Uči za zivijenje. ne za šolo! Xikoli si ne inore učitelj zadosti vtisniti v glavo , da naj uči za življenje, ne pa za šolo. Sola nima namena za se, temučjele sredstvo in podlaga za resnično življenje. Iz tega se tedaj vidi, da je naj boljša tista šola, ktera naj potrebniše reči naj bolj živo pred oči postavlja in jih naj globokejše in terdnejšc v spomin in serce vtiskuje. Zeld se je.treba varovati , da se k šolskim naukom ne pridruži nekaka šolska gizdost ali potrata, ktera daje sicer učitelju in učencom dosti opraviti, pa kaj malo ali nikakoršnega prida. Mladost se mora v šoli pripravljati za to, za kar je namenjena, t. j. za vsakdanje potrebe sedanjih in prihodnjih časov, posebno pa za prevažne namene vsega dušnega življenja. Sola niora učence tako daleč peljati po poti v življenje, da niorejo potem že sami dalje potovati. Marsikteremu učencu bolj korisli, če se mu pot pokaže, da že post. kako knjigo samosvojno razume, kakor pa, če bi se mu zabilo v glavo še toliko samotnih vednost. Zatoraj je pa pred vsem drugim treba, da učitelj pri učencih vedno budi ljubezen do uka in jo zvesto ohranuje do zadnjega učnega časa. Zraven pa naj tudi učencom vtisne v glavo zlato vodilo, ki pravi, da se človek nikoli ne izuči, in da vse naše življenje ni nič drugega kot vedna šola in preskušnja. p-