lz dnevnika nckega starega nčitelja. .9. aprila. Danes sem prišel nekoliko pozneje v šolo, kakor sicer, in kaj sem vidil! Učenci so razgrajali in skakali, da se je vse kadilo. Ze mislim prijeti za palico in hočem udariti po bližnjih nepokojnežih, kar rtii zastane roka in prelrese neka misel, ter se ini zbudi vprašanje: ,,Kdo jp kriv, dajetako? Ko bi bil učitelj v šoli, bi bilo drugače". Prišla mi je na misel tudi povest od pastirja, ki mu je krava ušla v zelnik; od tega časa sem vedno prej v šoli, preden je treba začeti nauk. Zraven pa tudi učencem ojstro zapovedujem in tudi sam pazim, da ne prihajajo prezgodaj v šolo. 10. aprila. Huda se godi učitelju, če ima razposajene učence, kteri ga med naukom vedno niotijo in mu prizadevajo sto in sto sitnost. Takih nadlog srm že dosli okusil in jih še vedno okušara. Prepričal pa sem se, da učitelj nepaznosti v šoli naj pred zavre, če prav živo in mično podučuje, in če se prizadeva, da vsako nerodnost že precej v začetku zatira. 11. aprila. Večkrat premisljujem, kako težaven je učiteljski stan in kako malo ga vendar čisla in plačuje navadni svet. V takih nezadovoljnih mislih sem že večkrat daleč zabredil, tako, da sem imel dovolj opraviti, da sem se zopet napotil na prejšnjo vsaj nekoliko zadovoljno pot. Tedaj, kedar me bodo šc za naprej take misli nadlegovalc, si bom prccej niislil: ,,PogIej v druge še bolj težavne in nehvaležne službe, in vidil boš, da se ti še ne godi prehudo".