Učiteljski list GLASILO „ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU44. Izhaja 1., 10. in 20. vsakega meseca. — Uredništvo (slovenskega dela) in upravništvo v Trstu (15), Via Udine 35, lit. Hrvatski dopisi naj se pošiljajo na naslov: Vinko Šepič, nadučitelj u Buzetu. — Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu*, odgovorni urednik slovenskega in hrvatskega dela Jože Pahor. — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane Lir 24. Tekoči pošt. račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu. St. 1 V Trstu, I. janiuirju 1925. Leto VI. Nekoliko bilance Prešlo je leto, ki nam ni obrodilo, kolikor smo pričakovali: naša bilanca ni aktivna. 1'roje društev to jesen sploh ni zborovalo, vzlic sklepom delegacije, pri nekaterih zborovanjih ni bila udeležba zadostna. Okrožja ponekod še niso izvedena in se sestanki niso izvršili. Tudi delo za «Novi rod» ni doseglo onih uspehov, ki bi jih lahko doseglo. Nekatera društva niso v tem oziru prav ničesar storila. Pevski zbor ni počival ter je še v zadnjih mesecih naštudiral vrsto pesmi, za kar si je pridobil sredstva večinoma sam. Ni se pa pomnožil z novimi, mladimi močmi, ki naj bi nadomestile izgube vsled zadnjih odslovitev. Če k vsemu temu prištejemo še nerednost pri plačevanju članarine, moramo z obžalovanjem ugotoviti, da učiteljstvo to leto ni storilo svoje dolžnosti. Vzroki so različni ter so tako tehnični kot 'siholo.ški. Segajo sevpda že v leto 1923., ko ie ilo društveno delovanje izpodrezano in one-logočeno ter so se društva skušala razgnati na razne načine. Dogodki so se sicer prehitro razvijali, da bi se to posrečilo, vendar je pritisk povzročil tu in tam občutno škodo. Učiteljstvo je bilo preveč vajeno na društveno življenje več ali manj demokratičnega režima, da bi se prilagodilo reakcionarnemu razdobju vsaj v življenjskih vprašanjih svoje organizacije. Poleg tega se del stanu nikdar ni zavedal pomena organizacije. Marsikateri je šel z nami le iz strahu, da bo slišal očitanja, ako se odtegne, marsikateri pa bi se tudi moralni sili Zveze ne uklonil, če ne bi računal s škodo, ki bi jo lahko še imel radi tega. Ko so se med nami pojavili naposled tudi taki, ki so za par jalovih obljub ali za drobtino začeli padati ostalim v hrbet ter se okoriščati s tem, da so jih črnili in ovajali, ker se niso prodajali kakor oni sami, je prišel težki trenutek za obstoj organizacije sploh. Bilo je razumljivo. Če smo imeli celo v odborih oseb, ki so zatajile društva in ki so izstop iz njih priporočale kot ceno, za katero je mogoče kupiti milost gospodarja, ni moglo to ostati brez posledic. Vplivalo je razkrojevalno in če bi ta vpliv ostal enako močan, trdovraten in prepričevalen kakor spočetka, bi sčasoma tudi uničil, kar se je prej s težavo zgradilo na strokovnem polju v obrambo stanu in šole. Ako ni uspel, je to dokaz, da se je organizacija razvila vsled nujnih potreb naše samoohrane in naše neodvisnosti, organsko torej in ne umetno. Vendar je bilo skrivanja preveč. Imeli smo ljudi, ki so se bali lastne sence. Naj jim nebo odpusti, toda slab in majhen zajčji rod ni vreden, da vzgaja mladino narodovo. Kakšna mladina naj pride iz plašnih rok? Prišle bodo dvoživke in hlapčeta, v sramoto sebi in drugim. Če ne radi svoje časti, bi moral učitelj kot vzgojitelj, kot luč sredi ljudstva paziti, da ni vzrok demoralizacije in tej sledečemu propadanju. Učiteljevo vzgojno poslanstvo ni namreč v be sedah, ki jih govori kot delavec v šoli, ampak v dejanjih, ki jih vidijo in tehtajo vsi, s kate-rimi~živi. V tem je