531 2019 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 061.2:5(450.361)"1874/1914" Prejeto: 30. 1. 2019 Daša Ličen asist. mag., ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: dasa.licen@zrc-sazu.si Jadransko naravoslovno društvo od nastanka leta 1874 do prve svetovne vojne IZVLEČEK Jadransko naravoslovno društvo oziroma Società Adriatica di Scienze Naturali je od leta 1874 združevalo tr- žaške naravoslovce. Člani so pripravljali znanstvena in poljudnoznanstvena predavanja, se družili v lastnih či- talniških prostorih, prebirali naravoslovno čtivo z vsega sveta, urejali znanstveno revijo (Bollettino della Società Adriatica di Scienze Naturali in Trieste), organizirali strokovne ekskurzije v zanimive kraje itn. Oris društvenega delovanja, ki ga raziskovalci tržaške preteklosti do sedaj še niso vzeli pod drobnogled, je v pričujočem prispevku podkrepljen s posebnimi poudarki. Ti so namenjeni imperialni, evropski oziroma celo globalni vpetosti Jadranskega naravoslovnega društva, ki se je odražala v odličnosti tržaških naravoslovcev. V članku je pozornost namenjena tudi rabi jezikov in preverjanju morebitne korelacije jezikovnih izbir članov Jadranskega naravoslovnega društva s stop- njevanjem naklonjenosti italijanskemu nacionalizmu v desetletjih pred začetkom prve svetovne vojne. KLJUČNE BESEDE Jadransko naravoslovno društvo, Società Adriatica di Scienze Naturali, društva, naravoslovje, Trst, Avstro- Ogrska, socialne mreže, nacionalizem ABSTRACT ADRIATIC SOCIETY OF NATURAL SCIENCES SINCE ITS ESTABLISHMENT IN 1874 UNTIL THE FIRST WORLD WAR Since 1874, Trieste natural scientists were brought together by the Adriatic Society of Natural Sciences or Società Adriatica di Scienze Naturali. They held scientific and popular-scientific lectures, socialized in their reading clubs, read natural-scientific literature from all over the world, edited their own scholarly journal (Bollettino della Società Adriatica di Scienze Naturali in Trieste), as well as organized professional excursions to places of interest, etc. The workings of the society, which has so far been largely overlooked by researchers into Trieste’s past, are depicted here with special emphases regarding the embeddedness of the Adriatic Society of Natural Sciences in the imperial, European, and even global frameworks, reflected in the excellence of Trieste natural scientists. The article also deals with the use of languages and examines any possible correlations between language choices made by the society’s members and the growing adherence to Italian nationalism in the decades before the First World War. KEY WORDS Adriatic Society of Natural Sciences, Società Adriatica di Scienze Naturali, societies, natural sciences, Trieste, Austria-Hungary, social networks, nationalism 532 DAŠA LIČEN: JADRANSKO NARAVOSLOVNO DRUŠTVO OD NASTANKA LETA 1874 DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 531–544 2019 Uvod Società Adriatica di Scienze Naturali, ki jo v pričujočem članku slovenim kot Jadransko naravo- slovno društvo, je bila leta 1874 ustanovljena v Tr- stu. Kot strokovno društvo je svojim članom v okviru entomološke, kemijske ter antropološke in prazgo- dovinske sekcije omogočalo izvajanje raznovrstnih naravoslovnih raziskav. Vse do začetka prve svetovne vojne, ko je društvo začasno prenehalo delovati, so člani organizirali znanstvena in poljudnoznanstvena predavanja, se redno srečevali v lastnih čitalniških prostorih, prebirali naravoslovno čtivo z vsega sve- ta, urejali znanstveno revijo (Bollettino della Società Adriatica di Scienze Naturali in Trieste), organizirali ekskurzije v zanimive okoliške kraje itn. Po pravilih in strukturi se je Jadransko naravo- slovno društvo v maločem razlikovalo od številnih drugih modernih društev, ki so – še zlasti v urbanih aglomeracijah habsburškega imperija – vzniknila v zadnji tretjini 19. stoletja. Vendar pa so bile tržaški naravoslovni skupnosti lastne tudi številne na vi- dez neopazne, a edinstvene poteze. Jadransko nara- voslovno društvo se je od večine tedanjih tržaških društev razlikovalo po tem, da je vzdrževalo široko mrežo stikov tako na imperialni kakor tudi evropski in celo svetovni ravni. Društveno delovanje je namreč zajemalo izmenjavo znanstvenih besedil, gostova- nja različnih naravoslovcev, pobratenost z drugimi društvi itn. Jadransko naravoslovno društvo je bilo skratka vpeto v t. i. translokalno naravoslovno srenjo. Leta 1878 so na primer začeli sodelovati s Čikaško akademijo znanosti (Chicago Academy of Science)1 in istega leta čitalniške police obogatili z zbornikom Bengalskega aziatskega društva (Proceedings of the Asiatic Society of Bengal).2 O vpetosti v mednaro- dno znanstveno srenjo govori dejstvo, da so si leta 1882 tržaški naravoslovci izmenjevali gradivo s skup- no kar 161 znanstvenimi društvi in ustanovami s se- deži v Moskvi, Lizboni, Mumbaju,3 Sydneyju, Rio de Janeiru in v številnih drugih krajih.4 Translokalno mreženje potemtakem še zdaleč ni pojav 21. stole- tja; ima veliko starejše korenine, ki se kažejo tudi v izredni povezanosti in mobilnosti tržaških naravo- slovcev. Bogati stiki so se odražali tudi na kakovosti objavljenih znanstvenih prispevkov in v vsebini pre- davanj članov Jadranskega naravoslovnega društva. V nadaljevanju članka bom najprej predstavi- la nastanek društva, njegovo članstvo, aktivnosti in 1 Bollettino, 1878, str. VI. Kadar je v izvirnem besedilu iz dru- štvenega glasila naveden avtor prispevka, ga ob citiranju na- vajam s priimkom, sicer, kot v tem primeru, navajam zgolj ime društvenega lista – Bollettino. Imena tujih društev ali institucij prevajam v slovenski jezik. Kadar je znano tudi nji- hovo izvirno ime, ga dodajam v oklepaju. 2 Bollettino, 1878, str. XXIII. 3 Do nedavnega znan kot Bombay. 4 Bollettino, 1882, str. 278–279. delovanje v tržaškem kontekstu, ki sugerira, da velja Trst pozne avstrijske dobe razumeti kot mesto zna- nosti in ne le kot trgovsko središče. Oris društvenega delovanja, ki ga raziskovalci tržaške preteklosti do se- daj še niso vzeli pod drobnogled, bom nato podkrepi- la s posebnimi poudarki, ki jih namenjam imperialni, evropski oziroma celo globalni vpetosti Jadranskega naravoslovnega društva, s katero je bila povezana tržaška naravoslovna srenja. Tržaški naravoslovci so bili namreč, kot razkrivajo viri, dobro seznanjeni z najsodobnejšimi naravoslovnimi dognanji. Dolgolet- ni član Jadranskega naravoslovnega društva Rugge- ro (Felice) Solla (1859–1939) bi se na primer med raziskovanjem flore težko dokopal do svojih ugoto- vitev, če ne bi bil dobro seznanjen z najnovejšimi deli Charlesa Darwina, kot je razvidno iz njegovega ob- sežnega prispevka iz leta 1882.5 Posebno pozornost bom nazadnje namenila rabi jezika oziroma različnih jezikov in preverjanju morebitne korelacije jezikov- nih izbir članov Jadranskega naravoslovnega društva s stopnjevanjem naklonjenosti italijanskemu nacio- nalizmu v desetletjih pred začetkom prve svetovne vojne. Nastanek Jadranskega naravoslovnega društva Jadranski flora in favna sta tržaške naravoslovce privlačili že desetletja pred ustanovitvijo Jadranskega naravoslovnega društva leta 1874. Vozlišče lokalnih navdušencev nad jadranskimi zakladi je bil v obdobju pred nastankom društva tržaški naravoslovni mu- zej.6 V društvenem glasilu iz leta 1901 je tudi tedanji tajnik društva zapisal, da je bil naravoslovni muzej temelj pozneje ustanovljenega Jadranskega naravo- slovnega društva.7 Po mnenju zgodovinarja Branka Marušiča je na- stanek Jadranskega naravoslovnega društva s svojim delovanjem spodbudilo Društvo Minerva (Società di Minerva),8 a verjetno prej v duhovnem kot prak- tičnem smislu. Društvo Minerva je bilo namreč kot cvetoče društvo – ki je neprekinjeno delovalo od leta 1810, organiziralo številne družabne dogodke, urejalo lastno revijo, vabilo eminentne goste (tudi naravoslovce), združevalo številne ugledne člane, se povezovalo z društvi po vsem svetu in vzdrževalo bogato čitalnico9 – vzor številnim pozneje ustanov- 5 Bollettino, 1882, str. 52–105. 