gospodinjstva in vzdrževanja reda« bi pri­ 238 Marjan Drnovšek tegnil tudi nekatere starše. Sam je imel petclansko družino, ki jo je preživljal le z »nagrado«, ki jo je prejemal kot rudniški tolmac! Nacrti glede pocitnic verjetno niso bili uresniceni. Korak na pedagoškem polju je naredila Ljubljana z dopisom dne 12. marca 1931, ki je bil pravzaprav odgovor na ugotovitev društev v tem sever-nem delu Francije, da bodo knjige postale nekoristne za izseljenske otroke, ce jih ne bodo znali brati. Upravi Dravske banovine so poslali prošnjo za stal­nega slovenskega ucitelja. To naj bi postal Janko Jankovic, šolski upravitelj iz Ambrusa, ki je v Franciji zacasno pouceval že od decembra 1930. Po njihovih besedah se je hitro vživel v novo okolje ter se kulturno in prosvetno udej­stvoval med mladino in odraslimi. V obmocju Katoliške misije v Aumetzu (Moselle) naj bi, kot so ocenjevali, marca 1931 živelo okoli 3000 Slovencev, med njimi kakih 250 šoloobveznih otrok. Tam je bilo tudi okrog 2500 srbo­hrvaško govorecih, ki so bili povecini samci, brez družin in otrok, vrh tega pa so se zaceli množicno vracati v Jugoslavijo ali odhajati drugam. »Slovenske družine se nasprotno množe,« so zatrjevali v Katoliški misiji in nadaljevali, da je naraslo tudi število slovenskih šolskih otrok, ker so bile vse družine mlade in so njihovi prvi otroci ravno dorašcali šoli. Položaj otrok je bil po njihovem mnenju vendarle žalosten z jezikovnega vidika, saj je le deset otrok od stotih še obvladalo svoj materni jezik v govoru in pisavi. V celoti kakih deset Slovencev od stotih ni vec obvladalo govora, drugi pa so slovenšcino lomili le še za silo. Za to naj bi bila kriva razkropljenost Slovencev po Franciji in neorganizirano priseljevanje v to državo. Najvec Slovencev je bilo v Aume­tzu (Moselle), sledil pa mu je Tucquegnieux (Meurthe-et-Moselle), tj. Tikne, kot so ga zaradi težke izgovorljivosti poimenovali izseljenci. Skupaj niso bile niti družine, temvec so bile nastanjene vsepovsod po koloniji. Tako so prišli otroci že v predšolski dobi v družbo tujerodnih, predvsem poljsko, italijansko in nemško govorecih Alzacanov. Obvezna šola jih je izobraževala v francošci­ni. Le redki starši so svoje otroke naucili pravilnega slovenskega govorjenja. Ocenjevali so, da je bilo od dvestopetdesetih slovenskih otrok prakticno sto takih, ki jih »narodno« ni bilo vec moc rešiti – še toliko manj pa tiste, ki so bili raztreseni zunaj obmocja, ki ga je pokrivala Katoliška misija. Nacrtovali so pocitniške kolonije, bodisi v Jugoslaviji, kar bi bilo bolje, bodisi v Franciji sami, vendar jim je bila pri tem velika ovira pomanjkanje denarja in še bolj sposobnih ljudi, ki bi prevzeli njihovo organizacijo. Otroke so nameravali povezati s pomocjo mladinskih prireditev, z »mladinskimi listi«, knjigami in povestmi, vendar bi bila po njihovem mnenju edina prava rešitev za kakih 150 otrok namestitev stalnega domacega ucitelja, ki bi pouceval izven redne francoske šole. Zato so se cudili, da Janku Jankovicu v domovini niso odo-brili dopusta, ko se je potegoval za delo v Franciji. Na koncu so opozorili še na stalno željo po socialnem sporazumu oziroma sklenitvi konvencije med Francijo in Jugoslavijo, ki bi jugoslovanskim delavcem v Franciji zagotovila doloceno zašcito. 3. aprila 1931 je Katoliška misija v Aumetzu (Moselle) ponovila pro-šnjo za ucitelja ter za razširitev obsega njegovega delovanja še na obmocje (Freyming)-Merlebacha (Moselle) in Liévina (Pas-de-Calais). Hkrati je mi-sija opozorila, da se je potreba po njem pokazala tudi na Nizozemskem in v Belgiji. Razlog je bil v tem obdobju mnogokrat ponovljen: otroci se morajo nauciti slovenski jezik, ker je že skrajni cas za to, sicer bo prepozno, kot je bilo prepozno na Vestfalskem. Jankovic je zacel v Tucquegnieuxu (Meurthe--et-Moselle) poucevati 28. decembra 1931. Ucil je okrog 132 otrok. S seboj je prinesel nekaj lastnih ucil in pripomockov za pouk. Prosil je za 60 citank za prvi, 50 za drugi in 30 za višji razred. Želel je nekaj zgodovinskih in zemlje­pisnih knjig in zemljevid Dravske banovine, karto Jugoslavije pa je prinesel s seboj. Rad bi kupil šapirograf, da bi ucencem razmnoževal gradivo. Kredo in crnilo si je kupoval sam. Iz pisma Kazimirja Zakrajška Antonu Korošcu z dne 28. decembra 1931 je razvidno, da je imel Jankovic težave, med drugim zaradi omejenega fran­coskega priseljenskega dovoljenja. Zakrajšek je tudi opozoril, da je prvi izse­ljenski kongres v Ljubljani (1935) predlagal vecje število izseljenskih uciteljev. Nasprotno je konzulat v Metzu menil, da je težko pridobiti vse podatke in zadostiti vsem predpisom. Jankovic se je 19. januarja 1932 s pismom obrnil na Rafaelovo družbo v Ljubljani. Minili so trije tedni, odkar je prišel v Tucque­gnieux (Meurthe-et-Moselle) in La Marine. Ugotavljal je stanje na terenu. Menil je, da sta oba kraja po številu Slovencev že presegla Aumetz. Izpostavil je naklonjenost ravnatelja rudnika v Aumetzu, ki je za slovensko društvo na­rocil kar deset slovenskih casopisov, seveda samo katoliških, in kupil tam-burice. Jankovic je bil zaposlen osem ur dnevno, zvecer je vadil petje, imel skušnje za igre, igranje tamburic, predavanja, seje itd. V cetrtek popoldne je imel šolo za otroke, ki jih je bilo vec kot petdeset. Ena tretjina jih ni znala slovensko, »tako da je bil križ« z njimi, kot je zapisal. Med seboj so govorili le francosko. »Smo pac Slovenci,« je ironicno potarnal. Tamkajšnje delavsko društvo (ust. 1931) je ponovno oživelo. Pri sprejemanju novih clanov so bili zelo previdni. Pijance, katerih tudi tam ni manjkalo, so odlocno odklanjali. V nedeljo so imeli sv. mašo, pri kateri so peli. Francozi so jih radi poslušali, ceprav niso znali veliko pesmi. Kriza se je tudi tam pojavila v vecjem obsegu. Vse je na bodocnost gledalo s strahom. Ob koncu je prosil, naj duhovnika Jo-žeta Kastelica nikar ne spravljajo v Južno Ameriko. »Takega ugleda, kot si ga 240 Marjan Drnovšek je on znal tu pridobiti pri ravnateljih zlasti, ne bo znal nihce vec. V trenutku, ko odide on, grem tudi jaz domov,« je resignirano dodal. Vendar je Jankovic kljub temu ostal v Franciji.365 Jugoslovanska katoliška misija v Aumetzu je 23. oktobra 1932 naslovila pismo na konzula v Metzu (Meurthe-et-Moselle). V podporo Jankovicu ga je napisal Jože Kastelic. V njem je omenil, da Jankovic hoce postati »potovalni« ucitelj. Opozoril je na zapleteno situacijo v Franciji glede šol. Jugoslovanske šole niso bile dovoljene, ker z državo ni bilo pogodbe, kakor so jo imeli Po-ljaki. Na drugi strani so se zakoni razlicno (široko) interpretirali. Menil je, da francoske oblasti ravno Jugoslovanom ne bi smele delati težav; sam je z izrecnim dovoljenjem merodajnih francoskih oblasti že štiri leta ucil v pro-storih francoske državne šole, kjer so imeli na razpolago vse potrebšcine. To se jim je zdelo, tudi francoskemu uciteljstvu, cisto naravno, posebno še, ker so vedeli, da so v primeru Poljakov vse stvari dobivali od obcine, ceprav so bili, kot je zapisal Kastelic, »Jugoslovani veliko bolj priljubljeni kakor Polja­ki«. Predvsem pa je bilo v Franciji poljskim duhovnikom in njihovim name-stnikom z zakonom dovoljeno poucevati verouk in je bilo celo zakonsko do-loceno, kdaj francoski državni ucitelji ne smejo imeti pouka, tudi zasebnega ne, da so se lahko otroci, katerih starši so to želeli, udeležili verskega pouka. Zato je Kastelic sam prevzel formalno odgovornost za obe šoli, v Aumetzu in Tucquegnieuxu. Jankovic je bil samo njegov namestnik, ki je na njegovo odgovornost pouceval nauk o veri. Pojem »nauk o veri« ni bil nikjer uradno formuliran in je bil seveda zelo raztegljiv. Da bi lahko otroke ucil v verouku, jih je moral najprej nauciti brati in pisati v domacem jeziku, da bi jim lahko razložil verske misli, so morali poznati domovino, razmere v njej in njeno zgodovino. Zato je »šola« prakticno obsegala branje, pisanje, zemljepis, zgo­dovino in nekoliko racunanja. Seveda pa tudi verouk, ki se po francoskih državnih šolah ni pouceval. Taka je bila vsaka »dopolnilna« šola. »Vsi otroci obiskujejo namrec redno francosko šolo,« je poudaril Kastelic. In v »slovenski šoli« naj bi bil poudarek na »domacem« jeziku. Kastelic je podprl Jankoviceva prizadevanja, njegov tamburaški orkester, igre in pevski zbor. V Tucquegni­euxu je uredil izseljensko citalnico z dvema jugoslovanskima dnevnikoma in petimi drugimi casopisi. Menil je, da je Jankovic dober pedagog, »tako da otroci njegovo šolo z veseljem obiskujejo, kar je zelo važno, ker jih ne more v šolo nihce siliti. Njegova žena je priredila za naše žene in dekleta dvomesecno gospodinjsko šolo.« Omenil je tudi, da je imel za svojo šolo idealen prostor z inventarjem za sto otrok. Kastelic je nameraval avgusta in septembra, tj. v 365 AS 74, a. e. 1835, š. 19. Izseljeniški ucitelj v Franciji. casu velikih pocitnic, organizirati pocitniške tecaje za otroke iz kolonij, ki so bile premajhne ali prevec oddaljene, da bi jim bilo moc nuditi domaco šolo.366 Kastelic se je s posebnim pismom z istim datumom, 23. oktobrom 1932, obrnil še na Ministrstvo za prosveto v Beogradu. V njem je podprl Janko­viceva prizadevanja. Najprej je pohvalil šolo v Mine d'Anderny-Chevillon v Tucquegnieuxu in nadaljeval, da je Jankovic tam imel 53 otrok, ki jih je pou-ceval v treh skupinah, seveda potem, ko so koncali obvezni francoski šolski pouk. Po Kastelicevem mnenju bi Jankovic moral uciti v Aumetzu, kjer je bilo šoloobveznih 82 otrok, od katerih jih je 79 obiskovalo šolo pod njegovim (Ka­stelicevim) vodstvom. Aumetz in Tucquegnieux sta bili po Kastelicu koloniji z najvecjim številom jugoslovanskih otrok, »ki so kar klicali po ucitelju«. Ka­stelic je poznal urejenost poljskih »šol«, kar je prav tako izpostavil v pismu. V Aumetzu je bilo tako npr. 35 poljskih otrok, ki so imeli posebno, od poljskega prosvetnega ministrstva imenovano poljsko uciteljico, medtem ko je imelo 79 jugoslovanskih otrok skromen pouk v domacem jeziku samo po dobri volji domacega duhovnika. »Sploh imajo Poljaki po vseh kolickaj važnih kolonijah svoje ucitelje in je njihov pouk v francoskih šolah pogodbeno zavarovan,« je še sklenil.367 Prihajale so tudi prošnje iz domovine. Pismo Rafaelove družbe Jankovi-cu z dne 2. marca 1933 vkljucuje prošnjo, da bi kak otrok iz njegove šole pisal otroško pismo Izseljenskemu vestniku v domovino. Otroku bi odgovorili in mu poslali kak dar. S tem bi radi spodbudili tudi druge otroke izseljencev, da bi pisali za omenjeni list. S tovrstnim dopisovanjem bi bil dosežen tudi ugoden vpliv na starše, kar bi povezovalo in pospeševalo skupne vezi. Izse­ljenski vestnik je nameraval odpreti t. i. otroški koticek. Septembra 1933 so Zakrajšku pisali pismo, v katerem omenjajo, da so mu priložili nekaj pisem tamkajšnjih otrok in da bo druga pisma poslal še duhovnik Švelc, ki je vodil šolo v Aumetzu, Giraumontu in Ste-Marie-aux-Chęnes. Jankovic je izrazil željo, da bi stopil v stik z vecjim številom otrok v Franciji, in napisal, da se je zato namenil izdajati mesecni šolski listic Mali izseljenec. Prva številka naj bi izšla – ce bi šlo vse po sreci - v zacetku oktobra 1933. Imela bi uvodni clanek vzgojnega pomena, vsebovala pa bi tudi nauk o slovenskem branju, kratka spodbudna berila, pisma »naših malih«, povest o Storžku in koncno smešnice iz šole. Jankovic je Zakrajšku obljubil, da mu jo pošlje, ko bo izšla. Otroci bi list dobivali brezplacno. Za tisk in razmnoževanje se je obrnil na konzula, vendar odgovora od njega takrat ni prejel. 366 AS 74, a. e. 1835, š. 19. Ucitelj Janko Jankovic. 367 Prav tam. 242 Marjan Drnovšek V dopisu Jankovicu 24. oktobra 1933 je Rafaelova družba omenila tudi list Mla­di izseljenec. Zakrajšek je idejo, da bi ga izdajali, oznacil za lepo, vprašal pa se je o njeni izvedljivosti in opozoril na nevar­nosti zanjo v obstojecih razmerah. Janko­vicu je svetoval, da pocaka na ugodnejše razmere in case, in nadaljeval, da se je tudi sam ukvarjal z enako mislijo za Iz­seljenski vestnik in da je imel resen namen »dati otrokom dve strani lista«, da pa se bo tudi desetkrat prej premislil, predno bo zacel s projektom (v ozadju so bile ver­jetno ideološke in politicne razprtije med izseljenci ali Zakrajškov strah pred kon­kurenco). V zacetku oktobra 1933 je ban-ska uprava Jankovicu poslala 140 knjig; pripeljal mu jih je konzul iz Metza, ko je obiskal kolonijo. Jankovic je gradivo raz­množeval oziroma je imel namen, da bi izdal 300 izvodov »casopisa«. Za pomoc je prosil konzula. Svetovano mu je bilo, naj se ta tiska pri Savezu jugoslovanskih radnika, kar je Jankovic sklenil z besedami: »Raje nicesar, ker želim ostati nevtralen, vsem društvom enako naklonjen.«368 Jože Kastelic je bil duhovnik in hkrati ucitelj, ceprav to pravzaprav ne bi smel biti. Enako je veljalo za Antona Švelca, ki je v Aumetz prišel konec janu­arja 1933 in je nadaljeval Kastelicevo prakso. Med drugim je organiziral pouk slovenšcine za otroke v vec razredih, za odrasle pa je pripravil tecaj franco-šcine. Odhajal je tudi v kolonije Audine-le-Tiche, Moutiers in Tucquegnieux. Navduševal se je nad glasbo. Reorganiziral je tamburaški orkester (Tamburi-ca). Odrasle je naucil igrati spremljavo, mlade, ki so imeli bolj spretne prste, pa melodijo. Tamburaška skupina je postala del Slovenskega delavskega dru­štva v Aumetzu in je nastopala tudi na Radiu Luksemburg.369 19. junija 1934 je Jankovic poslal dopis Kraljevski banski upravi Dra­vske banovine s prošnjo za novega izseljenskega ucitelja. Konzulat v Metzu se je izmikal in je odgovarjal, da je težko pridobiti vse podatke in zadostiti 368 AS 74, a. e. 1835, š. 19. Ucitelj Janko Jankovic. 369 Pislar, Slovensko delavsko društvo: 23. vsem predpisom, ceprav se je kljub temu nagibal k rešitvi, ki je bila možna. Konzul je priznaval, da ima ucitelj težko nalogo, da v svoje delo vlaga veliko napora in da to ni primerljivo z uciteljskim delom v domovini. V Franci­ji ni imel prostega cetrtka, niti nedelje, niti božicnih praznikov, niti pole-tnih pocitnic, ko so bile francoske šole v razpustu, saj je ravno takrat imel najvec dela s poucevanjem. Sebe in družino je vzdrževal s placo rudniškega tolmaca. Zaradi ocitkov konzulata, ceš da ne more sedeti na dveh stolih, tj. katoliškem in jugoslovanskem, je orisal svoje dotedanje delovanje v Franciji. Porocilo, ki ga je podpisal in nanj zapisal datum 24. februar 1934, je poslal na razne naslove. V njem je opozarjal na svoj položaj: napisal je, da deluje v šoli v Tucquegnieuxu in v La Marinu, kjer poucuje 10 do 12 ur tedensko, in da odhaja tudi v Aumetz in Giraumont. Po francoski zakonodaji je lahko po­uceval samo kot »pomožni veroucitelj«. Na verouk je vezal kompleksen pouk: branje, pisanje, jugoslovansko zgodovino, zemljepis in druge predmete, tako da mu tudi konzul ni mogel ocitati, da otrok ne uci v jugoslovanskem duhu. V porocilu je tudi napisal, da je v La Marinu ucil 28 otrok, v Tucquegnieuxu 36, v Aumetzu okrog 70 in v Giraumontu 14 otrok ter da vodi dramski odsek, ki uprizarja igre, kot so Užitkarji, Petroviceve Duše, Veriga, Na vasi, Za sreco v nesreci. Ponovil je, da je na sestanku 1. maja 1933 potrdil, da je naceloma bil za Savez jugoslovenskih radnika in da tega mnenja ni opustil. Nakazal je razlog: da nobenemu narodu ni potrebna tako mocna nacionalna organi­zacija kot ravno »našemu«. Savez je imel po njegovem tudi socialne naloge. Ni se strinjal s clanarino (5 frankov mesecno), ki se mu je zdela premajhna glede na obseg delovanja, ki so si ga zastavili, torej za podpore za poškodbe, za bolezen, enomesecno brezplacno vzdrževanje brezposelnih, proste vožnje v domovino, podpore rodbinam, ki imajo vec kot dva otroka, starostno rento, odpravnino, vzdrževanje jugoslovanskih šol itd. Na koncu je poudaril, da je proti sporom.370 Jankovic je v pismu, ki ga je 17. novembra 1934 napisal Zakrajšku, ome­njal svoje dobro sodelovanje z rudnikom Mines d'Anderny-Chevillon, v kate-rem je delalo okoli 15 % Slovencev. Rudnik jim je dal na razpolago društveno in šolsko dvorano, kupil inštrumente, vsako leto prispeval za knjižnico ter za miklavža obdaril otroke. Jankoviceva prizadevanja je spremljal konzulat v Metzu, ki ga je v tem casu vodil Kosta L. Mišic. V svoji oceni je konzul zapisal, da je Jankovic v omenjenem letu (1934) vodil šolo v La Marinu (29 otrok), v Tucquegnieuxu (34 otrok) in v Aumetzu (65 otrok). Pouk je imel vsak dan med 17. in 19. uro, v cetrtek od 15. do 19. ure. V petek je obiskal tudi dru­ 370 AS 74, a. e. 1835, š. 19. Ucitelj Janko Jankovic. 244 Marjan Drnovšek ge kolonije (Giraumont, Moutiers, Ste-Marie-aux-Chęnes itd.), kjer je delal z otroki. Na intervencijo konzulata je tecaje za otroke odobrila tudi prefektura v Metzu. V oceni njegovega dela je bilo zapisano, da delo dobro tece, še bolje pa bi, ce Jankovic ne bi bil prisiljen delati kot tolmac v rudniku. Zapisal je, da je deloval tudi na organiziranju delavcev v društva, ustanovil pevsko in tamburaško društvo in imel velike uspehe z otroškim zborom iz Tucquegnie­uxa ter da je sodeloval na vseh jugoslovanskih manifestacijah. Jankovic je bil glavni prosvetni delavec v Savezu jugoslovenskih radnika »Kraljevic Andrej«, zato je bil izdan sklep konzulata, da je izseljencem potreben in naj bi zato do-bil placo. O tem je konzulat veckrat obvestil Ministrstvo prosvete. Jankovic je 20. septembra 1935 pisal Kazimirju Zakrajšku in pismu pri­ložil glasilo Duhovno življenje s clankom o njegovi francoski šoli. Menil je, da bi bil potreben še en izseljenski duhovnik za južno Francijo in vsaj še dva ucitelja, eden za Aumetz in drugi za Merlebach.371 Po odlocitvi Ministrstva za socialno politiko in narodno zdravje v Beogradu je Jankovic konec leta 1937 – službo je nastopil 19. decembra – postal izseljenski dopisnik v Merlebachu (Moselle). Ker se razmere v zvezi z njim še vedno niso uredile, je izseljen-ski duhovnik Grims že prej, 14. marca 1937, pisal Zakrajšku: »Zato vas lepo prosim, gospod pater, zastavite vse svoje sile, da se tolikoletno necloveško ravnanje in šikaniranje našega ubogega izseljenskega ucitelja vendar enkrat konca.« Ob tem je omenil, da je imel Jankovic kot ucitelj v Tucquegnieuxu 120 otrok, on sam pa preko 400 otrok, ki so že leta cakali na ucitelja.372 Zdi se, da je Grims Jankovicu zavidal dosežke. ucitElJica JuliJana šuštEršic mEd izSElJEnci v FranciJi Julijana Šušteršic je bila strokovna uciteljica na mešcanski šoli v Ljuto­meru. Odšla je v Francijo. Na njen obisk v okolico Metza so jo spominjali ve­jica rožmarina, nageljcek in vejica roženkravta, ki jih je vzela iz šopkov, ki so ji jih prinesli izseljenski otroci ob prihodu v kolonijo in v šolo. V kraju La Ma­rine je med izseljenci že šest let bival ucitelj Jankovic. Oznacila ga kot »otocek slovenstva in cuvarja slovenske besede in šole«. Zanimali so jo predvsem šole, slovenski oddelki, njihova organizacija, znanje otrok in spretnost v sloven-skem jeziku. Opazila je naklonjenost rudniškega ravnatelja v Aumetzu, ki je dal slovenskim rudarjem na razpolago prostor za šolski pouk, služil pa je tudi kot društvena soba. Z otroki se je obcasno ukvarjal duhovnik Anton Švelc, vendar jih kar petdeset ni imelo prilike obiskovati pouka slovenskega jezika. 371 Prav tam. 372 AS 74, a. e. 1836, š. 19. Izseljeniški ucitelj postane izseljeniški korespondent. Šušteršiceva je menila, da je v Aumetzu prepotrebna slovenska uciteljica, ki bi skrbela tudi za izobrazbo slovenskih deklet in mater. V bližini Aumetza je bila kolonija Crusnes (Meurthe-et-Moselle), kjer je bilo šolanja potrebnih 15 otrok. Ucitelja ali uciteljice niso imeli. V naselbini Audun-le-Tiche (Moselle) je bilo brez šole prav tako 15 otrok. V naselbini Villerupt (Meurthe-et-Mo­selle) v bližini Aumetza je opazila dosti Slovencev in Hrvatov. Za šolo godnih je bilo 30 otrok, vendar tam ni bilo ne slovenskega in ne hrvaškega pouka. Njen sklep je bil naslednji: samo za okraj Aumetz se je kazala potreba po slovenskem ucitelju oziroma uciteljici. Potrebna bi bila tudi skrb za dekleta in bodoce matere, »ki bi jim bilo treba vcepiti globoko vero in moralni cut, da se ne bi izgubile, preden bi postale matere.« S tem bi jih obvarovali raznih zablod in težkih udarcev, »v katere jih zavaja tujina«. Z Jankovicem je odšla v Tucquegnieux-Village, kjer se je zbralo 12 otrok. Dobila je šopke, Jankovic je izpraševal verouk in zatem slovensko branje. Prebrano so dobro obnavljali. Spregovorila jim je in rekla, naj v tujini ostanejo zvesti domaci besedi. Za­tem sta z Jankovicem odšla v Tucquegnieux-Gare, kjer je bilo v šoli 15 otrok. Jankovic je bil preko dneva zaposlen, po delu pa je, kot je zapisala, obiskoval šole, kjer je pouceval, vodil »jugoslovansko-poljski« orkester (violine, kitare, tamburice), pouceval petje in pripravljal igre. Imel je pomocnico, ki je pou-cevala dekleta v gospodinjstvu in šivanju. Kot pomožna uciteljica je delovala gospodicna Zupan. Šušteršiceva je ugotavljala, da so nekateri že dvanajst ali trinajst let v koloniji, drugi od štiri do šest let. Za delo so bili dobro placani in so bili na splošno zadovoljni. Imeli so lepa stanovanja v rudniških hišah, ki so imela po tri do pet sob. Najemnina je bila nizka. Povprecno so dobro živeli. Delo je bilo sicer težko, a njihove besede so bile: »V rovih delamo kot živina, a zaslužek imamo tudi lep.« Njen koncni sklep je bil, da so bile redke družine, katerih otroci ne bi obiskovali slovenskega pouka. Ob tem je izjavila, da je bodocnost izseljenskih otrok le temna - fantje gledajo, da pridejo v rudnik, dekleta pa težje dobijo delo. Do petnajstega ali šestnajstega leta ostanejo v družini, nekatere so tudi potem doma, druge pa gredo služit v vecja francoska mesta kot služkinje ali si poišcejo delo na kmetih. Pozneje se vracajo v kolonije, kjer se porocijo. Šušteršiceva je obiskala še šolo v Tucquegnieux-Marine s 25 otroki. Ponov-no so ji dali cvetje. Deklamirali so ji priložnostno pesem, ki jo je napisala pesnica Rožé. Znova je ugotavljala, da otroci lepo in pravilno odgovarjajo, berejo in pripovedujejo v slovenskem jeziku, »še tisti mali, ki so komaj gledali iz klopi, so pripovedovali molitve v slovenskem jeziku.« Pouk se je koncal s pesmijo. Jankovic je pripravljal mešani zbor za društveno prireditev, v ka­tero so bili vkljuceni tudi otroci. Šušteršiceva je v svojem porocilu omenila 246 Marjan Drnovšek dve vecji koloniji, Piennes (Meurthe-et-Mosell) v bližini Tucquegnieuxa, kjer je Jankovic enkrat tedensko pouceval 19 otrok, in Giraumont (Me-urthe-et-Moselle), kjer je bilo v šolo vpisanih 27 otrok, niso pa imeli primerne ucilnice. Zapisala je, da cim bodo dobili ustrezen prostor, bo z de­lom pricel pomožni ucitelj Radic, ki bo prihajal v kolonijo enkrat tedensko. V koloniji Mancieulles (Meurthe-et-Moselle) bo Jankovic obnovil šolo. Pouk bo obiskovalo devet otrok. Ponovila je, da sta Jankovicu pomagala Zupanova, ki je pouce­vala v šoli in pri slovenski maši igrala na harmo­nij, in Radic, ki je pouceval narašcaj jugoslovan­skega tamburaškega društva v Tucquegnieuxu. Šušteršiceva je menila, da bi Jankovic potreboval še tri ucne moci, uciteljico, pomožnega ucitelja in pomožno uciteljico. Tako bi dobil možnost, da bi odšel v slovensko kolonijo Freyming-Merlebach (Moselle), kjer je bilo okrog 300 otrok, ki niso imeli slovenskega ucitelja. Izseljenski duhovnik Grims je lahko pouceval le 50 do 60 otrok. Oce­nila je, da ce bi država poslala še tri ucne moci, bi se izseljensko šolstvo na podrocju jugoslovan­skega konzulata v Metzu »v glavnem uredilo«. Izseljenci tega sami niso mogli urediti, zato so pricakovali rešitev od »izseljenskega instituta«, ki naj bi bil ustanovljen ob kongresu avgusta 1937 v Ljubljani.373 Istega leta je v Izseljenskem vestniku izšla novica, da je bila slovenska šola zakljucena. Oce­na obiska je bila dobra. Pogrešali pa so precej otrok; njihov izostanek naj bi bil posledica za­nikrnosti - verjetno staršev - in »nemcurskega duha«.374 Zato je novicar poudaril, da je treba pohvaliti družine, ki so poši­ljale otroke k slovenskemu pouku. Drugim v opomin in izpraševanje vesti je 373 Šušteršic, Med našimi izseljenci: 77-79. Avgusta 1937 je bil na Pravni fakulteti Univerze kralja Aleksandra I. ustanovljen Zavod za mednarodno javno pravo, ki je obsegal tudi t. i. izseljenski odsek. 374 V mislih so imeli otroke, katerih starši so v Francijo prišli iz Nemcije (vestfalski Slovenci). kar naštel družine, ki otrok niso pošiljale k pouku, pri katerem sta pomagala Franc Šen in Anica Levart.375 Ob izbruhu druge svetovne vojne v Jugoslaviji je Jože Premrov opozoril na delo izseljenskih uciteljev v Franciji, ki je bilo težko zaradi oddaljenosti kolonij in poucevanja v zasebnih stanovanjih. Nad 2000 slovenskih otrok je bilo v rokah samo dveh uciteljev, Janka Jankovica v Merlebachu in Antona Šlibarja v Tucquegnieuxu.376 Ce je bilo obdobje Jožeta Kastelica bolj umir­jeno, je bilo Jankovicevo zaradi razmer, ki so nastopile v tridesetih letih, te­žavnejše. Prizadevanja za pridobitev novega ucitelja v Franciji so se odvijala v medsebojni komunikaciji med Dravsko banovino, Jugoslovansko katoliško misijo v Aumetzu, Rafaelovo družbo, konzulatom v Metzu in še kom. Pose-bej poudarjeni sta bili vlogi ljubljanskega in mariborskega škofa. Ohranjeno arhivsko gradivo nam omogoca širši vpogled v dogajanja v drugi polovici tridesetih let.377 tomo brEJc in španSka državlJanSka voJna Celo danes ima španska državljanska vojna globok simbolni pomen kot prototip preludija v drugo svetovno vojno, hkrati pa se je na bojnem polju odvijal ideološki boj med demokracijo in diktatorstvom. Špansko ljudstvo je doživelo veliko tragedijo, ki je odmevala po vsem svetu. Poraz republikanske armade je sprožil množicno begunstvo v bližnjo Francijo. Med letoma 1936 in 1939 je mejo prekoracilo okrog pol milijona ljudi. V begunskem toku so bili socialdemokrati, socialisti, anarhisti in pripadniki »naprednih« sindikal­nih organizacij. Med njimi so bili tako civilisti kot vojaki. Po popisu prebi­valstva marca 1936 je v Franciji živelo 253.599 Špancev, ki so predstavljali tretjo najvecjo skupnost tujcev v državi. Bili so revni izuceni delavci, ki so se zaposlili v gradbeništvu in kmetijstvu. Vecinoma so bili nepismeni. Ob revi­ziji francoskega državljanskega zakona leta 1927 je mnogo Špancev prevzelo francosko državljanstvo. Od srede tridesetih let je bilo tako vec kot 200.000 Francozov, ki so bili po rodu Španci. Poleti 1937 je proti Franciji peš in s colni zbežalo okrog 125.000 ljudi. Samo okrog 35.000 jih je ostalo v sosednjih državah. Vecina vojakov in civi­listov je nerada sprejela poraz republikanske armade, zato so se umaknili cez Pireneje in zaceli borbe z nacionalisti v Aragonu in Kataloniji. Spomladi 1938 je prišlo do vala begunstva, v katerem se je v Francijo umaknilo od 23.000 375 Izseljenski vestnik – Rafael 7/8: 85 (1937). Aumetz. 376 Premrov, Izseljenska citanka: 106. 377 Arhivsko gradivo o uciteljski problematiki v Franciji se nahaja v arhivski škatli z neurejeno vsebino. Glej: AS 74, a. e. 1935. 248 Marjan Drnovšek do 24.000 republikancev. Ob koncu leta 1938 je odšlo v Francijo še 40.000 do 45.000 španskih beguncev, med njimi vec kot 10.000 otrok. Zadnji val beguncev je bil najbolj obsežen. Stanje je bilo brezupno. Meja med Francijo in Španijo je bila uradno za nekaj mesecev zaprta, sovjetska pomoc je bila ome­jena. Francoska vlada je beguncem pomagala z 88 milijoni frankov. Ob koncu januarja in v zacetku februarja 1939 je v »sestrsko republiko«, tj. Francijo, prišlo okrog 170.000 civilistov in 295.000 vojakov. Druge evropske države niso hotele sprejeti vecjega števila beguncev. V pomoc beguncem so se vklju-cile številne organizacije, ki so poskrbele tudi za otroke. Po prvih porazih v Baskiji je Francija prevzela nekaj skupin otrok, prav tako tudi Belgija, Velika Britanija, Sovjetska zveza in Švica. Samo v Angliji so prevzeli okrog 4000 ba­skovskih otrok, za katerimi je stal Baskovski otroški komite (1937). Sovjetska zveza je sprejela 3000 otrok. Skratka, v letih 1936-1939 je bilo evakuiranih vec kot 70.000 otrok. Mnogi republikanci so bili prisiljeni, da ostanejo v Franciji. Vrnitev v Španijo ni bila mogoca za tiste, ki so se med vojno politicno angaži­rali. Na mejah so razoroževali vojake in jih pošiljali v internacijska taborišca. Potem ko je nemška vojska okupirala severno Francijo, je 22. junija 1940 med državama, Nemcijo in Francijo, prišlo do sklenitve premirja. Vecina republi­kanske politicne in vojaške elite je morala Francijo na hitro zapustiti.378 Tomo Brejc je bil eden od številnih komunistov, ki so delovali v Fran­ciji.379 Aktiven je bil v Pas-de-Calaisu in pozneje v Parizu. Temelj njegovega delovanja je bila ljudskofrontna širina v Franciji. Na prelomu 1935/36 je po­novno zaživela jugoslovanska sekcija pri Komunisticni partiji Francije, ki je zamrla po marsejskem atentatu na kralja Aleksandra. Del tega gibanja so bili tudi slovenski in jugoslovanski izseljenci, saj je Centralni komite Komuni­sticne partije Jugoslavije junija 1936 poslal direktivo, da morajo komunisti okrepiti stike s slovenskimi izseljenci, aktivneje sodelovati v izseljenskem ca-sopisju, zlasti slovenskem, in okrepiti zbiranje denarja med izseljenci za žrtve politicnega terorja v Jugoslaviji. Med njimi so pod okriljem Emigracijskega komiteja (EMKOM) delovali inštruktorji in Brejc je postal eden od njih. Je­seni 1936 je delovalo Pokrajinsko vodstvo Komunisticne partije Francije ju­goslovanske narodnosti, kateremu je bil odgovoren Brejc. Izseljenci so imeli pomembno vlogo pri pošiljanju komunisticne in druge literature iz Francije v Jugoslavijo in obratno. Marca 1936 je v Toulousu prišlo do združitve sociali­sticnega in komunisticnega sindikata v enoten in neodvisen C.G.T. Temeljil je na programu Ljudske fronte in zanimanje zanj je narašcalo tudi pri jugoslo­ 378 Berdah, Spanish political refugees: 695-697. 379 Drnovšek, Delovanje Toma Brejca: 179-204. vanskih priseljencih, kar ni bilo nic nenavadnega zaradi njihovega splošnega navdušenja v ljudskofrontnem duhu. Januarja 1936 je Ljudska fronta objavila program, in sicer: razpust in razorožitev fašisticnih organizacij, amnesti­jo politicnih zapornikov, boj proti brezposelnosti in agrarni krizi, reformo davcnih obveznosti, nacionalizacijo vojne industrije, kontrolo nad dejavno­stjo francoske narodne banke, organiziranje kolektivne varnosti ter organi­ziranje mednarodnega sodelovanja proti fašisticni agresiji in nevarnosti nove vojne. Junija 1936 je Leon Blum sestavil vlado, v katero Komunisticna partija Francije ni hotela vstopiti, obljubljala pa ji je pomoc. Program je bil obetaven: 40-urni delavnik, uvedba kolektivnih pogodb, placani dopust, nacionalizaci­ja oborožitvene industrije, podaljšanje šolske obveznosti do 14. leta starosti, ustanovitev fonda za brezposelne, starostno zavarovanje za delavce, davcna reforma, uvedba kolektivne varnosti, zmanjšanje in kontrola oborožitve. V letu 1937 so reforme zastale, parlament je napadel vlado, ceš da vodi državo v katastrofo, Komunisticna partija Francije pa je zahtevala, da se zaseže pre­moženje in unici kapitalisticni sistem v Franciji; junija 1937 je Blumova vlada padla. Januarja 1938 so iz nove Delbosove vlade, ki se je zavzela za ohranitev republike, uresnicevanje socialne pravicnosti, zvestobo Društvu narodov in za povezavo z demokracijami, izstopili socialisti. Sredi marca 1938 je vlado znova prevzel Blum, sledil pa mu Daladier, ki je sredi junija 1938 zasedanje parlamenta odložil za nedolocen cas. Marca 1939 je Daladier zatrdil, da Fran-cozi ne bodo popušcali ne Italijanom in ne Nemcem.380 Leta 1936 je bila ustanovljena sindikalna Zveza jugoslovanskih rudar­jev v severni Franciji, ki se je imenovala tudi Jugoslovanska sindikalna zveza (Fédération Syndicale Yougoslave), s sedežem v Lensu. Podružnice so delo-vale tudi v drugih krajih Francije. Vecina jih je delovala v Pas-de-Calaisu. Na prelomu 1936/37 so ugotavljali, da je bila od okoli 1000 slovenskih in hr-vaških rudarjev v tej pokrajini le polovica organizirana v sindikalne sekci­je. Internacionalizem se je širil, kar nam potrdi december 1938, ko sta se v skupno zvezo povezali jugoslovanska in ceškoslovaška sindikalna sekcija, ceš da je vsem skupen boj za pravice »delovnega« razreda. Brejc je vodil kampa­njo proti neopredeljenim in ideološko nasprotnim slovenskim izseljencem. Njegova naloga je bila skrbeti za pravilen razvoj in delo Jugoslovanske dela­vske podporne jednote. Glas izseljencev, ki ga je urejal, je pozival izseljence v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem in v Luksemburgu, naj ustanavljajo svoje »jednote«, kot so jih tovariši v Pas-de-Calaisu. Sprva je bil Brejc do njih zadr­žan, nato pa se je zacel zavzemati za njihovo krepitev in širjenje. V ljudsko­ 380 Mikuž, Svet med vojnama. 