LJUBLJANSKI ZVON
Mesečnik za književnost in prosveto
XLII. letnik                             1922                                8. številka
Otakar Bfezina?Igo Gruden:
Cilji.
(Iz knjige «Hudba pramenu*; prvič priobčeno v češkem «Koledarju neodvisnega
delavstva« leta  1900.)
jim, ki žive v naši dobi, je dano slišati, česar zemlja v dosedanji svoji zgodovini ni slišala. V glasu njenih vetrov in ognjev, butanju morij in lomljenju skal se je vzdignil nov glas, veter in ogenj hkratu, morje in potres: glas množic. Tisočletja je tlel v globinah življenja. Rdeči in lilijasti plameni nje* govih gehen in upov so plapolali v nemi krvi ljubečih. A noč je ležala nad množico: v nemiru se je valila iz zemlje v zemljo, puščajoč za seboj ogljene sledove svojih ognjev ter grobove. Groza tajinstvenosti je stražila njen vzhod in zapad. Oboževala je norce, ki so jo gnetli kakor glino, in je dajala iz svojega plod* nega naročja življenje modrijanom, ki so jo prezirali. Trpela je, kakor trpe polja, vsevprek razrita od plugov, kopit in črvov ter bičana od deževja, nema in otvorjena, odplačana samo z dolgimi, ljubezni polnimi pogledi solnca in zvezd. S kakšnimi polnočnimi demoni in pošastmi, s kakšnim svetom groze se je v podzavesti bojevala Množica, da se je v vročičnem potu prevračala na ležišču vekov ter izmučena kamenela brez volje in ne zavedajoča se svoje mistične moči? Kakšne bolesti je bilo treba, da so se tudi v teh globinah rodili prvi srebrni somraki? Kakor vstaja polagoma pred masami v prvi bledi zarji obraz zemlje, krogle, leteče skozi prostor svetov, ki jo privablja solnce. Ali ne zro oči vseh njenih prebivalcev na ta edini ' misterij nebes? Niso vsi jeziki brezploden poizkus duše, da bi izrazila svojo grozo nad stvarmi? Počasi izgublja dalja svojo obupano zamolklost. Morje in gore nehavajo deliti človeški rod. Množice, ki so jih dosegli prvi udari nastajajočega valo* vanja, so se jele zavedati svoje skupnosti in sile. Znamenje bliskov,   ki   je   bilo   ognjeni   bič   na   težkih   višinah   prerokov,
—   449   —
29
X                                  Otakar Bfezina * Igo  Gruden:  Cilji.                                  x
postaja signal, s katerim se sporazumeva nevidni z nevidnim. Vetrovi omamne vsepričujočnosti so zaveli skozi duše. Od vseh krajev, kjer trpi človek, prinašajo vzdihe do njih. Po zraku, ki ga dihamo, se širi drugačen zvok in prostor je drugače akustičen, kot je bil. Bolest enega deluje kakor kvas v bolesti vseh. Od dne do dne se porajajo novi tajinstveni zmisli za tisoče od* nošajev duševnega dotikanja, neznanega minulim vekom. Ni mo* goče več v onemelostih daviti bratov kakor nekdaj. Zmirom zasliši kdo njih agonijo in ji da poleteti od ust do ust preko vse zemlje nalik viharju, ki razpihava svete ognje. Ni mogoče položiti na vse veke šape moči poleg žetve zemlje in jo krvavo dvigniti proti mršavim, plahim rokam gladnih. Z vihrajočim plaščem pleše zemlja pred pogledi duš. Že dokaj njene skrite krasote in zvijačnosti smo spoznali. Vemo, kako je bogata zrnja, olja oljk in zlatih sadov, enako sladkih za vsa usta, kakor solnce, čigar lepoto upodablja. Poznamo globine njenih vodnjakov in vemo, da bi v njih imeli naši otroci in otroci naših otrok dovolj napoja za svojo žejo. In tudi vemo, da smo rojeni za drug glad in drugo žejo kakor sta glad in žeja zemlje.
Vztrepetali bi močni, če bi videli mapo naše zvezde, kakor se razodeva ekstatičnim pogledom ljubavi. Bilo bi brezplodno iskati na nji meje kraljestev in oblasti jezikov; z višin, s katerih je vidna arhitektura trdnjav in skupnost otokov v zelenih zrcalih oceanov, ni več videti belih kamnov, zasajenih na mejah njiv in vinogradov. Cela prostranost zemlje, s tropično razcve? lostjo razkošja in spoznanja, bi se jim razodela, kakor eno najmanjših duševnih mest, iz katerega vodijo ceste v vsa vidna in nevidna kraljestva vsemira, v omotične duševne metropole, katerih slika se ne da sanjati s snom človekovim. Najvišji ledeniki ljudske misli, še, goreči med nebom in zemljo, dočim je noč že ugasila pokrajino, iz katere so vzkipeli, se vzpenjajo v svojem zlatem hladu k zvezdam drugega blankita kakor nekoliko triangulačnih točk, s katerih je mogoče izmeriti samo malenkosten odsek očarujočih prostranstev duhovnih kraljestev. In vendar se samo s pogledom v te ažurne dalje, kjer se vse zvezde vidnega kozmosa tresejo kakor zlat jutranji oblak, ki se razblini v solncu, krepi naš vid in se uči ceniti višino in težo pozemskih stvari. Pred pogledom na ta obljubljena in nepri* stopna kraljestva se stiskajo k sebi otroci zemlje, čuteči notranje bratstvo, ki združuje njih upe in bo nekoč združilo žetev zemlje, bogastvo pšeničnih njiv in vrtov.   In čeprav se je zdelo, da ni
—   450   —
A
Otakar Bfezina * Igo  Gruden:  Cilji.