6 Muzej je bil od ustanovitve leta 1846 do leta 1852 znan pod imenom Zoološki-zootomski kabinet (Gabinetto zoologico- -zootomico). Ko je leta 1852 prešel pod mestno upravo, je bil preimenovan v Mestni naravoslovni muzej (Museo Civico di Storia Naturale) in posvečen nadvojvodi Ferdinandu Ma- ksimilijanu, cesarjevemu bratu, ljubitelju botanike in sploh raziskovanja. Danes ga poznamo kot Mestni naravoslovni muzej (Civico Museo di Storia Naturale) (Bandelli, Uvodni razmislek, str. 17). 7 Bollettino, 1901, str. XXXVIII. 8 Marušič, Die Vereinstätigkeit, str. 543. 9 Več v Ličen, The Vagaries of Identification in the Società di Minerva. 533 DAŠA LIČEN: JADRANSKO NARAVOSLOVNO DRUŠTVO OD NASTANKA LETA 1874 DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 531–5442019 ljenim društvom. Prav zato je verjetno Marušič Mi- nervo imel za zametek Jadranskega naravoslovnega društva. K temu je gotovo prispevalo tudi to, da se je članstvo obeh društev – kot tudi tistih, ki so se prej zbirali v omenjenem naravoslovnem muzeju – deloma prekrivalo. Tržaški naravoslovec Mario Sten- ta (1876–1928) je imel na primer zelo pomembno vlogo tako v Društvu Minerva, v katerem je deloval kot podpredsednik, kot v Jadranskem naravoslovnem društvu, ki mu je nekaj časa celo predsedoval. Stenta je večji pečat tržaškemu društvenemu življenju vtisnil šele po prvi svetovni vojni, torej po obdobju, ki ga tu obravnavam, zato ga je bolj smi- selno omenjati kot poznavalca društvene zgodovi- ne in ne kot člana. V knjigi, ki je leta 1925 izšla ob petdesetletnici Jadranskega naravoslovnega društva, je prve društvene korake opredelil nekoliko drugače od Marušiča in društvenega tajnika. Kot izhodišče za nastanek društva je Stenta navedel lokalno nav- dušenje nad vznikom znanstvenih društev po Evro- pi, Ameriki oziroma »po celotnem civiliziranem svetu«.10 Prav iz navdušenja nad znanostjo naj bi se rodilo vprašanje, zakaj ne bi tudi mesto Trst, ki se je po njegovih besedah ljubeznivo posvečalo besedi in umetnosti ter imelo med prebivalci številne naravo- slovce, ustanovilo naravoslovnim znanostim posve- čenega združenja.11 Sklenemo lahko, da so pobude za ustanovitev na- ravoslovnega društva prišle z različnih vetrov. V ta- kem ambientu je tako zadostovala le iskra, da se je razplamtel velik, svetel in neučakan plamen – Jadran- sko naravoslovno društvo oziroma Società Adriatica di Scienze Naturali. Vsaj tako je zgodbo o nastanku končal Stenta in dodal, da je bil za iskro in vžig na- vsezadnje najzaslužnejši naravoslovec Simeon (tudi Szymon in Simon) Syrski (1829–1882). Syrski je študiral na univerzi v Varšavi ter nato med letoma 1866 in 1875 vodil Mestni naravoslovni muzej v Tr- stu. Ves čas je bil v stiku z uglednimi raziskovalci ši- rom Evrope in se zavzemal za pozitivistično znanost, humanistiko in retoriko.12 Med drugim je leta 1873 s svojim poznavanjem morske favne pomagal pri pri- pravi akvarija za svetovno razstavo na Dunaju,13 leto pozneje pa postal prvi predsednik Jadranskega nara- voslovnega društva. Da je Jadransko naravoslovno društvo 12. aprila 1874 zaživelo tudi formalno, so omogočila 15. ok- tobra 1867 uzakonjena liberalnejša načela združeva- nja. Od leta 1867 se je tako imperialna kot tržaška društvena scena sicer lahko razživela, a je moralo biti kljub svobodnejšemu pravnemu okviru z nastankom društva seznanjeno namestništvo. Šestnajstčlanski 10 Stenta, Per il cinquantenario, str. 6. 11 Stenta omenja zlasti tržaškega naravoslovca Adolfa Stossicha (1824–1900), ki naj bi k ustanovitvi naravoslovnega društva pozival že v šestdesetih letih 19. stoletja (prav tam, str. 4). 12 Prav tam, str. 5. 13 Reidel-Schrewe, Freud’s Début in the Sciences, str. 19. pripravljalni odbor nastajajočega naravoslovnega društva se je sestal 17. februarja 1874, uradno pa je bilo društvo ustanovljeno slaba dva meseca pozneje, ko se je z ustanovitvijo strinjalo tudi namestništvo. Izrazito nepolitične vsebine, ki so se jim želeli posve- čati člani društva, uradnikom na namestništvu pri- čakovano niso povzročale preglavic. V nekoliko večji zasedbi (43) so se člani prvič uradno srečali 3. maja 1874,14 ko so si kot cilj zadali raziskovanje rastlinstva in živalstva vzhodne jadranske obale ter poglabljanje vseh vej naravoslovja.15 Nič nenavadnega ni bilo, da so društva svoje pra- vilnike z leti nekajkrat spremenila. Običajno je šlo za drobne spremembe, ki pa jih je prav tako morala odobriti oblast. V pravilniku, ki so ga člani Jadran- skega naravoslovnega društva februarja 1881 poslali na namestništvo, so prvi člen, v katerem pojasnjujejo svoje namene, ubesedili takole: »Cilj Jadranskega na- ravoslovnega društva je raziskovati življenje in fizične danosti Jadranskega morja in njegove vzhodne obale ter vse, kar zadeva napredek naravoslovnih znanosti, predvsem praktičen. [Društvo] organizira sestanke, predavanja, zbore, ekskurzije in po potrebi kongrese ter izdaja periodične publikacije.«16 K jasnejši podobi društva in predvsem njegovih namenov prispevajo besede prvega in dolgoletnega društvenega tajnika Augusta Vierthalerja (1838– 1901). V društvenem glasilu iz leta 1886 je namreč naravoslovna društva in akademije opredelil kot to- rišča učenjakov, ki omogočajo stike specialistom z različnih raziskovalnih področij in tako preprečujejo izginotje ideje splošnega napredka z obzorja razisko- valcev.17 Srž Jadranskega naravoslovnega društva je bila že od prvih dni znanost. Inovativna spoznanja, kot na primer Darwinova, tako niso odmevala zgolj na hodnikih dunajske univerze, pač pa so jih redno pre- birali in o njih razpravljali tudi v Trstu. Odsotnost univerzitetnega okolja torej ni pomenila večje težave. Tržačani so bili dobro seznanjeni tudi z deli drugih sodobnih znanstvenikov, med njimi botanika Geor- gea Benthama (1800–1884) in naravoslovca Edwar- da Forbesa (1815–1854).18 K tržaški prisotnosti na translokalnem prizorišču je znatno pripomogel tudi veliki britanski raziskovalec Richard Burton (1821– 1890), kapitan, popotnik, raziskovalec, poliglot in prevajalec, ki je kot britanski konzul v Trstu preživel skoraj dve desetletji. Na Burtonov izredni pomen za Jadransko naravoslovno društvo opozarja tudi sveča- na komemoracija, ki so jo 14. decembra 1890, manj kot dva meseca po njegovi smrti, pripravili člani dru- štva.19 14 Bollettino, 1875, str. 274. 15 Bollettino, 1901, str. XXXVIII–XXXIX. 16 Bollettino, 1880, str. 289. 17 Biasoletto, Vierthaler in Puschi, Congresso generale, str. V. 18 Bollettino, 1880, str. XI. 19 Jones, Commemorazione, str. V–XXXV. 534 DAŠA LIČEN: JADRANSKO NARAVOSLOVNO DRUŠTVO OD NASTANKA LETA 1874 DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 531–544 2019 Članstvo Predsedniki Jadranskega naravoslovnega društva so bili ves čas tudi med najaktivnejšimi društveni- mi člani. Prestižno predsedniško funkcijo so nava- dno opravljali do smrti. Za prvega predsednika je bil maja 1874 izvoljen že omenjeni Syrski, medtem ko je funkcijo tajnika prevzel August Vierthaler. Ker je Syrski že leto pozneje dobil mesto na Katedri za zoologijo Univerze v Lvovu,20 ga je na mestu predse- dnika na začetku naslednjega leta zamenjal botanik Muzio Tommasini (1794–1879),21 ki je to funkcijo opravljal vse do smrti. Tommasinija je nasledil Bar- tolomeo Biasoletto, po njegovi smrti leta 1893 pa je funkcijo prevzel dotedanji tajnik Vierthaler22 in jo 20 Bollettino, 1875, str. 279. 21 Bollettino, 1875, str. 67. 22 Bollettino, 1901, str. XXXIX–XLII. opravljal do leta 1901. Takrat je funkcijo predsednika prevzel Carlo Marchesetti (1850–1926); bil je prvi v vrsti predsednikov, ki niso izhajali iz vrst ustanovi- teljev. Kot dolgoletni predsednik je na čelu društva ostal še v povojnem obdobju, v katero v pričujočem besedilu ne posegam. Društveno glasilo je redno poročalo o aktualnem številu članov, tj. takih, ki so poravnali letno članarino. Članov pripravljalnega odbora je bilo le 16; prvemu uradnemu srečanju je prisostvovalo 43 članov, nato pa je v nekaj mesecih, do začetka leta 1875, število članov preseglo število 200 (152 rednih članov; 59 z bivališčem zunaj Trsta).23 Članstvo je kmalu naraslo še za tretjino, a je do konca stoletja počasi upadalo, tako da je društvo leta 1886 štelo 260 rednih članov,24 23 Bollettino, 1875, str. 274. 24 Bollettino, 1886, str. V. Prva stran pravilnika Jadranskega naravoslovnega društva (AST, Luogotenenza, Atti Generali, Busta 353). 