Zgodovina pedagogije. (K o n e c.) D o d a t e k. Iz zgočLovine slovensTzeffa. šolstvct. V srednjem veku je bilo malo slišati o šolah po sedanjih slovenskih pokrajiuah. V Ljubljani je imel menda nemški red v 13. stoletji že svojo šolo, v Kameniku je govor o šoli 1. 1307., v Ribnici 1. 1407. V 15. stoletji je bila šola tudi v Vipavi že, in sicor slovenska. V to šolo je hodil imenitni Žiga Herberstein. V Ljubljani se je 1. 1418. pri sv. Miklavžu uže prej obstoječa šola ponovila. V dobi refonnacije so se rodili slovenski predikantje in ž njimi vred šolniki. Pivi so spisali prve slovenske kn.jige, katere so mogli tudi slednji rabiti. Priinož Truber je spisal prvi slovenski abecednik, zvan ,,Abecedarium", Dalraatin je bil dovršil prvo slovensko prestavo sv. pisina in Bohorič pa je spisal prvo slovensko slovnico (v latinskein jeziku). Leta 1543. se imenuje v Ljubljani Lenard Budina, latinski npraceptoi", in Jorg Wurrnb pa ,,neniški šolnik". Leta 1563. se je ustanovila v Ljubljani po Truberjevem prizadevanji latinska šola, katero sta vodila že omenjeni Budino in protestantski pridigar Boštijan Krell. Po Bodinini smrti je vodil šolo Adam Bohorič. Učilo se je nnjveč latinsko in grško. Gojil se je pa tudi slovenski in nemški jezik. V tretjem razredu je bil pa slovenski pogovor na korist nemščini prepovedan, v četrtera je pa nemški pogovor zavoljo latinščine bil zabranjen. Od I. 1560. —1590. se imenuje v Ljubljani večkrat ,,nemška šola", t. j. taka, kjer se ni učilo latinsko, pa menda tudi slovensko ne. V protestantski dobi so si bili še sledeči kraji šolnike preskrbeli: Kranj (1572), Metlika (1582), Črnomelj (1575), Krško, Bled iu Idrija. V Loki je bila menda uže pred šola. Na Štajerskem se je bila v protestantski dobi osnovala šola v Radgoni; predikant protestanske cerkve v Golčah pri Žalči je morebiti tudi šolnika pri sebi imel. V Mariboru se šola oraenja 1. 1452., v Studeniškem samostanu v 16. stoletji, pa tudi drugod so stare šole. Protestantske šole po Slovenskem so imele kaj kratko življenje. V dobi protireformacije bili so pretikantje in šolniki pregnani (1598), protestantske slovenske knjige pa sežgane. Na mesto protestantske latinske šole je stopil jezuitski gimnazij, ki je bil dobro obiskovan (1. 1636. je irael 544 učencev), na mesto onih malih početkov šol po deželi in do cesarice Marije Terezije prišla ni nikakoršna nadomestitev. 19* V dobi blage te cesarice (pa še pred njeno vzbujo), postavil je pater P. Glavar v Komendi sv. Petra pri Kameniku šolo, kjer je poučeval učitelj Jakob Zupan, ki je vglasbil prvo slovensko opereto. Ko je Marija Terezija šole snovala, dobil je na Kranjskem duhovnik in pisatelj Blaž Kumerdej naročila, da je sestavil predlog, kako bi se otroci v deželnem in nemškem jeziku poučevali. 0 njegovem predlogu se je deželna vlada in duhovni dostojanstveniki posvetovali. Vsi so Kumerdejevemu predlogu pritrdili, le Novomeški prošt Jabacin ne, trdeč, da je priprostemu ljudstvu pisanje in čitanje brezpotrebno ali celo škodljivo. Kljubu temu je bil Kumerdejev predlog v Beču vzprejet ter ukazano, ustanoviti v Ljubljani normalno šolo in sestaviti šolsko komisijo (1773); Kumerdej pa je bil kot bodoči ravnatelj normalke na Dunaj poklican, da je šel poslušat novo metodo. V letih 1775. in 1776. ustanovile so se normalke (glavne šole) v Ljubljani, Kameniku, Novem Mestu, Trstu, Gorici, in v naslednjih letih še glavne šole v Kranju, Škofjiloki, Idriji, Mariboru, Celji, Ptuji, Slovenski Bistrici. Tudi trivijalke so začeli tu pa tam ustanovljati. Pomote so pa delali skoro povsod s tem, da so v prvem letu obstanka šol otvorili 3 do 4 razrede, in da se je ves pouk vršil le v nemškem jeziku, in da se razen katekizma in gramatike skoro nič druzega učilo ni. V Gorici se je pri Uršulinkah dovolilo, da je bila italijanščina učni jezik, za dečke je bila pa normalka le nemška. V Ljubljani so pri normalki postavili pripravljalni razred za one dečke, ki niso bili zmožni nemščine, predno so jih v šo!o (v pravo normalko) vzprejeli. Pa tudi po deželi se je uspeh šole po učenju nemščine sodil, kar je bilo resnični omiki v slovenskih pokrajinah gotovo na kvar. Za šolstvo na Kranjskem je bil vnet Ljubljanski škof grof Herberstein (od 1. 