X
bilo nikoli večje zmedenosti v mislih kakor v dobi jutranjih somrakov, v kateri živimo, vzdržuje ta tajnostni cilj vsa srca \ utripanju in zasužnjuje svojemu zakonu njih zmedene utripe. Zakaj srca niso poslušna naši volji; najvišja modrost jih je osvobodila te poslušnosti. Poslušni so samo prilivu in odlivu življenja, spevu in ihtenju njegovih svetlobnih valov, treskanju njegovih bliskov, njegovi vladi, njegovi višji harmonični volji. Zaman zapirate njegov glas, zaman zaklinjate s svojimi besedami setev, ki raste. Ugasiti bi morali najprej solnce, ki mu daje življenje in ki mu ga vzame, ko bo potreba.
Ni mogoče, da bi ljudstvo ne umelo, da pomeni dosedanje gospodarstvo narodov izgubo najnežnejših radosti in ogrožanje cele duševne žetve zemeljske. S smrtno tesnobo gleda jasno* videč v globine, kjer se iz temin v temine valijo narodi in odkoder zveni kakor pri vesoljnem potopu ihtenje in se v belem trepetu dvigajo duševne roke. Med temi množicami, zakletimi k delu in gladu, nemara umirajo k molku prisiljeni pevci, ki bi mogli razvneti bratska srca z opojnostjo nesmrtnosti in v vrtovih sanj, kjer se še vsi odmevi spominjajo zmagoslavnega speva duhov pri ustvarjanju svetov, natrgati rož na poti ljubečih in zmagujočih. V podzemskih temah nemara pešajo oči, ki so bile ustvarjene, da bi gledale najtajnejše usmeve lepote in zna* menja, ki nam jih dajejo prebivalci sestrskih zemelj; hromijo nemara roke izdanih vitezov, ki edini bi smeli odpreti zaklade svojega rodu, tajne shrambe tisočletnih žetev, zaklenjene od ljubosumnih let, in v znemeli gorečnosti odsluhniti nekaj magičnih besed samogovora zemlje, ko sklada v svojih delavnicah atom k atomu in pripravlja feerije svojih pomladi za svatovske slavnosti kraljic. Ni4i duševna žetev skupni imetek vseh narodov in ne . bi4i morala biti njena ohrana edini predmet razgovora v vrsti modrijanov in kraljev? Ne leže vse besede lepote onemele v množici kakor teža na prsih vsega človeštva? Ne gasnejo bakle genijev v smrtni atmosferi bolestnega diha, ki se brez prestanka vali iz nižin množice? Kajti množica trpi in njeno trpljenje se tajno preliva iz duše v dušo, pronika tudi v misli tvorcev, kali srebrno čistoto njih intonacije in vsako pesem sreče oropa v dušah milijonov močnih resonanc, s katerimi more šele v vsemir zaoriti svoj krik povratka in osvobojenja.
Glejte, brezštevilne oči otrok se venomer odpirajo nad skrivnostjo zemlje, se pogrezajo v čudesa njenih dni in noči, v nemo srečo njenih cvetočih dreves, v blagoslov njenih bežečih oblakov, v obsevajoči sen njenega življenja, kakor se razvija pod
—   451    —                                      29*
X                                     Otakar Bfezina = Igo  Gruden:  Cilji.                                     x
pomembno molčečo in vznemirjajočo sugestijo solnca. Kakšna razodetja, nevidna za nas, se odbijajo v magičnih zrcalih otroškega pogleda, da hrani dolga leta odblesk serafične jasnosti? Kakšen svet lepote in čistote se nam v njem približuje in kakor razočaran v solzah ugaša? Kaj pomeni duševno izžarevanje na licih ljubečih se? Niso to žarki našega lastnega dneva, ki so nam nevidni v drugih trenutkih?
