Književnost. Humores^e, groteske in satire. 1. zve zek. Ruski spisala Vladimir Azov in Teffi. Preložil Rikard Svoboda. Tiskala in zalo/ila Ant. Peskova (prej Drag. Hribarjeva) tiskarna v Ljubljani 1917. Str. 180. Cena: broš. izvodu 3"60 K, vezana 520 K. — Naravnost imenitna knjiga, ki vpliva kakor zdravilo in neusmiljeno biča razmere in one, ki jih provzročajo to so pač ruske razmere in ruski ijudje. Tega in onega pa ni težko lokalizirati glede na ves položaj pod našo ljubo domaoo streho! Vzemimo samo legendo o klevetniku! K Luciferju, ki je pravkar otvoril sejo, kako razdeliti sploh mesta v peklu, se približa s spoštljivim poklonom grešnik. Ravnokar je dospel  v pekel. .. Klevetnik sem", se novodošlec  samozavestno priporoči, ^čast mi je prositi,  da mi odkažete eno najlepših mest". — ,,Klevetnik!" rece Lucifer z glasom, polnim zadovoljstva. ,,Jako rad vidim pred sabo klevetnika. Dobrega klevetnika cenim više, kakor kateregakoli drugega grešnika, da, više kakor morilca. Morilec postane lahko vsak tepec, toda postati klevetnik, za to je treba biti prebrisan, izumljiv človek. Klevetniki so prijetni niojemu srcu, in najlepše prostorčke v peklu prihranjam predvsem klevetnikom. Jako redkokdaj ine v poslednji dobi srčno razvessle rrešniki, prihajajoči k nam z zemlje. Pobananil in poplitvil se je greh, in malo je grešnikov, ki bi bili po pravici vredni tega naslova. In zlasti so se skisali klevetniki... Propadla je klevetniška umetnost... Veseli me torej, da te vidim, ¦lovodošlec! Prazni so, že mnogo let so prazni naslanjači, ki sem jih prihranil klevetnikom. Razloži mi hitro, novodošlec, svojo nmetnost, in ukažem pripravit naslanjač z imenom dona Ba/ilija — gatovo najlepši prostorček v peklu!« — ¦— Samo tolovaju Mataju, ki je umoril tudi svoio niater, je peklenski vladar pripravil tako posebiio — vroče mesto! Kakor vidimo, hodi odlič aost klevetnikov (~» denunciantov) roko v roki  „ odličnostjo morilcev lastnih mater! F'ar nobile fratrum! Zato se pa ženejo vsi klevetniki vsega ;;veta tako navdušeno in vztrajno na svoje pek Isnsko delo, ker vedo, kako plačilo jih čak v Luciferjevem kraljestvu. Časih pa koga že na tem r.vetu dohiti zasluženo plačilo. Eno in drugo je vsekakor pošteno pridobljeno! Sama sreča, da Slovenci nismo itneli in še danes nimamo klevetnikov. Škoda bi bilo našh plemenitih ljudi, da bi se cvrli na peklenskih foteljh! Klevetnikov pa ni niti med našimi sosedi. »Der grosste Schuft im ganzen Land — das ist und bleibt der Dei.untiant!« Ta markantna označba je naslovljena ;ia prebivalce Devete dežele! Vzlic temu pa le berite Azova in Teffijevo! E. Gangl. Duhovnlkom-sobratom. K političnemu položajn. V Ljubljani na god sv. Timoteja 1918. — izdali: Duhovniki-pristaši S. L. S. Tiskala Kat. (iskarna. Na 16 strani obširni brošuri je razlože;io še dokaj natančno, zakaj je S. L. S. krenila na čisto narodno podlago in zakaj je strmoglavi!a dr. Šušteršiča. — 11 strani je posvečenih dokazom, da se S. L. S. nikakor ni udinjala »liberalcetn«, temveč se je le ako-modirala časovni zahtevi, ki stremi po narodni osamosvojitvi. »Ako pa se duhovniki oklenemo te tako popularne ideje: narodne svobode in samostojnosti, ako tej ideji celo na čelo stopimo in zastavimo zanjo vse svoje mači, potem je naše stališče v narodu vse drugače. Le vprašajmo- »fronto«! (Str. 6.) — »In naša tozadevna kooperacija z liberalci nima z liberalizmom prav nič opraviti.« (Str. 6.) — »In zdaj bi se naenkrat moral pred kakim Jakličerri zagovarjati.