250 Marjan Drnovšek frontnem duhu je bilo njegovo sodelovanje s katoliškimi društvi, ki so delo­vala na temelju kršcanskih socialnih idej. Zato ni presenetljivo, da je njegov Glas izseljencev objavil idejo o skupnem nastopu socialistov, komunistov in katolicanov za boljše življenje delavstva, za mir in nastop proti fašizmu in kapitalizmu. Strpnejše gledanje je prihajalo tudi s strani katolicanov, saj so mnogi med njimi delovali v okviru C.G.T, ne da bi jim to škodovalo. Zato so zavracali nekatere duhovnike, ki so C.G.T. oznacevali za komunisticno organizacijo samo zaradi tega, da bi dosegli izstop katolicanov iz organizaci­je. Že avgusta 1936 je vodstvo jednote navezalo stik z društvom sv. Barbare, verjetno v Lensu, da bi dosegli enotnost in skupno delovanje pri naslednjih nalogah: ratifikaciji delavske konvencije med Francijo in Jugoslavijo, ureditvi pravnega statusa izseljencev vseh narodnosti v Franciji, skupnih nastopih in manifestacijah s francoskim narodom proti vojni in fašizmu, širjenju izse­ljenskega in delavskega tiska, kulturno-prosvetnih akcijah in akcijah, ki so jih vodili izseljenci drugih narodnosti. Vendar društvo teh predlogov ni sprejelo. Svetovnonazorski in ideološki prepadi so bili pregloboki. Skratka, prisotne so bile širine in ožine duha, pri cemer je bilo težko ugotoviti prave namene; dejstvo pa je, da je bil ta cas v Franciji sprošcen, navdihujoc in poln pozitivne energije. Žal samo za kratek cas. Med društvi, ki so pozimi 1936/37 delovala v Pas-de-Calaisu, najdemo tudi slovensko sekcijo društva Prijatelji Sovjetske zveze, ki je npr. 26. decem-bra 1936 organizirala že enajsti vecer s predavanji in kulturnim programom. Predavanju v francošcini in slovenšcini o pomenu Francije in Sovjetske zveze pri utrjevanju svetovnega miru so sledile otroške deklamacije, tem pa ples. Zbrali so tudi 325 frankov za žrtve »belega terorja« v Jugoslaviji.381 V casu de­lovanja v Pas-de-Calaisu je bil Brejc zadolžen za spremljanje aktivnosti jugo­slovanske sekcije Rdece pomoci, t. i. patronatov med ekonomskimi izseljenci po svetu. Zbirali so denar za pomoc politicnim jetnikom. V letih 1937-1939 je Brejc deloval v Parizu. Maja 1937 je postal clan Ko­misije za priseljence pri Komunisticni partiji Francije, do septembra 1939 je bil sekretar Zveze kulturnoprosvetnih in podpornih društev izseljencev iz Jugoslavije v Parizu. »Partijski punkt« v Parizu je imel v knjigarni Horizonti, ki jo je vodil Lovro Kuhar. Za delo med študenti je skrbel Boris Kidric, Zden­ko Raich je vodil patronate, Ivan Krndelj in Tomo Brejc pa sta bila odgovorna za ekonomske izseljence in Glas izseljencev. Julija 1938 je Brejc postal clan glavnega odbora Centra zvez ekonomskih izseljencev v Parizu (Centre de Li­aison des Travailleurs Immigré ŕ Paris), predstavništva vseh priseljencev in 381 Glas izseljencev 2/2 (15. februar 1937). zašcitnik njihovih interesov. Tu je deloval do sredine leta 1939. Bil je tudi clan glavnega odbora Društva izseljencev iz Jugoslavije v Parizu, ki je imelo šest pokrajinskih odborov in 76 sekcij z okoli 6000 clani. Bil je tudi clan izseljen­ske Ljudske pomoci, ki je tudi zbirala prispevke med izseljenci. Ob izbruhu vojne v Španiji se je Georgij Dimitrov 23. oktobra 1935 s pi-smom obrnil na špansko mladino komunisticne, socialisticne in anarhisticne usmeritve, v katerem je zapisal, naj se ustvari enotna fronta delavske in kmec­ke mladine, s ciljem premagati fašizem in izvesti proletarsko revolucijo. Ta borba bi združila mlade v tovarnah in rudnikih, s podeželja, šol in z univerz. Pozdravljal je delovanje delavskega mladinskega gibanja proti smrtnemu so-vražniku - fašizmu, sovražniku njihove mladosti, srece in bodocnosti.382 Že septembra 1933 je potekal v Franciji Svetovni mladinski kongres, ki je vkljucil mladino raznih politicnih smeri in pogledov na svet. Poudarjali so zlasti boj proti vojni in fašizmu.383 Španska državljanska vojna je spodbujala k izražanju podpore, kar se je kazalo v glasilih, ki so bila naklonjena boju proti fašizmu. Sekcija slovenskih rudarjev C.G.T. je s sestanka 8. februarja 1937 v francoskem jeziku pozdravi-la bojujoce se rojake; podpisala sta se predsednik Karol Kelner in tajnik An-dré Medved. Centralni komite Komunisticne partije Jugoslavije je v srbskem jeziku poslal pozdrav dobrovoljcem, Jugoslovansko podporno društvo sv. Barbare iz La Machina pa je iz srca in duše poudarilo pripadnost republikan-ski Španiji in pri tem izrazilo zadovoljstvo, da so na strani osvobodilne voj­ske srecali tudi katoliške Baske.384 Pretresljivo je bilo pismo neznanega ocetasinu, ki je odšel v Španijo. Zavedal se je, da ni vec otrok, mu napisal, naj pazi nase. Da se kot oce zaveda svoje in njegove usode. Naj v rovu ne dviga glave. Naj se odpove alkoholu in cim pogosteje pociva. Prosil je usodo, da sina obdr­ži pri življenju. Njegova sedemnajstletna sestra Lenka je pripisala: »Ljubimo te svi, papa i mama. Drži se hrabro i pazi na sebe. Brate, budi hrabar i neka ti je sretno. Mnogo te voli i ljubi Lenka.« Skratka, pisma so imela informativno vlogo in nekatera so bila objavljena v casopisih. Ob osebnih pogledih je bila njihova vsebina marsikdaj nabita z ideološko bombasticnostjo. Pisma podpo-re so prihajala z vsega sveta. Slovenski prostovoljci so 26. septembra 1937 naslovili poziv vsem slo­venskim antifašistom. Najprej so poudarili, da se ne sme gledati na njiho­vo politicno in versko prepricanje, saj so se enotno borili za demokracijo in svobodo španskega naroda. Prepricani so bili, da je ta borba tudi del borbe 382 Proleter 11/1 (januar 1935): 10. 383 Proleter 11/5–6 (april–maj 1935): 9. 384 Dimitrovac/Dimitrovista 1 (1. maj 1937): 4. 252 Marjan Drnovšek za združeno in svobodno Slovenijo! Zavzemali so se za enoten nastop vseh zavednih Slovencev, združenih v skupni borbi proti fašizmu, saj je prišlo do nevarnosti ponovnega prodajanja in razkosanja slovenske zemlje. Bili so za enotno slovensko fronto, za enotno pomoc španski demokraciji in za enotno borbo za demokracijo v Sloveniji. Želeli so organizirati slovensko Cankarjevo ceto. Zato so pozvali slovenske stranke in struje v domovini in tujini, da v to vojno enoto odpošljejo cim vec svojih ljudi. Ceta bi imela »slovensko srce, ki bije za združeno in svobodno Slovenijo«. Borci bodo dali svoja življenja za uspeh te borbe, ostali bi dali vsaj moralno in materialno pomoc. Zato so sklenili, da bi se cim prej ustanovila Cankarjeva ceta, da bi po­gosteje dopisovali vsem slovenskim casopisom v domovini in tujini, izdajali propagandne brošure za vse Slovence izven Španije, v katerih bi opisovali do-življaje, borbo, uspehe in žrtve vseh živecih ali padlih slovenskih prostovolj­cev, da bi sodelovali pri brošurah vsi in jih tudi sami financirali. Pisanje naj bi bilo preprosto, vsebujoc doživljaje na poti v Španijo, v borbi, pri delu, o teža­vah, uspehih. Izpostavili naj bi posameznike, njihove fotografije in naj bi celo sami financirali tisk. Izvoljen je bil uredniški odbor v sestavi Gustincic, Janez Radecan, Matešic in Breskvar.385 Gustincic, podpisan kot Kapitan, je v pismu Jugoslovanskega podpornega društva sv. Barbare z dne 9. aprila 1937 pisal rojakom na bojišcu in se dotaknil slovenske bolecine, tj. Zedinjene Slovenije. Zapisal je: »Še v težjem položaju, kakor Baski se nahajamo mi, Slovenci. Nas zatirajo in izkorišcajo trije fašizmi: jugoslovanski, italijanski in avstrijski. Tudi mi vemo, da se moremo osvoboditi in zediniti kot narod v Zedinjeno Slovenijo samo tedaj, ce padejo zverski jugoslovanski, italijanski in avstrijski fašizmi in vsi oni, ki danes sklepajo dogovore in sporazume s Mussolinijem ter mu prepušcajo prosto roko v boju proti demokraticnim ljudstvom. Zato smo mi Slovenci danes trojno s srcem in dušo z demokraticnimi silami Špa­nije, Baskov in Kataloncev.«386 Slovenski prostovoljci so s pismom v Proleteru opozorili na razsežnost prostovoljstva, v katerem so se znašli skupaj ljudje iz Trbovelj, Jesenic, Ljubljane, Trsta in Maribora, nato iz Vestfalije, Limburga in Pas-de-Calaisa, Pennsylvanije, pridružili pa so se jim Makedonci in »Crnci«, Slovaki in Alžirci, Ukrajinci iz Poljske, Kubanci in v vecjem številu pripadni­ki velikih narodov, Francozov, Angležev, Americanov in Italijanov. Vsi v bor-bi proti fašizmu in Francu. Podpisali so se kot hrvaško-slovenska ceta Matija Gubec. Pohvalili so se z zavzetjem kraja Villanueva de la Canada. Uspešno so 385 Dimitrovac/Dimitrovista 9 (4. november 1937). 386 Proleter 13/6 (maj 1937): 542. se v gorovju borili tudi onstran reke Guadarrama v smeri Boadilla del Mon­te.387 V vseh primerih so bila to huda bojišca republikanske armade. Ko govorimo o izseljenstvu in izseljencih, mnogokrat pozabljamo na vlogo deklet in žena, ki so nekako v ozadju skrbele za fante in može, hkrati pa za vzgojo otrok in za redno družinsko življenje; mnoge med njimi so bile tudi zaposlene. Kje je bila meja med otroštvom in odraslostjo? Koliko so bila stara dekleta, ki so delala kot služkinje v Parizu ali kot sezonske delavke na fran­coskih njivah? To so bila odprta vprašanja. Njihova samozavest je narašcala. Zato toliko bolj razumemo pisanje Kristine Fabic z naslovom Našim mladen­ 387 Proleter 13/11 (oktober 1937). 254 Marjan Drnovšek kam izseljenkam v Glasu izseljencev,388 v katerem je pozivala k ustanovitvi dekliškega društva, ceš da je samo v Parizu okoli 200 deklet. Tako kot ocete in matere je pognalo v svet tudi marsikatero mladenko, ki je bila marsikdaj izgubljena, telesno in duhovno izkorišcena. Namen poziva Kristine Fabic je bil organizacijske narave – da bi se združile, ker bi tako dobile boljše službe in se lažje borile proti vsem krivicam, proti vsem »izkorišcevalcem delavskih deklet«. Tudi Tomo Brejc je ob materinskem dnevu 25. marca - mimogrede, praznovali so ga tudi katoliški izseljenci - opozoril na matere delavke, ki so morale ob tovarniških strojih stati do zadnjih dni pred porodom ter se vrniti na delo nekaj dni po njem. Jugoslovanske izseljenke niso dobile prav nobene pomoci s strani obcine, kot so jo dobivale pripadnice drugih narodov. Ra-zlog? Jugoslavija ni imela urejenih socialnih pogodb, ki bi omogocale prido­bitev nekaterih pravic iz dela. Tomo Brejc je apeliral, da se izseljenci preko socialisticne C.G.T. vkljuci­jo v boj za svoje pravice, in pri tem naštel dosežke: place poljedelskim delav­cem in delavkam so se zvišale za 25 odstotkov in zakon iz leta 1936 je uvedel postavko, po kateri so imeli inozemski poljedelski delavci in delavke, ki so bili poroceni in so imeli družino v kraju, kjer so delali, pravico do podpore s strani obcine v primeru nesrece ali bolezni. Imeli so tudi placan dopust.389 Brejc je posegel tudi v žensko in mladinsko gibanje v Pas-de-Calaisu. Izse­ljenke so ustanovile dve ženski društvi proti vojni in fašizmu, in sicer v Lensu in Sallauminesu, ki sta se izkazali v pomoci jugoslovanskim prostovoljcem v Španiji s pošiljanjem paketov, pisem in daril. Glede mladih je bil Brejc skepti-cen, saj je bila jugoslovanska rudarska mladina po njegovi oceni pod mocnim vplivom francoskega mladinskega vodstva v Pas-de-Calaisu, ki po njegovem mnenju ni dobro delalo. Ni pa opredelil, zakaj.390 Španska državljanska vojna je združila levo usmerjene posameznike in družine v zbiranju denarja, hrane, oblek, obutve za republikanske borce in njihove družine. Brejc je potrdil, da so bile žene, in z njimi mladina, naj­bolj aktivne v podpiranju španske borbe. Vodilni clani Komunisticne partije Francije so, po njegovih besedah, navajali, da so bili Jugoslovani v tem po­gledu na prvem mestu, njim pa so sledili Italijani, Ukrajinci, Slovaki, Bolgari in drugi. Zbirali so perilo in živež ter ga pošiljali v Pariz jugoslovanskemu komiteju za pomoc španskim borcem. Clanice Društva proti vojni in fašizmu so v spodbudo borcem v Španiji poslale zastavo Cankarjevi ceti. To društvo je pod Brejcevim okriljem organizirala Štefka Perpar, ki je bila najprej tajnica, 388 Glas izseljencev 3/13 (2. julij 1938). 389 Glas izseljencev 3/15 (2. avgust 1938). 390 Drnovšek, Delovanje Toma Brejca: 193. pozneje pa predsednica društva v Sallauminesu. To je bil cas politizacije jav­nega življenja z izrazito aktivnostjo žensk. Tudi Adela Kosec iz Alčsa (depart-ma Grand) je po zgledu žena iz Pas-de-Calaisa pozivala: »Me nocemo, da bi fašizem tudi nam ubijal može in sinove … Na plan, slovenske izseljenske žene in dekleta v Alčs in Grand Combe!«391 Slovenske izseljenke so se udeleževale mednarodnih srecanj, med njimi svetovnega ženskega kongresa v Marseillu od 13. do 15. maja 1938, na katerem je bilo v pomoc republikanski Španiji okrog 700 udeleženk z vseh koncev sveta. Zlasti katoliški Cerkvi ta politiza­cija leve provenience ni odgovarjala, hkrati pa so njene predstavnice dobile pecat komunisticnih agitatork.392 Brejc je bil inštruktor Centralnega komiteja Komunisticne partije Ju­goslavije v Franciji. V svojih spominih je poudaril, da je bila ena njegovih osnovnih nalog dajanje navodil partijskim celicam, v katere so bili vkljuceni izkljucno Jugoslovani. Drugo nalogo je izvajal na frontnem politicnem po­drocju, tj. doseci enotno sodelovanje na liniji Ljudske fronte med clani Jugo­slovanske podporne jednote, ki je bila najmocnejša podporna in kulturno--prosvetna organizacija jugoslovanskih izseljencev v Pas-de-Calaisu. Njegova naloga je bila pridobivanje ljudi, ki so bili clani katoliških društev sv. Barbare. Vodil je politicne seminarje, na katerih so preucevali zgodovino VKP/b. Agi­tiral je za prijavljanje prostovoljcev, organiziral zbiranje denarja zanje, hrane, obleke in obutve, in to ne samo za španske borce, temvec tudi za njihove družine in otroke tistih španskih borcev, ki so krvaveli in umirali na tujih tleh. V Pas-de-Calaisu je pomagal antifašisticni sekciji žena, podobno vlogo je imel tudi v antifašisticni zvezi jugoslovanske rudarske mladine. Skrbel je za politicno in strokovno delo v sindikalni zvezi rudarjev iz Jugoslavije v severni Franciji, sodeloval pa je, kot receno, tudi pri urejanju glasila Glas izseljencev, ki so ga izdajali jugoslovanski komunisti. Skrbel je za delovanje jugoslovan­ske sekcije Rdece pomoci v Pas-de-Calaisu, ki je organizirala proteste proti preganjanju in mucenju komunistov v jugoslovanskih policijskih zaporih in kaznilnicah. Rdeca pomoc je bila namenjena zbiranju pomoci za politicne jetnike v Jugoslaviji in tudi njihovim družinam in otrokom. Še pred zmago Ljudske fronte (1936) so bile skozi Brejceve oci razmere med delavstvom ne­znosne. Spominjal se je delavk iz tekstilne tovarne v Lilleju in tovarn v okolici Lensa, ki so pripovedovale o tem, kako so jih maltretirali. Inozemski delavci in delavke so bili psovani kot »sale bâche« (tj. umazani tujci). V obdobju Ljud­ske fronte so se razmere spremenile na bolje, po letu 1937 pa je zanos, vsaj 391 Glas izseljencev 3/13 (2. julij 1938). 392 Drnovšek, Slovenske izseljenke iz Pas-de-Calaisa: 105-108. 256 Marjan Drnovšek v Pas-de-Calaisu, zacel upadati zaradi razocaranja delavcev in delavk nad Ljudsko fronto in Komunisticno partijo Francije, ker nista izpolnili obljublje­nih programskih tock. Z ozirom na Pas-de-Calais v obdobju Ljudske fronte po Brejcevem mnenju ni bilo nobenega podrocja, kjer ne bi aktivno posegali v dogajanje tako jugoslovanski rudarji kot njihove žene in mladina. Obdobje Blumove vlade je vplivalo na krhanje ostrih ideoloških in poli­ticnih nasprotij. Sredi avgusta 1936 je Jugoslovanska podporna jednota zacela z razgovori z društvi sv. Barbare, da bi dosegli enotnost in skupno delovanje v naslednjih vprašanjih, in sicer: o ratifikaciji konvencije (pogodbe) med Jugo­slavijo in Francijo, o vprašanju pravnega statuta (statut juridique), za katerega so si prizadevali vsi izseljenci vseh narodnosti v Franciji, o skupnem nastopu pri manifestacijah francoskega ljudstva proti novi vojni in fašizmu, razširja­nju izseljenskega in delavskega tiska ter kulturnem in izobraževalnem delu, npr. pri organiziranju predavanj, prireditev in podobno ter nastopu v akcijah, ki so jih vodili izseljenci drugih narodnosti. S strani društev sv. Barbare predlogi niso bili sprejeti, ceprav so bili pozdravljeni. Predsednik J. Trampuš je zapisal, da je imela podporna jedno­ta v mislih iskreno in stvarno sodelovanje vseh tistih, ki so bili za samopo­moc ter za boljše in srecnejše življenje, in sklenil: »Živela enotna fronta vseh izseljencev!«393 Proleter je 22. marca 1937 objavil slovensko pismo, v katerem je Jugoslovansko podporno društvo sv. Barbare iz La Machina (Ničvre) izra­žalo podporo republikanski Španiji. To dokazuje, da so tudi katoliška društva podpirala protifašisticni boj v sosednji državi. Še leta 1935 sta v kraju La Ma­chine delovali dve društvi, Jugoslovansko rudarsko društvo sv. Barbare pod predsedstvom Karla Webra in Podporno društvo jugoslovanskih delavcev pod vodstvom Likovnika. Obe društvi sta se združili v omenjeno Jugoslovan­sko podporno društvo sv. Barbare. To skupno društvo pa je pristopilo k jugo­slovansko usmerjeni Jugoslovanski koloniji v Franciji s sedežem v Parizu.394 Podobno kot druga izseljenska društva je tudi Jugoslovanska podporna jednota prvenstveno nastala zaradi zašcite in pomoci na socialnem podrocju, saj je bilo francosko socialno skrbstvo slabo. V okviru društva je bil dan po­udarek kulturnemu udejstvovanju. Leta 1938 so tako imeli svoj pevski zbor, imenovan po Ivanu Cankarju, in knjižnico z vec kot 500 knjigami. Prirejali so prosvetne in družabne prireditve, s katerim so polnili sklad za pomoc bol­nim in ponesrecenim clanom društva. Zanimali so se za pridobitev ucitelja izseljenskih otrok v Pas-de-Calaisu in, kar je zanimivo, pristopili so k Izse­ 393 Glas izseljencev 3/19 (2. oktober 1938). 394 Yougopresse 8/394 (15. junij 1938). ljenski zbornici v Ljubljani. Septembra 1938 je društvo imelo 260 stalnih cla­nov, pobirali so clanarino, organizirali zabave oziroma veselice in tombole, uprizarjali razne igre ter hodili od hiše do hiše in pridobivali prostovoljne prispevke. Pomoc iz tega sklada so dobivali tudi politicni izseljenci komu­nisti, ki so se zadrževali v Pas-de-Calaisu. Vsak clan se je obvezal, da bo za primer smrti placal 5 frankov, za ženo 4 franke in za otroka 3 franke. Želeli so pridobiti slovenskega ucitelja, vendar so ugotavljali, da jim domovina na­mesto tega pošilja samo duhovnike. Zato so v Glasu izseljencev agitirali, naj izseljenci v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem in v Luksemburgu ustanavljajo nove jugoslovanske podporne jednote. Sprva je bil Brejc v dvomih glede tega, ali je društvo potrebno ali ne, saj bi obstojece sindikalne in terenske organi­zacije Ljudske fronte zadostile pricakovanjem, zatem pa se je zacel ogrevati za krepitev in širitev tega društva, kar mu je skoraj prineslo partijski opomin zaradi neposlušnosti.395 Desetletnico društva so praznovali 9. oktobra 1938 v Lensu. Program je obsegal nastop »pevskega odseka Cankar«, ki je imel 24 clanov. Že aprila je Štefan Laznik vodil baletni zbor deklic z naslovom Prijate­lji Sovjetske zveze. Zaigral jim je tamburaški zbor iz Bruayja. Nestrankarsko Podporno in prosvetno društvo Vesna je leto poprej (1937) organiziralo izlet otrok k morju. V Glasu izseljencev so se vrstili ostri napadi na društva, ki so bila druga-ce usmerjena. Tako je Glas jugoslovenskih iseljenika, ki je deloval na temelju unitaristicne jugoslovanske misli, zagovarjal zvestobo Jugoslaviji in razširjal tezo, da je v njihovo zvezo lahko vstopil vsak Srb, Hrvat in Slovenec, vsak »rimokatolican«, pravoslavec in musliman, pod pogojem, da zastopa interese skupne domovine Jugoslavije in da »ni opredeljen v crno-rumene, rdece ali ustaške barve«.396 Katoliška in jugoslovanska opcija sta predlagali nevme­šavanje izseljencev v politicno življenje. Cas Ljudske fronte je bil razgiban. Tako v jugoslovanskem tisku veckrat zasledimo nihajoce, tako strpnejše kot ostrejše odzive v ljudskofrontnem duhu. Glas izseljencev je npr. zapisal, da so za skupen nastop vseh socialistov, komunistov in katolicanov za boljše ži­vljenje delavstva, za mir, proti fašizmu in kapitalizmu, in ob drugi priliki, da so v Franciji katolicani skupaj delujoci z drugimi delavci C.G.T., kar jim nic ne škodi. Za »napacnost« so oznacili samo dejstvo, da so nekateri duhovniki proglasili socialisticno C.G.T. za komunisticno organizacijo, in to z name-nom, da bi iz nje stopili katolicani in jo tako oslabili.397 395 Glas izseljencev 3/18 (17. september 1938). 396 Glas jugoslovenskih iseljenika 3/7 (1. februar 1936). 397 Glas izseljencev 3/13 (2. julij 1938). 258 Marjan Drnovšek Informativno in partijsko glasilo Proleter (1929-1939) je koketiralo tudi z ekonomskimi izseljenci, zavedajoc se, da so temeljna baza za pridobivanje denarja, kar nam dokazujejo ponavljajoce se rubrike z naslovom Delavska emigracija pomaga svoji partiji. V komunisticnem duhu so se v glasilu do-tikali tudi ženske problematike. Sovjetska oblast je po mnenju pisca enega od clankov dala ženskam možnost delovanja na vseh podrocjih, ki so bila pred revolucijo namenjena zlasti moškemu spolu. Znana sta bila povelice­vanje lika revolucionarke in Leninova trditev, da bo vsaka kuharica zmogla upravljati državo. Pisec clanka je nadaljeval, da so bile ženske aktivne delavke pri socialisticni izgradnji, in to tako v vojni kot v obdobju vzpostavljanja go-spodarstva v Sovjetski zvezi. Od kuhinje, plenic in pranja naj bi prehajale na ustvarjalna, organizacijska in vodilna mesta. Leta 1930 je v Sovjetski zvezi v proizvodnji delalo milijon žensk, leto kasneje 2,5 milijona. Strokovno so se izpopolnjevale in leta 1932 je bilo v tovarniške šole sprejetih vec kot 300.000 vajeniških deklet. Število delavk se je povecevalo tako v kapitalisticnem svetu kot v Sovjetski zvezi, s to razliko, da naj bi bile v kapitalizmu izkorišcane, v socializmu pa ne. Pisec je zatrjeval, da je bila sovjetska oblast edina na svetu, ki se je brigala za organiziranje otroških jasli, vrtcev, »fabrik-kuhinj«, velikih pralnic ipd., in da se je s tem ženska osvobajala od domacega ognjišca. S tem ji je bil omogocen odhod v tovarno, kar ji je dalo možnost sodelovati tako pri svojem lastnem razvoju kot tudi razvoju podjetja in države. Pozval je žene, delavke in vašcanke, da se primerjajo s sovjetsko ženo pod zastavo komuni­sticne partije.398 Ljubljana-Zagreb. Ura gre v polnoc. V kupeju tesnem tretjega razreda sedimo kakor gladnih volkov creda in z nami vlak drdrá skoz temno noc. Tu, tam ukrade z usten vzdih se vroc: za njim utrže mrka se beseda ­Strmece zró skoz okna lica bleda … Vlak v noc divjá težkó sopihajoc. Zdaj vracamo se v svoje kraje rodne izglodani do mozga in kosti iz Francije bogate in svobodne. In z nami vlak drdrá in v noc jeci, kakor da ve, da za grobove godne sprejmó nas naše žalostne vasi!399 398 Proleter 9/1 (januar 1933): 11-12. 399 Sodobnost 4/4 (1936): 168. Janko Samec, Izseljenci. mariE piSlar FErnandEz Marie Pislar Fernandez je raziskovalka, rojena leta 1949 slovenskim pri­seljencem v Aumetzu v Franciji. Med obema vojnama je študirala na univerzi v Strasbourgu (Université de Strasbourg). Leta 1999 je obudila raziskovanje Slovencev na Longues Orientales de Paris in leta 2006 izdala knjigo Slovenci v železni Loreni (1919-1939) sko­zi družinske pripovedi/Slovčnes en Lorraine du fer (1919–1939) ŕ travers des récits de familles. Knjigo je posvetila staršem in bratoma ter vsem Slovencem, ki so prišli »s trebuhom za kru­hom« v železno Loreno (delo je oznacila kot prispevek k zgodo­vini priseljevanja Slovencev v Francijo med obema vojnama, s posebnim poudarkom na pri­seljevanju v železno Loreno). Raziskave se je lotila z zgodovi­nopisno metodo. Naslonila se je na arhivsko gradivo in na inter-vjuje. Tematiko je razdelila na naslednja poglavja: zgodovinski vzroki izseljenstva, življenje v domovini in vzroki za odhod, izseljevanje v Francijo, življenje v železni Loreni (1919-1939). Kot ponazorilo je avtorica izdelala štiri tabele, deset zemljevidov in v knjigo vkljucila vecje število slikovnega gradiva. Nastala je dvojezicna slo­vensko-francoska monografija, kar pomeni veliko prednost tako za slovenske kot francoske bralce.400 400 Pislar Fernandez, Slovenci v železni Loreni/Slovčnes en Lorraine du fer. 260 Marjan Drnovšek NIZOZEMSKA Kaj je predstavljala Sveta Barbara našemu cloveku? Zvesto služabnico! Združila je naše ljudi, jim pomagala, da so se bolje in hitreje vživeli v novih okolišcinah. Z dejavnostjo na podrocju vere, kulture in ljudskega znacaja je ustvarila zanje košcek domovine v novem okolju. Poskrbela je za bolne in osamljene. Bila je desnica slovenskega kurata.401 Slovenski izseljenci so se z Nizozemsko srecali že pred prvo svetovno vojno, v obdobju množicnega izseljevanja iz Evrope v Združene države Ame-rike; mnogi so namrec preko Atlantika odhajali iz pristanišc v Antwerpnu in Rotterdamu. Da izseljenski tok v tej smeri ni bil ravno šibak, je ocitno, saj sta npr. leta 1914 prav zato v Ljubljani delovali kar dve zastopstvi: agentura Edvarda Kristana je opravljala posle za izseljensko pisarno družbe Holland America Line, ki je potnike prevažala v Ameriko preko Rotterdama, agentura Franca Dolenca pa preko Antwerpna, v obeh primerih s ciljem v New Yorku. Takratni izseljenci so Nizozemsko spoznavali le izza oken železniških vago­nov in iz obeh pristanišc na poti cez lužo.402 Še pred prvo vojno je petdeset slovenskih družin preko Nemcije prišlo v Limburg, kjer so se možje zaposlili v zasebnih rudnikih. Po besedah pozna­valca nizozemskih razmer, rudarja Franca (Franza) Selica, so prvi priseljenci prišli kot Avstrijci iz Aachna v rudnik Domaniale Mijn v kraju Kerkrade. O tem pripoveduje tudi zgodba Fransa Sladica, rojenega leta 1887 na Unter­strasse pri nemškem Bochumu. Frans je bil star 22 let, ko se je preselil v Ker-krade na Nizozemskem. Porocil se je s pet let mlajšim dekletom po imenu Gertrud Theunissen. Leta 1923 sta dobila sina Huberta. Družina je najprej živela v bližnjem Eygelshovnu, po prvi vojni pa si je za novo stalno bivališce izbrala Kerkrade-Bleyerheide.403 401 Odlomek iz predgovora kurata Vinka Žaklja v nizozemskem prevodu brošure Naši v Ho- landiji iz leta 1934. Glej: Mulders, S trebuhom za kruhom: 81. 402 Drnovšek, Ljubljana: križišce na poti v svet: 6; Schulz, Hoffnung Amerika: 113-128. 403 Mulders, S trebuhom za kruhom: 18. Po prvi svetovni vojni je nizozemska ekonomija zelo privlacila tuje de­lavce. Odstotek priseljencev se je z 1,6 % v letu 1918 povecal na 2,2 % v letu 1930, predvsem v rudarskih predelih južnega Limburga. Najbolj številni so bili v krajih Kerkrade in Heerlen. Vecina je prihajala iz Nemcije, pa tudi iz Belgije, Poljske, Italije in Slovenije.404 V obdobju kaosa in hiperinflacije v Nemciji v letih 1918-1923 so številni Nemci iskali zaposlitev prav na Nizo­zemskem. V medvojnem obdobju je tam našlo delo okrog 200.000 nemških delavk, ki so se zaposlile kot služkinje in delavke v restavracijah; moški so se zaposlovali kot delavci v industriji. Po letu 1918 so morali imeti vsi priseljenci delovno dovoljenje. Nizozemski delavci so delali drug ob drugem s priseljen­skimi delavci. Služkinje nemškega in avstrijskega porekla so delale za višje sloje, hkrati pa tudi za srednji razred. Vecina jih je živela v mestih. S krizami, ki so Nizozemsko zajele nekoliko kasneje, se je število priseljencev zmanjšalo. Med njimi je bilo tudi veliko beguncev, zlasti po nastopu nacizma v Nemciji. Vecinoma so bili to Judje. Nizozemska je ovirala tovrstne selitve, zato so v dr­žavi najveckrat ostajali le za kratek cas, nato pa se usmerili proti Združenim državam Amerike. Z okupacijo leta 1940 je za Jude na Nizozemskem življenje postalo zelo težko, od leta 1942 naprej pa se je splošno stanje zanje, tako kot tudi za same Nizozemce, še slabšalo. Le kdo ne pozna zgodbe o Ani Frank? 100.000 nizozemskih Judov so deportirali v unicevalna taborišca, vecina ni­zozemskih moških pa je morala delati za nemško vojno industrijo.405 Nizozemska je mlajša in v obdobju med vojnama številcno šibkejša smer izseljevanja Slovencev. Že pred prvo svetovno vojno je na Nizozemskem žive-lo okrog petdeset slovenskih družin, ki so se tja preselile iz Nemcije. To so bili vestfalski Slovenci in Slovenke. Leta 1929 je bilo na Nizozemskem okrog 4000 Slovencev, januarja 1939 le okrog 2000 Jugoslovanov, med njimi 99 % Sloven-cev. Mobilnost izseljencev je bila v tistem neuravnovešenem casu velika tako na Nizozemskem kot tudi v drugih priseljenskih državah. Leta 1939 so evi­dentirali 300 slovenskih izseljencev, ki so bili nemški in italijanski državljani, in sicer 240 primorskih Slovencev iz Goriške pokrajine in 60 Korošcev.406 Do podobnih demografskih rezultatov je prišel Rudolf Selic.407 Glede kvalitete življenja je bil nad Nizozemsko navdušen Alojzij Kuhar, ki je ugotovil, da je bila življenjska raven v tej državi med vsemi državami, kjer so živeli slovenski 404 Lucassen in Lucassen, The Netherlands: 38. 405 Prav tam: 39. 406 Lipoglavšek-Rakovec, Slovenski izseljenci: 46. 407 AS 74, a. e. 152, š. 2. Rudolf Selic. 264 Marjan Drnovšek priseljenci v Evropi, najvišja in da so bile kolonije med najboljšimi tako na starem kontinentu kot izven njega.408 Po prvi svetovni vojni se je zacelo število vestfalskih priseljencev kot tudi priseljencev iz Slovenije povecevati, prihajali so tudi iz Belgije, Francije in neposredno iz Jugoslavije. Priseljevanje vestfalskih Slovencev je potekalo v letih 1925-1929, iz Slovenije pa se je zacelo z letom 1929, tako rekoc tik pred gospodarsko krizo. Izpostavljena je bila misel, da se domovina za izseljen­ce do leta 1926 ni brigala. Alojzij Pohar je obiskoval izseljence po kolonijah in leta 1927 ustanovil prvo društvo na Nizozemskem.409 Duhovnik Oberžan je tamkajšnje socialne razmere ocenil kot prvovrstne. Za rudarje so po nje­govih besedah gradili »prava mesta« z nasadi in tlakovanimi cestami, imeli so tudi sodobno socialno zavarovanje za primer bolezni in nezgod, skratka ugodnosti, ki so bile za domacine in za prišleke enake. Motilo ga je le nere­šeno vprašanje pokojnin, ki so skozi vse obravnavano obdobje do propada Jugoslavije in v vseh evropskih priseljenskih skupnostih pomenile problem številka ena.410 Na obiske k izseljencem so že zelo zgodaj zaceli odhajati predstavniki Cerkve. Katehet Janez Jalen, duhovnik za slovenske izseljence na Nizozem­skem, je 16. septembra 1929 pisal predstojniku oddelka za prosveto v Beogra­du Dragotinu Loncarju, da živijo v nizozemskem Limburgu slovenski delav­ci, ki bi bili potrebni varovanja iz verskih, narodnih in moralnih razlogov. Zaradi izseljenske mladine in njene vzgoje je želel, da pride mednje slovenski duhovnik. Prve korake s strani katoliške cerkve je naredil Vinko Zor, taj­nik Prosvetne zveze v Ljubljani, ki je obiskal izseljence v casu velikonocnih praznikov leta 1927, 1928 in 1929.411 Takrat je bila sprejeta ideja, da za delo poprime Janez Jalen, »sicer bodo ostali otroci naših rudarjev brez šolskega in verskega pouka, izseljenci sami pa brez dušnega pastirstva«.412 408 Kuhar, Naše izseljensko vprašanje: 533. 409 Junija 1926 je Rafaelova družba prvikrat poslala duhovnika v premogovniški revir v Lim- burg. To je bil Alojzij Pohar, predstojnik reda misijonarjev, ki je bil nastanjen v samostanu Sveti Jožef pri Celju. Cetrtega julija je v Brunssumu ustanovil Združenje svete Barbare, zašcitnice rudarjev. Glej: Mulders, S trebuhom za kruhom: 91-92. 410 AS 74, a. e. 1837, š. 19. Gibanje jugoslovanskih izseljencev. Zaradi sprememb povojnih dr­ žavnih mej in mobilnosti rudarjev je bilo vprašanje pokojnin v najvecjem interesu tistih, ki so se vracali v domovino, npr. zaradi gospodarske krize. 411 Vinko Zor (1892-1964), kaplan in prosvetni delavec, tesno povezan z delovanjem Prosvetne zveze v Ljubljani. Imel je smisel za uvajanje tehnicnih pripomockov v ljudskoprosvetno delo, npr. skioptikona, ki je bil med izseljenci zelo popularen (http://nl.ijs.si: 8080/fedora/ get/sbl:4794/VIEW (9. 12. 2010)). 412 AS 74, a. e. 1857, š. 20. Katehet Janez Jalen. Leta 1940 so vsi Slovenci živeli v nizozemskem delu Limburga, v skraj­nem jugovzhodnem kotu države ob belgijski in nemški meji. Koliko jih je bilo takrat? Lipoglavškova je ocenila, da jih je bilo 1480 z družinskimi cla­ni vred. Okoli 600 jih je bilo raztresenih po raznih delih revirjev. Izjemo so predstavljala slovenska dekleta, bilo jih je nekje od 30 do 50, ki so služila v vecjih mestih kot služkinje. Bila so na dobrem glasu. Vecina jih je imela starše v Nemciji, v Porurju; na Nizozemsko so prišla od tam, skupaj z nemškimi dekleti.413 To priseljevanje je po informaciji izseljenskega poslanika v Düs­seldorfu zaznal tudi Izseljeniški komisariat v Zagrebu (1929). Dekleta bi do-bivala placo, imela bi oskrbo in stan ter štirinajstdnevni »odkaz« v primeru, ce bi delo opustila. Uživala bi socialno zašcito in brezplacno bolniško. Znala pa naj bi vsaj nekaj nizozemšcine ali dobro nemško, saj brez tega dela ni bilo mogoce dobiti. Odhajala so v glavnem v vecja mesta. Na dekleta so tudi pre­žali trgovci z belim blagom. Jugoslovanska podporna jednota v Brunssumu je opozorila, da je bila med dekleti velika konkurenca, placa ni bila visoka in grozil jim je »propad«.414 Nizozemski katolicani so predstavljali tretjino vsega prebivalstva. Bili so idealno organizirani, vzorno pa so rešili tudi delavsko vprašanje. Glavni spodbujevalec tega napredka je bil rimskokatoliški duhovnik in kaplan He-nricus Andreas Poels. Priseljenci so živeli v dvostanovanjskih hišah. Vsaka je imela dve kuhinji in pet sob, ki so bile ciste in urejene. V družinskih hišah ni smel biti na stanovanju razen svaka noben samec. Zanje so bili na razpola-go posebni domovi (Gesellenhuis), v katerih je imel vsak delavec svojo sobo. Gospodinjstvo so vodile redovne sestre pod vodstvom rektorja duhovnika. Približno dve tretjini delavstva sta bili organizirani v katoliškem Werklie­denverbondu, približno tretjina pa je bila pri socialdemokratih. Tretjo strujo so predstavljali liberalci. Katoliški priseljenci so se zbirali v ljudskih domo­vih ali patronažah poleg cerkve. Vzdrževali so župnijske »šole«, da so imeli otroci, kot je zapisal Vinko Zor, vsaj dobro versko vzgojo, ce že ne narodne. Delavstvu je pomagala organizacija sester karmelicank III. reda. Med njimi sta bili Slovenka in Hrvatica, ki sta se posebej zavzeli za svoje rojake. Njihova glavna naloga bila skrb za delavsko mladino in kot misijonarke so obiskovale delavske družine. Obe omenjeni sestri sta vodili natancen zapisnik sloven-skih in hrvaških družin o tem, kje so in »kakšno mišljenje in življenje vlada v njih«. Zor je menil, da ceprav niso imeli »narodnega« duhovnika, so vzdrže­vali in ohranjali stanje vsaj na versko-moralnem nivoju, in da se bo to izbolj­ 413 Lipoglavšek-Rakovec, Slovenski izseljenci: 47. 414 AS 74, a. e. 85, š. 1. Informacija o izselitvi v Belgijo, Francijo ali Nizozemsko. 266 Marjan Drnovšek šalo, ko bo prišel stalni duhovnik. Ocenjeval je, da je bilo z narodnega vidika stanje med priseljenci razlicno. Tisti, ki so prišli neposredno iz domovine, so bili zavedni narodnjaki, tisti iz Vestfalije pa so bili bolj nemško orientira­ni. Za delavstvo je bilo poskrbljeno tudi v primeru bolezni in onemoglosti. Poels je postavil dve moderno zgrajeni in urejeni delavski bolnici, in sicer v Kerkradeju in Heerlenu. Skratka, kot je ugotovil Zor, rojakom ni šlo slabo.415 Vedeti moramo, da je imel pred ocmi obdobje pred nastopom velike gospo­darske krize, ki je zajela tudi Nizozemsko. Aprila 1932 so zaznali zmanjše­vanje števila delavcev, jugoslovanska stran pa vse do konca prve Jugoslavije s to priseljensko državo ni sklenila nobene socialne pogodbe. Aktivne so bile slovenske komunisticne skupine, ki so bile po mnenju raziskovalke Milene Mulders med prvimi deportiranci iz Nizozemske v casu krize v tridesetih letih 20. stoletja.416 Socialna problEmatika Po zacetnih dobrih odzivih glede dela na Nizozemskem se je z izbruhom gospodarske krize in njenih posledicah med delovnimi izseljenci stanje po­slabšalo. Zveza jugoslovanskih društev sv. Barbare v Holandiji je sklenila, da izroci spomenico jugoslovanski vladi v Beogradu. Dopis je bil poslan iz Heer­lena 28. junija 1936, in sicer na bansko upravo Dravske banovine v Ljubljani. V njem so zahtevali sklenitev socialne konvencije med državama. To ni bilo izvedeno in je pomenilo udarec za izseljence. Ceprav so se zavedali, da bodo težko kaj dosegli, so zahtevali zagotovitev pravic delavcev/izseljencev, ki so zaradi prisilnih odpustov zapustili Nizozemsko. Še težje je bilo za invalide in upokojence. Zahtevali so ureditev pokojninske problematike in izplacila iz pokojninskih skladov, torej njihovega denarja, saj so leta in leta vplacevali v pokojninske blagajne. Vsak odpušceni oziroma repatriirani izseljenec, upo­kojen ali spoznan za invalida, naj bi bil ob prihodu v domovino zdravstveno pregledan. Ce bi se ugotovilo, da je bolan ali nesposoben za delo, bi mu mo­rale pomagati jugoslovanske oblasti in mu nuditi doloceno zašcito. Ce bi bili tuji delavci odpušceni zaradi krize ali zašcite domacih delavcev, bi odpustili sorazmerno število nizozemskih delavcev v Jugoslaviji, kar je bilo nesmisel-no razmišljanje, saj je bilo jugoslovanskih delavcev na Nizozemskem mnogo vec kot nizozemskih delavcev v Jugoslaviji. Princip reciprocnosti je padel na izpitu. Za povratnike so zahtevali, da jim priznajo olajšave za prevoz, zniža­jo carino za stare obleke, zagotovijo podpore v višini, ki bi jim omogocale 415 Bren, Slovenci v inozemstvu: 140-141. 