3?8
takega pesnika, ki je globoko med nas postavil nov dokument naše samobitnosti in ki je bolj kakor kak drug pesnik vez med starejšo in mlajšo generacijo.
V bistvu so vse pesmi te zbirke religiozne, vidno se spaja z nevidnim, a Gradnik se ni pognal v kake mistične sfere — našemu vsakdanjemu življenju je dal božji pridih, kar daje tem pesmim posebno lepoto.
B. Jakac je mojstrsko ilustriral te pesmi, ki jih bomo razmišljali utrujeni romarji, da si okrepimo hrepenenje po božjem Jeruzalemu, ki jih bo v srcu nosil kmet, ko bo pobožno stopal za plugom, ki jih bo v mehko mesečno noč ponavljalo dekle, ko bo med nagelji in rožmarinom čakalo svojega dragega.
Mnogo se bo še pisalo o tej zbirki, strani in strani bi še lahko napisal, a ne bi mogel napisati niti ene obsojajoče besede.                          Tone Čokan
Joža Lovrenčič: Legenda o Mariji in pastirici Uršiki. Ljubljana, 1938. Str. 38. — Sveta gora pri Gorici, koliko in kakšnih spominov nam vzbuja! Kaj je pretrpela v svetovni vojni! Kakšen peklenski hrup je divjal nad njo noč in dan! Pred štiri sto leti pa je v Skalnico — tako so menda tedaj goro imenovali — dan za dnevom gonila past ovčice srenje Grgarja Uršika Ferligojeva. In nekega dne se ji je prikazala Marija v zlatem oblaku ter ji naročila, naj pove ljudem tam okrog, da sezidajo na vrhu gore cerkev v čast Materi božji. To Marijino naročilo je deklica, čeprav ob velikem nasprotovanju gosposke — trikrat so jo vrgli v ječo, pa jo je Marija čudežno rešila — zvesto izvršila. Zgodovina piše, da je bila res cerkev 1. 1544. dozidana in izročena v varstvo frančiškanom. V znanem narodnem ritmu in slogu — kakor n. pr. Valjavec v legendi »O nebeški gloriji« — je naš J. L. za 400 letnico te stare slovenske božje poti obdelal ljubko legendo v 400 rimanih, ljubkih verzih in s končno prošnjo:
O daj, usliši prošnji glas:
še v ta pretežki, bridki čas
ohrani nas, ohrani nas ...                                      Dbv.
Bolgarske novele. Izbral, prevedel in uvod napisal Tone Potokar. Mohorjeve knjižnice zv. 96. Celje. 1937.
Uvod nam točno pove, da so trije mogočni činitelji vplivali na razvoj bolgarskega naroda: Bizantinci (grška ali pravoslavna cerkev), Turki, evropski zapad. O tem trojnem vplivu govore tudi »Bolgarske novele«. Vpliv Bizan-tincev: leta 1014 so;> preslepili bolgarskega vojvodo Zvenico, da je izdal vojsko carja Samuela v bitki na gori Belasici: »Zvenica« (N. Rajnov); bizantinsko duhovščino označuje Elin-Pelin v novelici »Na onem svetu«. Turki: sijajno je označen Šali Jašar, kovač, veren moslim v »Pesmi koles« (Jordan Jovkov); deklici Nevena in Pelagija izgubita svoja ženina, ki morata bežati pred Turki in poturčenci — »Sence« (A. Strašimirov). Evropa (in Amerika): oče ubije iz pohlepa sina Amerikanca, ki — nespoznan — prenočuje pod domačo streho. — »Denar« (VI. Poljanov); politični uradniki se igrajo s človeškim življenjem — »Zdravnikova pripoved« (strašna satira!). — Dobro nam odpre