1772. — 1787.), ki je vse svoje premoženje zapustil revežem in normalni šoli. Proti koncu minulega in v začetku tega stoletja sta bila dva Kranjca (Gorenjca), brata Anton in Josip Spendon na Dunaji visoka dukovna, dostojanstvenika in vrla šolnika. V francoski dobi na Kranjskem trudil se je prvi slovenski pesnik Valentin Vodnik, da bi slovenščini v šoli priboril več pravice, kar šolski upravi avstrijski ni bilo po volji, ko je dajala v latinskih šolah prednost latinščini, v elementarnih šolah prednost nemščini. Francozi se pa niso več toliko potegovali za omenjena jezika, marveč tudi deželnemu jeziku dovolili v vseb šolah toliko pravice, kolikor bi se je dalo francoščini. To priliko je porabil Vodnik kot takratni šolski voditelj (normalke in liceja) in slovenski pisatelj, da je spisal čvetero šolskih knjig v slovensketn jeziku: slovensko gramatiko za giranazije, francosko gramatiko v slovenskem jeziku, slovenski prevod fraacoskega državnega jezika in abecednik. Nemškim-učiteljem ta naprava ni bila po volji, tudi duhovniki se s francoskim državnim katekizmom niso mogli sprijazniti. Sicer je francoska vlada trajala samo 4 leta, in poteui se je zopet uvel na Ljubljansko normalko stari red z nemškim učnim jezikom in nemškirni knjigami. Vodnikove pesmi, knjige, časniki vzbudili so narodni duh tako, da je bila vlada nekako primorana, tudi nekoliko k izobraženju narodnega jezika pripomoči. Cesar Franc je po tem takem 1. 1816. dovolil ustanovitev stolice za slovenski jezik v Ljubljani, kjer je ta predmet več kot 40 let učil učeni slovenski jezikoslovec Fran Metelko. Stolico za slovenski jezik so dobili 1. 1812. tudi Štajerci v Gradci; dovolili so jo bili deželni stanovi (deželni zbor). Do leta 1848. je bilo pa na šolskem polji precej tiho. 2. septembra t. 1. je pa izdal državni tajnik Feuchtersleben glede učnega jezika naredbo, v kateri je stalo načelo, da ima učni jezik v ljudski šoli biti materinski jezik otrok, za katereje dotična šola namenjena. S to važno naredbo je bilo dano zagotovilo, da se je več storilo za materinski slovenski jezik, če tudi so poznejše naredbe iz I. 1850., 1851., 1853. zopet gojenje druzega deželnega jezika priporočevale. Pod vodstvoin slovenske duhovščine se je v dobi konkordata (pogodba s papežem) v letih 1855.—1868. storilo z narodnega stališča precej za slovcnsko šolstvo. V tein se je zlasti odlikoval škof A n t o n M a r t i n S1 o m š e k, čegar delovanje bodemo na koncu te knjižice opisali. Za slovensko šolstvo imata veliko zaslug med drugimi: dr. France Močnik, kot spisatelj najboljših računskih knjig in Rudmaš, bivši šolski nadzornik na Koroškem, ki je sodeloval pri prvem slovenskem šolskem listu -Šolskem Prijatelju" (urednik Andrej Einspieler v Celovci). Do 1. 1868. so veljale stare šolske postave, tako zvane -Politische Schulverfassung". V letih 1869., 1870., 1873. so prišle nove državne in deželne postave. Na podlogi teh začelo se je novo šolsko življenje, na eni strani na korist narodnemu in duševnemu razvijanju Slovencev, po drugi strani so pa hoteli nekateri tudi na podlogi novih postav v več kot potrebni meri nemščino razširjevati. Temu so se upirali pedagogijski časopisi ^U čiteljski Tovariš" (izhaja pod uredništvom A. Praprotn i ka od 1. 1861. neprenehoma), ,,Slovenski Učitelj" (od 1. 1873.—1878.), in ,,Popotnik" (od 1. 1880. naprej), narodno učiteljska društva ter razni šolski spisi.