SODOBNA ROMUNSKA  LIRIKA
LISICA Radu  Stanca
Kot mlad Spartanec pod obleko skrivam Lisico, odvzeto času, ki beži. Čeprav me žre, trpim, v skrivnosti uživam, Da svet lahko zabava se in nori.
Brezbrižen brijem norce in se krohočem, Četudi zver me žre in žre ves čas. Iz prsi brizga kri, šumi, klokoče, Vesel, kot da nič ni, je moj obraz.
In še se bom pretvarjal, pa naj bolečina Bo stokrat hujša, brez jadikovanj Trpel bom, prevelika je tatvina ... Saj to je bolečina uresničitve sanj . . .
Kot mlad Spartanec pod obleko skrivam Lisico... in dokler me grize in žre In ni je slišati, v skrivnosti uživam ... A kaj, če pa kdaj lajati začne?
KRALJEVI MEČ
Ko je zbolel kralj, gospa K skrinji brž je pohitela, Jo odprla in iz dna
V  njej zaklenjen meč je vzela.
Potlej k tronu pohiti,
Lepi dojki si razgali:
»Tidve bosta,« razglasi,
»V grajskem stolpu kraljevali.«
In nihče se ji ni uprl,
V  senci v strahu so molčali, Kralj še isti dan je umrl, Slavno so ga pokopali.
879
Toda dan ni strnjen krog, Noči mora mesto dati, In ko mrak je kakor bog Zrasel in obstal pred vrati,
Tam, kjer prej je visel meč, Vstal je fant kot izpod dleta, Velik, lep, širokopleč S hojo mladega dekleta.
Vsa drhteča od strasti, Ki obleka bela ni jih skrila, S tem popotnikom noči Je kraljica se ljubila.
Meč si, bela, ob svitu dne Zasadila je v srce.
880