535 DAŠA LIČEN: JADRANSKO NARAVOSLOVNO DRUŠTVO OD NASTANKA LETA 1874 DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 531–5442019 leta 1890 226 članov,25 pet let pozneje 196 članov,26 leta 1898 pa so poročali o 165 rednih članih.27 Med pretežno moškim članstvom sta bili le dve ženski, »gospa Vlach-Montelli bar. de Leopoldina« in »gospodična Mary de Hochkofler«. Glede na raz- položljive vire v društvu nista bili posebno aktivni, saj se pojavljata izključno na seznamih rednih članov. Nikoli nista delovali – ali nista smeli delovati – kot članici odborov, predavateljici, piski ipd. Tudi sicer je o njiju le malo informacij. Vendar pa njuni ime- ni na seznamu članov potrjujeta, da so bile ženske tudi dejansko članice društva – in ne zgolj formalno, kot je določal društveni pravilnik. Ta namreč članstva ni omejeval na moške. Znano je tudi, da so ženske prisostvovale društvenim dogodkom. Lokalni časnik Il Cittadino je na primer zabeležil, da je bilo aprila 1877 med občinstvom Marchesettijevega predavanja o »pigmejki« Saidi28 veliko dam.29 Poleg rednih članov je društvo sestavljalo nekaj dopisnih in častnih članov. Primernega profesorja za ugledno mesto častnega člana je navadno predlagal eden izmed vplivnejših članov društva, preostali pa so predlog sprejeli ali zavrnili. Leta 1889 so člani na primer soglasno sprejeli predlog predsednika Bar- tolomea Biasoletta, po katerem je častni član postal znameniti profesor Rudolf Virchow (1821–1902), članom društva znan kot Rodolfo, berlinski antro- polog, biolog in patolog. Opisali so ga kot odlič- nega raziskovalca in celo kot »podobo germanske kultiviranosti«.30 Konec istega leta je bilo na sezna- mu častnih članov Jadranskega naravoslovnega dru- štva skupno osem profesorjev; kar trije so prihajali iz Berlina, dva z Dunaja ter po eden iz Innsbrucka, Jene in Rima.31 Med letoma 1876 in 1901 je bilo vseh častnih članov Jadranskega naravoslovnega društva šestnajst in prav vsi so bili profesorji. Šest jih je pri- hajalo iz urbanih središč Habsburške monarhije – z Dunaja, iz Ljubljane, Gradca, Innsbrucka in Trsta, medtem ko so bili preostali iz Rima, Vroclava, Jene, Berlina, Strassbourga, belgijskega Tirlemonta, Pado- ve in Pariza.32 Med dopisnimi člani društva so se znašli tisti, ki jih je zanimalo delovanje društva, a takrat niso bivali v Trstu. Na seznamu dopisnih članov za leto 1889 je bilo 11 posameznikov, katerih bivališča so bila, po- dobno kot v primeru častnih članov, zelo različna: trije so prihajali z Dunaja, dva iz Benetk ter po eden iz Zagreba, Bologne, Verone, Rima, Sassarija in celo Mumbaja.33 25 Bollettino, 1890, str. XXIV. 26 Bollettino, 1895, str. V. 27 Bollettino, 1898, str. V. 28 Več o deklici Saidi in njenem življenju v Trstu v Ličen, Raz- staviti Drugega. 29 Abbattista, Gli interessi antropologici, str. 72–73. 30 Bollettino, 1889, str. XXVII. 31 Bollettino, 1890, str. XXI. 32 Bollettino, 1901, str. X–XI. 33 Bollettino, 1890, str. XXI. Konference in društveni list Cikel konferenc so obetajoči člani začeli že jeseni 1874. Etimološko ozadje samostalnika konferenca vodi k latinskemu glagolu conferre, ki pomeni »nesti skupaj« oziroma »zbrati«. V Jadranskem naravoslov- nem društvu so besedo konferenca res razumeli kot nekakšno zborovanje oziroma srečanje poznavalcev, a je šlo v praksi bolj za zaključeno predavanje po- sameznega člana oziroma gostujočega predavatelja, ki mu je sledila razprava. Leta 1883 so društveniki na primer poročali o 18 znanstvenih konferencah iz prejšnjega leta,34 tri leta pozneje pa o 12. Na konfe- rencah so naslavljali zelo različne znanstvene feno- mene, leta 1886 so na primer poročali o konferencah, ki so zadevale vpliv vode na vegetacijo, zgodovinska dejstva o botaničnih vrtovih, nova najdišča človeške ribice, ornitologijo, nekropole pri Sv. Luciji (današnji Most na Soči), vprašanja ventilacije in kanalizacije, vpliv Lune na plimovanje in biografijo kemika Jeana- -Baptista Dumasa (1800–1884).35 Besedila predavanj so bila običajno objavljena v eni izmed naslednjih številk društvenega glasila (Bol- lettino della Società Adriatica di Scienze Naturali in Trieste), ki je prvič izšlo že leta 1874. Do decembra 1924 je izšlo 28 številk Bollettina s 329 znanstvenimi prispevki na 8216 straneh.36 Te številke v novi luči osvetli dejstvo, da revija med letoma 1914 in 1924 ni izšla niti enkrat, kar pomeni, da je bila glavnina objavljenega plod aktivnega društvenega delovanja v predvojnih letih. Teme objavljenih prispevkov so bile ravno tako heterogene kot prispevki, predstavljeni na društvenih konferencah. Leta 1882 so na primer zanimanja pis- cev prispevkov segala vse od morskih živali v Jadran- skem morju, peščenjaka, pelagozita in celo zobnega kariesa do rimskih najdb v bližini Trsta in raziskovanja polarnih območij. Omenjena raziskovalna področ - ja si tedaj niso bila tako daleč, kot se to morda zdi današnjemu bralcu. Vse obravnavane teme so namreč sodile v široko področje naravoslovja oziroma priro- dopisa, vede o naravnih pojavih. Celo isti posame- znik, na primer Marchesetti, je lahko pisal tako o geo- logiji otoka Susak37 kot o fiziognomiji »pig mejske« deklice Saide38 ali o čem povsem drugem. Strani Bollettina so poleg znanstvenih prispevkov navadno polnili tudi pregledi finančnega stanja, se- znami članov, meteorološki podatki za Trst in oko- lico, poročanja o občnih zborih, omembe društvenih izletov idr. Leta 1880 so na primer pisali o botaničnih ekskurzijah nekaterih članov. Med vzponi na različne gore, na primer Matajur, Krn in Risnjak, je zabele- žen tudi vzpon Juliusa (tudi Giulia ali Julija) Kugyja 34 Bollettino, 1883, str. X. 35 Bollettino, 1886, str. VI. 36 Stenta, Per il cinquantenario, str. 17. 37 Marchesetti, Cenni geologici, str. 289–304. 38 Marchesetti, Note intorno ad una fanciulla, str. 408–424. 536 DAŠA LIČEN: JADRANSKO NARAVOSLOVNO DRUŠTVO OD NASTANKA LETA 1874 DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 531–544 2019 (1858–1944) na Triglav.39 Mimogrede, čeprav je prvi člen društvenega pravilnika omenjal zanimanje za vzhodno jadransko obalo in njeno okolico, so člani društva poročali tudi o poteh v bolj oddaljene alpske kraje in celo v Indijo.40 Prav društveni Bollettino naj bi omogočil prepo- znavnost Jadranskega naravoslovnega društva širom tedanjega naravoslovnega sveta.41 Številke glasnika so namreč romale na vse konce in kraje. Nič čudnega potemtakem ni, da je danes večina objavljenih številk Bollettina dosegljiva po zaslugi knjižnice harvard- skega Muzeja primerjalne zoologije (Museum of Comparative Zoology). Izvodi tržaškega Bollettina, ki so uspešno pripotovali čez lužo, so namreč v di- gitalizirani verziji dosegljivi prav v spletnem arhivu harvardske univerze. Tudi samo Jadransko naravoslovno društvo je razpolagalo z obsežnim repertoarjem sodobnega na- ravoslovnega čtiva. Na policah društvene knjižnice – te so bile tedaj zelo značilne za kulturna oziroma izobraževalna društva – je bilo leta 1877 na voljo 236 enot,42 do leta 1901 pa se je njihovo število poveča- lo na okoli 4000.43 Ob društveni lingui franci, itali- janščini, je knjižnica premogla tudi knjige in revije v nemščini, angleščini, francoščini, latinščini, portugal- ščini, madžarščini in še katerem jeziku. Trst, mesto znanosti V 19. stoletju je bil Trst okno v svet za celotno Habsburško monarhijo. Že od leta 1719, ko je dobil status svobodnega pristanišča, se je postopoma spre- minjal v avstrijski in nato evropski ali celo svetovni trgovski emporij. Kot vozlišče kopenskih in pomor- skih poti je imel ključno vlogo pri povezovanju krajev iz notranjosti monarhije s širnim svetom. Vendar pa Trst ni bil vpliven zgolj kot gospodarsko središče, pač pa je igral pomembno vlogo tudi kot središče kulti- viranja znanosti, pri čemer je bilo oboje pogojeno z njegovo obmorsko lego. V habsburškem Trstu, mestu brez univerze, so prav muzeji, društva in raziskoval- ne postaje z laboratoriji odpirali prostore, kjer je bilo mogoče kultivirati znanstveno misel. Člani Jadranskega naravoslovnega društva so se gospodarskega pomena svojega mesta zavedali, a so si obenem prizadevali, da bi se uveljavilo tudi kot mesto znanosti. Syrski je oktobra 1874 svoj prvi nagovor članom društva končal z besedami o tem, kakšen na- predek je Evropejcem omogočila znanost, medtem ko Kitajci in Japonci, visoki stopnji civiliziranosti navkljub, zaradi pomanjkanja naravoslovnih znanj stopicajo na mestu.44 Leta 1889 je na enem izmed 39 Bollettino, 1880, str. III. 40 Bollettino, 1876, str. 272. 