416 Mulders, S trebuhom za kruhom; Krevel, Sloveense communisten: 53-64. preživetje doma, znižajo takse za potne liste itd. Tem socialnim zahtevam so v dopisu dodali problematiko, vezano na ohranjanje »naroda«, na skrb za izseljenski narašcaj, »ki je bil prepojen z ljubeznijo in spoštovanjem do domovine«. Želeli so »narodno šolo« ali vsaj ucne tecaje maternega jezika. Potarnali so, da že vrsto let nimajo svoje šole. Zaradi repatriacij je upadlo tudi število otrok. Spoznali so, da ne bodo dobili slovenskega ucitelja. Predlagali so, da se mladina nekako ohrani z dobro organiziranimi mladinskimi krožki in z »rednimi narodnimi poucnimi tecaji«. Rudolfa Selica so pooblastili, da prevzame celotno narodno-kulturno delo med mladino in izseljenci, in to z denarno podporo, saj naj bi bil dober organizator.417 Do izseljencev so bile prijazne tudi nizozemske oblasti. Zato nas ne preseneti opažanje Huga Bre­na iz leta 1928, da sta bili ureditev bivalnih razmer in prevozov na delo ter oskrba v primerih bolezni in onemoglosti na visoki ravni, kar je komentiral z naslednjimi besedami: »Da bi se le povsod tako imeli.« Kljub krizi, ki je bila na Nizozemskem poznejša in hkrati krajša kot drugje po Evropi, je Alojzij Kuhar deset let po tem zapisal: »Zato je tudi življenjska raven teh naših iz­seljencev med vsemi najvišja in smemo nizozemske izseljenske kolonije šteti med najboljše slovenske v Evropi in v cez morju.«418 Kot v drugih evropskih priseljenskih okoljih je bila tudi na Nizozemskem slovenska delovna sila za­poslena pretežno v rudnikih, v manjšem obsegu v tovarnah (npr. v Maastri­chtu). Delo v nizozemskih rudnikih je bilo težko, saj so bili rovi mokri in so rudo morali kopati leže. V primerjavi z Belgijo, Francijo in Nemcijo je bilo po mnenju rudarjev delo najtežje prav na Nizozemskem. Pogosto so se dogajale tudi rudniške nesrece. Po drugi strani pa so bili tam rudarji dobro placani, kar jim je omogocalo boljše življenje. Marsikdo je privarceval nekaj denarja in celo kupil hišico v domovini.419 društvEna dEJavnoSt Leta 1931 je duhovnik Drago Oberžan evidentiral osem društev, ki jih je oznacil kot socialne, kulturne in narodne organizacije. Takratno društveno dejavnost je opredelil kot živahno. Društva so delovala v krajih Brunssum, Heerlen, Lutterade, Chevremont, Spekholzerheide, Hoensbroek, Nieuwenha-gen in Eygelshoven. Vsa so bila združena v Zvezo jugoslovanskih društev sv. Barbare s sedežem v mestu Heerlen na Nizozemskem. Naštejmo društva pred letom 1939: 417 AS 74, a. e. 327, š. 4. Prošnja za ureditev desetih izseljeniških zadev. 418 Kuhar, Naše izseljensko vprašanje: 533. 419 Lipoglavšek-Rakovec, Slovenski izseljenci: 47-48. 268 Marjan Drnovšek • Društvo Brunssum je bilo ustanovljeno 7. junija 1926 in je imelo knjižni-co, pevski, dramski in tamburaški odsek ter godbo na pihala. Imelo je lastno zastavo in clani so nastopali v »krojih«, tj. v posebnih uniformah. To je bilo prvo slovensko združenje na Nizozemskem. • Društvo Heerlen je bilo ustanovljeno 26. julija 1926 in je imelo knjižni-co, pevski in dramski odsek, tamburaški klub in društveno zastavo. • Društvo Lutterade-Geleen je bilo ustanovljeno 8. maja 1927 in je imelo knjižnico, pevski in dramski odsek, tamburaški klub, kolesarski klub in zastavo. Odborniki so nosili uniformo. • Društvo Eygelshoven je bilo ustanovljeno 4. septembra 1927 in je imelo knjižnico, pevski in dramski odsek. • Društvo Hoensbroek je bilo ustanovljeno 1. avgusta 1929 in je imelo knjižnico, pevski in dramski odsek. • Društvo Spekholzerheide je bilo ustanovljeno 30. novembra 1930. Imelo je pevski odsek in zastavo. Odborniki so nastopali v uniformah. • Društvo Chevremont je bilo ustanovljeno 2. avgusta 1931 in je imelo pevski in dramski odsek. • Društvo Nieuwenhagen je bilo ustanovljeno 30. novembra 1931. Obstajala je tudi Jugoslovanska podporna jednota s sedežem v Bruns­sumu, ki naj bi imela le podporni namen. Po Oberžanovem mnenju so bila društva prvovrstna torišca jugoslovanske narodne ideje, zato je v porocilu zapisal: »Kdor je v društvu, je zaveden Jugoslovan.« Da so se ljudje z navdu­šenjem in množicno udeleževali raznih prireditev, je bila obicajna praksa. 6. decembra 1931 so npr. v Heerlenu proslavili zedinjenje Jugoslavije ob priso­tnosti tisoc rojakov, z udeležbo poslanika iz Haaga in konzula iz Heerlenu, dogodku pa so prisostvovali tudi nizozemski gosti. Ob tej priliki so poslali vdanostno brzojavko kralju Aleksandru.420 Poglejmo, kako je bilo z društvi leta 1939. Takrat je na Nizozemskem delovalo samo šest društev sv. Barbare, in sicer v krajih Brunssum, Heerler­heide, Lutterade, Hoensbroek, Eygelshoven in Chevremont. Vclanjena so bila v Zvezo jugoslovanskih društev sv. Barbare v Holandiji s sedežem v Heerle­nu.421 Poleg njih je, po Selicevi opredelitvi, delovalo še »separatno« društvo, tj. Jugoslovansko narodno društvo sv. Barbare v Nieuwenhagnu. Oglejmo si njihovo dejavnost, kot nam jo je predstavil Rudolf Selic: 420 AS 74, a. e. 1837. Oskrba izseljenskih uciteljev za Nizozemsko. 421 Združevanje društev v zveze je bilo skupno vsem slovenskim izseljenskim društvom v Evropi. Zacetek povezovanja na Nizozemskem nosi datum 22. junij 1928. Polno ime je bilo: Zveza jugoslovanskih Združenj svete Barbare. Glej: Mulders, S trebuhom za kruhom: 96-98. • Brunssum: društvo na obmocju z okoli 150 slovenskimi iz­seljenci je imelo 25 clanov. Ustanovlje-no je bilo 7. junija 1926, imelo je pevski odsek, knjižnico in društveno zastavo. • Heerlerheide: dru­štvo na obmocju z okoli 500 izseljenci je imelo 48 clanov. Ustanovljeno je bilo 26. julija 1926, imelo je pevski odsek Zvon, mladinski krožek Vencek in knjižni-co. Tako Društvo sv. Barbare kot pevski odsek Zvon sta imela svoji zastavi. • Lutterade: društvo na obmocju z okoli 250 izseljenci je imelo 31 clanov. Ustanovljeno je bilo 8. maja 1927, imelo je društveno zastavo, knjižnico ter pevski, dramski in tamburaški odsek, leta 1931 pa še kolesarski klub. Odborniki so nosili uniformo. • Hoensbroek: društvo na obmocju z okoli 120 izseljenci je imelo 25 cla­nov. Ustanovljeno je bilo 1. avgusta 1929, imelo je društveno zastavo, knjižnico in pevski odsek. • Eygelshoven: društvo na obmocju z okoli 100 izseljenci je imelo 16 cla­nov. Ustanovljeno je bilo 4. septembra 1927, imelo je društveno zastavo, knjižnico, pevski, dramski in tamburaški odsek. • Heerlen: Zveza jugoslovanskih društev sv. Barbare v Holandiji je bila ustanovljena 22. junija 1928. Predsednik je bil Josip Hladin, tajnik Ru­dolf Selic, blagajnik Leopold Strman in duhovni vodja pater Teotim van Velzen. Zveza je imela 169 clanov, s clani vseh odsekov pa skupno 292 clanov, ki so delovali v okviru tamburaških, pevskih, mladinskih in dramskih odsekov. 270 Marjan Drnovšek • Nieuwenhagen: Jugoslovansko narodno društvo sv. Barbare je bilo usta­novljeno 30. novembra 1931 in naj bi po pripovedovanju imelo 20 clanov. Predsednik je bil A. Roth. Pod svojim okriljem je imelo okoli 100 izse­ljencev. Društva v okolje, kjer so živeli slovenski izseljenci, niso bila zasidrana za vse vecne case. Nastajala so in odmirala, se delila po raznih ideoloških in po­liticnih smernicah, ne tako malo je bilo osebnih nesoglasij, prepirov, metanja polen pod noge, ovajanj, tudi fizicnih obracunavanj. Temu se niso mogli izo­gniti niti Slovenci na Nizozemskem. Da ob tem ne bi predstavljal samo temne strani meseca, lahko recem, da so društva opravljala obsežne organizacijske, kulturne, prosvetne, verske in še kakšne dejavnosti, ki so lajšale življenjske tegobe izseljencem, ki so v glavnem pripadali nižjim izobrazbenim slojem. In ce omenim samo dvoje, kar je npr. povezovalo rudarje in njihove družine na tujem: to sta bila težnja po ohranitvi maternega jezika (vsaj s strani društve­nih voditeljev) ter zlasti petje oziroma glasba. glaSba in družabnoSt V bogatem arhivskem gradivu nisem našel slabe besede o odnosu izse­ljencev do slovenskega petja, celo vec, slovensko petje so radi poslušali tudi tujci. Teotim van Velzen je v Heerlenu (Heerlerheide) ustanovil otroški pev-ski zbor Vencek (1928), leta 1929 pa je bil ustanovljen slovenski pevski zbor Zvon, ki ga je sprva vodil Nizozemec Jan van Geijsel, po poklicu tiskar, ki je pogosto dirigiral v razlicnih nizozemskih pevskih zborih.422 Leta 1930 je mešani zbor prvikrat nastopil pod imenom Slovensko pevsko društvo Zvon. Trideset let je bil uradno del Združenja svete Barbare v Heerlenu. Pomen petja pri slovenskih izseljencih, tako petja za domaco mizo kot zborovskega petja, ki se je kdaj celo približevalo profesionalnemu, je bil velik in pogosto omenjen. Melanholicna slovenska pesem je prevzela tudi tuje obcudovalce te vrste kulture. Imeli so mladinski zbor, ki se je imenoval Jeugd van Slomšek (Slomškova mladina). V Brunssumu so imeli godbo na pihala. V Geleenu so imeli simfonicni orkester in glasbeno skupina godal, pihal in tolkal. Ves cas so v krajih Brunssum, Geleen in Eygelshoven delovale skupine tamburic. V Hoplu je skupino tamburic ustanovil Avgust Cebin, ki se je tam naselil leta 1934. Instrumente je leta 1923 pripeljal iz Moersa v Nemciji, kjer je dve leti delal kot rudar. Pred prvo vojno so se v vrstah izseljencev formirale posame­zne gledališke skupine, predvsem otroške in mladinske. Gledališke igre so uprizarjali ob miklavžu in božicu, obicajno tudi v casu »izseljeniške nedelje«. 422 Drnovšek, Slovenska izseljenska društva: 37-38; Mulders, S trebuhom za kruhom: 98-99. Popularna je bila igra Za sreco v nesreci, ki so jo uprizarjali v cast praznova­nju jugoslovanskega praznika 8. julija ali na prvo nedeljo v decembru. Tudi ples izseljencem ni bil tuj. Pavla Strman je pri trinajstih letih pri­stopila k pevskemu zboru Zvon. Plesali so v narodnih nošah, ki so jih sami naredili. Deklice so nosile bele bluzice s kvackanimi okraski na rokavih in z rdecim trakom okrog vratu. Imele so krila z debelimi sloji blaga, kar je bilo bližje hrvaški kot slovenski noši. Neko dekle je imelo pravo slovensko nošo z visoko cepico. Po spominih Pavle Strman so se ves cas dobivali za skupno petje, ples in glasbo. V okviru Združenja svete Barbare so vsako leto orga­nizirali »vinsko trgatev«, ki je pomenila napolnitev društvene blagajne. Za veselico so razobesili bršljanove vence z vreckami grozdja. Tradicija je pred­pisovala, da je fant med plesom dvignil dekle, ki je moralo zagrabiti vrecko z grozdjem, ne da bi to opazil »policaj« - ce jo je zasacil, je morala za to »placa-ti«. Ob zakljucku vinske trgatve so izbrali vinsko kraljico. Ples z živo glasbo je bil vedno odprt tudi za Nizozemce in pripadnike drugih narodov. Zanimivo pa je, da je bilo praznovanje materinskega dne namenjeno samo društvenim clanom. Družabni dogodki so se kar vrstili, npr. tombole, romanja (v Mari-agrot-Valkenburg leta 1934), obiski iz Ljubljane (med drugim obisk tajnika Prosvetne zveze), sprevodi praporšcakov z zastavami, razne procesije, pra­znovanja jugoslovanskega narodnega praznika na prvo nedeljo v decembru (Heksenberg, Heerlen, 1938), obisk pri slovenskih katehetih na gradu Bouvi­gne, dekliški krožki, sveta obhajila, duhovne vaje in še kaj. V letih 1926-1930 je bilo društveno življenje razgibano in živahno. Po-znejše slabljenje društev je bilo posledica nezainteresiranosti mladine, ki je bila rojena in vzgojena v tujini in za društveno dejavnost ni kazala nobenega zanimanja, nedvomno tudi zaradi slabšanja socialnih razmer kot posledici krize. Slava Lipoglavšek-Rakovec v svojem pogledu na društveno življenje na Nizozemskem ni bila optimisticna. Ugotavljala je, da so društva delovala predvsem prosvetno, hkrati pa, da se je mladina odtujevala slovenšcini in so zato društva zacela hirati. Po njenem mnenju je izstopal le slovenski pevski zbor Zvon, ki ga je spodbudil pater Teotim van Velzen, ko si je zaželel lepega slovenskega petja pri mašah. Bil je dober pevec in je veckrat pomagal kot zbo­rovodja. V letih 1936-1939 je vodstvo zbora prevzela Slavica Zajc. Nastopali so v dvoranah in na radiu in dobili veliko priznanj, vkljucno z odlikovanjem s castnim trakom na društveni zastavi.423 423 Ohranjena je fotografija zbora (1938). Glej: Sv. Barbara 032, http://www.iisg.nl/hbm/slove­nen/stbarbara_032-sl-php (18. 7. 2011). 272 Marjan Drnovšek Kjerkoli so bili izseljenci, so bile, kot receno, prisotne tudi medseboj­ne razprtije, od osebnih do družbenih, povezane z razlicnimi ideološkimi in politicnimi pogledi. Temu je bil posvecen sestanek Zveze sv. Barbare v Lim­burgu, ki so ga sklicali 17. februarja 1940 v kraju Heerlerheide. Po dogovoru s konzulatom v Rotterdamu in s pomocjo Teotima van Velzna naj bi prišlo do pomiritve dveh skupin, ki sta se oblikovali že pred leti. Pod vodstvom konzulata naj bi bili vsi rudarji v enem, skupnem društvu. Na srecanju so bili prisotni vsi društveni predsedniki in tajniki, odzvalo pa se je tudi Slovensko narodno društvo sv. Barbare iz Nieuwenhagna. Prisoten je bil tudi generalni konzul Milicic iz Rotterdama, ki je prispel v spremstvu Duponta, general-nega konzula iz Heerlena. Prisostvovala sta bivši tajnik zveze J. Hladin in bivši tajnik Rudolf Selic. Milicic je pozdravil združevanje slovenskih društev oziroma bodoce skupno delovanje, kar je utemeljil z dejstvom, da se je tudi »domovina« zedinila in je bila ena najmirnejših držav v Evropi. Generalni konzul je želel, da se vse pomembne zadeve sporocajo njemu, ostalo pa je prepustil njim samim; rekel jim je, da lahko delajo po svoje, vendar brez vsake pomoci ali podpore konzulata. Glavna debata na sestanku, ki je potekal kar v gostilni (sestanki in zbo­rovanja so bili pogosto v gostilniških prostorih), se je vrtela okoli Slovenskega narodnega društva Nieuwenhagen, ki je ob tej priložnosti sklenilo: • da je društvo pripravljeno prikljuciti se zvezi pod svojim imenom; • da prizna društvena pravila zveze ter da je pripravljeno sprejeti duhov­nega vodjo in sodelovati na verskem, narodnem in kulturnem polju; • da bo še naprej delovalo za socialno dobrobit slovenskih izseljencev; • da predlaga, da se prihodnje seje udeleži tudi gospod pater van Velzen; • da je pripravljeno placevati clanarino zvezi; • da je inventar društvena last, dokler se ne prepricajo, da je delovanje zveze resnicno v korist izseljencev. Zatem je spregovoril pater van Velzen in pozdravil združevanje društev. Društvo so v Zvezo sv. Barbare v Limburgu sprejeli enoglasno, ob tem pa je prišlo do nesoglasja med konzulom in tajnikom glede financne konstrukcije. Izrecena je bila misel, da je socialna konvencija težko izvedljiva. Bili so tudi kriticni, npr. predsednik Trtanj iz Hoensbroeka, ceš da se zveza vse prevec ukvarja s prireditvami, manj pa s socialnimi zadevami. Zato je predlagal pre­ureditev pravil, ki so bila precej stara; poslala bi se v potrditev kraljici Wil­helmini oziroma nizozemski vladi, da bi bil uspeh na socialnem polju bolj gotov. Generalni konzul je zahteval crtanje clena, da je lahko clan društva vsak Slovenec, cetudi ni jugoslovanski državljan. Bil je proti delovanju dru­štev, v katerih bi bili tuji državljani. Nedvomno je bilo to naperjeno proti Pri-morcem oziroma njihovemu italijanskemu državljanstvu. Trtanj je sprožil še vprašanje slovenskega ucitelja, ob cemer je konzul potrdil, da je interveniral zanj, vendar brez uspeha. Na koncu je predlagal, da bi se njegovemu visocan­stvu princu regentu Pavlu podelila Nobelova nagrada za mir, kar so prisotni pozdravili s ploskanjem.424 SlovEnSki JEzik in ucitElJi Casopis Slovenec je 1. decembra 1929 objavil clanek z naslovom Naši rudarji v Holandiji. V njem so ugotavljali, da kolonija v tej državi ni ime-la slovenske izseljenske šole, niti knjižnice in niti duhovnika. Zlasti so pou­darili potrebo po knjižnici in duhovniku. Soproga bana Dravske banovine Ela Serniceva je sprožila akcijo za nabiranje knjig za rudarsko knjižnico v nizozemskem Limburgu. Ob tem se ji je porodila ideja, da bi bilo mogoce dobiti tudi ucitelja, in sicer z argumentom, da ce imajo npr. Cehi v Sloveniji svojo dopolnilno šolo, bi lahko imeli slovenske šole tudi na Nizozemskem. Še pomembnejša bi bila – po Sernicevi – taka šola po slovenskih kolonijah v inozemstvu, da bi se ohranil mladi rod v združeni Jugoslaviji.425 V zacetku decembra 1929 je duhovnik Drago Oberžan iz Eysdna poslal pismo Izselje­niškemu uradu Dravske banovine v Ljubljani. Pater Teotim van Velzen, ki je bil duhovni vodja vseh slovenskih društev sv. Barbare na Nizozemskem, je sporocil: »Mi ne moremo biti vec dalje odgovorni za Vaše izseljence, ker ne razumevamo jezika!« Oberžan je obiskal Poelsa, vodjo kršcanskega social-nega gibanja na Nizozemskem, po njegovem moža svetovnega slovesa, ki je pohvalil slovenske izseljence in dostavil: »Ce hocete, da vam ostanejo, se jim morate docela posvetiti!«426 V Heerlenu je bila leta 1931 konferenca izseljeniških jugoslovanskih du­hovnikov. Z resolucijo so pozdravili ustanovitev Izseljeniškega sveta v Lju­bljani. Pod tocko 4 so ugotavljali, da veliko otrok slovenskih staršev, ki so se vecinoma vracali v domovino, ne zna maternega jezika. Zato so izpostavili »nujni poduk v narodnem jeziku«. Jugoslovansko prosvetno oblast so prosili, da preskrbi ucitelje. Menili so, da so v Belgiji in na Nizozemskem okolišcine toliko ugodnejše, da bi s poukom lahko zaceli takoj, v drugih državah pa bi bilo treba to vprašanje še pogodbeno urediti. Podpisniki te resolucije so bil Valentin Zupancic, Anton Hafner, Jože Kastelic, Teodor (Božidar) Tensun­dern, August Hegenkötter, Fischer, p. Teotim van Velzen in Drago Oberžan. 424 AS 74, a. e. 345, š. 4. Letna seja Zveze sv. Barbare v Limburgu. 425 Slovenec 275 (1. december 1929). 426 AS 74, a. e. 1856, š. 20. Oberžanovo pismo izseljeniškemu uradu v Ljubljani (4. december 1929). 274 Marjan Drnovšek Resolucija je bila poslana izseljeniškemu poslaništvu v Pariz, Düsseldorf in Bruselj. Izseljeniški referat v Ljubljani je menil, da bi se zaenkrat uvedla »za­silna šola laikov«. Obravnavali so tudi možnost uvedbe tedenskih ur za jezik na šolah za otroke jugoslovanskih izseljencev ali za ustanovitev t. i. konzular­nih šol. Program teh šol naj bi se prilagodil krajevnim razmeram.427 Ostalo je le pri željah oziroma zametkih šolskih tecajev. Zanimanje za slovenski jezik je 25. novembra 1931 pokazala Gerra van den Boogaard, ki je obiskala Dravsko banovino, da bi se naucila slovenšcino ter spoznala slovenske šege in navade, in sicer zato, da bi med slovenskimi izseljenci na Nizozemskem lahko delovala kot socialna in pedagoška delavka. Potrdila je potrebo po slovenskem ucitelju in po znanju slovenskega jezika. Opozorila je, da sta Poljska in Ceškoslovaška na Nizozemsko poslali ucitelje za vzgojo svojih izseljencev. Ceprav je Oberžan pripravil nekaj vecernih teca­jev, na katerih so poucevali laiki, se je zavzela tudi za njihovo boljše strokov-no vodenje. Predlagala je, da Dravska banovina na Nizozemsko pošlje vsaj enega ucitelja, ki bi potoval po naselbinah Slovencev, pouceval v že delujocih tecajih in jih tudi vodil, ter dodala: »To je moj nasvet in moja prošnja v korist slovenskim izseljencem v Holandiji.«428 Konzulat v Heerlenu je 21. januarja 1932 poslal dopis na bansko upravo Dravske banovine v Ljubljano. V njem so napisali, da je nujno potreben vsaj en izseljenski ucitelj, ker otroci v šoli in na cesti slišijo le tuje jezike in se tako odtujujejo svojemu jeziku. V mnogih dru­žinah se je primerilo, da so otroci na vprašanja staršev v slovenskem jeziku odgovarjali v tujem jeziku. Vecina ni znala ne brati in ne pisati v slovenskem jeziku. Konzulat je upal na možnost, da bi se v zimskih tecajih vsaj nekaj na-ucili. O zgodovini in geografiji naj ne bi imeli pojma. To so izpostavljali, kljub temu da so predvidevali, da se bo velika vecina staršev zaradi krize vrnila v domovino. Na konzulatu so se spraševali, kaj bo mladina pocela brez znanja o svojih krajih in znanja slovenskega jezika. Zato so se pridružili predlogu Boogaardove, da se otrokom cim prej pridobi uciteljska moc. Za ucitelja v Belgiji ali na Nizozemskem sta bila predvidena Marija Až-man in Luznar, ucitelj iz Crnomlja. Namesto Luznarja je prišel Svatopluk Sto­vicek. On je bil z odlokom Ministrstva prosvete 28. avgusta 1932 imenovan za ucitelja v Belgiji, s sedežem v Eysdnu, Ažmanova pa s sedežem v Heerle-nu. V Zuid-Limburgu se je najprej seznanila z regionalnim inšpektorjem za osnovno šolo in z vsemi ravnatelji šol. Ker zaradi razpršenosti otrok ni mogla drugace, je poucevala v tecajih. Ucila je od 1. januarja 1932 do 30. novembra 427 AS 74, a. e. 1838, š. 19. Konferenca v Heerlenu. 428 AS 74, a. e. 1834, š. 19. Gerra van den Boogaard, Holandija. 1934. Na izseljeniški razstavi v Ljubljani je Rudolf Selic pojasnjeval, da je šte­vilo rudarjev v tej državi padlo s tisoc na petsto, v enakem razmerju pa tudi število otrok, ki so obiskovali tecaje uciteljice Ažmanove. Ob njenem nastopu je v »narodne« tecaje hodilo 297 jugoslovanskih otrok, konec šolskega leta 1933/34 je ucila 220 otrok, v letih 1934/35 pa je konzulat predvideval, da je bilo v tecaje vkljucenih še okrog 200 otrok.429 Raziskovalka Muldersova na­vaja, da je 329 jugoslovanskih otrok obiskovalo 47 nizozemskih šol, skoraj vse pa je Ažmanova zbrala v 11 jezikovnih tecajih, ki so bili organizirani teden­sko, popoldne ali zvecer, v desetih razlicnih kolonijah v Heerlenu (Heerler­heide in Nieuw Einde), Brunssumu, Hoensbroeku, Lutteradeju, Eygelshovnu, Nieuwenhagnu, Lauradorpu, Chevremontu in Spekholzerheideju. Tecaji so bili v nizozemskih šolah, slovenskih gostilnah, pri ljudeh doma ali v prosto­rih sindikata R. K. Werkliedenbond. Ažmanova je bila stalno na poti. Geelen je bil najbolj oddaljen od njenega bivališca, tj. Heerlena. Tam so bile njene ucne ure dvakrat tedensko, in sicer v šoli St. Jozefschool v ulici Rosenlaan v Lindenheuvelu, obiskovalo pa jih je 54 ucencev.430 Delo Marije Ažman so oznacevali kot misijonarsko. Rudolf Selic, avtor brošure Naši v Holandiji, je njena prizadevanja opredelil kot vzgojne tecaje. Ucili so se pesmice in verze na pamet ter se urili za nastope na srecanjih delavskih združenj in prazno­vanj materinskega dne. Za deklice v Brunssumu, Heerlerheideju, Nieuw Ein­deju in Eygelshovnu, ki niso bile vec šoloobvezne, je deloval dekliški krožek, ki ga je vodila Ažmanova, kasneje pa slovenska sestra Justina Višner. Slednja je prišla iz Škofje Loke, iz reda uršulink, in delovala v Weertu in potem v Bredi. Deklice so nastopale na praznovanjih in srecanjih, kjer so pele ljudske pesmi, igrale gledališke igre in plesale kolo v narodnih nošah. Naucile so se igro Roka božja, ki so jo uprizarjali na raznih praznovanjih in zborovanjih. Oberžanovo pismo Izseljeniškemu uradu banske uprave Dravske bano-vine je 11. oktobra 1933 sporocalo, da bosta Oberžan in Ažmanova s pomocjo izobraženih deklet in fantov po vecjih krajih na Nizozemskem organizirala t. i. jugoslovanske vecere, ki bi se raztegnili do novega leta. Cilj je bil propa­ganden, tj. spodbuditi rojake k društvenemu in »narodnemu« gibanju: »Zlasti še hocemo s temi veceri vzgojno vplivati na našo mladino.« Predvidevali so pripravo pevskih tock in govorov, predvajanje filmov in skiopticnih slik. Za slednje je banska uprava Dravske banovine že poslala slike v ZDA.431 Ažmanova je imela tudi širše interese, saj je hodila na socialne kurze, prosila za trimesecni dopust in na koncu dala ostavko. Poslala jo je Mini­ 429 AS 74, a. e. 1834, š. 5. Uciteljica Ažman. 430 Mulders, S trebuhom za kruhom: 103-104. 431 AS 74, a. e. 1856, š. 20. Organiziranje izseljencev v Holandiji. 276 Marjan Drnovšek strstvu prosvete. Ko je bil Franc Novak na celu Ministrstva socialne politi­ke in narodnega zdravja, je v dopisu, ki ga je 6. novembra 1934 poslal banu Dravske banovine, obravnaval dve zadevi, prvic odstop Ažmanove konec oktobra 1934 in nastavitev novega ucitelja za Nemcijo. Glede Ažmanove je menil, da njenega mesta ni potrebno izpopolniti oziroma poslati nove uci­teljice. Svoj sklep je argumentiral z maloštevilnostjo izseljenskih družin in s tem tudi otrok. Zmanjševanje števila otrok je bilo po njegovem mnenju tudi posledica stalnega odpušcanja delavcev. Skratka, njegovo stališce je bilo, da za ustanovitev tecajev ni dovolj otrok pa tudi raztreseni so bili po naselbinah, oddaljenih vec kilometrov. Tako je prevladalo mnenje, da je treba podpreti težnjo po novem ucitelju – moškem (!) – v Gladbecku. Potrebo so utemelje­vali z velikim številom izseljencev in šoloobveznih otrok v Nemciji. Ucitelj bi imel prosvetno in glasbeno izobrazbo.432 In kakšna je bila nadaljnja pot Marije Ažman? Leta 1937 se je želela reaktivirati in se vrniti k poucevanju iz­seljenskih otrok. Postopek je sprožila preko banske uprave Dravske banovine. Po odloku ministra, šefa odseka za zašcito izseljencev Fedorja Aranickega, je prišla na mesto uciteljice v Düsseldorf. Pohvaljeno je bilo njeno dveletno delo na Nizozemskem. Kasneje je bila prestavljena v Moers-Merbeeck, kjer naj bi bilo okoli 500 otrok. V Nemciji pa je tudi že bil ucitelj Anton Šlibar, ki je imel sedež v Gladbecku.433 Kljub nekaterim pozitivnim mnenjem o življenjskih in delovnih pogojih na Nizozemskem so v jubilejnem Izseljenskem vestniku – Rafaelu, glasilu Ra-faelove družbe v Ljubljani (1937), objavili clanek s povednim naslovom Krik naših rojakov iz Holandije.434 Izrazili so pripravljenost tamkajšnjih sloven-skih društev, da pristopijo k Slovenski izseljenski zbornici, in hkrati cestitali Rafaelovi družbi za njeno desetletno delovanje. Na zadnjem zveznem sestan­ku nizozemskih društev so izpostavili zahteve in ugotovitve, ki naj bi jih na izseljenskem kongresu obrazložila pater Teotim van Velzen in Rudolf Selic, tajnik Zveze jugoslovanskih društev sv. Barbare v Holandiji: • vecje posvecanje mladini, ki je odrašcala brez slovenskega pouka, ceš da vec kot 200 slovenskih otrok prosi domovino, da jim pošlje »pravega, katoliškega slovenskega ucitelja«; • da po vzoru drugih narodov (v mislih so imeli Nemcijo in Italijo) jugo­slovanska vlada organizira obiske otrok na državne stroške v domovino, saj naj bi otroci spraševali matere, kje in kakšna je slovenska domovina; 432 AS 74, a. e. 1834, š. 19. Izseljeniška uciteljica postavljena za izseljeniško dopisnico. 433 AS 74, a. e. 1834, š. 19. Reaktiviranje Ažmanove. 434 Rafael 7/8 (avgust 1937): 66. • bansko upravo so prosili, da pritisne na obcine v domovini v zvezi z urejanjem dokumentov, ki jih potrebujejo izseljenci v tujini; • fantje, vojaški obvezniki, stari nad 20 let, od konzulatov niso dobili po­tnih listov, kar jim je povzrocalo težave pri delu – marsikdo bi rad obi-skal domaci kraj, pa ga ni mogel; • vdove mož, padlih v svetovni vojni, so prosile vlado za podporo, ker so na Nizozemskem živele v pomanjkanju in bedi; • nekateri bi radi poslali sinove v domovino v srednje in višje šole, kakor tudi v državno službo. Generalni konzulat v Rotterdamu je 15. januarja 1938 podal porocilo svojega uradnika Jožefa Logarja z naslovom Problem iseljenicke dece i na­rodne škole.435 Na zacetku je izjavil, da so imeli stari rudarji zavest in so bili emocionalno navezani na domovino. Izpostavil je težave izseljenske mladine, ki je bila rojena in vzgojena v inozemstvu. Ti otroci so se slovensko naucili v družinskem okolju, zatem pa odšli v obvezno nizozemsko šolo, ki je tako vplivala nanje, da so se zaceli sramovati svojega jezika in komunicirati v je­ziku novega okolja. Ko so dosegli 18 let starosti, so pozabili na svoj domaci jezik. V domovini niso bili nikdar ali samo kot majhni otroci. Nic jih ni ve­zalo nanjo. Logar je izrazil potrebo po izseljenskem ucitelju, ki bi se ukvarjal s šolskimi otroki do 14. leta starosti in jih ucil domace govorice, zgodovino in spoznavanje domovine. Teh otrok je bilo v nizozemskem Limburgu okrog 250. Zahteval je krepitev nacionalne zavesti. V nacrtu so imeli tudi letovanja otrok v domovini. Rudarji/delavci pa so že leta prosili za ucitelja, ki bi obi-skoval kolonije, saj so bili otroci skoncentrirani v majhnem delu Nizozemske. Bali so se utopitve v novem okolju. Spomnil se je uspehov Marije Ažman, ki je morala službo pustiti zaradi preobremenjenosti in premajhnih kompe­tenc. Logar je tudi opozoril na dejstvo, da so nizozemske oblasti z zakonom izenacile pogoje glede zaposlitve med domacimi in prihajajocimi delavci. V tem so videli nevarnost oziroma težnjo, da bi otroci za stalno ostali na Ni-zozemskem, saj se njihovim staršem ne bi bilo treba bati odpušcanj z dela. Nedvomno bi se odtujili. Želeli so si vrnitve Marije Ažman, zanjo pa se je zavzel tudi Teotim van Velzen. Kasneje se je Ažmanova reaktivirala; poslana je bila, kot receno, za uciteljico v Moers-Merbeeck v Nemcijo, kjer je postala tudi izseljeniška dopisnica.436 435 AS 74, a. e. 1834, š. 19. Izseljenska uciteljica postala izseljenska dopisnica. 436 AS 74, a. e. 1834, š. 19. Problem izseljenskih otrok in »narodne« šole. 278 Marjan Drnovšek caSopiSi v izSElJEnStvu V Heerlenu na Nizozemskem je v letih 1931-1935 izhajal Rafael, ki so ga izdajali slovenski izseljenski duhovniki kot pomagalo pri njihovem misijo­narskem, kulturnem in gospodarskem delu med izseljenci v zahodni Evropi. Izhajati je zacel 1. januarja 1931. Urednik Oberžan ga je oznacil kot verski narodni list, pomemben za »buditev moralnega in narodnega življa med iz­seljenci«. Opredelil ga je kot podlago za krepitev znanja slovenskega jezika. Zlasti je nakazal njegov pomen za otroke, ki so se morali maternega jezika šele uciti, saj so ga v novem okolju malo slišali. Zato je Oberžan glasilo oznacil tudi kot pomembno za medsebojno spoznavanje ter za kulturno in socialno krepitev delavstva. Rafael je imel vec podnaslovov, in sicer Glasilo jugoslo­vanskih izseljencev v Holandiji in Belgiji, Glasilo jugoslovanskih izseljencev v Belgiji, Franciji, Holandiji, Nemciji, od leta pa 1934 Glasilo jugoslovanskih izseljencev v zahodni Evropi. Izdajatelj je bil Drago Oberžan, od leta 1931 pa »slovenski izseljenski duhovniki«. Odgovorni urednik je bil najprej Drago Oberžan, od leta 1934 Franc Hrastelj in na koncu ponovno Drago Oberžan. Glasilo so tiskali v Heerlenu, od leta 1934 v Tiskarni sv. Cirila v Mariboru. Fe-bruarja 1935 se je Rafael združil z Izseljenskim vestnikom; tako je nastal Izse­ljenski vestnik - Rafael. Uredništvo je veckrat poudarjalo nepoliticni in hkrati delavsko-izseljenski znacaj glasila. Decembra 1931 je imel Rafael kar 1500 narocnikov, iz razmišljanj Kazimirja Zakrajška ob združitvi z Izseljenskim vestnikom leta 1935 pa izvemo, da so glasilo trle tiskarske in uredniške teža­ve; to je pravzaprav pripeljalo do omenjene združitve, pri cemer je Zakrajšek narocnike v Evropi prosil, naj ostanejo zvesti tudi združenemu glasilu.437 V Heerlenu je izhajala Slovenska delavsko-kmecka republika (1931-1933), s podnaslovom List za slovenske delavce in kmete v inozemstvu. Izdajatelja in urednika sta bila Albert Hlebec in Aleš Bebler. To je bilo edino komunisticno glasilo, ki so ga naslavljali samo na Slovence. Ohranjeni sta šesta (november 1932) in enajsta številka (15. februar 1933). Geslo Slovenske delavsko-kmec­ke republike je bilo: »Niti avtonomija, niti federativna Jugoslavija! Hocemo slovensko delavsko kmecko republiko!« Bralce je imela predvsem v Belgiji in v severni Franciji. Zgodovinar France Filipic je menil, da je bila poveza­na z idejo o ustanovitvi slovenske nacionalne partije, tj. s stremljenjem po osamosvojitvi slovenske partijske organizacije v tujini. Dopisnik ohranjene ciklostilne številke se je zavzel za tisk glasila, vendar ga je uredništvo za­radi prenizkega števila narocnikov in dragega tiska zavrnilo. Komunistic­na usmerjenost glasila je razvidna že iz naslovov clankov, npr. Proletarijat 437 Drnovšek, Slovenen in Nederland: 10-11. Nemcije v borbi proti fašisticni diktaturi, Rdeca pomoc Jugoslavije klice v ak­cijo proti terorju vojno-fašisticne diktature, Odlocen nastop komunisticnih strank proti roparskemu versajskemu miru, Druga petletka v Sovjetski Uniji, Vesti iz Slovenije, Dopisi iz emigracije itd. V istocasno izhajajocem Rafaelu je najti vrsto odklonilnih odmevov nanjo. Imela je apetite po širšem bralstvu, tudi prekomorskem, kar nam dokazujejo njene cene, napisane v razlicnih va­lutah: 50 centimov je veljala v Franciji, 75 v Belgiji, 10 pfeningov v Nemciji, 5 centov na Nizozemskem in 3 cente v Kanadi. V tajništvu Komunisticne partije Nizozemske so na ciklostilu tiskali slovenski casopis Glas svobode (1932), ki so ga razpošiljali tudi v Francijo in Nemcijo. Razmnoževali so ga na pokrajinskem komiteju v Heerlenu. Urednik je bil Albert Hlebec. Izseljenci so želeli dobivati casopise iz domovine, vcasih pa so jim bili ti tudi vsiljeni. Društvo sv. Barbare v Brunssumu je konec leta 1929 prosilo za pošiljanje Domoljuba in Slovenskega gospodarja. Vršili so se pritiski za finan­ciranje in pošiljanje casopisov, vendar so bile težave zaradi zamud z narocni­nami ipd. Izseljeniški referat v Ljubljani je opažal, da izseljenci iz Nizozemske, Francije in Belgije niso mogli placevati narocnine, in to kljub poudarjanju pomena vezi z domovino. V Ljubljani so se zavedali problema, vendar so bili izdatki za casopise omejeni, in so, kot so dodali, »morda pri nekaterih – radi razlicnih smernic našega casopisja – celo povzrocili nejevoljo.«438 knJigE iz domovinE Kot drugi slovenski izseljenci v evropskih državah so tudi izseljenci na Nizozemskem izražali potrebe po knjigah iz domovine. Nosilci teh teženj so bili izobraženci, izseljenski ucitelji in duhovniki. Duhovnik Drago Oberžan je tako npr. 14. septembra 1931 dobil pošiljko, ki je vsebovala naslednje naslo­ve: Abecednik (prvi) (10 komadov), Abecednik (drugi) (10 komadov), Citanka (druga) avtorjev Šreiner-Hubad (20 komadov), Zemljepisne in zgodovinske slike (20 komadov) in še 163 raznih drugih knjig. Uciteljica Marija Ažman je oktobra 1932 preko konzulata prosila za šolske knjige, ki jih je nujno po­trebovala za delo v tecajih. Konzulat jo je podprl, in sicer s pripombo, da je prav neprijetno v odnosu do nizozemskih šolskih krogov dejstvo, da imajo otroci uciteljico že tri mesece, nimajo pa potrebnih šolskih knjig. Konzulat v Heerlenu je podprl vlogo, poslano na bansko upravo; upali so, da se prošnja po šolskih knjigah cim hitreje reši, in pri tem dodali, da naj bi dobili še vsaj 438 AS 74, a. e. 233, š. 3. Placevanje narocnin Domoljubja in Slovenskega gospodarja. 280 Marjan Drnovšek 300 šolskih zvezkov.439 Leta 1933 so iz Ljubljane poslali pet paketov knjig za šolske otroke. Problematiko knjig za izseljence je sprožil Slovenski narod z apelom: »Darujte knjige za našo emigracijo!