Vse govori k nam, da je še drug pogled na zemljo in svet, kakor je oni, ki ga poznamo iz izkušnje oči, iz knjig mojstrov iz slik slikarjev, pogled, o katerem govori slednja opojnost slave, ustvarjajoče sile, milosti in pokore. Vsaka pomlad, ki se vrača na kristalnih splavih po izstopivših rekah in s spevom, ki ga ne slišimo, in ima vendar moč, preleteti morje, trga k nam ptice iz oljčnih gajev juga; vsak solnčni vzhod, pripravljen od zvezd, ki poletavajo — se zdi — kakor izkresane iskre skozi temo in razplamtevajo vnetje jutranjega ognja za molčeči obred misterija, slavljenega v spomin ustvarjanja sveta; vsaka ekstaza ljubavi, ki ugaša nalik smrti našim očem vse luči zemlje in nebes, da bi nam dala občutiti omotico brez časa. A naše gledanje je spojeno z gledanjem vseh. Globina luči, ki razvršča v novih groznih perspektivah stvari pred nami, je odvisna tudi od čistote duševne atmosfere bitij, med katerimi živimo. Toda vsa duhovna žetev zemlje se lahko razcvete samo pod žgočim solncem svobode, kakor ga naša zvezda do sedaj ni poznala in ki bi se danes zdelo tudi najmočnejšim ljudem zapisano smrti. Oglaša se klic množic... Je to znamenje dobljenih zmag v podzavestnih glo* binah življenja? Verujemo in pripravljamo nov človeški rod. Sladke in silne bratske duše vzgajamo, tesnobno se tresemo nad njih nevarnostjo, hrepenimo vedno po globljem in globljem dotiku ljudi, po občutljivejšem zajetju duševnih razmer. Mi vsi poginemo danes v puščavi in ne ugledamo obljubljene zemlje. In najsi bi misel že postavljala svoje šatore pod obzorji drugega veka, nosimo mi v svojem telesu še prekletstvo minulosti. Vojne z vso zemljo in z vsem življenjem na nji so pustile sledove v naši krvi. Pogorišča zmagovalcev pokrivajo s pepelom naše vinograde in naše sanje. S smolastimi baklami gredo naši upi, ne samo da bi razsvetljevali, marveč tudi da bi zažigali. Proti svoji volji sovražimo, kjer bi morali obmolkniti v sočustvovanju. Ne pojmimo, da je ljubav edina atmosfera, v kateri more pronikniti beseda do duše bratov in povzročiti v nji žaromet luči, da so vse besede sovraštva neme in ovirajo samo razvoj. V kruto razkošje nam je iskanje vsega, kar nas razdružuje, in zato smo
—   452   —
X
Miran Jarc: Izgon iz raja.
X
kaznovani z osamelostjo, ledenimi puščavami prognanstva, kjer se nam dih naših besed oprijemlje lic kakor ivje in trpnejo roke, ozeble in dela nezmožne.
Toda en sam človek je od pola k polu z isto kozmično usodo in z isto tajinstvenostjo, ena mistična enota v milijonih, ki so bili, so in bodo. V njegovem večnem vrenju, v bojih, molčanjih in blaznostih narodov, v heroizmu modrijanov in učenjakov, v jasnovidnosti umetnikov, v ozdravljajoči volji svetnikov, v bolestih in sreči ljubečih se, v duševnem razvoju žene, v vzkrikih ekstaze in smrti, v silah, ki dremljejo v nas nevzdramljene, vpli* vajo od bitja na bitje v daljavo in izpreminjajo v vsepričujočo luč poglede posvečenih: v vsem deluje nevidni osvoboditelj, človek kraljestva Duha, edini v milijonih, mojster sil in src, v katerem mora doseči vse zemsko življenje svoje odrešenje.
Tisti, ki so se bali žara svobode, plapolajočega zmiroro močneje v atmosferah duha, ter videli v izpremembah, ki se pripravljajo na zemlji, nevarnost za razvoj človeka, niso razumeli omotične tajnosti ljubavi, ki jo nosi v sebi naš rod kakor skrit zaklad in ki tako razžarja nade ljubečih se, da presegajo vse, kar smo doslej slišali iz razgovora zemlje z zvezdami.
*.....«»»»»¦¦¦¦¦*¦»»*¦¦¦»¦¦¦¦¦»»»»»¦>>»¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦»»¦¦¦¦»¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦»«»>¦«»¦»¦¦#¦»»¦»¦>¦¦<>>>«»»¦¦»¦¦»»¦»»*»¦*¦¦»¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦»¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦»¦¦¦¦+¦¦¦¦¦¦¦¦¦
Miran Jarc:
Izgon iz raja.
Enodejanka.
Osebe: Valerij, Klavdija, mati.
Mesečna noč. V sobi gorskega gradiča. Pri odprtem oknu stoji Valerij. Na mizi
•   z zelenim senčnikom zastrta ugasla svetiljka in cvetlice. Poleg klavirja, na katerem
stoji vaza z daturami, sedi v naslanjaču Klavdija in si zamišljeno podpira glavo.
Zdaj- pa zdaj  krikne pav na slemenu  sosednje strehe, ki jo  skoro popolnoma
zakrivajo vrhovi lip. Iz dalje bije v zvoniku vaške cerkve, enajsta ura.
Valerij: Enajsta ura bije.
Bronasti udarci padajo kakor pesti na mesečinsko tkanino
želja, pavovi  kriki  pa  se   režejo   vanjo   kakor   meči   hudobnih
pogledov. O! Klavdija: Tudi včeraj in predvčeraj in sleherno noč je bila ura in je klical pav; tedaj pa si rekel,
—   453   —