41 Bollettino, 1880, str. XII. 42 Bollettino, 1876, str. 256. 43 Bollettino, 1901, str. XLVI. 44 Syrski, Discorso, str. 9. društvenih zasedanj tudi tedanji predsednik Barto- lomeo Biasoletto45 zatrdil, da je Trst brez dvoma tr- govsko mesto, a takoj zatem poudaril, da trgovanje ni v neskladju z zanimanjem za naravoslovje. Še več, prav iz zanimanja za fizično geografijo naj bi nastala slavna trgovska središča. Pomorske raziskovalne od- prave, in ne podjetja, naj bi omogočile odkritje ne- znanih delov Zemlje in vzpostavitev pomorskih poti. Raziskovanje in z njim napredek pozitivističnih zna- nosti sta bila – in sta še – po Biasolettovem mnenju temelj svetovne trgovine.46 Tudi poznejši predsednik društva Carlo Marchesetti je leta 1895 razmišljal po- dobno. Poudaril je rast zanimanja za znanost v Trstu in dejal, da mesto kljub izrednemu zanimanju za tr- govino vse bolj ceni tudi znanost, ki je enaka »prave- mu napredku, pravi civiliziranosti«.47 Poleg domačih navdušencev za naravoslovje in znanost so raziskovalne potenciale Trsta prepoznali tudi drugi. Bližina morja je namreč Trstu omogoči- la, da je postal pomemben tudi v znanosti; sploh po letu 1875, ko je vrata odprla tržaška zoološka razi- skovalna postaja (K. k. Zoologische Station Triest). Tovrstne raziskovalne postaje so konec 19. stoletja postajale vse bolj neločljivo povezane z naravoslov- nim raziskovanjem,48 kar je veljalo tudi za Trst, kjer so eksperimente in meritve izvajali predvsem razi- skovalci z avstrijskih univerz.49 Celo mladi Sigmund Freud je bil kot študent medicine na Univerzi na Dunaju leta 1876 dvakrat poslan v Trst.50 Tedaj dvajsetletnega Freuda je tja napotil njegov profesor zoologije Carl Claus (1835–1899), ravnatelj Inštituta za primerjalno anatomijo na Dunaju (Zoologisches vergleichend-anatomisches Institut) in goreč darvi- nist. Claus je Freudu naročil raziskavo spolnih or- ganov jegulj51 in si od njega obetal potrditev teorije Charlesa Darwina.52 Kljub temu, da je mladi Freud seciral in pregledal okoli 400 primerkov jegulj,53 na zastavljeno vprašanje ni dobil jasnega odgovora, kar razkriva eden Freudovih prvih znanstvenih člankov 45 Omenjeni Bartolomeo Biasoletto je bil sin bolj znanega isto- imenskega tržaškega botanika. Oče je živel med letoma 1793 in 1858, za sina pa vemo le, da je umrl junija 1893 (Bollettino, 1901, str. XLI). Stenta sicer pravi, da je pravzaprav umrl leta 1891 (Stenta, Per il cinquantenario, str. 11), a je to malo ver- jetno, saj se njegovo ime na straneh Bollettina pojavlja še leta 1893. 46 Biasoletto, Congresso generale, str. XXXVII–XXXVIII. 47 Marchesetti, Processi verbali, str. XIX. 48 Atwood Kofoid, The Biological Stations, str. 1–6. 49 Prav tam, str. 252–253. 50 Podatkov o tem, ali se je mladi Freud družil s člani Jadran- skega naravoslovnega društva in sodeloval pri društvenih aktivnostih, nimamo, a lahko sklepamo, da se je s tržaškimi naravoslovci v času svojega raziskovanja na zoološki postaji vsaj seznanil. Stik z drugimi raziskovalci je bil namreč po- memben in stimulativen del gostovanja na tovrstnih postajah (prav tam, str. 6). 51 To naj bi bil med drugim Freudov prvi pravi stik s seksualno- stjo (Gandolfi, Freud in Trieste). 52 Reidel-Schrewe, Freud’s Début in the Sciences, str. 3–4. 53 Simmons, Freud’s Italian Journey, str. 53. 537 DAŠA LIČEN: JADRANSKO NARAVOSLOVNO DRUŠTVO OD NASTANKA LETA 1874 DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 531–5442019 iz leta 1877.54 Rezultati Freudovih študijskih obiskov Trsta so profesorja Clausa morda razočarali, a so na tem mestu zanimiv indikator relevantnosti Trsta v znanstvenem, ne le gospodarskem kontekstu. Morje je torej mamilo tudi tiste, ki so hrepeneli po znanju. Stiki Jadranskega naravoslovnega društva Ko je leta 1879 umrl tedanji predsednik društva Muzio de Tommasini, je tajnik v žalnem govoru pou- daril njegove zasluge pri vzpostavljanju in ohranjanju živahnih stikov Jadranskega naravoslovnega društva z drugimi znanstvenimi društvi oziroma institucijami. Tajnik je prizadevanja za širitev društvene socialne mreže omenil kot eno izmed nalog, ki predsedniški funkciji pritičejo same po sebi, število in intenzivnost stikov z drugimi društvi pa opredelil kot posledi- co predsednikovega osebnega angažmaja.55 Vpetost 54 Reidel-Schrewe, Freud’s Début in the Sciences, str. 2. Na isto vprašanje je v prvi številki glasila naravoslovnega društva sku- šal odgovoriti že Syrski (Bollettino, 1875, str. 10–32). Ursula Reidel-Schrewe sodi, da tudi ta precej neuspešno. 55 Bollettino, 1880, str. II. Jadranskega naravoslovnega društva v široko mrežo naravoslovnih društev ni bila postranskega pomena, prav nasprotno, na ta pomemben del društvenega vsakdana so bili še posebej ponosni. To ni bilo nič nenavadnega. V 19. stoletju so začeli muzejski eks- ponati, primerki rastlin in živali, pisma, posamezniki in zlasti publikacije vse intenzivneje krožiti.56 Tako v nemškem jezikovnem prostoru kot drugod so se poja- vile specializirane revije, ki so se uveljavile kot ključne nosilke informacij znanstvene narave.57 V naslednjih odstavkih bom razgrnila vse niti, ki jih je Jadransko naravoslovno društvo med letoma 1874 in 1914 tkalo s sebi podobnimi društvi in usta- novami. Pri tem se bom oprla predvsem na besedila, objavljena v Bollettinu. Ta namreč omogočajo dober vpogled v to, kako zelo je Jadransko naravoslovno društvo presegalo meje Trsta. Največkrat je stik med posameznima društvoma pomenila redna izmenjava društvenih periodičnih publikacij. To, da je Jadran- sko naravoslovno društvo znanstveno gradivo drugih 56 Groeben, Tourists in Science, str. 148–149. 57 Prav tam. Naslovnica revije Jadranskega naravoslovnega društva. 538 DAŠA LIČEN: JADRANSKO NARAVOSLOVNO DRUŠTVO OD NASTANKA LETA 1874 DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 531–544 2019 društev prejelo v dar, je bilo bolj izjema kot pravilo; izmenjave gradiva so bile po navadi vzajemne. Do korespondence med posameznimi društvi so vodile tudi druge priložnosti: morda kak poseben jubilej, kot je obletnica društvenega obstoja ali spomin na eminentnega naravoslovca. V takih primerih sta si predsedstvi društev izmenjali pismo ali telegram, v katerem sta drugo drugemu izrazili naklonjenost. Če je praznovanje potekalo v bližini Trsta, so se tržaški naravoslovci slavnosti udeležili tudi osebno. Poleg proslav so se člani društev udeleževali tudi kongresov in konferenc, ki so potekale v bližini mesta, in nato o njih poročali svojim kolegom. Kakovost znanstvenih prispevkov članov Jadran- skega naravoslovnega društva je le v maločem zao- stajala za kakovostjo besedil kolegov od drugod, saj so jim bile zlahka dostopne sodobne naravoslovne študije. Prav gradivo, ki so ga Tržačani prejemali na podlagi vzpostavljenih vezi z drugimi društvi ter ga katalogizirali, hranili in listali v svojih čitalnicah, je omogočalo oblikovanje inovativnih stališč in izme- njavo mnenj na akademski ravni. Oboje pa je omo- gočalo rojevanje povsem novih znanstvenih spoznanj oziroma dopolnjevanje obstoječih. Izmenjava gradiva Jadransko naravoslovno društvo je že od začet- ka delovanja načrtno vzpostavljalo in ohranjalo stike z drugimi društvi in različnimi raziskovalci. Marca 1875, manj kot leto po uradnem nastanku društva, je tajnik Vierthaler poročal o vzpostavitvi stikov s 97 znanstvenimi društvi, ki jim je poslal prvo številko Bollettina.58 Število društev, s katerimi so Tržačani sodelovali, je od tedaj strmo naraščalo. Samo leta 1878 je bilo na seznam društev, s katerimi so si izme- njevali gradivo, vključenih kar 23 novih: med drugim Mestni muzej naravoslovja v Genovi (Museo Civico di Storia naturale a Genova), Geografsko društvo v Parizu (Société de Géographie à Paris) in Belgijsko geološko društvo iz Liegea (Société Géologique de Belgique à Liège).59 Skladno z naraščanjem števila pobratenih društev je iz leta v leto naraščalo tudi šte- vilo knjig in revij, ki jih je društvo hranilo v svoji či- talnici. Nove pridobitve so člani objavljali v društveni reviji. Leta 1878 so se tako med svežim čtivom na policah znašli tudi v nemščini napisani opisi Postojn- ske jame speleologa Adolfa Schmidla, dve knjigi filo- zofa Juliusa von Kirchmanna (ena v nemškem, druga v italijanskem jeziku) ter mitološki, zgodovinski in geografski opisi Zahodne Indije, ki jih je v angleščini napisal zdravnik, zgodovinar in zbiratelj iz Goe José Gerson da Cunha.60 58 Bollettino, 1875, str. 71. 