« Temu so sledili Odbor akadem­ske Ciril-Metodove družbe, Klub jugoslovanskih primorskih akademikov, SJSU družina »Preporod« in srednješolska organizacija Žar. Odlocili so se, da bodo najprej nabirali knjige po šolskih zavodih, »nato pa od hiše do hiše po vsej Ljubljani.«440 Leta 1939 je bila pri Rafaelovi družbi ustanovljena Osrednja zaloga knjig za izseljence.441 Franciškan pEtruS JoSEphuS van vElzEn Izpostaviti moramo vlogo izobražencev, ki so prihajali iz vrst Slovencev kot tudi tujcev in se zavzemali za ohranjanje slovenske narodne identitete in katoliške vere. Ne preseneca nas, da so bili to predvsem duhovniki in ucitelji, in ob tem se vprašamo, kdo je bil »naš pater«, kot so ga klicali izseljenci. To je bil Petrus Josephus van Velzen (Delft, Nizozemska, 18. marec 1885 - Heer­len, 25. marec 1952), franciškan, po posvetitvi imenovan Theotimus ali Te-otim, verski in društveni organizator med Slovenci na Nizozemskem. S slovenskimi priseljenci ga je spoznal kurat Drago Ober­žan leta 1932, tudi z namenom, da se pri-uci slovenskega jezika. Obiskal je številne jugoslovanske kraje, med njimi Ljubljano, Sarajevo, Mostar, Dubrovnik in Beograd, povzpel pa se je tudi na Triglav. V Ljublja­ni je šel v avdienco k škofu Rožmanu in obiskal je bana Dravske banovine. Svojim slovenskim župljanom v Zuid-Limburgu je pisal: »Zdaj šele vem, zakaj sem se moral tako truditi s sklanjanjem: lep hrib, lepega hriba … Vaši hribi so zares lepi.«442 Bil je soustanovitelj prvega sloven-skega društva v Brunssumu, sodeloval je pri organiziranju Zveze jugoslovanskih društev sv. Barbare v Holandiji, z duhov­nikom Dragom Oberžanom pa sta osno­ 439 AS 74, a. e. 253, š. 3. Knjige za šoloobvezne otroke v Holandiji. 440 Slovenski narod 44 (23. februar 1933); AS 74, a. e. 256, š. 3. Knjige za izseljence. 441 AS 74, a. e. 289, š. 3. Zbiranje knjig za izseljence. 442 Mulders, S trebuhom za kruhom: 95. vala glasilo Rafael (1931-1935). Omenil sem že tudi, da je bil dober pevec in pevski organizator. Imel je cut za delavska in socialna vprašanja, skrbel je za stike z uradnimi predstavniki rudnikov, lokalnih skupnosti in države. V ob-dobju velike gospodarske krize si je prizadeval za materialno pomoc rudar­jem. Deloval je tudi za prepoznavnost Slovencev v krogu vecjih priseljenskih skupin v Limburgu.443 Nizozemska je bila strpna do katoliške vere. Že leta 1927 je bil ustanovljen Laurentiuscomité (Lavrencijev komite), ki je pospeše-val krepitev vere med izseljenci. duhovnik drago obEržan V skrb za izseljence se je aktivno vkljucil tudi duhovnik Drago Oberžan. Leta 1931 je porocal o »izobrazbi naroda« oziroma o jugoslovanskih izseljen­cih. Temelje izobraževanja je razumel kot del kulturnega dela. O cem je ob tem razmišljal in kaj je ugotavljal? Podlago je videl v društveni dejavnosti, kjer se je gojilo samoizobraževanje pod vodstvom duhovnega vodje. Knjižni­ce so bile v razvoju in »narod« je težko cakal na knjige iz domovine. Glasilo Rafael je opredelil kot odlicen izobraževalni pripomocek. Zavzemal se je za prosvetne vecere pod vodstvom duhovnika; predavatelji naj bi bili duhovni­ki, nizozemski organizatorji in delavci sami. Ti prosvetni veceri naj bi bili namenjeni ožjim krogom, predvsem odbornikom društev. Za »maso naroda« bi se po njegovem lahko prirejala skiopticna in filmska predavanja, na katere je prihajalo na stotine in stotine izseljencev. Za otroke so po vecjih kolonijah organizirali tecaje, ki so jih vodili laiki; izrazil je potrebo po vsaj enem ucite­lju. Zakljucil je, da delo »jugoslovanskega« duhovnika obsega celotno interno vodstvo cerkvenega in verskega življenja, vseh organizacij, zastopstvo »naše­ga naroda« pred nizozemskimi oblastmi in organizacijami, vodstvo prosve­tnih vecerov in predavanj, urejanje Rafaela, sodelovanje in urednikovanje v pisarni in sodelovanje s konzulatom v Heerlenu. Oberžanovo porocilo je bilo podlaga za pridobitev izseljenskega ucitelja ali uciteljice na Nizozemskem. Kot glavni argument je izpostavil slabo znanje slovenskega jezika. Iniciativo za pridobitev ucitelja je preko konzulata podpr-la tudi Gerra van den Boogaard, socialna delavka, ki se je ucila slovenšcino in prišla tudi na obisk v Slovenijo. Kljub njenemu prizadevanju so na konzu­latu zapisali: »Moška moc bi bila vsekakor bolj zaželjena kakor ženska!«444 Oberžan je bil tudi izseljeniški korespondent (dopisnik) za Nizozemsko. S te funkcije je bil umaknjen z imenovanjem V. Pavlakovica 23. januarja 1932. 443 Drnovšek, Peter Josef van Velzen, ES, 14: 182. 444 AS 74, a. e. 1837, š.19. Preskrba izseljenskih uciteljev za Nizozemsko. 282 Marjan Drnovšek Postopek je sprožilo Ministrstvo so-cialne politike in narodnega zdravja, in sicer Odsek za izseljevanje in pri­seljevanje. Naloga novega korespon­denta je bila, da je deloval med delav­ci, predvsem v severni Nizozemski. Delovati je moral v nacionalnem in prosvetnem duhu, biti je moral na razpolago mornarjem, ki so prihajali v severne nizozemske luke, porocati je moral o delavcih in njihovih orga­nizacijah (najmanj enkrat mesecno), in sicer pisno ministrstvu v Beograd. Kopiji porocila sta morali priti do poslaništva in izseljeniškega komi­sariata v Zagrebu. Korespondent je moral sodelovati sporazumno s predhodnim dopisnikom Dragom Oberžanom, oba pa sta bila pod nad­zorom poslaništva.445 taJnik in organizator rudolF SElic Med izseljenci so bili posamezniki, ki so se aktivno ukvarjali z izseljen­sko problematiko. Eden teh je bil Rudolf Selic. Bil je sin rudarja Jakoba in žene Barbare, rojen 6. novembra 1900, umrl 10. decembra 1954 v Hoensbroe­ku na Nizozemskem. V Trbovljah je obiskoval ljudsko šolo, koncal pa je šola­nje v Lintfortu v Nemciji. Leta 1920 je ustanovil Slovensko rudarsko društvo sv. Barbare v Kamp Lintfortu. Kasneje se je preselil v Merlebach v Franciji, živel v Lensu in Liévinu; z Vincencem Tuhtarjem sta ustanovila Rudarsko društvo sv. Barbare in Slovensko dramsko društvo Ilirija. Leta 1926 je odšel v Hoensbroek na Nizozemskem, kjer je ustanovil še eno rudarsko društvo sv. Barbare. Postal je vecletni tajnik Zveze jugoslovanskih društev sv. Barbare v Holandiji. Delal je v gradbeništvu, v kemicni tovarni, opravljal cestna dela, poskusil se je v trgovini z živili in alkoholnimi pijacami, v letih 1928-1932 pa je bil v Hoensbroeku zaposlen v nekem konstrukcijskem podjetju. Leta 1934 je na Ljubljanskem velesejmu pripravil izseljensko razstavo, istega leta pa tudi izdal brošuro z naslovom Naši v Holandiji. Od leta 1939 naprej je de- 445 AS 74, a. e. 1241, š.12. Postavitev izseljeniškega korespondenta na Nizozemskem. loval na jugoslovanskem konzulatu v Rotterdamu. Na izseljenskem podrocju je bil aktiven tudi po vojni. Pripravil je vec porocil, med drugim februarja 1939 tudi statistiko izseljencev. K porocilu so bila priložena pravila društev sv. Barbare, dodana pa še clanska karta. Društva so bila narocena na sloven-ska katoliška glasila, tj. na Izseljenski vestnik, Domoljub in Slovenski gospo­dar. Dušnopastirsko delo je opravljal veckrat omenjeni Teotim van Velzen, ki je bil duhovni vodja zveze in posameznih društev sv. Barbare. Pod svoje porocilo se je Selic podpisal kot tajnik Zveze jugoslovanskih društev sv. Barbare v Holandiji, Hoensbroek, Limburg, Nizozemska.446 Posamezniki, kakr­šen je bil Selic, so odigrali pomembno vlogo pri vzdrževanju stikov med priseljenskim okoljem in domovino – tako je bilo tudi v primeru Slo­vencev na Nizozemskem. Selicevo izseljensko razstavo je komen­tiral izseljenski referent Franc Fink z banske uprave. Razstave v Heerlenu sicer ni videl, je pa od vracajocih se v domovino dobil razlicne odmeve nanjo. Oznacil jo je za dober in kori­sten primer za tujski promet (saj se je odvijala na Ljubljanskem velesejmu), osebno pa se mu je zdelo, da je bilo na njej prevec fotografij oseb, stavb in pokrajin. Zavzel se je za skiopticna pre­davanja, sicer pa ugotavljal, da na velesejemski sceni razstava ni imela želenega ucinka. Ni pa zanikal njenega dobrega namena, ki ga ni mogla pokvariti niti »organizacijska šepavost«. Razstava je trajala 11 dni, objavljena pa je bila tudi brošura Naši v Holandiji.447 Skratka, Fink je zakljucil z mislijo, da se je Selic trudil storiti vse za »ugled naroda«, kakor je vedel in znal, in za to dejanje mu je priznal dobro voljo, ki je zaslužila pohvalo in nagrado. ESpErantiSt pEtEr golobic Julija 1937 je na potovanje na Nizozemsko in v Nemcijo odšel Peter Go­lobic, predsednik Jugoslovanske katoliške esperantske lige. V obeh državah je imel predavanja s skiopticnimi slikami, ki so prikazovale lepote domovine. 446 AS 74, a. e. 152, š. 2. Selic Rudolf. 447 Selicevo brošuro je izdala Uprava izseljeniškega glasila Rafael in je imela 37 strani. 284 Marjan Drnovšek V Heerlerheideju je predaval tudi Cehom. Prišel je tudi Teotim van Velzen in njegov zbor je zapel nekaj slovenskih narodnih pesem. Golobic je opazil, da so izseljenci malodušni, ker je domovina nekako pozabila nanje. Menil je, da bodo Slovenci v tujini izgubili vse veselje za prosvetno delo v svojih krogih in bodo raje delali v tujih društvih; ob tem je opozoril na plodnejše delo pri Cehih in Poljakih, ki so bili deležni vecje pozornosti maticnih držav kot Slovenci. Po drugi strani pa je pri nizozemskih Slovencih opazil tudi precejšnjo agilnost, saj so prirejali vecje število iger in nastopali celo na radiu s pestrimi narodnimi pesmimi. Golobic je zaznal tudi naklonjenost Nizozemcev do Slovencev.448 pot komuniSta andrEJa FortEJa Kaplan Vinko Zor je poleti 1927 med obiskom v Zuid-Limburgu ugo­tavljal, da je samo polovica od 1000 slovenskih rudarjev prakticirala katoli­ško vero. Zato je pozival k vecji aktivnosti duhovšcine pri misijonskem delu. Mocno prisotni na Nizozemskem in v Franciji so bili komunisti. O njihovem delovanju je pisal zgodovinar Frank van Krevel, ki je slovenskega rodu. Nizozemska je bila za komuniste relativno odprta država. Oglejmo si ob tem zgodbo trboveljskega rudarja Andreja Forteja, rojenega 1894, ki je deloval v komunisticnem revolucionarnem gibanju po prvi svetovni vojni. Dovršil je šest razredov osnovne šole, nato je pomagal staršem na kmetiji, leta 1913 je zacel delati v rudniku. Bil je soorganizator velike stavke rudarjev v Trbovljah, zaradi katere se je moral leta 1923 odlociti za odhod v tujino.449 Po­liticno pot je nadaljeval v Franciji, Belgiji in na Nizozemskem. Od decembra 1923 do novembra 1926 je bil v Franciji (Pas-de-Calais), od novembra 1926 do oktobra 1928 v Belgiji in od oktobra 1928 do julija 1932 na Nizozemskem. Kot »ekonomski izseljenec« se je vkljucil v delo jugoslovanske sekcije Komu­nisticne partije Francije, hkrati pa postal njen clan. Sodeloval je v levem krilu sindikalne organizacije C.G.T.U. Prisostvoval je partijski konferenci v Lensu v Franciji leta 1925 in v Heerlenu na Nizozemskem leta 1930. Leta 1925 se je za dve leti umaknil v Belgijo, nato je novembra 1928 odšel na Nizozemsko. Vkljucil se je v partijsko organizacijo v Heerlenu. Za svoje delo je dobil pri­znanje – spominski znak, tj. uro s sovjetskim grbom in podobo Lenina, ki mu ga je dala Komunisticna partija Holandije oziroma njena celica v Heerlenu. 448 Rafael 7/8 (avgust 1937): 73. Golobic, Pri Slovencih. 449 20. julija 1923 se je zacela splošna rudarska stavka, v kateri je sodelovalo 9400 rudarjev, od tega v Trbovljah 4200, Zagorju 1600, Hrastniku 1300, Kocevju 900, Rajhenburgu 800 in Hudi jami 600. Rudarji so zahtevali zvišanje mezd. Orožniki in vojaki so stavko zlomili. Trboveljska premogokopna družba je odpustila stotine rudarjev, ki so si morali poiskati delo v Franciji, Belgiji in na Nizozemskem. Glej: Oris kronologije delavskega gibanja: 77. Sekretar celice Albert Potze mu je omenjeno priznanje izrocil decembra 1931. V partijskem anketnem listu, ki ga je izpolnil po letu 1945, je zapisal, da je bil od leta 1930 do 1932 sekretar jugoslovanske (partijske) celice na Nizozem­skem. Politicno je deloval med rudarji, širil partijske letake in slovensko par-tijsko glasilo Glas svobode (1931). Bil je pod stalnim nadzorom nizozemskih oblasti in tudi aretiran, julija 1932 pa se je z družino prisilno vrnil v Trbovlje. Doma je bil aretiran in zaprt.450 V svojih povojnih spominih iz leta 1959 je Andrej Forte zapisal, da so preko jugoslovanske partijske sekcije v Parizu dobivali iz domovine casopise in brošure v hrvaškem jeziku. Brošure so prevajali v slovenski jezik, tiskali pa na ciklostilu na Pokrajinskem komiteju v Lensu (Francija). Slovensko litera­turo in casopise so dobivali tudi iz Ljubljane. Iz Pariza so dobivali Balkansko federacijo, ki je izhajala v vec jezikih. Povezali so se celo z Ernestom Bartulovi-cem (oziroma Charlesom Novakom), ki je bil leta 1921 izgnan iz Trbovelj in je 450 Krevel, Sloveense communisten: 53-64. 286 Marjan Drnovšek potem odšel v Združene države Amerike. V okviru sindikalnega gibanja jim je pošiljal ameriške liste v slovenskem jeziku.451 Naloga vse literature, ki so jo dobivali, je bila širjenje revolucionarnega gibanja na obmocju Pas-de-Calaisa. Opozoril je, da so imeli mocnega nasprotnika v društvih sv. Barbare; oznacil jih je za klerikalna. Poudaril je mocno revolucionarno zavest, ki se je krepila s »tovariši« iz Jugoslavije, z zborovanji, s predavanji in podobnim. Skratka, revolucionarna zavest med jugoslovanskimi delavci v inozemstvu se je kre­pila. Poveceval se je tudi obseg revolucionarne literature. Tako je prišlo do navzkrižij z društvi sv. Barbare, ker so, po Fortejevem mnenju, delavci zapu-šcali njihova društva. Krepila se je tiha borba med levo usmerjenimi društvi in tistimi, ki jih je vodil duhovnik Drago Oberžan. Komunisticno zavzeti so leta 1926 organizirali prvomajsko proslavo v Ličvinu, v neki vojni baraki, ki jo je dal na razpolago za vecje prireditve neki gostilnicar. Prostore so okrasili z rdecimi zastavami in zelenjem. Na proslavo so prišli Slovenci »vseh rudnikov«. Dvorana je bila nabito polna, saj so se jim pridružili tudi francoski delavci. Na njej sta govorila Salamon in »neki tovariš iz Pariza«. Francoski partijski funkcionarji so bili zacudeni, da jim je proslava tako uspela. Med prisotne so razdelili veliko Fakinovih slik.452 Uspeh je bil res velik in namen organizator­jev je bil dosežen, saj so se tudi francoski delavci seznanili z borbo jugoslo­vanskih delavcev proti Orjuni in fašizmu. Kaplanu Oberžanu so ocitali, da je sodelujoce ovajal pri zastopnikih jugoslovanske oblasti v tujini. Na pomoc so poklicali zastopstvo sindikalne francoske organizacije, da so se izognili poli­cijski obravnavi. Jeseni 1924 je bila velika rudarska stavka, ki so se je udele­žili številni Slovenci, manjkali pa so nekateri odborniki društev sv. Barbare. Zaradi stavke so se zacela šikaniranja, kar je, kot dalje opisuje Andrej Forte, povzrocilo, da se je deset družin in nekaj samcev odlocilo za odhod iz Francije v Belgijo. Delali so v premogovniku Schwartberg in dobili družinska stano­vanja. Hitro so navezali stike s sindikalnimi in partijskimi organizacijami. Obstajalo je neko »napol« nacionalno društvo, ki je imelo svojo zastavo, sedež pa v Waterscheiju. Vanj so se vclanili in bili na letnem obcnem zboru izvoljeni vecinoma komunisti. V njegovem okviru so razvijali literaturo in prirejali se­stanke in družabne vecere po kolonijah ter na njih seznanjali delavce s stanjem v Jugoslaviji, širili slovensko in hrvaško literaturo in zbirali za tiskovni sklad oziroma za objavo »lista«, ki se je tiskal v Parizu. Zadovoljni so bili s širjenjem 451 Ernest Bartulovic je bil rojen leta 1894. Maja 1921 je bil izvoljen v ljubljanski obcinski svet, po letu 1922 je odšel v Združene države Amerike. Od decembra 1925 je bil urednik glasila Slovenija, ki je v letih 1915-1928 izhajalo v Milwaukeeju, Wisconsinu, Chicagu, Illinoisu in Detroitu, Michigan. Glej: Bajec, Slovensko izseljensko casopisje: 51-53. 452 Franc Fakin in še dva Trboveljcana so izgubili življenje v spopadu z Orjuno v Trbovljah. literature. Kot je ugotavljal Forte, tudi delo v rudnikih ni bilo slabo. Nejasno je, zakaj je odšel v rudnik Mauritz na Nizozemskem, ki je bil najbližji belgijski meji. V njem sta vladala strog red in disciplina, »kar nam je,« je zapisal Forte, »zelo dopadlo«. Ko so uredili vse v zvezi z delom in stanovanjem, so poiskali partijsko organizacijo, ki je imela sedež v Heerlenu. Delo nizozemske partijske organizacije je bilo leta 1928 po Fortejevem mnenju ozko, saj se z inozemci niso ukvarjali, ceprav bi ti radi šli v partijo, ker so tam že delali Madžari in ne­kaj avstrijskih komunistov. Sami so dobili stik z organizacijo preko belgijskih komunistov (pokrajinskega komiteja za Limburg). Na prvi širši konferenci leta 1929 so ustanovili nacionalne sekcije, in sicer jugoslovansko, madžarsko in av-strijsko. Delovale so pod okriljem Komunisticne partije Holandije. Obstajali sta socialdemokratska in katoliška organizacija, ki sta vodili svoji propagan­dni aktivnosti. Limburg so komunisti smatrali za »klerikalno gnezdo«, zato so delali v »ilegali«, npr. izdajali letake v slovenskem jeziku. Izdajali so slovenski casopis Glas svobode (1931), ki so ga tiskali v Heerlenu. Njegov urednik je bil Albert Hlebec, ki je prišel iz Sovjetske zveze in se ilegalno gibal v »trikotu« Nizozemska, Belgija in Nemcija. Leta 1932 so organizirali prvomajsko pro-slavo, delili letake in casopis, ki so ga natisnili za to priložnost, pripravili pa tudi vecje število rdecih zastav, ki so jih razobesili po elektricnih daljnovodih. Med drugim so postavili petmetrsko zastavo na najvišji nasip v Limburgu, ki je pripadal rudniku Mauritz. Naredili so tudi imitacijo peklenskega stroja. Za prvi maj je bilo vse rdece. Akcijo so oznacili za revolucionarno gibanje. Policija je aktivistom zacela odvzemati legitimacije, zato so mnogi pobegnili, da jih ne bi aretirali. Prav tako je vršila stanovanjske preglede in mnogi so mora­li v štiriindvajsetih urah zapustiti državo. Andrej Forte je dobil policijskega spremljevalca, hkrati so mu zasedli stanovanje in le z vecjim naporom jih je vsaj cez noc postavil pred vrata. Uspelo mu je, da so mnoge arhive spravili na komite v Heerlen. Nekaj literature, ki sta jo skrivala pod tlemi v stanovanju, sta z ženo pokurila, med drugim pa tudi seznam clanov ilegalne organizacije in izpolnjene legitimacije. Dan po tem se je pred stanovanje pripeljal policijski kamion, nanj so naložili pohištvo in ga odpeljali cez mejo v Aachen. Forteja je spremljal sam policijski komisar. V Nemciji ga je cakal Albert Hlebec, s katerim so nadaljevali pot po železnici do Kölna, si skupaj ogledali mesto in se nato poslovili. Hlebca kasneje ni vec srecal. »Tako se je odražalo živo jugo­slovansko partijsko delo med slovenskimi delavci v inozemstvu,« je še dodal Forte in s tem zakljucil svoj zapis.453 453 AS 1546, Zbirka biografij, š. 13; AS 1589, š. IV/4454. Komunist Andrej Forte; Mulders, S trebuhom za kruhom: 104-109. 288 Marjan Drnovšek V jugoslovanskem komuni­sticnem gibanju Andreja Forteja so igrali pomembno vlogo že omenje­ni Albert Hlebec, nato Aleš Bebler in Matija Bahor. Hlebcevo bivanje v premogovniškem revirju je bilo na­menjeno krepitvi revolucionarnega duha med Slovenci. Leta 1931 je do-bil pomoc Aleša Beblerja, ki je prišel iz Pariza in je Nizozemsko zapustil še istega leta. Pri begu preko državne in ulicne meje v mestu Kerkrade so mu pomagali Slovenci iz Limburga. Matija Bahor je od leta 1926 delal v rudniku Emma in vzdrževal stike s slovenskimi komunisti v belgijskem delu Limburga. Konec dvajsetih let je odpotoval v Beringen, kjer je koor­diniral mednarodno Rdeco pomoc za Waterschei, Winterslag in Zwart­berg.454 Nizozemska je bila tudi izho­dišce za odhode v Sovjetsko zvezo.Oglejmo si zgodbo Antona Š., ki je z ženo Ano živel v Sovjetski zvezi, ne da bi žandarmerijska postaja Dravograd poznala njegov naslov. Po poklicu je bil rudar. Od leta 1927-1931 je živel na Nizozemskem, v Sovjetski zvezi je bil od leta 1931 naprej. Vzrok njegovega odhoda je bila želja, da bi si v tujini našel delo, saj doma ni imel posestva, ki bi mu omogocilo preživetje. Ni mi znano, kako so ugotovili, da se mu v Sovjetski zvezi dobro godi, kot je zapisano v žandarmerij­skih evidencah. Iz rubrike o prihodkih namrec izvemo samo to, da je iz Nizo­zemske poslal domov 5000 dinarjev, iz Sovjetske zveze pa nic. Podobno pot je naredil njegov starejši brat, ki je bil tudi rudar; najprej je živel na Nizozemskem in v približno istem casu kot brat odšel v Sovjetsko zvezo. Preseneca nas, da je tja pogosto odhajala visoko kvalificirana delovna sila, npr. tehnik P. Kobe, ki ježivel v Moskvi, P. Šmaljcelj, ki je kot železniški inženir delal v Tiflisu, inženir in ameriški državljan slovenskih korenin K. Fux, ki je bil zaposlen v Sibiriji, iz 454 Mulders, S trebuhom za kruhom: 104-106. Združenih držav Amerike pa se je v Sovjetsko zvezo odpravil tudi M. Judnic, le da on za razliko od drugih kot »turist«. Dobil je slab vtis o tamkajšnjih življenj­skih pogojih; ženske so, kot je opazil, opravljale težka dela na cestah, kmetje in delavci so bili napol goli, kruha je bilo malo in zaslužek je bil slab. Mnogi vojni ujetniki so v Rusiji ostali še po prvi svetovni vojni. Za delo tam so se zanimali v Združenih državah Amerike, porocila o zbiranju »strokovnega delavstva za industrijo« v Sovjetski zvezi pa so prihajala tudi iz Nemcije. O tem so pisali slovensko-ameriški casopisi, konzul Deželic pa je iz Nemcije leta 1932 npr. po­rocal, da je tamkajšnji režim dosegel fiasko petletnega plana in da so bili tuji delavci »smatrani kot antisovjetski element«.455 Iz Nizozemske so slovenski izseljenci odhajali tudi v Perzijo. Eden od njih je bil Andrej C. Leta 1935 je ugotavljal, da je tam sicer slaba klima, vendar se precej zasluži in posledicno tudi privarcuje. Svojcas, v letih 1928-1934, je bil zaposlen na Nizozemskem, nato je prišla kriza in z njo reduciranje de­lovnih mest in brezposelnost. Banska uprava v Ljubljani se je pisno obrnila na Andreja C. z željo, da bi organiziral delo v podjetju v Perziji, kjer je bil zaposlen (1935). Priporocili so mu družino Alojza K., ki je imela brezposelne otroke, Alojzija (22 let), Eriko (20), Franca (19) in Rudolfa (15 let) in še dve hcerki. V Perziji so gradili železniški predor. Kljub dobrim stvarem pa tam vendarle ni bilo vse rožnato; prihajale so informacije o slabih varnostnih raz­merah, številnih pretepih ipd. Življenje so oteževale tudi visoke temperature. Kljub temu se je za odhod odlocilo še 20 oseb.456 zgodba rudarJa makSa in nJEgovE žEnE FranckE Dragi moj ljubi mož Maks. Predno Ti kaj pišem Te prav lepo pozdravim in poljubim in kakor tudi tamala dva otrocicka in oce. Nadalje Te uprašam. Kako da mi ne daš nobenega odgovora na moja pisma … Jaz ne vem zakaj ali si pa mogoce kaj hud name? Da mi zato nec ne pišeš ali kaj je za en vzrok. Maks piši mi le kaj je? Jaz sem bila zelo žalostna ker skozi vse praznike nisem nic prejela nobenega vošcila ne za novo leto nic ali misliš nas zapustiti ali kaj?457 Ohranilo se je enainšestdesetih pisem, ki jih je v slabem letu dni od mar-ca 1929 do 26. januarja 1930 možu Maksu, rudarju na Nizozemskem, napisa-la njegova žena Francka. Ta pisma nam omogocajo vpogled v njuno življenje 455 AS 74, a. e. 138, š. 1. Nabiranje delavcev za Nemcijo. 456 AS 74, a. e. 148, š. 2. Izselitev v Perzijo zaradi zaposlitve. 457 Drnovšek, Sprejmi moj najlepši pozdrav: 74. 290 Marjan Drnovšek na najmanjši prostorski in casovni ravni. Francka, ki je ostala doma, je živela na kmetiji na Gorenjskem, živine ni imela in za poljedelska dela je morala najemati delavce. Skrbela je za dva otroka, od katerih se je eden rodil, ko je bil njen mož na Nizozemskem. Maks je imel rudarske izkušnje še iz Združenih držav Amerike in Nemcije, v casu, ko so bila napisana omenjena pisma, pa je živel v Heerlerheideju. Stalno se je selil sem in tja, bil je tudi v Heerlenu in Lutteradeju. Bil je nemiren in nestanoviten. Nekaj casa je živel na ulici Kamp­straat, kjer je bivalo vec Slovencev, zlasti Primorcev, bili pa so tam tudi z Bov­škega, iz Trbovelj in Hrastnika ter z obmocja zahodno od Zasavja. Maksova pisma žal niso ohranjena, vendar že iz Franckinega pisanja izvemo veliko, saj mu je pisala, kot bi se z njim pogovarjala za mizo v nedeljskem popoldnevu. Njegova pisma so bila redka, kar sklepamo iz Franckinih prošenj, naj ji cim vec piše. Njena zgodba je precej pretresljiva; sina Lojzka je rodila v moževi odsotnosti, pri delu in hišnih opravilih pa ji je morala pomagati hcerka, ki je štela le nekaj rosnih let. Pri hiši je bil tudi ostareli Maksov oce. Mož se je lahko pohvalil z dobrim zaslužkom in je Francki pogosto pošiljal denar – jo je pa veckrat okrcal zaradi zapravljivosti. Francka se je zelo bala, da se mož ne bi ponesrecil. Iz njegovih pisem je razbrala, da se v nizozemskih jamah ne po-cuti dobro, zato ga je spraševala, ali so jame mokre ali suhe in podobno. Celo ponoci so jo morile skrbi zaradi raznih nevarnosti, ki so na moža prežale v rudnikih, bala pa se je tudi poškodb. Maks se je oziral tudi po delu v drugih rudnikih, vendar vsaj v casu, iz katerega so ohranjena pisma, ni naredil ko­raka, da bi npr. odšel v Francijo ali Belgijo. Francka je moža zelo pogrešala, skrbelo jo je za njegovo moralnost, ne nazadnje pa jo je zanimala tudi hrana, ki jo je užival na Nizozemskem. V drugi polovici leta je zacela razmišljati o obisku in kasneje celo o tem, da bi se družina na Nizozemskem naselila za stalno. Nihala je med iti ali ne iti, pri tem pa se izgovarjala na otroka, ceš da sta še majhna, da bi odšli. Bilo bi jo tudi strah, ker ni znala nobenega tujega je­zika, ne hrane, ne obicajev ipd. Najbolj intimen del njune zgodbe je Lojzkovo rojstvo. Pricakovanje poroda se je odvijalo brez Maksovega pisnega odziva, saj se je izkazalo, da je že od zacetka nasprotoval nosecnosti. »Piši mi, ce si kaj vesel,« je Francka napisala v pismu, ki mu ga je poslala s porodne postelje. Možev molk jo je ugonabljal in edina tolažba sta ji bila otroka. Franckina in Maksova zgodba nima konca, vemo le, da je bil Maks leta 1931 še vedno v tujini, Francka pa je z otrokoma živela doma, na Gorenjskem. Zgodba Franckine in Maksove družine ter bežno sorodstva in sovašca­nov doma in na Nizozemskem je le utrinek, ki nam približa delcek življenja in usode razdeljene družine. Vsebina Maksovega pisanja žal ni znana, a od­kritost Franckinih pisem, njihova številnost v relativno kratkem casu, skrb-nost pisanja in zlasti cloveška toplina, ki veje iz njega, izrazi veselja in še bolj razocaranj, vkljucevanje otrok, zlasti Emice, ki odkriva otroško hrepenenje in pricakovanje oceta, dajejo tej zgodbi zelo oseben pecat. Skozi Franckina pisma se srecamo z vsakdanjikom ženske, žene in matere, katere mož je bil na delu v tujini. Vidimo, kako zelo je verjela vanj, saj še v zadnjem ohranjenem pismu zacne in konca: »Dragi mi ljubi mož Maks! Srcno Te pozdravljam in poljubljam in enako oba mala otrocicka … Torej sprejmi od nas vseh prav lep pozdrav in poljub, posebno še od mene Tvoje zveste Te ljubece Francke.«458 »S trEbuhom za kruhom« »S to knjigo želim pocastiti vse ljudi, ki so (do)živeli to zgodovino, še posebej svoje sorodstvo,« je zapisala Milena Mulders v posvetilu knjige o Slo­vencih na Nizozemskem. Njen naslov je S trebuhom za kruhom, izšla je leta 2010, najprej v nizozemšcini in nato s pomocjo Slovenske izseljenske matice v Ljubljani decembra 2011 še v slovenšcini. V njej se kažeta rahlocutnost in velika pozornost avtorice do izseljencev in njihovih potomcev. Muldersova je raziskala tri generacije slovenskih izseljencev na Nizozemskem in v pripoved povezala selitvena doživljanja svoje družine, sorodnikov in nje same. Svoja razmišljanja in opažanja, ki so plod vecletnega raziskovanja, je oznacila kot »iskanja« in jih razdelila v vec poglavij: Vsi sveti (1900-1931), Z vlakom na Nizozemsko (1905-1940), Sveta Barbara, Vojna mojega dedka (1940-1947), Slovenska mati na Nizozemskem (1947-1980) in Konec neke generacije. Zbra-la je ogromno arhivske in druge dokumentacije, hkrati pa je z osebno noto in razumevanjem, s custvenim in obenem raziskovalnim pristopom odkrila del zgodovine Slovencev na Nizozemskem. Številne fotografije slikovito po­nazarjajo podobo sveta izseljencev, družine, otroke in ocete, rudarje, delo v rudniku, bolnike (pretresljiva je fotografija Jožefa Konteja, ki je umrl zaradi silikoze, posneta je bila le nekaj dni pred smrtjo), tam je avtobusna postaja, so ljudje v lepih oblekah, družabni dogodki, ki so jih mnogokrat popestrili harmonikaši, tamburaši, kitaristi in violinisti, so tudi porocne fotografije, pogledi na rudarske kolonije, obsežne skupinske fotografije pred to ali ono cerkvijo, sprevodi slovenskih združenj sv. Barbare, povorke zastav, slike s tr-gatve, z romanj, fotografije otroških zborckov, pevskega zbora Zvon, fotogra­fije s tombole, iz gostilne, ce omenim samo tiste, ki so bile posnete pred drugo svetovno vojno. Vse te so dostopne tudi v digitalni obliki (Slovenen in Neder-land) na spletni strani Internationaal Instituut voor Sociale Geschiedenis.459 458 Drnovšek, Sprejmi moj najlepši pozdrav: 59-88. 459 Http://www.iisg.nl/hbm/slovenen/ (17. 1. 2012). 292 Marjan Drnovšek Z vso pravico je Milena Mulders knjigi dala pod-naslov Moja slovenska zgodovina. Za osvetlitev slovenskega izseljenstva po svetu bi bilo potrebnih še vec takih zgodovin.460 Paul Brassé in Wil­lem van Schelven sta raziskovala poljske, ita­lijanske in slovenske pri­seljence v nizozemskih rudnikih v Limburgu v obdobju med 1900 in 1940. Predvsem sta bila pozorna na priseljence v mestu Heerlen. S socio-loškega vidika ju je zani­mala povezava omenjenih treh etnicnih skupin z asimilacijskimi procesi, in sicer koliko se jih je asi­miliralo in koliko se jih je temu izognilo.461 460 Mulders, S trebuhom za kruhom. 461 Brassé in Schelven, Assimilatie van vooroorlogse: 235-237. BELGIJA IN LUKSEMBURG Zahteve in želje naših izseljencev v Belgiji. Dalec smo od domovine, od zibelke naše detinske dobe, kjer smo se cutili srecni in zadovoljni … Toda šli smo s trebuhom za kruhom, da si ustvarimo svojo bodocnost. V tujino ker je postalo pretesno v domaci hiši - in nismo imeli zadostnega zaslužka.462 Obe državi, Belgija in Luksemburg, sta bili v preteklosti bolj podvrže­ni izseljevanju kot priseljevanju. Vecje število priseljencev je pritegnila težka industrija z nastopom modernizacije v 20. stoletju. Po prvi svetovni vojni sta Belgija in Luksemburg ustanovila ekonomsko zvezo. Politicni in ekonomski razvoj, vkljucno z migracijami, sta tja do leta 1960 v obeh državah potekala vzporedno. Korenine priseljevanja so segale v konec 19. stoletja, v glavnem pri tem ni bilo omejitev, razen ce je šlo za kriminalce in subverzivne tujce. Konec 19. stoletja je Luksemburg okrepil nadzor nad prihajanjem tujcev v državo. Od leta 1893 so bili tako tujci podvrženi kontroli lokalnih oblasti (kar je v Belgiji veljalo že od srede 19. stoletja naprej). Registracija je bila ob-vezna tako za domacine kot tujce. Ceprav je to vodilo k protekcionisticni pri­seljenski politiki, je bila ta še vedno dokaj radodarna oziroma velikodušna. Bila je rezultat liberalizacije, ki je gradila most med domacini in priseljenci. Luksemburška in belgijska zakonodaja sta se naslanjali na francoski civilni kodeks, ki je priznaval pravico do pridobitve državljanstva in do naturaliza­cije že dolgo ustaljenim priseljencem ter pravico otrok priseljencev, ki so bili rojeni v gostujoci državi, do pridobitve belgijskega oziroma luksemburškega državljanstva. Francoski model državljanstva sta kopirala tako Luksemburg (1878) kot Belgija (1909).463 Belgija je bila sorazmerno majhna, vendar gosto poseljena, z visoko razvito industrijo. V svoje ozemlje je vkljucevala tudi kolonijo, imenovano 462 Drnovšek, Jugoslovansko društvo sv. Barbare: 39. 463 Caestecker, Belgium and Luxembourg: 44-47. Belgijski Kongo. Priseljenci v Belgiji so sestavljali mozaik številnih etnicnih skupin; delili so jih na tujce (t. i. buitenlanders), ki so dobili državljanstvo, na gostujoce delavce, begunce in ilegalne tujce. Belgija je potrebovala novo de­lovno silo. Bila je zanimiva za vestfalske Slovence, ki so zaradi povojne krize v Nemciji iskali delo v bližini, v sosednjih državah, tudi Belgiji, zlasti v letih 1921-1922. Del njih je v tem casu prišel iz avstrijskih rudnikov, npr. Leobna, glavnina pa po letu 1923 iz Slovenije in Julijske krajine (z viškom pred letom 1929). Z letom 1920 se je dolgoletno, prej spontano priseljevanje iz okoliških držav prevesilo v organizirano priseljevanje. Med obema svetovnima vojna-ma so bili priseljenci v glavnem delavci iz sosednjih držav (25 % iz Francije, 15 % iz Nizozemske in 6 % iz Nemcije), novo pa je bilo priseljevanje Poljakov z vzhoda (13 %), Cehoslovakov (5 %), Jugoslovanov (5 %) in Italijanov (11 %). Priseljevanje iz Italije je bilo zgodnejše (najmocnejše v letih 1922-1926) kot priseljevanje iz osrednjih in vzhodnih evropskih držav (predvsem po letu 1925).464 Med priseljenci so bili rudarji v premogovnikih, manj je bilo zapo­slenih v tovarnah in kamnolomih, zlasti ženske pa so pomagale po hotelih, bile so tudi služkinje in delavke na kmetijah. In zakaj je bila Belgija zanje tako privlacna? Zaslužek je bil dober, ceprav je tisti, ki je zbolel ali se ponesrecil, lahko hitro zašel v težave. Znano je bilo, da Belgijci neradi pošiljajo svoje sinove v rudnike, država pa je potrebovala nove delavce. 465 Nasploh so bila dvajseta leta bolj ugodna za priseljevanje kot leta velike gospodarske krize, ki je v Belgiji izbruhnila v podobnih pojavnih oblikah kot v drugih evropskih državah. živlJEnJSki in dElovni pogoJi Življenjski in delovni pogoji v Belgiji so bili podobni kot npr. v Franciji. V državo so prihajali mladi z željo po boljšem zaslužku in z upom na dogle­dno vrnitev domov. Živeli so v t. i. kantinah ali pri družinah. Tudi tam je bila opazna mobilnost rudarjev, ki je veljala za vecino evropskih rudarskih obmocij; državne meje jih niso zaustavljale, doživljali pa so krizna obdobja, povezana s brezposelnostjo. Eno takih obdobij je nastopilo v zacetku tridese­tih let, ko so nekateri še vedno upali na boljše case. Za moškimi so prihajale žene in otroci. Sploh otroci so v Belgiji velikokrat videli pravi paradiž, saj ni bilo tako malo primerov, ko jim je oce tam kupil pomarance, banane in coko­lado, pa tudi vsakdanje življenje je bilo pestrejše kot doma. Priseljenski otroci so mnogokrat spraševali svoje matere, ce je v Belgiji vsak dan t. i. kermesse, 464 Morelli, Histoire des étrangers: 108. 