PRVI PRIROČNIK O VIDEU . , '? , '----------------------------------------------------------------" — ¦»'¦ ¦''''' '¦¦''• . ¦ '-^-' ¦ Novost z neslutenimi možnostmi Uporaba videorekorderjev se nezadržno širi. V Sloveniji jih je menda že 50 tisoč, v Ju-goslaviji pa pol milijona. Vi-deo je osvojil področje umet-nosti, izobraževanja in razno-vrstne dokumentacije, je skratka vsestranski medij. No-va obzorja se mu odpirajo z uporabo računalnikov. Osvojil je tudi Ijubiteljska srca (mnogi se preizkušajo v novi umetno-sti - videoart). Tako kot pred desetletji televizija je postal nov družinski član. Prav slednjemu - videu pri nas doma - je posvečen pri-ročnik z enakim naslovom, ki je izšel pred nedavnim pri Zve-zi za tehnično kulturo Sloveni-je v 3 tisoč izvodih. Napjsal ga je Bežigrajčan Matjaž Šekora-nja, producent kulturnovzgoj- nega programa v Cankarje-vem domu in ki je med drugim tudi namestnik predsednika izdajateljskega sveta revije TV video. »Pisma bralcev, ki jih preje-mamo na naslov-revije, kaže-jo, da delajo Ijudem težave že navodila za uporabo aparatur. To pomeni, da ima/o doma drage naprave, pa ne vedo kaj niti kako bi z njimi,« pravi Matjaž Šekoranja. Takšnim, pa tudi tistim, ki se za nakup šele odločajo, bo priročnik dobrodošel. Širjenje tehnične kulture je bilo tudi osnovno vodilo založnika pri izdaji. Za-nimivo je, da je to prvi takšen priročnik v slovenščini in eden redkih v Jugoslaviji. Kaj je sploh video? Matjaž Šekoranja, ki opisuje v knjigi osnovne tehnološke značilno-sti medija in njegovo delova-nje, svetuje pri morebitnem nakupu in na koncu tudi razla-ga osnovne pojme in kratice s tega področja, ga opredeli kot skupek in elektronskih inova-cij, ki omogočajo elektronski zapis slike in zvoka na mag-netnem traku in njegovo re-produkcijo (za razliko od kla-sičnega filmskega zapisa). Ve-činoma ga uporabljajo za presnemavanje kaset z razni-mi filmi, predvsem takšnimi, ki jih v kinematografih ni mogo-če videti. Veliko Ijudi si s po-močjo videa presname s tele-vizijskega sporeda tiste odda-je, ki jih ne utegnejo gledati ali pa bi jih želeli večkrat vide-ti. Nekateri lahko na svojih aparaturah celo naravnajo čas snemanja. Redki pa premore-jo svoje video kamere in nekaj nr>ed njimi se jih poizkuša celo v video umetnosti. »Prednostr tega medija so precejšnje. Kot repromaterial za snemanje je veliko cenejši od običajnega filma. Tudi raz-vijanje ne stane nič, snemalec pa lahko sproti preverja pos-netke. Z digitalizacijo slike in zvoka ter s še večjo kakovost-jo posnetkov pa se mu v pri-hodnosti odpirajo neslutene možnosti,« pravi Matjaž Šeko-ranja, ki se z videom ukvarja že šest let. Napako ima video pravzaprav eno samo. Precej drag je in na voljo je le v kon-signacijskih prodajalnah na devize. Ker ga ni v nobeni organizi-rani kulturni ponudbi pri nas, so se Ijubitelji videa hitro zna-šli. Že pred dvema fetoma so ustanovili Videoklub (trenutno imajo prostore na Zvezi kul-turnih organizacij Slovenije v Kidričevi ulici) in v njegovi vi-deoteki zbrali že 450 filmov, posnetih na 350 kasetah, ki si jih lahko čiani kluba zastonj sposojajo. »Pri razširjanju vi-dea v našem kulturnem pro-storu je še veliko odprtih vpra-šanj, Ijubitelji pa pogosto na-letijo na podobne težave, kot so pestile pred leti računalni-ške zanesenjake,« pravi Mat-jaž Šekoranja. Toda stvari se obračajo na bolje. Pred krat-kim je Viba film ponudil v pro-dajo nekaj slovenskih filmov na videokasetah, video bo spet pridobil svoje mesto v klubu Cankarjevega doma - v prenovljenih prostorih nekda-nje restavracije, nerazumljivo pa je na primer, da videoteke ne organizira televizija, saj bi lahko ponudila šolam veliko izobraževalnih oddaj. VIDA PETROVČIČ