-----    122    -----
Delo pri čebelnjaku na pomlad.
Na pomlad treba čebele vsekakor pitati, in sicer če so lačne, vsak ve zakaj; Če ravno niso lačne, \ a zato, da bolje napredujejo panji ter da je veči dobiček. Neki čebelar je imel navado tekati: Vsakemu ktnju je bič potreben, vsakemu panju pa pitanje. Najpred naj čebelar skrbi, da čebelam krme ne manjka, kolikor jo je za življenje potrebno, več pa ni treba pitati, dokler je še bolj mrzeče ter se toplega vremena ni nadejati. Najboljša krma čebelam seveda je med, in sicer med v sa-tovji, zdrozgan in očiščen. Zdrozganega medu bo pri nas težko kdo za pitanje pripravljal, pač pa imajo tako navado marsikje drugod. Zalepljeno satovje namreč raz-režejo na kosce ter napolnijo posodo, potem ga zdrozgajo in dobro zabijejo. Paziti je treba, da ne pride kaka nesnaga vmes, na pr. zalega, mrtve čebele. Tak med se po nekem vinskem vrenji posebno dolgo ohrani ter je vsako leto močnejši, zato tudi čebele vse bolj oživlja in sili, da obilneje nastavljajo zalego, nego naš navadni očiščeni med. Ker je zdrozgani med kolikor starejši, toliko močnejši , ne pitajo čebelarji najpred s starim, ampak z mlajšim medom zadnje jeseni; čim toplejše pa postaja vreme in bolj ko se bližajo roji, rajši tudi s 8tarejšim medom pitajo. Našemu navadnemu medu naj se vselej malo vode prilije ter gleda, da se vsi strjeni svaljčki razpustijo. Pita naj se raje obilneje, nego pre-pičlo. Zjutraj naj se koritca iz panjev vselej poberejo, naj so že čebele vse použile ali pa ne.
Kdor nima medu in zanesljivega ne ve kje kupiti naj pita s kakim namestkom. Najboljši namestek je kan-diran sladkor. Na en funt sladkorja se dene pičlo funt vode, t. j. poldrugi maselc stare mere, ter se pristavi da kako četetinko ure po malem vre; pene in nesnaga se posnamejo. Ce se dene premalo vode, sladkor se rad spet strdi. Kdor hoče, lahko tudi s koščki pita, le naj nikar ne žabi mokre gobe ali pa tudi malo vode zraven pristaviti, ker suhega čebele ne morejo uživati. Namestu tega smeti je pa tudi navadni beli sladkor vzeti ter z njim ravno tako ravnati. — Priporoča se še mnogo drugih namestkov, ki so pa vsi le za največo silo.
Zakaj pa smo rekli, da se morajo na pomlad pitati na vsak način ne le slabi, ampak tudi dobri panji ? Res, večina naših čebelarjev tega ne ume in ne dela v veliko škodo čebelarstvu, pač pa pitajo izvrstni čebelarji na pomlad svoje tudi najboljše panje. Poglavitni namen pomladanjskega pitanja je močne čebelne panje si prirediti, kor le taki  dajejo   lepe   roje   in nanašajo največ
medu. Nič pa dobrega panja tako ne vzbuja da nastavlja zalego ter mnogo čebel izpodredi, kakor pitanje na pomlad. To je tako rekoč bič, ki panj tako izpodbada, kako/ dobrega konja. Začne naj se na dobiček pitati kake tri tedne pred nego so rojev nadejamo, toraj nekako drugo polovico aprila. Pita naj se ali vsak dan, ali tudi na drugi dan, — morebiti tudi ne bo napačno, če le dvakrat v tednu. Pita pa naj se obilno, da panj dobi vsak teden Kakega pol funta medu ali tudi malo več, kolikeršeo je čebelui paDJ. Malokje bi pomladanjsko pitanje toliko dobička dalo, kolikor ravno pri nas, ker je ajdov med za to najboljši in mi skoraj nimamo dru gega. Če je pa morebiti zuuaj uže obilno paše, poklada se malo manj ali lahko tudi popolno preneha.
Ker smo ravno pri pomladanjskem čebelarskem delu, ne smemo zabiti rojev in izrojencev. Če je tudi vreme ugodno in paša dobra, vendar jih ne smemo zabiti pitati po okoliščinah bolj ah manj. Moramo reči, da naši čebelarji to potrebo še nekako precej dobro spoznavajo in po tem tudi delajo. Seveda jih je vkljub dobremu vzgledu tudi mnogo zanikarnežev, ki se za mladce in starce ne zmenijo, kakor hitro so roj v če-beljnjak spravili. Pitanje rojev in izrojencev je pa zlasti potrebno, kadar nastane kakeršno koli neugodno vreme da paša preneha, če takrat čebelar ne skrbi za svoje ljubljence, bodo pozneje le životarili in bodo najbrž prej ali poslej plen roparic.