465 Rafael 7/8 (1937): 66-67. Našo kri pije tujina … 298 Marjan Drnovšek tj. ljudsko slavje, semenj, dobrodelna prireditev na prostem ali na prošcenje, ker so kar naprej lahko jedli bel kruh in meso. Samski so privedli ali poklicali k sebi dekleta, in ko jim je potekla turisticna viza, so se porocili. Je pa imelo življenje tudi drugo, temacnejšo stran, zlasti za matere in žene, ki so morale samcem prati perilo in jih imeti na stanovanju, da so s tem pripomogle k moževi placi. Mnoge ženske so delale v rudnikih, kjer so pobirale premog, ali v tovarnah kot nekvalificirana delovna sila. Delali so tudi otroci, mnogi so zaceli že s štirinajstimi leti, npr. fantje kot delavci v rudnikih in dekleta v mestih kot hišne pomocnice. Nekateri fantje so lahko koncali strokovno šolo in se zaposlili kot kvalificirani delavci v tovarnah, kar je pomenilo višje me-sto na družbeni lestvici v primerjavi z njihovimi oceti. Zlasti v kriznih casih življenje priseljencev ni bilo lahko. Belgijci niso razlikovali med Slovani, tj. med Poljaki, Cehi in Jugoslo­vani, še manj Slovenci. O Slovanih so imeli vse prej kot lepo mnenje in o njih so izrekali klišejske sodbe. Zlasti izpostavljeni so bili Poljaki, ki so bili v evropskem migracijskem okolju številcno najmocnejši, in z njimi vsi Slova­ni. Pojavljati so se zaceli problemi sobivanja. Poljakom in Slovencem je bilo marsikaj skupno: oboji so po prvi svetovni vojni prišli iz Nemcije (Slovenci iz Vestfalije) in se razširili po Evropi, tj. Franciji, Belgiji in Nizozemski. Obo­ji so se tudi podobno organizirali, npr. v pevske zbore, plesne in telovadne skupine, katoliška ženska društva, društva sv. Barbare ipd. Združevala sta jih katolištvo, Slovence pa še posebej pripadnost slovenski etnicni skupnosti. Skratka, tako za Poljake kot Slovence je veljalo, da so že v Nemciji in kasneje v omenjenih zahodnoevropskih državah predstavljali doloceno subkulturno družbo, seveda Slovenci mnogo manjšo oziroma manj številno kot Poljaki. Vecina Belgijcev ni imela kakšnega posebnega odnosa do društvenih dejavnosti. Bolj ali manj so priseljence imeli za tuj element. Slovenci so bili z vidika belgijskega socialnega življenja nekakšni otocki, neasimilirani, tuji ali vsaj drugacni. Problematika sožitja je bila aktualna v vsem medvojnem obdo­bju in kazala so se jasna zbliževanja z belgijsko družbo. Skratka, asimilacijski procesi so se odvijali tudi v Belgiji. Eden od stebrov povezovanja slovanskih in italijanskih vernikov je bila katoliška cerkev in tudi belgijski duhovniki so se radi udeleževali slavnosti priseljencev. Zbliževanja so se dogajala tudi na delovnem podrocju, saj so si bili domacini in tujci tu enaki, povezave pa so se dodatno krepile s strani internacionalizma in mednarodnega sindikaliz-ma ter pod vplivom komunisticne in socialisticne ideologije. Kljub temu je prihajalo do kratkih stikov, ko se npr. domaci delavci niso postavili v bran pravicam t. i. »neciviliziranih in divjih Marocanov ali pijanih Poljakov«. Na-ziv Poljak je dobil pejorativni zven kot »sale Polonais« oziroma »vuile Pool« (tj. umazani Poljak). Krizne razmere in politicni pritiski so nestrpnosti med ljudmi še poglabljali. Vedno bolj se je v želji, da bi zagotovili delo in kruh za domace delavce, pojavljal protekcionizem. Gospodarska kriza je ta protekci­onizem še povecala. Leta 1937 so sindikati ponovno odpirali vrata tujcem. To je bilo obdobje ponovne konjukture in Ljudske fronte. Prihajati so zaceli novi priseljenci iz Poljske, Ceškoslovaške, Madžarske in Jugoslavije, v celoti 8498 oseb, od katerih jih je konec leta 1938 vec kot tretjina že zapustila Belgijo.466 Po mnenju Lipoglavškove so bile razmere v Belgiji slabše kot na Nizozem­skem. Stanovanja so bila slabo urejena, socialno skrbstvo nezadovoljivo, delo v rudnikih težko, saj so bili rovi od 600 do 700 metrov globoko.467 Belgijske oblasti so najpomembnejšo pot za integracijo priseljencev vi-dele v izobraževalnem procesu. Belgijska šola je z ucnim jezikom in nava­dami vplivala na vecje vkljucevanje priseljenskih otrok v belgijsko družbo, zlasti otrok, ki so se rodili v Belgiji. Vprašanje oddaljenosti od domovine je in ni bilo problematicno. Domotožje je obstajalo, vendar je otroke potovanje v domaco vas oziroma vas staršev prepricalo, da niti Poljska niti Ceška in niti Madžarska niso bile sanjske dežele. Starši so otrokom pogosto hoteli vtisniti v podzavest idejo o vrnitvi v domovino, zato so se morali, medtem ko so se belgijski domaci otroci igrali, v šolskih tecajih uciti poljsko, madžarsko ali ceško, v slovenskem primeru slovensko. Grimmeau je razmišljal in zapisal, da so nizozemšcino in francošcino v domacem okolju celo prepovedovali, kar pa ni imelo želenega ucinka. Skratka, bilo je tako, da bi se starši radi vrnili na Poljsko, sinovi in hcere pa bi raje ostali v Belgiji.468 Vera je bila v iskanju sožitja raznih narodnosti pomemben povezovalec izseljencev skozi vse medvojno obdobje. Zlasti katoliška društva so prepo­vedovala politicno delovanje, marsikdaj z utemeljitvijo, da bi tako preprecili spore med njimi. Belgijska katoliška cerkev je bila vplivna, enako pa tudi ko­munisticno gibanje z idejo o enakosti vseh delavcev. V prvi Jugoslaviji se je zatikalo pri sklepanju socialnih pogodb med dr­žavami, v katere so odhajali izseljenci, v našem primeru je bila to Belgija. S krizo je narasla nezaposlenost. Socialne zašcite ni bilo. Jamski delavec, ki je bil star 55 let in je trideset let delal pod zemljo, je imel pravico do pokojnine. A do nje so zaradi bolezni (silikoze) prišli le redki. Vecina priseljencev je bila zaposlena v rudnikih premoga v Limburgu, Ličgeu in v železarski industriji okrog Charleroija v srednji Belgiji. Slovenci so delali v premogovnikih, manj­ših tovarnah, le nekaj se jih je ukvarjalo z obrtjo. Med njimi je bilo najvec 466 Morelli, Histoire des étrangers; Caestecker, Mineurs d'Europe: 164. 467 Lipoglavšek-Rakovec, Slovenski izseljenci: 48-49. 468 Grimmeau, Vagues d'immigration: 106-108. 300 Marjan Drnovšek gostilnicarjev. V Eysdnu je bilo leta 1938 kar 16 slovenskih gostiln oziroma kavarn. Nekaj izobražencev je bilo zaposlenih v rudniških upravah.469 Glavne slovenske kolonije (naselbine) so bile v Waterscheiju, Winterslagu, Zwart­bergu, Zolderju in Beeringenu. Belgijski Slovenci so bili bolj razseljeni kot Slovenci v Franciji in na Nizozemskem. Po podatkih belgijskega ministrstva za javno varnost je v zacetku tridesetih let v belgijskem Limburgu živelo približno 3000 Slovencev. Po podatkih belgijskega statisticnega urada z dne 30. junija 1936 je bilo v Belgiji 5555 jugoslovanskih državljanov, od tega 50 do 60 odstotkov Slovencev.470 Leta 1936 je bila znana tudi zaposlitvena se­stava jugoslovanskih priseljencev.471 Po krizi se je število priseljencev povsod zmanjševalo. Leta 1939 naj bi bilo v Belgiji samo še okoli 2500 Slovencev, med njimi le 5 do 10 odstotkov primorskih Slovencev.472 Lipoglavškova je prido­bila podatke od samih društev, zato je lahko precej natancno ocenila njihovo številcno in družinsko sestavo. Za naselbino Waterschei je zapisala, da je tam živelo okrog 300 Slovencev s približno 100 družinami, v Winterslagu okrog 200 oseb, vendar ni navedla števila družin, v Zwartbergu je bilo okrog 100 oseb s 26 družinami, v Zolderju 100 oseb s 16 družinami in Beeringenu 50 oseb z 10 družinami. Skratka, bili so razpršeni po vsej državi in med seboj niso imeli pogostih stikov. Rudarsko delo je bilo povezano s številnimi nesre-cami, katerih posledice so obcutili tudi družinski clani. 2. aprila 1929, bil je torek, je v rovu Waterschei prišlo do eksplozije, v kateri je izgubilo življenje osem Slovencev, med njimi kar šest oženjenih. Pogreba se je udeležilo 10.000 ljudi, med njimi tudi kraljica, ki je potem v nedeljo dopoldne v spremstvu dveh castitih sester obiskala njihove družine, tolažila svojce umrlih in jih ob­darovala.473 Urednik Slovenca Alojzij Kuhar, dober poznavalec slovenskega izseljen­stva in, mimogrede, tudi brat Prežihovega Voranca, komunista v Franciji, je leta 1939 crnogledo zapisal: »Te naselbine (v Belgiji) so vecji del zapisane 469 Lipoglavšek-Rakovec, Slovenski izseljenci: 49. 470 Evidentiranih je bilo 1507 oseb, mlajših od 15 let (804 moškega in 703 ženskega spola), in 4048 oseb, starejših od 15 let (3092 moškega in 956 ženskega spola), skupaj torej 5555 oseb. Glej: Drnovšek, Slovene Immigrants in Belgium: 360. 471 Zemljiški posestniki in najemniki (83 moških in 12 žensk), predstavniki Cerkve (32 mo-ških in 3 ženske), delavci (2776 moških in 39 žensk). Brez poklica so bili 201 moški in 902 ženski (žene, rentniki, zasebniki itd.). 472 Lipoglavšek-Rakovec, Slovenski izseljenci: 48. Nasprotno je v spominski literaturi in pu­blicistiki veckrat omenjeno, da je v Belgijo odšlo veliko število primorskih Slovencev in Benecanov (glej: Baricic in Duh, Iz življenja in dela: 184-188). 473 DAH, Izseljenski komisariat, š. 566, fasc. 20. Podporno društvo sv. Barbare, Waterschei, 1925, foto Z. Novak (arhiv SIM). smrti in je le vprašanje casa, kdaj bodo popolnoma izginile.«474 Ce smo že pri crnogledosti: statistika izseljenskega komisariata za Dravsko banovino nam leta 1940 na podlagi konzularnih porocil kaže, da so v Belgiji našteli 3000 slovenskih izseljencev, za katere so menili, da so v glavnem asimilirani. Tudi Izseljenska zbornica v Ljubljani je istega leta menila, da obstajata dve kate­goriji slovenskega izseljenstva, živa (v Franciji in Nemciji) in mrtva (v obeh Amerikah in Egiptu), ena pa je bila morda komaj še pri življenju, tj. v Belgiji in na Nizozemskem.475 društvEna dEJavnoSt Društva so redno nastajala in hkrati odmirala, se združevala in tudi raz­hajala. Zato je težko dolociti njihovo število. Na podlagi dostopnih virov so bila evidentirana naslednja društva: • Jugoslovansko (delavsko) podporno društvo, Waterschei, ust. 2. decem-bra 1923, • Jugoslovansko (delavsko) podporno društvo, Eisden/Eysden, ust. 30. av-gusta 1925, 474 Kuhar, Naše izseljensko vprašanje: 532. 475 Drnovšek, Jugoslovansko društvo sv. Barbare: 18-20. 302 Marjan Drnovšek • Jugoslovansko (delavsko) podporno društvo, Genk, ust. 1925, • Slovensko društvo sv. Barbare,476 Winterslag, ust. 4. avgusta 1927, • Jugoslovansko podporno društvo sv. Barbare, Zwartberg, ust. 1928, • Pevski zbor Zvon,477 Eisden, ust. 1928, • Jugoslovansko društvo sv. Barbare,478 Eysden/Eisden, ust. 3. maja 1929, • Jugoslovansko pevsko in tamburaško društvo Zvon,479 Eysden/Eisden, ust. 4. decembra 1929, • Jedinstvo, udruženje jugoslovenskih radnika,480 Seraing, ust. 16. novem-bra 1930, • Pevsko društvo Slavcek,481 Winterslag, ust. novembra 1930, • Jedinstvo, udruženje jugoslovenskih radnika,482 Eisden, ust. maja 1931, • Jugoslovansko pevsko društvo Slavcek, Waterschei, ust. 1934, • Zveza jugoslovanskih društev (izseljencev) iz Jugoslavije,483 Eysden, ust. 14. januarja 1934, • Kolonija jugoslovenskih radnika, Seraing, ust. pomladi 1935, • Slovensko podporno društvo, Marcinelle, ust. 1935, • Jugoslovansko podporno društvo sv. Barbare, Winterslag, ust. januarja 1937, • Jugoslovansko delavsko podporno društvo, Charleroi, ust. 1937, • Jugoslovansko delavsko podporno društvo, Namur, ust. 1937, • Jugoslovansko podporno društvo, Ličge, ust. 1937, • Jugoslovanko delavsko podporno društvo, Mons, ust. 1938, • Društvo jugoslovanskih žena Planika Eysden/Eisden, ust. 1939-1940. 476 Kot datum ustanovitve se pojavlja tudi 26. junij 1927. Pri nastanku tega društva je sodelo-val izseljenski duhovnik Valentin Zupancic iz Francije. Po svoji vrnitvi v Francijo je skrb za društvo prepustil belgijskemu kaplanu Van de Vortu. Glej: Rafael 1/3 (marec 1931). 477 Leta 1929 je Jugoslovansko pevsko in tamburaško društvo Zvon pristopilo k društvu sv. Barbare v Eysdnu. 478 Ustanovitelj društva je bil jezuit Fr. Lederhas iz Louvaina. 479 AS 74, a. e. 115 (1930). Datum ustanovitve je posredoval duhovnik Drago Oberžan. Prvic je nastopil za božic. 480 Rafael I/6 (junij 1931). Glavni ustanovitelji so bili Hrvati; v njem so sodelovali tudi Slo­venci, npr. kot predsednik M. Matko iz Trbovelj, prvi tajnik Josip Hrovatic iz Sevnice in zakladnik I. Mlinar iz Crne na Koroškem. 481 Rafael 1/3 (marec 1931). 482 Vecino so tvorili Hrvati, manjšino Slovenci. 483 Zveza jugoslovanskih društev v Belgiji je bila pod vplivom Centralnega komiteja Komuni­sticne partije Jugoslavije. Leta 1935 je Partija v Belgijo poslala Slovenca Alojzija Mikenau­erja. Postal je vodilni partijski kader. Bil je tudi eden od voditeljev belgijske Rdece pomoci. Ob izbruhu španske državljanske vojne je odšel v Španijo. Ustavimo se pri prvem jugoslovanskem ženskem društvu v Belgiji, dru­štvu z imenom Planika v spomin na lepe slovenske planine. Novorojeno, komaj nekaj mesecev staro društvo je doživelo dober odziv med Slovenci. Pripravilo je dve prireditvi, cajanko in tombolo. V tistem casu je imelo 60 cla­nic, ki so vplacevale mesecno clanarino »za podporo v bolezni in nezgodah«. Poglavitni namen društva je bil zbirati rojakinje in gojiti prijateljsko edinost, boriti se za socialne in kulturne pravice, gojiti ljubezen do domovine in ma-ternega jezika in nuditi clanicam potrebni »pouk« in razvedrilo. Clanice so opravljale tudi verske dolžnosti, »kakor nas je ucila naša slovenska mati«, kot so rekle. Obrnile so se na domovino s prošnjo za podporo njihovemu delo­vanju.484 Nedvomno so imela društva v zahodnoevropskih državah podobne ci­lje, prvic, urejanje socialnih oziroma življenjskih pogojev na podlagi samo­pomoci, in drugic, kulturno in družabno delovanje v priseljenskih krogih. Clanarina jim je bila pomemben financni vir, prav tako prihodki od veselic in drugih pridobitnih dejavnosti. Kot vedno so bili za to zaslužni posamezniki, ki so pospeševali dela društev. Izstopale so številne dejavnosti, med katerimi se je na prvem mestu omenjalo jezikovno-kulturno delovanje. Sploh je bilo v ospredju ohranjanje jezika, takoj za tem pa petje in glasba. Najbolj razširjene so bile tamburice in predvsem harmonika (frajtonerca). Kulturna dejavnost se je prepletala z družabno. Prirejali so razne igre, koncerte, vinske trgatve, razna predavanja in še kaj. Pri tem niso pozabljali na otroke, ki so jih npr. razveseljevali s prihodom Miklavža. V društva so bile vkljucene tudi žen­ske, ki so bile v veliko pomoc pri raznih prireditvah. Leto 1940 je pomenilo (samo)ukinjanje društev, nekatera pa so okrnjeno delovala v ilegali. Omenimo nekatere primere društvenih pravil v Belgiji. Ohranila so se pravila Jugoslovanskega delavskega društva iz Eysdna z dne 30. avgusta 1925. Clan je lahko postal vsak nekaznovan Jugoslovan, ki je dopolnil štirinajst let. Vsak clan je dobil clansko knjižico (Midgliedsbuch). Namen društva je bil gojitev složnosti in bratovšcine, spodbujalo pa je tudi medsebojno podpiranje v primeru bolezni, nesrece in smrtnih nezgod. Clani so morali skrbeti za red na zborovanjih in veselicah. Kdor je želel dobiti besedo na obcnem zboru, se je moral priglasiti h govoru in dobiti dovoljenje zanj. Kdor je zanemarjal društvena pravila in se nespodobno obnašal, je bil iz društva izkljucen. V odbor so volili samo clane, ki so bili v društvu najmanj šest mesecev; clani so bili lahko samo Jugoslovani. V 14. clenu so prepovedali politicno delovanje v društvu. 484 Izseljenski vestnik 9/8-9 (1939): 168 (notranja stran platnice). 304 Marjan Drnovšek Slovensko žensko društvo Planika v Eysdnu, 1939 (arhiv SIM). Leta 1929 je svoja pravila izdalo Slovensko katoliško društvo sv. Barbare, Eysden (St-Barbara). Delovalo je na nemško-belgijski meji, kar se je odražalo tudi v pravilih, kjer je npr. zapisano, da je društvo clan Zveze slovenskih ka­toliških društev v Nemciji. Pravila so bila – verjetno po vzorcu iz nemškega prostora – napisana leta 1926, potrdil pa jih je škof Johannes iz Münstra v Nemciji 27. aprila 1926. Takoj na zacetku so izpostavili pomen združevanja in zbiranja Slovencev ter se sklicevali na edinost in prijateljstvo med njimi. Že v 4. clenu so zapisali, da so clanom potrebni tudi zabava, organiziranje poucnih predavanj v slovenskem ali nemškem jeziku (!), knjižnica, knjige in casopisi iz domovine, ponovno pa izrazili potrebo po druženju, kjer ni sme-lo manjkati petje. Poudarjali so ljubezen do domovine in maternega jezika. Med seboj naj bi clani govorili slovensko, tako v zasebnosti kot v javnosti. Tudi društvene dokumentacijske knjige bi se pisale v slovenskem jeziku. Nemšcina bi se rabila v govoru in pisanju le v toliki meri, kot bi bila potre­ba. Opozorili so, da kdor ne zna dobro slovensko, naj govori nemško. In v 5. clenu so še zapisali, naj clani poskrbijo, da bodo slovensko znali govoriti in brati tudi otroci. V 6. clenu so omenili skrb za lepo kršcansko družinsko življenje. Izpostavljena je bila katoliška vera: clani društva bi morali poslušati verske govore, brati slovenske ali nemške poucne knjige in spise ter zavracati protiverske knjige in spise. Priporocali so nemške casnike (npr. katoliškega Volkszeitung) ter odsvetovali protiverska in t. i. brezbarvna glasila, kakršno je bilo npr. Anzeiger (Vestnik). Verske dolžnosti naj bi izpolnjevali, kot so bili tega vajeni v domaci slovenski hiši. Skrbeti bi morali za kršcansko družinsko življenje. Varovali naj bi se pijancevanja, nemira in nereda v družini. Otroke naj bi vzgajali v strogo kršcanskem duhu. Z zgledom in besedo naj bi jih na­peljevali k dobremu, vedoc, da ima zgled vecji vpliv kot beseda. Otroci naj bi se izogibali slabe družbe. Zato bi jih starši takoj po izstopu iz obvezne belgij­ske šole vpisali v nemška katoliška ali slovenska društva, ce so le-ta obstajala. Redni društveni clani so lahko postali fantje, ki so dopolnili šestnajst let. K Orlom so lahko pristopili mlajši fantje, tudi taki, ki so še hodili v šolo. Izre­dne clanice so lahko postale žene in dekleta, »naj so njih možje ali ocetje v društvu ali ne«. Pravico glasovati, voliti in voljen biti so imeli samo moški clani, pravico govoriti pa tudi izredni clani, med njimi ženske. Sprejemali so Slovence iz krajev, v katerih ni bilo slovenskega društva. Kdor ni pravocasno placal clanarine ali je društvu delal sramoto, je bil odpušcen. Odbor društva je imel naslednje predstavnike: duhovnega vodjo, predsednika, podpredse­dnika, tajnika, blagajnika, knjižnicarja in dva preglednika. Dopušceni so bili tudi ulicni zaupniki, ki so vodstvu društva posredovali potrebne informacije. Duhovni vodja, kršcanskega mišljenja in življenja, ki je bil prvi med njimi, je imel pravico odlocati v verskih zadevah in svetovati »s svčtom in deja-njem«. Clani naj bi se držali njegovih nasvetov in se ravnali po njih. Duhovni vodja je tudi odobril izvolitev predsednika, z njim vodil zaupne razgovore in mu porocal o vseh važnejših dogodkih in sklepih društva. Tajnik je vodil društvene knjige »in druge pisarije«: imenik clanov, zapisnike sej odborov, društvenih shodov in obcnih zborov. Bil je sopodpisnik predsednika in je tudi hranil arhiv. »Knjige naj bodo pisane snažno,« so zahtevali od arhivarja. Knjižnicar je urejal knjižnico in skrbel za pravocasno vracanje knjig. Po skle­pu odbora je lahko narocal nove knjige in casnike. Ce bi prišlo do nesoglasij med duhovnim vodjem in društvom ali ce bi prišlo do sporov v samem dru­štvu, naj bi se to posredovalo Zvezi slovenskih katoliških društev v Nemciji. Društvo naj bi imelo vsak mesec shod, ki bi bil duša društva. Clane so pozi­vali k rednemu obiskovanju shodov. Kdor je na shodu želel govoriti, je dobil besedo, ki je ni smel zavrniti niti predsednik, veljalo pa je, naj vsak govori mirno in dostojanstveno. V primeru nespodobnega ali žaljivega govorjenja je predsednik govorniku lahko odvzel besedo. In dan je bil nasvet: »Da bo shod kratkocasnejši, se priporoca, da se pri shodih tudi katera zapoje. Tudi poštene igre se priporocajo.« 306 Marjan Drnovšek Sv. Barbara v Eysdnu, igra Divji Lovec, 1933, foto J. Cernjak (arhiv SIM). Nedvomno so bila društvena pravila prilagojena novim razmeram, hkrati so jim dodajali lokalne prvine. Lep primer so pravila Slovenskega podpornega društva sv. Barbare v Winterslagu v Belgiji. Na prvem mestu so zapisali, da je namen društva podpirati clane v primeru bolezni in nesrece ter gojiti ljubezen do domovine in maternega jezika. Podporni ali castni clan je lahko postal vsakdo, ki je bil društvu naklonjen, ne glede na narodnost. Pravila so bila sprejeta 4. avgusta 1929. V njih je nekaj tock, ki se razlikujejo od tistih v pravilih iz Eysdna. Zborovanja, seje in vsi društveni sestanki so morali potekati v slovenskem jeziku, prav tako so morali biti v slovenšcini društvene knjige in dopisi. Ce kdo slovenskega jezika ni razumel, mu je bila dana možnost »razlage«. Zanimivo je, da so morala z vzpostavitvijo Aleksan-drove diktature vsa slovenska izseljenska društva v Evropi prevzeti »jugo­slovansko« ime; tako je npr. tudi Slovensko podporno društvo sv. Barbare v Winterslagu postalo Jugoslovansko delavsko podporno društvo sv. Barbare, Winterslag. Društvena pravila, izdana še pod starim imenom, so preprosto dobila žig z novim. Redni clan društva je lahko postal Slovenec, ki je dopolnil štirinajsto leto starosti, ne glede na državljanstvo. Podporni ali castni clan je lahko postal vsakdo, ki je bil društvu naklonjen in ga je podpiral, in to ne glede na narodnost. Dolžnosti clanov so bile redno placevanje clanarine, udeležba na mesecnem zborovanju ter skrb za ugled in napredek društva. Redni clani so imeli vso pravico do podpore, pravico govoriti na zborovanju, glasovati in voliti in biti izvoljeni v odbor, ce so bili clani društva vsaj tri mesece. Podporni in castni clani so imeli enake pravice, razen do podpore in možnosti volitve v odbor. Smeli so glasovati in voliti, ne pa biti tudi izvoljeni. Administrativno je bilo delovanje društva organizirano podobno kot drugje. V odboru društva so bili predsednik, tajnik in preglednik (nadzornik). Obcni zbor je bil vsako leto januarja. Najpomembnejša tocka je bila izvolitev novega odbora; volitve so bile tajne. Pomembna je bila tudi clanarina. Vsak clan je placeval mesecno clanarino za slucaj bolezni ali nesrece. Do podpore je bil v primeru bolezni upravicen po treh dneh in v primeru nesrece od prvega dne dalje. Vsak clan je imel po treh mesecih clanstva pravico do devettedenske podpore na leto, imeti pa je moral dokazila o bolezni ali nezgodi. Društvo bi bilo razpušceno, ce bi bilo v njem manj kot pet clanov in ga ti ne bi mogli vec voditi; razpustili bi ga lahko samo soglasno. V tem primeru bi se društveno imetje razdalo clanom, ki bi to potrebovali, ter vdovam in sirotam clanov, ki so bili v društvu zadnje tri mesece.485 Seveda je bilo v društvih nasploh, tako tudi v Društvu sv. Barbare v Winterslagu, veliko napetosti in nesoglasij. Od vsega zacetka so se pojavljale napetosti med duhovniki in laicnimi izseljenci. Z uvedbo Aleksandrove diktature se je na slovenska društva izvajal vecji ju­goslovanski pritisk. Govorimo lahko o dolocenem kulturnem in politicnem boju, ki je bil prisoten tudi v domovini. Ob tem je bilo veliko zamer na osebni ravni, kar je vodilo k nesložnosti in razprtijam med slovenskimi oziroma ju­goslovanskimi priseljenci. Izseljeniški ucitelj Svatopluk Stovicek je ob svojem prihodu v Belgijo tamkajšnja društva opredelil kot nepoliticna, humanitarna, versko strpna, izseljence pa kot zavezane maternemu jeziku tako doma kot v društvu. caSopiSi v izSElJEnStvu Verjetno ni potrebno še enkrat poudariti pomena informativnih glasil za izseljence. Tiskana glasila v slovenskem jeziku so omogocala prenos in-formacij med domovino in priseljenskimi okolji. Nekatera so izdajali doma, npr. Rafael in Izseljenski vestnik, nekatera pa tudi v tujini – v Belgiji npr. Glas izseljencev. 485 Drnovšek, Jugoslovansko društvo sv. Barbare: 68-70. 308 Marjan Drnovšek Katoliški Rafael, glasilo jugoslovanskih izseljencev v Holandiji in Belgi­ji, pozneje tudi v Franciji in Nemciji (od leta 1934 v »zapadni Evropi«) je od februarja 1935 izhajal s podnaslovom Izseljenski vestnik, Glasilo Družbe sv. Rafaela v Ljubljani. Zasnovan je bil kot mesecnik. Do februarja 1935 je izhajal v Heerlenu na Nizozemskem, od 1935 v Ljubljani. Prvi izdajatelj je bil duhov­nik Drago Oberžan, sledili so mu – kot je bilo navedeno v glasilu – slovenski izseljenski duhovniki, od februarja 1935 pa Družba sv. Rafaela pod uredniško taktirko Kazimirja Zakrajška. V zacetku leta 1935 se je Rafael združil z Izse­ljeniškim vestnikom.486 Levicarski Glas izseljencev/Glas iseljenika (1936-1939) je povezoval iz­seljence socialisticnih in komunisticnih nazorov. Komunisticni internacio­nalizem je bil prisoten tudi na podrocju periodicnega tiska in se pri izdaja­nju glasil, njihovem tisku, distribuiranju in urejanju ni prostorsko omejeval. V Belgiji je bilo komunisticno gibanje mocno, saj je dolocen cas v Bruslju delovala centralna podsekcija Komunisticne partije Jugoslavije pod ime­nom Zveza revolucionarnih delavcev in kmetov iz Jugoslavije. Povezava levo usmerjenih in komunistov med Francijo in Belgijo je bila tesna. Po doseglji­vih evidencah je bilo edino glasilo, namenjeno samo jugoslovanskim prise-ljencem v Belgiji, Jedinstvo iz Serainga. Pisano je bilo v jugoslovanskem duhu, brali pa so ga tako v Belgiji kot tudi v Luksemburgu in na Nizozemskem. Bel-gija je bila center tiska, zlasti komunisticnega, saj so od tam prihajali Klasna borba, Proleter, Protiv Glavnjace, Naša pravica/Naše pravo, Glas delavcev in kmetov - radnika i seljaka iz Jugoslavije v Francuskoj i Belgiji, Sloga radnika i seljaka in Glas izseljencev/Glas iseljenika. Partijski aktivisti so delovali napol v ilegali, kot npr. Matija Bahor, roj. 1903 v Beli Krajini. Domovino je zapustil leta 1923 in ilegalno odšel v Avstrijo, nato v Nemcijo, kjer je do leta 1924 delal kot rudar. Kasneje je bil v Franciji, na Nizozemskem in na koncu v Belgiji, kjer je bil aktiven v Zvezi delavcev in kmetov Belgije. Deloval je pod ilegalnim imenom Marin.487 duhovnik drago obEržan Pismo duhovnika Draga Oberžana Oblastnemu izseljeniškemu uradu v Ljubljani z dne 30. oktobra 1929 je vsebovalo porocilo o razmerah med izse­ljenci v Eysdnu na belgijsko-nemški meji. Njegov vtis o teh razmerah je bil boljši, kot je pricakoval. Ugotovil je, da se tamkajšnji izseljenci niso prevec odtujili Cerkvi, domovini pa sploh ne. Eysden je oznacil za mlado kolonijo. 486 Šlebinger, Slovenski casniki in casopisi: 140; Bajec, Slovensko izseljensko casopisje: 92. 487 AS 1551, zbirka kopij, Kominterna (5. februar 1936). Zavzel se je za osrednjo pisarno za jugoslovanske priseljence v Belgiji, ki bi bila organizirana po vzoru pisarne v Franciji (Office d'emigration).488 To pi-sarno je vodil Svatopluk Stovicek, izseljenski ucitelj, ki je prišel v Belgijo leta 1932. Odprto je imel od osme do desete ure dopoldne. Jugoslovanskim prise-ljencem je svetoval pri sestavljanju dopisov raznim organom, najvec na jugo­slovansko poslaništvo v Bruselj. Belgijskim uradom je pomagal kot prevajalec iz jugoslovanskih jezikov, cešcine, poljšcine in nemšcine. Pomagal jim je pri urejanju statusa v primeru brezposelnosti in v drugih socialnih zadevah. Na njegovo povecano delo je vplivala gospodarska kriza; angažiral se je zlasti pri urejanju potnih listov, saj so mnogi izseljenci prostovoljno ali pod prisilo odhajali nazaj v domovino.489 Izseljeniško poslaništvo Kraljevine Jugoslavije za Belgijo in Luksemburg je leta 1931 naslovilo dopis na jugoslovansko bansko upravo v Jugoslaviji. Tema je bila potreba po sklenitvi gospodarske, socialne in delavsko-invalid­ske pogodbe z državami, kjer so živeli priseljenci. Poslaništvo je pripravljalo pogodbo za Belgijo in Luksemburg, hkrati pa ugotavljalo, da so nastopili tež­ki casi (kriza) in da so bile ugodnejše prilike že zamujene. Oberžan je izrazil potrebo po duhovniku za Belgijo, pri cemer je bil odklonjen z argumentom, da ga že imajo na Nizozemskem, v Heerlenu, tj. v bližini kolonij v Belgiji, in da on sam že tako od casa do casa obišce belgijske naselbine, kar bi moralo zadostovati. Govora je bilo tudi o slovenskem ucitelju v Belgiji. JugoSlovanSko društvo Sv. barbarE, EySdEn/EiSdEn Po nakljucju se je ohranilo arhivsko gradivo Jugoslovanskega društva sv. Barbare v Eysdnu/Eisdnu iz obdobja med obema vojnama. Do sedaj še nismo evidentirali tako popolnega društvenega fonda kot prav v tem prime­ru.490 Clanstvo društva po posameznih letih je bilo naslednje: 60 (1929), 170 (1930), 150 (1931), 120 (1932), 60 (1933), 70 (1934), 80 (1935), 104 (1936), 118 (1937), za leto 1939 ni podatka in 114 (1940). Podatki o številu clanov niso povsem zanesljivi. Društvo je imelo do leta 1939 tri castne clane – to so bili konzul Vukomirovic iz Ličga, izseljenski poslanik Mirko Kranjc in Aleksan­der Spahic iz Bruslja. Financno poslovanje je bilo v letih 1930-1933 pricakovano negativno. Najpomembnejši vir pridobivanja denarja je bila clanarina. Mnogi posa­mezniki so placevali celo vec, kot bi bilo treba. Dohodke je predstavljal tudi denar, ki so ga zaslužili na veselicah, »vinskih« in »klobasnih trgatvah«, pri 488 AS 74, a. e. 1856, š. 20. Pismo Oberžana oblastnemu izseljeniškemu uradu v Ljubljani. 489 Drnovšek, Izseljenski ucitelj Stovicek: 82. 490 Drnovšek, Jugoslovansko društvo sv. Barbare: 18-57. 310 Marjan Drnovšek vinskem »paberkovanju«, na tombolah, prireditvah ob obletnicah, ne naza­dnje pa so nekaj denarja dobili tudi od jugoslovanskega konzula in drugih posameznikov ter banke Baruch iz Pariza. Enkrat je bilo društvo deležno prispevka Ministrstva za socialno in narodno zdravje iz Beograda, ki je da­rovalo nekaj denarja za uboge otroke (1933). Opravljali so »nabiralne« akcije (1933), dobivali prispevke od knjižnice, posmrtnin, posojil (1937), prodaje društvenih znakov, slik ipd. Ob napadu Nemcije na Poljsko septembra 1939 jih je zaskrbelo za društveni denar, ki je bil naložen na poštni hranilnici v Eysdnu. Od skupne vsote 10.000 frankov so takoj dvignili 5000 frankov, no-vembra 1939 pa je društveni odbor sprejel sklep o dvigu preostalega denarja. Po sklepu društvenega odbora z dne 15. maja 1940 so 6190 frankov razdelili clanom društva, za redne podpore bolnim in ranjenim pa izplacali 1140 fran­kov. Preostanek denarja – 484,55 frankov – so po sklepu odbora z dne 11. avgusta 1940 namenili za »vzdrževanje društvenega inventarja«. Podporna dejavnost je bila ena od temeljnih dejavnosti društva. Bolni­ška blagajna se je polnila s clanarino, z dobicki od raznih družabnih priredi­tev in darovi. Avgusta 1930 se je prispevek za bolniško blagajno povecal z 10 na 15 frankov mesecno, da so lahko zagotovili izplacilo v višini 10 frankov dnevno za bolne in ranjene do 78 dni v letu. Februarja 1933 je denarja zacelo primanjkovati. Clanarine in podpore niso povišali, omejili pa so podpore za bolne, in sicer tako, da so vsakemu odšteli 5 do 20 dni bolezni. Maja 1933 so sprejeli sklep, da so tisti, ki so na bolniški do 10 dni, 4 dni brez podpore. Tisti, ki so bolni vec kot 10 dni, dobijo polno podporo od prvega dne do treh me-secev v letu za vse delovne dni. Tako so bili zašciteni težji bolniki in ranjenci, ki so bili zaradi dolžine bolniškega staleža najbolj oškodovani. Izredno so iz bolniške blagajne podpirali tudi brezposelne. Na izrednem obcnem zboru 14. septembra 1935 so ustanovili blagajno za posmrtno samopomoc, do katere so imeli pravico vsi polnomocni clani, ki so redno placevali mesecno clanarino, in sicer za dva meseca naprej in tri mesece nazaj. Posmrtna premija je znašala 500 frankov. Namenjena je bila stroškom pogreba. Za ustanovitev posmrtne blagajne so iz društvene podporne blagajne namenili 500 frankov, vsak clan pa je moral prispevati 5 frankov za vsakega umrlega clana.491 ucitElJ Svatopluk StovicEk Septembra 1932 je prišel v belgijski Limburg izseljenski ucitelj Svato­pluk Stovicek. Za ucitelja v Belgiji je bil imenovan z odlokom Ministrstva prosvete 28. avgusta 1932. Prejemal je redno placo in nagrado. Vodil je tri 491 Prav tam: 22-26. »zasilne« slovenske šole, in sicer v nasel­binah (kolonijah) Eysden, Zwartberg in Waterschei. Stovicek je bil rojen 21. marca 1899 v Boštanju ob Savi, leta 1925 je dobil »domovinsko pravico« v Ljubljani. Porocil se je z Ljubljancanko Majdo Jurecic, rojeno 22. januarja 1915 v Ljubljani. Do leta 1940 sta se jima rodila hci Majda (julija 1934) in sin Svatopluk (januarja 1936). Po poklicu je bil Stovicek ucitelj. Na podlagi ministrskega odloka z dne 28. avgusta 1932 ga je Dravska banovina 7. oktobra istega leta poslala za ucitelja med izseljence v belgijski Limburg, s sedežem v Eysdnu. Imel je pravice držav­nega uradnika, s posebno pripombo, da je njegovo stalno službeno mesto še vedno Ljubljana. Po drugem viru je bil šoli za iz­seljence v Limburgu dodeljen šele 22. febru­arja 1933. Kakorkoli že, njegova potovanja med Belgijo in Ljubljano so bila pogosta, vmes pa je prebival tudi v Düsse­ldorfu v Nemciji. Italijanska izkaznica, izdana 10. februarja 1942, potrjuje, da je v casu okupacije živel v Ljubljani. Ko so ga povprašali po poklicu, je navedel, da je »javni namešcenec«. Stovickov odnos do belgijskih oblasti je bil korekten, oblasti pa so ga postavljale za vzor oziroma zgled pridnosti, marljivosti in treznosti. Bil je povsod spoštovan. Rudnikom je bil dobrodošel tolmac, rudniške oblasti so upoštevale njegove prošnje, ko se je npr. potegoval za delavce, ob rudniških dogodkih je bil tudi fotoreporter, v rudniški »simfoniji« je bil clan odbora in dejaven »soigralec« prve violine, pri policijskem komisariatu in žandarmeriji zaupnik, ko je šlo za poizvedbe v zaupnih primerih oziroma ko so ga za to zaprosile jugoslovanske oblasti itd. Najvecja skrb so mu bile razmere izseljen­cev in izseljenske šole. Glede slednjih je menil, da jih primanjkuje, tako kot tudi ucil (stenskih in rocnih zemljevidov, pokrajinskih in historicnih slik do-movine, slik domacih vladarjev, propagandnih slik itd.) in mladinskih knjig. Predlagal je, da se šoli letno nakazuje primerno dotacijo za nakup šolskih potrebšcin ter za cišcenje šolskih prostorov (lokalov).492 492 AS 74, a. e. 1833, š. 19. Izseljeniški ucitelj v Belgiji (porocila). 312 Marjan Drnovšek Ob odhodu slovenskega župnika Antona Hafnerja iz Merlebacha in prihodu Silvestra Skebeta (arhiv SIM). Duhovnik Silvester Skebe je porocal, da bo leta 1930 prevzel dušno pa-stirstvo in vzgojo mladine v Belgiji.493 Leta 1932 je bil postavljen za izseljen­skega korespondenta v Merlebachu.494 Drago Oberžan je veliko popotoval po Belgiji in marca 1933 obiskal ucitelja Svatopluka Stovicka. Zabeležil je, da je bil njegov »material« – mislil je na ucence – zelo zanimiv. Nekateri ucenci so govorili francosko, drugi flamsko, tretji poleg tega še nemško, dobro sloven-sko pa malokdo, vsaj v nekaterih kolonijah. Tako si je moral ucitelj pomagati s tujimi jeziki, da je otrokom lahko razložil slovenske izraze. Zapazil je veliko zanimanje za šolo, cesar si je lahko le želel, svoj zapis pa zakljucil z reklom: »Vec je vredna domaca gruda, kot na tujem zlata ruda!«495 In koliko je imel ucencev? Vzemimo za ilustracijo tri šolska leta. Prvo leto, 1936/37, je bilo v ucilnicah 114 deckov in 96 deklic, skupaj 210 otrok. Iz Eysdna je bilo 58 deckov in 56 deklic, skupaj 114 otrok. Iz Zwartberga je bilo 46 deckov in 28 deklic, skupaj 74 otrok, in iz Waterscheija 10 deckov in 12 deklic, skupaj 22 otrok. 