L i s t e k. Šola in svet. Iz zapiskov starega učitelja. — Spisal E. Gangl.1) (Dalje.) Ali kakor da bi ne bilo res, kar pravi oče, odkima deklica z glavo. Starec jo gleda in reče: ,,Misliš, da ne govorim resniee?" Odgovora ne čaka, ampak odgovarja sam: BRes, tako ni prav, kakor pravim1". Ni prav? — Dekle in starec znata, da so resnične te besede. Pred očetovim očesoin se odgrne tolikokrat se ponavljajoči prizor iz pretcklosti. Dolga vrsta otrok drvi proti šoli. Tam pa nestrpno čaka učitelj, da se odpro vrata in da se vsuje v šolo veseli, živi roj. Kaj je to, ki rnu razvnema ogenj v lici, ko zre te razcvele obraze? Kakšna mnč mu širi srce, da se vanje vtiskavajo vsi ti obrazi tako globoko. da jih ne zabi nikdar več? Kako se zove sila, ki mu žene iz grla vroče, navdušujoče besede, sila, ki krči dolgo vrsto njegovih let, da se čuti prav takega, kakor ie to jutro dneva človeškega življenja? To je tisto čustvo, tisla moč, ki živi v učiteljevih prsih bolj zvesto in bolj nesebično, kakor v onih, katere kiti trdost in jeklenost samosvoje naklonjenosti — I j u b e z e n! Govori sama, hči nebes, ki ti je prišel dan, katerega ne poinni človeški rod, ki ti pride poslednji, katerega ne učaka nobeden zemljan! Zdi se mi, da prihaja izza jasnili oblakov jasen glas, kateri govori, da je ona svoje korenine zarila v srce vsakteremu, kornur je vzgajati človeštvo. In besnel je mnogokrat, preinogokrat ob teia živein drevesu v živem, dostikrat tudi v mrtveiu srci vihar sveta in življenja, ali porušil je ni do danes, zakaj tako mogočno žene, da je tudi v trdi zimi zamrlib nadej (kakoršnih ne manjka učitelju) ndene cvet, ki je posoda čudotvornega, k delu bodrečega vonja! Hči in oee se zamislita. Ona zna, da ne more biti jedina ljubezen svojemu očetu, in on ve, da ne sme ljubiti saino svojega otroka. BBrala sern na tvojem lici\ reče hčerka, ^kar si ti t.a hip mislil". ,Hvala ti", odgovori oče. BTi mi bereš kar z obraza, drugi pa še besed ne niorejo in nečejo razumeti11. x) V zadnji list so se vrinile nekatere tiskarske pornote, katere izvoli bralec popravili: V 15. vrsti od zgoraj beri niesto neovrgljiv negorljiv, v 23. vrsti od zgoraj rnesto prošla prešla, v 12. vrsti od spodaj postavi med besedi siliš in na subst. veselost, da se potein stavek glasi: Bki rni siliš veselnst na nbraz,*1 in v 4. vrsti od spodaj stoj rnesto neizrečeno neizrečno. BDoma tne čaka delo", veli dekle. BPojdi torej, jaz ostanem še tii". Pod lipo sedi starec sam. — In takisto se niu zamisli duli globoko v dobo, ki rnu uinira v prešlosti za njim. 0 čem drugem naj rnisli, ako ne o šoliV — Le vprašaj inože, katerirn je sreča nasipala kupe zlata, obilosti, imena in časti, kaj je misel njili inislij? — (.ludno torej ni, da preliaja njega duh po času, ki mu je izžernal lelesne in dušne nioči, da ž njiini obogati človeštvo. In tako bogastvo ni oskromno, največje je in najstalnejše! Da, kaj je videl prej? Ono nedolžno deco, katero žene v šolo bodisi veselje, bodisi zapoved. In ravno ta različnof-t, ki združi vse v šolskib klopeb, je vez, katera ne dovaja v šolo sainih otrok, nego katera dovaja ž njitni v tesne prostore svet, s svojo slabostjo in dobroto. Poglej sam.6 ta lica! Tii ti seva ž njih beda, pornanjkanje, žal in greli, kar vse otežuje rainena njih rodileljev; tii vidiš veselost, cvet, srečo na otroških obrazih, kar v.se ho podedovali po svojih loditeljib. A jedno ni bilo puklonjeno niti prvim, niti drugim v dar, jedno: čut, čutili človeški, živeti človeški. Rečem vam: kdor se ne poniža na stališče olrokovo, ta ne ume njegovega življenja, ter tudi ne inore iz te ncobrazeae niase izdelati lik, na katerem vidiš prvi liip, da je namenjen svetovni in rneduaiodni izložbi človeških značajev. (Dalje prib.)