59 Bollettino, 1878, str. VI–VII. 60 Schmidl: Die Grotten und Höhlen von Adelsberg, Lueg, Planina und Laas (1854); da Cunha: The Sahyâdri-Khanda of the Skanda Purâna: a mythological, historical, and geo- Leta 1880 si je tako Jadransko naravoslovno dru- štvo periodično gradivo izmenjevalo s kar 155 akade- mijami in naravoslovnimi društvi,61 dve leti pozneje pa že s 161. V tem letu je skoraj tretjina vseh društev, s katerimi so si Tržačani izmenjevali gradivo, priha- jala iz Nemčije (50), sledila pa so društva s podro- čja Avstro-Ogrske (25) – med njimi je bilo največ dunajskih, nekaj tržaških, pa tudi iz Budimpešte in drugih krajev (a nobenega iz Ljubljane). Le nekaj manj jih je bilo istega leta iz Italije (22), Švice (10), Francije (9), ZDA (8), Belgije (7), Anglije (6), Rusije (5), Nizozemske (3), Britanske Indije (3) ter po eno iz Luksemburga, Danske, Švedske, Norveške, Portu- galske, Egipta in celo Japonske, Nizozemske (vzho- dne) Indije, Kanade, Argentine, Brazilije in Avstra- lije.62 Leta 1883 so si člani gradivo izmenjevali že s 172 društvi, pri čemer je razmerje med društvi glede na državo izvora ostalo zelo podobno kot v prejšnjih letih.63 Leta 1887 se je seznam društev, s katerimi so si izmenjevali znanstveno gradivo, prvič nekoliko spre- menil. Število društev iz Italije (26) je namreč pre- seglo število tistih iz Habsburške monarhije (23). Nemških društev je bilo sicer še vedno največ (54), medtem ko se je število vseh društev povečalo na 189.64 Sprememba se je kmalu izkazala za precej ne- pomembno, saj je dve leti pozneje število italijanskih društev ostalo enako (26), medtem ko je število av- stro-ogrskih naraslo na 33. Nemška društva so sicer še vedno prevladovala (55).65 Skupno število društev in akademij je tudi v naslednjih letih strmo naraščalo. Razmerja med državami, v katerih so društva ime- la sedež, pa se niso bistveno spremenila. Leta 1889 so si Tržačani čtivo izmenjevali s 193 društvi,66 leta 1890 z 214,67 leta 1893 z 225,68 dve leti pozneje z 24869 in leta 1903 že z 264 društvi.70 Leta 1907 so člani Jadranskega naravoslovnega društva sodelovali z 266 društvi,71 izmed katerih je bilo še vedno največ nemških, in sicer 69, tistih z raznih koncev in krajev Habsburške monarhije je bilo 51, medtem ko je bilo društev s sedežem v Kraljevini Italiji 34.72 graphical account of Western India (1877); Kirchmann: Die Bedeutung der Philosophie (1876), L’importanza della filo- sofia (?) (Bollettino, 1878, str. VIII). 61 Bollettino, 1880, str. II; 280. 62 Bollettino, 1882, str. 274–279. 63 Bollettino, 1883, str. XI. 64 Bollettino, 1887, str. XII–XVI. 65 Bollettino, 1889, str. IX–X. 66 Bollettino, 1889, str. XLIX. 67 Bollettino, 1890, str. X. 68 Bollettino, 1893, str. X. 69 Bollettino, 1895, str. XVI. 70 Bollettino, 1903, str. XVII. 71 Bollettino, 1907, str. XVII. 72 Bollettino, 1907, str. IX. 539 DAŠA LIČEN: JADRANSKO NARAVOSLOVNO DRUŠTVO OD NASTANKA LETA 1874 DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 531–5442019 Vabila Na društvenih sestankih so člani predsedstva re- dno poročali o prejetih vabilih na proslave, razstave in kongrese. Že leta 1875 so poročali o nagradnem tekmovanju v reševanju perečih vprašanj različnih naravoslovnih ved, ki ga je organizirala Danska aka- demija znanosti.73 Leto pozneje so se veselili vabila Zoološko-botaničnega društva z Dunaja: telegram je tržaške naravoslovce vabil na slavnostni jubilej ob obletnici delovanja.74 Jadransko naravoslovno dru- štvo se je vabilom na dogodke, ki so bili v mestu ali njegovi okolici, običajno odzvalo, kadar pa je bilo me- sto praznovanja bolj oddaljeno, so dobre želje – »vi- vat, floreat, crescat!« – sporočili v pismu ali telegramu. Tako so na primer leta 1895 poročali o telegramu, s katerim so berlinskemu Društvu za antropologijo, etnologijo in prazgodovinsko arheologijo čestitali ob petindvajsetletnici.75 Na društvenem sestanku marca 1901 so se na primer odločili čestitati tudi Zoološko- -botaničnemu društvu na Dunaju, na istem sestanku pa so spregovorili o pismu, ki so ga prejeli od pred- sedstva Italijanske zoološke zveze (Unione Zoologica Italiana).76 Posebno pozornost ob okroglih obletnicah so člani Jadranskega naravoslovnega društva namenili častnim članom: na primer Rudolfu Virchowu, ki je zaradi velikih uspehov na področju antropologije in biologije častni član postal leta 1889. Ko je dve leti pozneje Virchow dopolnil sedemdeset let, mu je predsedstvo poslalo telegram s čestitkami. Še več, Carlo Marchesetti mu je ob tej priložnosti celo na- pisal čustveno pesem,77 člani društva pa so zbrali 100 mark in jih poslali odboru, ki se je ob njegovi sedem- desetletnici oblikoval v Berlinu.78 Biasoletto je na letnem zboru dejal, da je bil to »droben znak velikega spoštovanja, ki ga znanstvena ustanova v Trstu goji do velikana znanosti«. Tej misli sta sledila aplavz in strinjanje vseh zbranih.79 Leta 1899 so Tržačani slovesno praznovali lastno petindvajsetletnico. Udeležili so se je predstavniki prijateljskih društev iz Istre, Rovereta, Modene in z Dunaja. Telegrame s čestitkami so poslali dopisni in častni člani Jadranskega naravoslovnega društva iz Innsbrucka, Zagreba, Cagliarija, Rima in z Dunaja. 73 Vprašanja so segala od reševanja matematičnih problemov do razumevanja življenja zajedavcev na kozah (Bollettino, 1875, str. 159–160). 74 Bollettino, 1876, str. 6. 75 Bollettino, 1895, str. XXIX. 76 Bollettino, 1903, str. XXIX. 77 Marchesetti, Rodolfo Virchow, str. LXXXII–LXXXIII. 78 Vierthaler, Congresso generale, str. XLI. 79 Prav tam. Virchow je pečat pustil tudi v antropološki misli enega izmed očetov antropologije Franza Boasa (1858–1942) (Vermeulen, Before Boas, str. 33; Gingrich, The German- speaking Countries, str. 260). Mladi Boas je z Virchowom so- deloval v osemdesetih letih 19. stoletja, med svojim bivanjem v Berlinu. Prav s pomočjo Virchowa je spoznaval fizično an- tropologijo (Vermeulen, Before Boas, str. 33; 431). Čestitke in pozdrave pa je poslalo tudi 21 društev oziroma akademij iz drugih evropskih mest: od Ber- lina, Moskve, Kiela, Rige in Amsterdama na severu do Dunaja, Rima, Modene, Rovereta in drugih na jugu.80 Člani Jadranskega naravoslovnega društva so pripravili veliko družabnih dogodkov z lahkotnejšo vsebino, manjkalo pa ni niti pozivov na že omenje- ne resnejše znanstvene dogodke. Leta 1880 so na primer prejeli vabilo na berlinsko razstavo o ribah, zaradi visokih potnih stroškov pa se je člani niso udeležili.81 Leto pozneje so bili člani Jadranskega naravoslovnega društva povabljeni še na kongrese v Montreal, Modeno in ponovno v Berlin, tokrat na razstavo o higieni.82 Ni znano, ali so se na omenjena povabila odzvali, vemo pa, da so istega leta obiskali kongres inženirjev in arhitektov v Benetkah.83 Leta 1888 so bili povabljeni k sodelovanju na »mednaro- dnem kongresu«, ki ga je organiziralo Pariško geo- grafsko društvo.84 Tudi v tem primeru ni znano, ali so se Tržačani pariškega kongresa udeležili, vemo pa, da so istega leta svojega predstavnika poslali v pokrajino Reggio Emilia, kjer je prisostvoval slovesni postavitvi spomenika, posvečenega naravoslovcu Lazzaru Spa- lanzaniju, in odprtju po njem poimenovane zbirke.85 Posamezni člani, ki so se udeleževali takih dogod- kov, so o njih navadno napisali kratko poročilo in ga objavili v naslednjem Bollettinu. Tako je leta 1886 Bernardo Schiavuzzi navdušeno poročal o prvem mednarodnem ornitološkem kongresu na Dunaju, ki se ga je udeležil kot predstavnik Jadranskega naravo- slovnega društva.86 Niti Jadranskega naravoslovnega društva so se razpredale tako na sever, v notranjost habsburške- ga cesarstva, kot na jug, na Apeninski polotok ozi- roma v Kraljevino Italijo. Novembra 1903 je tajnik društva predsedstvo obvestil o bližajočem se obisku geologov iz cesarske prestolnice, pa tudi zoologov iz Riminija. Lahko bi sklepali, da je Kraljevina Italija za Jadransko naravoslovno društvo z bližanjem pre- lomu stoletja postajala vse bolj relevantna, tako kot je veljalo za celotno mesto Trst. Poveden je dogodek iz marca 1905, ko je tedanji predsednik Marcheset- ti članom društva predstavil vabilo Naravoslovnega društva iz Milana (Società di Scienze Naturali di Milano), ki je tržaške kolege pozivalo k delegiranju enega izmed svojih članov v organizacijski odbor Kongresa italijanskih naravoslovcev (Congresso dei Naturalisti Italiani). »Predsedstvo je vabilo pozdra- vilo z aplavzom in v odbor predlagalo predsednika 80 Bollettino, 1901, str. XXXV–XXXVI. 