493 AS 74, a. e. 1848, š. 20. Izseljenski duhovnik v Franciji in Belgiji. 494 AS 74, a. e. 1243, š. 12. 495 Rafael 3/3 (marec 1933): 4. Ucitelj Stovicek v krogu svojih ucencev, v narocju drži sina (arhiv SIM). Svatopluk Stovicek (levo), 1938 (arhiv SIM). 314 Marjan Drnovšek V šolskem letu 1937/38 je bilo evidentiranih 114 deckov in 104 deklice, skupaj torej 218 otrok. Iz Eysdna je bilo 54 deckov in 52 deklic, skupaj 106 otrok. Iz Zwartberga je bilo 14 deckov in 10 deklic, skupaj 24 otrok. Iz Water-scheija je bilo 46 deckov in 42 deklic, skupaj 88 otrok. V šolskem letu 1938/39 je »šolo« 126 obiskovalo deckov in 106 deklic, skupaj 232 otrok. Iz Eysdna je bilo 60 deckov in 59 deklic, skupaj 119 otrok. Iz Zwartberga je bilo 12 deckov in 9 deklic, skupaj 21 otrok. In iz Waterscheija je bilo 54 deckov in 28 deklic, skupaj 92 otrok. Te številke so odražale stanje ob vpisu. Prisotnost otrok pri pouku je ni­hala, otroci so prihajali in odhajali, zato so podatki lahko le okvirni. Otroke je Stovicek pouceval loceno, dekleta posebej in fante posebej, le v Zwartbergu jih je pouceval skupaj, ker jih je bilo tam tako malo. Kot drugod po državi so morali otroci obiskovati redno belgijsko šolo. Pouk je bil deljen, tj. od 8.30 do 11.30 dopoldne in od 13.30 do 15.30 popoldne. Ta urnik je dolocal aktivno­sti izseljenskega ucitelja. Vsako leto posebej so mu belgijske šolske oblasti in rudniške direkcije dovolile poucevati med opoldanskim odmorom in popol­dne, po koncu obveznega rednega pouka. Tedensko je pouceval dvaindvajset ur in pol, kar je bilo maksimum za otroke in hkrati dovoljeno, v zimskem casu le šestnajst ur, ker so otroci že tako ali tako hodili domov v trdi temi, cemur so nasprotovali tako starši kot šolske oblasti. Po etnicni pripadnosti so vecino sestavljali otroci slovenskih staršev, le okrog deset otrok je bilo Hrva­tov in en Srb. Otroci so bili zaradi slovenskega pouka dodatno obremenjeni, mnogi so se hitro utrudili. Namesto da bi se v odmorih in po koncu rednega pouka razbremenili, so morali hoditi k Stovicku. Ucitelj je bil zadovoljen z obiskom, saj je od zacetka šolskega leta, torej od 10. septembra do konca maja njegov pouk obiskovalo od 90 do 95 odstotkov vpisanih. Od maja do konca junija je obisk padel na 75 odstotkov; vzrok za to je bil jasen – Stovicek je ra­zumevajoce zapisal, da so bili sonce, priroda, kopanje in izleti bolj vabljivi.496 V primerjavi z nekaterimi drugimi izseljenskimi ucitelji je imel vsaj v letu 1937 redno placo in dodatek (nagrado) za svoje delo. Razdalje med kolonijami, kjer je pouceval, je Stovicek krajšal z motornim kolesom. Pouk je obsegal materinšcino, branje, štetje, zemljepis in zgodovi-no. Bežno je opozoril na to, da je politicni moment v izseljenstvu razdvajajoc, zato so bili, kot je ugotavljal, nekateri starši tecajem nenaklonjeni.497 Zavedal se je napora »malckov«, ki so hodili k pouku, utrujeni, lacni in potrebni oddi-ha. In se je vprašal: »Ali naj jih zdaj še jaz mucim?« Po njegovem to ne bi bilo 496 Prav tam. 497 AS 74, a. e. 276, š. 3. Ucitelj za izseljenske otroke v Merlebachu (Francija). »ne vzgojno ne uspešno«. Pouk je bil zato bolj kramljanje, pripovedovanje o domovini, o nekaterih zgodovinskih dejstvih, brali pa so tudi pravljice in povesti iz raznih mladinskih knjig, ki so jih dobili od banske uprave. Ob tem so tudi peli, npr. narodne pesmi v priredbi Janka Žirovnika, in to dvo- in celo triglasno. Mnogo so pisali, tako proste spise kot pisma. Marsikdaj so utrje­vali snov iz redne šole, da bi tako izboljšali izražanje tudi pri naravoslovju, zemljepisu in racunstvu. Spoznavali so prvine maternega jezika, lepote do-movine in naroda ter utrjevali ljubezen do kralja in domovine. Ob poletnih dneh jih je Stovicek peljal v naravo, kjer so se sprehajali in telovadili in izva­jali razne igre. Omislili so si tudi šolski izlet s kolesi. »Smo pac kot ena sama velika družina,« je ob tem zapisal ucitelj. Oblasti v domovini je nagovarjal, da zbirajo mladinsko literaturo, zemljevide Jugoslavije in Dravske banovine, da jim pošljejo kaj denarja za šolske potrebšcine, za darove ob miklavžu in božicu. Stovicek se je zahvalil Ministrstvu za socialno politiko v Beogradu in jugoslovanskim društvom v Belgiji, ki so razveseljevala »srca vseh jugoslo­vanskih otrok«.498 Poleg »narodnih« predmetov, tj. maternega jezika v govoru 498 Stovicek, Belgija: 85-86. 316 Marjan Drnovšek in pisavi, je pouceval domoznanstvo Jugoslavije, ostale predmete pa zaradi pridobivanj pojmov v slovenskem oziroma v srbohrvaškem jeziku. Petje in gledališki prizori so bili stalnica njegovih tecajev. Z denarjem, ki so ga zaslu­žili na otroških prireditvah, sicer skromnih in majhnih, so kupovali šolske potrebšcine in si privošcili tudi kak manjši izlet. V šolskem letu 1937/38 je pripravil izlet v Antwerpen, ki se ga je udele­žilo vec kot 90 jugoslovanskih otrok. Spremljala sta jih eysdenski šolski upra­vitelj gospod Ramakers in »zaradi vzpostavljanja reda in evidence« uciteljica gospodicna Anderkerk. V Antwerpnu jih je sprejel izseljenski odposlanec A. Spahic. Izlet so placali iz lastnih prihodkov, nekaj pa je primaknilo poslani­štvo. Na izletu v veliko zadovoljstvo otrok in staršev in ne nazadnje Stovicka samega ni bilo nobene nezgode. Z otroki iz Eysdna, starimi od 10 do 14 let, je Stovicek organiziral tudi celodnevni izlet s kolesi, na katerem naj bi prevozili do okoli 40 km. Udeležilo se ga je vec kot 50 otrok. Med vožnjo so peli naro­dne pesmi, okrepcilo so jim pripravile dobre mamice, pripovedovali so si tudi povesti in anekdote, kar je vplivalo na dobro razpoloženje in zadovoljstvo. knJižnica Ko se je jeseni leta 1931 pevski odsek pod vodstvom Alojzija Hribar­ja, Korošca po rodu, pevovodje društva Zvon iz Eysdna in Slavcka iz Wa­terscheija, režiserja in ucitelja v tamburaški sekciji, locil od Jugoslovanske­ga društva sv. Barbare iz Eysdna in nadaljeval svojo dejavnost pod imenom Pevsko društvo Zvon, se je na izrednem obcnem zboru 1. novembra 1931 porodilo vprašanje, cigava je knjižnica. Koncno je tajnik Anton Globevnik pregledal stare zapisnike in ugotovil, da so o njej govorili že na društveni seji 9. februarja 1930. Zato so za njeno ustanovno leto oznacili to leto. Sprva je bila knjižnica »potujoca«, saj so šle knjige iz rok v roke. 1. avgusta 1933 jo je prevzel Svatopluk Stovicek; pri njem je ostala do 8. julija 1937, ko se je preseli-la k Francu Kerpacu, vecletnemu knjižnicarjevemu namestniku (1937-1940). Knjižnica Jugoslovanskega društva sv. Barbare v Eysdnu je bila centralna knjižnica Slovencev v kraju samem in celo širše, saj je imela bralce tudi od drugod, npr. iz Mechelena, Lanklaara, Leuta, Zwarberga, Waterscheija in Vu­chta. Pregled nad knjigami ni bil slab. Stovicek je maja 1932 naredil seznam knjig, ki ga je sproti dopolnjeval. Do leta 1937 je bilo knjig 567 (389 romanov in povesti, 6 knjig poezije, 40 dramskih del, 52 zgodovinskih, znanstvenih in gospodarskih del ter potopisov in 71 izvodov koledarjev, letopisov, zborni­kov in revij). Prevladovali so slovenski avtorji od Mencingerja preko Jurcica, Aškerca, obeh Cankarjev (Ivana in Izidorja), Finžgarja in Bevka do Josipa Vidmarja. Nekatere knjige je daroval Izseljenski referat Dravske banovine v Tamburaško društvo, ki ga je vodil Alojz Hribar, Belgija (arhiv SIM). Ljubljani. Svatopluk Stovicek je imel v mislih delovanje knjižnice kot central-ne kulturne institucije. V dopisu Ministrstvu za socialno politiko in narodno zdravje v Beogradu je porocal, da je imela knjižnica v letu 1936 nad 1000 knjig in vpisanih 147 bralcev.499 Njeni prostori so bili v njegovem stanovanju. Knjige je izposojal v nedeljo med 8. in 13. uro. Denar za nabavo knjig je delo-ma prihajal iz društvene blagajne, nekaj se je nabralo z izposojevalnino, ki so jo placevali bralci, financno pomoc za nabavo knjig in knjige iz domovine pa je knjižnica dobivala tudi preko konzulata v Bruslju. Knjižnica je imela veliko prevodne literature razlicnih žanrov (med drugim npr. knjige Karla Maya), preseneca pa nas, da med knjigami ni bilo nobenega slovarja ali ucbenika za ucenje tujih jezikov, kot tudi nobenega dela, pisanega v tujem jeziku.500 Ob zborovskem petju in igrah, dveh oblikah javnega kulturnega delovanja, je bila knjiga intimno-kulturna dobrina ter pogost gost na domovih slovenskih izseljencev v Belgiji in tudi v drugih izseljenskih državah. Ne samo zabava, 499 Nekoliko pretirano število (1000 knjig) je bilo verjetno navedeno zaradi poudarjanja in predstavljanja pomena knjižnice beograjskim prosvetnim oblastem. 500 Drnovšek, Knjižnica Jugoslovanskega društva sv. Barbare: 172. 318 Marjan Drnovšek ki je bila dobrodošla po trdem delu, tudi konkretno kulturno udejstvovanje slovenskemu cloveku na tujem – tako tudi rudarjem iz Eysdna – ni bilo tuje. Ohranjeni vpisi potrjujejo, da knjižnica tudi v vojnem casu (1939-1942) ni mirovala, kar dokazuje, da društvena dejavnost z nemško okupacijo v Belgiji ni zamrla. igrani prizori Igre, ki so jih uprizarjali v šolskem in prostem casu, so bile lahkotnega znacaja, namenjene zabavi in razvedrilu. Pogosto so bile povezane z veselica-mi in srecelovi. Organizatorjem je bil cilj cim vec zaslužiti, saj je to marsikdaj bistveno okrepilo društveno blagajno ali posamezno dejavnost, npr. »godbo« (1931) ali knjižnico (1934). Kljub temu pa ne smemo podcenjevati njihovega kulturnega ucinka, saj je bila vsaka igra priložnost za krepitev žive slovenske besede med izseljenci. Odrska postavitev je zahtevala nemalo organizacijskih naporov, ki jih je na zacetku nosil Alojz Hribar, po letu 1933 pa Svatopluk Stovicek. Ta je zapisal, da je bil ustanovitelj kulturno-dramaticnega odseka pri društvu in da so uprizarjali pet do šest iger letno. Z igrami so gostovali pri Slovencih v Limburgu, hkrati pa so bili pridni obiskovalci uprizoritev drugih slovenskih društev. Naokrog so se vozili z avtobusom. Premiere so bile nasle­dnje: igra brez naslova (1931), Kakršen gospod, tak sluga (1934), šolska igra brez naslova (1934), otroška igra Za Miklavžev vecer (1934), Trije ticki (1935), Otroška gledališka skupina, Belgija, 1938 (arhiv SIM). Navaden clovek (1935), Domen (1936), Lažizdravnik (1936), Mlinar in njego­va hci (1937), Lesena pec (1937) in Vse naše in Vandrovci (1939). Svojo igralsko skupino je imel tudi Zvon, ki jo je prav tako najprej vodil Alojz Hribar, po njegovi smrti pa Svatopluk Stovicek. S svojimi uprizoritvami sta obe skupini nastopali tudi po drugih slovenskih kolonijah v Belgiji.501 Ne presenecajo nas otroške igre, ki jih je kot ucitelj uprizarjal Stovicek. V šol­skem letu 1936/37 je z otroki nacrtoval uprizoritev naslednjih: Miklavževo, Božicna igrica, Sirota Zorica, Marko in Pogumni Toncek. Stovicek je obža­loval, da je lahko delal samo z otroki iz Eysdna, saj so bile vaje v vecernih urah. Imel pa je tam na razpolago tudi dvorano. V društvenih zapisnikih so vestno beležili tudi uspehe iger. Petnajstega marca 1936 so igrali Domna. Predstavo si je ogledal kraljevski poslanik iz Bruslja in izseljenski poslanik Aleksander Spahic. Predstavo je popestril nastop pevskega društva pod vod­stvom Alojza Hribarja, predsednik društva pa se je zahvalil patru Hugolinu Prahu za kratek in jedrnat pozdravni govor. Igre so prinašale tudi financne rezultate. Porocilo o igri Lažni zdravnik, uprizorjeni 5. julija 1936, izkazuje, da se je odvijala kljub delavski stavki in pomanjkanju denarja. A kljub bor­nim razmeram so od nje vendarle imeli dobicek. Vstopnina jim je prinesla 458 belgijskih frankov, srecelov 500 frankov, »dar« poslaništva v Bruslju kar 1058 frankov, stroški pa so bili vsega skupaj 354 frankov. Cisti donos igre je bil torej 704 frankov.502 oblEtnici JugoSlovanSkEga društva Sv. barbarE v EySdnu (1934 in 1939) Obletnice so bile priložnost za utrjevanje vloge in pomena društva in hkrati za družabne dogodke. Petletnico Jugoslovanskega društva sv. Barbare v Eysdnu so nacrtovali na binkoštno nedeljo 20. maja 1934. Ob deveti uri dopoldne naj bi bila slovenska božja služba s slovenskim petjem, ob dveh po­poldne slavnostna seja v kantini Brecko, sledila pa naj bi prosta zabava, med katero bi se clani društva tudi fotografirali. Dvajset minut do devetih so se clani zbrali pred kantino Brecko. Z dru­štveno zastavo na celu so odkorakali k božji službi, ki jo je vodil pater Preac iz Louvaina. Pri maši so zapeli clani Zvona iz Eysdna, po maši so se v skupnem sprevodu z zastavo odpravili proti kantini Brecko, kjer se je vršila tudi popol­danska proslava. Ob drugi uri so se društveni clani skupaj z gosti – med njimi so bili pater Preac, Aleksander Spahic in ucitelj Stovicek – zbrali v dvorani. 501 Prav tam: 172-176. 502 Drnovšek, Jugoslovansko društvo sv. Barbare: 42-44. 320 Marjan Drnovšek Igralska skupina iz Eysdna, 1935 (arhiv SIM). Aktualni predsednik Jelovšek je pozdravil prisotne in se zahvalil bivšemu predsedniku Kovacicu za njegovo skoraj petletno predsedovanje. Posebej so pozdravili »ustanovnike« društva, katerih del se je že vrnil v Jugoslavijo; dru­štvo je bilo ustanovljeno 1. oziroma 4. maja 1929 na pobudo patra Lederhasa iz Louvaina, ki je tedaj študiral v Belgiji. Pohvalili so Draga Oberžana, slo­venskega duhovnika na Nizozemskem, ki je živel v Eysdnu. Pohvala je veljala tudi knjižnici. V petletnem obdobju se je zvrstilo 13 javnih obcnih zboro­vanj društva, 41 rednih sej odbora, 16 zabavnih prireditev in veselic. Beležili so 700 podpirancev iz podpornega sklada. Tajnik Globevnik je pohvali delo društva, hkrati pa opozoril, da je imelo tudi veliko nasprotnikov in obreko­valcev. Pri tem je izpostavil, da se društvo ni oziralo ne na desno in ne na levo, ampak je gojilo stanovsko in narodno zavest ter imelo pred ocmi predvsem pomoc bližnjemu; drugim so pomagali, kot bi pomagali samim sebi. Blagaj­nik Brecko je bil hkrati lastnik kantine, v kateri je potekala slavnostna seja. Dejal je, da je kriza nacela denarne tokove. Kljub temu je društvo clanom v petih letih izplacalo preko 100.000 belgijskih frankov podpor. Pater Preac je razlagal o socialnem stanju slovenskih delavcev ne samo v Belgiji, ampak tudi v drugih državah. Govoril je o velikanskih brezposelnih delavskih masah in o kapitalisticnem izžemanju delavcev. Društvu je zaželel slogo, saj naj bi bila v tej tudi moc, in napredek. Aleksander Spahic, izseljenski delegat, je pozdravil prisotne in pohvalil »lepo mirno in složno društveno delovanje«, zlasti spo­razumno sodelovanje s poslaništvom, društvu pa tudi obljubil svojo pomoc. Ob koncu so se pred fotografski objektiv postavili vsi clani društva,503 nato pa se je zacela prosta zabava, ki je trajala do vecera. 4. maja 1939 je društvo praznovalo desetletnico. Za slavnostni dan so dolocili binkoštno nedeljo 28. maja 1939. Zaradi castitega jubileja je odbor sklenil, da se na slovesnost povabi vsa društva v Belgiji in na Nizozemskem in predstavnika jugoslovanskih oblasti. Holandska centralna zveza jih je obvestila, da se je bodo udeležila skoraj vsa društva. Slovesnost se je zacela dopoldne s slovensko mašo, ki jo je daroval pater Remec. Pel je moški zbor Zvon. Praznovanju se je pridružilo veliko Slovencev iz vse Nizozemske. Po-poldanskega sprevoda so se udeležila vsa društva iz belgijskega in nizozem­skega Limburga. Na zacetku sprevoda so stopali otroci mladinskega odseka Slavcek iz Heerlerheideja, na koncu pa so bile deklice mladinskega odseka Šmarnica iz Eysdna, ki so nosile sliko sv. Barbare. Ob tretji uri popoldne je zaigrala godba, ki jo je sestavljalo 35 godbenikov. Na celu sprevoda, name-njenega k slovenskim vecernicam, ki jih je pel pater Remec, je vihralo pet zastav, za njimi se je proti cerkvi pomikalo trinajst društvenih zastopstev. Prvic so v Eysdnu slišali slovensko pete litanije, pod vodstvom Teotima van Velzna pa je odpeval nizozemski pevski zbor. Skupaj so se tudi fotografirali in nato odšli v dvorano, kjer je bila proslava. Na njej se je zbralo 400 lju­di. Predsednik društva Franc Jelovšek je pozdravil izseljenskega zastopnika Švajgerja iz Bruslja, nato patra Remca in Teotima. Zahvalili so se »obilni« udeležbi Slovencev iz Nizozemske, zveznemu predsedniku Hladinu, tajniku Selicu in jugoslovanskim društvom iz Eygelshovna, Lutteradeja, Hoensbro­eka, Brunssuma, Chevremonta, nato društvom iz sosednih kolonij v Belgiji (Waterschei, Winterslag, Zwartberg), ženskemu društvu Planika, pevskemu zboru Zvon in tamburaškemu odseku iz Eysdna. Izseljenski ucitelj je porocal o kulturnem in prosvetnem delu društva, o društveni knjižnici in njenem ra­zvoju. Spregovoril je tudi pater Remec. Pripravili so vec deklamacij. Glasbeni del programa so izvajali pevsko društvo Zvon iz Eysdna, tamburaški odsek iz Eysdna, mladinski odsek Slavcek, pevski zbor iz Heerlerheideja in pevci iz Chevremonta. Vabilu sta se odzvala tamkajšnji župnik ter državni in deželni poslanec zdravnik Dexters. Navzoci so bili tudi zastopniki obcine in policije. 503 Fotografiral jih je slovenski fotograf Jernej Cernjak. Glej: Rafael 6-7 (1934). 322 Marjan Drnovšek Prisotnim je zaigrala tudi obcinska godba iz Eysdna, ki je izvajala rudarske »simfonije« in s tem še posebej olepšala program proslave.504 društvEna zaStava Na simbolni ravni je imela društvena zastava velik pomen in ni manj­kala na nobeni proslavi ali drugih dogodkih. Ko je Jugoslovansko društvo sv. Barbare iz Eysdna zaprosilo bansko upravo Dravske banovine za denarni prispevek za zastavo, je bila prošnja zavrnjena zaradi pomanjkanja denarja. Društveni odbor se je s tem ukvarjal maja 1931. Imeli so staro zastavo, želeli pa so novo; zložni so bili v želji »po eni res lepi društveni zastavi«, saj je bila ponos društva in tudi vseh Slovencev v Eysdnu. Zasnoval jo je Alojz Hribar, predsednik društva pa jo je narocil v Haseltu. Tajnik je na razvitje in blago­slovitev zastave povabil šest društev iz Nizozemske in šest iz Belgije. Povabili so tudi konzula v Bruslju in vse Jugoslovane, tudi uradnika Mirka Kranjca z izseljenskega komisariata v Bruslju. Predsednik Kovacic in Alojz Hribar sta se oglasila pri jugoslovanskem konzulu v Lüttichu, da bi se udeležil slavja; kon­zulova žena je sprejela »botrstvo« ob dogodku. Predsednik »zastavnega od­bora« Brecko je zbiral denar in ugotavljal, da se ga je nekaj že nabralo. Tajnik društva je avgusta 1931 porocal, da so se bratska društva odzvala vabilom na dogodek in obenem narocila »spominske žeblje«. Ob tej priliki so dali izdelati tudi plakate, vabila na dogodek in narocili so spominsko plošco. Dogodek se je odvil 13. septembra 1931; na njem so bili glede na porocilo med drugim prisotni Olga Vukomirovic (botra zastave), generalni konzul Vukomirovic, Davorin Kranjc z izseljenskega komisariata v Bruslju in njegova žena, ju­goslovanski vicekonzul J. H. Dupont iz Heerlena (Nizozemska), župnik in kaplana iz Eysdna, vec drugih cerkvenih dostojanstvenikov, dekan iz Mec­hlena, ki je blagoslovil zastavo, direktor rudnika Eysden (casopisno porocilo govori le o rudniškem zastopniku), Društvo srca Jezusa z zastavo (verjetno so mislili na flamsko društvo iz Eysdna), poljsko sokolsko društvo z zastavo, Udruženje jugoslovenskih radnika v Seraingu z zastavo, Zvezni predsednik jugoslovanskih katoliških društev v Holandiji, Društvo sv. Barbare iz Eygel­shovna z zastavo, Društvo sv. Barbare iz Brunssuma z zastavo, Društvo sv. Barbare iz Heerlena z zastavo, Društvo sv. Barbare iz Lutteradeja z zastavo, Društvo sv. Barbare iz Hoensbroeka na Nizozemskem, Jugoslovansko dru­štvo sv. Barbare iz Winterslaga, Jugoslovansko društvo sv. Barbare iz Zwart­berga in Jugoslovansko delavsko podporno društvo iz Eysdna. Med sprevo­dom sta igrali »godbi« iz Fichta. V dvorani sta med posameznimi tockami 504 Drnovšek, Jugoslovansko društvo sv. Barbare: 45-48. pela in igrala domaci pevski in tamburaški odsek. »Vsa stvar se je prav lepo in dostojno v najlepšem redu vršila,« je zapi­sal kronist dogodka.505 Odmev je bil objavljen v Rafaelu, ki je podrobno opisal ves obred bla­goslovitve zastave. Sprevoda se je udeležilo okrog 1000 rojakov. Sledila je akademija v dvorani. Zastavo in botro so v sloven-skem, flamskem in francoskem jeziku pozdravile tri deklice. Glavna govorca sta bila konzul Vukomirovic in župnik Heeser, ki je govor koncal v slovenšcini: »Ostanite Slovenci zvesti veri in cerkvi!« Oglasila sta se tudi Teotim van Velzen in Drago Oberžan. Proslavo so nadalje­vali z zabijanjem žebljev, sledil je program, v odmorih pa je igral zbor s pevci.506 Društvena zastava je bila med izseljenci simbolni pove­zovalni element. Clani društva iz Eysdna so to navezali na slogo in bratstvo med društvi in rojaki. Blagoslovitev njihove zastave je bila dogodek, ki je med izseljenci odmeval tudi širše, npr. na Nizozemskem. Stiki med belgijskimi in nizozem­skimi Slovenci so bili namrec tesni, glavni povezovalni element pa je bila pri­padnost katoliški veri. Prisotni so bili tudi pri postavljanju temeljnega kamna za novo cerkev v Eysdnu. Pri tem dogodku je septembra 1934 v Winterslagu sodeloval škof Ivan Jožef Tomažic (1876-1949) iz lavantinske škofije v Mari-boru. Tajnik Jugoslovanskega društva sv. Barbare iz Eysdna je porocal, da so se škofovega sprejema udeležila vsa društva iz belgijskega Limburga, in sicer 505 Prav tam: 50. Leta 1934 se je Tomažic odpravil na misijonsko delo med izseljence v zahodni Evropi, tj. v Nemcijo, na Nizozemsko in v Belgijo. 506 Rafael 1/9 (1931). Eisden v Belgiji. 324 Marjan Drnovšek vse tri jugoslovanske sv. Barbare – iz Winterslaga, Zwartberga in Eysdna – ter Jugoslovansko pevsko društvo Eysden in Jugoslovansko podporno društvo Eysden. Samo iz Eysdna je na škofov sprejem prišlo okrog 200 ljudi.507 Med izseljenci in tudi širše je odmeval atentat na kralja Aleksandra I. v Marseilleu 9. oktobra 1934. V napadu je bil ubit tudi francoski zunanji mini­ster Louis Barthou. V custvenem tonu je o dogodku spregovoril tudi ucitelj Svatopluk Stovicek. V obsodbi atentata je nastopil v imenu vseh društev iz belgijskega Limburga, kraljevo podobo in njegove zasluge za narod pa opisal v domoljubnem tonu. Kralja je oznacil za »ljubljenega vladarja in oceta, ki so ga vsi vdano ljubili in mu bili zvesti in pokorni sinovi«. glaSba Skozi vsa obdobja izseljenstva je zvenela glasba. Izseljence je spremljala tako doma kot v cerkvi in gostilni, od rojstva do smrti. Petje, dirigiranje, igra­nje na razlicne inštrumente je sestavljalo bogat mozaik glasbene ustvarjalno­sti. Glasbene in pevske skupine v izseljenskem svetu so nastajale in izginjale, odvisno od izseljencev samih ali okolja. Nedvomno pa velja, da je glasbeno ustvarjanje in poustvarjanje med Slovenci po svetu odigralo pomembno vlo-go pri ohranjanju slovenske identitete v novih okoljih. Glasbena dejavnost, katere velik del se je odvil tudi v društvih, je bila vpeta v širše prosvetne in kulturne dejavnosti. Igre, petje in glasbena vzgoja so pomembno zaznamo­vali odrašcanje otrok v izseljenstvu. To in še kaj je vplivalo tudi na splošno kulturno dejavnost ter v njenem okviru na glasbeno kulturo in ustvarjalnost. Neke strnjene, poglobljene analize glasbenega ustvarjanja Slovencev po svetu še nimamo, ne na splošno ne za obdobje med svetovnima vojnama. Vsak, ki je odšel v izseljenstvo, je nesel s seboj podobo doma in domovine, ki je skozi cas pocasi (z)bledela – težko pa to recemo za glasbo. Nedvomno je pesem izseljence spremljala zaradi njihove notranje potrebe, obcutka, da s pomocjo prijetnih spevnih melodij in preprostih harmonij, ki so segale v srca izvajal­cev in poslušalcev, ostajajo v stiku z domovino. Ceprav se moramo zavedati izobrazbene stopnje, ki je bila v rudarskih okoljih relativno nizka, pa bi težko trdili, da so se v izseljenstvu pojavljale le preproste in poslušalcem všecne melodije. Vsaj v urbanih kulturnih središcih, npr. v Parizu, namrec v obdobju med vojnama zasledimo tudi koncerte s programom na (naj)višji ravni.508 In ce se ob tem še enkrat ozremo k ucitelju Svatopluku Stovicku, vidimo bogastvo njegove dejavnosti tudi na tem podrocju: ni bil le vodja dramskega 507 Drnovšek, Jugoslovansko društvo sv. Barbare: 52. 508 Http://radio.ognjisce.si/sl/111/ssd/2678/ (21. 9. 2011). odseka in režiser, ampak tudi zborovodja, igral je prvo violino v rudarskem orkestru, ucil otroke igranja violine ipd. Njegov slovenski zbor je prepeval tudi francoske pesmi. 26. septembra 1936 so v Eysdnu organizirali velik kon-cert v znamenje belgijsko-jugoslovanskega prijateljstva. Nastopili so z jugo­slovanskimi narodnimi in umetnimi pesmimi za moški zbor, mešani zbor in soliste, Belgijci pa so spored dopolnili z instrumentalno »glasbo-simfonijo« in solisti, med katerimi je bil tudi Stovicek. Glasba je povezovala pripadnike razlicnih narodnosti. 10. in 11. julija 1938 so priredili pevsko tekmovanje slo­venskih izseljenskih zborov na Nizozemskem, ki se ga je udeležilo šest zborov iz Belgije, Nizozemske in Nemcije. Na srecanje je prišlo 350 Slovencev. Sto­vicek je sodeloval z moškim zborom iz Eysdna, ki ga je sestavljalo 17 pevcev. Zapeli so pesmi Ljubezen in pomlad Antona Nedveda in Spak Antona Foer­sterja ter obvezno Hrepenenje, ki jo je zložila Milka Hartmanova, harmonizi­ral pa Marko Bajuk. S svojim nastopom so zasedli drugo mesto.509 Otroci so sodelovali pri vseh kulturnih dejavnostih. Peli so v šolskih tecajih, na prireditvah, recitalih, ob verskem in družabnem dogajanju. Pre­ 509 Drnovšek, Izseljenski ucitelj Stovicek: 80-81. 326 Marjan Drnovšek pletanje kulturnih prvin, vkljucno glasbenih, je sicer zaznati v vseh izseljen­skih društvih po svetu, tako katoliških kot laicnih, tako v preteklosti kot tudi danes. Poseben pomen za izseljence in njihove potomce so imele in imajo slovenska narodna pesem, polka, valcek in popevka. LITERARNI UTRINKI IZ VRST IZSELJENK IN IZSELJENCEV Cujte bratje, cujte sestre, klic iz daljnega sveta, naša pesem milo toži k vam, ki bivate doma.510 Ob pregledu izseljenskih literarnih utrinkov se ne moremo izogniti primerjavi med literarnim ustvarjanjem v Združenih državah Amerike in v evropskih priseljenskih državah, tj. Nemciji, Franciji, na Nizozemskem in v Belgiji. Razkorak med enim in drugim delom sveta je bil velik. Dolgoletna tradicija kulturnega in pedagoškega delovanja izseljencev v Združenih drža­vah Amerike je imela svoje zacetke že v misijonarskih casih in se je še posebej mocno razvila na prelomu v 20. stoletje. Zlasti se je okrepilo izdajanje caso­pisov in revij ter knjig. Publicisticna in literarna bera slovenskih izseljencev onstran Atlantika je bila bogata, saj je svoje naredil tudi cas: ustvarjalni naboj je imel priložnost zaživeti že v preteklosti, ne pa šele v dvajsetih letih 20. sto­letja kot med izseljenci v zahodni Evropi. Združene države Amerike, manj drugi kontinenti, so imele bogato lite-rarno bero že iz casov pred prvo svetovno vojno, iz obdobja med obema voj­nama pa sploh.511 Slovensko izseljensko literarno ustvarjanje v Evropi je bilo skromnejše, po eni strani zaradi majhnega števila slovenskih izobražencev v tujini, po drugi pa zaradi ozke razgledanosti pretežno rudarske populacije. Literarni poskusi so predvsem prihajali izpod peres slovenskih izseljenskih duhovnikov in maloštevilnih izseljenskih uciteljev, a ceprav redki, so bili to-liko bolj razveseljivi, ker so posebno pozornost posvecali otrokom in mladini. Pomembni so bili za ohranjanje slovenske zavesti in zavedanja o domovini, ne nazadnje pa so predstavljali tudi izziv za medsebojno druženje Slovencev 510 Premrov, Izseljenska citanka: 163. 511 Žitnik, Slovenska izseljenska književnost 1. v tujini; ni bilo namrec izseljenskega društva v zahodni Evropi, ki ne bi imelo ob pevskem zboru tudi dramske sekcije, recitacijske skupine in še cesa. Literarna zgodovinarka Janja Žitnik je rezultate celotnega izseljenskega literarnega ustvarjanja med obema vojnama oznacila kot literarne poskuse. Slovensko izseljenstvo v tem obdobju ni dalo nobenega velikega književnega ustvarjalca, kar gre po njenem mnenju pripisati splošnemu pomanjkanju šir­še izobrazbe. Tovrstni poskusi so bili v literarnoestetskem pogledu skoraj v celoti nezanimivi, ne zanika pa njihove narodnoohranjevalne vloge, ki je po­membno dopolnjevala kulturno in »narodnjaško« poslanstvo katoliško in/ali proletarsko naravnane organizacijske in društvene dejavnosti slovenskih pri­seljencev v razvitejših državah takratne Evrope.512 Slovenskih izobražencev je bilo malo, delovali so le v velikih evropskih prestolnicah, univerzitetnih in katoliških središcih (Leuven, Pariz, Berlin, Dunaj, Gradec, Krakov idr.) in bili globoko loceni od izseljenskega delavskega sveta. Pisatelj Ruda Jurcec je zapisal: »To sta bila dva popolnoma locena svetova, ceprav sta pripadala istim koreninam in je oba povezovala misel o zacasnosti bivanja na tujem.«513 Edini slovenski izobraženci, ki so imeli v obdobju med obema vojnama širše stike z izseljenstvom, so bili redki izseljenski duhovniki in izseljenski ucitelji ter deloma na jugoslovanskih diplomatskih predstavništvih ali v rudniških upravah zaposleni državni uradniki. Žitnikova zatrjuje, da slovenski prispev­ki v zahodnoevropskem izseljenskem casopisju v dvajsetih in tridesetih letih vecinoma (!) niso imeli opaznih umetniških ambicij. Izvirnosti ne vidi ne v pesniških sredstvih izseljenske poezije in ne v literarnem slogu kratke proze. Literarni poskusi so zanjo le »zgodovinski dokument«, iz katerega se zrcalijo izkušnje in custva slovenskih izseljencev v rudarskih, industrijskih in kme­tijskih predelih zahodne Evrope. Potrjuje pa priljubljenost njihovih pesmi. Našla je vec podobnosti med pesništvom evropskih izseljencev na eni in slo­venskoameriških izseljencev na drugi strani. Skupne so jim bile prevladujoce pesniške oblike in slog ter tematika in motivika. Preseneca jo, da so kljub ustvarjanju v težkih življenjskih razmerah in povprecni izobrazbi izseljenci v tem casu zasnovali relativno veliko število pesniških in drugih literarnih poskusov. Skromni literarni razgledanosti in nespretnosti piscev navkljub priznava, da je marsikatero besedilo pristno in neposredno, predvsem pa prepricljivo v izpovedi o stiskah, hrepenenjih in razocaranjih slovenskega cloveka v negostoljubni tujini.514 512 Prav tam: 77. 513 Jurcec, Skozi luci in sence: 447-451. 514 Žitnik, Slovenska izseljenska književnost 1: 94-97. 332 Marjan Drnovšek V nadaljevanju omenimo le nekatere leposlovne prispevke z izseljensko, priseljensko in povratniško tematiko, predvsem vezano na otroštvo. Takoj na zacetku lahko ponovim, kar sem poudaril že v uvodu, namrec da je bilo tovrstno ustvarjanje v evropskem prostoru neprimerljivo z literarnim ustvar­janjem v Združenih državah Amerike. V primerjavi z »ameriško« literarno ustvarjalnostjo je bila »evropska« skromnejša in casovno omejena na dobri dve desetletji med obema vojnama. Slovenci v Združenih državah Amerike so v tem obdobju npr. veliko naredili za otroke in izdajali kar tri mladinske liste: Angelcek (1921-1923), Mladinski list (1922-) in Pioneer bulletin (1929-1964), v evropskem primeru pa je prihajalo le do pobud in nacrtov ali njihovih skromnejših realizacij.515 Kljub temu so številna glasila le imela rubrike za otroke, tako tudi mesecnik Rafael s podnaslovom Glasilo jugoslovanskih iz­seljencev v Holandiji in Belgiji, ki je izhajal v Heerlenu na Nizozemskem od januarja 1931 do januarja 1935. Februarja 1935 se je združil z Izseljenskim vestnikom v Izseljenski vestnik – Rafael. Izdajateljske in uredniške posle je od takrat naprej opravljal izseljenski duhovnik Drago Oberžan. Obe omenje­ni glasili sta objavljali tudi literarne prispevke z motiviko otroštva. Opraviti imamo s kratkimi proznimi in pesniškimi zapisi, vecinoma nepodpisanimi, podpisanimi samo z zacetnicama imena in priimka in podobno. Koliko je pri oblikovanju besedil sodeloval vsakokratni urednik, težko recem, še manj se da sklepati o pridobivanju in izboru prispevkov. Nedvomno so bili prispevki potrjeni od urednika, njegove uredniške politike in ne nazadnje pripadnosti dolocenemu ideološkemu in politicnemu nazoru. Zlasti so prevladovale liric­ne pesmi z mocnim domotožnim obcutjem. V otroški liriki je bil poudarjen odnos do matere ali oceta rudarja, pogosto tudi skrb za kruh. Širši so bili motivi s podrocja domoljubne tematike, želja po vrnitvi domov oziroma spo­znanje izseljencev, da morajo ostati v tujem okolju, ker jim je bila vrnitev, npr. v obdobju gospodarske krize ali izbruha druge svetovne vojne, onemogoce­na. Otroci in odrasli so najraje recitirali ali peli cerkvene in ljudske pesmi. Z vidika »visoke« kulture res velja trditev, da pesmi kljub priljubljenosti niso imele posebne umetniške vrednosti, saj je njihova metrika pogosto šepala, v tematiki, motiviki in pesniških sredstvih pa niso bile zelo inovativne. A temeljni cilj izseljenskih duhovnikov in uciteljev, ki so jih ustvarjali, je bil, da otroci ne bi pozabili maternega jezika ali pa da bi se ga s pomocjo pesmi tisti, ki so bili rojeni v priseljenskem okolju, šele naucili. Vsi, ki so se ukvarjali z vzgojo in izobraževanjem mladine, so namrec na prvo mesto brez izjeme postavljali ohranjanje maternega jezika. 515 Bajec, Slovensko izseljensko casopisje: 66-70, 84. Oglejmo si nekaj primerov iz omenjene Izseljenske citanke Jožeta Pre­mrova, ki je izšla marca 1941 (s podnaslovom Slovenski mladini priredil Jože Premrov). Knjižico je založila Mladinska založba v Ljubljani, tiskala pa Sale-zijanska tiskarna Rakovnik, tudi v Ljubljani. Premrov je obljubljal knjigo o izseljencih za šolsko mladino, vendar je njegova prizadevanja prekinila vojna. Zavedal se je nepopolnosti izbora del za citanko, kot jo je po šolsko oznacil, saj je bila po njegovem mnenju izseljenska literatura šele v povojih. Knjigo je posvetil vsem, ki so mu pomagali, zlasti prezgodaj umrlemu prijatelju du­hovniku Jožetu Kastelicu. Urednik je prispevke iz Združenih držav Ameri­ke, Argentine, Brazilije in Evrope locil med seboj. V prvem razdelku so bili objavljeni kratki prozni prispevki (Tone Polda: Kako so odhajali, Izseljenci v domovini (recitacija); Ksaver Meško: O domovini). Sledile so pesmi clevelan­dskega slavcka Ivana Zormana (Izseljenci, Domovini, Domotožje, Misli na domovino, Amerikanci, Mladi ameriški Sloveniji, Pionir, V samotnih urah, Našim pozabljenim, Slovenska deklica, Izseljenec, Slovenska pesem in Božic v tujini). Urednik je v citanko vkljucil tudi nekaj pesmi iz Buenos Airesa v Ar-gentini (Anton Podlogar: Pesem izseljenca, Tam dalec za morjem …; Fr. Hor-vat: Balada; Justina Jerman: Slovo; E. Kovacic: Moj dom; Jakob Rogina: Ocku v tujino) ter prozni tekst slovenske šolske mladine iz San Paula v Braziliji z naslovom Pozdrav Primorju in pesem Anice Tolminkove Zdrava Marija.516 Kratek prozni tekst Pozdrav Primorju predstavlja razmišljanje otrok ob koncu šolskega pouka slovenskega jezika. Videti je, da so v imenu otrok na plan privrele misli odraslega, verjetno ucitelja/uciteljice, da bi rad stopil na domaca tla. Ta želja naj bi kipela iz src slovenskih otrok. In kako so si pred­stavljali Primorje? Da so tam krasne poljane, gmajne in brda, kjer rastejo spo­mladansko cvetje, zvoncki in trobentice in se širi vrišc otrok. Primorje jim je bilo svetinja iz pripovedovanja staršev, od katerih so slišali o nepozabnosti rodne grude. Otroci naj bi vzljubili ta košcek zemlje, kjer je tekla zibel njiho-vim staršem, kjer so preživljali mladost.517 Izseljenska uciteljica Marija Ažman (Nizozemska) je za citanko prispe­vala pesem Klic iz tujine - materi v domovini. V njej prvorojenka spoznava izgubljenost v svetu, praznost lastne mladosti, grenkobo in razdejanje. Prosi pokojno mater, naj ji pride v sanje in ji z žuljavo roko da blagoslov.518 Tu je tudi tožba matere (Marija Ažman: Mati v domovini toži), katere otroci so razpršeni po svetu (»Sleherno noc hodim svoje otroke po - svetu iskat«); prvi in tretji sta odšla cez morje, Franc rudari na Nizozemskem, Tine pa je pred 516 Premrov, Izseljenska citanka: 111-147. 