« (Str. 2.) Pet strani je posvečenih politiški usmrtitvi dr. Šušteršiča. Mož je storil tri smrtne grehe. in to ga je ubilo: »Dajmo jih po čepinjah«! — 2. »Pozvedovanje po veleizdajalcih«. — 3. »V Curihu je hotel na vsak način brzojavno pozdraviti nemškega cesarja«. — Nas je sram in strah, s takim »voditeljem« se prikazati pred slovenskim svetom. (Str. 13.) — »Dr. Šušteršič je danes tako diskretiran, da rešimo čast katoliškega imena samo s tem, če nimamo z njim nič opraviti«. (Str. 14.) — Za napredno učiteljstvo je ta brošura prav lepo zadoščenje in v vsakem oziru prav informativna. X. Zofka Kveder-Demetrovlč: Njeno živlienie. Izdala »Matica Slovenska«. — Knezova knjižnica, XXI. zvezek. V Ljubljani, 1914. — V tej povesti opisuje pisateljica na 175 straneh trpljenje in bojevanje nesrečne žene in matere Tilde. In poglavitni smoter vse obilice skrbno nanešenih dejanj naj služi dokazu, da se proti takozvani podedovanosti — atavizmu ne da ničesar storiti in da je ves trud zaman. Kar je usoda zaSrtala, to izvrši nemoteno, čeprav se ji človek upira z vsemi svojimi telesnimi in duševnimi volinami — tudi preko trupel koraka usoda do svojega smotra. — Odkritosrčno moramo priznati, da nas pisateljica ni mogla nikakor prepričati vkljub tehnim dokazom o veljavnosti svojih nazorov o podedovanosti. Saj smo kot pedagogi trdno uverjeni in lahko dokažemo, da ravno podedovanost ni tako hudo zlo, da bi ji človek ne mogel pristriči peruti in da bi ne mogel rešiti iz njenih krempljev nesrečne žrtve. — Prave vzgoje je treba, posluževati se mora pravi pedagog ob taki priliki pač take metode, ki jo je Milčinski tako srečno in lepo opisal v svojih »treh ptičkih«. Tilda kot mati pač ni bila na mestu, da bi tekmovala — po pisateljičinih mislih — z brezobzirno korakar jočo podedovanostjo, ki hoče doseči svoj smoter in ga tudi doseže, čeravno pokonca kar tri družine. Tilda, »ki ni imela skoro nobene šolske izobrazbe«, je imela pač ono opičjo ljubezen do svojih otrok, ki jo tako pogostoma opažamo pri naših slovenskih materah — žal, da je istina! — posebno pa do Rajka, da ie postala skoro gluha in slepa do vseh Rajkovih lumparij; ostalo je Ie pri besedah in pridigah, namesto da bi se poslužila tiste zdrave metode, ki jo je tako lepo priporočil stric Robert: »Naslonil bi si ga čez koleno in mu z leskovko odštel par zdravih!« In slednjič, če je videla, da mora njen oboževani sin zapasti slednjič podedovanosti, zakaj ga je pustila v tako nevarnem mestu, kakor je ravno Trst? Vsaj imamo dovolj poboljševalnic, kjer dobi tak »človek in pol« kakor je Raiko primernejše družbe, kakor jo je imel po tržaških beznicah. — Slovenskim materam, ki iim pride ta knjiga v roke, pač svetujem, da naj se ne vdajajo v popolno oblast nazorom pisateljice Kvedrove glede podedovanosti, zakai s pravo zdravo odgojo se prepreči tudi najhujše zlo; vsaka podedovanost ima svoje meje, preko katerih ne pride, ako ji človek zastavi svoj »ne!« — Ce se pa postavimo na stališče pisateljice »Njenega živlienja«, potem pa vrzimo vse vzgojeslovie med staro šaro in čakajmo, kdaj dovrši podedovsinost svojo nalogo! Iv. Šeg2. Gruda umira. Napisal Rene Bazin. Iz francoščine prevel Izidor C a n k a r. — Izdala in založila Leonova družba. V Ljubliani 1917. Tiskala Katoliška tiskarna. — Srečno roko je imel dr. I. Cankar, ko si je izbral to lepo delo pri nas še tako malo znanega francoskega pisatelja Reneja Bazina, da ga prevede na naš jezik. Vse dejanje je prav klasično opisano, tako preprosto, a vendar tako pestro in živo. Iz vsega spisa veje tisti otožno mehki, toda življenja polni duh, kakor plava po onih monotonih planjavah širne Vendee, ki je dala vkljub svoji uborni rodovitnosti vendar toliko dobrih državljanov. In človek nehote zasanja v to tako čarobno opisano pokrajino, da jo zazre pred seboj v vseh podrobnostih, da jo nehote vzljubi — kakor vzljubi glavnega junaka tega romana Luminedaua — Škoda, tip Vendeeca. Ko pa odložiš knjigo, čutiš, da so ti kraji in ljudje tako znani, kakor bi sam med njimi bival že leta in leta. — Pravilno bi bilo, da se vendar že enkrat postavimo pri prevodih na stališče, da imena pišimo tako, kakor jih v originalu izgovarjamo. Cloveka čudno dir- ne, ko sliši celo naše inteligente prav često izgovarjati tuja imena tako, da zardi sramu. I v. Š e g a.