81 Bollettino, 1880, str. V. 82 Bollettino, 1882, str. 280–282. 83 Bollettino, 1889, str. XII. 84 Bollettino, 1889, str. XLIX. 85 Bollettino, 1889, str. L. 86 Bollettino, 1886, str. 101–104. 540 DAŠA LIČEN: JADRANSKO NARAVOSLOVNO DRUŠTVO OD NASTANKA LETA 1874 DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 531–544 2019 dr. de Marchesettija«,87 je zabeležil zapisnikar. Glede na čas ni prav veliko dvomov, da je v naslovu kon- gresa pridevnik »italijanski« pomenil italijanskost, kot jo razumemo danes, torej v nacionalnem smislu. Morda se je Jadransko naravoslovno društvo sčasoma vse bolj spogledovalo z italijansko državo, vendar pa bi bil za odgovor na to vprašanje nujen temeljitejši pregled, ki ga lahko vsaj deloma osvetli naslednje po- glavje o vprašanju jezika. Jezik in nacionalna pripadnost članov Jadranskega naravoslovnega društva K razjasnitvi odgovora na vprašanje o vedno večji vlogi italijanskega nacionalizma v delovanju Jadran- skega naravoslovnega društva bi morda lahko pripo- mogla analiza jezikovnih izbir. V prvi številki Bollet- tina so bila vsa objavljena besedila, z izjemo enega, napisana v italijanščini. Le zoolog Eduard Graeffe (tudi Gräffe) (1833–1916) je prispevek o meduzah objavil v nemščini.88 Prevlada italijanskega jezika ni presenetljiva, saj je bil na pisni in pogovorni ravni že od prvih dni lingua franca Jadranskega naravoslovne- ga društva. Vemo sicer, da so nekateri društveni do- godki potekali tudi v nemščini, da so člani redno pre- birali naravoslovne študije v nemščini, da je največji delež pobratenih društev deloval v nemškem jeziku, da so se tržaški naravoslovci udeleževali znanstvenih dogodkov v nemško govorečih mestih, na primer dunajskega kongresa o higieni in demografiji leta 1888,89 in da so bili številni prispevki v Bollettinu na- pisani v nemščini. V leta 1880 izdanem Bollettinu so bili od skupno 18 objavljenih prispevkov trije v nem- ščini. Podoben delež nemških besedil je v Bollettinu izhajal do konca predzadnjega desetletja 19. stoletja. Med letom 1890 in prelomom stoletja je za kratek čas prevladala italijanščina. V novem stoletju pa je nemščina vnovič prevzela prejšnjo vlogo in redno polnila strani Bollettina. Še na predvečer prve svetov- ne vojne, ko je pred daljšim zatišjem izšla še zadnja številka Bollettina, so bili izmed desetih objavljenih znanstvenih prispevkov štirje napisani v nemščini, preostalih šest pa v italijanščini.90 Nanizana dejstva potemtakem potrjujejo prevla- do italijanskega jezika, a obenem ne puščajo dvoma, da raba nemščine v društvenem delovanju ni bila nič nenavadnega. Večja prisotnost italijanščine bi nas si- cer lahko vodila k sklepu, da bi Jadransko naravoslov- no društvo preprosto opredelili kot italijansko. Teža- va pa nastopi že pri pomenu pridevnika »italijanski«. Ta namreč ni enoznačen, še zlasti če ga razumemo v historičnem kontekstu. »Italijanskost« pridobi naci- onalno dimenzijo šele v 19. stoletju.91 Kot ugotav- 87 Bollettino, 1907, str. XVIII. 88 Graeffe, Ueber di Erscheinungszeiten, str. 303–306. 89 Bollettino, 1889, str. XII. 90 Peraldo, Bollettino della Società, str. 28–29. 91 Banti, La Nazione del Risorgimento. lja zgodovinarka Dominique Kirchner Reill, so v 30. letih 19. stoletja »obstajali italijansko govoreči in italijanski nacionalisti, a 'Italijanov' ni bilo«.92 Cilj Risorgimenta je bil zelo podoben ciljem drugih na- cionalnih projektov, in sicer preobraziti ljudstvo – ali raje več različnih ljudstev – v nacijo z izoblikovano zgodovinsko in geografsko identiteto. O Italijanih, kot jih razumemo danes, lahko govorimo šele v 19., še intenzivneje pa v 20. stoletju, ko so prebivalci Ape- ninskega polotoka ponotranjili nacionalno ideologijo in potisnili v ozadje oziroma povsem opustili svoje lokalne, regionalne, imperialne in druge kolektivne identifikacije.93 Kdaj točno, če sploh, je nacional(istič)ni pogled na svet popolnoma, deloma oziroma občasno prepla- vil Jadransko naravoslovno društvo, na tej točki ne moremo vedeti. Bollettino, pisma, časopisne objave, spomini in drugi viri o društvu oziroma njegovih posameznih članih sicer dajejo vtis, da je bila pre- vladujoč društveni jezik italijanščina – a to samo po sebi ne pove dovolj. Poleg prej omenjene Dominique Kirchner Reill94 tudi tržaška zgodovinarka Marina Cattaruzza meni, da raba italijanščine, mestne lingue france, v Trstu 19. stoletja (še) ni pomenila pripadno- sti italijanski naciji.95 Še več, Reillova celo dodaja, da je »označevanje etnične ali nacionalne identitete na vzhodnem Jadranu na podlagi jezika nemogoče in zgodovinsko nepravilno«.96 Z drugimi besedami, rabe določenega jezika ni mogoče enačiti s pripadno- stjo določeni nacionalni skupnosti. V analizi tržaške- ga veteranskega društva je zgodovinar Laurence Cole ugotovil, da je bil jezik tržaških vojaških veteranov italijanščina, in to kljub izrazito lojalističnemu zna- čaju tovrstnih združenj.97 Zapisati, da je bilo Jadran- sko naravoslovno društvo italijansko, avstrijsko, nem- ško ali kaj tretjega zgolj na podlagi rabe jezika, bi bilo zato preuranjeno. Po mnenju zgodovinarjev naj bi večina prebival- cev mesta Trst različna nacionalna občutenja prevze- la razmeroma pozno. Epizode iz let 1830 in 1831, ki so za sabo pustile Mlado Italijo (Giovine Italia), so »domovini« oziroma »patriji« res nadele nov politič- ni obraz in med mladimi na Apeninskem polotoku ustvarile s pričakovanji nasičeno atmosfero,98 a so habsburški Trst obšle. Tudi revolucionarni leti 1848 in 1849 na identifikacijske transformacije v Trstu 92 Kirchner Reill, Nationalists, str. XVI. 93 Podobne procese lahko spremljamo tudi v Habsburški mo- narhiji. Za slovenski primer gl. Kosi in Stergar, Kdaj so na- stali. O ključnem prispevku habsburških oblastnih in uradni- ških praks k identifikacijskim preobrazbam in postopnemu sprejemanju nacionalnih identitetnih kategorij gl. Stergar in Scheer, Ethnic Boxes. 94 Prav tam, str. XVII. 95 Cattaruzza, Der Migration nach Triest, str. 194. 96 Kirchner Reill, Nationalists, str. XVII. 97 Cole, Military Culture, str. 223–224. 98 Arisi Rota in Balzani, Discovering Politics, str. 78. 