517 Prav tam: 144-146. 518 Prav tam: 147. 334 Marjan Drnovšek leti padel na soški fronti (»Njegova kri pred leti škropila je kraške ostrine … Moja uboga slovenska mati!«). Zakljuci se z verzoma: »Da. - Ko bilo je trpeti treba zanje, sem trpela; ko bilo je trpeti treba zame, sem osamela.«519 Jože Žnidaršic iz Francije je prispeval kratko prozno besedilo z naslo­vom Grobovi naših v tujini. To so mrakobna razmišljanja o dejstvu, da so mnogi upali na boljše življenje v tujini, vendar jim je zazvonilo v slovo ob odprtem grobu, na katerem je bil zasejan zeleni slovenski rožmarin. V tujini je bilo mnogo zapušcenih grobov, cemur sledi zakljucek: »Bratje in sestre, naj vam bo tuja zemlja lahka!«520 Izseljenski ucitelj Janko Jankovic je aprila 1934 v Franciji objavil besedilo z naslovom Jutranja molitev rudarjevega otroka. V njej otrok prosi Boga, da obvaruje oceta rudarja, ki je vsak dan v smrtni nevarnosti, ko služi vsakdanji kruh. Njegovi se bojijo, ko odhaja, in veselijo, ko prihaja iz jame. Boga prosi, da ohrani mamo zdravo in srecno, saj se ve, kaj se zgodi sirotam, otrokom brez matere. In prosi ga, da zašciti bratce in sestrice, ki živijo v tujini, kjer so v nevarnosti njihove duše, saj »brezverci« preklinjajo vero, Boga in Marijo. Pra-vi, da kot otrok ne more pomagati, ker je »še prešibek in premajhen«, tisti, ki bi lahko pomagali, ki še imajo vero, pa si ne upajo pomagati, ker jih je sram.521 V citanki je še nekaj zanimivih pesmi in misli. Marija Rožé, Francija. Pesem izseljenke. Mati je odšla po težki cesti na tuje. Prazna hiša je brez ljube­zni in nesrecni so tisti, ki so ostali doma.522 Težka je žalost tujin, zapiše A. K. in zaupa hrepenenje po ocetovi strehi, slovenskih gorah in ravnicah.523 Vik-tor Plestenjak, Božicni razgovor: v dialogu z materjo v božicnem casu otrok sprašuje, kje hodi njegov oce, ali se bo kmalu vrnil in postavil hišo. Minila so že tri leta in trikrat je že postavil jaslice. Mati mu odgovarja, da je šel oce cez morje (pesem govori o ocetu v Ameriki). Otrok ji svetuje, naj mu piše, da ga cakata, in nadaljuje: »Piši mu še, naj le pohiti, še je cas, da potic ne zamudi, in piši mu še, da pri jaslicah vsak dan zanj lucka gori.«524 Viktor Plestenjak je napisal tudi pesem Vracanje. Gre za kratek zapis o božicnem casu. Štirje otro­ci skupaj z materjo pricakujejo oceta, ki rudari v Franciji. Sprašujejo se, ali pride domov. Koncno zagledajo prihajajoco luc in v bajto stopi oce z dvema kovckoma. V hlev priroma še ena krava in k bajti se prisloni še ena njiva.525 519 Prav tam: 147-148. 520 Prav tam: 148-150. 521 Prav tam: 151. 522 Prav tam: 152. 523 Prav tam. 524 Izseljenski vestnik 9/12 (1939): 201. Plestenjak, Božicni razgovor. 525 Izseljenski vestnik 9/12 (1939): 208-210. Plestenjak, Vracanje. Mnogi tu ali tam objavljeni literarni prispevki niso bili podpisani oziroma so bili podpisani le z inicialkami, tako npr. pesem Domovina z I. K. Njene štiri kitice zajamejo belo-crno podobo izseljenstva, na eni strani ljubeco do-movino in na drugi temne rove, crne stene, izgubljene upe: »Smrt kot senca spremlja mu korake.«526 Premrov je v citanko vkljucil vec pesmi Mirka Kuncica.527 Prva je Bela cesta – ta cesta je mnoge vodila v svet, jih zvabila v tujino in jim tam izpila kri; v Argentini, Vestfaliji in na Nizozemskem so posejani grobovi (»Kam pa vodi bela cesta? Bela cesta vodi v svet. Vcasih se po njej brez srece vraca kdo - domov umret«). Druga pesem ima naslov Pismo v tujino: otrok piše ocetu v Vestfalijo in ga sprašuje, zakaj od njega že leto dni ni nobenega glasu, ceprav je ob odhodu obljubljal družini redne stike in skorajšnjo vrnitev, kupil naj bi novo hišo in mu prinesel jagenjcka (»Ljubi ocka! … Zdaj glasu od Tebe ni že leto dni. Kaj je s tabo, ocka, tam v Vestfaliji?«)528 V pesmi Andrejckova tolažba Kuncic v prvem verzu zapiše: »Mamica, poslušaj mene in nikar ne plakaj! Ocka naš se kmalu vrne - malo še pocakaj!« Otrokov optimizem veje iz njegovega prepricanja, da oce kljub temu, da se že tri leta ni oglasil, ni pozabil domovine. Izraža upanje, da jih bo presenetil s svojim prihodom, ki bo videti kot prihod kralja v kociji, in zakljuci: »Skozi solze se je mama svetlo nasmehljala, revcku Drejcku vroc poljubcek brez be-sede dala.« 529 V pesmi Žalostno pismo iz tujine pa Kuncic spregovori o tujini kot trdi in skopi macehi brez ljubezni, katere kruh je grenak in težak, ceprav ga bogato proži v dlani. Crne in temacne postanejo oci pisca pisma, ko se spomni ocetovih besed, da mu je dražja ped domace zemlje kot tuje srebro in zlato. Izrazita je žalost zaradi ocetove odsotnosti, piscu pisma pa ob tem prijokajo v dušo spomini, v katerih mu od vseh strani zadiši po majniških dneh v domovini.530 Mirko Kuncic, Izseljenska deklica Moja prva misel zjutraj, ko se prebudim, ocka moj, si ti! pod zemljo dan za dnem vdihavaš, prah strupen in dim. 526 Izseljenski vestnik 9/5 (1939): 73. 527 Mirko Kuncic (1899–1984). Za mlade bralce je pisal v rubriki Kotickov stricek v Slovencu. 528 Žitnik, Slovenska izseljenska književnost 1: 94-95. 529 Prav tam: 162-163. 530 Prav tam: 167. 336 Marjan Drnovšek Moja druga misel zjutraj, ko se prebudim, mamica si ti! kot roža v soncno luc, v tvoj objem zahrepenim. Tretja misel pa kot pelin, kane zjutraj mi v mladost: to si ti, moj kruh vsakdanji! smrtni znoj ocetov piješ, materinih solz bridkost. 531 Premrov je objavil tri pesmi Ivana Kmeta: Sinu, Klic domov … in Do-movina. Prva spregovori o tožbi matere sinu, ki je odšel po svetu. Pocuti se osamljeno, saj je med njima zazijala ogromna daljava. Pesem Klic domov se sprašuje, kdaj se bodo sestre in bratje vrnili iz tujine. Poziva dekleta, da se vrnejo domov, v rojstni kraj: slika fante, ki kakor tujci hitijo po cesti, zami­šljeni, z ocmi, uprtimi v tla: »Tujina žrelo kot vulkan odpira, s telesi našimi življenje brani, na grudi oce zapušcen umira in sina rov oklepa - grob prera­ni.« Domovina: »Šel je, pustil te je, domovina, ko si ga s krvjo, boljo prosila: polnih rok bogastva bom delila. Ljubim te, kot ljubi mati sina. Živ se udira v rudnike strupene, v temnih rovih duša išce sonca, strta bega po poteh brez konca, silno hrepenenja žge prstene. V težkih dneh želje nekdanje srece mu hite nad gozd, ravni, domove, kdo sezidal mesto hiš gradove in v zlato prelil poljé zorece? V košnji vrisk se vzpenja pod oblake, tu pa krik pretresa crne stene, izgubljajo se nade kakor pene. Smrt kot senca spremlja mu korake.« Pesem ucitelju. Antonija Rože (Francija). Napisala je pesem Ob slovesu našega ucitelja (marec 1938). Pesem je sestavljena iz štirivrsticnic z zaporedno ali prestopno rimo, tekocim ritmom in pojoco melodiko vokalov:532 Danes sredi je med nami, sprejet z mnogimi pozdravi gospod slovenski in ucitelj, rojakov svojih je ljubitelj. Mi domovine naše ne poznamo, besedo materino pa priznamo: Slovenka bila naša mati, Slovenci moramo še mi ostati. 531 Izseljenski vestnik – Rafael 8/2 (februar 1938): 10. 532 Žitnik, Slovenska izseljenska književnost 1: 96. Bog daj sreco Vam na tujih tleh, pri delu Vašem dober uspeh, da pridobili bi jih sto in sto za našo lepo Jugoslavijo. Za dobrobit Slovencev se on žrtvuje, je prišel danes sem na tuje povedat nam kaj lepega, od kod je naša mamica.533 Antonija Rože. Objavila pesem Domov, v kateri tudi obcuteno obrav­nava odhod domov iz tujine (»Ker se je tujih bal grobov je kovcek zvezal šel domov«).534 Tone Polda535 je napisal pesem Izseljenci v domovini, v kateri nastopata dva deška zbora, ki se združita v enega pod skupnim vodstvom. V izhodišce je postavljeno vprašanje, kaj je oce pripovedoval otrokom pred barako v tu­jini, medtem ko so mu sloneli na kolenih. In odgovor: »O domovini nam je pravil.« Delo izraža hvalnico domovini, ki so jo slutili v tujini in jo spoznali po vrnitvi domov (»Slovenski izseljenci gledamo nate s ponosom, saj si nam mati, vsa dobra in lepa - zemlja slovenska!«). Navdušenost zanjo se je okrepi-la. Z molitvijo Bogu avtor zakljucuje prošnjo, da jim obvaruje zemljo, ohrani jezik in cuva njihovo kri (»Zemlja, jezik in kri - to troje drži, drži, drži!«).536 M. A. iz Nizozemske je napisala pesem Klic iz tujine - materi v domovino: Tvoj prvi otrok sem bila, a vendar, kot da sem deseti, po svetu sem se izgubila. Vsa prazna je moja mladost. O, mati, pogledaš kdaj k meni iz jasne dežele duhov in vidiš to moje grenko razdejanje? Daj, pridi, in tiho posveti mi enkrat vsaj v sanje in z žuljevo roko mi daj bogoslov!537 533 Tensundern, Vestfalski Slovenci: 139. 534 Izseljenski vestnik 9/2 (1939): 22. 535 Tone Polda (1917-1945), katoliški duhovnik, pesnik in pisatelj. 536 Izseljenski vestnik 9/3 (1939): 44-45. 537 Premrov, Izseljenska citanka: 147. 338 Marjan Drnovšek Pesem Jakoba Rogine Ocka dragi, kaj si rekel je izšla leta 1934.538 Ce se omejimo na odnos oceta rudarja v tujini in na skrb domacih v domovini, v njej beremo o ocetu, ki je odšel in se ni oglasil, o pustosti v hiši, joku domacih, sladkosti kruha, ki ga je rezala njegova roka, molitvah ob vecerih, otožnosti zaradi njegove odsotnosti: Ocka dragi, cuj v tujino pridi k nam nazaj s tabo tudi v revi, bedi dom naš spet bo srecen raj. Za konec še zgodba uciteljice Reze. Pomladni cas se je vtihotapil v gor­jansko šolo. Uciteljica Reza je od ravnatelja dobila nalogo, da ucencem spre­govori o izseljenstvu. Skrbi jo, kako bo to izvedla. Ker so že v petem razredu, upa, da jo bodo razumeli. V odmoru jo ob pogledu na brsteco naravo in do­maci kraj prešine, kako jim bo razložila izseljenstvo. Govori jim o domacem kraju, o materah in ocetih, igrah, zatem pa o pokrajini brez njiv in gozdov, o tovarnah, pepelu in o tujih hišah, kjer kot prišleki nikogar ne poznajo in kjer sosedje govorijo tuj jezik. In zjutraj vidijo oceta, ki odhaja v tovarno, zvecer pa se vrne sajast in crn. Tujina – tam so ljudje, ki ne znajo slovenskega jezika. Uciteljica, skratka, izpostavi razliko med toplo domacijo in hladno tujino, povelicuje življenje doma (vse dobro) v primerjavi z življenjem v tujini (vse slabo): »Tujina! Uciteljica Reza je spet govorila. O tujini je govorila, ki je kakor zdravniki v bolnici: vzamejo nekemu liter krvi, kupijo od njega življenjski sok, a za tiste pare, ki jih je nesrecnik dobil za svojo kri, dobi tako malo.« In cesa naj bi se razveselili otroci izseljencev? Pisma iz domovine, majhnega, vendar napisanega z ljubeco roko. Pismo, ceprav ga je prinesla tuja roka, ven­darle prinaša košcek doma: »Domaca beseda v pismu zazveni kot škrjanckov glas nad njivo, ali jukanje senosela visoko na rovtu, ali molitev družine, zbra­ne krog peci, da, domaca beseda v pismu je velika tolažba.« Uciteljica ucenke in ucence seznani z naslovi izseljenskih otrok in jih pozove, naj vsak napiše pismo, ki bo odposlano otrokom v tujino. Mala Johanca Rekar pismo prine­se že naslednje jutro. Ko uciteljica razgrne papir, iz njega padejo tri planike in vršicek rožmarina. (Pisec je to pismo »napisal« v odraslem tonu in vanj vkljucil negativne poudarke, npr. usmiljenje zaradi bivanja v tujini, in nav­dušenje nad domacimi kraji z verzom: »Slovenka sem, Slovenka bom ostala, dasi je moja domovina mala …«). Pismo pošljejo na naslov izseljenskega otro­ka. Johanca nestrpno caka odgovor, ki pa ne pride niti v treh tednih. Zacne 538 Izseljenski vestnik 4/2 (1934): 4. dvomiti, ceš da morda v tujini ni vse slabo. Nato pa pride odgovor. Najprej ga prebere na samem, nato ga prebere še uciteljica v razredu. Nad podobo tujine se zgrozijo.539 Ta zgodba je tipicen primer negativnega odnosa do izseljevanja in izse­ljenstva na splošno. Temna in hladna tujina na eni in topla in svetla domovina na drugi strani sta dober primer soocanja, ki je obvladovalo poglede na izse­ljevanje skozi zadnji dve stoletji in je v nekem smislu pri Slovencih prisotna še danes.540 539 Izseljenski vestnik 9/6 (1939): 99-101. 540 Drnovšek, Rakrana. 340 Marjan Drnovšek viri in litEratura Arhivski viri Arhiv Republike Slovenije: AS 74, Kraljevska banska uprava Dravske banovine, Oddelek za socialno politiko in narodno zdravje. AS 1472, Srezko nacelstvo Murska Sobota. Nadškofijski arhiv v Ljubljani: NŠALJ, Družba sv. Rafaela. Hrvatski državni arhiv: HDA, Iseljenicki komesarijat, 1922–1939. Drugi viri in literatura Ahcin, Ivan (1999). Izgubljeni spomin na Antona Korošca: iz zapušcine Ivana Ahcina. Ljubljana: Nova revija. Anon. (1923). Peti katoliški shod v Ljubljani. Ljubljana: Jugoslovanska tiskarna (izdal in založil pripravljalni odbor). Anon. (1924). Peti katoliški shod v Ljubljani 1923. Ljubljana: izdal in založil glavni pripravljalni odbor. Anon. (1925). Porocilo »Zacasne delavske zbornice za Slovenijo« za leta 1922 do 1925. Ljubljana. Anon. (1929). Mati vzgojiteljica: vodilne misli kršcanskega vzgojeslovja. Ljubljana: Uprava dekliškega lista Vigred. Anon. (1931). Izseljeniški vestnik za pozdrav jugoslovanskim izletnikom iz Amerike. Ljubljana: Družba sv. Rafaela v Ljubljani. Anon. (1931). Izseljeniški vestnik: za pouk našemu narodu. Ljubljana: Družba sv. Ra­faela v Ljubljani. Anon. (1935). Izseljenci. Koledar Družbe sv. Mohorja: 59-61. Anon. (1936). I. izseljenski kongres v Ljubljani. Ljubljana: Družba sv. Rafaela. Anon. (1937). Aumetz. Izseljenski vestnik – Rafael 7 (8): 85. Anon. (1937). Izseljenske novice. Izseljenski vestnik – Rafael 7 (8): 83. Anon. (1937). Romanje na Lorette. Izseljenski vestnik – Rafael 7 (8): 85. Anon. (1937). Stanko iz Merlebacha. Izseljenski vestnik – Rafael 7 (8): 85. Anon. (1937). Žalno zborovanje za blagopokojnim nadškofom dr. Jeglicem v Glad-becku. Izseljenski vestnik – Rafael 7 (8): 84. Anon. (1938). Izseljenska pocitniška kolonija Družbe sv. Rafaela od 11. julija do 11. avgusta. Izseljenski zbornik Izseljenske zbornice v Ljubljani: 41–43. Anon. (1939). Porocilo šolskega vodstva jugoslovanskih šol v Merlebachu in okolici. Izseljenski vestnik 9 (1):17-18. Anon. (2005). Stories of an Exhibition: Two Millennia of German Jewish History. Ber­lin: Jewish Museum Berlin. Aranicki, Fedor (1939). Ukinitev izseljenske glavarine. Izseljenski vestnik 9 (4): 49–51. Arnez, John A. (1984). Slovenian Letters by Missionaries in America, 1851-1874. New York-Washington: Studia Slovenica. Bade, Klaus J. (2003). Migration in European History. Oxford: Blackwell Publishing. Bade, Klaus J. (2005). Evropa v gibanju: migracije od poznega 18. stoletja do danes. Ljubljana: Založba *cf. Bade, Klaus J. in Jochen Oltmer (2011). Germany. The Encyclopedia of Migration and Minorities in Europe: From the Seventeenth Century to the Present (ur. Klaus J. Bade et al.). Cambridge-New York: Cambridge University Press. Bajec, Jože (1969). Razvoj slovenskega izseljenskega casnikarstva v Evropi, Južni Ameriki in Kanadi. Slovenski izseljenski koledar 1969. Ljubljana; Slovenska iz­seljenska matica, 297-303. Bajec, Jože (1980). Slovensko izseljensko casopisje 1891-1945. Ljubljana: Slovenska iz­seljenska matica. Bajec, Jože (1980). Slovensko izseljensko casopisje 1891-1945. Ljubljana: Partizanska knjiga. Baricic, Avgust in France Duh (1954): Iz življenja in dela slovenskih izseljencev v Bel-giji. Slovenski izseljenski koledar 1954. Ljubljana: Slovenska izseljenska matica, 184–188. Belchem, John in Klaus Tenfelde (2003). Irish and Polish Migration in Comparative Perspective. Essen: Klartext Verlag. Benedik, Metod in Bogdan Kolar (2002). Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju. Ljublja­na: Družina. Berdah, Jean-François (2011). Spanish Political Refugees in Europe since the Begin­ning of the Civil War in 1936: The Example of France. The Encyclopedia of Mi­gration and Minorities in Europe: From the Seventeenth Century to the Present (ur. Klaus J. Bade et al.). Cambridge-New York: Cambridge University Press. Blanc-Cheléard, Marie-Claude (2001). Histoire de l'immigration. Paris: La Découverte. Bock, Gisela (2004). Ženske v evropski zgodovini. Ljubljana: Založba *cf. Bogovic, Alenka in Borut Cajnko (1983). Slovenci v Franciji. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. Brassé, Paul in Willem van Schelven (1980). Assimilatie van vooroorlogse immigran-ten: drie generaties Polen, Slovenen, Italianen in Heerlen. Gravenhage: Ministe­rie van Cultuur, Recreatie en Maatschappelijk Werk, Staatsuitgeverij. Brejc, Tomaž (1988). Guernica: eseji o slikarstvu, politiki in vojni. Ljubljana: Delavska enotnost. Bren, Hugon (1928). Slovenci v inozemstvu. Slovenci v desetletju 1918–1928: zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politicne zgodovine (ur. Josip Mal). Ljubljana: Leonova družba, 122. 342 Marjan Drnovšek Budna Kodric, Nataša (2003). Žensko gibanje na Slovenskem do druge svetovne vojne. Splošno žensko društvo 1901-1945. Ljubljana: Arhiv republike Slovenije, 17–27. Budna Kodric, Nataša in Aleksandra Serše (ur.) (2003). Splošno žensko društvo 1901-1945. Ljubljana: Arhiv republike Slovenije. Caestecker, Frank (2000). Alian Policy in Belgium, 1840-1940: The Creation of Guest Workers, Refugees and Illegal Immigrants. New York-Oxford: Berghahn Books. Caestecker, Frank (2004). Mineurs d’Europe centrale en Belgique. Histoire des étran­gers et de l'immigration en Belgique de la préhistoire ŕ nos jours (ur. Anne Mo-relli). Bruxelles: Edition Vie ouvričre, 164–165. Caestecker, Frank (2011). Belgium and Luxembourg. The Encyclopedia of Migration and Minorities in Europe: From the Seventeenth Century to the Present (ur. Klaus J. Bade et al.). Cambridge-New York: Cambridge University Press. Cesar, Emil (1989). Slovenski marksisticni tisk v tujini in knjigarna Horizonti v Pari­zu. Borec 41 (9): 920–936. Dahlmann, Dittmar, Kotowski, Albert S. in Zbigniew Karpus (ur.) (2005). Schiman-ski, Kuzorra und andere: Polnische Einwanderer im Ruhrgebiet zwischen der Re-ichsgründung und dem Zweiten Weltkrieg. Essen: Klartext Verlag. Debeljak, Tine (1972). Slovenski narod in simboli njegove narodnosti in državnosti. Zbornik Svobodne Slovenije 23 (1): 132–173. Deželic, Đuro Berislav (1931). Naša emigracija u Njemackoj. Zagreb: Jugoslovenska štampa. Diamond, Hanna (2001). Fleeing Hitler: France 1940. Oxford: Oxford University Press. Dolenc, Ervin (2010). Med kulturo in politiko: kulturnopoliticna razhajanja v Sloveniji med svetovnima vojnama. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Dolenc, Ervin, Godeša, Bojan in Aleš Gabric (1999). Slovenska kultura in politika v Jugoslaviji. Ljubljana: Modrijan. Drnovšek Marjan (1999). Velika gospodarska kriza in slovenski izseljenci. Gospodar­ske krize in Slovenci (ur. Neven Borak, Žarko Lazarevic). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, Zveza ekonomistov Slovenije, 113–126. Drnovšek, Marjan (1988). Slovenske izseljenke iz Pas-de-Calaisa (Francija) in špan-ska državljanska vojna. Slovenski koledar '89. Ljubljana: Slovenska izseljenska matica, 105–108. Drnovšek, Marjan (1990). Delovanje Toma Brejca med slovenskimi izseljenci v Fran-ciji 1936–1939. Dve domovini/Two Homelands 1: 179–204. Drnovšek, Marjan (1990). Slovensko društvo sv. Barbare iz Eisdna v Belgiji 1929– 1949. Viri 3. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 18–74. Drnovšek, Marjan (1991). Knjižnica Jugoslovanskega društva sv. Barbare iz Eisdna v Belgiji med obema vojnama. Slovenski koledar 1991. Ljubljana: Slovenska izse­ljenska matica, 172–176. Drnovšek, Marjan (1991). Pot slovenskih izseljencev na tuje. Ljubljana: Mladika. Drnovšek, Marjan (1992). Izseljensko in drugo casopisje med Slovenci v zahodni Evropi do leta 1940. Dve domovini/Two Homelands 2–3: 265–316. Drnovšek, Marjan (1993). Slovenen in Nederland. Lipa: 10–11. Drnovšek, Marjan (1995). Izseljenski duhovnik Jože Kastelic (1898–1940) v Franciji in Argentini. Kulturno ustvarjanje Slovencev v Južni Ameriki (ur. Mirko Jurak, Irene Mislej). Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 95–111. Drnovšek, Marjan (1995). Utrinki iz kronike družine Urh o življenju Slovencev v Gladbecku. Slovenski izseljenski koledar 42. Ljubljana: Slovenska izseljenska matica, 150-157. Drnovšek, Marjan (1997). Slovene Immigrants in Belgium before 1940. Archives et bibliotčques de Belgique 68 (1-4): 358–389. Drnovšek, Marjan (1997). Slovenski izseljenci in domovina v tridesetih letih. Slo­venska trideseta leta (ur. Peter Vodopivec, Joža Mahnic). Ljubljana: Slovenska matica, 229–240. Drnovšek, Marjan (1999). Izseljevanje Slovencev v razvite evropske države do leta 1940. Slovenska izseljenska književnost 1 (ur. Janja Žitnik, Helga Glušic). Lju­bljana: Založba ZRC, Rokus, 29–60. Drnovšek, Marjan (1999). Pravnik Ivan Tomšic in znanstveno proucevanje izseljen­skega vprašanja. Vilfanov zbornik (ur. Vincenc Rajšp, Ernst Bruckmüller). Lju­bljana: Založba ZRC, 589–602. Drnovšek, Marjan (2000). Slovenian Emigrants and Europe: Their Dispersal in the European Area in the Past Two Centuries. Ethnic and National Issues in Russian and East European History (ur. John Morison). Houndsmills: Macmillan Press, New York: St. Martin's Press, 323–330. Drnovšek, Marjan (2001), Izseljenski ucitelj Svatopluk Stovicek med belgijskimi Slo­venci. Izseljenec: življenjske zgodbe Slovencev po svetu. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 79–83. Drnovšek, Marjan (2001). Govorica dokumentov: družina Strajnar med Francijo in Jugoslavijo. Izseljenec: življenjske zgodbe Slovencev po svetu. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 85–87. Drnovšek, Marjan (2001). Slovenski izseljenci v Evropi ob izbruhu druge svetovne vojne. Prispevki za novejšo zgodovino 41 (2): 243–265. Drnovšek, Marjan (2002). Slovenski izseljenci in katoliška Cerkev. Cerkev na Sloven-skem v 20. stoletju (ur. Metod Benedik, Janez Juhant in Bogdan Kolar). Ljublja­na: Družina, 127–146. Drnovšek, Marjan (2003). Franc Pirc (1785-1880): sadjar na Kranjskem in misijonar v Ameriki. Naklo: Obcina Naklo. Drnovšek, Marjan (2004). Osebno in javno v izseljenski korespondenci. Dve domovi­ni/Two Homelands 20: 113–151. Drnovšek, Marjan (2006). Jugoslovansko-nemška sporazuma o sezonskem delu med svetovnima vojnama. Prispevki za novejšo zgodovino 46 (1): 219-234. 344 Marjan Drnovšek Drnovšek, Marjan (2006). Ljubljana: križišce na poti v svet/Ljubljana: The Crossroads to the World. Ljubljana: Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, Numiz­maticno društvo Slovenije. Drnovšek, Marjan (2006). Pogledi na »domovino« in »tujino« skozi optiko izseljen­stva. Mitsko in stereotipno v slovenskem pogledu na zgodovino: zbornik 33. zbo­rovanja Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 327-336. Drnovšek, Marjan (2007). Krekova Vestfalska pisma: socialno-ekonomski pogledi in izseljenstvo. Dve domovini/Two Homelands 25: 161-185. Drnovšek, Marjan (2007). The Attitude of the State and the Catholic Church Towards Slovenian Emigration: A Historical View. Historical and Cultural Perspectives on Slovenian Migration (ur. Marjan Drnovšek). Ljubljana: ZRC Publishing, 23–31. Drnovšek, Marjan (2009). »Sprejmi moj najlepši pozdrav od tvoje te ljubece in zveste žene Francke«: ženina pisma možu na Nizozemsko leta 1929/1930. Krila migra­cij: po meri življenjskih zgodb (ur. Mirjam Milharcic Hladnik, Jernej Mlekuž). Ljubljana: Založba ZRC, 59-88. Drnovšek, Marjan (2009). Fragments from Slovenian Migration History, 19th and 20th Centuries. Transnational Societies, Transterritorial Politics: Migrations in the (Post-)Yugoslav Region: 19th–21st Century (ur. Ulf Brunnbauer). München: R. Oldenburg Verlag. Drnovšek, Marjan (2009). Slovenian Girls, Stay at Home! Go girls! When Slovenian Women Left Home (ur. Marina Lukšic-Hacin, Jernej Mlekuž). Ljubljana: Založ­ba ZRC, 39-56. Drnovšek, Marjan (2009). Slowenen in Bewegung: Vom Massenexodus des 19. Jahr­hunderts bis zum Ende der Gastarbeitermigration. Eine sozialdemografische Skizze. Mitteillungsblatt des Instituts für soziale Bewegungen 41: 29–49. Drnovšek, Marjan (2010). Izseljevanje, »rakrana« slovenskega naroda: od misijonarja Friderika Barage do migracijske politike države Slovenije. Ljubljana: Nova revija. Drnovšek, Marjan (2010). Juro Adlešic in slovensko izseljenstvo. Kronika 58: 831-846. Drnovšek, Marjan (2010). Nadzor nad komunisti-emigranti in cenzura. Cenzurirano: zgodovina cenzure na Slovenskem od 19. stoletja do danes (ur. Mateja Režek). Ljubljana: Nova revija, 67–88. Drnovšek, Marjan in Drago Bajt (ur.) (1995). Slovenska kronika 20. stoletja. Ljubljana: Nova revija. Drnovšek, Marjan in Rolf Wörsdörfer (2009). Transnationale Migrationen in der Hochmoderne: Amerikanische und westfälische Slowenen im Vergleich. West-fälische Forschungen 59: 79–108. Dubief, Henri (1976). Le déclin de la Troisičme Republique, 1929-1938. Editions du Seuil. Ekmecic, Fadil (1985). Poslednjih sto godina Jugoslavena u Francuskoj. Paris: Yougo-franc. Fassmann, Heinz in Rainer Münz (1994). Patterns and Trends of International Mi­gration in Western Europe. European Migration in the Late Twentieth Century: Historical Patterns, Actual Trends, and Social Implications (ur. Heinz Fassmann in Rainer Münz). Aldershot: Edward Elgar Publishing, 3-34. Fischer, Jasna et al. (ur.) (2005). Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848-1992. Ljubljana: Mladinska knjiga, Inštitut za novejšo zgodovino. Friš, Darko (1995). Ameriški Slovenci in Katoliška cerkev 1871–1924. Celovec-Ljublja­na-Dunaj: Mohorjeva založba. Friš, Darko (1995). Korespondenca Kazimirja Zakrajška, O. F. M. (1928–1958). Lju­bljana: Ahivsko društvo Slovenije. Gastwa, Klaus (2011). Russian Labor Migrants on Large Construction Sites in the USSR since the 1920s. The Encyclopedia of Migration and Minorities in Europe: From the Seventeenth Century to the Present (ur. Klaus J. Bade et al.). Cambrid­ge-New York: Cambridge University Press. Gašparic, Jure (2007). SLS pod kraljevo diktaturo: diktatura kralja Aleksandra in poli­tika Slovenske ljudske stranke v letih 1929-1935. Ljubljana: Modrijan. Govekar, Minka (ur.) (1926). Slovenska žena. Ljubljana: Jugoslave Express Réclame Company. Grcar, Alojz (1953). Slovenska kri v Franciji. Slovenski izseljenski koledar 1954. Lju­bljana: Slovenska izseljenska matica, 157. Grimmeau, J.-P. (2004). Vagues d’immigration et localisation des étrangers en Bel-gique. Histoire des étrangers et de l'immigration en Belgique de la préhistoire ŕ nos jours (ur. Anne Morelli). Bruxelles: Edition Vie ouvričre, 109–121. Grims, Stanko (1939). Porocilo iz pisarne Jugoslovanske katoliške misije v Merlebac­hu za leto 1938. Izseljenski vestnik 9 (1): 17. Grivec, Franc, Odar, J. in Kazimir Zakrajšek (1934). Ce greš na tuje … . Ljubljana: Škofijski izseljenski sklad ljubljanske škofije. Hegenkötter, August (1970). Moje delo med Slovenci (priredil Jože Premrov). Ljublja­na: samozal. A. Hegenkötter. Hoerder, Dirk (2002). Cultures in Contact: World Migrations in the Second Millenni­um. Durham-London: Duke University Press. Hranilovic, Nada (1987). Iseljenicka politika i služba u Jugoslaviji izmedu dva rata. Migracijske teme 3 (3–4): 325–334. Jankovic, Janko (1937). Šolsko vprašanje naše mladine v Franciji. Izseljenski vestnik – Rafael, 7 (8): 65-66. Jarc, Evgen (1936). Osnove sodobne zašcite otrok v Sloveniji. Kronika slovenskih mest 3 (1): 9, 14-15 Jonjic, Pavao in Ante Laušic (1998). Izvješca Iseljenickog komesarijata u Zagrebu 1922–1939. Zagreb: Institut za migracije i narodnosti. Jurcec, Ruda (1991). Skozi luci in sence 1 (1914-1929). Ljubljana: Prešernova družba. 346 Marjan Drnovšek Kacin Wohinz, Milica in Nevenka Troha, (2001). Slovensko-italijanski odnosi 1880– 1956: porocilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije. Ljubljana: Nova revija. Kalan, Janez Evangelist (1925). Pozdrav iz domovine. Pismo vsem Slovencem, razkro­pljenim izven domovine širom sveta. Ljubljana: samozal. J. E. Kalan. Kalc, Aleksej (1997). Selitvena gibanja ob zahodnih mejah slovenskega etnicnega pro-stora: teme in problemi. Annales 7 (10): 193–214. Kalc, Aleksej (2002). Poti in usode: selitvene izkušnje Slovencev z zahodne meje. Ko-per: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Znanstveno-raziskovalno sredi-šce Republike Slovenije; Trst: Narodna in študijska knjižnica. Kolar, Bogdan (1991). Cerkev in Slovenci po svetu. Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje: Mohorjeva družba, 273–304. Kolar, Bogdan (2001). Mesto Cerkve med Slovenci po svetu in njen prispevek za ohranjanje narodnosti. Slovensko izseljenstvo: zbornik ob 50-letnici Slovenske izseljenske matice (ur. Milica Trebše-Štolfa, Matjaž Klemencic). Ljubljana: Slo­venska izseljenska matica, 125–147. Kolar-Dimitrijevic, Mira (1978). Rudarske naseobine jugoslavenskih radnika u Nje­mackoj do pocetka Drugog svjetskog rata. Iseljeništvo naroda i narodnosti Ju­goslavije i njegove uzajamne veze s domovinom. Zagreb: Zavod za migracije i narodnosti, 192-205. Kolar-Dimitrijevic, Mira (1984). Odnos KPJ prema jugoslavenskoj radnickoj emigra­ciji u meduratnom razdoblju. Casopis za suvremenu povijest 16 (2): 65-83. Kološa, Vladimir (1979). Banska uprava Dravske banovine in njeno gradivo. Arhivi 2 (1–2): 41-47. Kološa, Vladimir (1980). Banski svet Dravske banovine 1931–1941. Ljubljana: Arhiv SR Slovenije. Korpic-Horvat, Etelka (1992). Zaposlovanje in deagrarizacija pomurskega prebival­stva. Murska Sobota: Pomurska založba. Kranjc-Vrecko, Fanika (2003). Slovenske redovnice v Franciji: bistriške šolske sestre - Franciškanke brezmadežne. Sezonstvo in izseljenstvo v panonskem prostoru: sosedstvo Avstrije, Hrvaške, Madžarske in Slovenije/Seasonal Work and Emigra­tion in the Panonian Space: the Neighbourhood of Austria, Croatia, Hungary and Slovenia (ur. Marina Lukšic-Hacin). Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 99-103. Kresal, France (1996). Socialna politika v Sloveniji do druge svetovne vojne. Prevrati in slovensko gospodarstvo v 20. stoletju: 1918–1945–1991 (ur. Neven Borak, Žar­ko Lazarevic). Ljubljana: Cankarjeva založba. Krevel, van Frank (1999). Sloveense communisten en hun sympathisanten in de Mijnstreek rond 1930. Historisch tijdschrift voor oostelijk Zuid-Limburg 49 (2): 53–64. Kuhar, Alojzij (1939). Naše izseljensko vprašanje. Spominski zbornik Slovenije: ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije (ur. Jože Lavric). Ljubljana: Jubilej, 524–536. Lavric, Jože, Mal, Josip in France Stele (ur.). Spominski zbornik Slovenije: ob dvajsetle­tnici Kraljevine Jugoslavije. Ljubljana: Jubilej. Langeweg, Serge (2011). Mijnbouw en arbeidsmarkt in Nederlands-Limburg: her-komst, werving, mobiliteit en binding van mijnwerkers tussen 1900 en 1965. Hil­versum: Uitgeverij Verloren. Lazarevic, Žarko (1997). Prebivalstvo, družba, gospodarstvo pri Slovencih v tridese­tih letih. Slovenska trideseta leta (ur. Peter Vodopivec, Joža Mahnic). Ljubljana: Slovenska matica, 33–42. Lazarevic, Žarko (1999). Videnje ekonomske svobode. Gospodarske krize in Slovenci(ur. Neven Borak, Žarko Lazarevic). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, Zveza ekonomistov Slovenije, 97. Lazarevic, Žarko (2009). Plasti prostora in casa - iz gospodarske zgodovine Slovenije prve polovice 20. stoletja. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Lipoglavšek-Rakovec, Slava (1950). Slovenski izseljenci: geografski pregled predvoj­nega stanja. Geografski vestnik 22: 1–58. Lucassen, Jan in Leo Lucassen (2011). The Netherlands. The Encyclopedia of Migration and Minorities in Europe: From the Seventeenth Century to the Present (ur. Klaus J. Bade et al.). Cambridge-New York: Cambridge University Press. Mal, Josip (ur.) (1928). Slovenci v desetletju 1918-1928: zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politicne zgodovine. Ljubljana: Leonova družba. Mauco, Georges (1932). Les étrangers en France. Pariz: Armand Colin. McCook, Brian (2011). Polish Industrial Workers in the Ruhr (Ruhrpolen) since the End of the 19th Century. The Encyclopedia of Migration and Minorities in Euro­pe: From the Seventeenth Century to the Present (ur. Klaus J. Bade et al.). Cam-bridge-New York: Cambridge University Press. Mikuž, Metod (1966). Svet med vojnama (1918-1939). Ljubljana: Mladinska knjiga. Milza, Pierre (1986). Les Italiens en France de 1914 ŕ 1940. Rome: Ecole francaise de Rome. Mlekuš, Drago (1937). Koticek izseljenske mladine. Izseljenski vestnik – Rafael 7 (8): 86. Mlekuž, Jernej (2011). ABC migracij. Ljubljana: Založba ZRC. Moch Page, Leslie (2011). France. The Encyclopedia of Migration and Minorities in Europe: From the Seventeenth Century to the Present (ur. Klaus J. Bade et al.). Cambridge-New York: Cambridge University Press. Morelli, Anne (1992). Histoire des étrangers et de l'immigration en Belgique de la pré­histoire ŕ nos jours. Bruxelles: Edition Vie ouvričre. Mulders, Milena (2010). S trebuhom za kruhom: moja slovenska zgodovina. Ljubljana: Slovenska izseljenska matica. Noiriel, Gérard (1992). Population, immigration et identité national en France XIX– XX sičcle. Paris: Hachette. Omahen, Franc (1938). Naše izseljevanje v letih 1936–1937. Izseljenski zbornik izse­ljenske zbornice v Ljubljani (ur. Kazimir Zakrajšek). Ljubljana: Družba sv. Ra­faela v Ljubljani. Pancur, Andrej (2010). Migracije judovskega prebivalstva na Slovenskem od judovske emancipacije do holokavsta. Migracije in slovenski prostor od antike do danes 348 Marjan Drnovšek (ur. Peter Štih in Bojan Balkovec). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slo­venije, 659–673. Perovšek, Jurij (1998). Slovenska osamosvojitev v letu 1918: študija o slovenski držav­nosti v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ljubljana: Modrijan. Perovšek, Jurij (2009). »V zaželjeni deželi« - slovenska izkušnja s Kraljevino SHS/Jugo­slavijo: 1918-1941. