PetanCiC Davorin:4f Svete ^ore. Povest. VELIKI OLTAR Do jeseni so v cerkvi zgotovili vse, a vseeno so blagoslovitev svetišča preložili na pomlad. Čez zimo naj bi postavili še glavni oltar. Tu pa je bila težava, ker ie bil dekan Jakob Gietler v tem oziru nepopustljiv. Prinašali so mu različni ljudski umetniki, pa tudi tuji, načrte in jih hvalili: »Gospod, boljšega ne najdete, kakor je ta. Samo Marijin obraz poglejte! Kakor da bi bil živ, je!« Gospod, ki je bil duhoven človek in globok, pa se ni dal premotiti. Vse zamisli so se zdele površne in premalo zgrajene v duhu romarske cerkve, ki naj bi privlačila romarje in jih navdajala s svetirai mislimi in željami. Vbijal se je sam in se trudil, da bi dal oltarju močen izraz, ki bi zapuščal v srcih vseh mogočne vtise. Pa vse razumsko delo ni rodilo nobenega uspeha. Obupal je že in se odločal, kateremu mojstru bi izročil delo, naj ga izvrši po svoje. Nekega večera se je spomnil, da bi morda Marija sama pokazala, kakšen oltar bi ji izbral. Klecnil je na klečalo in molil goreče pred njeno podobo. Ves truden se je vlegel, da bi spal. V spanju so se mu naenkrat začele prikazovati različne podobe, ki so se pa mešale in spreminjale ena v drugo. Mučile so ga sanje, da se je prebudil. Spoznal je, da leži na srcu. Obrisal si je potno čelo in se obrnil na drugo stran. Ko je zaprl oči, pa se je že začela sanja, tako, da drugi dan ni vedel, ali je bila res sanja, ali pa je bila morda resnica. Sliši nebeško godbo: harfa brenka, violina poje, bas brni, orgle plovejo v blagoslovljenih sozvočjih, klarinet zvenči, trobenta siplje vesele glasove in boben doni. Vse skupaj pa izzveneva v čudovito pesem, neslišno tiho in skrivnostno, pa mogočno, da se tresejo nebeški svodi, se majejo zvezde in lebdeče sonce medli. Angelci, lahkokrili metuljčki, igrajo in za njimi so še trume belih in prepevajočih. V sredi med nje pa stopi visoka Gospa, Mati Marija z Jezusom v naročju. Dete se ozira s svetlim očesom v nebo: tam je rešenje za vse boli, bolezni in nesreče. Tam je sama sreča. Nad Marijo v oblakih, prežarjenih s soncem, pa sije podoba iz davne zgodovine: rojstvo Devicc, presvete hčerke Davidove predstavlja. Dete Mari.ia se ziblje v zibeli v angelski družbi. In slike se upodabljajo same od sebe: Marijino venčanje in njeno oznanjenje. Prikažejo se mu še obrazi iz svetih zgodb, iz sorodstva Marijinega. Vse pa prešinja veliko veselje, upanje, ljubezen in vera... Ni se še zdanilo, ko je gospod vstal. Kri mu je nemirno plala v žilah in srce ga je sililo, da bi risal, pamet pa mu je velela: vzami sveto knjigo in poišči Razodetje svetega Janeza, evangelista. Roka drgeče, ko drsi po papirju. Saj še nikdar ni njegova roka sukala pisala, da bi obraze upodobila... Sedaj pa gre samo od sebe, po navdihnjenju: obraz raste za obrazom in postava za postavo ... Ko pa zgotovi, je truden in bolan, kijba ga vročina in moti slepota. Ves se je izčrpal in dal iz sebe vse, kar je bilo v njem močnega, silnega, svetega ... Zaspi in se ne prebudi ves dan ... Meta pa gode in tarna, da je gospoda bolezen napadla. Kliče, moleduje in prosi na vratih, v sobi, pri postelji, a gospod se ne zgane, kakor da bi se že duša njegova iz telesa odselila. Spi mirno in pokojno, da skoro ni slišati sopenja. »Takih še ne pomnim nikdar! Kaj bo to?« tare Meto radovednost in skrb. Šele na večer vstane in se sprehodi po sobi. »To je pa čudno, da sem danes podnevi zaspal kot še nikdar.« Zagleda sliko na mizi in se preplaši: »Duh božji ga je prinesel, ta-le načrt!« Pa se ne spomni, da ga je delal ponoči sam. Meta privihra kakor nevihta nad gospoda in ga na hitro ogovarja*: »So vstali? Hvala Bogu! Starec je srtodaj, suh, da ga skoraj nič ni, in bled, kakor sama jetika. Čaka že ure dolgo in pravi, da mora govoriti z gospodom nocoj!« Gospod bi vprašal drugekrati z nevoljo, ker je star, zdaj zamahne z roko: »Naj pride!« Bobnijo koraki po stopnišču, počasi, nerodno, kakor da bi kdo po bergljah hodil. Odprejo se vrata in prikaže se častitljiva starost moža, z belo lasuljo in plešo na sredi, pa z brado srebrnonitasto do prsi. »Hvaljen Jezus!« izdahne in se odsope. Gospod nemi in se ne zgane, ko se zasvetijo vanj zenice v starčevih očeh. »Na veke!« se mu odtrga čez čas. Starec pa začne zgodbo svojega življenja, ne čisto novo, tisoč drugim podobno. (Dalje sledi.)