njegova vzgojna naloga, njegovo nravno poslanstvo, ki mu je naloženo po poklicu. Kdor tega ne razume ali nima vedno pred očmi, si ne bo nikdar pridobil ugleda v svoji okolici. Če pa nima ugleda pri starših, bo tudi njegovo delo v šoli brez uspeha in brez vrednosti, ker ga otroci nikdar ne bodo spoštovali. Tak učitelj je v šoli samo navaden dninar, ki dela brez prepričanja in brez koristi, mrtva d:ča. Mnogo imamo v svojih vrstah individualistov. Pogosto žive in delajo neoporečno, toda ne vidijo struje, ker gledajo kaplje. Nimajo vere v se in njih moč poneha takoj onostran kroga, v katerem se gibljejo. Zorinstvo jim je v krvi, naglo obupujejo in vedno tonejo v malodušje. Zanje je vsak trud brezupen in nespameten, zato nikdar ničesar,ne dosežejo. Ne vedo, da je zakon vztrajnosti začetek vsega ustvarjanja in eden največjih naravnih zakonov sploh. Ne vedo, da obrodi sadove le trajno delo in da golo začenjanje pušča samo razvaline. Če takoj ne vidijo uspehov, jim odpove živčevje, jim izplahne volja. Zakopljejo se v neko klaverno svetožalje in zastrupljajo ž njim še druge. Nič manj neplodni od teh so tisti, ki imajo sicer trdno živčevje in se ne udajajo oni smešni inteligenčni ldavernosti; ki tudi delajo, ki pa ne morejo sebe podrediti skupni stvari. Kakor hitro se pokaže, da bi morali svoje ugodje žrtvovati višjemu, skupnemu cilju, niso več zmožni zmage nad samim seboj. V njih ni samozatajevanja, ni tistega, kar dela človeka močnega in lepega, ni prepričanja, da je tako samozatajevanje potrebno in ker potrebno, tudi lahko. Vzrok nalodušja med nami je bila največkrat bojazen, da nas morda že jutri sunejo na cesto. V tem nas razmere niso našle baš velikih. Bojazen ni bila več kot predsodek, zakaj tisti, ki so bili res vrženi na cesto, niso propadli in niso prenašali takega gorja, da bi bil upravičen obup, ,xki je nekatere ubijal še predno se jim je kaj zgodilo. Tudi v tem pogledu se je marsikateri med nami izkazal popolnoma brez kosti in kit. Potrebno je, da se to pove, ker je imelo zle posledice za stan in organizacijo. Strah sam ni nikomur prav nič koristil. Bili pa smo celo priča, da se niso odtegnili usodi, ki so se skrivali in umikali delu za stan in šolo, ter da so ostali na svojih mestih mnogi, ki niso klonili tilnika in skrivali prepričanja v trdih dneh pregajanj in pritiska reakcije. Danes, ko je naj hujša nevihta minila in se ozračje spet čisti, vidimo, da je bila vendar samo epizoda in da je blisk in grom iz marsikoga napravil šibkega otroka, Ali nismo imeli preveč zapečkarstva v stanu? Marsikdo je trepetal za borni košček kruha, kakor bi imel jutri umreti, če ga izgubi. Velika bitka gre h kraju: ali je kdo fizično propadel v njej? Nekateri so moralno propadli: ali jim je pa bilo treba? V življenju ni miru, življenje je borba in ta je tako bistvena za življenje, da bi brez borbe človek propadel, ker bi se pomehkužil. Tisti pacifisti v našem stanu, ki so iskali na svoj način varnega kotička, spoznavajo, da so se zibali v zgrešenem snu o svojem zavetju. Morda se že kesajo radi svoje kratkovidnosti. Bilo kakorkoli, časti jim njih ravnanje ni prineslo in tudi ugodnosti bodo postale sčasoma dvomljive. Kaže pa se že zdaj, da je nenaravno, če se kdo iztrže iz interesne skupine, v katero spada. Tako dejanje se prej ali slej maščuje nad njim samim. Vprašanja pripadnikov družabnih skupin in slojev se ne morejo nikdar končnoveljavno rešiti, če se ne rešijo za vso skupino ali za ves sloj. Vsaka drugačna rešitev je le trenutna. Tisti, ki so svoj obstanek rešili na svojo pest, so