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Pilon, Veno (2008). Na robu. Ljubljana: Mladinska knjiga. Pislar Fernandez, Marie (2006). Slovenci v železni Loreni (1919–1939) skozi družinske pripovedi/Slovčnes en Lorraine du fer (1919–1939) ŕ travers des récits de familles, Ljubljana: Založba ZRC SAZU. Pislar, Toni (ur.) (1986). Slovensko delavsko društvo Aumetz, 1926-1986. Ljubljana: Slovenska izseljenska matica. Ponty, Janine (1988). Polonais Méconnus: histoire des travailleurs immigrés en France dans l'entre-deux-guerres. Paris: Publications de la Sorbonne. Praszalowicz, Dorota (2011). Poland. The Encyclopedia of Migration and Minorities in Europe: From the Seventeenth Century to the Present (ur. Klaus J. Bade et al.). Cambridge-New York: Cambridge University Press. Premrov, Jože (1937). Desetletnica Rafaelove družbe v Ljubljani. Izseljenski vestnik – Rafael 7 (8): 69-70. Premrov, Jože (1937). Nekaj misli ob ustanovitvi izseljenske zbornice v Ljubljani. Iz­seljenski vestnik – Rafael 7 (8): 70. Premrov, Jože (1939). Krik naše mladine iz tujine. Izseljenski vestnik 9 (1): 6-7. Premrov, Jože (1941). Izseljenska citanka: slovenski mladini priredil Jože Premrov. Lju­bljana: Mladinska založba. Ravljen, Davorin (1930). 50.000 naših na nemškem zapadu. Življenje in svet 4 (2): 37-39; 4 (3): 76-78; 4 (4): 104-105; 4 (5): 130-132; 4 (6): 158-161, 4 (7): 187-189. Rozman, Jožko (1937), Zašcita naših izseljencev z reciprocitetnimi in socialnimi po­godbami. Izseljenski vestnik – Rafael 7 (8): 79. Rozman, Jožko (1937). Reciprocitetna pogodba z Nemcijo. Izseljenski vestnik – Rafael 7 (8): 82-83. Rožman, Gregorij (1997). S pota v Ameriko/Voyage to Amerika (1935). Ljubljana-Wa­shington, D.C.: Studia Slovenica. Schor, Ralf (1986). L'Immigration en France 1919-1939. Nice: Université de Nice, Cen­tre de la Méditerranée Moderne et Contemporaine. Schulz, Karin (2008). Hoffnung Amerika. Bremerhaven: Wirtschaftsverlag NW, Ver­lag für neue Wissenschaft GmbH. Selic, Rudolf (1934). Naši v Holandiji. Heerlen. Slavec, Ingrid (1982). Slovenci v Mannheimu. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozof­ske fakultete. Stanek, Leopold (1937). Izseljenski institut v Ljubljani. Izseljenski koledar Družbe sv. Rafaela v Ljubljani za leto 1937: 21–23. Stovicek, Svatopluk (1937). Belgija. Izseljenski vestnik – Rafael 7 (8): 85. Škafar, Ivan (1939). Socialni in gospodarski položaj prekmurskih in medjimurskih sezonskih delavcev v Baranji, Backi in Banatu leta 1939. Izseljenski vestnik 9 (8-9): 121-143. Šlebinger, Janko (1937). Slovenski casniki in casopisi. Bibliografski pregled od 1797-1936. Razstava slovenskega novinarstva (ur. B. Borko). Ljubljana 1937: 115-116, 140. Šlibar, Tone (1937). 25-letnica mašništva duhovnega vodje vestfalskih Slovencev sve­tnika g. Božidarja Tensunderna. Izseljenski vestnik – Rafael 7 (8): 74. Šmid, Gašper (2003). Uprava Dravske banovine 1929-1941. Ljubljana: Arhiv Republi­ke Slovenije Štih, Peter in Bojan Balkovec (ur.) (2010). Migracije in slovenski prostor od antike do danes. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije. Štrucelj, M. (1937). Krik naših rojakov iz Holandije. Izseljenski vestnik – Rafael 7 (8): 66. Štumberger, Saška (2007). Slovenšcina pri Slovencih v Nemciji. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Šušteršic, Julija (1937). Med našimi izseljenci v Franciji. Izseljenski vestnik – Rafael 7 (8): 77-79. Tensundern, Božidar (1937). Naša kri v Nemciji. Izseljenski vestnik – Rafael 7 (8): 62. Tensundern, Božidar (1973). Vestfalski Slovenci: spomini dušnega pastirja za Slovence Božidarja Tensunderna (priredil Jože Premrov). Celovec: Družba sv. Mohorja. Tomšic, Ivan (1939). Nekaj misli glede znanstvenega dela o inozemskih Jugoslovanih. Slovenski pravnik 8 (11–12): 286–298. Tomšic, Ivan (1940). Izseljevanje in vseljevanje z vidika mednarodnega javnega prava. Zbornik znanstvenih razprav pravne fakultete 16: 287–314. Trunk, Jurij (1912). Amerika in Amerikanci. Celovec: samozal. Uratnik, Filip (1925). Prispevek k analizi gospodarske in socialne strukture Slovenije. Porocilo Delavske zbornice za Slovenijo za leti 1925 in 1926. Ljubljana: Delavska zbornica za Slovenijo, 49-53. Uratnik, Filip (1930). Prebivalstvo in gospodarstvo Slovenije, Ljubljana: Cankarjeva družba. Uratnik, Filip (1938). Pogledi na družbeno in gospodarsko strukturo Slovenije. Lju­bljana. Valencic, Vlado (1990). Izseljevanje Slovencev v tujino do druge svetovne vojne. Dve domovini/Two Homelands 1: 43–82. Vidovic-Miklavcic, Anka (1994). Mladina med nacionalizmom in katolicizmom. Lju­bljana: Študentska organizacija Univerze. Vidovic-Miklavcic, Anka (1997). Vloga in organiziranost mladine v jugoslovanskem delu Slovenije v letih 1929-1941. Slovenska trideseta leta (ur. Peter Vodopivec, Joža Mahnic). Ljubljana: Slovenska matica, 97–109. Vodopivec, Peter (2006). Od Pohlinove slovnice do samostojne države: slovenska zgo­dovina od konca 18. do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan. 350 Marjan Drnovšek Vodopivec, Peter in Joža Mahnic (ur.) (1997). Slovenska trideseta leta. Ljubljana: Slo­venska matica. Werner, Erich (1985). Slovenci v Porurju. Ljubljana: Slovenska izseljenska matica. Wörsdörfer, Rolf (2007). Südeuropa an Rhein und Ruhr. Die »westfälischen Slowe­nen« 1880–1941. Gesellschaft, Nation, Konflikt und Erinnerung in Südosteuropa: Festschrift für Holm Sundhaussen zum 65. Geburtstag (ur. Ulf Brunnbauer, An­dreas Helmedach, Stefan Troebst). München: Oldenbourg Verlag: 95–110. Wörsdörfer, Rolf (2008), Ein »slawischer Bund« an Rhein und Ruhr? Voraussetzun-gen der nationalen Mobilisierung polnischer, tschechischer und slowenischer Bergarbeiter im Ruhrgebiet (1880-1941). Interesse und Konflikt. Zur politischen Ökonomie der deutsch-polnischen Beziehungen, 1900–2007 (ur. Dieter Bin­gen, Peter Oliver Loew, Nikolaus Wolf). Wiesbaden, 123-142. Zakrajšek, Kazimir (1929). Izseljencem na pot: nekaj poucnih besedi našim izseljen­cem pri odhodu iz domovine. Ljubljana: Družba sv. Rafaela v Ljubljani. Zakrajšek, Kazimir (1937). Zadeva, ki krici po rešitvi. Izseljenski vestnik – Rafael 7 (10): 105-106. Zakrajšek, Kazimir (ur.) (1938). Izseljenski zbornik Izseljenske zbornice v Ljubljani. Ljubljana: Družba sv. Rafaela. Zavertnik, Jože (1925). Ameriški Slovenci: pregled splošne zgodovine Združenih dr­žav, slovenskega naseljevanja in naselbin in Slovenske narodne podporne jednote. Chicago: SNPJ. Zorman, Ivan (1938). Iz Novega sveta. Cleveland (Ohio). Zupancic, Ana (1939). Pocitnice izseljenskih otrok v domovini. Izseljenski vestnik 9 (8–9): 155. Zupancic, Lojze (1939). Rudarstvo Slovenije. Spominski zbornik Slovenije: ob dvajse­tletnici Kraljevine Jugoslavije (ur. Jože Lavric, Josip Mal, France Stele). Ljubljana: Jubilej, 355-365. Zwitter, Fran (1962). Nacionalni problemi v Habsburški monarhiji (s sodelovanjem Jaroslava Šidaka in Vase Bogdanova). Ljubljana: Slovenska matica. Žitnik Janja in Petric Jerneja (1997). Slovenski izseljenski pisci v tridesetih letih. Slo­venska trideseta leta (ur. Peter Vodopivec, Joža Mahnic). Ljubljana: Slovenska matica. Žitnik, Janja in Helga Glušic (ur.) (1999). Slovenska izseljenska književanost 1–3. Lju­bljana: Založba ZRC, Rokus. IMENSKO KAZALO Adlešic, Juro 48, 103 Ahcin, Anton 157 Ahcin, Ivan 219 Ambruš, Ernest 216 Anderkerk 317 Aranicki, Fedor 62, 98–99 Arh, Jurij 32 Arnautovic, Aleksander 206 Aškerc, Anton 317 Ažman, Marija 66, 98–99, 106–107, 157, 160, 275–278, 280, 334 Babic, Franc 166 Bade, Klaus 11, 16 Bahor, Matija 288, 309 Bajc, Jože 216 Bajuk, Marko 326 Barac, Dominik 60 Baraga, Friderik 45, 53, 83 Barber, Jolanka 135 Barthou, Louis 325 Bartulovic, Ernest, 286, gl. tudi Charles Novak Batestin, Niko 48 Batic, Viktor 168–169 Bebler, Aleš 215–216, 219, 279, 288 Bencic, Leopold 175 Bergman, Alfred 21 Bevk, France 317 Biklovic, Andrija 216 Bilimovic, Aleksander 137 Bišcak, Štefan 238 Bišcan 222 Blum, Leon 22, 250, 257 Boh, Anton 165 Bohar, Janez 136 Bohinjec, Joža 178 Bojc, Etbin 76 Bolha, Pavel (Pavle) 154, 167–170, 172, 180 Boogaard, Gerra van den 96, 275, 282 Borišek, Franc 165 Borko, France 219 Botij 20 Brassé, Paul 293 Brecelj, Anton 48, 76–77 Brecko 35, 320–321, 323 Brejc, Tomo 217–218, 230–232, 249–251, 255–258 Bren, Hugon 80–81, 145, 192–194, 268 Breskvar 253 Brezavšcek, Franci 108 Breznikar, Andrej 165, 178 Broz, Josip - Tito 22–23, 213–214, 232 Burnik, Jakob 165 Burnik, Janez 165 Caf, Ambrozij 228 Camplin, Ivan 59, 228 Cankar, Ivan 202, 257–258, 317 Cankar, Izidor 123–124, 317 Cerar, Mihael 165 Ciano, Galeazzo 17 Cater, Franjo 158 Cebin, Avgust 271 Cebin, Franjo 158–159, 178 Cic, Jožef 165 Colakovic, Rodoljub 22–23, 213–214, 230–231 Copic, Vladimir 20 Daladier, Eduard 250 Delbos, Yvon 250 Dermastia 48 Dernovšek, Karol 162 Dexters 322 Deželic Berislav (Đuro, Gjuro) 96, 146–147, 149, 153–155, 157–158, 167–168, 170, 174–175, 179–180, 226, 289 Diem, Evgen 200 Dimitrov, Georgij 252 Doberšek, Franjo/Franc 168–169 Doberšek, Salezija 228 Dobravc, Jožef 165–166 Dobravec, Franjo 177 Dobravec, Josip 169 Dobrec, Karl 169 Doktoric, David 61 Dolenc, Franc 263 Dolenc, Leopoldina 177 Dolfuss, Engelbert 21 Dolinar, Andrej 201 Dorcic, Branko 90–91 Drobnč, Franc 165 Dupont, J. H. 273, 323 Engelman 177 Erjavec, Fran 31 Erjavec, Franc 48 Fabic, Kristina 254–255 Fajdiga, Vilko 219 Fakin, Franc 287 Fidej, Jožef 165 Filipic, France 279 Fink, Franc 48, 98, 221, 284 Finžgar, Fran Saleški 317 Fischer 226, 274 Floren, Anton 161 Foerster, Anton 326 Franco, Francisco 23, 253 Frank, Ana 264 Fux, K. 289 Gallian, Emil L. 154, 175 Geijsel, Jan van 271 Glavnik, Anton 208, 238 Globevnik, Anton 317, 321 Goati, Andelko 216 Gobec, Anton 165 Gole, Franc 215 Golobic, Peter 284 Goricar, Josip 123 Goricar, Maks 172, 181–182 Gorkic, Milan 213, 231–232 Gosar, Andrej 32, 48 Gostincar, Jože 48 Govekar, Minka 81–82 Grafenauer, Milica 51 Gregorcic 210 Grimmeau, J.-P. 300 Grims, Stanislav (Stanko) 60, 218, 229– 230, 245, 247 Gruicic, Božidar 228, 238 Gustincic, Dragotin 213, 219, 253 Hafner, Anton 59, 212, 224, 226, 274, 313 Hartman, Milka 326 Hassell, Ulrich von 97 Heeser 324 Hegenkötter, August 35, 226, 274 Hennes 163 Hitler, Adolf 19, 33, 97, 121, 132–133, 141, 179 Hladin, Josip 270, 273, 322 Hladnik, Janez 60 Hlebec, Albert 216, 279–280, 288 Hocevar, Viktorija 106 354 Marjan Drnovšek Horvat, Fr. 334 Horvatin, Kamilo 213 Hrastelj, Franc 279 Hribar, Alojz (Alojzij) 317–320, 323 Hribar, Ivan 123, 179 Hriberšek, Franjo 168 Hudomalj, Karl (Karlo) 23, 213 Ilic, Ljubo 217 Ilner, Erna 231 Ivanic, Slavko 213, 215 Jager, Matija 106 Jalen, Janez 265 Jankovic, Janko 60, 64–67, 86, 97–98, 101, 105, 223, 235, 237–248, 335 Jankovic, Toncek 105 Jankovic, Zofka 237 Janžekovic, Janez 219–220 Jeglic, Anton Bonaventura 48, 94, 182, 234 Jelovšek, Franc 321–322 Jenko, Janez 221 Jenko, Simon 102 Jerman, Justina 334 Johannes iz Münstra 305 Judnic, M. 289 Junež, Stanko 220–221 Jurcic, Josip 224, 317 Jurecic, Majda 312 Juricic Cargo, Daniela 11 Justi 107 Juvan, Rudolf 177 Kalan, Ivan 165 Kalan, Janez 48, 95, 164, 166–167, 169, 180, 212 Kalan, Janez Evangelist 46–47, 149, 151– 152, 167 Karadordevic, Aleksander I. 12, 21, 52, 180, 238, 247, 249, 269, 307–308, 325 Karadordevic, Pavel 123 Kardelj, Edvard 214 Kastelic, Jože (Josip) 17, 59–61, 222, 224, 226, 234–237, 240–243, 248, 274, 334 Kavšek, Rudolf 221–222 Kelner, Karol 252 Kepic, Peter 37 Kermauner, Boris 219 Kerpac, Franc 317 Keše, Stanislav 32 Kidric, Boris 214, 217–218, 232, 251 Kidric, Zdenka 232 Klancar, Rudi 107 Klekl, Jožef (Josip) 132–133 Klopcic 219 Kmet, Ivan 337 Kobale, Ida 228 Kobe, P. 289 Kocmur 89 Kolednik, Ferdinand 59 Koncilija 95 Koncilja, Anton 165–166, 168 Konte, Jožefa 292 Korošec 107 Korošec, Anton 114, 123, 240 Korošec, August 158, 174 Kosec, Adela 256 Kostanjevec, Ana 81 Köster, Viljem (Wilhelm) 162, 166, 171 Košmerl, Vida 83 Kotar, Herman 96 Kotar, Ivan 165 Kotar, Janez 166 Kovac, Valentin 158–159 Kovacevic, Nikola 20 Kovacic 321, 323 Kovacic, E. 334 Koželj, Pavel 177 Krajacic, Marjan 217 Kramer, Albert 123 Kraner 222 Kranjc, Davorin 323 Kranjc, Mirko 98–99, 310, 323 Krek, Janez Evangelist 45, 118, 143, 161– 163 Kremžar, Franc 157 Krevel, van Frank 285 Kristan, Edvard 263 Krljevic, Milan M. 208 Krndelj, Ivan 21–23, 214, 217–218, 251 Krošl, Anton (Tone) 219–220 Kucnik, Josip 158 Kuhar Lovro 213–215, 217–218, 232, 215, gl. tudi Prežihov Voranc Kuhar, Alojzij (Alojz) 194, 206, 219–220, 222, 264, 268, 301 Kuhar, Marija 232 Kukovica, Anton 219 Kuncic, Mirko 336 Kunstelj, France 221 Kusovac, Labod 23, 213 Kveder, Dušan 20, 217–218 Lavrin, Anton 123 Laznik, Štefan 202, 258 Leben, Stanko 219–220 Lederhas, Fr. 303, 321 Lenin 259, 285 Lennarz 163 Levart, Anica 248 Likovnik 257 Lindic, Ivan 154, 158, 167–169, 178 Lindic, Janez 165 Lipoglavšek-Rakovec, Slava 145, 272 Ljubojevic 206 Logar 99, 107 Logar, Jožef 278 Loncar, Dragotin 265 Lukac, Kornelija 228 Luznar 275 Lužar, Fortunat 72 Maginot, Andreu 187 Mahnic, Anton 114 Mal, Josip 222 Maric, Ivo 23 Markovic, Brana 96, 168 Marn, Anton 165 Maršak, Rudolf 165 Marušic, Drago 97, 159 Marušic, Dragutin 23 Masleša, Veselin 216 Matešic 253 Mav, Ivan 200 Mažgon, Ivan 158, 169 Medved, André 252 Melik, Anton 117 Mencinger, Janez 317 Merkun, Anton 17, 48, 83 Meško, Ksaver 157, 334 Mikenauer, Alojz 217–218, 303 Miklavcic, Franc 48 Milcinski, Fran 317 Milicic 273 Mišic, Kosta L. 98, 244 Mlakar, Franjo 158 Mlekuž 222 Mostar, Ignac 165 Muk, Adolf 231 Mulders, Milena 267, 276, 292–293 Mussolini, Benito 16, 253 Natlacen, Marko 48 Natlacen, Stanko 228 Némirovsky, Irčne 16 Neubacher, H. 180 Novacan, Anton 124 Novak, Charles 286, gl. tudi Ernest Bar­tulovic Novak, Franc 277 Novakovic, Kosta 20 Oberžan, Drago 35–36, 52, 60, 95–96, 226, 265, 268–269, 274–276, 279– 283, 287, 303, 309–310, 313, 321, 324, 333 Oblak, Franc 165 Obradovic, T. 206 Ocepek, Alojz 105 356 Marjan Drnovšek Oman, John J. 106 Oprešnik, Alojz 177 Orešnik, Franc 228 Pajman, Julija 221 Pantic, Dušan 33, 106, 159–160 Paulin, France 221 Pavlakovic, V. 282 Pavlovic, Živojin 232 Pecnik, Ivan 165, 169 Pegan, Vladimir 48 Perne, Ivan 94, 124–125 Perpar, Štefka 255 Pestotnik, Anton 165 Peterlin, Ivan 165 Pilon, Veno 219–220 Pirc, Franc 123 Piršak 177 Pisanec, Karel 165 Piskernik, Helena 105 Pislar Fernandez, Marie 260 Pišlar, Andrej 224 Pitamic, Leonidas 124 Pivec-Stele, Melita 219 Plestenjak, Viktor 116, 335 Podgornik, Rudolf 169 Podgoršek, Anton 32 Podlogar, Anton 334 Podslivniški, Jože 67 Poels, Henricus Andreas 266–267, 274 Pogacar, Alojz 123 Pohar, Alojzij 265 Poharec 224 Pokorn, Franc 116 Pokovec, Franjo (Franc) 154, 158, 165, 169, 177–178 Polda, Tone 221, 334, 338 Potze, Albert 285 Povše, Rudolf 158 Prah, Hugolin 60, 320 Preac 320–321 Premrov, Jože (Josip) 48, 63, 66, 87–88, 93, 116, 160, 170, 221, 248, 283, 334, 336–337 Prešeren 177 Prešeren, France 102, 222 Prežihov Voranc 20–21, 23, 301, gl. tudi Kuhar Lovro Prisland, Marie 87 Pušic, Mihael 63 Radecan, Janez 253 Radic 247 Radojkovic, Stamenko 213, 216 Raich, Zdenko 251 Ramakers 317 Ramšek, Josip (Jožef) 165, 168–169 Rankovic, Ž. 206 Ravljen, Davorin 146–148, 152–154, 167– 168, 180–181 Regent, Ivan 213, 215 Remarque, Erich Maria 16 Remec 322 Repac 206 Respet, Ivan 165 Rogina, Jakob 334, 339 Rohr, Avgust 200 Roth, Alojz 271 Rozman, Jožko (Jože) 28, 33 Rože, Antonija 337–338 Rožé, Marija 335 Rožé, Pavla 105 Rožic 48 Rožman, Gregorij 48, 53–54, 62, 281 Rusjan, Ambrozij 133 Rybar, Otokar 124 Rybar, Vladimir 124–125, 181–182 Salamon, Lewy 287 Samsa, Ivan 72 Schaubach, Franc 94 Schelven, Willem van 293 Schwegel, Ivan 123–124 Schwegel, Josef 123 Selic, Franc (Franz) 263 Selic, Rudolf 41, 264, 268–270, 273, 276– 277, 283–284, 322 Senegacnik, Anton 165 Sernic, Ela 274 Siebert 224 Simoncic, Pavel 151 Sirk, Ivana 83 Skebe, Silvester 313 Snoj, Franc 131 Sodermann 166 Sokal, François 233 Sonc, Pavla 105 Spahic, Aleksander 35, 310, 317, 320, 322 Spalajkovic, Miroslav 19 Srebrenic, Josip 51 Stalin 123 Steinr, Ernest 165 Stepnizky 181 Stojadinovic, Milan 17 Stovicek, Svatopluk 35, 60, 66–67, 86, 98, 275, 308, 310–320, 325–326 Strman, Leopold 270 Strman, Pavla 272 Sušnik 177 Šantelj 177 Šeme, Louis 106 Šen, Franc 248 Šinkovec, Franjo 168 Škafar, Ivan 135, 137, 221 Škerbec, Franc 106–107 Škerbec, Matija 157 Škruba, Anton 37 Šlibar, Anton (Tone) 60, 98, 157, 160, 173, 221, 247–248, 277 Šmaljcelj, P. 289 Šnajden, Anton 168, 178 Šnek, Janez 165 Šribar, Filip 224 Šteh, Jakob 158 Šubašic, Ivan 125 Šušteršic, Julijana 88–89, 92, 118, 245– 247 Švajger 322 Švelc, Anton 59, 236, 242–243, 245 Tensundern Theodor (Božidar) 57–58, 81, 94, 96–97, 145, 154–156, 162– 164, 166, 169, 177, 182–183, 226, 274 Tercelj, Filip 164 Teržan, Ana Liza 106–107 Thurnski, Jurij 144 Tolminek, Anica 334 Tomažic, Ivan Jožef 36, 169, 324 Tomc, Valentin 48 Tomšic, Ivan 11–12, 219–220 Toplak, Miriam 228 Tovornik, Ivan 165 Trampuš, J. 257 Trtanj 273–274 Tuhtar, Vinko (Vincenc) 192, 200, 283 Turk, Albin 177 Urlep, Jules 206 Valic, Ljuba 206 Vehovar, Ludvig 177–178 Velzen, Josephus Petrus (Teotim) van 226, 270–274, 277–278, 281, 284, 322, 324 Veternik, Jakob 169 Vidmar, Josip 317 Vilhar, Stane 215 Višner, Justina 276 Vodnik, Valentin 222 Vodopivec, Fran 94 Vodopivec, Peter 11 Vošnjak, Bogomil 123, 219–220 Vrecar, Ivan 157 Vrtovec, Venceslav 224 Vujovic, Grgur 213 Vukomirovic 310, 323–324 Vukomirovic, Olga 323 358 Marjan Drnovšek Wankmüller, Franc 216 Weber, Heinrich 182 Weber, Karl 257 Werner, Erich 111–112, 149, 176 Zagažen, Ivan 207 Zajc, Slavica 272 Zakrajšek, Kazimir 48–49, 62–63, 83, 91, 99–100, 106, 115–116, 208, 210, 218, 226–228, 234, 236, 240, 242–245, 279, 309 Zakrajšek, Viktor 90 Zinic, Stjepan 20 Zor, Vinko 48, 91–92, 157, 265–267, 285 Zorman, Ivan 106, 334 Zupan 246–247 Zupanc, Mihael (Mihajlo) 158–159 Zupancic, Ana 100–101 Zupancic, Valentin 59, 97, 226, 274, 303 Žakelj, Vinko 263Žalec, Matija 216Žirovnik, Janko 316 Žitnik, Janja 332Žnidaršic, Jože 335 Žujovic, Sreten 213–214Župancic, Blaž 164 KRAJEVNO KAZALO Aachen 141, 263, 288 Aconcagua 61, 273 Aisne 203 Ajdovšcina 220 Albanija 121 Aleksandrija 82, 123 Alčs 204, 254 Altendorf 163 Alzacija 188, 198, 200 Ambrus 239 Amerika 34, 46–47, 53–54, 80, 106, 141, 144, 156, 183, 190, 216, 263, 335 Amnéville 203, 208, 235, 238 Amsterdam 122 Andernach 141 Anderny-Chevillon 242, 244 AndernyMarine 86 Andi 61, 237 Anglija 121–123, 249 Ankara 123 Antwerpen 263, 317 Anvers 122 Aragon 188, 248 Ardennes 203 Argentina 17–18, 45, 59–61, 84–85, 92, 100, 104, 112, 151, 190, 236, 334, 336 Arras 32 Atene 122 Audin-le-Tiche 203–204, 243 Aumetz 32, 59, 105, 193, 196, 198–199, 203, 210, 221–224, 226–227, 235– 236, 238–246, 248, 260 Avstralija 18, 47, 151, 214, 216 Avstrija 16, 21, 23, 27–28, 30, 35, 51, 96– 97, 121, 126, 138, 159, 179–181, 189, 195, 232, 309 Avstro-Ogrska 28, 161, 179, 233 Backa 97, 129, 135, 137 Baden 164, 171 Banat 97, 129, 136–137 Baranja 129, 137 Barcelona 122 Bari 122 Basel 122 Baskija 188, 249 Bas-Rhin 203 Bavarska 94, 141 Beeringen 301 Bela krajina 309 Belgija 19–20, 23, 28, 35–36, 39, 46, 60, 65–67, 72, 83, 86, 92, 98, 102, 112, 117, 121–122, 125, 144, 151, 159, 167, 189, 191, 195, 207–208, 214–218, 221, 224, 226, 237, 240, 249–250, 258, 264-265, 268, 274-275, 279­280, 285–288, 291, 295, 297–304, 307–313, 316, 318–324, 326, 331, 333 Belgijski Kongo 298 Beograd 21, 28, 31, 33, 46, 49, 52, 58, 61– 63, 88–90, 92, 97, 114, 117, 123–125, 131, 145–147, 153, 155, 158, 182, 189, 192, 195, 206, 225, 237, 242, 245, 265, 267, 281, 283, 311, 316, 318 Berge-Borbeck 163 Bergoide 204 Beringen 288 Berlin 15, 18–19, 40, 94, 96, 121–122, 124–125, 129–131, 142, 146, 156, 175, 332 Bern 122 Bistrenica 90 Bled 96–97, 99, 102, 174, 203 Bližnji vzhod 123 Boadilla del Monte 254 Bochum 145, 263 Bochum-Gerthe 165, 170–171 Bogojina 47 Bohinj 99, 102 Bohinjska Bistrica 105 Bolgarija 121–122 Bordeaux 122, 135 Börnig 171 Börnig-Sodingen 161 Bosna 151 Bosna in Hercegovina 33, 193 Bottrop 171 Bottrop-Boy 151, 156, 165–167, 169 Bouligny 203 Bovško 290 Bradford 122 Bratislava 122 Brazilija 45, 92, 156, 237, 334 Breda 276 Brezje 52, 97, 102 Brieyska kotlina 193, 198 Bristol 122 Brod 46 Bruay 202, 230, 258 Bruay-en-Artois 200–202, 204 Brunssum 265–266, 268–271, 276, 280– 281, 322–323 Bruselj 21, 122, 124, 213–214, 217–218, 221, 231–232, 275, 309–310, 318, 320, 322–323 Buchhausen 171 Budimpešta 122 Buenos Aires 60–61, 85, 123–124, 236, 334 Buer 165–167, 170–171 Buer-Hassel 169, 171 Buer-Resse 164–167, 170–171 Bukarešta 122, 125 Caen 122, 220 Calvados 135 Cambridge 220 Cardiff 122 Carigrad 123, 124 Carvin 201, 204 Castrop-Rauxel 165, 171 Catania 122 Celje 95, 265 Celovec 122, 141, 156 Châlon-sur-Marne 203 Charleroi 300, 303 Chevremont 268–269, 276, 322 Chicago 63, 183, 286 Cleveland 40, 63, 106 Clouange 203 Creutzwald 199, 203, 230 Crusnes 203, 246 Ceškoslovaška 16, 27–28, 30, 32, 35, 121– 122, 187, 189, 275, 300 Coka 136 Crenšovci 75, 132, 137 Dalmacija 193 Danska 121–122 Detroit 286 Differdange 203 Dolenjska 82 Dolnja Lendava 131, 147 Dorsten 171 362 Marjan Drnovšek Dorstfeld 171 Dortmund 157, 164 Dortmund-Eving 165–167, 170–171 Dortmund-Marten 165, 171 Dortmund-Mengede 169–170 Doubs 203 Drachenbronn 203 Dresden 122, 175 Dublin 122 Dubrovnik 281 Dudelange 203 Dunaj 18, 21, 47, 51, 122, 124, 143, 182, 213, 215, 218–220, 231, 332 Düsseldorf 33, 40, 94, 96, 99, 106, 122, 125, 145, 147, 149, 152–154, 159, 168, 172, 175, 179–180, 226, 266, 275, 277, 312 Egipt 45, 237, 302 Ensisheim 203 Erchin 200 Erkenschwick 165–167, 169, 171 Esch 203 Essen 122, 157, 162, 166, 169, 171, 182 Essen-Alteness 170 Essen-Berge-Borbeck 171 Essen-Borbeck 162, 166–167 Essen-Karnap 171 Essen-Schonebeck 168–169, 171 Essen-Stoppenberg 153–154, 169 Essen-West 165, 169, 171, 180–181 Essone 203 Evropa 9, 15, 18, 27–28, 31, 34, 40, 45, 57, 59–60, 64, 74, 103, 106, 114, 116, 121, 126, 129, 142–143, 146, 161, 179, 187, 189–190, 210, 214, 226, 236–237, 263, 265, 268–269, 273, 279, 299, 307, 331–332 Eygelshoven 263, 268–271, 276, 322–323 Eysden (Eisden) 35, 60, 65–66, 205, 221, 274–275, 301–305, 307, 309–313, 315, 317, 319–326 Falck 212 Ficht 323 Finska 28, 121–122 Francija 15–17, 19–23, 27–28, 31–32, 34– 35, 37–39, 46, 51, 59–60, 64, 66–67, 83, 86, 92, 94, 97–99, 101–103, 105, 112–113, 117, 121–123, 125, 129, 131–135, 138, 144, 151, 164, 167, 187–196, 198–208, 210, 212–219, 221–223, 225–230, 232–245, 247– 252, 254–260, 265–266, 268, 279– 280, 283, 285–287, 291, 298–299, 301–302, 309–310, 331, 335, 337 Freyming 206–207 Freyming-Merlebach 59, 87, 192, 198– 199, 201, 203, 240, 247 Galicija 141 Gand 122 Gard 204, 229 Geelen 276 Gelsenkirchen 165–166, 171 Gelsenkirchen-Bismark 165 Genk 303 Gerthe 158, 163, 166–167, 177 Gerthe-Bochum 178 Giraumont 203–204, 242, 244–245, 247 Gladbeck 38, 57–58, 60, 81, 100, 145, 151, 153–160, 162, 165–171, 173, 176– 178, 183, 277 Glasgow 122 Gorenjska 38, 52, 82, 95, 102, 105, 290– 291 Göteborg 122 Gottschee 141 Gradec 47, 122, 143, 179, 220, 332 Grand 256 Grand Combe 204, 256 Grcija 121–122, 189 Groblje 212 Haag 124, 220, 269 Habinghorst 87, 165–167, 171–172 Habsterdick 230 Habsterdick-Stiring 203 Hagondange 203 Halle 122 Hamborn 98, 100, 107, 145, 156–158, 162, 164–167, 171, 177 Hamborn-Marxloh 165, 177 Hamborn-Neumühl 169, 178 Hassel 171 Haute-Loire 204, 229 Haut-Rhin 203 Hayange 203 Heerlen 39–40, 52, 215, 226, 264, 267– 276, 279–282, 284–285, 287–288, 290, 293, 309–310, 323, 333 Heerlerheide 36, 269–271, 273, 276, 284, 290, 322 Heidelberg 220 Heksenberg 272 Helsinki 122 Herne-Holthausen 171 Hettange-Grande 203 Hochheide 98, 106, 166–167, 171, 177– 178 Hochheide-Homberg 165–166 Hochheide-Meerbeck 171 Hoensbroek 268–270, 273, 276, 283–284, 322–323 Holandija 52, 267, 269–270, 274–275, 277, 279, 281, 283–285, 287, 309, 323, 333 Holthausen 87, 100, 166, 172 Holthausen-Sodingen 165 Homberg 100, 106 Homberg-Hochheide 158, 168, 171, 178 Homécourt 203, 227 Hopel 271 Hordel 166–167, 171 Horst 171 Hrastnik 143, 193, 285, 290 Hrvaška 33, 46, 137, 180, 193 Huda jama 285 Hvar 123 Hyčres 228 Ickern 171 Illinois 286 Innsbruck 94 Irska 121–122 Italija 11, 16–17, 27–28, 30, 32–33, 36, 60, 86, 101–103, 121–122, 125–126, 189, 238, 264, 277, 298 Ivje 91 Janjevo 90 Jeanne d'Arc 199, 203, 230 Jeruzalem 123 Jesenice 37, 95, 144, 253 Jśuf 203 Joliet 63 Jugoslavija 9–11, 17–23, 27–28, 30–39, 41, 51, 59–60, 63–64, 71, 74, 80, 84, 89, 91, 93–98, 102, 107, 111–112, 114, 116, 122–125, 129, 131, 133–138, 141, 144, 146–147, 149, 155, 157, 159–160, 167–168, 172–173, 175, 179–181, 198–190, 192–193, 195, 204, 206–207, 212–222, 225–227, 230–233, 236–240, 248–249, 251– 252, 255–258, 265, 267, 269, 274, 279, 286–287, 300, 303, 309–310, 316–317, 321, 338 Julijska krajina 16–17, 32, 36, 121, 207, 298 Južna Amerika 17–18, 47, 60, 117, 125– 126, 151, 214, 236, 240, 302 Kamnik 96 Kamp Lintfort 283 Kanada 21, 47, 61, 123–124, 126, 214, 232, 280 Karlovac 46 Karlovy Vary 122 Karnap 165–167, 171, 177 Kaštel Štafilici 98 Katalonija 188, 248 364 Marjan Drnovšek Kavkaz 21 Kerkrade 263–264, 267, 288 Kerkrade-Bleyerheide 263 Kevelaer 36, 94, 157, 166 Kocevje 285 Kocevsko 75 Köflach 47, 151 Köln 40, 60, 141, 164, 288 König Ludwig 166 Kopenhagen 122 Koper 11 Korcula 95–96 Koroška 16, 80, 82, 93, 101, 117, 125, 159, 179, 238, 303 Kosovo 90, 104 Kosovo polje 46, 90 Kostrevnica 220 Krakov 332 Kranj 102, 151, 167 Kranjska 57, 143, 159 Kreutzwald 32 Krf 122 Krk 82 La Machine 204, 219, 252, 257 La Marine 223, 237–238, 240, 244–245 La Ville-du-Bois 203 Lanklaara 317 Laško 75 Latinska Amerika 23 Latvija 15 Lauradrop 267 Le Havre 122 Leipzig 122 Leningrad 124 Lens 192, 201–202, 204, 250–251, 255– 256, 258, 283, 285–286 Leoben 47, 143, 151, 298 Letonija 121–122 Leuta 317 Leuven (Louvain) 124, 303, 320–321, 332 Levant 190 L'Hôpital 199, 203, 222 Ličge 36, 300, 303, 310 Liévin-Lens 200 Lille 21, 122, 256 Limburg 37, 66, 95, 253, 263–266, 273– 274, 278, 282, 284, 287–288, 293, 300–301, 311–312, 319, 322, 324– 325 Lindenheuvel 276 Lintfort 100, 165–167, 169, 171, 283 Liverpool 122 Lizbona 122 Ljubljana 10, 12, 32, 35–36, 39, 45–46, 48–51, 53, 57–58, 61–62, 71–72, 75–76, 81–82, 84–85, 90–92, 94–97, 99, 102, 106–107, 115, 117, 124, 129, 131, 137, 147, 153, 159–160, 172, 177–178, 182, 210, 220, 225, 227, 234–235, 239–240, 247, 253, 258– 259, 263, 265, 267, 272, 274–277, 280–281, 286, 290, 292, 302, 309, 312, 318, 334 Ljutomer 92, 147, 245 Loire 229 London 31, 122, 125 Longwy 187 Lorena 188, 193, 198, 212, 260 Lotaringija 32, 144 Luksemburg 19, 28, 83, 189, 198, 203, 207–208, 226, 238, 243, 250, 258, 297, 309–310 Lurd 230 Luse 203 Lutterade 268–270, 276, 290, 322–323 Lutterade-Geleen 269 Lüttich 323 Maastricht 268 Madrid 122 Madžarska 33, 121–122, 129, 137, 300 Makedonija 237 Malmö 122 Manchester 122 Mancieulles 32, 223–224, 235, 247 Marcinelle 303 Mariagrot-Valkenburg 272 Maribor 37, 51, 57, 61, 63, 94, 96, 105, 117, 137, 144, 177, 183, 228, 253, 279, 324 Marl 158, 171 Marne 203 Marseille 122, 214, 238, 256, 325 Marten 166–167 Marxloh 166–167, 171 Mechelen 317 Medžimurje 33, 193 Meerbeck 106–107, 145, 154–158, 160, 166–167 Mengede 163, 165–167, 171 Merlebach 37, 103, 197, 200, 203, 206– 207, 212, 221–222, 224, 230, 245, 247–248, 283, 313 Merlebach-Freyming 32 Metz 21, 32, 98, 122, 198, 203, 210, 223, 228, 238, 240–241, 243–245, 247– 248 Meudon 228 Meurthe-et-Moselle 60, 113, 190, 198, 203, 229, 234, 239–241, 246–247, 363 Meuse 199, 203 Michigan 286 Milano 122 Milwaukee 286 Minnesota 123 Moers-Meerbeck 60, 98, 107, 153–154, 157–158, 165, 168, 171, 177 Mons 303 Montevideo 61 Montiers-sur-Saulx 199 Montreal 21 Moselle 59, 144, 190, 192–193, 198, 203– 204, 206, 210, 212, 222, 227, 229, 234–235, 238–240, 245–247 Moskva 18–19, 215, 230, 232, 289 Mostar 281 Moutiers 243, 245 Moyeuvre-Grande 203 München 175, 177 Münster 305 Murska Sobota 129, 131, 135, 137, 147 Namur 303 Nantes 122 Nemcija 11, 15–16, 18–19, 23, 27–28, 30, 32–39, 46–48, 57–58, 60, 66–67, 81– 83, 87, 92, 94–99, 101–103, 106, 112, 117, 121–122, 125–126, 129–132, 134, 136, 138, 141–149, 151–162, 164, 166–168, 171–172, 174–184, 187, 190–191, 195, 207, 210, 212, 221, 226, 232, 237, 247, 249, 263–264, 266, 268, 271, 277–280, 283–284, 288–290, 298–299, 302, 305–306, 309, 311–312, 324, 326, 331 New Castle on Tine 122 New York 263 Nica 122 Nieuw Einde 276 Nieuwenhagen 268–269, 271, 273, 276 Ničvre 204, 219, 229, 257 Nizozemska 20, 28, 35–36, 39–41, 51–52, 60, 66–67, 72, 83, 92, 95–96, 98–99, 101, 112, 117, 121–122, 125, 142, 144, 151–152, 159, 167, 195, 210, 215, 226, 237, 240, 250, 258, 263–272, 274–285, 287–292, 298–302, 309– 310, 321–324, 326, 331, 333–334, 336, 338 Nord 190, 200–201, 216, 229, 233 Nord-Pas-de-Calais 200 Norkeping 122 Novi Sad 97 Novo mesto 96 Oberhausen 166 Obermarxloh 171 Ogrska 162 Ontario 61 Osijek 46 Osterfeld 100, 158, 165–168, 171 Ottawa 123–124 366 Marjan Drnovšek Ovcje polje 46 Pariz 15–16, 18–19, 21–23, 27–28, 59, 83, 122, 124–125, 142, 182, 187, 192, 195, 198, 204, 206, 208, 212–221, 228, 230–234, 249, 251–252, 254– 255, 257, 275, 285–288, 311, 325, 332 Pecuj 122 Perzija 290 Piennes 203, 247 Planica 99 Polhov Gradec 96 Poljska 27, 32, 103, 121–122, 141–142, 187, 189–191, 233–234, 253, 264, 275, 300–311, 323 Pompey 203 Porenje 82, 121, 124–125, 141, 144–145, 161, 163–164, 167, 169 Portugalska 16, 121–122 Porurje 30, 60, 94, 124, 143, 147, 149, 153, 155, 159, 164, 166, 172, 189, 266 Poznanj 103, 122 Praga 18–19, 122–123, 125, 214, 220, 231 Prekmurje 33, 61, 117, 129, 131–132, 147, 193, 219, 221 Primorje 93, 334 Primorska 16, 80, 82, 90, 101 Prizren 90 Prusija 141, 162 Ptuj 75 Puy-de-Dôme 204, 229 Pas-de-Calais 23, 32, 39, 59, 73, 144, 190–192, 198, 200–202, 204, 212, 229, 234, 240, 249–251, 253, 255, 257–258, 286 Radovljica 163 Rajhenburg 285 Rakek 37, 96 Rakitna 98 Rakovnik 102, 334 Rauxel-Habinhorst 171 Ravne 144 Réchon 203 Recklinghausen 166–167, 169, 171 Recklinghausen-Süd 165 Recklinghausen-Suderwich 158, 165 Reka 122, 125 Remaux 108 Riga 122 Rim 122, 125, 182 Rochbach-les Bitche 203 Romunija 15, 121–122, 189 Rosario 61 Rosenheim 94 Rotterdam 95, 122, 263, 273, 278, 284 Roye 203 Rtanj 47 Rusija 15, 21, 122, 142, 233, 289 Saint-Jean-Cap-Ferrat 198 Sallaumines 200–201, 204, 212, 219, 255–256 Sallaumines-Méricourt 200 San Antonio 85 San Francisco 123 Santa Fe 61 Sarajevo 49, 52, 89, 281 Scherlebeck 165, 171 Schonnebeck 165–167 Schwartberg 287 Selm-Beifang 171 Senj 47 Senovo pri Brestanici 94 Seraing 303, 309, 323 Severna Amerika 18, 47, 85, 117, 123, 125, 151, 237, 302 Sibirija 40, 289 Sisevac 47 Skadar 121 Skandinavija 16 Skopje 49, 52, 92 Slovenija 9–10, 28, 30–31, 41, 52–53, 57, 71, 74, 81, 87, 89, 91–94, 96, 100– 103, 107, 117, 135, 137, 144, 152–153, 163, 180, 183, 193, 226, 235–236, 253, 264–265, 274, 280, 282, 298 Slavonija 129, 135, 137, 151 Slovenska Bistrica 174, 228 Sochaux 203 Sodingen 171 Sofija 122 Solun 122 Somme 203 Sovjetska zveza 15–16, 18, 20–21, 28, 30, 40–41, 121, 195, 202, 213–214, 230, 249, 251, 258–259, 288–289 Spekholzerheide 268–269, 276 Split 36, 49, 52, 98, 153 Srbija 10, 46–47, 89–90, 102, 105, 123, 151, 164, 192, 237 Ste-Marie-aux-Chęnes 199, 203–204, 245 Ste-Marie-aux-Mines 203 St-Étienne-au-Mont 204 Stiring-Wendel 199, 201, 203, 212 Stockholm 122 Stoppenberg 171 St-Quentin 203 Strasbourg 200, 260 Sudbary 61 Suderwich 87, 158, 166–167, 169, 171– 172, 174 Šentvid nad Ljubljano 92Škofja Loka 99, 102, 276Šmartno pri Litiji 99Španija 16, 22–23, 121–122, 188, 218–219, 249, 252–253, 255–257, 303 Štajerska 117, 143, 159Švedska 121–122 Švica 16, 28, 51, 121–122, 249 Thionville 203–204 Tiflis 289 Tirana 121, 124 Tirolska 96 Toulouse 122, 249 Trbovlje 283, 285, 287 Tresibaba 47 Tronchiennes 224 Trsat 48, 210 Trst 122, 124, 253 Tucquegnieux 32, 60, 113, 199, 203, 223– 225, 237–245, 247–248 Tucquegnieux-Gare 246 Tucquegnieux-Marine 246 Tucquegnieux-Village 246 Turcija 121, 123 Ukrajina 15 Urbes 203 Uroševac 90–91 Urugvaj 61 Varaždin 46 Varšava 122 Vatikan 125 Velika Britanija 16, 220, 249 Vendin-le-Vieil 200–201, 204 Verneuil 228 Vestfalija 19, 38, 57, 60, 82, 99, 121, 125, 141, 144–146, 161, 164, 167, 169, 183, 193, 207, 215, 253, 267, 299, 336 Vichy 188 Vicoigne 201 Villerupt 203, 246 Vinkovci 46 Vintgar 102 Vipava 57 Volmerange-les-Mines 203 Vosges 203 Vouziers 203 Vutry-le-François 203 Walsam 166 Wanne 166–167, 171 Wanne-Eickel 165, 171 Washington 124–125 Waterschei 86, 287–289, 301–303, 312– 313, 315, 317, 322 368 Marjan Drnovšek Waukegan 63 Waziers 201 Weert 276 Wehofen pri Hambornu 165 Westerholt 171 Wingles 201–202, 204 Winterslag 288, 301, 303, 307, 308, 322– 323, 325 Wisconsin 286 Zadar 122 Zagorje 143, 193, 285 Zagreb 10, 28, 46, 49, 52, 89, 96, 116, 129, 143, 145–146, 151, 153, 167, 189, 237, 259, 266, 283 Zahodna Evropa 20, 34, 93, 190, 207, 224, 227, 279, 309, 324, 331, 332 Zasavje 290 Zavrc 106 Združene države Amerike 9, 18, 20–21, 31, 40, 45, 48, 51, 54, 63–64, 81–82, 85, 87, 94, 104, 112, 114, 123–124, 143–144, 182–183, 190, 194, 226– 227, 232–233, 263–264, 286, 289– 290, 331, 333–334 Zell im Wiesenthal 171 Zgornja Štajerska 143, 151 Zolder 301 Zuid-Limburg 275, 281, 285 Zürich 122 Zwartberg 288, 301, 303, 312–313, 315, 322–323, 325 Ženeva 71, 121, 124 bElEžka o FotograFiJah Fotografija na naslovni strani prikazuje praznovanje 1. maja 1930, kot ga je ovekove-cila igralska skupina iz Tucquegnieuxa v Franciji, ena izmed številnih v izseljenstvu. Uvodne strani posameznih poglavij so ilustrirane z izrezi fotografij, ki so posu­te med besedilom in smo jih, prav tako kot naslovno ter številne druge, objavljene v tej knjigi, našli v arhivu Slovenske izseljenske matice v Ljubljani. Portretne fotografije izseljenskih duhovnikov in uciteljev Janeza Evangelista Kalana, Valentina Zupancica, patra Hugolina Praha, Stanka Grimsa, Antona Švelca, Janka Jankovica, Antona Šlibarja in Svatopluka Stovicka ter fotografijo Rudolfa Selica smo si sposodili v Izseljenski citanki Jožeta Premrova, fotografija Božidarja Tensun­derna pa je iz njegove (in Premrovove) knjige Vestfalski Slovenci. Preostale fotografije in dokumenti so iz razlicnih drugih virov, ki jih navajamo sproti. MIGRACIJE 22 urednik zbirke Jernej Mlekuž SLOVENSKI IZSELJENCI IN ZAHODNA EVROPA V OBDOBJU PRVE JUGOSLAVIJE Marjan Drnovšek uredila Metka Lokar in Jernej Mlekuž recenzenta Žarko Lazarevic in Jernej Mlekuž jezikovni pregled Metka Lokar graficna zasnova Samira Kentric oblikovanje in graficna ureditev Brane Vidmar izdajatelj Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU Za izdajatelja Marina Lukšic-Hacin založila Založba ZRC SAZU za založnika Oto Luthar glavni urednik Aleš Pogacnik tisk Littera picta, d. o. o., Ljubljana naklada 400 izvodov prva izdaja, prvi natis tiskano s podporo Javne agencije za knjigo RS ISBN 978-961-254-388-4 © 2012, Založba ZRC, ZRC SAZU. Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789612543884 Slovenski izseljenci v zahodni Evropi (iz Lipoglavšek-Rakovec, Slovenski izseljenci). »Dragi brat, sestra! Ti odhajaš od nas. Bog bodi s teboj! Njegov sveti blagoslov naj te spremlja po vseh tvojih poteh! Naj te varuje hudega! Njegov sveti Angel Rafael naj te vodi in cuva v tujini … Varuj se pa: pijace, vlacug, brezverstva, slabih društev in slabega casopisja.« Kazimir Zakrajšek v knjižici Izseljencem na pot: nekaj poucnih besedi našim izseljencem pri odhodu iz domovine, 1929 20 € ISSN 1580-7401 http://zalozba.zrc-sazu.si