Januš Golec: onarejeva Po pripovedovanju atrica z Dravskega polja iz pretekle in sedanje dobe 11 lci Porota je obsodila Jožeta Potočnik na 12 let, Konrada Podplatnik na deset in Antona Vindiš na pet let. Mladi in glavni krivec Joža Potočnik je celo tokrat prestal prisojeno mu kazen. Vrnil se je iz kaznilnice jetičen in je podlegel tej zavratni bolezni po enem letu, katero je preživel na svobodl. III. poglavje V Ameriko in nazaj Dosedaj smo opisali dve ponarejevalski družbi, pri katerih sta bila udeležena stari Gašper Potočnik in njegov sin Joža, ki je igral vodilno vlogo. Oče je umrl v ječi, sin je prestajal dolgo kazen 12 let. Edini Potočnik, kateremu je bila razodeta od Jožeta skrivnost potvarjanja s fotografičnirr. aparatom, je bil mnogo mlajši brat Jurij. O tem smo že slišali, kako je vplivala nanj dobra mati, da se je podal v uk k čevljarskemu mojstru. Jurij jo bil mlad in se do Jožetove aretacije ni ukvarjal na lastno roko s potvarjanjem bankovcev. Kakor hitro je zvedel, da so se zaprla za bratom vrata zapora in kaznilnice za dobo 12 let, je začutil z vso silo potrebo nadaljevanja, kar je postalo usodno očetu in bratu. Najbrž bi se bil udal ponarejevalski strasti koj po bratovi obsodbi, da se ni zgodilo nekaj, kar je zaokrenilo njegovo življenjsko pot za nekaj časa v drugo smer. Ko so se dogajali beleženi dogodki na Dravskem polju, je predla poljancem presneto trda za denar. Marsikateri je gledal, če je le mogel, da si je kaj prigaral v tujini, ki je že nudila tedaj pri marljivem ter štedljivem življenju več zaslužka nego z vsemi mogočimi težavami ter nesrečami združeno pridelovanje domačih cenenih poljskih pridelkov in živinoreja. Veliko ljudi se je tedaj izselilo v Ameriko- Mnogi so doživeli v novem svetu veliko več sreče kakor doma. Ostali so v Združenih državah več let in so se vrnili z dolarji, s katerimi so podprli ter ojačili svoje borne poljanske domačije. Potrebo po izselitvi v Ameriko je začutil med drugimi tudi Franc Miložič, Jurjev daljni sorodnik. Imel jc namreč hčcr sestrc njegovega očeta za ženo. Brž ko je nasluhnil Jurij, da iiiKmerja Franc korake v prekomorski svet, se je še on oprijel z vso dušo klica srečne Amerike. Potovanje tako daleč stane denar in ravno tega ni imel Jurij. Tiščal je tako dolgo v Miložiča, da je ta pred odhodom prodal svojo hišo. Izkupiček je posodil Juriju za potovanje pod pogojem, da mu bo povrnil denar v Ameriki, kakor hitro ga bo prislužil. Sigurno je razodel Jurij sorodniku, da je sicer reva na cvenku v žepu, a ni ptič brez zlate pesmi v glavi. Jurij je moral slišati in čitati, kako obširen svet so Združene ameriške države, kjer se človek lažje skrije ter zgine pred zasledovalci nego na neznatnem Dravskem polju. Amerika je bila osobito tedaj pribežališče vseh mogočih grešnikov iz raznih držav, ki so pokopali pri vstopu v novi svet prošlost in nadaljevali zločine na čisto nov ter svež račun. Resna domneva obstoja, da je nameraval Jurij poskusiti ponarejevalsko srečo v kakem prav skritem kotu neizmerne Amerike. Na omenjeno upanje se mu je najbrž odprl kredit za preselitev. Jurij Potočnik je odpotoval s Francem Miložičem v Ameriko leta 1907. Ni znano, kako zaposlitev si ie poiskal po vstopu na ameriška tla. Gotovo je, da je bil ravno on eden izmed tistih, katere je Amerika bridko razočarala. Obilne sreče, katere se je nadejal med Amerikanci, ni bilo od nikoder. Moral je težko delati, da se je preživel. Kmalu je začel pisariti domov pisma, kako slabo se mu godi in mu je že sto- in stokrat žal, ker je ostavil domovino. Omenili smo že na pohvalno plat, kako je prevladovala v Potočnikovi družini med člani ljubezen. Domače je bolelo, da je zadel njihov miljenec v tujini in daleč od doma tako na slabo. Kazali so Jurijeva obupna pisma okrog po vasi- Še vaščanom se je smilil mladi fant, kateremu se je godilo tolikanj hudo med tujimi Ijudmi. Sam bogznaj kako in kaj, a domači so zbrali s pomočjo soseske toliko denarja, da je zadostovala vsota Juriju za vrnitev. Ncizkušen ponarejevalec Jurij Amerikanec ni bil več za čevljarski stolček in ne za resno kmečko delo. Po vrnitvi iz Amerike se ga je oprijela ponarejevalska strast z neugnano silo. Ni se mogel dokopati do boljšef a ter lažjega kruha s poštenim delom, moral je doseči cilj sreče z oče- tovo in bratovo zapuščino! (Dalje prihodnjifi)