ga re- Naš prosvjetni rad izvan škole Učiteljev posao ne smije i ne može, da se ograniči samo na puko poučavanje u školskoj dvorani, njegov rad treba da se popunjava i nastavlja u prosvečivanju širokih narodnih slojeva. Pučki nastavnih, koji smatra, da njegova rabota svršava koncem posljednjcg sata obuke, nije istiniti odgojitelj. Nalazeči se ve-čim dijelom na selu medju ugnjeteniin i zaostalim masama, njegova je najsvetija dužnost i najglavnija zadača, da seljaka i radmka pridigne na dostojnu visinu'čovjeka. Prosvjetno djelovanje učitelja izvan škole tvorilo je od nekada oživotvorenje njegovih mladenačkih ideala, bilo je kruna čitavog njegovog rada. Dok je on kao intelektualac stajao najbliže masi, koja ga je potpunim pravom smatrala svojini dobrotvorom, savjetnikom i tješiteljem, dotle ga je zato sistem več od davnine prezirao i proganjao, jer je u njemu gle-dao predstavnika i branitelja eksploatisanih i zasužnjenih neznanjem. I obazremo li sc posvuda naokolo, vidimo i osječamo, kako reakcija grdnim okoin prati i omalovažuje dostojno učiteljsko kulturno djelovanje izvan škole te nastoji da mu to na razne načine cnemoguči, pa makar bacivši ga na ulicu. Vladajuče klike idu za tim, da učitelja potpuno zasužnje i pod-vrgnu svojoj volji, jer bi ga tako mogle najbolje isko- šili le do prve nevarnosti. Ni gotovo, če bodo imeli tudi drugič srečo in ni gotovo, če ne bo jutrišnja cena še mnogo višja kakor je bila ona, ki so jo morali že plačati. Zato preostaja učiteljstvu samo ena pot v obrambo svojih koristi, skupna pot poštenja, ena edina pot, ki jo uravnavamo vsi v neodvisni stanovski organizaciji. Samo organizacija je izraz naše skupne volje, naših potreb in teženj, naše vsaj relativne samostojnosti in svobode. Na tej poti se skupno vzdržimo ali skupno pademo, z zavestjo, da nismo bežali iz boja. Počasi se dvigamo iz letargije. Naše težišče se je premaknilo v okrožja, potom katerih je rešiti organizacijo, ojačiti s samoizobrazbo kvalitativno naše vrste ter povečati delavnost, ki je padla pregloboko v zadnjih časih. Tudi najenostavnejša organizačna dela so se zadnje čase zanemarila in žalibog, pogosto iz gole udobnosti. Nismo še iztrebili otresanja, ko je treba kaj izvršiti, in prevečkrat se skuša tudi med nami vreči delo na druga ramena. To ni prav! Vsak naj stori po svojih močeh, zakaj dolžnost vsakega je, da stori, kar je stanu, torej tudi njemu samemu v korist. Potom okrožij je mogoče spet vliti novega življenja v današnjo sterilnost stanu, potom okrožij naj se pretresajo organizačna vprašanja, naj se presejejo naše vrline in napake, potom okrožij naj se spet dvigne potlačena samozavest učiteljstva. Še vedno je pred nami velika naloga: vzgoja nas samih, poseb mlajšega učiteljstva, ki stopa v naše vrste. I lialodušni, ne sebični, ne buije in slabiči, 1 j ud dela, volje, vztrajnosti, močni ljudje naj bo vzgojitelji novih rodov, to nas uče izkušnje zadnjih časov. Lepoto močnih ljudi iščimo in naše delo nam bo prineslo zadoščenja. ristiti kao uzgajatelja svojih najpokornijih sluga. Naj-žalosnije je stoga stanje cnog učiteljstva, koje je slabo ili nikako staleški organizovano, jer če ono najprije podleči ili je več podleglo, Samo borbene i moralno visoko stoječe sindikalne učiteljske organizacije niogu, da učitelja dostojno očuvaju i istrgnu iz pandža vlastcdržaca, te da mu omoguče slobodno i kulturno udejstvovanje medju narodom. — Duša nam krvari od boli, kada uočimo položaj na-šeg jugoslavenskog učiteljstva u ovim krajevima. Ako je uopče gdjegod u svijetu učitelj