541 DAŠA LIČEN: JADRANSKO NARAVOSLOVNO DRUŠTVO OD NASTANKA LETA 1874 DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 531–5442019 nista imeli večjega vpliva.99 Šele šestdeseta leta 19. stoletja so med Tržačane vnesla nov duh. Prebivalci mesta so bili zlasti od tedaj vse redkeje preprosto Tr- žačani, pogosteje pa Slovenci, Grki, Italijani, Hrvati idr.100 Tudi po dognanjih zgodovinarke Marte Vergi- nella je nacionalna pripadnost s približevanjem pre- loma stoletja postajala vse pomembnejša spremen- ljivka tržaških življenj, vendar še zdaleč ne edina.101 Izredno težko je določiti, kdaj točno je tržaška real- nost postala nacionalno determinirana. Prevzemanje nacionalnih identifikacij namreč ni bilo premočrtno ali hitro. Do kolikšne mere so posamezniki prevzeli nacionalna čutenja, ostaja pomembno vprašanje brez dokončnega odgovora, vsekakor pa je mogoče na osnovi dozdajšnjih raziskav zaključiti, da jezikovna raba, ki je bila značilna za Jadransko naravoslovno društvo, ni bila nujno pogojena z identifikacijskimi praksami članstva. Po letu 1914 Časovni razpon pričujočega besedila sega do za- četka prve svetovne vojne, ko je bilo delovanje raz- nih društev po celotnem imperiju močno okrnjeno. Jadransko naravoslovno društvo ob začetku vojne ni povsem prekinilo z delovanjem, a se je med letoma 1914 in 1918 soočalo s skoraj popolno prekinitvijo svojih dejavnosti.102 Tržaški naravoslovci so po vojni počasi, vztrajno in z veliko preglavic delo nadaljeva- li v novem političnem kontekstu. Šele po desetletju premora so leta 1924 uspešno izdali novo številko Bollettina. Kot del Kraljevine Italije je povojni Trst izgubil gospodarsko vlogo, ki jo je imel kot del Habs- burške monarhije. Obenem je kot del italijanske države postal manj zanimiv za različne naravoslov- ne raziskovalce. Obmorska lega Trsta v novi državi namreč ni bila nič eksotičnega, tudi v znanstvenem smislu ne. Več italijanskih mest se je namreč ponaša- lo z morskimi raziskovalnimi postajami. Povojna usoda Trsta je pustila pečat tudi v delo- vanju Jadranskega naravoslovnega društva. Njegovi člani so novo italijansko oblast poskušali prepričati v smotrnost oziroma nujnost finančnih vlaganj v na- ravoslovne raziskave. Mario Stenta je v že omenjeni knjigi leta 1925 napisal, da je Trst zoološko postajo dobil po zaslugi Dunaja. V istem besedilu je izposta- vil Rim kot krivca za to, da je bila ta postaja vse od leta 1915 zaprta. Stenta je pristojne italijanske oblasti pozval, naj omogočijo njeno delovanje.103 Italijanske oblasti so se v povojnih letih soočale z gmotnimi te- žavami, nemara pa so bile do tržaških naravoslovcev 99 Filipuzzi, Trieste e gli Asburgo, str. 149–171. 100 Millo, Trieste, 1830–70, str. 74. 101 Verginella, Družbeni vzpon, str. 72. 102 Stenta, Per il cinquantenario, str. 13. 103 Prav tam, str. 17. tudi sumničave. Večina najaktivnejših članov Jadran- skega naravoslovnega društva je namreč izobrazbo pridobila na dunajski ali na drugih avstro-ogrskih univerzah, zato so bili navajeni komunicirati tudi v nemščini. V času pred razpadom imperija so se po- gosto selili iz enega urbanega središča monarhije v drugo, kar jih je delalo podobne (oblasti zvestemu) avstrijskemu uradniškemu sloju.104 Kljub velikim spremembam na političnem pri- zorišču je Jadransko naravoslovno društvo kontinui- teto članstva ohranilo tudi po prvi svetovni vojni. Celo Marchesetti, ki je medicino študiral na Dunaju, poletne počitnice namenjal naravoslovnim ekskur- zijam v vzhodne dele Translajtanije, si dopisoval z velikim naravoslovcem Georgom Schweinfurthom (1836–1925)105 ter bil član cesarske komisije za raz- iskovanje in ohranjanje umetniških in zgodovinskih spomenikov (K. k. Zentral-Kommission für Erfor- schung und Erhaltung der Kunst und historischen Denkmale),106 je predsednik Jadranskega naravo- slovnega društva ostal tudi v povojnem času. Podobnim imperialnim kontinuitetam lahko sle- dimo tudi v primeru Mestnega naravoslovnega mu- zeja, ki so ga še leta po drugi svetovni vojni vodili na avstrijskih univerzah izobraženi ravnatelji – denimo Josef oziroma Giuseppe Müller (1880–1964), ki je bil rojen v Zadru, študiral v Gradcu in na Dunaju ter se potem ustalil v Trstu. Tu je Müller kot entomolog pripravljal znanstvene prispevke in aktivno sodeloval pri aktivnostih Jadranskega naravoslovnega društva. Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican v avstro- -ogrsko vojsko, leta 1921 pa se je ponovno vrnil v Trst, kjer je nekaj let kasneje (1928) postal direktor Mestnega naravoslovnega muzeja in botaničnega vrta ter na tem položaju pričakal konec druge sve- tovne vojne.107 Četudi je bil Trst – z njim pa Jadransko naravo- slovno društvo – po vojni priključen Kraljevini Italiji, se vendarle zdi, da je tržaška naravoslovna srenja še dolgo plesala v ritmu dunajskega valčka. Avstro-Ogr- ska je res izginila s političnega zemljevida, vendar pa je imperialna dediščina tudi v Trstu še leta usmerjala delovanje in mišljenje lokalnih naravoslovcev. 104 Coen, Climate in Motion, str. 64. 105 Abbattista, Gli interessi antropologici, str. 72–74. 106 Mader, Signor Dr. Carlo de Marchesetti, str. 153. 107 Museo di Storia Naturale, La Storia. 542 DAŠA LIČEN: JADRANSKO NARAVOSLOVNO DRUŠTVO OD NASTANKA LETA 1874 DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 531–544 2019 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AST – Archivio di Stato di Trieste Luogotenenza, Atti generali ČASOPISNI VIR Bollettino della Società Adriatica di Scienze Naturali in Trieste, 1875, 1876, 1878, 1880, 1882, 1883, 1886, 1889, 1890, 1895, 1898, 1901, 1907. LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI Abbattista, Guido: Gli interessi antropologici di Carlo Marchesetti. Carlo Marchesetti e i castellieri 1903–2003 (ur. Gino Bandelli in Emanuela Mon- tagnari Kokelj). Trst: Editreg, 2005, str. 67–85. Arisi Rota, Ariana in Roberto Balzani: Discovering Politics: Action and Recollection in the First Mazzinian Generation. The Risorgimento Revisi- ted. Nationalism and Culture in Nineteenth-Centu- ry Italy (ur. Silviana Patriarca in Lucy Riall). New York: Palgrave 2012, str. 77–96. Atwood Kofoid, Charles: The Biological Stations of Europe. Washington: Government Printing Of- fice, 1910. Bandelli, Gino: Uvodni razmislek o naravoslovnih in paleoetnoloških raziskavah, opravljenih v Trstu v začetni fazi pozitivističnega obdobja (1866– 1877). Ludwig Karl Moser (1845–1918) med Du- najem in Trstom (ur. Stanko Flego in Lidija Ru- pel). Ljubljana: Založba ZRC, 2012, str. 13–30. Banti, Alberto: La Nazione del Risorgimento: Parente- la, santità e onore alle origini dell ’Italia unita. Tori- no: G. Einaudi, 2000. Biasoletto, Bartolomeo, August Vierthaler in Alber- to Puschi: Congresso generale. Bollettino, 1886, str. III–XII. Biasoletto, Bartolomeo: Congresso generale. Bolletti- no 1889, str. XXXVII–LIV. Cattaruzza, Marina: Der Migration nach Triest von der Mitte des 19. Jahrhunderts bis zum Ersten Weltkrieg. Die Moderne und ihre Krisen: Studien von Marina Cattaruzza zur europäischen Geschi- chte des 19. und 20. Jahrhunderts (ur. Sacha Zala). Göttingen: V&R unipress, 2012, str. 83–114. Coen, Deborah: Climate in Motion: Science, Empire and the Problem of Scale. Chicago: University of Chicago Press, 2018. Cole, Laurence: Military Culture & Popular Patrio- tism in Late Imperial Austria. Oxford: Oxford University Press, 2014. Filipuzzi, Angelo: Trieste e gli Asburgo. Meditazioni fuori tempo di un mitteleuropeo italiano. Udine: Del Bianco, 1988. Gandolfi, Laura: Freud in Trieste: Journey to an Am- biguous City. Psychoanalysis and History 12, 2010, št. 2, str. 129–151. Gingrich, Andre: The German-speaking Countries. One Discipline, Four Ways: British, German, French, and American Anthropology. Chicago: University of Chicago Press, 2005, str. 61–156. Graeffe, Eduard: Ueber di Erscheinungszeiten der pelagischen Hydromedusen und Acalephen im Meeresbusen der Adria bei Trieste. Bollettino, 1875, str. 303–306. Groeben, Christiane: Tourists in Science: 19th Cen- tury Research Trips to the Mediterranean. Pro- ceedings of the California Academy of Science 59, 2008, št. 9 (supp. I.), str. 139–154. Jones, Pietro: Commemorazione dell’Illustre Sir Ri- chard F. Burton. Bollettino, 1891, str. V–XXXV. Kirchner Reill, Dominique: Nationalists Who Feared the Nation: Adriatic Multi-Nationalism in Habs- burg Dalmatia, Trieste, and Venice. Stanford: Stan- ford University Press, 2012. Kosi, Jernej in Rok Stergar: Kdaj so nastali »lubi Slo- venci«? O identitetah v prednacionalni dobi in njihovi domnevni vlogi pri nastanku slovenskega naroda. Zgodovinski časopis 70, 2016, str. 458–488. Ličen, Daša: Razstaviti Drugega: Saidin prihod v Trst. Glasnik SED 58, 2018, št. 1–2, str. 5–15. Ličen, Daša: The Vagaries of Identification in the Società di Minerva of Trieste (1810–1916). Tra- ditiones 46, 2017, št. 1–2 (supp. I.), str. 35–54. Mader, Brigitta: »Signor Dr. Carlo de Marchesetti, Museo di Storia Naturale in Trieste, Austria«: I Rapporti di Marchesetti con Vienna attraverso la sua Corrispondenza. Atti della Giornata Inter- nazionale di Studio su Carlo Marchesetti (ur. Ema- nuela Montagnari Kokelj). Trieste: Civici Musei di Storia ed Arte, 1994, str. 149–166. Marchesetti, Carlo: Cenni geologici sull’isola di Sansego. Bollettino, 1882, str. 289–304. Marchesetti, Carlo: Note intorno ad una fanciulla della tribù degli Acca. Bollettino, 1878, str. 408– 424. Marchesetti, Carlo: Processi verbali. Bollettino, 1895, str. XVII–XIX. Marchesetti, Carlo: Rodolfo Virchow. Bollettino, 1892, str. LXXXII–LXXXIII. Marušič, Branko: Die Vereinstätigkeit im österrei- chischen Küstenland (Triest, Görz-Gradisca, Is- trien). Die Habsburgermonarchie 1848–1918. Band VIII, Politische Öffentlichkeit und Zivilgesellschaft 1. Teil: Vereine, Parteien und Interessenverbände als Träger der politischen Partizipation (ur. Helmut Rumpler in Peter Urbanitsch). Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 2006, str. 541–585. Millo, Anna: Trieste, 1830–70. From Cosmopolita- nism to the Nation. Different Paths to the Nation: Regional and National Identities in Central Europe 543 DAŠA LIČEN: JADRANSKO NARAVOSLOVNO DRUŠTVO OD NASTANKA LETA 1874 DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 531–5442019 and Italy, 1830–1870 (ur. Laurence Cole). New York: Palgrave Macmillan, 2007, str. 60–81. Peraldo, Daniela: Bollettino della Società Adriatica di Scienze Trieste. Indici 1875–2000. Trieste: Museo Civico di Storia Naturale, 2005. Reidel-Schrewe, Ursula: Freud’s Début in the Sci- ences. Reading Freud`s Reading (ur. Sander L. Gilman, Jutta Birmele, Jay Geller in Valerie D. Greenberg). New York: New York University Press, 1994, str. 1–22. Simmons, Laurence: Freud’s Italian Journey. Amster- dam: Rodopi, 2006. Stenta, Mario: Per il cinquantenario della Società Adriatica di Scienze Naturali. Trst: Tipografia del Lloyd Triestino, 1925. Stergar, Rok in Tamara Scheer: Ethnic Boxes: The Unintended Consequences of Habsburg Bureau- cratic Classification. Nationalities Papers 46, št. 4, 2018, str. 575–591. Syrski, Simeon: Discorso sul cómpito della Società, e sulla necessità e utilità dello studio delle Scienze Naturali. Bollettino, 1875, str. 3–9. Verginella, Marta: Družbeni vzpon slovenske elite v Trstu. Od Maribora do Trsta: 1850–1914, zbornik referatov (ur. Darko Friš in Franc Rozman). Ma- ribor: Pedagoška fakulteta, 1998, str. 69–76. Vermeulen, Han: Before Boas: The Genesis of Ethno- graphy and Ethnology in the German Enlighten- ment. Lincoln: University of Nebraska Press, 2015. Vierthaler, August: Congresso generale della Società Adriatica di Scienze Naturali. Bollettino, 1891, str. XXXIX–XLV. SPLETNI VIR Mestni naravoslovni muzej v Trstu (Museo Civico di Storia Naturale Trieste), zgodovina: http://www. museostorianaturaletrieste.it/la-storia/ S U M M A R Y Adriatic Society of Natural Sciences sin- ce its establishment in 1874 until the First World War Although in the course of the nineteenth century, the city of Trieste indeed became the fourth-largest city in the Habsburg Monarchy and the empire’s vi- tal access point to the sea, it was also a city without a university. Learned societies represented public spaces that made it possible for many well-educated noble and bourgeois men to discuss, organize lec- tures, excursions, read, and publish their works. One of such societies that strove to bring together all lo- cal natural scientists was established in 1874 under the name of Adriatic Society of Natural Sciences (Soci- età Adriatica di Scienze Naturali). Its members were mainly devoted to exploring the flora and fauna of the Adriatic Sea, but the topics they wrote and read about, as well as researched and discussed were not limited only to the Adriatic Sea and its coasts. For example, the yearly report from 1886 stated that lectures organized in the previous year included to- pics ranging from the influence of water on vegeta- tion, historical facts on botanical gardens, the olm or proteus, and ornithology to necropolises, ventilation and canalization, the influence of the moon on sea tides, and the biography of the chemist Jean-Bap- tiste Dumas (1800–1884). The lectures were usually organized on a weekly basis and then published in the society’s bulletin (Bollettino della Società Adriatica di Science Naturali in Trieste). First issued already in 1874, the journal represented a crucial means of com- munication between the Adriatic Society of Natural Sciences and other similar associations, academies or institutes around the globe. The Trieste association sent its journal to dozens of other associations and received many in turn. These, along with hundreds of books related to natural sciences, were then stored in the society’s library. Especially in the course of the nineteenth century, regular contacts among research- ers became a regular practice. The scholars under ex- amination seem to have held a special place in soci- ety and engaged in a thick web of communication, exchanging specimens of species, letters, but above all publications and through them ideas. In addition to the translocal connectedness of Trieste natural- ists, the article at hand places emphasis on the role of language in society’s daily life. More precisely, the author of the article also addresses the potential cor- relation between the members’ language choices and the increasing attractiveness of Italian nationalism in the decades before the First World War. (Povzetek v angleščino prevedla avtorica) R I A S S U N T O La Società adriatica di scienze naturali dal suo inizio nel 1874 alla prima guerra mon- diale Nel corso del XIX secolo, la città di Trieste di- venne a tutti gli effetti la quarta città della monarchia asburgica e il punto di accesso vitale dell’impero al mare ma era anche una città senza università. Le so- cietà scientifiche rappresentavano gli spazi pubblici che consentivano a molti uomini nobili e borghesi 544 DAŠA LIČEN: JADRANSKO NARAVOSLOVNO DRUŠTVO OD NASTANKA LETA 1874 DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 531–544 2019 di buona istruzione di discutere, organizzare lezioni, escursioni, leggere e pubblicare le proprie opere. Una di queste società che si impegnava a unire tutti gli scienziati naturali locali fu fondata nel 1874 con il nome di Società Adriatica di Scienze Naturali. I suoi membri si dedicavano principalmente all’esplorazio- ne della flora e della fauna del mare Adriatico. Tutta- via, gli argomenti di cui trattavano, scrivevano, legge- vano, discutevano o su cui fondavano le loro ricerche non si limitavano solo al mare Adriatico e alle sue coste. Il rapporto annuale del 1886, ad esempio, ri- feriva che le lezioni organizzate nell’anno precedente avevano incluso argomenti che spaziavano dall’in- fluenza dell’acqua sulla vegetazione ai fatti storici che riguardavano i giardini botanici, dai nuovi luoghi di ritrovamento del proteo all’ornitologia, dalle ne- cropoli alla ventilazione e alla canalizzazione, dall’in- fluenza della Luna sulla marea alla biografia del chi- mico Jean-Baptiste Dumas (1800–1884). Le lezioni erano solitamente organizzate su base settimanale e successivamente venivano pubblicate nel Bollettino della Società adriatica di scienze naturali in Trieste. La rivista fu pubblicata per la prima volta già nel 1874 e rappresentava il mezzo di comunicazione chiave tra la Società adriatica di scienze naturali e altre associa- zioni, accademie o istituti simili in tutto il mondo. La società triestina mandava il suo bollettino a nu- merose altre associazioni ricevendo in cambio le loro pubblicazioni che venivano custodite nella biblioteca della società insieme a centinaia di libri di scienze naturali. Soprattutto nel XIX secolo, i ricercatori era- no perennemente in contatto tra loro. Sembra che gli scienziati in questione avessero avuto un ruolo speciale nella società e che fossero coinvolti in una fitta rete di comunicazione per scambiarsi esemplari di varie specie, lettere, ma soprattutto pubblicazioni e le proprie idee. Oltre all’integrazione traslocale dei naturalisti triestini, il presente articolo pone un par- ticolare accento anche sul ruolo della lingua nella vita quotidiana della società. Più precisamente, l’autrice dell’articolo allude anche alla potenziale correlazione tra le scelte linguistiche dei membri della società e la crescente attrattiva del nazionalismo italiano nei decenni che precederono la prima guerra mondiale.