lišen najelemen-tarnijih čovječjih prava, to je svakako kod nas. Nama je reakcija potpuno zakrčila put, koji vodi medju nared. O našem kulturno-prosvjetnom radu izvan škole ne možemo više da govorimo, jer nam je zabranjen svaki saobračaj sa Seljakom, mi se uopče ne možemo, da slobodno krečemo i sastajemo. Učitelja, koji vodi i nejneviniji pjevački zbor, smatra se neprijateljem države. Ne samo da nemožemo prosvjetno djelovati u našem okolišu, ali nama je vrlo oteškočeno i naše vlastito stružno i socijalno usa vrša vanje, zbog čega učitelj ne živi, nego vegetira u pravom smislu riječi. Onemogučiti pak učitelju širenje pučke prosvjete znači isto što i žednog lišiti vode. Da bude ironija naše sudbine još veča, nova škol-ska reforma sadržava u svojem programu, koji govori o učiteljima na seoskim školama ižmedju ostalog i ovo: II maestro rurale vincera tutte le difficolta inerenti al suo ufficio dl maestro di piu classi, se su-pra affermarsi Comc maestro del villaggio, piu che della scuola sua; centro cioe di tutta la cultura pae-sana, guida spirituale di tutii, in servizio pcr tutta la giornata, anche nelle ore in cui non fa propria-mente lezione ..... .». — Kako to lijepo i liberalno zvuči na papiru. Učitelj dakle potpuno slobodan u svom radu takodjer izvan škole, duševni vodja mase itd. Žalosno nas iskustvo uči, kako su ie puste riječi, vanjski sjaj, forma, u potpunoj oprečnosti sa grubim životom. No to ništa ne smeta, jer je to u duhu strukture današnjeg ljudskog društva, koje je prepojeno samim kontradikcijama, a koje se za učitelja brine kao njegova mačeha. Nama se nehotice nameče pitanje: da li se možemo Teorija in praksa Priredil B. Medvešček. V svoji knjigi govori Lombardo Radiče o šolski borbi tlačenih narodov v Avstro-Ogrski, ki je za Italijane še posebno pomembna z ozirom na nepopravljivo škodo, ki je bila zadana italijanski kulturi, kakor tudi na bleščeče dokaze italijanske vztrajnosti v tem boju — in kar je najbolj važno z ozirom na dokazilo vrednosti šole za narodno sainovzgojo. Pustim govoriti samega pisatelja tudi o tej borbi! «Kako je veličastno — pravi — ponašanje Italijanov v avstro-ogrski monarhiji v obrambi jezika svo ih očetov! Imelo je sijaj neprestanega žrtvovanja, sijaj plemenitosti, ki je lastna manjšinam, tlačenim z vso silo velike sovražne države, toda v moralnem oziru močnejšim od nje. Nad zavojevalcem visi proklctslvo tistega, ki je postal slep in gluh za vsako nesvojo potrebo, nezmožen je popolnoma, da bi čutil pravico drugega naroda. Tlačena manjšina pa ima voljo rešiti zaklad, ki ji je izročen v varstvo in čegar vrednost presega vsako mero; njegova obramba je dejanje in primer človeškega in vesoljnega zanimanja. Kdor v nacionalnih bojih napada, brani njihovo silo egoistično; toda kdor se brani, brani samega sebe in človeški duh. Naših necdrešencev ni gnalo sovraštvo, ampak žeja po pravici.» Tu navaja besede vrlega tržaškega učitelja, ki je branil zadevo italijanskih šol v Trstu v sledečih stavkih: «Ne žene nas ne sovraštvo ne zaničevanje do njih; dobro vemo, da naša kultura more črpati navodila in primere iz nauka drugih, toda želimo in hočemo svobodno izbrati vse ono, kar nam je v korist, nikakor pa nočemo krivično trpeti, kar nam je v škodo.» Njihov ideal pa je bil «da utrdijo ob meji ujedinjenega naroda zono, ki naj bi mu jamčila sedanjo etniško in jezikovno posest ter držala miroljubno visoko njegov prestiž!» «V borbi pravi L. R. so bili sami, podprti komaj v notranjosti sovražne države od simpatije onih, ki so trpeli kakor oni v obrambi lastnega nacionalnega značaja. Potrebno je, da se danes vnovič spominjamo izjave Mladočchov v dunajski zbornici: Mi Čehi, ki hočemo biti civiliziran narod, nočemo za-braniti, da bi kateri drug narod (italijanski!) dosegel svoje potrebne nacionalne šole. Nikdar ne bomo pomagali onemu, ki hoče tlačiti, nikdar se nočemo tako ponižati, da bi privolili v to, da se mučijo z brutalno silo nacionalni kulturni zavodi drugih.» Nato opisuje avtor borbo neodrešenccv za italijansko univerzo v Trstu. Na eni strani velikodušne manifestacije udanosti do domovine, na drugi pa lažnive obljube, prevare in persekucije. To borbo pa imenuje pisatelj le ep zedo v dolgi vrsti kršenja vseh mogočih zakonov na škodo Italijanov. Sledi slika avstrijskega ustavnega življenja od po-četka do nastopa svetovne vojne. Četudi' nam je ipak da uzdržimo u tom ozračju duševne gnjiloče i svestrane korupcije. Svakako možemo, jer nam zato jamči kalvarija našeg staleža i solidnost naše učiteljske Zveze. Prebrodili smo najgore momente, pa čemo doskora moči da opet nastavimo svoju mi-siju takodjer izvan škole, Dok ne osvanu bolja vremena, u koja ni ne prestajemo vjerovati, jer nisu da-leko, udovoljiti čemo barem donekle to j zadači, ako budemo u svojoj okolini odgajali značajne pojedince, te usavršavali svoje stručno i socijalno obrazovanjc u smislu duševnog samoosvojenja i potpunog razu-mjevanja i vršenja svojih dužnosti prema školi i svojoj staleškoj organizaciji. Tit us. vsa ta burna faza avstrijskega političnega življenja dobro znana — saj smo jo živeli tudi mi! — damo vendarle pisatelju svobodno besedo, posebno ker najdemo v kritični oceni tedanje šolske politike obenem tudi najlepšo kritiko sedanje, v kateri smo zopet predmet mi. Pisatelj tako razvija: «Poli lični prevrati od 48. do 66. leta so res nekaj spremenili skorjo Avstrije. Nova ustava države v letu 1867 in šolski zakoni v letu 68 in 69 so dajali nekaj oddiha različnim narodnostim, ker so jamčili razvoj domovinske kulture in so nudili občinam pravico, da ustanavljajo šole z juridično vrednostjo (pravico javnosti). Italijani so to izrabili ter poskrbeli za svoje šole z vsakovrstnimi žrtvami, izžemajoč do skrajnosti proračune svojih občin in deželnih zborov, kajti država se ni brigala zanje. Namesto, da bi jih podpirala v šolski akciji na podlagi šolskega prava, ki ga je svečano proklamirala, jim je delala najbolj sovražno konkurenco s tem, da je postavljala kot protiutež občinskim ustanovam, ki so bile vsiljene v italijanskih mestih. Njihovi stroški so bili naloženi občinam, ki so morale tako vzdržati naravnost nečloveški napor: na eni strani pomnoževati svoje šole v narodno obrambo, na drugi pa plačevati državne šole ... ki so bile namenjene v njihovo pobijanje! Za štiristotisoč Italijanov v Julijski Krajini je vzdrževala država le eno edino italijansko gimnazijo, za dvajsettisoč Nemcev pa šest popolnih srednjih šol, vsajenih v srce italijanske pokrajine z namenom, da privlačijo ali prisilijo italijanske otroke, da jih obiskujejo. In zaklade je razmetala država za ustanovitev svojih ljudskih šol in zavetišč v pobijanje dela našincev. Pa niti pri tem ni ostala. Ko je videla, da so vztrajali neodrešenci neustrašeno v svojih žrtvah, je črtala iz občinskih proračunov stroške za pouk, prepovedujoč očetovski, da bi se Italijani «obre menjevali do krvi» za svoje nacionalne «sanje», V V enem samem letu (1912) je prepovedala dunajska vlada uporabo poldrugega milijona kron, ki jih je hotelo velikodušno mesto (Trst) izdati v prospeh svojih narodnih šol». <